473 Peter Kolšek, Kanje Kanje Peter Kolšek KOSEC Moja kosa je kot ožarjena kača KOSO BRUSI bežala med visokimi travami in murni. Tedaj sem opazil posebno lepo posteljo iz pisanih rož, da sem se zdrznil in si rekel: tu bi hotel ležati s svojo ljubico, ko bo visoka noč, že tako dolgo se nisem ljubil na travniku! Murni so mi še lepše zapeli, kar bal sem se, da ne bi kateremu prerezal svilenega grla, tako urno sem opletal med bilkami. A ko sem se uzrl, je bila moja postelja iz travniških rož pokošena. Hitro sem sklenil: o tem ljubici niti besede. 474 Peter Kolšek USPAVANKA Ko ti zvečer ugasnem luč, se nad vodami prižge uspavanka, nikoli zapeta, nikoli moja preja čez tvoje oči. Morda je poljub kaplja, ki ti s potočnim glasom še nekaj časa vrača sen na začetek, da prihaja žuborenje celo nadme kot kratek gorak objem. Zato je v najinem oddaljenem dihanju nerazsuta pesem še glasnejša, zato je moj obraz v oknu buden, kot bi skušal najti zate spanec v temni kiti reke. In bolj ko jo razpletam, višji so zublji prihodnjih poljubov, meni že tujih. Višja so ušesa, v katera lovim tvoj veliki sladkosnedni svet. KLEPETANJE ŽAB Ko se k reki spusti mesečina, jo žabe razkljuvajo na koščke. Majhni ognjeni zublji letijo v okna, za njimi pa zrastejo sence kot čudežni lokvanji. Če je med njimi preplašen obraz, že dolgo trd od molčanja, se bo zdaj nemara zganil in zalučal svojo zeleno uro proti ugašajoči reki. KANJE Kanje sedijo na špicah topolov kakor jedkani obtežilniki nad pokrajino. Njihova telesa so vozli predaleč iztegnjenih barjanskih cest in zbitih stebrov molka. Kanje Le po razpihanem perju se domače prepoznavajo. Tenka sipina snega preti s surovo goloto od spodaj. Tako je ostra gravura popolna; vanjo se ni mogoče skriti, kakor ni mogoče brez hudega preživeti ta okljuvani dan. TI, KI ZNAŠ Ti, ki znaš zakuriti peč. ZAKURITI PEC j^i poskrbiš, da se ogenj pravočasno seli v plave saje, v sanje novoletnih smrek. Kdaj bo tvoj stok zapustil šatuljo, v kateri se trkajo solze, bela kolibrijeva jajca? Misliš, da ti mahajo otroci, toda pred očmi ti lebdijo njihove odrezane roke. Tvoja prisotnost je vedno bolj odveč in vedno bolj oglušujoča. Med tišino in samoto je premica iz zamolčanih in zavrženih besed, ki jih boš moral izreči. Sebi, ki sekaš drva in misliš, da so žarna polena gradivo za mir in kadilo. KLJUB VSEMU Vidiš, kako prebira veter rebra stolpnic, kako neusmiljeno jih bije dež! Čeprav okna divje stikajo glave, so ljudje že zdavnaj legli med pepel, pihat v svoje ohlajene sanje. Midva pa, budna in gola, zaigrajva na prste, 475 476 Peter Kolšek ki ležijo med nama; naj perilo na vrvi meče svoje odrezane noge še više! LISTJE Ne morem reči, da na tvoje prsi jočejo celo drevesa, ker na njih ne jočem niti jaz. Pa vendar, ko gledam, kako nate naletava listje in te oblaga s časom, je v meni suhotni dan še težji. Ne morem reči, spel sem ti lase na vratu in si ustvaril žensko po svoji podobi. Ljubila si že pred mano in si brez podobe; tvoja nejasnost je moji enaka. Prišla si iz listja in se v listje povrneš. Tvoje krilo je posuto z listjem. Tvoje besede so listje, ki ima rob grenkejši od sredice. ŠE ENA PESEM Naj pričnem z listjem, O JESENI z zrakom kj temni? S padanjem vsega, kar dviga veke v hrib, porisan z živalmi. Naj poslušam sesedanje medu? Resnica je, da je zdaj nekdo odveč! Tisti, ki molče bedi, ki čaka, da ga vino drugič pokliče, ko vrane zatemnijo polja. Da bo v njegovi »duši« pognala trpka sled. 477 Kanje A zakaj smo se hahljali, ko smo brisali svojo kožo ob svetlobo, ko so gole ploskve oči zadevale ob hrbte juter in spočitih žensk? Ki ne pridejo nikoli pravočasno trgat zvezd. Zaman je. Ne zato, ker bliski le še v spominu ali spanju trgajo nebo, ker si ljubimci mrzlično postiljajo na platnu in bi radi poskrili le še prste ... - Drevesa brez prestanka hrepenijo po goloti, po ljubečih vranah, ki držijo v črnih srcih jasni mir iz bolečine.