26 Povest iz domačih hribov. Urški pa ni bilo videti, da bi ji šla mblitev kaj prida od srca. Venomer se je premikala, da je klop škripala in ječala, zdaj je prevrnila klečalnik, zdaj zopet ji je padel rožni venec na tla. Škilila je na Pavlo, in ko se ji je zdelo, da polzijo Pavli solze po licu, se je potuhnila in znova poskusila z angelskim češčenjem... Eno uro je prestala, potem pa je dejala Pavli, da se je že namolila in da je lačna. Na trati za zvonikom sta se usedli. Urška je pogrnila prt in razdevala po njem jajca, klobase, kruh in dve steklenici: v eni je bila kava, v drugi vino. »Jej, jej!« je silila Pavlo in grizla klobaao. »Saj bom vse sama pojedla.« »Saj nisem lačna,« je dejala Pavla in otožno gledala po gorah. »Na, pij!« je natočila Urška. »Vino imaš?« se je začudila Pavla. »Na, moraš!« Pavla je goltnila nekaj požirkov in zopet molče strmela v zlati sončni dan. »Najrajši bi ostala tu in ne šla nikoli več dol v dolino.« »Za zmerom ne moreva ostati tu gori, hihihi,« se je zahehetala Urška. »Pa veš kaj? Pojdiva okoli na Trate. Saj ni mnogo dalje, pot pa je lepša in lahko se boš nagledala gor.« »Na Trate?« se je zdrznila Pavla. »Ali niso Trate Ravnjakove?« »Ravnjakove, da. Gori pa ni nikogar ko Joza, ki je pri živini. Rada bi videla živino.« Pavli je bilo prav. Stopili sta še v cerkev, za slovo kratko pomolili in odšli po položni strani dol proti sedlu. šenturšeljce so rdele ob stezi, arnika je dišala, kakor po mehkem baržunu jima je polzel korak. Kake pol ure sta že hodili, tedaj sta začuli šklepetanje zvoncev in koj nato zagledali nekaj rejenih telet, ki so se radovedno približala in z vzdignjenim repom zopet zbežala. Mimo studenca, ki je izviral pod skalo, in košatega brinja je zdrknila steza na Trate. Urška je prežala na levo in desno in jela hiteti, da se je Pavla začudila, zakaj. Nekoliko niže je zavila steza okoli hribčka, tik za tem pa je bila vzbočena pečina, pod katero so navadno vedrili pastirji. Tu je na leseni klopici čepel moški v lovski obleki in s širokim klobukom. Ko sta ženski tako iznenada treščili pred njega, je skočil pokonci in obstrmel, toda Urška je že zagost^lela: »Oh, kdo pa je tu? Ravnjak! Ali ste sami v planini? Dober dan — Bog daj!« »Odkod pa vidve prihajata?« se ni mogel načuditi. »Na Gori sva bili in zdaj greva tod domov, ker je tu pot lepša in bolj v senci.« »Rad vama bi postregel, če gresta z menoj v kočo. Kozjega mleka ne bosta marali; imam pa tudi kaj drugega.« »Ne, Bog plačaj! Jesti imava dovolj s seboj in še celo vina imava. Fočili si bova malo, če smeva, in kozarec vina boste z nama izpili; potem greva dalje.« Ne da bi bila kaj v zadregi, se je Urška usedla na klop in je tudi Pavlo zraven sebe posadila, Ravnjak pa je pred njima obstal. Pavla je bila vsa rdeča, glavo je pobesila in ni rekla besedice. Tem bolj je Urška sukala jezik. Razgrnila je svojo jedačo, natočila vina in prisilila Ravnjaka In Pavlo, da sta pila ... Kar nenadoma pa je postala nemirna, jela je brskati po obleki in po torbi in je na videz vsa iz sebe zavpila: »Ježeš, uro sem izgubila!« »Za božjo voljo, menda vendar ne!« se je ustra8ila Pavla. »Seveda — nikjer je ni. Tam pri cerkvi, kjer sva Bedell, tam sem jo še imela. Najbrž je tam kje ostala.« »Bom jaz šel ponjo,« se je ponudil Ravnjak. »Vidve pa mi glejta na teleta, da si v peči kam ne zajdejo!« »Ne, ne!« je ugovarjala Urška; »morda sem jo spotoma izgubila; vi pa ne veste, kod sva šle. Sama jo moram iskati.« »S teboj pojdem,« je rekla Pavla. »Ne bodi otročja, Pavla! Saj se vendar ne bova ena druge držali ko kaki strahopetni Mojcki. Sama bom hitrejša. Tu me počakaj in počij si!« V tem je že odhitela. Za ovinkom se je še toliko vrnila, da je zaklicala: »Ti, na vsak način me moraš počakati! Sama ne smeš naprej, da se ne izgubiva!« Potem je izginila. Pavla ni vedela, kaj naj počne. Kakor ovčka, tako je vdano obsedela; telo se ji je treslo, obraz je zardeval in zopet bledel. Napol plaho, napol otožno 30 je gledal Ravnjak In stara ljubezen ga je prevzela bolj ko kdaj koli. Vendar dolgo ni spregovoril in tudi dekle je molčalo. Nazadnje je dejal: »Pavla.« »Saj mi ni Pavla ime,« ga je suho zavrnila. »Vem, Julka si. Toda če te smejo vsi ljudje za Pavlo klicati, te bom vendar smel tudi jaz.« »Kliči me, kakor me hočeš!« Zopet sta umolknila. Čez nekaj časa je dejal spet on: »Pavla, kajne, huda si name?« »Huda nisem bila nikoli.« »Pozabiti pač ne moreš, kar je bilo.« »To sem že davno pozabila. Saj si tudi ti na vse pozabil.« »Svoj živ dan ne bom pozabil, kako mi je bilo, ko sem se od tebe poslovil.« »Pa si si hitro drugo našel, da te je potolažila.« »Moj Bog, saj sem bil primoran ... Ko bi vedela, kako malo mi je bilo za Lenčko! Še trohice Ijubezni nisem čutil in sem Boga hvalil, ko se je razdrlo.« Dekle je streslo glavo. »Pavla, ne verjameš mi,« je silil vanjo; »toda prisegam ti, da sem imel vedno le tebe rad in da imam tudi zdaj le tebe rad.« »Pa si obe ti leti hodil mimo mene, čeprav si že vedel, da nisem ciganka.« »Strašno sram rae je bilo.« »Ne videti me nisi hotel in ne čuti o meni.« »Pavla, nikar me ne žali!« »Ali misliš, da ti mene nisi? Mene je tudi bolelo. ko sem videla, kako me preziraš in ti ni prav nič več zame.« »Pavla, kako se motiš! Glej, pokazal ti bom, da sem bil vsak dan v mislih pri tebi!« — Iz žepa je potegnil listnico in vzel iz nje prstan. ki ga je tedaj kupil Pavli, ko sta si dala besedo. — »Vidiš, ne dan ni minil, da bi ga ne bil vzel v roke in da ne bi bil mislil na te, ljuba Pavla!« Nekaj je pretreslo dekle, ni našla več besede. Zopet je dejal on: »Pavla, le eno te prosim: odpusti mi! Le to besedo izgovori, da mi odpuščaš! Nič drugega ne prosim.« Tedaj so se usule Pavli solze in tiho je zaihtela. »Za božjo voljo, kaj ti je?« se je ustrašil. »Da, da, preveč sem te užalil in ne moreš mi odpustiti. Toda ne joči se več! Saj ti ne bom več v nadlego. Saj grem.« »Ns, ne, ostani! Prorim te,« je zavpila. Zadušila je solze in ga poprosila: ^Franc, daj, daj mi ta prstan!« »Rad, rad, Pavla. Kako sem vesel, ko ga hočeš!« Segla je po zlatem obročku, ga poljubila in nataknila na prstanec. »Bog ti povrni, Franc! Zdaj imam spet nekaj od tebe.« »Pavla, ali te smem tudi jaz za nekaj prositi?« »Za kaj? Povej!« »Samo malo, malo me spet imej rada!« »Saj te imam. Saj sem te zmerom imela. Kaj sem se prejokala zaradi tebe! Zdaj pa je vse dobro.« »Daj mi zopet besedo in sprejmi me zopet — za vse živlienie!« »Da, da, da, Franc, ljubi!« »Moja ljuba Pavla!« Prijel jo je za roke in jih stiskal ves srecen. Tedaj se je izza skale prismejala Urška: »Bog daj! Sem že nazaj. Kai se vidva tepeta, hihihi?« Ravnjak in Pavla sta se urno spustila. »Urška!« je vzkliknil Ravnjak skoraj nevoljno. »Ti si pa hitra. Ali si našla uro?« »Sem, hvala Bogu. Ni bilo treba daleč po njo. Tam gori sežem v žep in prav na dnu ti ie bfia ura. bihihi.« »Ti — ti!« je zažugala Pavla s prstom. »Ti si mi prava!« »Seveda sem prava — Cenc tudi tako pravi... Ali, Pavla, močno se mi zdi, da si tudi ti nekaj našla. Tisti prstan ti spet vidim na roki.« Pri tej priči je dekle hudo zardelo. Toda že se je oglasil Ravnjak: »Pavla in jaz sva ženin in nevesta. Pravkar sva se zmenila.« »O, to je pa vesela novica, hihihi. Saj sem ti dejala, Pavla: na božji poti si človek to In ono izprosi. Bog ti daj arečo in vam, Ravnjak, tudi!... Da, da, nebo in zemlja se najdeta, Ijudje pa ne drugače, kakor če z glavami skup treščijo, hihihi, hihihi.« Kar dušila ee je, tako jo je silil smeh. Potem pa jeziku ni bila več kos: vse je na drobno povedala, kako so ona, Cenc in Kristina vso to zaroto skuhali in kako se jim je posrečila. »Kaj vam je bilo treba vsega tega!« se je Ravnjak kislo nasmejal. »S Pavlo bi se bila že brez tega tudi dobila.« »Cez sto let, da, hihihi... Zdaj pride pa drugo vprašanje. Kdaj bosta napravila resnico? Menda kmalu, da se ne razdere še drugič.« »Zdaj se ne razdere več ... Pavla, kdaj, praviš, se vzameva?« »Ti povej, Franc!« je zašepetalo dekle. »Jutri je sveti Jakob... Ce se nič ne mudiva, sva do Velike Gospojnice že lahko oženjena. — Ali ti je prav, Pavla?« »Franc, vse mi je prav, kar ti rečeš.« »Dobro! Tedaj pojdeva še ta teden k župniku, da naju v nedeljo že prvič okličejo.« »Zivio! Zmaga je naša! tako vpije Cenc, kadar ga ima pod klobukom,« je gostolela Urška, »to vama je danes lep dan, tega moramo zaliti.« Iz torbe je privlekla steklenico in natočila en kozarček za Pavlo, drugega za Ravnjaka, sama pa je obdržala steklenico, v kateri je bilo še nekaj vina. »Zdaj pa na zdravje! Bog živi!« »Franc, na tvoje zdravje, da bi bil srečen!« je tiho dejala Pavla In ga objela z ljubečimi očmi. (Dalie sledi.) Pefer Rešetor rešefari. Mojemu bratu Juriju. V Kranju na Gorenjskem se je pojavil neki človek, kl se plSe Jurij s pušo, kakor da Je pravl >Gorenjc«. Jaz sem ga zelo veael, sva kakor dvojčka, stavim glavo, da nihče naju ne bi mogel ločiti. Danea imam le eno prošnjo do njega: Dvlgnl puSo in zadeni v srce uredbo o llkvidacljl kmeCkih dolgov, če ne, pa ne bomo imeli v Slovenijl kmalu nobenega jurja več, razven tega Jurja s pušo v Kranju! Vražja latinščina. Latinsko se nisem nikoll učil, nekaj besed pa le zriam. Tako amo se Slovencl že naučili, kaj je beaeda eksekucija. Ce vprašam kmeta, kaj je to, pravl: To je pa vrag! Sedaj je prišla nova be3eda: llkvidacija. Dolgo nisem vedel, kaj naj pomenl, sedaj pa ml pravijo kmetje, da je to tudl vrag. Znam Se eno latinsko besedo: konkurz, samo ne upam si povprašati, kaj ta beaeda pomenl, če tudi nl vrazja. če so vse latinake besede tako učinkujoče, kakor te tri, se grem takoj latinsko učit. Morda bom znal potem te atvari povedatl po domače, da ne bi bile tako hude! Kam bo krenilo »Jutro«? V jugoslovanskem časopisju se je razvnela debata, kam bo krenllo »Jutro«. Ich weiss schon: Nach Weaten gegen Cilli! Koliko procentov imamf Ker marsikatero napišem o »Jutru«, ao me sedaj nekateri vprašall, koliko procentov »Jutra« imam jaz in na katero skupino ae bom naslonil. Jaz pa sem gledal kot nor, ko sem to braj, sej se je vedno reklo, da je »Jutro« 100 %no nacijonalna last, sedaj pa naenkrat delijo procerite. Jaz sem res zamudil to priliko, do 100% je že vse razdeljeno, meni in ljubemu alovenskemu narodu pa oatane to, kar je čez 100%. Pero bi mi ratl odstopil svoje mesto. Je to nekaj čudnega, da prihajapo sedaj v poštev mi politiki z dežele, Maček iz Kupinca in jaz. Meni recimo je Pero živkovič." ponudil, da bi aprejel njegovo mesto, on bi pa postal častni predsednik JNS, ker je Uzunovič to mesto častnega predsednika odložil. Pa sem mu moral odgovorlti, da nočem bitl nečastni predsednik, pač pa samo častni! Kadar bova napravila to kravjo kupčijo, bom povabil Jurja s pušo, da bo streljal za slovesnost! Pristašem »Ijudske fronte«. V Sloveniji imamo tudi pristaše ljudake fronte, ki zastopa isto stališče, kakor recimo madridska vlada, ki ni več v Madridu in ki kmalu tudi ne bo več vlada. V svojem slavnem glasilu »Delavska politika« ae silno navdušujejo za zmago teh komunistov v španiji. Toda po mojem pa le niso junaki. Ce bi bili junaki, bi vendar šli na pomoč! Toda oni se držijo načela: Lepo je za ljudsko fronto umreti, še lepše je za njo živetl, toda najlepše je biti pri njej v službi, ker dobro plača! Delavcl še niso prižli dalje kot do tega, da je lepo za ljudsko fronto umreti — dmgo je rezervirano za sodruge t