Političen list za slovenski narod« Po pošti prejeman velja: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman voljtt: Za celo leto 12 gld., za pol leta 6 gld., za četrt leta t gld., za on mesee 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedieija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inseratil se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat; 12 kr. če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se eena primerno zmanjša, Rokopisi so ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniškik ulicah h. št. i. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1/s6. uri popoludne. ^tev. 24. V Ljubljani, v ponedeljek 30. januarija 1888. Letnik XYI. Stara židovsko-brezverska pesem. Kar smo napovedovali pretečeni četrtek, spolnilo se je že, in sicer v prav obilni meri spolnilo. So predno je knez Liechtenstein iz žepa izvlekel novi načrt šolske postave in ga izročil s svojimi tovariši državnemu zboru, zagnali so razni židovsko-brezverski časopisi strašansk ropot, po znanem izreku: „Ne poznam sicer vladinega mnenja, pa ga vendar pobijam na vso moč." Ko so pa ta načrt spoznali, postali so kar ljuti. Tropa puranov se ne more tako raztogotiti in upiti, ko z rudečo ruto mahajoč stopiš med njo, kakor so zaupili in zajavkali pri tej priliki razno-barveni listi brezverski. Kaj, v Avstriji je mogoče še kaj takega, da bi katoličan s kakim katoliškim predlogom vstopiti se upal pred zbornico poslancev v dunajskem državnem zboru? Nekako tak je bil ves krik in vik teh zares prečudnih ljudi pretekle dni, kakor bi se jim z novim načrtom kedo vč kaka sila napravljala, ko vendar ničesa druzega ta načrt ne zahteva, kakor da bi se krščanskih starišev otroci začeli vzgojevati in poučevati že enkrat krščanski. A načrt je skromen in še tega nikjer naravnost ne pravi, ampak § 1. sedanje versko-nravne vzgoje tako tolmači, „da naloga ljudski šoli je, s stariši in mesto starišev otroke vzgajati po nauku njihove vere ter jih v njih in za življenje potrebnem začetnem znanji ter pripravnosti poučevati in izobraževati". Kje je tu o kaki sili ali krivici govorjenje? Ne tu, ne kje drugej v celem načrtu ni pičice najti, kjer bi se zahtevalo kaj druzega, kakor da se že enkrat rešijo krščanskih starišev otroci jarma židovsko-liberalne šole in se po krščanskih šolah uče od krščanskih učenikov po verskem načinu in z verskimi pripomočki. A ravno to je, česar lažiliberalizem ne pripusti; svoje otroke pošilja v verske ustave, ker je prepričan, da se mladina le tu prav vzgaja in dobro uči, pri drugih pa glasuje in dela za brezverske šole, da se ljudstvo slepi in mami, sam pa tem laglje svoje namene doseza. Prepričani smo, da, ko bi bil knez Liechtenstein stopil kot prusk podanik s svojim načrtom v Be-rolinu ali kje drugje pred zastopnike ljudstva, ne bil bi slišal toliko psovk, kakor jih zdaj v Avstriji sliši od peščice razdivjane židovsko-brezverske strani. Na Dunaji izhajajoča „Deutsche Zeitung" pravi: „Z drzno roko je danes (25. t. m.) kneževski upornik Liechtenstein vrgel živ ogorek v obstoječe šolsko zakonstvo in črni Ja-kobinci plešejo v halji in fraku krog plamena svojo karmagnolo." Ali se more še kak človek bolj grditi in psovati, kakor se to godi s knezom Liechtensteinom in sodrugi njegovimi? In to prihaja dan na dan od ljudi, ki so se zdavnej že sprli z vso vero in svojo pametjo, pa upajo še priti kdaj na krmilo. Ne, to je pri nas nemogoče. Ko bi s kakimi stvarnimi razlogi pobijali napo-minani načrt Liechtensteinov, nam bi še morda kaj imponovali, ali tako nam pa čisto nič ne. Zde se nam gruči kujajočih se otrok enaki, ki vse doseči nameravajo s kujanjem in nagajivostjo le tako dolgo, dokler se jim ni bati očetove brezovke. Naj bi Njegova vzvišenost grof Taaffe, ki ima vedno toliko prestajati od teh nagajivcev, enkrat le enega takega židovsko-brezverskega kričača prijel za ušesi in mu uro navil, da bi zobje zašklepetali, kako naglo bi utihnili vsi! Vselej, kedar sedanja večina ali vlada v blagor ljudstva namerava kaj storiti, zaženo židovski brezverski pisači silen krik po svetu in za-smeh, ki se potem ponavlja v dunajski zbornici, tako, da ni res nikdar mogoče priti do zaželjenega miru ter vkreniti kaj stalnega — vspešnega. Sicer toliki nasprotniki vsaki nezmotljivosti tako nezmotljivost za vse svoje naredbe zahtevajo in upijejo, da se kruši ustava, kjer se je še nihče dotakniti ni nameraval. Bosa je ta, kar vendar jedino stvarnega neki tak židovsk list proti Liechtensteinovemu načrtu pravi, da je proti § 11. drž. zakona z dnš 25. maja 1868 in proti členu 17. drž. osnovnih zakonov z dne 21. decembra 1867, kakor da bi se razveljaviti morala po njem sedanjih šolskih svetov naprava, in bi nauk in vednost radi tega ne bila prosta. Toda pri takih ljudeh ni stvarnosti in načel nikdar iskati treba, ker si ne upajo ž njimi na dan; zvijača in slepilo, zmota in laž je edino orožje, s katerim, če ni drugače, hočejo doseči tudi s silo svoje namene. Tega pri vernih konservativcih ni, zato je sila brezverskih liberalcev, ker drznost, vedno hujša, kakor moč konservativcev, katere morati voditi razum in vest, pravica na vse strani, tedaj resnica dobro in mirno preudarjena, ako hočejo doseči kaj stalnega. Kakor grozen je tudi sedanji vik in krik liberalcev, vendar ničesa novega ne izvemo. Stare, to-likrat premlete in ovržene fraze: o nazadnjaštvu, mračnjaštvu, suženjstvu in gospodarstvu klerikalizma nad omiko in lučjo, katero je sedanji vek človeštvu prižgal itd., to je, Kar se vselej na novo pogreva, in ž njim se pita pohlevno občinstvo. Dobro, da se je po tolikih lažeh in slepilu že enkrat zdramilo. Pregovor pravi : „Po škodi se človek zmodri". Ko bi take osrečevalce človeštva svet bil poznal poprej, nikedar bi ne bilo prišlo do tolike zavisti in sovraštva — do tolike krivice in ne-strpljivosti med narodi. Misliti si nikakor ne moremo, da bi jednaka slepila še škodovati mogla ljudstvu. Hudi vihar, ki se je ravnokar vnel na novo, vplival bode blagodejno na vse — še količkaj trezno misleče, pa tudi marsikaterega vzbudil iz dosedanjega verskega spanja, tako, da bodo vsi napori nasprotnikov pri večini prebivalcev mogočne in še verne Avstrije našli gluha ušesa. Se ko so le slutili liberalci, da utegnejo konservativci vendar-le pokazati toliko neprestrašenosti, da stopijo enkrat s zgotovljenim šolskim načrtom, kateri so napovedovali že nekaj let sem, upili so židovski listi na vse mogoče načine, hujskali vlado in ljudstva, kolika poguba bi bila za Avstrijo, če se šolstvo spremeni, ker le duhovenstvo zdihuje po verski šoli. Graška „Tagespost" prinesla je še 24. t. m. tako silno strasten članek proti nameravani verski LISTEK. Oče in sin. „Bazkošna bode nocojšnja noč, lepa, toda mrzla", do trgovec Podnožnik ter hitro zapre za seboj pro-dajalnična vrata. Oba pomočnika, ki še dobro pomnita lansko zimo in zmrznjene ude svoje, mu pritrjujeta. Podnožnik mane si roke, da bi se ogrel. Zopet se odpro duri in v prodajalnico stopi kmet. „Prosim, odkupite mi te butarice", govori tresočim glasom, „noč naji je prehitela in domov imava še precej daleč, nihče jih neče kupiti. Za Boga vas prosim, odkupite mi jih, prodam vam je po ceni." Trgovec se ozre na prodajalca. Soditi po obleki, spadal je kmet med najrevniše. Raztrgana „kamižola", koja ga je imela obvarovati ostrega mraza, raztrgan robec okolu vratu, oguljene hlače, lesene coklje s slamo ovite — vsa ta borna obleka je reveža le slabo varovala pred silnim mrazom, ki je razsajal zvunaj. Dobrosrčnemu trgovcu se usmili ta ubožec, ko ga vidi stati tako bednega pred seboj. „Koliko pa imate butaric?" vpraša kmeta . . . „Gospod, same suhe borove butarice — vkupe za osemdeset krajcarjev", pohlevno odgovori ubožec. „Kam naj jih pa zložim?" vpraša nekoliko po-gumneje in glasneje prodajalec. „Kar sem v prodajalnico", odgovori kupec. Kmet varno odpre duri ter pokliče dečka, ki je kar otrpel stal poleg bornih sanij in se zmrznen oziral v visoke otepe butaric, zložene na saneh. „Tone, todi bova skladala." Deček hitro priskoči v dokaz, da so ga te besede razveselile. „Glej, da se podvizaš in pri tem ogreješ", spodbuja ga oče. Toda zmrznene roke dečkove so le počasi prijemale za delo. Kmalu so bile butarice zložene; kupec plača izgovorjenih 80 kr. „Odkodi pa ste, oče?" vpraša kmeta. „Iz Gor. Jelenka, gospod — tri ure hoda odtodi." Kupec pogleda kmeta in dečka, mraza se tresočega, pa pravi: „Karol, nalijte vsakemu za nameček sklenko žganja, da se ogrejeta za pot." Oče spije ga v jednem dušku — deček srkne trikrat, ter de: „To pa greje!" Kmet mežikne še na sklenko; rad bi si bil dal naliti še jedno — toda za svoj denar, a premisli si in vošči „Lahko noč" gospodu. Ostavši prodajalnico, vstopita se pred sani in je potegneta. „Težavno pot imata še v tem mrazu", reče kupec, zreč za njima skozi polu zamrzla okna. „Oče, ta je bil dober, ta greje", govoriči deček, ko koročita po ulicah. Oče mu na to ne odgovori besede. V zadnji ulici, koja je vedla iz mesta, ustavita se s sanmi pred šnopsarijo. Počasi se je mračilo in mesee je že stal visoko na nebu. „Pojdi, da se ogrejeva", spodbada oče dečka. Torej gresta v šnopsarijo. Dolgo sta se mudila, predno sta jo ostavila. Ko deček stopa čez prag, močno se opoteče, čuda, da se ni prekopicnil. Prišla sta iz soparnega, omamljivega vzdušja, a ostri, sveži zrak pretresel ju je silno. „Urno morava korakati, da so ogrejeva", opomni oče, — „in da dospeva še o pravem časi domov." Vsaj je deček isto že storil, ko sta peljala butari co v mesto na prodaj. Dečkov jezik je bil dokaj težak. Zgodaj v jutro ostavila sta dom z dobro naloženimi sanmi, koje sta morala še vleči. Prodajala sta butarice dokaj slabo; še le zvečer se jima posreči je spečati. Doma pa med tem leži bolna žena v gladu, brez postrežbe .... Oče kupi še hlebec kruha ter se napotita dalje. šoli, dasi še niti sluha imela ni o Liechtensteinovem načrtu. Med drugim, prav po liberalni navadi, hinavski pravi: »Pripravljeni smo priznati veliko versko poslan je katoliške cerkve. Mi spoštujemo vzvišeno nalogo vere in njenih služabnikov na zemlji, ne le iz zgolj mrzlih, . razumnih razlogov, ampak tudi iz globokih, notranjih in političnih nagibov. Mi želimo, da se utrdi in vsestranski ohrani mir, kateri je prinesel svetu Leon XIII." Ali ni to zopet znano slepilo za ljudstvo — v novi obliki? Kje je kazala kdaj ta stranka kako spoštovanje do vere katoliške? Le obrekovanja, za-smeh in grdenja imela je vedno za-njo. Ees, da so obrneni bili njeni napadi vselej v prvi vrsti proti zastopnikom vere. Ali kako se drznejo govoriti taki ljudje še o kaki veri na sebi — osobito o katoliški ? Mislimo, da se bodo vendar-le enkrat odprle oči raznim ljudstvom in da se z jednakimi zvijačami več dala ne bodo mamiti, pride naj že, kar hoče. O tem, kar je „N. Fr. Presse" pisala o novem šolskem načrtu dne 26. t. m., zdi se nam govoriti odveč. To presega že vso razumnost treznih ljudi, in ves razgovor je brezvspešen. Da je pa sprejela liberalna stranka novi načrt v visoki zbornici s znanim krohotom in čisto neumestnimi opazkami, nas prav nič ne straši. Saj drugega, po dolgi skušnji, nismo mogli pričakovati. Toda tak zasmeh se kaj lahko povračuje s za-smehom, ali še bolje — s pomilovanjem, če bi se mu bil posmehoval tudi sam naučni minister dr. pl. Gauč, česar pa nikakor verjeti ne moremo, da bi bil to storil visoki gospod nasproti novemu načrtu, pač pa nasproti zares otročjemu obnašanju levičarjev. Dr. pl. Gauč, ki je v kratkem časi svojega poslovanja že marsikatero naredbo izdal proti sedanji šolski maniji, da sedanja šola ni tolikanj škodljiva v svojih posledicah, kakor bi lahko bila po svojih načelih, g. minister za bogočastje in nauk, ki je iz šolskih knjižnic izbacniti ukazal vse, kar bi v patrijotičnem, verskem in nrav-n e m o z i r u moglo biti pogubno, ki je verouku enako prednost povrnil z drugimi predmeti, ki je strogo zapo-vedal v svoji uravnavni naredbi za c. kr. učiteljska vzgojevališča dne 31. julija 1886, štev. 6031, da se ima bolj na temeljitost pouka ozirati, kakor na širokost, je veliko prebistroumen, da bi ne spoznal šole, kakoršno je liberalna stranka v Avstriji vsilila takrat, ko je bila še na vrhuncu neomejene svoje slave. Da dr. Gauč načeloma ne bo proti vsaki šolski spremembi, nas prav nič ne skrbi, če presojamo dejanja njegova. Kar nas skrbi, je to, da bi utegnil biti proti sedanjemu načrtu zato, ker bi našel kot goreč zagovornik centralizacije v njem kako pičico, v katero bi se čvrsto uprl s svojo nogo in s pomočjo združene levice vrgel Liechtensteinov predlog in ž njim morda tudi sedanjo državnozborsko večino in vlado, kar bi, se ve, levičarjem kaj všeč bilo, ker bi se tolažili s tem, da vendar enkrat zopet vajete v Avstriji dobe v roke. A gorje potem veri in narodnosti mnogojezičnih narodov pod orlom avstrijskim 1__ »Z Bogom! Srečno pot", vošči jima branjevec. Dečku jame na trdi, zmrzli cesti polzeti, noge mu slabeti. Noč je bila v istini krasna, divna; polna luna visoko na nočnem oboku viseča lila je svoje bledo-hladne žarke na čarobno okolico. Ledene sveče po drevesnih vejah premenile so se v srebrno nakitje, in na široki planjavi sneženi, ki se je razprostirala, posuta z belimi, čistimi in blestečimi krilatimi zrni, mrgolelo je v luninem svitu tisoč in tisoč biserov. Sin ni izpregovoril z očetom besede; saj ju ni zanimala krasota mrzle zimske noči. Občutila sta pač ledeni vzduh krutega mraza in premišljevala, ko bi bil že konec tem mukam in bila doma. Deček jame vsled utrujenja dremati. Prehodila sta tri četrtinke ure pota. Poleg križa, ki je stal na polji ob cesti, se ustavita. Oče si s zmrzlo roko obriše pot s čela. „Oče, jaz si bom malo odpočil", prosi deček, jedva dihaje. „Potrpi, da prideva do Hrastarjeve krčme, ondi si oddahneva in ogrejeva", tolaži ga oče. Deček toži, da ne more dalje. Oče ga posadi na sani. Glava njegova, težka dremanja in žganja, pade mu na prsi, in deček se v hipcu, ko oče potegne sani, prekopicne doli na mrzli sneg. Vnovič se ustavita. Oče ne pomišlja dolgo ter sina priveže na sani. Ne, tudi to nas ne straši. Ko bi tudi dr. pl. Gauč kaj takega proti novemu Šolskemu načrtu nameraval, potegnil bode poipfrej svčj šolski načrt pred dunajsko državno zbornico iz žepa, predno bi storil tako 'uslago levičarjem, ki bi nesreča bila za vse narode. Naj se tftfli še upirajo nekateri vladni listi, kakor »Fremdenblatt", proti verski šoli, to nas nič ne malti. Posamezni pojavi nikakor niso vladini, ampak so le želje nekaterih dopisnikov, ki razmer ne poznajo, ali nočejo poznati. Zato smo pa tudi v tej zadevi nepremagljivi in moremo propasti le za nekaj časa, nikdar za večnost. Verska šola mora priti. S tem faktorjem bode računati moral vsak zvest Avstrijan, naj se peščica ateistov, racijonalistov, krivovercev in Židov še tako ustavlja tem opravičenim zahtevam. —cki. Iiitei^elacija državnega poslanca Kluna in tovarišev do gospoda trgovskega ministra v državnem zboru 27. t. m. »Deželni zbor kranjski jo v svoji seji dne 23. t. m. razpravljal peticijo občin Zagorje, Artiše in Kotredež, ki so se obrnile do deželnega zastopa s prošnjo, naj pri slavni vladi posreduje za odvrni-tev nevarnosti, ki preti premogokopu v Zagorji in tamošnjemu prebivalstvu, zlasti delavcem. Ta nevarnost prihaja od tod, da je upravni odbor severne železnice vsled posredovanja nekega velikega delničarja trgovski hiši Davida Guttmanna dovolil jako znižane vozne tarife za premog, ki ga iz Ostrova pošiljajo južni železnici na Dunaji. To znižanje znaša 23 kr. pri 100 kil, kar je razvidno iz tega, da južna železnica ta premog v Matzleinsdorfu plačuje po 59 kr., ko vendar prava voznina iz Ostrova na Dunaj-Matzleinsdorf znaša 41-8 kr., cena premoga v Ostrovi pa 40 kr., tako da bi pri navadnem voznem tarifu premog v Matzleinsdorfu ne mogel biti ceneji kakor po 81-8 kr. Kakor je predsednik pl. H e r z naznanjal v „N. Fr. Presse", dovoljeni so bili ti ugodni tarifi, trgovski hiši Guttmannovi meseca julija 1887. Ker južna železnica doslej še ni bila pričela obravnav s kranjskimi in štajerskimi premogokopi zaradi nakupa za 1. 1888 potrebnega premoga, konkurenca ostrov-skega premoga v prvi vrsti pač ni imela namena južni železnici na korist pritisniti kranjske in štajar-ske premogokopnike, ki so baje zahtevali previsoke cene, ampak le namen, da posestnikom ostrovskih jam za prodajo premoga odpro pot v južno deželo in da s svojo ponudbo prehite kranjske in štajerske lastnike. Ako pa taka nenaravna razvrstitev razprodajal-nih okrajev že sama po sebi ni prava, ker škoduje koristim rudarske industrije po naših deželah, ki pridejo vsled tega ob vse kraje, kamor so dosedaj skoz leta in leta pošiljali svoje blago, je pa še tem bolj nedopustljiva, ako se oziramo na sredstva, katera so se rabila v dosego tega namena. Iz prej omenjene izjave predsednika pl. Herza je razvidno, da se sklep upravnega odseka severne železnice, s katerim so bili dovoljeni dotični znižani vozni tarifi, po njegovem mnenji nikakor ne strinja Tam v daljavi videti je v luninem svitu obris njihove vasi gori na grebenu. »Vsaj bova kmalu doma", pravi sam z črtu znatno ne povišajo ter s pogojem, da ta načrt zadostuje prepisom §§ 48 do 51 pouka dne 6. dec 1872 k zakonu o javnih cestah in potih, se letošnjo spomlad prične z delom, tako, da se preložitev ceste na šmartinski strani do Bogensperga že letos izgo tovi, leta 1889 pa vse delo konča ter cesta izroči prometu. 4. Da pridobi sklepu ad 2 Najvišje potrjenje." G. Baron Taufferer predlaga, naj se za- tiškemu okraju ne nalaga donesek 3000 gold., ker omenjeno cesto malo rabi, ampak le donesek 2000 goldinarjev, nasproti pa nt'j se naloži trebanjskemu okraju 4500 gold., ker bo imel ta okraj od nove ceste največ koristi. Dr. P o k 1 u k a r podpira ta nasvet, ki pri gla- Politični pregled. V Ljubljani, 30. januarija. ISTotranf® dežele. Kakor trdijo dobro poučeni krogi, prosil je koj začetkoma že dr. Eieger ministerskega predsednika, naj posreduje med Čehi in Nemci. Grof Taafie ni hotel o tem ničesa slišati, sedaj pa, ko vidi, da so se razrušile dotične razprave, storil bo baje potrebne korake v imenu vlade. Poljski klub še ni sklenil, kako bode postopal glede postave o verski šoli. Nasprotna glasila, na čelu-jim »N. Pr. Pr.", preverjena so seveda, da so Poljaki odločni nasprotniki načrtu. V koliko se je legala dunajska Židinja, pokazala bo že prihodnja dubova seja. Vnanje države. Papež Leon XIII. izdal bo v kratkem okrožnico brazilijanskim škofijam, koja bo med drugim razpravljala tudi vprašanje o suženjstvu. Opominjal bo škofe, naj vstrajajo pri svojem dosedanjem delovanji za oprostitev sužnjev, ter naglaša koristi, koje bi imela cerkev, ako bi se popolnoma posrečilo to človekoljubno delo. Bolgarskim častnikom v Plovdivu je naznanila prinčesinja Klementina, da je jako srečna vsled navdušenja pri sprejemu njenega sina, zato pa se je odločila darovati 30.000 frankov, da bodo dobili vojaki nove obleke. — V »Pol. Corr." piše se Petrograda: Najkočljivejše dnevno vprašanje je še vedno ono glede Bolgarije. Dokler ni to rešeno, zavarovan ni mir. Zgoditi pa se more to potom vzajemne popustljivosti. Do sedaj stoji na postavnih tleh v tem oziru edino le Rusija, ker zahteva, da se obveljavi berolinska pogodba. Edini način, po kojem bi se mogla zabraniti kriza, je ta, da se sklene kompromis. Prvi korak morajo storiti druge velevlasti, ne Rusija, in sicer s tem, da proglase Koburžanovo vlado neveljavno in nepostavno. Seveda bo pa tudi ruska diplomacija morala pokazati svojo dobro voljo, in v tem smislu vrše se sedaj posvetovanja v Petrogradu o začasni vladi bolgarski do izvolitve novega kneza in slučajno o imenovanji ruskega diplomatskega agenta v Sofiji. V nemškem državnem zboru pričela se je debata o novi postavi zoper socijaliste. Skoraj gotovo izročil se bo ta načrt najprvo posebnemu odseku. Kot prvi govornik se je oglasil socijal-demo-krat Singer. Jedro njegovih razprav so zanimivi podatki o socijalistih Schroderju, Ilauptu in pl. Ehren-bergu, ki so sedaj zaprti v Švici. Govornik je razdelil tiskana poročila redarstev in preiskovalnih sodnikov v Tiguru in Šafhavzenu, iz kojih je razvidno, da so bili vsi trije poprej v službi pruskega redar-stva kot »agents provocateurs". »Puttkammerov sistem", rekel je govornik, »izgoja si najprvo zločince, da jih more potem kaznovati. Sramota za Nemčijo, ako se sprejme ta zakon." Predsednik ga je zaradi tega posvaril. Italijanska vlada zaukazala je rektorju rimskega vseučilišča, naj vseučiliščnikom, ki so napravili izgrede zoper profesorja Bonghija, zapreti, da bo strogo izvršila člen 9. vseučiliščnega reda, ako bi se še kedaj ponovili enaki izgredi. Ta člen ukazuje, naj se ustavijo predavanja, oziroma zaključi vseučilišče, ako navstauejo nemiri in izgredi. Italijani napovedovali so jako mogočno, da se bodo pomaknili proti abesinskim vojnam; toda ostali so do danes pri Dogali-ju, in ker je že treba navdušenja, postavili so spomenik ondi padlim vojakom. General San Marzano je nagovoril pri tem svoje vojake s kratkimi besedami, ki so pa napravile velik vtis na poslušalce. Rekel je: »Marsikdo bi rad govoril, toda resnost današnje slavnosti tega ne dopušča. Vse, kar mi je na srci, obseženo je v dveh stavkih: Spoštujmo srčnost nesrečnih ranjcih; bodimo pripravljeni storiti svojo dolžnost pri prvi priliki." »Narodni Listy" poizvedeli so iz Bukarešta, da je rumunski narod zelo razburjen, ker je obiskal minister Stourdza Bismarcka v Priedrichsruhe. Vladi podtikajo, da se hoče zavezati z državo, ki nasprotuje državnim koristim in narodovim čutom. — Okrožnica pravosodnega ministra poživlja vse državne pravdnike po celi deželi, naj strogo pazijo, da se pri prihodnjih volitvah ne bo rušila volilna prostost. V turško prestolnico pripeljali so dnč 28. t. m. šestnajst bolgarskih vstašev iz Drenopolja ter jih zaprli. Bolgarski zastopnik dr. Vulkovič je zahteval, naj se njemu izroče. Turčija noče tega storiti. Ruski veleposlanik se je izjavil, da bolgarska vlada ni k temu opravičena, ker ni postavna. Iz Ljubljane, 27. januarija. (Cerkveno-glasbeno.) Že nekaterekrati porabili smo priliko, z veseljem povdarjati delavnost goriških cecilijancev. Dasi nimajo svojega cerkvenega lista in se naslanjajo vseskozi na naš »Glasbenik", moramo vendar zopet danes pripozuati, da ima cecilijansko društvo za goriško nadškofijo v sebi prav mnogo čilih življenja sil. Ne samo, da ne odstopi in ne omahuje od cerkveno-glasbenih nazorov, tudi praktično si prizadeva koristiti najprvo svojim društvenikom in slovenskim organistom sploh. O delavnosti takej zopet jeden pojav iz najnovejše prošlosti. Pred nami leži tri pole obsegajoča zbirka pod naslovom: »24 fligi r a n i h pred- ali poiger v vseh tonov-skih načinih dura "n moli a. Za orgije ali harmonij zložil in slovenskim or- ganistom za vporabo pri službi božji namenil Danilo Pajgelj op. 29. Izdalo in založilo cecilijansko društvo za goriško nadškofijo. 1887. Tisk Blazni-kovih naslednikov." No, naslov zdi se nam pač malo predolg, spominja na naslove za dvesto let nazaj. Vsebina pa nas je jako zadovoljila. Res, da imajo veči narodi te vrste kompozicij na legije, a vendar človeka veseli videti cvetko, ki je vzrasla v domačem logu. Ni prvokrat, da se je pokazal g. skladatelj D. Fajgelj v kompozicijah te vrste kot praktičnega organista. Tudi to delo zasluži enako pohvalo. V vseh tonovih načinih podaje nam g. skladatelj iger v polifoniji. Naj jih imenujemo versette ali fugete, posebno godi igralcu zaznamek motiva in njega ponavljanje v raznih legah. Tudi izvolitev spremenov je pri vsakem komadu posebej označena. Gosp. skladatelj imel je pri sostavi teh komadov pač namen, vpeljati naše organiste v strogo cerkven slog in tako v okom priti mnogim profanacijam orgelj kot izključljivo cerkvenega glasbenega orodja. To povdarja tudi sam v opomnji na prvi strani pišoč: »Naj bi se ta način preludovanja obče posnemal, ker le tako postane igranje na orgijah pravilno." Blagi ta namen — to nam je želja iskrena — našel naj bi odmev v vseh orgljavcih. Zato pa označeno delo vsem cerkvenim organistom in prijateljem »resnobne" glasbe posebno priporočamo. Cecilijanskemu društvu pa radostno čestitamo na plemenitih naporih v prospeh glasbe cerkvene. Po tem potu je vspeh zagotovljen. To glasbeno delo se dobi za 55 kr. v »Katoliški Bukvami" v Ljubljani. K. Iz Celja, meseca januarija. (B o ž i č n i c a.) Neutrudljivo delovanje katoliškega podpornega društva je preblagim čitateljem »Slovenca" gotovo že predobro znano. Vendar upam, da se mi ne bo za zlo vzelo, če zopet o njem nekoliko v tem listu omenim. Osem let vzdržuje že ono društvo z izvanredno požrtvovalnostjo in neomahljivo vstrajnostjo zasebno dekliško šolo pod vodstvom šolskih sester v Celji. Združenimi močmi skrbi za obstanek te šole, kojej je po komaj enoletnem obstanku pretil neizogiben pogin, ki se je pa razvila v teku teh osmih let iz dvorazrednice v čveterorazrednico, zvezano z otroškim vrtcem, vzdrževanim od društva sv. Cirila in Metoda. Pa ne le samo za obstanek te tukaj toliko potrebne šole biva to društvo, marveč ono podpira tudi revne učenke in učence iz celjske okolice. Leto za letom nakupi šolskih knjig, zvezkov itd., koje se začetkom šolskega leta med revne učenke iu učence razdele. Štiri dni na teden daje v poslopji šolskih sester šolskim revežem tople juhe, kojih se ob dnevih pridnega obiskovanja šole nad 180 dečkov in deklet nabere. Razun tega priredi vsako leto v veselih božičnih praznikih »jaslice", v katere naloži zopet šolskim revežem preobilo lepih darov, brez ozira na to, da marsikoji preblagodarnost društva zlorabijo, namesto da bi se skazovali hvaležne za podeljene jim dobrote. Tudi letos priredilo je katoliško podporno društvo enako veselico, »božične jaslice" dne 26. decembra ob polu treh popoludne v hiši šolskih sester v Celji. Kakor se je povabljenim naznanilo, zbrali so se točno ob določeni uri. Zbranih je bilo lepo število ustanoviteljev, udov in prijateljev katoliškega podpornega društva, prijateljev mladine. Začetek se je storil z božično pesmico: »Pridite molit Jezusa". Za to je prednašala neka učenka v nevezani besedi: »Čudapolna pota božja". Tvarina je posneta iz »Vrtca" ter živo predočuje večno istl-nitost, da božja roka vse na svetu vlada, ter da se vse povsod in vsak čas tako izteče, kakor neskončno modri Stvarnik zaukaže. Ko je prva svoj govor dokončala, zapela se je pesmica: »Kar je že dolgo želel svet, nocoj se do-polnuje". čeravno bi vrlo prednašanje učenk pričujočih ne utrudilo, zgodilo se je to tem manj — čeravno je več časa trajalo — ker se je deklamo-vanje in petje redno vrstilo. Prednašanje: „Das Kind beim Jesuskind" sledilo je gorej omenjeni pesmici. Kakor njene so-vrstnice v slovenščini, govorila je lepo gladko in umljivo ta učenka tudi v nemščini. Jasen dokaz, da se na tej šoli marljivo uče mile materinščine, da pa zraven tudi drugemu deželnemu jeziku spodobno mestece ostaja. Neopravičeno torej, kar se tolikrat radi tega od nasprotnikov očita. Kakor živo nam je ta deklica v svojem pred-našanji slikala čudotvorno občevanje človeškega srca z Bogom, tako veličastno nam je razkrila njena naslednica na odru najslavnejše poteze iz zgodovine naše sv. katoliške cerkve in nje vidnih poglavarjev, osobito našega sv. Očeta in zlatomašnika Leona XIII. v pesmici »Roma" , kojo so nam prinesle nove »Drobtinice". Ko nas je govornica s svojo „Romo" takorekoč na novo in zopet unela, vpeljala nas je milodoneča božična pesmica: „V plamenu se žari visoko nebo" v okrožje božične zavesti. (Konec prih.) Dnevne novice. (Dnevni red seji ljubljanskega občinskega sveta) v torek 31. dan januarija 1888. leta ob 6. uri zvečer v mestni dvorani. I. Naznanila prvosedstva. — II. Pravnega in personalnega odseka poročilo: a) o podelitvi invalidske ustanove; b) ob uvedenji taks za ženitovanjske oglasnice; c) o volitvi dveh članov v komisijon za določitev vojaških taks in dveh članov v naborni komisijon. — III. Stavbinskega odseka poročilo: a) o vlogi V. Seunigovih dedičev zaradi nakupa Igrišča; b) ob omejitvi vožnje po Dolgih ulicah. — IV. Šolskega odseka poročilo: a) o gradnji nove mestne deške šole; b) o podaljšanji najemne pogodbe glede prostorov I. mestne deške ljudske šole; c) o najemu prostorov za šolo na barji; č) o podelitvi I. mesta cesar-Fran-Josipovega štipendija letnih 50 gld. za realee. — V. Poročilo odseka za olepšavo mesta o nasvetu, da je za boljše oskrbovanje mestnih nasadov nastaviti vrtnarskega pomočnika. (Občni zbor »Marijine bratovščine") vršil se je včeraj dopoludne ob 10. uri v magistratni dvorani, navzočih je bilo nad 200 članov. Predsedoval je g. Regali, kot vladni komisar je bil navzoč magistratni svetnik g. Zamida. Posvetovanje je bilo precej viharno, izvoljeni so skoraj vsi novi odborniki. Dosedanjega društvenega načelnika, g. J. Regalija, niso več sprejeli v odbor. Danes zvečer si bodo novi odborniki izvolili novega predsednika. (Umrla) je včeraj opoludne visokorodna gospa grofica Antonija Auerspergova, soproga dednega deželnega nadmaršala na Kranjskem, v 42. letu svoje starosti. Naj v miru počiva! (Umrla) je 29. t. m. gdč. Nežika Belec iz znane rodoljubne rodovine Belčeve v Št. Vidu nad Ljubljano. (Stritarjevih zbranih spisov) izšel je 31. snopič. Vsebina: »Oderuh" (Konec), »Zapravljivec" (podoba iz kmečkega življenja), »Najemnina" (podoba iz mestnega življenja). (Osepnice v Ljubljani.) 27. t. m. bilo je bolnih 201; 28. t. m. je zbolelo na novo 7 oseb. Ozdraveli so: 2 moška, 2 ženski in 3 otroci, umrla sta 1 moški in 1 otrok, bolnih je ostalo 199 oseb. (Od sv. Urbana.) Pri nas smo imeli volitev novega novega krajnega šolskega sveta in je bil izvoljen za načelnika Franc S i m o n i č , župan, posestnik in gostilničar od sv. Urbana; namestnikom Franc Belec, posestnik; odbornikom pa France G o m i 1 š a k, Ivan Čeh, Ivan Ž e 1 e z n i k, Jurij Mahorič in J. Kolarič. (Darila za Goriško-Gradiško.) Dotični odbor je prejel za stradajoče ondotno prebivalstvo 1520 gl.; darovali so: Tržaški mestni zbor 1000 gl., grof Coronini 100 gl., baron Ritter 400 gl., baron Co-delli 10 gl., odvetnik Canevari 10 gl. — Vodstvo južne železnice je dovolilo znižano ceno pošiljatvam koruze. (Tržaška trgovinska zbornica) izvolila si je za predsednika barona R e i n e 11 a, za podpredsednika pa Franca D i m m e r j a. Trgovinski minister je to izvolitev potrdil. (Vabilo) k občnemu zboru okrajne posojilnice v Krškem, ki bode v nedeljo 5. februarija 1888 ob 10. uri dopoludne v šolskem poslopji. Dnevni red: 1. Nagovor ravnatelja. — 2. Račun načelstva in poročilo preglednikov. — 3. Volitev načelstva. — 4. Volitev preglednikov. — 5. Nasveti. — Iz opravilnega poročila posnamemo, da ima zadruga 124 udov; od hranilnih vlog daje 4%, od posojil jemlje 6% obresti. (Slovensko gledišče.) Včeraj se je igrala v čitalnici igra »Štempihar mlajši" in se je pela opereta »Deklica elizonska". Najprvo, predno rečemo katero o igri in opereti, izpregovoriti nam je besedo z gospodi predlagatelji. Vselej, kadar primemo v roke glediški listek, moramo opaziti naših prelaga-teljev netočnost. Ne samo, da jim je jezik hrapav in okoren, ampak navadno so še toli sramežljivi ter zamolče, iz katerega jezika prevajajo, kajti ne samo bibliograf, nego tudi navaden človek, kateri obiskuje glediške predstave, želi vedeti najprej ime pisateljevo, potem pa prelagateljevo. Ne zadovoljujemo se torej samo s tem, ako nam prelagatelj naznani, da je poslovenil igro, ampak on nam naj tudi pove ime pisatelja, po katerem jo je poslovenil. Na vsak način pa mora biti jezik na odru izboren. Ne samo včeraj, ampak že večkrat smo imeli priliko slišati, da je prevod slab. (Knoec prih.) (Vabilo) k veselici, katero priredi v i -pavska čitalnica v spomin Valentina Vodnika v četrtek, 2. svečana t. 1., v svojih prostorih. Spored: 1. Slavnostni govor. — 2. Mašek: »Pri zibeli". moški zbor. — 3. Hajdrih: »V tihi noči", moški zbor. — 4. Dr. B. Ipavic: »Planinska roža", moški zbor. — 5. »Mutec", vesela igra v enem dejanji. — 6. Prosta Zabava. — Začetek točno ob 7s<3. uri zvečer. Vstopnina 20 kr., sedež 30 kr., vstopnina k plesu 50 kr. O d b o r. (Tržaško delavsko podporno društvo) vabi na plesni venček dne 4. februarija t. 1. v gledišči »Fenice". Vstopnina 50 kr. (Vabilo h koncertu), kateri se priredi dne 5. februarija 1888 v prostorih »Bralnega društva" v Krškem na korist »Pedagogiškemu društvu". Spored: 1. A. Schuller: »Sirena", ouvertura. — 2. Nagovor. — 3. Ant. Nedved: »Na goro", mešani zbor. — 4. A. Nedved: »Oblakom", mešani čveterospev. — 5. Deklamacija. — 6. Flotow: »Marta", potpuri.— 7. G. Meyerbeer: Arija iz opere »Robert", sopran-solo. — 8. Iv. pl. Zajec: »Večer na Savi", moški zbor. — 9. F. Schubert: »Na morji", bariton-solo. — 10. Ant. Foerster: »Venec Vodnikovih pesnij", mešani zbor. — 11. V. Parma: »Pozdrav Gorenj-skej", valček po slovanskih napevih. — Začetek točno ob 8. uri zvečer. Vstopnina za osebo 80 kr., za obitelj 1 gld. 50 kr. Preplačila se hvaležno sprejemajo. Odbor. Telegrami. London, 30. januarija. »Standard" pripisuje govoru ministra Tisze veliko po-menljivost. Mogoče se je zgodilo kaj novega v zgodovini Avstro-Ogerske, da se veže njena politika s popularno zadevo narodne prostosti, zato mora pa sočutiti z Avstrijo vsak Anglež brez strankarskega razločka. Balkanski stražnik je prvi boritelj za svobodo v vzhodni Evropi. To je jako hvalevreden nalog, ki podeljuje Avstro-Ogerski moralno moč, kakoršne še nikedar ni imela poprej. Kolikor bolj ceni Anglija ohranitev miru, tembolj bo pripravljena krepiti avstro-ogersko roko. Tiszin govor čitali bodo v Angliji vsestransko zadovoljnostjo. Anglija želi, da bi videla, kako se Bolgarija očvrstuje in razcvita pod varstvom srednjeevropskih vojnih sil. Umrli so: 24. januarija. Rudolf Kotlovšek, nadpaznikov sin, l'/a leta, Ulice na Grad št. 13, Variola. 26. januarija. JI. Škerl, posestnikov sin, 5 let, Karlovska cesta št. 11, Variola. — Jožef VVolf, tapetarjev sin, 2 leti, Krakovske ulice št. 22, Variola. — Ana Jlavc, delavčeva hči, 7 mes., Hradeckega vas št. 20, jotika. — Uršula Černilogar, gostija, 07 let, Trnovski pristan št. 10, Variola. 27. januarija. Milan Predovič, hišnega posestnika sin, 3 mes., Poljanski trg št. 5, oslabljenjo. — Anton Mikuš, posest-nikov sin, Kolodvorske ulico št. 3, slabost. — Jurij Marki, o r ~ —--—■ g Cas Stanje g t - 7 Veter Vreme "S^h S opazovanja ZI'"1I0raci'a toplomera o