OB DVAJSETLETNICI LINGVISTIČNEGA KROŽKA FILOZOFSKE FAKULTETE V LJUBLJANI
Tiho in delavno praznuje dvajsetletnico dejavnosti lingvistični krožek filozofske fakultete v Ljubljani. Osnovala ga je leta 1953 skupina jezikoslovcev, uslužbenih na ljubljanski filozofski fakulteti ali pri inštitutu za slovenski jezik SAZU. Tedanji rektor univerze, prof. dr. Fran Zwitter, je pozdravil ustanovitev v priložnostnem pismu z dne 12. maja 1953. Delo krožka je teklo nekako do selitve filozofske fakultete v novo hišo ob Aškerčevi cesti (1961) in bilo obnovljeno v začetku 1964.
O dogodkih v krožku pred premorom se zdaj ne ve veliko, ker žal niso pisali kronike. Nekaj podatkov o tistem času so mi nekateri udeleženci tedaj šnjih sestankov prijazno povedali iz spomina; zlasti se v tej zvezi zahvaljujem profesorjema Milanu Grošlju in Stanku Skerlju, ki sta takrat opravljala sprotno delo. Krožek je posloval tako rekoč brez formalnosti. Ni bilo predsednika ali drugačnega vodstva, zapisnikov niso sestavljali. Na sestanke — v slavističnih prostorih v narodni in univerzitetni knjižnici — je prihajalo po kakih deset oseb. Poimenskih seznamov udeležencev ni, ve pa se, da so med poslušalci prevladovali slavisti, zlasti mlajši. Sestanki so bili namenjeni pogovorom o jezikoslovnih vprašanjih, medsebojnemu seznanjanju z znanstvenimi novostmi doma in po svetu.
Najbolj pogrešamo izročila o takratnih predavateljih in naslovih predavanj. Zvedel sem malo imen nastopajočih in še manj o snovi njihovih prispevkov, sploh pa ne, po kolikokrat so nastopili. Predavali so (ob imenih dodajamo ponekod v oklepaju podatke o obravnavanem): prof. France Be-zlaj, prof. Milan Grošelj (o sintagmi sedeča kopel), prof. Jakob Kelemina, prof. Tine Logar (o imenu Banjščica), prof. Stanko Škerlj (o sintaktični stereotipizaciji), pred. Boris Urbančič (o slovenskem pravopisu), znan. svet. Božo Vodušek (o slovarju slovenskega knjižnega jezika). Naštetim se opravičujem, če navajam o njih kaj zavajajočega, napačnega ali nepopolnega; oproščam se tudi neimenovanim predavateljem. Vse, ki vedo kaj več o prvem obdobju krožka, ali bi želeli popraviti moje poročilo, prosim, da bi mi take dopolnitve sporočili, ali jih priobčili.
Približno hkrati s krožkom je bilo ustanovljeno glasilo neslavističnega jezikoslovja Linguistica, prva tri leta kot priloga Slavistične revije, nato kot časopis. Do konca 1973 je izšlo enajst letnikov. Uredniški odbor vodi prof. Stanko Škerlj.
Januarja 1964 je krožek po krajših posvetih spet oživel, mislim da največ po prizadevanju dr. Brede Pogorelčeve, dr. Mitja Skubica in prof. Stanka Škerlja. Obnovljeni krožek se je utrdil z izvolitvijo predsed-
178
nika in tajnika. Prvi predsednik, prof. Stanko Skerlj, je vodil krožek z obilo takta in naravne avtoritete. Ko je pred svojo osemdesetletnico želel odstopiti, smo se branili sprejeti ostavko, a naposled ga je leta 1973 zamenjal tričlanski odbor (Franc Jakopin, Janez Grešnik, Mitja Skubic). Na tajniškem mestu se je zvrstilo že šest jezikovnih asistentov filozofske fakultete. Tajnik pripravlja in raznaša vabila (po kakih osemdeset), piše zapisnik, hrani listine in sestavlja letna poročila o delu krožka (za letopise filozofske fakultete).
Krožek se shaja načeloma vsak drugi ponedeljek v času, ko je na univerzi redni pouk. Od prvega sestanka v februarju 1964 — na njem je prof. Milan Grošelj predaval o rabi preteklih časov v Brižinskih spomenikih in o problemu srbohrvaških preteklih časov — do junija 1973 se jih je zvrstilo sto trideset, na leto povprečno trinajst ali štirinajst. Spored je zajemal jezikoslovna (strokovna in znanstvena) predavanja o najrazličnejšem, pa tudi prikaze jezikoslovnih knjig, avtorske povzetke doktorskih disertacij, poročila o znanstvenih shodih in priložnostne govore ob življenjskih obletnicah slovenskih jezikoslovcev. Po vsebini je bilo kar petinštirideset prispevkov slavističnih, med temi enaintrideset o slovenščini (največ — sedem — o slovarju slovenskega knjižnega jezika), kar pač zrcali sestavo članstva, pomembnost slavistike v našem okolju in enega poglavitnih namenov krožka: seznanjati neslaviste med poslušalci s slovenistično in sploh slavistično problematiko. O slovenščini je največkrat govoril prof. Jože Toporišič. Naslednja obsežnejša skupina sestankov, štiriindvajset, je načenjala — ne nepričakovano — obče jezikoslovna vprašanja; tu gre dodati šest poročil lektorja Vladimirja Jagodica o ne-indoevropskih jezikih, ki so nam predvsem potencialno ponazoritveno gradivo obče jezikoslovnih tem. Romanističnih predavanj smo poslušali osem, germanistično eno, s področja klasičnih jezikov tri, o indoevrop-skem primerjalnem jezikoslovju (vštevši indouralsko teorijo prof. Bojana Copa) se-
dem. Po trikrat sta se obravnavala pismeno prevajanje in pouk tujih jezikov. Od 1971 prikaže občasno kateri od ljubljanskih orientalistov snov o starem Vzhodu. Vodstvo krožka si prizadeva, da bi bil vsako polletje na sporedu tudi prispevek o zamejskih Slovencih. — Navedene številke o vsebinski razdelitvi tvarine so približne. O nekaterih nastopih, ki se jih podpisani spominjam, v arhivu krožka začuda ni besede. Zal tudi ni pregleda o tem, koliko predavanega je izšlo v tisku. Taki podatki bi rabili kot merilo glede kakovosti krožka, zato bi jih morali začeti zbirati vsaj zdaj.
Največkrat so nastopili jezikoslovci filozofske fakultete v Ljubljani in inštituta za slovenski jezik SAZU, tj. ustanov, katerih uslužbenci so najzvestejši obiskovalci krožka. Bilo pa je tudi nekaj gostov: kakih deset tujih in eden ali dva (premalo!) iz drugih republik.
Z doseženim ne smemo biti zadovoljni. V krožku še vedno ne poteka sprotno medsebojno obveščanje o jezikoslovnih znanstvenih novostih. Nekaterim področjem svoje stroke nismo posvetili niti enega predavanja! Premalo smo razpravljali o pouku tujih jezikov in o zdaj žgočih kontrastivnih raziskavah. Skoraj nič časa nismo odmerili drugim vedam, pomembnim za jezikoslovje. K udeležbi in sodelovanju nam ni uspelo v večji meri pritegniti študentov filoloških smeri, čeprav jih na sestanke vabimo. Ne povezujemo se z lingvističnimi klubi drugih univerz.
Naj še naštejem tiste, ki jim dolgujemo zahvalo, ker omogočaju krožku učinkovito delovanje. To so: vsakokratni tajnik krožka, oddelek za slovanske jezike in književnosti —¦ ta nam daje ves čas na voljo sobo za sestanke — in ne nazadnje dekanat filozofske fakultete, ki nam razmnožuje vabila ter po potrebi primakne dnevnico in ali potnino za gostujočega predavatelja.
Janez  O r e š n i k Filozofska fakulteta v Ljubljani
179