Poštnina plačana v gotovini. PROSVETNI DELAVEC GLASILO SINDIKATA PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE Štev. 14 ^ CfuMJana 20. septembra 1950 Leto I. Tudi s kongresa avionomnega sindikata učiteljev Francoske prihaja nezadržno v svet resnica o novi Jugoslaviji Fantastične pripovedke, izmišljotine, obrekovanja in gnusne laži, s katerimi so zasuli našo zemljo in njene voditelje izzivajo med delavci in naprednimi ljudmi vsega sveta vse večjo in večjo željo, da se sami seznanijo z resnico o Jugoslaviji in njegi socialistični graditvi. Zato se je letos že veliko število tako posameznikov kakor tudi delegacij širom naše domovine na svoje oči in ob živi stvarnosti prepričalo, da je Jugoslavija tista dežela, v kateri se z nesluteno naglico gradi socializem, dežela, v kateri ljudem ni žal nobenih naporov, kakor gre za lepšo in srečnejšo bodočnost. Mnogi teh tujcev, ki jih je osvojil naš zagon pri izgradnji socializma, ne ostanejo samo neme priče našega boja in naše stvarnosti. Glas poštenih očividcev, glas pogumnih izpo-vedovalcev resnice prodira nezadržno v svet in vse bolj zapleta v lastno zanko obrekovalce naše države pred očmi vsega naprednega sveta. Želja po spoznanju resnice o Jugoslaviji je privedla meseca maja fjega leta k nam tudi delegacijo francoskih sindikatov. V njej so bili zastopani skoraj vsi avtonomni sindikati, pa tudi avtonomni sindikat učiteljev. Predstavljal ga je učitelj Valiere. V petnajstih dneh, ki so jih prebili delegati med nami, jim je bil omogočen ogled največjih objektov naše socialistične izgradnje, seznanili pa so se tudi z delom sindikalnih organizacij in delavskih svetov po tovarnah. Ob odhodu je Valiere v imenu delegacije izjavil, da so mogli ugotoviti na vsakem koraku, ki jih je privedel ali v tovarno, ali v kmečko delavno zadrugo, ali v šolo, ali v ustanovo le eno: da se v Jugoslaviji gradi socializem ob junaških naporih in elanu najširših delovnih plasti. Pr; tem je obsodil Jkominformovske laži in obrekovanja o nekaterih vojnih pripravah v naši državi ter obljubil, da bodo delegati neutrudno širili v svetu resnico o Jugoslaviji, ker je to edini način, ki vodi do boljše mednarodne povezave in poglobitvi mednarodnega delavskega gibanja. O svojih vtisih je Valiere pisal v francoskih naprednih listih, informiral pa je tudi izvršni biro sindikata učiteljev Francije. Ker se je tako biro avtonomnega sindikata učiteljev Francije prepričal, da je sindikat prosvetnih delavcev Jugoslavije ostal veren stvari mednarodnega revolucionarnega gibanja, ga je pozval, da prisostvuje kongresu sindikata učiteljev Francije. Centralna uprava SPDJ je zaradi zbli-žanja francoskih in jugoslovanskih prosvetnih delavcev poziv sprejela. Našo delegacijo so sestavljali: Milan Slani, član predsedstva CO - ZSJ, Nedeljko Savič, sekretar CU - SPDJ in Milan Isakovič, predsednik mestnega odbora SPD v Beogradu. Kongres se je vršil v Parizu med 18. in 22. julijem tega leta. Na kongres so bili pozvani tudi predstavniki sindikatov prosvetnih delavcev republikanske Španije , in držav vzhodne Evrope. Čeprav so vodstva goraj omenjenih sindikatov poziv najpreje sprejela, so svoje delegacije v zadnjem trenutku, ko so izvedela, da bo na kongresu prisotna tudi »Titova fašistična klika«, zadržale doma. V avtonomnem sindikatu učiteljev Francije je včlanjenih okoli 120.000 učiteljev. Večina teh je orientirana progresivno in demokratično. Posebno skupino tvorijo med njimi pristaši kominforma, ki slepo in brez ugovora izvršujejo ukaze svojih varuhov iz CK KPF. pa čeprav so tu v nasprotju z interesi prosvetnih delavcev. Prav zato je bilo očitno, da bo ta skupina tudi na te.m kongresu pokazala svoj anti-proletarski obraz, saj so bili na njem gostje predstavniki Jugoslavije. Takoj po otvoritvi kongresa so predstavniki informbirojevske manjšine predlagali resolucijo, v kateri se obsoja izvršni odbor, ker je pozval na kongres »predstavnike Titove klike«, »izdajalce« delavskega razreda in »imperialistične agente« iz Jugoslavije, in zahteva, da se delegacija Jugoslavije odstrani iz dvorane. Med čitanjem te resolucije so se z vseh strani oglašali ogorčeni vzkliki protesta. Ko je bila dana na glasovanje, Ijo je ogromna večina zavrnila in z burnim aplavzom jugoslovanski delegaciji obsodila to nesramno kominfor.mistično izzivanje. Še z večjim navdušenjem pa je bil pozdravljen Nedeljko Savič, ko je v imenu delegacije pozdravil francoske prosvetne delavce. Kom-informisti so po svojem porazu zapustili dvorano, verjetno na višji ukaz, in se vanjo vrnili šele po kon-čane.m pozdravu našega delegata. Toda informbirojevska manjšina tudi poslej še ni dala miru. Po poročilu generalnega sekretarja Sindikata učiteljev Francije, v katerem je bilo tudi obrazloženo stališče biroja do vseh vprašanj sindikalne problematike in mednarodne politike, so se informbirojevci odločili za koncentričen napad na Jugoslavijo in na njeno razredno sindikalno organizacijo. O Jugoslaviji so govorili s takim besednjakom najvulgarnejših psovk, da tudi najhladnokrvnejši niso mogli brez protesta mimo njih. Jugoslavija je bila označena kot fašistična država, njeni predstavniki pa kot špijoni in agenti ameriškega imperializma, razkrojevalci mednarodne delavske enotnosti in slično. Naša država je v očeh teh misti-fikatorjev postala »plače d‘ armes« imperialističnih zavojevalcev iz ZDA, na naših letališčih mrgoli amerikan-skih avicnov in posadk, naša armada ograža neodvisnost naših sosedov in se zelo resno pripravlja na vojno proti SSSR itd, itd. Informbirojevci so nadalje, sklicujoč se na najvišji vzgojni smoter, zahtevali od delegatov, da preprečijo odhod francoske mladine na delovne akcije v Jugoslaviji, ker bodo pri nas te mladince pozaprli. Vsak odhod v našo državo so označili kot zločin nad delavskim razredom in nad utrditvijo svetovn|ega miru. V svojem besu so izgubili vsako mero. Zaman so bili protesti cele dvorane, vzkliki, žvižganje in dokazi. Oni so imeli nalogo, započeto igro igrati do konca, pa naj bo ta konec zanje še tako porazen. Kongresisti niso bili nikoli naivneži. Ogromna večina je • stala na strani resnice proti laži. Diskutanti so navedli niz dokazov in dejstev, ki povedo nasprotno od tega, kar so naslikali predstavniki kominformov-ske manjšine, in postavljajo na laž poročila francoskega komunističnega tiska. Prav zato, da spoznajo vso resnico o Jugoslaviji, so delegati pozdravili odhod francoskih mladincev v Jugoslavijo. Naslednji udarec je kominfor-movski manjšini zadal učitelj Valiere. Oborožen z dokumenti je duhovito prikazal svoje bivanje v Jugoslaviji in vse delegate pozval, da se naj o povedanem tudi sami prepričajo, saj so vrata Jugoslavije odprta za vse poštene delavce, ki se jim hoče resnige. Kongres mu je burno aplav-diral, ko je vse navzočne pozval v boj za resnico, ker je tak boj edina pet, po kateri sme hoditi ljudski učitelj in vzgojitelj. Razumljivo je, da naša delegacija ni sodelovala v tej diskusiji, je pa poslala kongresu poziv, da pošlje V uvodniku poročamo, zakaj so sklenili francoski učitelji, da nas obiščejo. Beseda ni ostala samo beseda, saj se naši prijatelji mude še vedno v Jugoslaviji. Delavski razred Slovenije jih je po svojem Glavnem odboru Zveze sindikatov in po Republiškem odboru Zveze prosvetnih delavcev sprejel 6. t. m. V Sloveniji so se zadržali le nekaj dni, toda odnesli so iz nje prebogate vtise, saj si niso ogledali le naravnih krasot naše zemlje, ampak tudi delo naših ustanov, sindikatov in delo nekaterih tovarn, ki so že debile novega gospodarja — delavski svet! Vsak korak po našem svetu, vsak ogled, vsak obisk je bil zanje udarec s pestjo v papirnato stavbo laži, ki jo gradi francoski kominformovski tisk. Ko jim je tajnica Rep. odbora SPDS tov. Vc-dernjakova želela dobrodošlico, je obenem izrazila tudi naše prepričanje, da nad našo zunanjo kot tudi notranjo socialistično izgradnjo ne bodo mogli biti razočarani. Ko to pišemo, nam še ni znano, kakšni so celotni vtisi, ki jih odnašajo iz Jugoslavije, toda že prve dni po obisku je Baillet Adolphe, šolski upravitelj iz Severne Francije, ki je bil vodja te enajst-članske deputacije federacije francoskih presvetnih de- v Jugoslavijo svojo delegacijo, ki se naj na mestu prepriča, če smo res fašistična država in če se res pripravljamo na vojno proti Sovjetski zemlji. Ogromna večina kongresa je poziv sprejela in sklenila, da pošlje v mesecu septembru tega leta svojo delegacijo v našo državo. Drugo vprašanje, pri katerem so se predstavniki kominformovske manjšine pokazali kot poborniki agresivnosti, je bile vprašanje svetovnega miru. Večina kongresa je sprejela resolucijo, s katero se obsojajo vojne priprave in vzpostavljanje imperialističnih blokov, ki jim načeijujejo ZDA na eni in SSSR na drugi strani, kar je privedlo do vojne na Koreji. V resoluciji je na-glašeno, da se more vprašanje Koreje rešiti na mirni način in da je treba dati samemu korejskemu narodu možnost, da to vprašanje reši. Informbirojevska manjšina pa, nezadovoljna in pobita zaradi dejstev, ki jih je resolucija navajala, je predložila svojo Resolucijo o .miru, v kateri se obsojajo zaradi vojne v Koreji le Zedinjene države Amerike, z njimi vred pa seveda tudi »Titova klika«, ki pripravlja bojišče na Balkanu in ograža Sovjetsko zvezo. Na koncu proglasi resolucija modro vodstvo SSSR-a za pravega angela miru in podčrta pomen štok-holmske deklaracije. Diskutanti večine so v svojih govorih opozorili na vso dvoličnost, ki jo kaže obravnava vprašanja miru na svetu, pri vodilnih ljudeh SSSR-a in informbirojevskih dežel. Z dokumentacijo so prikazali štokholmski proglas kot borno in umazano zaveso, za katero se skrivajo vojne priprave ter gaženje neodvisnosti vzhodnih držav in sovražnosti proti Jugoslaviji vodstva SSSR. Eden od govornikov je tudi dokazal, da iz- Učitelji in profesorji iz Trsta so se odzvali vabilu Centralne uprave Sindikata prosvetnih delavcev Jugoslavije in so poslali svoje najvidnejše predstavnike na poučno ekskurzijo po Jugoslaviji, ki je pričela 2. sept. in končala 14. septembra. Delegacijo je na vseni potu spremljal predstavnik Centralne uprave tov. Žižovič Dragoslav. Ekskurzija, ki je bila odlično organizirana, je zajela naslednje naše kraje: Zagreb, Beograd, Skopje, Mavrovo, Ohrid, Sarajevo in Ljubljano. Gostje so si v Zagrebu ogledali tovarno Rade Končar, Psihološki institut,-kmečko delovno zadrugo v Šašinov-cu, nekaj šol, muzejev in študentsko naselje. V Beogradu prav tako nekaj šol, otroške jasli, sindikalni dom, pionirsko progo. V Mavrovu delo na hidrocentrali, v Skopju in Sarajevu .mestne znamenitosti, do-čim so se ob Ohridskem jezeru v prekrasnem sindikalnem hotelu nekoliko odpočili. Od prvega do zadnjega so gostje odnesli s seboj obilico vtisov, ki bo- lavcev, (Federation de 1' Education National), h kateri spada tudi sindikat učiteljev (Syndicat National des instituteurs de 1‘ Union Fran