Štev 6
Cena edne številke dinar 1.
Poštnina v gotovčini plačana.
8. februara 1925. Leto XII.
Glasilo Slovenske Krajine
Prihaja vsako nedeljo.
Cena Novin na celo leto je; doma na sküpni naslov 25
D., na posameznoga 30 D., v Ameriko 100 D. Cena Mari-
jinoga Lista na celo leto je: doma 10 D., v Ameriko 50 Din.
Novine prihajajo vsaki tjeden, M. List vsaki mesec. Naročniki
M. Lista i Amerikanci dobijo kalendar brezplačno, naročniki
Novin pa za polovično ceno. Rokopisi se ne dajo nazaj.
Rokopise i naročnino pošiljajte na uredništvo ali opravni-
štvo Novin v Črensovce, Prekm.
„Vredništvo i upravništvo Novin je v
Črensovcih, Prekmurje“.
Vrednik : Klekl Jožef, vp. plebanoš v Črensovcih.
Oglasi, (inserati) se tüdi sprejmajo. Cena ednoga kvad-
ratnoga centimetra za ednok en dinar, za večkrat popüst.
Cena malih oglasov je do dvajset reči 5 Din, više od
vsake reči pol dinara. Med tekstom je cena oglasov cm2 dva
dinara v „Poslanom“ tri dinare. Ki naroči 1|4, 1|2 ali celo
stran, dobi 25% popüsta za edno objavo, za večkratno
več. Takso za vse oglase plača upravništvo „NOVIN“.
Katoličanci g. KLEKL A
Volilci Kleklnovi!
Naša škrinjica je
1.
! prva !
Evangeličanci g. ŠIFTARA
Evangeličanci!
Svoje vere poslanca .
ŠIFTAR GEZO
volite !
Njegova škrinjica je
a.
! prva !
Prekmurci vsi volit!
vsi v boj za zmago naše
KMEČKE ZVEZE
i
Njena škrinjica je prva. Svoje kruglice vsi vržemo
V
Prvo škrinjico.
Fr. K.
Boj Jugoslovanskoga kluba v parlamenti za zmago ljüdskih pravic.
1920—1925.
Dne 28, novembra 1920 so bili narodi Jugoslavije oprvim pozvani, da s svojimi glasovi odločijo, na koga se zavüpajo. Mi glejmo, za koga smo se odločili mi Slovenci. SIov. lj. stranka je dobila 15 poslancov, samostojni 8, socialisti 6, komunisti 6, liberalci (Žerjav) 3, narodni socialisti 2. Gledoč na te izid so socialno demokratski „Naši zapiski“ pisali: „Izmed vseh političnih strank, ki so se vdeležile zadnjih volitev, je izšla kak zmagovalka, mogoče samo — SLS, Če ravno je zgübila skoro polovico svojih pristašov, ar ona je po svojih gospodarsko — drüžabnih načelaj i po svojem programi vkoreninjena v našoj zemli i v našem ljüdstvi. Rešila je še vedno relativno večino i ta večina je trdna, jako trdna, ar zna, ka šče . . . .“
Komaj se je parlamentarno delo začnolo, se je že pokazalo, koga je naš narod poslao v parlament. Samostojni i liberalci so se taki vpregli v srbski jarem. Socialisti so pristopili k svojim bratom iz drügih delov države, ravno tak komunisti, narodni socialisti pa niti v račun neso mogli priti. Ostala je ljüdska stranka s svojim voditelom dr. Korošcom. Gda so že vse drüge stranke iskale zaveznike i se vnoge ponüvale, da bodo podpirale radikale i demokrate i njim pomagale pri deli, četüdi bi bilo to na škodo Hrvatov i Slovencov, so ostali poslanci SLS trdni i se neso dali premagati z nikakšimi oblübami. Šlo je zato, ali naj bo naša država centralistična ali autonomistična. Dr. Korošec se je s svojimi poslanci izjavo za autonomijo. Za autonomijo so bili tüdi poslanci Hrv. lj. stranke i Bunjevci. Ar so teda mele te tri stranke isti program, so se zdrüžila v Jugoslovanskom klubi, šteroga načelnik je postao dr. Korošec. V klubi je bilo 27 poslancov. To je bila četa, štera je vüpala napovedati boj za autonomijo — samoupravo — Hrvatske i Slovence, za enakopravnost vseh treh narodov v
našoj državi, boj proti nadvladi Srbov — ki je vüpala povzdignoti svoj glas za pravice Slovencov i Hrvatov — o šterih so Srbi pravili, da so premaganci, zato morajo mučati, kakšteč njim bodo vladali. Klub je nastopo proti kancelparagrafi, šteri je bio naperjeni proti katoličanski dühovščini. Sprejeti pa je itak bio, ar je velka večina — tüdi Žerjav i Puclovi samostojneži - -glasüvala za njega, Ravno tak se je Jugoslovanski klub bojüvao proti „obznani“, štera je bila namenjena proti komunistom i proti drügoj obznani, štero so izdelali liberalci v Ljubljani. Proti njoj je nastopo dr. Hohnjec, ki je med drügim pravo: „Ka pa se je zgodilo v Sloveniji, da je trbelo ukinoti pravni red, da je trbelo pogaziti najbole fundamentalne državlanske pravice, da je trbelo dati našo osebno slobodo v roke policajom . . . ? Jaz toga ne vem i celi narod toga ne ve. Povem pa to, da bo tiste ljüdi, ki so izdali obznano, sodo naš slovenski narod . . ..“ Tüdi tü neje bilo pomoči, ar je njegov glas bio kak glas kričečega v püščavi.
Glavni boj pa se je sükao okoli ustave. Kakša naj bo? Centralistična, ali autonomistična? Zvün Jugoslovanskoga kluba, ki je že v začetki odločno izpovedao, da je za autonomijo i stem tüdi za autonomistično ustavo, so bili samo še nešterni posamezniki proti centralizmi. Velka večina pa se je zbrala okoli radikalov i demokratov i je bila za popolni centralizem. Falio je Radič, ki je s svojimi 50 poslanci doma sedo. Če bi on bio v Belgradi i šo v boj z Jug. klubom, bi se razvijale politične razmere inači. Jugoslovanski klub je izdelao poseben ustavni načrt. Te ne je bio sprejet. Gda je klub vido, da ne pomaga nikše nasprotüvanje, ar je premali, nasprotniki pa takši, da ne popüstijo, Če tüdi vidijo, da, nemajo prav, je skleno, da parlament zapüsti. To je tüdi včino i na hrvatski i slovenski narod je izdao proglas, šte-
roga končava: ,,Postopanje vlade g. Pašiča i vladnih strank nas je prisililo, da zapüstimo sküpščino za čas, dokeč, se v njoj obravnava i glasüje o ustavi.
Obečavamo pa ti, ljüdstvo, da bomo po sprejetji ustave nadelüvali boj v parlamenti i zvün njega tak dugo, dokeč ne izvojüvlemo plemenske ravnopravnosti, drüžabno — gospodarske pravičnosti i svobode vest.
Centralistična ustava je bila sprejeta i to brez Horvatov i večine Slovencov. Za njo so glasüvali srbi, slovenski i hrvacki liberalci i naši samostojni kmetje. Pomenlivo je, da je celo minister Draškovič izpovedao svoje začüdenje, da so v demokratskoj stranki najbole hrvacki i slovenski liberalci proti automoniji, ki bi najbole morali prevideti, da trbe za prihodnji čas šörko autonomijo, Če sploh ščemo, da bo državna uprava kelko telko delala.
Jugoslovanski klub se je vrno v parlament. Boj je nadalüvao. Kak se je prle bojüvao proti sprejetji ustave, tak je zdaj začno borbo za revizijo ustave. Od svoje zahteve po autonomiji neje odstopo. I odločna borba Jugoslovanskoga kluba za načelo autonomije je zarezala globoke brazde. Razsodnejši politiki so pomali prihajali do osvedočenja, da je njegovo stališče pravo, da ma pravico zahtevati to, ka je žela ljüdstva, šteroga zastopnik je. Celo radikalni prvaki so njemi dali prav, zednim pa so obsojali Pašičovo politiko. To je povzročilo, da je pokojni Protič z nešternimi prijateli izstopo iz Pašičovoga kluba i ustanovo lasten klub, s šterim je začno voditi politiko sporazuma treh bratskih narodov Jugoslavije. Vreti je začnolo tüdi v muslimanskom klubi, šteri je prle podpirao vlado. Vsigdar močnejša je postala strüja dr. Spaba, štera se je izrekla, za autonomijo, kakšo je zahtevao Jugoslovanski klub. Tak je zgüblala Pašičov centralistična politika prijatele. Pašič je spre-
2
NOVINE
8. februara 1925.
Vsakši, ki izostane od volitev, pomaga svojemi nasprotniki.
vido, da ma v dr. Korošci i njegovom klubi nasprotnika, šteroga ne bo mogeo premagati. Zato pa je bio na tom, da bi Korošca pridobo za vstop v vlado. Obečavao je vnogo i pripravleni je včinoti vse, a Korošec je stao trdno i na vsako prigovarjanje je odgovoro: prvo je autonomija, zmaga pravic Slovencov i Hrvatov.
Pomali je Pašič tüdi z demokrati prišeo nazkriž. Razmere so postale za vladno grupo neznosne i tak je prišlo do toga, da je za 18. marc 1923 razpisala nove volitve za narodno sküpščino.
Po teh volitvaj je postao politični položaj inačiši. Male stranke so ostale brez poslancov. V Sloveniji je dobila dr. Korošcova stranka 21, vse drüge pa 5 poslancov, na Hrvackom se je skoro ves narod odločo za Radiča (dobo je 70 poslancov), v Srbiji pa je Pašič dobo večino. Tak so teda te tri stranke postale predstavitelice Srbov, Hrvatov i Slovencov. Za njimi so prišli demokrati.
Što naj prevzeme zdaj vlado? Jugoslovanski klub neje šteo iti v njo. Obečo pa je Pašiči, da bo podpirao radikalno vlado, če bo ta delala za sporazum, kak ga želejo Hrvati i Slovenci. Pašič, je to obečo. Tüdi Radič je bio pripravlen za pogajanja. Ta so se začnola, a Korošec je prevido, da Pašič nema pravoga namena. Zato so pogajanja prenehala. Potom Radič s svojimi 70 poslanci neje šo v Belgrad, gde bi protivladne stranke Pašiča lehko vrgle i same dobile v roke vodstvo, nego podao se je v Anglijo, Rusijo, Austrijo i tam počenjao tiste norije, o šterih smo že govorili.
Politični položaj se je popolnoma spremeno. Muslimanski klub je vido, da vodi dr. Korošec pravo politiko, zato je pristopo k njemi. Demokrati so tüdi sprevideli, da s Pašičom nemrejo dale delati, zato so se izjavili za sporazum i so stopili v zveze z Jugoslovanskim klubom. Zemloradniški klub, džemijet i nemški klub, ki so prle vlado podpirali, ar je spunila njüve zahteve, so tüdi zapüstili Pašiča. I tak je prišla radikalna vlada v menšino i je bila prisiljena, da odstopi. V tom hipi pa se je zgodilo nekaj jako sramotnoga. Pribičevič je s svojimi prijateli izstopo iz protivladnoga bloka i s tem iz demokratske stranke, pristopo k Pašiči i s tem pomogeo, da je meo večino. Za ceno štiraj ministerskih stočkov se je odao, izdao svoje brate, ki so bili za bratski sporazum v tistom hipi, gda so že stali na pragi zmage. Krivica je nadale vladala.
Blok sporazuma pa tüdi neje mirüvao. Ar pa je prevido, da brez Hrvatov ne pride do zmage, do takše večine, da bi lehko prevzeo vodstvo, se je znova obrno na Radiča, da bi ga pripravo do prihoda v parlament. Kak so se pogajanja vršila, bi bilo dugo pripovidavati. Glavno je, da so Radičovi poslanci začnoli prihajati v Beograd, da je dobo protivladni blok v parlamenti večino, da je morao zavolo toga Pašič podati odpoved i mandat za sestavo vlade je dobo načelnik protivladnoga bloka, g. Davidovič. Tak je zdaj prišla do zmage tista ideja, za štero se je bojüvao Jugoslovanski klub od l. 1920 naprej, za šteroga je pridobo v dveh letaj muslimane, demokrate, Radiča i drüge male klube — ideja bratskoga sporazuma med Srbi, Hrvati i Slovenci i to je bio prvi stopaj k najvekšoj zahtevi, od štere ga nikša oblüba neje mogla odvrnoti — zahtevi po autonomiji.
Nova vlada je pomenila konec v dvoboji med dr. Korošcom i Pašičom. Dr. Korošec je bio prvoboriteo v boji proti Pašič—Pribičevičovomi gospodstvi i koruptnoj politiki. V začetki je bio s svojim klubom sam, pomali pa je pridobo muslimane, Davidoviča, Radiča i zdaj je zmagao nad režimom, ki je pripelao našo bogato državo na rob prepada.
Novo vlado so pozdravili vsi pošteno misleči državlani i med vsemi tremi narodi, ki so že štiri leta ječali pod Pašičovim jarmom, je zavladalo veselje. Novo vlado pa je pozdravilo tüdi inozemstvo. Angleški list „Near East“ njoj je posveto članek, v šterom pravi, da Anglija pozdravla novo vlado. List obsoja prejšnjo vlado i verüje, da bo nova Vlada vživala več zavüpanja. 6 novoj vladi je pisao tüdi v francoskom listi „Telegramme“ velki prijateo Jugoslovanov, grof Béguen. V članki pravi, da je bio boj proti Pašiči žmeten. Pripoznava, da je dr
Korošec bio listi, ki je zdrüžo stranke v protivladni blok, šteri je zdaj prevzeo vlado. Pravi, da je dr. Korošcov vpliv že od l. 1918 naprej odločilen, i da sledi tradicijam istinskoga početnika jugoslovanske misli. — Vlado g. Davidoviča je pripoznao kral, jugoslovanski narodi i tüdi velke europske države. Ar je teda dobila priznanje je lehko začnola delati.
I delo se je začnolo. Ka je vlada delala i ka je napravila, naj zaednok izostane, ar bi bio popis vsega jako dugi. Za nas je bole potrebno znati, ka so delali v vladi naši slovenski ministri. V novoj vladi so najmre bili tudi štirje ministri iz Jugoslovanskoga kluba: dr. Korošec za prosveto, Sušnik za promet dr. Kulovec za kmetijstvo i Vesenjak za agrarno reformo. — Šolske razmere so bile pod Pribičevičovim ministrovanjom že neznosne. Trbelo je napraviti, da šola postane znova Šola. Dr. Korošec je na to delao. Ka je napravo, naj pokaže sodba dr. Markoviča, srbskoga profesora: „V Belgradi na univerzi mam 80 tovarišov visokošolskih profesorov. Tej tovariši so vsi z menov vred odločnoga mišlenja, da je dr. Korošec kak prosvetni minister v treh mesecaj več včino za Srbijo i Macedonijo v prosvetno kulturnom pogledi, nego Pribičevič v vseh letaj, od gda ma prosvetno ministerstvo !“ Za šole v Sloveniji je dr. Korošec podpisao en miljon dinarov podpore. Zdašnji režim je podporo ukino.
Dr. Kulovec je kak minister prevido, da trbe kmečkomi stani pomagati, ar inači propadne. Edna prvih nalog je bila, da izdela zakon o poledelskom krediti i ga predloži sküpščini. Sklicao je posebno posvetüvanje kmetiških strokovnjakov, ki naj bi najšli način, po šterom bi mali kmet v sili lehko prišeo do penez, ne da bi morao plačati za nje velki intereš. Po vremenskih neprilikaj oškodovanim je odredo podporo. Na Slovenijo naj bi prišlo 900 jezer dinarov. — Tüdi Sušnik neje spao, ali pa samo kadio finih ministerskih cigaret. Na vseh koncih i krajaj je gledao, ka bi pozdigno naš zavoženi železniški promet. Dao je popravlati vagone, küpo je šine, dograditi je dao železniške proge, Tüdi mi se mamo njemi zahvaliti, da se že lehko pelamo od M. Sobote do Ormoža. Šteo pa je pomagati tüdi tistim sirmaškim krajom, ki neso pripovali zadosta zrna i ga morajo zato privažati iz drügih krajov. Da bi tej kraji falej dobili silje do rok, je predložo ministerskomi sveti v odobrenje predlog, da se za pasivne kraje (ki ne pridelajo zadosta) v celoj državi: Za Dalmacijo, Črnogoro, Hercegovino, Liko, Zagorje i Slovenijo dopüsti pri prevozi silja i mele na železnici 40% popüsta od redne tarife. To je dosegno. Prvo delo liberalcov — ki se imenüjejo za prijatele ljüdstva — pa je bilo, gda so prišli znova na krmilo, da so po posredüvanji svojega voditela dr Žerjava dosegnoli razvelavlenje te naredbe. S tem so dosegnoli, da je Slovenija zgübila najmenje 10 miljonov dinarov. — G. Vesenjak je bio kak minister za agrarno reformo na svojem mesti. Z vsov odločnostjov je nastopo proti krivičnomi postopanji agrarnih odborov. Odredo je, da se tej odbori razpüstijo, ki pa so prizadeti, naj za vsakši slučaj izberejo svoje zavüpnike. Odredo je vsestransko revizijo po celoj Sloveniji. Za nas Prekmurce je važno, da nam je dao nazaj zemlo i je prepovedao izvoz drv iz Prekmurje.
Ta pa oni si mogoče misli, da je vse to premalo. A premisli naj, da so bili na vladi samo tri mesece. Ka pa se je rüšilo i podiralo, tlačilo v blato i zaničüvalo, skozi cela štiri leta, to se ne da popraviti v treh mesecaj.
Jugoslovanski klub se je že od vsega začetka bojüvao proti krivicam i nepoštenosti. Ve je dr. Korošec že dne 18. sept. 1921 pravo: Gda pride naš čas, bo prvo, da popravimo krivice, ki se jim (najmre našim uradnikom i učitelom) zdaj godijo i da brez pogleda i smilenja kaštigamo one, ki tlačijo slobodo mišlenja ! Mi bomo spoštüvali vsakše drügo prepričanje, a za one osebe, ki zdaj divjajo proti našim ljüdem, ne sme biti i ne bo prizanešenja ! V tom pogledi mora kaštigajoča pravica biti slepa i brez srca! Meseca februara 1924 je poslanec Kremžar v imeni i po naročili slovenskih poslancov Jugoslovanskoga kluba prvi i edini predlagao, naj se sklene nov zakon za zateranje korupcije. Te predlog te neje bio sprejeti. Gda pa je nastopila Davidovič—Korošcova vlada, je bila prva skrb, da se te zakon proti korupciji sprejme. Vlada ga je vzela v program i ravno te zakon je povzročo, da je morala odstopiti. Gospodje, ki so bili prle na vodilnom mesti so se zakona najmre zbojali i so na višjem mesti tak dugo pritiskali, da je morao Davidovič odstopiti.
Znova je zmagala krivica, nepoštenost. Na vlado so prišli stari zatiralci Pašič—Pribičevič. Samo v nevoli so bili, ar so meli menšino i so bili tak nezmožni za delo. Pašič se je zato pri-
bližao Korošci, Davidoviči, jiva s sladkimi rečmi vabo, da stopita v vlado, zlate oblübe njima je delao, samo da bi ga podperala. A brez haska se je trüdo. Ar Korošec, Davidovič nesta vetrnjaka, nesta slabiča, ki bi se dala z vsakov oblübov podmititi i delati proti načelom, za štere sta se prle borila. Dr. Korošec je odgovoro, da nigdar ne stopi v vlado, ki je proti autonomiji, proti bratskomi sporazumi med Srbi, Hrvati i Slovenci, ki je skoz vsa leta tlačila ljüdske pravice i pritiskata na narod s svojimi brezsrčnimi naredbami, — v vlado ki šče vladati tüdi zdaj ne zato, da bi pomagala ljüdstvi, nego samo zavolo toga, da bi rešila nešterne svoje prijatele pred zakonom proti korupciji. Dr. Korošci so ponüvali celo malo autonomijo za Slovenijo, če zapusti Hrvate i se pridrüži Pašič—Pribičeviči. On je ostao trden i je izpovedao, da mora bili v našoj državi za vse tri narode, Srbe, Hrvate i Slovence ednaka pravica, zato on nikak nemre privoliti, da bi se delalo brez Hrvatov.
Tak smo prišli do volitev. P. P. Ž. režim ide naproti s strahom, voditeli protirežimskih strank pa mirno i z vüpanjom. Režim dela z oblübami, penezi, pritiskom, nasiljem i — s krvjov lastnih bratov, ki so zagrešili samo to, da so Proti krivičnosti i nepoštenosti, ki so ostali trdni i verni svojim načelom. Protirežimski blok dela merno. Ne pridobiva volilcov s penezi, ar jih nema i se njemi vidi sramotno, da bi küpüvao sodbo ljüdstva, ki mora biti pravična. Sile, pritiska tüdi ne rabi. Dr. Korošec na večih shodaj povdaro, da vsakši naj obdrži svoje politično prepričanje, priporočao pa je, da volimo SLS, ar zdaj neide za načela posameznih strank, nego zato, ali v istini ščemo biti svoji gospodari na svojoj zemli. Ljüdska stranka z vüpanjom ide proti volitvam. Z vüpanjom zato, ar je istinsko „ljüdska", ar se je od začetka skoz vsa leta bojüvala za ljüdske pravice, za ednakopravnost i sporazum, s šterim ednim je mogoče dosegnoti da zavlada v našoj državi zadovolstvo.
Prekmurci pokažimo njoj svoje zavüpanje i vržimo svoje kruglice v prvo kišto !
Vsi volilci
Kmečke zveze
na volišče, da bo naša zmaga vekša!
Radiča ne bomo volili ar Slovenci smo!
Od tam,
gde Rába mrzla toči potiho vale svoje, še k nam,
gde Müra bistra zvoči stvorenje vsakše poje:
Slovenci smo!
      Od gda
so stali dedi naši v obrambi guča toga, ki zdaj
naj zgine v tüjoj paši Horvatov ? Spevlo z loga poprek
po dobi drobne ptice, šümijo glasno gaji nad breg
ar kaže vsakše lice, da v širnom našem kraji:
Slovenci smo !
Na plan!
Prekmurje, kraj slovenski, zabrani, to ne püsti ! stoj v bran !
za guč, za rod slovenski, ar cüješ s vsakše vüsti :
Slovenci smo !!! 	Zlatko Pomurski.
Vsakši mora potisnoti pesnico v vsakšo škrinjico. Što toga ne včini, bo kaštigani, zvün toga pa je njegov glas neveljaven. Zato pazite!
Če se što zmoti i odide S kruglicov mimo tiste škrinjice, v štero jo je šteo spüstiti, sme začnoti še ednok.
Naša škrinjica je
prva.
Vsakši naj spüsti v njo kruglico!
8. februara 1925.
NOVINE
3
Šli bomo vsi i vržemo svojo kruglico v prvo škrinjico.
P. P. ž.
Hüdo je, če se človek potapla i vidi, da se nemre rešiti. Polasti se ga obüpnost i zbere vse moči, da bi se rešo — ar smrt je za vsakoga nekaj strašnoga.
Če pogledamo na P. P. Ž. režim i zasledüjemo okolnosti, v šterih se nahaja, ga smemo primerjati s potaplalcom. Režim je zagazo v valove, ki njemi pretijo s pogübov, smrtjov i to ga naganja, da porabi vsa sredstva, da bi se rešo. Iz toga je tüdi razumlivo, da je zmožen izvršavati takša djanja — tüdi krivična i nepoštena — kak jih zvršava.
Den 8. februar bo sodba za njega. Da pa ta sodba ne bi bila za režim smrt, sega po dopüščenih i po zakonaj prepovedanih pripomočkaj, da bi si naklono, tüdi prisilo sodnike — narod —, da bi ga sodili milo, da bi zatisnoli svoje oči i njemi pomogli do zmage, štere neje zaslüžo.
Glavno sredstvo režima za agiteranje so penezi. Dozdaj je PPŽ potrošo že 800 miljonov prek proračuna. Protesti proti tomi razsipavanji ne pomagajo nikaj.
Za penezi pridejo grožnje, pritisk, nasilstva. Što na cinkanje penez ne bo poslüšao, naj čüje na vdarce. Teror je po celoj državi velki. Preganjajo se cele stranke i zaperajo njüvi voditeli. Radičova je že razpüščena. Voditeo nemške stranke je pismeno protesterao proti nasilji, štero izvršavajo režimski organi nad njegovov strankov. Dr. Spaho je v imeni svojih pristašov krali poslao protest proti nasilstvom v Bosni i Hercegovini. Človek bi mislo, da je bar v Srbiji mer. A neje tak. V vnogih krajaj je še hüše, kak pri nas. Protirežimske stranke vseširom preganjajo. Poslanec zemloradniške stranke Moskoljevič je poslao protest za volo terora. Med driigim tüdi omenja, da je policija zaprla skoro vse prebivalce vesi Komarič! — Oster protest je poslao tüdi demokratski (Davidovičov) poslanec Rafajlovič. Pritožbo končava: „Obveščam Vas o tom, g. minister, itak pa izjavlam, da ne delam s tem namenom, da bi se pritožo, ar od toga ne bi meo haska niti jaz niti moji zmantrani prijateli. Ščem vas samo opomenoti, da takše nasilje, štero izvršavajo vaši oblastniki, lehko nekšega dneva osvedoči vse nepostavno preganjane ljüdi, da njim je rešitev v samoobrambi. Pitam Vas, ka bo potom?“
Najbole radodarni so z oblübami. Po volitvaj dobimo vse: zemlo, invalidsko podporo, vekšo uradniško plačo itd., samo da jih bomo volili. Lepe oblübe. A oblüba še neje spunitev. I med tem dvojim je včasi takša razlika kak med nebesi i zemlov. — Zakaj pa PPŽ zdaj ne bi mogli spuniti svojih oblüb, gda so na vladi i imajo v rokaj vsa sredstva, da bi to lehko včinoli? Zakaj komaj po volitvaj? — To si vsakši lehko misli, zato ne trbe razlagati.
Fr. K.
V premislek pred volitvami.
Hartner.
Pri prvih volitvaj, 28. nov. 1920. je poleg naše Slov. Ijüdske stranke, štere kandidat za Prekmurje je bio g. Klekl, nastopo kak domačin Šerüga s „Prekm. domačov verstvenov strankov.“ Vüpao je, da zmaga, Če inači ne, že zavolo imena stranke. Mislo si je, da bo „domača“ i „verstvena“ vleklo. A zmoto se je. Dobo je komaj 1497 prekmurskih glasov, izvoljen pa je bio g. Klekl s 5437 glasovi. Lepo ime nas neje preslepilo i odločili smo se za tistoga, o šterom smo znali, da je naš istinski prijateo. Po volitvaj je Šerüga vtihno i se več na političnom polji neje prikazao.
Pri drügih volitvaj, 18. marca 1923 neje nihče nastopo pod imenom domače stranke. Istina je, da sta zvün gg. Klekla i Šiftara kandiderala tüdi Kühar i Hartner, a ne kak domačina, nego vpreženiva v tihinski jarem: Kühar v demokratskoga, Hartner pa v Puclovoga samostojnoga. Pogorela sta oba i izvoljeniva sta bila kandidata Kmečke zveze gg. Klekl i Šiftar.
Prišli smo do tretjih volitev i Hartner_ si je mislo, ka če bi zdaj on bio prekmurski Šerüga i bi nastopo z domačov strankov. Mišleno včinjeno. Ustanovo je „Neodvisno stranko malih kmetov“, o šteroj pravi, da je edina prava prekmurska stranka i da bo samo ona mela moč rešiti nas Prekmurce i da je tüdi samo ona pripravlena boriti se za pravice Prekmurcov. Imamo teda pa dve domačivi stranki: g. Kleklovo, ki je že dvakrat odnesla zmago i pa stranko g. Hartnera, ki je zdaj vzklila i začnola komaj poganjati. Prvo poznamo, ar nega vesi, v šteroj - bi bila znana i vkoreninjena med našimi
kmeti. Potrebno pa je, da si malo bole na tenko ogledamo, što je g. Hartner, ka šče s svojov strankov i ka njemi je mogoče napraviti?
„Szabadság“, list g. Hartnera, v vsakšoj številki povdarja, da je Prekmurje last Prekmurcov, zato se v njegove posle drügi politiki ne smejo vmešavati, sploh prinas drügi ne smejo priti do reči i ne smejo odločati, kak naj delamo. Dobro. To priznavamo tüdi mi. Što bi se o tom rad osvedočo naj pogleda 2. št. Novin (11. jan. 1925). Tam v prvom članki med drügim stoji: „Prekmurje Prekmurcom! se zna v okviri Jugoslavije. Slovenija naj dobi autonomijo, a Prekmurje mora biti v njoj posebna oblast — županija“. S tem teda zahtevamo, da lehko opravlamo svoje domače zadeve mi sami. I to smo mi zahtevali že prle, kak g. Hartner i njegov list. A zdaj neščemo svedočiti, što je bole delao za Prekmurje. Odgovoriti trbe najmre na drügo pitanje. Kak je mogoče, da je vstopo Hartner, ki povdarja, da bi meli mi Prekmurci nekšo posebno autonomijo, v Puclovo stranko samostojnih kmetov ? Pri zadnjih volitvaj je najmre kandiderao na Puclovoj listi. Što pa da je Pucelj, znamo. On i njegovi poslanci so bili tüdi med tistimi gospodi, ki so 29. junija 1921 glasüvali za centralistično ustavo. S tem so pokazali, da so proti slovenskomi narodi, ar te se je po večini svojih zastopnikov dr. Korošcove stranke izjavo za autonomijo, za samostojnost Slovenije. S tem pa so delali tüdi proti Prekmurji, ar Če bi bila Slovenija samostojna, Če bi mela svojo autonomijo, tak da bi se Slovenske zadeve lehko obravnavale doma, bi Prekmurje prle dobilo posebno oblast i bi se tak prle spunila zahteva, da: Prekmurje Prekmurcom! Hartner pa je itak šo s Puclom i s tem je pokazao, da njemi v istini neje za slobodno Prekmurje. Iz njegovoga postopanja bi se dalo sklepati, da njemi za drügo neje bilo, kak da postane poslanec. Njegova žela pa je ostala nespunjena. Ar pa pri samostojnih kmetaj neje meo sreče, je obrno Pucli hrbet i začno hoditi po drügoj poti z vüpanjom, da bo meo več sreče. Ustanovo je lastno stranko malih kmetov i z njov nastopi pri volitvaj.
Ali neje smešno, da ustanovi eden milijonar stranko malih kmetov ? Istina je, da majo včasi tüdi milijonari srce za sirmake. Toda ali je bo meo g. Hartner? Jako žmetno. Zakaj pa ga ne meo do zdaj? Pokazao toga neje nindri. Delao je celo nasprotno. Znan mi je eden slučaj, šteri to trditev potrjüje. Ar se mi vidi potrebno, ga povem. — Lansko leto, gda se je začnola širiti po Prekmurji miseo, da bi se postavo v M. Soboti za naše sirmaške dijake zavod „Martinišče," je on v svojem listi „Szabadság“ pozvao g. Klekla, da naj plača iz svoje poslaniške plače nekaj jezer dinarov za te zavod. To so zvedili dijaki, ki so znali, da za Martinišče nihče neje telko aldüvao kak g. Klekl, od šteroga je ravno prišla miseo, da bi se zavod postavo. Nekelko se jih je zbralo i napisali so na g. Hartnera kak Prekmurca i prijatela naših dijakov — ar za takšega se je kazao, da je zahtevao od g. Klekla podporo — ponižno prošnjo, da bi kak milijonar bar telko darüvao za „Martinišče“, kak je dao g. Klekl, ki niti svoje hiše nema, nego se preživla s svojov malov pokojninov i poslaniškov plačov. G. Hartner je pa to prošnjo z mirnim srcom vrgeo v koš i niti odgovora neje dao. Je pokazao s tem lübezen do maloga kmeta? Naši dijaki so povečinoma sini siromaških starišov, ki nemajo niti telko vrednosti, da bi pošteno preživili svoje družine i tak morajo od svojih vüst odtrgati tiste groše, štere morajo plačüvati za svojim detetom, štero se je podalo v šolo, da bi se tam pripravilo za to, da bi ednok lehko postalo voditeo svojega ljüdstva. Gda vsakši sirmak darüje svoje prišparane dinare i jih da za Martinišče, ar zna, da je to za naše dijake potrebno, g. Hartner od svojih miljonov neje mogeo odtrgati telko, kak je dao g. Klekl. Što neje prijateo naše mladine, tüdi naš prijateo neje, ar naša deca so naša krv, meso iz našega mesa, so nam sorodne düše i ednok postanejo to, ka tak jako potrebüjemo — naši voditeli pošteni uradniki, ki ne bodo delali z nami tak, kak delajo tej, ki so prišli k nam. Ne bodo ravnali z nami tak, ar nas bodo poznali, čteli bodo iz srca naše žele, zdašnji pa toga ne znajo — ali neščejo znati ar so se rodili pod drügimi razmerami.
Ime „stranka malih kmetov" je samo slepilo. Hartner zna, da so zvün njega i nešternih drügih, ki itak ne bodo z njim volili, ar so se vpregli že v drügi jarem, vsi mali kmetje. Od Pucla se je ločo i nastopo pod tem imenom, ar misli, da bo to bole vleklo. A težko bo šlo, ar imena se lehko spreminjajo, pitanje pa je, ali se spremeni tüdi srce. Sprememba imena ne pomaga nikaj; Hartneri je glavna stvar, da bi
prišeo v parlament. Ka njega briga mali kmet, ka ljüdske nesreče? Ve jih on ne čüti, ar ma vsega zadosta. Če ga ne bi bilo sram, bi priznao to tüdi sam. Ar, ka pa more napraviti eden sam v človek v parlamenti? On pa „Szabadsági“ obečava, da bo Prekmurje rešeno, Če dobi stranka malih kmetov poslanca. Ja, obečavati je lehko, posebno pred volitvami, a spuniti je žmetno.
Če tüdi bi bio Hartner izvoljen, toga nemre včinoti, ka obečava. Korošcova stranka je mela v parlamenti 21 poslancov, podpirali so jo 3 Bunjevci, a njenih zahtev itak neso spunjavali. Večkrat so vladne stranke pripoznale, da ma prav i pravico zahtevati, a so se njoj vseeno posmehüvale, gda je odločno pozdignola glas za pravice ljüdstva. Ka pa šče dosegnoti potom g. Hartner, ki bi bio sam? — Samo bio, ar toga ne dopüstimo, da bi bio izvoljen, Mamo najmre bolše, za štere se odločimo. — Niti do reči ne bi mogeo priti. Kak pa bi potom spuno svoje oblübe, kak bi rešo to „sveto“ Prekmurje, kak pomagao tomi sirmaškomi kmeti, šteri s svojim znojom namaka to „sveto“ jezeroletno zemljo i kak bi izvršo telko i telko drügih nalog, štere si je stavo v Szabadsági? — Naloge so samo na paperi, izvršavao pa bi jih naj. Što bi prišeo za njim.
Čüje se tüdi, da bi on vsigdar šo z vladnov strankov, štera bi za njegovo pomoč spunila vse žele i zahteve, štere bi njoj on postavo. Tak je delao nemški klub, ki je meo ne ednoga, nego 8 poslancov. Za svojo podporo so Pašiči stavlali razne zahteve. Nekaj časa jih je Vlada spunjavala, potom pa pravila svojim pomagalcom, da lehko idejo, če neso zadovolni i je postala glüha za njüve žele. Ka pa šče Hartner, ki bi bio sam — samostojen, kak je bio po drügih volitvaj Pucelj, ki je sam meo svoj klub, ar več poslancov neje dobo i tak je bio samostojen — „mali kmet“. Što pa bi se brigao za njega i što bi poslüšao njegove zahteve? Štera vlada pa bi nücala njegovo pomoč i bi njemi za to morala biti hvaležna? Gda bi njegov glas odločao, da bi štera vlada lehko vladala, te bolše, da taki v začetki odstopi, ali da niti ne nastopi. Ar eden glas večine je za vlado jako žalostna tolažba.
G. Hartner nori sam sebe, gda to govori, še bole pa nori nas. Vleče nas i se njem nikaj ne smilimo, Če nas malo bole občütno pocüka. To je vse dobro, samo da bi bio izvoljeni. Te bi se nam pa smejao, da smo takši norčeki. Toga pa ne dožive. Kak je Kmečka zveza zmagala pri dvojih prešnjih volitvaj, tak zmaga tüdi dnes. G. Hartneri pokažemo, da nesmo tak slepi, kak si nekak misli.
Narodni blok.
Pod tem imenom so se zdrüžili Pašiči Pribičevičovi Žerjavovi demokrati. S tem so šteli kazati, da delajo za narod, da so državotvorni, vsi drügi pa so protidržavni.
Kak prazno i brez pomembno pa je to ime, nam kaže postopanje teh prijatelčkov. Za narod, za državo njim ne, nego samo za lastne haske. To se vidi že iz toga, da nastopajo eden proti drügomi i se borijo za to, što bi bio vekši gospod. Prišlo je celo tak delač, da so „narodni blok“ razdrli. Radikali zvračajo vso krivdo na demokrate, tej pa na radikale. Pošteni ljüdje pa pri tom trpijo.
Tak duže ne sme biti, če so že vnogi Srbi spoznali, da Pašič — Pribičevič več nesta za vlado, moramo sprevideti tüdi mi. Pašič vsakši den izgübla več svojih pristašov. Ločo se je od njega cela Jovanovič i se je odpovedao predsedništvi parlamenta.
Naša rešitev je v Slov. ljüdskoj stranki, ona se bo bojüvala za naše pravice.
Naša škrinjice je prva!
Ne dajte se zapelati od oblüb!
Radikali i demokrati vidijo, da njim sega voda že do grla. Zato obečavlejo vse, da bi se rešili. Že tretjikrat obečavlejo. Skozi vsa leta so bili na vladi i niti edne svoje oblübe neso spunili. Ravnotak bo zdaj. Zakaj pa samo obečavlejo? Ve so pa na vladi i majo vso oblast v rokaj! Gda pa bodo spunjavali svoje oblübe, če jih zdaj nemrejo, ali neščejo? Nigdar ne ! Obečavanja so samo zato, da bi metali nam pesek v oči. A ne bodo. Pokažimo, da njim ne verjemo! Naša škrinjica je prva !
4
NOVINE
8. februara 1925.
Pot nasilja i krvi.
Trije meseci volilne borbe bodo zapisani v zgodovini Jugoslavije s krvjov. Od novembra preminočega leta i do februara toga leta nas teži roka krivičnosti, nepoštenosti, bije nas bič nasilja i pritiska.
Nasilje vlada vseširom od severne meje Prekmurja doli do najjužnejše točke Macedonije, od Jadranskoga morja pa do zadnje vesi v Bački i Banati. Od vseh strani prihajajo poročila o nasilstvi, štero se spreminja že v grozodejstva. Zemloradniški klub je prejeo iz Bosanske Gradiške poročilo, da so v Banjaluki i drügi bosanskih varašaj zaprli vnogo opozicionalnih pristašov i da jih držijo v zaporaj čisto nage pri zdprtih oknaj. Ponoči pa jih žandarje vodijo nage na sprehod po ogradi v najhüšoj zimi i mrazi.
Tüdi krv je tekla. Dr. Krafta voditela nemške stranke v Vojvodini so do mrtvoga razmesarili i je malo vüpanja, da bi ostao pri živlenji. Davidovičovoga poslanca Popoviča pa so zagiftali i leži v smrtnoj nevarnosti. Takših slučajov je na stotine.
l ober vseh teh divje gleda PPŽ. z zdignjenov rokov, da vdari ne nas zadnji krat i nas zdrobi v prah.
To pa se ne posreči. Dnes je naš den. Zdaj bomo pisali mi sodbo i to sodbo železne roke pravice, ki naj kaštiga vse krivice, ki naj maščüje prelejano krv naših bratov, ki so trpeli samo zato. ar so se vüpali postaviti proti krivicam, proti zatéranji.
Te naša sodba ne bo protidržavna, kak bi mogoče pravili prijateli krivičnikov, nego ta sodba bo — sveta; ar z njov rešimo svojo domovino tistih, ki jo rüšijo že pet let. To sodbo moramo izpovedati, ar svojo domovino lübimo.
Dužnost vsakoga izmed nas je, da se sodbe vdeležimo, da sodimo po düš-noj vesti brez pogleda na podküpüvalce. Podküpüvanje je sramotno ! Še bole sramotno pa je dati se podküpiti.
Pred volitvijo naj vsakši pomisli, da je dr. Korošcova stranka 5 Iet stala v boji z našimi zatiralci PPŽ. režima. Što to premisli, njemi ne bo žmetno spüstiti kruglice v prvo škrinjico.
Groženj se ne bojte.
Agitatori P. P. Ž. režima hodijo okrog i gde zlepa nikaj ne dosežejo, tam grozijo. Med drügim tüdi pravijo, da jaj nam po volitvaj v uradaj, Če ne bomo volili radikalov ali demokratov. Ne brigajte se za te grožnjo. To so samo prazne reči i nücalo jih zato, ar so v zadnjoj sili. Prestrašili bi vas radi, tak da vi ne bi vüpali po svojoj vesti voliti, nego bi vrgli kruglico v radikalsko ali demokratsko kišto, tüdi bi znali, da delate s tem velko norost. Iz straha bi to napravili. — Pretenj se nam ne trbe bojati, ar je zakon v našoj državi. Če te zakon zdaj tlačijo, je žaIostno. Pride pa čas, gda jih bo te zakon težo. I te čas je blüzi. Po volitvaj gotovo pride, ar velka večina vseh treh narodov Jugoslavije je sprevidela, da so PPŽ. rü-šiteli naše države. Pred zmagov samo. V zadnjem hipi se ne dajmo premagati, ar s tem bi škodili svojoj domovini i sebi samomi.
Ljüdska stranka (I. škrinjica) je tista, ki se je bojüvala i se bo bojüvala za naše pravice, Za njo oddajmo svoje glase.
Na »Régi nóta, régi tánc« »Szabadsági«-i.
Te list, ki ma za seov komaj dve leti, postaja če duže bole bojevit. V svak-
šoj številki da po eden ali dva strela na svoje nasprotnike, največkrat, pa na voditele naše Kmečke zveze, na poslance Jugoslovanskoga kluba od dr. Korošca dol do g. Klekla. Zakaj njemi je ravno naša stranka na poti, je razumlivo. Ona ma za seov 90 odstotkov naroda, to pa gospodom pri Szabadsági ne po voli, ar bi oni radi na sebe navezali nas vse, iztrgali bi nas radi iz naše krščanske stranke i nas spravili pod vodstvo moža, šteri je bio pred poldrügim letom prijateo voditela samostojne kmečke stranke, g. Pucla, ki neje zapüsto za seov ravno prijetnih spominov i njemi bije zato že skoro zadnja vüra političnoga živlenja. Drügih strank se tak ne boji, ar neso tak močne.
Proti boji nimamo nikaj. Borba naj bo, a mora biti poštena. Bojüvati se z lažmi, s krivičnim napadanjom ne je delo za poštenoga človeka, ravno tak ne za pošten list. „Szabadság“ pa rad na vse to pozabi. Od tistoga časa, da je g. Hartner, ki ma pri listi odločilno reč, ustanovo novo stranko i nastopo kak kandidat pri bližnjih volitvah, se Szabadság večkrat zaleti. Brez poglega na pravo i levo dere naprej i pri tom zapüsti vnogo sledov, ki jemi neso ravno v čast.
V 3. številki se je spravo nad dr. Korošca. ki je na shodi v M. Soboti govoro. Zakaj se je spravo nad njega, je razumlivo. Gospodom okoli Hartnera gotovo ne bilo po voli, da se je na zavüp-niškom sestanki Kmečke zveze zbralo do 2000 ljüdi, G, Korošca pa tak nimajo radi, Zato pa so v „Szabadsági“ pod „Regi nóta, régi tánc“ (Stara pesem, stari ples) dr. Korošci i shodi posvetili par rendic. Pišejo. ..... Zadnjo nedelo so klerikalci v M. Soboti držali shod, i ob toj priliki je g. general dr. Korošec napno (sprožo) stare strüne, znova je začno popevati staro klerikalno pesem: dobite autonomijo, znižamo dače, deležni bote vsefele zemelskih i nebeskih dobrot celo g. Bog vas blagoslovi, samo glasüjte 8. febr. na klerikalno stranko .... Tak piše Szabadság. Ka pa je govoro dr. Korošec, lehko čtete v 3. štev. Novin, gde je objavleni celi njegov govor.
Kakši namen ma „Szabadság,“ je očividno. Smešiti šče Slov. lj. stranko i njenega voditela, šteri je s svojimi poslanskimi tovariši taki od začetka Šo v boj za autonomijo — samostojnost — Slovenije. I za to se je bojüvao do zdaj i se bo bojüvao tüdi za naprej, dokeč je ne dosegne. Dr. Korošec je istinsko omeno autonomijo v svojem govori. Pravi najmre: „. . . Trdnost ščemo dati državi, z drüginii deli države ščemo ostati v edinici, doma pa ščemo biti autonomni, ščemo doseči svojo srečo.“ To so reči, štere Szabadság zasmehüje. To pa njemi ne pomore do zmage. — Ka je bolše, da se človek obrača kak veter piše, ali da ostane stanoviten, kelkošteč mora prenašati zavolo svoje stanovitnosti. Ali je bole hvalevredno, da človek menjava svoja načela, tak da ka njemi je bilo prle sveto, tomi napovej boj, da se vpreže v jarem, šteroga je prle najbole sovražo, al pa to, da ostane pri svojih načelaj i se bojüje, dokeč ne zmaga? Znam ka odgovorite. Da je bolše i bole hvalevredno drügo. I to je tüdi istina. Gospodje pri Szabadsági pa pravijo inači. Pri njih je prvo bolše i prvo vekše hvalevredno. Zakaj? Ar so nešterni gospodje, ki so blüzi Szabadság, sami tak delali. Zapüstili so stranko i vstopili v drügo, zbrisali svoja načela i drüga zapisali. Znano je, da je eden izmed njih pri zadnjih volitvaj kandidero na listi samostojnih kmetov (stranka Puclova). Po volitvaj pa jo je zapüsti. Z nova bi pitali: zakaj? Mislim, da se ne bom moto, Če odgovoro, da zato, ar ne je bio zvol-jeni. To je bio zadoslen vzrok, da je za-
a načela, na štera je prle prisegao i zdaj proba srečo z drügov strankov. I Če še zdaj ne bo zvoljen? Ka!? Bo pa Šo dale. Ve je pri nas telko strank, da si človek lehko zbira. Tem gospodom fali teda stanovitnost. I zato bi radi, da tüdi drügi ne bi meli, da bi tüdi drügi skakali iz ednoga kraja v drügoga i ob-račali kepenik svojega svetovnoga — političnoga — prepričanja, kak bi bole kazalo. Ta žela pa se njim pri Slov. ljüd-skoj stranki ne spuni. Ona ne je takša, da bi vodila svoje kotrige za nos vsakši den z drügimi oblübami. I tüdi dr. Korošec neje človek, ki bi se špilao s svojimi politični nazorom kak mačka z mišjov. Toga njemi zdrava pamet i čüt poštenosti i pravičnosti ne dopüsti.
Dr. Korošec i z njim ves slovenski narod, ki njemi je pri volitvaj zavüpao je po prvih volitvaj so s svojimi poslanci v Beograd i tam je povedao, da zahtevamo samostojnost Slovenije v mejaj Jugoslavije, to zahtevo je ponovo po drügih volitvaj i ponavlao jo je do dnesden. I što je kriv, da je njegova zahteva, ostala samo zahteva ne pa tüdi izpunitev, bomo v kratkom čüli. Mislim, da tüdi ,,Szabadságovi“ prijateli ne bodo brez vsake krivde.
Zasmehüvanje dr. Korošca i njegovih oblüb g. Hartneri ne bo pomagalo do zmage. Mi najmre znamo, da ka g. Korošec oblübi, tüdi spuni kak friško bo samo mogoče, ne vemo pa i tüdi ne vüpamo, da bi mogeo i šteo g. Hartnar spuniti, ka nam zdaj pred volitvami obečava. Dr. Korošca poznamo i zato oddamo 8. februara glaše njegovoj stranki (g. Klekli), ki ima prvo škrinjico.	Fr. K.
Glasi.
Slovenska Krajina.
Podpisani izjavljamo, da smo odstopili od kandidatne liste g. Hribarja, ar smo bili zapeljani i da ostanemo verni našoj SLS. ali Kmečkoj zvezi. To smo naznanili tüdi že sodišči. Martin Sobočan iz Srednje Bistrice, Jožef Kelenc, Štefan Krampač i Martin Balažic, vsi iz Gornje Bistrice.
„Novine“ dobijo dnes tüdi vsi naši nekdajši naročniki. Prosimo, da nam teh „Novin“ ne pošlete nazaj, nego jih date šteti vsem svojim znancom i prijatelom.
Delavci važno za vas ! Za „Državno imanje „Belje“ se potrebüje več jezero delavcov. Plača je dobra i tüdi delavci naj se pridejo pogajat samo dobri ! Razvüzdanih grobijanskih i pijanih najbole pa zapravlivih delavcev se ne vzeme ! Opomina se vse delavce, da ne bodo poslüšali lažnivce, ki proti rovajo i bi vas radi zapelali ali odvrnoli od dobroga zaslužka. Pogajat se pridite k gosp. Kereci i Gašpari, Vereni (invalid), Ružič i Kerec Štefani v Prosečkoj vesi. Nadale v Brezovcih pri Santavci i Žibrik lvani, v Tropovcih pri Kerčmar Franci (invalid), v Vidoncih pri Kerec Mihaeli (invalid). v Pečarovcih pri Palatin Aleksanderi i v Markovcih pri Matuš Janezi. Za drüge palere, ki bodo zvün goraj napisanih nabirali delavce se bo itak zvedelo. Vsaki delavec more prinesti novo knjižico ár stare vogrske se ne vzemejo.
ZAHVALA.
Vsem onim, ki so nam ob prebridki izgubi našega preljubljenega soproga in očeta izrazili občutje in sožalje, izrekamo tem potom našo odkritosrčno zahvalo.
D. Lendava, dne 3. febr, 1925.
Vdova Eleka Karàbélyos in otroci.
Tisk; ERNEST BALKANYI Dolnja Lendava.