Bojan Djurić Mitološki prizori na noriških in panonskih sepulkralnih spomenikih Na sepulkralnih spomenikih Norika in obeh Pannonij1 so v 2. in 3. stoletju zelo pogosto v rabi posamezne mitološke gure in bolj ali manj zapleteni mi- tološki prizori, ki dajejo tej kamnoseški produkciji poseben značaj in jo lo- čujejo od produkcije drugih rimskih provinc. Znotraj te produkcije je bilo v preteklosti največ pozornosti namenjeno noriškim spomenikom2 in med nji- mi posebej šempeterskim,3 medtem ko so bili panonski spomeniki deležni nekaj manj, predvsem pa manj osredotočene pozornosti.4 PROSTOR Za podonavski prostor med vzhodnimi Alpami in Železnimi vrati Karpatov lahko najprej ugotovimo, da gre za geografsko jasno zamejeno območje, ki je z drugimi deli Rimskega imperija povezano le z nekaj kopenskimi in samo eno vodno potjo – Donavo. Hkrati je to območje notranje izrazito dobro povezano prav z Donavo in njenimi desnimi pritoki – Raabo, Muro, Dravo in Savo. Te geo- grafske lastnosti bistveno določajo izmenjavo izdelkov med noriško-panonskim prostorom in drugimi deli Rimskega imperija. V primeru težkih izdelkov, kakr- šni so kamniti nagrobni spomeniki, pa prav to dejstvo pogojuje njihovo skoraj izključno izdelavo in distribucijo znotraj enotnega podonavskega prostora.5 1 Kakor tudi obdonavskega dela Gornje Mezije do Železnih vrat. 2 Corpus signorum - Österreich; Gorenc, »Klesarske i kiparske manufakture«; Gorenc, »Antič- ko kiparstvo«; Diez, »Der provinziale Charakter«; Diez, »Die Bildhauerkunst«; Kremer, Antike Grabbauten in Noricum. 3 Klemenc, Kolšek in Petru, Antične grobnice v Šempetru; Priester, »Mythenbild und Grabbau«; Kastelic, Simbolika mitov. 4 Corpus signorum - Ungarn; Dautova-Ruševljan, Rimska kamena plastika. 5 Djurić, »Poetovio and Danube«. 42 Bojan Djurić PROIZVODNJA Za izdelavo kamnitih spomenikov je še ne dolgo nazaj veljal dokaj preprost model bolj ali manj neodvisnih kamnoseških delavnic posameznih avtono- mnih mest, ki so s svojo proizvodnjo v celoti zadovoljevale mestne potrebe.6 Nove raziskave so, nasprotno, pokazale, da je ta preprosta podoba preveč poenostavljena in da moramo ob lokalni proizvodnji računati na mnogo po- membnejšo nadregionalno in nadprovincialno proizvodnjo in distribucijo nekaterih središč, vezanih na glavne in največje kamnolome.7 Ob tem mo- ramo upoštevati tako kompozitno oz. monolitno naravo posameznih zvrsti nagrobnih spomenikov (edikule vs. stele) kot tudi dvostopenjski postopek njihove izdelave, o katerem pričajo ohranjeni polizdelki. Oboje namreč bi- stveno vpliva na njihovo razprostranjenost v noriško-panonskem prostoru in na izbor in izvedbo okrasa na njih. Dober primer za ponazoritev te proi- zvodnje in distribucije so stele z akroterialnimi levi, za katere je dokazljiva dvostopenjska izdelava in so bile eden najuspešnejših izdelkov virunskih in petovionskih delavnic, izvažali pa so jih vse do Viminacija in celo onstran Železnih vrat.8 Če bi na podoben način kartirali na primer sarkofage, iz- delane iz neogenskega, dobro cementiranega in delno zakraselega apnenca, značilne predvsem za Pannonio inferior, bi dobili podobno karto s centro- ma proizvodnje v Aquincu in Brigetiju ter njihovo distribucijo ob Donavi nizvodno vse do Viminacija.9 Ti dve nadregionalni proizvodnji s svojima središčema ob največjih kamnolomih – Gummern zahodno od Beljaka za marmor10 in predvsem Budakalász za apnenec11 – s svojimi izdelki v precej- šnji meri obvladujeta skoraj celoten del obravnavanega prostora. Izjema so le severni predeli ob Donavi, ki uporabljajo za svoje potrebe lastne vire in uvažajo iz JV Norika predvsem marmorne portretne niše za svoje edikule in antis.12 Osnovne oblike nagrobnih spomenikov, izdelanih v teh kamnolomih, ne kažejo velike pestrosti, kar je za nagrobne stavbe Norika odlično pokazala G. Kremer.13 Obstaja nekaj značilnih oblik nagrobnih stavb, med katerimi naj- pogostejše so tipa edikule,14 sestavljene iz številnih kamnitih blokov in plošč, večdelne (teh je največ) in monolitne nagrobne are, eno- ali dvodelne stele (predvsem tipa edikule) ter sarkofagi. Petovionska in ovilavska posebnost so 6 Npr. Mikl-Curk, »Gospodarstvo«. 7 Djurić in Müller, »White marbles«; Djurić et al., »Marmore römischer Brüche«. 8 Djurić, »Poetovio and Danube«. 9 Nadbath, »Roman sarcophagi«. 10 Müller, »Marmor von Gummern«. 11 Torma, »Római-kori kobánya Budakalász«. 12 Müller, Uhlir in Vetters, »Roman quarries«; Traxler, »Römische Grabdenkmäler«; Id., Die römi- schen Grabdenkmäler. 13 Kremer, Antike Grabbauten in Noricum. 14 Poznamo jih najbolje iz Šempetra pri Celju; prim. Klemenc, Kolšek in Petru, Antične grobnice v Šempetru. 43Mitološki prizori na noriških in panonskih sepulkralnih spomenikih v tem pogledu tudi pepelnice.15 Na vseh teh izdelkih se lahko pojavijo mitolo- ški relie, vendar v največji meri na nagrobnih edikulah, ki so sploh največji in najbogateje okrašeni nagrobni spomeniki. OHR ANJENOST IN PROSTORSKA R AZŠIRJENOST Pri obravnavi spomenikov z mitološkimi prizori je treba upoštevati tudi sto- pnjo njihove ohranjenosti ter njihovo prostorsko razprostranjenost. Dokaj popoln, čeprav ne vedno povsem zadovoljujoč vpogled v znane nagrobne spomenike obravnavanega prostora nudi spletni portal ubi erat lupa (v na- daljevanju UEL), ki ga je zasnoval O. Harl.16 Omogoča nam takojšen dostop do osnovnih podatkov posameznih spomenikov in njihovo selektivno grupi- ranje glede na želene kombinacije lastnosti, kar daje dovolj dober vpogled v gradivo in njegovo problematiko. Na podlagi podatkov v UEL smo izdelali preprosto statistiko mitoloških prizorov in posameznih motivov po zvrsteh sepulkralnih spomenikov po provincah, kar je prikazano na sliki 1. Prevladujoč položaj sestavljenih spo- menikov – edikul kot nosilcev mitoloških prizorov je v absolutnem smislu v vseh treh provincah očiten in primerljiv, v odstotkovnem smislu pa je tre- ba razlike razumeti predvsem kot različno stopnjo ohranjenosti delov kom- pozitnih spomenikov v posameznih provincah. Edikulam sledijo nagrobne stele – razumljivo je, da prevladujejo v Pannoniji superior, kjer marsikdaj nadomeščajo edikule, – v Pannoniji inferior pa to velja za sarkofage, ki v hi- erarhiji zvrsti nagrobnih spomenikov sledijo edikulam. Preseneča majhno število ohranjenih mitoloških reliefov z osrednjim mitološkim prizorom, ki edini označujejo in potrjujejo dejansko število edikul z mitološkim okra- som. Slika 1.: Statistika mitoloških motivov in prizorov po zvrsteh sepulkranih spomeni- kov, izdelana na podlagi podatkovne baze ubi-erat-lupa. 15 Diez, »Die Aschenkisten von Poetovio«; Djurić, »Ossuaria Poetovionensia«. 16 Gl. www.ubi-erat-lupa.org; Harl F. in O. Harl, »>lupa< setzt ein Pfötchen«; Harl in Schaller, »Römische Steindenkmäler in der Web-Plattform«. 44 Bojan Djurić Če vse razgrajene ostanke nagrobnih edikul kartiramo tudi glede na vr- sto kamnine, iz katere so izdelane (slika 2), ugotovimo, da se pomembno koncentrirajo v bližini večjih kamnolomov: marmorne predvsem na pro- storu med Virunom, Celeio, Petoviono, Solvo in na območju severno od teh mest, tiste iz apnenca pa na dveh območjih, t.j. predvsem na prostoru od Aquinca do Brigetija na severu in Gorsija ter Intercise na jugu ter med Skar- bantijo, Vindobono in Carnuntom. Vmesna območja zapolnjujejo predvsem stele. Slika 2: Karta razprostranjenosti mitoloških reliefov v Noriku in obeh Panonijah. Z rdečo barvo so označeni marmorni relie, z modro barvo pa tisti iz apnenca. Taka podoba govori najbrž predvsem o ekonomskih pogojih postavljanja bogatih nagrobnih stavb, ki jih moramo razumeti kot arhitekture, grajene bli- zu virov kamnine, iz katere so izdelane – to bistveno določa njihovo ceno –, večinoma pa tudi na območju delovanja ustrezno kakovostnih kamnose- ških in kiparskih delavnic. Te delavnice so grobnice najprej zgradile in nato okrasile in loco. Dokaz za tako sosledje pri izdelavi in krašenju sestavljenih nagrobnih stavb je nekaj neokrašenih delov edikul, ki so se nam ohranili,17 predvsem pa nedokončana Sekundi(a)nova grobnica v Šempetru.18 17 UEL 610 (Lavant), UEL 2011 (Piber), UEL 4214 (Ptuj). 18 Klemenc, Kolšek in Petru, Antične grobnice v Šempetru. 45Mitološki prizori na noriških in panonskih sepulkralnih spomenikih Kakšna je bila pri tako strukturirani prostorski distribuciji sestavljenih nagrobnih stavb vloga njihovih naročnikov, pripadnikov mestnih elit pred- vsem – kot lahko razberemo iz ohranjenih napisov – antoninsko-severskega časa, bo treba še preveriti. Vendar popolna ali skoraj popolna odsotnost se- stavljenih nagrobnih stavb tipa edikul v pomembnih panonskih središčih, ki ležijo daleč od velikih kamnolomov (Mursa,19 Sopianae, Cibalae, Sirmium, Siscia), kaže, da je najverjetnejši razlog te odsotnosti prav ekonomske narave in da so bile na omenjenem prostoru njihov nadomestek predvsem velike ste- le tipa edikule,20 ki so tipično njihova reducirana oblika. MITOLOŠKI OKR AS Kako bogato okrašene so bile sestavljene nagrobne stavbe, nam kažejo sreč- no ohranjene šempetrske grobnice,21 predvsem grobnica Spectacijev. Samo na njej je okrašenih 34 polj, med njimi polovica (17) s guralnimi motivi, med katerimi je pet reliefov z mitološkimi prizori. Manjša grobnica Ennijev ima dvajset takih polj z le dvema mitološkima prizoroma, Vindonijeva pa enajst polj z le enim mitološkim prizorom. Hkrati nam samo šempetrske grobnice omogočajo strukturno analizo teh podob in njihovo branje na način verti- kalnega povezovanja sestavnih delov glavne, sprednje fasade – od portretov pokojnikov v zgornji etaži, preko napisa v sredini, do osrednjega (mitološke- ga) prizora v spodnjem delu (slika 3). Relief z mitološkim prizorom je v taki zasnovi eden od treh bistvenih delov celovite samopredstavitve pokojnika na nagrobnem spomeniku. S pomočjo mitoloških reliefov lahko tudi dokaj hitro prepoznamo pro- cese širjenja guralne kulture med posameznimi antičnimi središči ter rabo oz. razlike v rabah te kulture v njih. Šempetrske in druge grobnice so nastale v antoninsko-severskem času.22 To je čas, ko guralno kulturo sepulkralnih kontekstov v celotnem imperiju bistveno določajo predvsem frizni sarkofagi, tako tisti, ki nastajajo v Rimu, kot oni, ki jih označujemo za atiške in maloa- zijske.23 Podobe na njih tematizirajo smrt in objokovanje, pa tudi kreposti, vr- line in družbeni položaj pokojnikov, zato iz obsežnih mitoloških kontekstov ekstrapolirajo posamezne prizore, ki taki tematizaciji najbolje ustrezajo.24 Pri tem je pri upodobitvah mitoloških alegorij pomembna strategija neposredne identikacije pokojnikov s pomočjo portretov ali samo nekaterih sočasnih atributov (npr. frizure), apliciranih na heroje in bogove. 19 Leta 2011 je bila v Dravi pri Osijeku na lokaciji rimskega mostu preko Drave odkrita (še neobja- vljena) polovica reliefne plošče iz apnenca, ki prikazuje Reo Silvijo ali Ariadno. 20 Kakršen je npr. ptujski pranger UEL 3106. 21 Klemenc, Kolšek in Petru, Antične grobnice v Šempetru. 22 Kranz, »Die Grabmonumente von Šempeter«; Id., »Überlegungen zur Herkun„«. 23 Prim. Koch in Sichtermann, Römische Sarkophage. 24 Zanker in Ewald, Vivere con i miti, 42–50. 46 Bojan Djurić Slika 3: Navpično branje sprednje fasade edikule (Spektacijev) od portretov zgoraj, preko napisa v sredini, do glavnega mitološkega prizora spodaj. Dve osnovni temi umetnosti sarkofagov sta25 osredotočanje na smrt, to- lažbo in objokovanje (sem sodijo mitološke alegorije in prikazi sveta sreče) ter osredotočanje na čaščenje pokojnika in njegovih kreposti oz. vrlin ter na objokovanje in slovo, kar sta sicer tudi dva toposa pogrebne poezije in reto- rike.26 Prvo temo predstavljajo: (1) podobe nenadne smrti (Niobide, Faetont, Kreuza, Medeja, Aktajon) ali smrti nasploh (Perzej in Meduza, Tezej in Mi- notaver), (2) ugrabitve (vedno ženske, npr. Perzefona in Had), (3) ritualna objokovanja (Meleager, Ahil), (4) slovo, deloma tudi smrt (slavni pari Hi- polit in Fajdra, Adonis in Afrodita, Alkestida in Admet, Ahil in Pentesileja, Endimion in Selena, Ariadna in Tezej) in (5) stanje sreče, srečni svet (Dio- nizov thiasos, marinski prizori, bukolični prizori in narava nasploh kot me- sto sreče). Drugo temo prikazujejo tisti mitološki prizori, ki so parafraze kreposti, vrlin in socialnih vlog (Herakles in njegova dela, Orfej med žival- 25 Zanker in Ewald, Vivere con i miti, 110–15. 26 Boymel-Kampen, »Biographical naration«. 47Mitološki prizori na noriških in panonskih sepulkralnih spomenikih mi, Orfej in Marsias). Priljubljenost obeh glavnih tem je časovno različna: upodobitve smrti in objokovanja so značilne predvsem za sarkofage anto- ninskega časa, podobe sreče in čaščenja kreposti in vrlin pa za sarkofage 3. stoletja. O pomembnem vplivu umetnosti sarkofagov na guralno kulturo no- riških in panonskih nagrobnih spomenikov ni dvomiti. O tem nas hitro prepričajo primerjave posameznih gur27 ali kompozicij (Ikar, Ahil-Hek- tor-Priam, Mars in Rea Silvia, Endimion in Selena, Orest-Pilad-Igenija, Medeja), ki dokazujejo obstoj delavniških sredstev za prenos modelov (sli- ka 4). A vzporedno z njimi obstaja vrsta zelo priljubljenih motivov in kom- pozicij, ki jih z rimskih sarkofagov ne poznamo (Skila in Minos, Perzej in Andromeda, Herakles in Heziona, Enej in Kreuza). Ti motivi pričajo o zelo bogatem mitološkem repertoriju glavnih kiparskih delavnic Norika in Pa- nonije in o njihovi sposobnosti sestavljanja kompozicij in prilagajanja kom- pozicij oblikam guralnih polj (Adonis in Afrodita, Endimion in Selena; slike 5, 6 in 7). Slika 4: Zgoraj: risba (Codex Coburgensis) sprednje stranice izgubljenega sarkofaga iz Firenc s prizorom Ahila, ki vleče Hektorjevo truplo okoli Troje (ASR XII, Textabb. 4). Spodaj: del edikule iz Budimpešte s prizorom Ahila, ki vleče Hektorjevo truplo okoli Troje, UEL 2703. Foto O. Harl. 27 Za dionizične guralne motive je to odlično pokazala M. Pochmarski Nagele, Die dionysischen Reliefs. 48 Bojan Djurić Slika 5: Adonis in Afrodita v zatrepu stele, Starše, Slovenija, UEL 1731. Foto O. Harl. Slika 6: Adonis in Afrodita v zatrepu stele, Tata, Madžarska, UEL 694. Foto O. Harl. Če primerjamo motive noriško-panonskih mitoloških prizorov ter nji- hovo priljubljenost s tistimi, ki se pojavljajo na sarkofagih, pridemo do po- dobnih ugotovitev. Med motivi nenadne, usojene smrti najdemo Aktajona,28 Ikarja,29 Hipolita30 in Medejo,31 nikakor pa ne glavnih tovrstnih motivov, ki so upodabljani na sarkofagih – Meleagra in Ahila. Med motivi smrti izpod rok herojev najdemo na edikulah motiv Perzeja in Meduze,32 Te- 28 Szentgyörgymezõ (UEL 3849), Tac (UEL 4037), Harlanden(?) (UEL388). 29 Seggauberg (UEL 1194). 30 Komarom (UEL 3851). 31 Székesfehérvár (UEL 1592). 32 Oswaldgraben (UEL 1241), Neumarkt im Tauchental (UEL 442), Budimpešta (2984). 49Mitološki prizori na noriških in panonskih sepulkralnih spomenikih zeja in Minotavra,33 Ahila in Hektorja,34 Odiseja in Polifema,35 Ojdipa in Sngo,36 Belerofonta in Himero,37 vsi razen Ahila in Hektorja pa se na sar- kofagih upodabljajo zelo redko. Med motivi ugrabitve najdemo Evropo,38 ki je na sarkofagih sploh ni, in Ganimeda,39 ki je le redek motiv sarkofa- gov, medtem ko je z edikul v celoti odsoten na sarkofagih zelo pogosti mo- tiv ugrabitve Perzefone. Med motivi slovesa najdemo slavne pare: Hipoli- ta in Fajdro,40 Adonisa in Afrodito,41 Alkestido in Admeta,42 Ahila in De- idamejo (Ahil na Skirosu),43 Tezeja in Ariadno,44 ki so na sarkofagih sicer bolj ali manj pogosti, a tudi Eneja in Kreuzo,45 ki ju na sarkofagih ni. Med slavne pare, ki tematizirajo rešitev pred smrtjo in ponovno srečanje, sodi- jo Herakles in Heziona,46 Perzej in Andromeda,47 Herakles in Alkestida,48 33 Budimpešta (UEL 2988), Ács (UEL 4390). 34 Zollfeld (UEL 1068), Budimpešta (UEL 2703 in 3891), Ptuj (UEL 1021). 35 Budimpešta (UEL 3999). 36 Budimpešta (UEL 2985, 2986 in 3892) 37 Budimpešta (UEL 3890). 38 Šempeter (UEL 13329), Oswaldgraben (UEL 4642). 39 Šempeter (UEL 13331), Seggauberg (UEL 1259). 40 Seggauberg (UEL 1272), Szõny (UEL 3848). 41 Piber (UEL 1454), Voitsberg (UEL 4644), Knittelveld (UEL 6088), Starše (UEL 1731), Tata (UEL 694), Tác (UEL 3076), Adony (UEL 3870), Székesfehérvár (UEL 4036). 42 Piber (UEL 1393). 43 Tác (UEL 4042), Dunaj (UEL 15859), Sankt Donat (UEL 1070). 44 Budimpešta (UEL 2990). 45 Seggauberg (UEL 1264). 46 Hallstatt (UEL 569), Sankt Johann bei Herberstein (UEL 1485), Dunaújváros (UEL 3958), Ptuj (UEL 4216). 47 Illmitz (UEL 2249), Moosburg (UEL 1069). 48 Šempeter (UEL 13339), Enns (UEL 519), Hédervár(?) (UEL 3832), Budimpešta (UEL 3968, 3969), Kleinneusiedl (UEL 131), Tác (UEL 10458). Slika 7: Endimion in Selena v zatrepu stele, Kiskajd, Madžarska, UEL 3330. Foto O. Harl. 50 Bojan Djurić Orfej in Evridika,49 pa tudi Skila in Minos,50 Odisej in Penelopa,51 Endimi- on in Selena,52 Rea Silvia in Mars.53 Samo nekaj teh motivov se pogosteje pojavlja na sarkofagih: Herakles in Alkestida, Endimion in Selena, Rea Sil- via in Mars. Drugi so z njih v celoti odsotni. Dionizičnih motivov, kakršen je zlasti dionizični thiasos, teme velike skupine dionizičnih sarkofagov, na edikulah skorajda ni. Znana sta zgolj po en prizor sprevoda54 in Dionizove- ga indijskega triumfa55 ter dva prizora Dioniza in Ariadne56 (ki prej sodita med motive rešitve pred smrtjo), ob številnih Menadah in Satirih: ti tvori- jo osnovni guralni okvir mitološkim in drugim prizorom. Isto je možno trditi za morske sprevode. Svet sreče zato bolje predstavljajo prizori z Or- fejem med živalmi57 in redki pastoralni oz. bukolični prizori.58 Motivi po- kojnikovih vrlin niso tako pogosti kot motivi smrti, slovesa in ponovnega snidenja. V mitološkem ključu gre ta vloga predvsem Heraklovim delom59 in v manjši meri Apolonu v prizoru z Marsijem,60 povsem izjemoma pa tudi Gaju Muciju Scaevoli.61 Med take motive sodi tudi edini prizor dextrarum iunctio,62 ki je na sarkofagih eden velikih, pogosto upodabljanih motivov. Statusni motivi se na edikulah omejujejo predvsem na prizore, na katerih se najde sella curulis, ter na spremljevalne pisarje in tajnike, le zelo redko pa se pojavljajo motivi vojskovodij: to je povsem v nasprotju s pojavljanjem te velike teme na rimskih sarkofagih. Prav tako na edikulah ne najdemo dru- gega velikega motiva poznih sarkofagov, lozofa med Muzami oz. motiva mousikos aner.63 ZAKLJUČEK Povzamemo lahko, da so edikule v Noriku in obeh Panonijah glavna zvrst sepulkralnih spomenikov, okrašenih z mitološkimi prizori in posamezni- mi motivi. Ti se na spomenikih drugih oblik pojavljajo predvsem kot od- mev nanje, kar je najbolje razvidno na nagrobnih stelah, ki so večinoma njihova redukcija. Osrednji mitološki prizor dopolnjuje portret pokojnika 49 Dunaújváros (UEL 3938). 50 Gornji Grad (UEL 5004), Oswaldgraben (UEL 4385), Frauenberg (UEL 67), Budimpešta UEL 2991). 51 Budimpešta (UEL 4). 52 Voitsberg (UEL 1178), Celje (UEL 4119), Sindelburg (UEL 509). 53 Budimpešta (UEL 2989), Soponya – Nagyláng (UEL 12770), Celje (UEL 5941). 54 Dunaújváros (UEL 3981). 55 Dunaszekcsõ (UEL 8969). 56 Budimpešta (UEL 10485), Köach (UEL 1196). 57 Vojnik (UEL 5015), Enns (UEL 517, 518), Dunaújváros (UEL 3942). 58 Celje (UEL 5383). 59 Seggauberg (UEL 1322), Enns (UEL 503), Mannersdorf am Leithagebirge (UEL 133). 60 Dunaj (UEL 16671). 61 Dunaújváros (UEL 3976). 62 Grades (UEL 887). 63 Še najbližji prizor te vrste je Herakles mousikos iz Seggauberga (UEL 1311). 51Mitološki prizori na noriških in panonskih sepulkralnih spomenikih in njegove epigrafske podatke tako, da posreduje gledalcu pokojnikovo sa- mopodobo, predstavljeno v mitološkem ključu. To je primerljivo s sočasni- mi rimskimi sarkofagi. Slednji so v antoninsko-severskem in poznejšem času glavni nosilci rimske sepulkralne guralne kulture in bistveno vpliva- jo tudi na izbiro mitoloških tem, uprizarjanih na noriško-panonskih edi- kulah. Na njih prevladujejo motivi smrti, slovesa in ponovnega snidenja, motivi torej, ki so nabiti s čustvi in tesno povezani s konkretnimi pokoj- niki. Prevladujoče pojavljanje mitoloških parov je treba brati v povezavi s portreti, kar posredno potrjujejo tovrstni mitološki prizori, postavljeni na mesto portretov na stelah,64 neposredno pa za panonske edikule značilni portreti pokojnikov in forma deorum.65 Pri temeljnih mitoloških prizorih glavnih fasad moramo pri izboru slutiti tudi vpliv naročnikov, na enak na- čin, kot je to dokazljivo pri sarkofagih, s poudarjanjem želenih sporočil, ki širšo mitološko zgodbo večinoma odmislijo oz. jo postavijo v vlogo asoci- ativnega ozadja. Izbor motivov na noriško-panonskih edikulah je specičen tudi v tem smislu, da ne povzema nekaterih najbolj razširjenih tem umetnosti sarkofa- gov (mednje sodijo Meleager, Faetont, Ahil, Amazonke, Niobide, Perzefona), druge, na sarkofagih malo ali sploh neznane, pa prevzema iz drugih virov. To dejstvo dodatno potrjuje domnevo o obstoju pomembnih velikih delavnic z veliko zbirko modelov, ki so delovale ob velikih kamnolomih. Primerjava obeh velikih središč, enega v JV Noriku in drugega v SV Pa- noniji okoli Aquinca, pokaže tako na podobnosti kot na razlike v izboru upo- dabljanih motivov in poudarkov. Obe središči preferirata uporabo slavnih mitoloških parov, vendar pa se nekateri uporabljajo samo v enem od obeh središč: Endimion, Adonis in Hipolit na zahodu ter Tezej, Odisej, Enej in Oj- dip na vzhodu. Drugi pari, pri katerih je na zahodu poudarjen predvsem nji- hov čustveni naboj, so na vzhodu marsikdaj interpretirani v ključu kreposti (Herakles in Alkestida). Ta ključ potrjuje tudi neobičajni prizor Gaja Mucija Scaevole. Razliko si moramo najverjetneje razlagati kot razliko v času njiho- vega nastanka, enako tisti, ugotovljeni za rimske sarkofage: antoninski čas upodablja motive smrti in objokovanja, v 3. stoletju pa se razširijo motivi sve- ta sreče in čaščenja kreposti oz. vrlin. BIBLIOGR AFIJA ASR XII = Grassinger, Dagmar. Die Mythologischen Sarkophage. Teil 1. Achill bis Amazo- nen. Die antiken Sarkophagreliefs XII.1. Berlin: Gebruder Mann Verlag, 1999. 64 Primeri Szombathely (UEL 3104), Zalavár (UEL 3103), Ptuj (UEL 3106), Šmartno na Pohorju (UEL 3107), Székesfehérvár (UEL 3592), 65 Herkules in Alkestida - Dunaújváros (UEL 3893, 3968), Orfej in Evridika - Dunaújváros (UEL 3938). 52 Bojan Djurić Boymel-Kampen, Natalie. »Biographical Narration and Roman Funerary Art.« American Journal of Archaeology 85 (1981): 47–58. Dautova-Ruševljan, Velika. Rimska kamena plastika u jugoslovenskom delu provincije Donje Panonije. Dissertationes et monographiae 25. Novi Sad: Vojvođanski mu- zej, SADJ, 1983. Diez, Erna. »Die Aschenkisten von Poetovio.« Jahreshee des Österreichischen Archäolo- gischen Instituts 37 (1948): 151–74. ———. »Der provinziale Charakter der römischen Skulptur in Norikum.« V: Le Rayonne- ment des Civlisations Grecque et Romaine sur les Cultures Périphériques. VIIIe Con- gr. Intern. d'Archéologie Classique, 207–12. Paris: E. De Boccard, 1965. ———. »Die Bildhauerkunst von Flavia Solva.« Savaria 10 (1968): 79–86. Djurić, Bojan. »Ossuaria Poetovionensia: iconography and structure.« V: Titus A.S.M. Panhuysen, ur., Die Maastrichter Akten des 5. Internationalen Kolloquiums über das provinzialrömische Kunstscha en - im Rahmen des CSIR: Typologie, Ikonogra- phie und soziale Hintergründe der provinzialen Grabdenkmäler und Wege der iko- nographischen Einwirkung - Maastricht 29. Mai bis 1. juni 1997, 117–29. Maastricht: Stichting Willem Goossens, 2001. ———. »Poetovio and the Danube marble trade.« V: Miroslava Mirković, ur., Römische Städte und Festungen an der Donau. Akten der regionalen Konferenz, Beograd 16.- 19. Oktober 2003, 75–82. Beograd: Filozofski fakultet, 2005. Djurić, Bojan, in Harald W. Müller. »White marbles in Noricum and Pannonia: an outli- ne of the roman quarries and their products.« V: Philippe Jockey, ur., Leukos lithos: marbres et autres roches de la Méditerranée antique: études interdisciplinaires: Ac- tes du VIIIe Colloque International de l'Association for the study of marble and other stones used in antiquity (ASMOSIA), Aix-en-Provence, 12-18 juin 2006, 111–27. Paris: Maisonneuve & Larose, 2009. Djurić, Bojan, Jasmina Davidović, Andreja Maver in Harald W. Müller. »Stone use in Ro- man towns: resources, transport, products and clients: case study Sirmium: rst report.« Starinar 56 (2006): 103–37. Djurić, Bojan, Slavica Filipović in Harald W. Müller. »Karakteriziranje mramornih spo- menika Murse.« Osječki zbornik 29 (2009): 9–18. Djurić, Bojan, Bernhard Hebert, Christoph Hinker, Erich Hudeczek, Stephan Karl in Ha- rald W. Müller. »Marmore römischer Brüche und Steindenkmäler in der Steiermark und in Štajerska. Ergebnisse eines Forschungsprojektes.« Fundberichte Österreichs 43 (2005): 365–431. Gorenc, Marcel. »Klesarske i kiparske manufakture u našim krajevima i njihov odnos prema drugim noričkim i panonskim radionicama iz doba rimskog carstva.« Arheološki vestnik 19 (1968): 195–99. ———. »Antičko kiparstvo jugoistočne Štajerske i rimska umjetnost Norika i Panonije.« Vjesnik AMZ 5 (1971): 15–46. Harl, Friederike, in Ortolf Harl. »>lupa< setzt ein Pfötchen in die Cisalpina. Ein erster Arbeitsbericht.« Forum Archaeologiae 51 (2009) (http://farch.net). Harl, Friederike, in Kurt Schaller. »Römische Steindenkmäler in der Web-Plattform www.ubi-erat-lupa.org.« V: Mirjana Sanader in Ante Rendić Miočević, ur., Reli- gion und Mythos als Anregung für die provinzialrömische Plastik. Akten des VIII. Internationalen Kolloquiums über Probleme des provinzialrömischen Kunstschaf- fens in Zagreb vom 5.–8. Mai 2003, 441–48. Zagreb: Golden marketing, Tehnička knjiga, 2005. 53Mitološki prizori na noriških in panonskih sepulkralnih spomenikih Kastelic, Jože. Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih: Šempeter v Savinjski dolini. Ljubljana: Slovenska matica, 1998. Klemenc, Josip, Vera Kolšek in Peter Petru. Antične grobnice v Šempetru. Katalogi in mo- nograje 9. Ljubljana: Narodni muzej, 1972. Koch, Guntram, in Hans Sichtermann. Römische Sarkophage. Handbuch der Archäolo- gie. München: C.H. Beck Verlag, 1982. Kranz, Peter. »Die Grabmonumente von Šempeter. Beobachtungen zur Entwicklung der Bildhauerkunst in Noricum während der mittleren und späten römischen Kaiser- zeit.« Bonner Jahrbücher 186 (1986): 193–239. ———. »Überlegungen zur Herkun„ südnorischer Bildhauerwerkstatten.« V: Bojan Djurić in Irena Lazar, ur., Akten des IV Internationalen Kolloquiums über Proble- me des Provinzialrömischen Kunstscha ens, Celje 8.-12. Mai1995, 141–49. Ljubljana: Narodni muzej, 1997. Kremer, Gabrielle. Antike Grabbauten in Noricum. Sonderschri„en des Österreichisches Archäologisches Instituts 36. Dunaj: Österreichisches Archäologisches Institut, 2001. Müller, Harald W. »Der Marmor von Gummern und seine Bedeutung für die römischen Provinzen Pannonien, Norikum und Rätien.« V: V. Höck, F. Lang in W. Wohlma- yer, ur., Akten zum 2. Österreichischen »Römerstein-Tre en« 2006 in Salzburg, 33– 36. Dunaj: Phoibos Verlag, 2007. Müller, Harald W., Christian F. Uhlir in Wolfgang Vetters, »Roman quarries in the nor- thern part of Noricum–Austria.« V: Richard Přykril, ur., Dimension Stone. New perspectives for a traditional building material, 79–82. London: Taylor and Francis Group, 2004. Mikl-Curk, Iva. »Gospodarstvo na ozemlju današnje Slovenije v zgodnji antiki«. Arheološki vestnik 19 (1968): 307–18. Nadbath, Barbara. »Roman sarcophagi between Brigetio and Viminacium.« V: Bojan Djurić in Branka Migotti, ur., Rimski sarkofagi Panonije in Gornje Mezije, Ljublja- na 10. – 11. marec 2005, Ljubljana (v tisku). Pochmarski, Erwin. Die Porträtmedaillons und Porträtnischen des Stadtgebietes von Fla- via Solva. Corpus Signorum Imperii Romanum 4/2. Dunaj: VÖAW 2011. Pochmarski-Nagele, Margaretha. Die dionysischen Reliefs in Noricum und ihre Vorbilder. Dunaj: VWGÖ, 1992. Priester, Sascha. »Mythenbild und Grabbau. Alkestis, Orest und die Bilderwelt der rö- mischen Nekropole von Šempeter.« Kölner Jahrbuch für Vorgeschichte und Früh- geschichte 31 (1998): 7–41. Torma, István. »Római-kori kobánya Budakalász határában. (Roman stone quarry in Bu- dakalász).« V: Gömöri János, ur. : Iparrégészeti és archaeometriai kutatások Magya- rországon Veszprém, 1982, augusztus 9-11 (Research in industrial archaeology and archaeometry in Hungary), 39–49. Veszprem: A Magyar Tudományos Akadémia Vesprémi Akadémiai Bizottságának Történelmi Szakbizottsága, 1984. Traxler, Stefan. »Römische Grabdenkmäler an der norischen Donaugrenze. Material- und Typenspektrum.« V: V. Höck, F. Lang in W. Wohlmayer, ur., Akten zum 2. Österreichischen »Römerstein-Tre en« 2006 in Salzburg, 77-107. Dunaj: Phoibos Verlag, 2007. ———. Die römischen Grabdenkmäler von Lauriacum und Lentia. Stein - Relief - In- schri. Forschungen in Lauriacum 14. Linz: Gesellscha„ fu r̈ Landeskunde von Obero s̈terreich, 2009. 54 Bojan Djurić Zanker, Paul, in Björn Christian Ewald. Vivere con i miti. L’iconograa dei sarcofagi ro- mani. Torino: Bollati Boringhieri, 2008.