qSrfEDNJA Šentjurska ISSN 1144-875X 0 3 s /duu /» www.Sentjur.info novim šentjurski lokalni časopis letnik XIV, st. 15 4. september 2007 cena: 1,25 € (300 SIT) £T3®ž[IBiG^§o^ Osrednja knjižnica Muzejski trg la 3000 Celje I2B C!IHeX [JIIOHHIM] ANZEJ P EŽAN EM N A,RR AVA ŠENTJURSKA ZVEZDA p-"1 fi t 1*1 U. i s *G0VINA L ~ . D Cesta Kozjanskega odreda 16, 3230 Šentjur Telefon 03/ 749 26 00. Gsm 041 596 790 Skozi naše spletno okno se vidi najdlje: www.sentjur.lds.si PRAZNIK KRAJEVNE SKUPNOSTI BLAGOVNA 8. september 2007 HI tis Ob otvoritvi nove osnovne šole Ponikva čestitamo celotnemu kolektivu, učenkam in učencem, vsem krajankam in krajanom ter izvajalcem. Želimo, da bi objekt dobro služil pridobivanju učenosti številnim mladim sivim celicam, vsem ostalim pa veliko zadovoljstva pri njegovi uporabi. Skupaj z vami se veselimo te pridobitve, za katero smo si zelo prizadevali. Vsem občankam in občanom ob prazniku občine čestitamo za vse dosežene uspehe v naši skupnosti. LDS LIBERALNA DEMOKRACIJA SLOVENIJE OBČINSKI ODBOR ŠENTJUR Naročnik: Liberalna demokracija Slovenije nedelja, 26. 8. 2007, športne igre in srečanje krajanov na igrišču v Dolah sobota, 1. 9. 2007, ob 17.00, nogometni turnir vaških skupnosti na igrišču pri ROŠ Blagovna na Proseniškem za pokal KS Blagovna torek, 4. 9. 2007, ob 19.00, otvoritev orientacijskega kamna na Rozaliji sobota, 8. 9. 2007 osrednja prireditev -ob 13.30 otvoritev čebelnjaka pri ROŠ Blagovna na Proseniškem ob 14.01 tradicionalni pohod po poteh Blagovne od ROŠ Blagovna mimo rajskega otoka, graščine Blagovna, Sv. Rozalije, Kuharjevega mlina, turistične kmetije Žonta do partizanske bolnice Zima na Cerovcu. - ob 17.00 osrednja prireditev in srečanje krajanov pri bolnici Zima s programom, podelitvijo nagrad učencem in priznanj KS Blagovna ter Pihalnim orkestrom Šentjur in Veseljaki. Opomba: v primeru slabega vremena bo osrednja prireditev v Gasilskem domu na Selah Vljudno vabljeni! Svet KS Blagovna 'Kozjanske? Slovenija magyarorszag hrvatska...... PRIJAVE NA USPOSABLJANJAZA PODEŽELJE Razvojna agencija Kozjansko, skupaj s partnerjema, RA Sotla in Zavodom za kulturo, turizem in razvoj Rogatec, zbira predprijave za brezplačna enodnevna usposabljanja z naslednjimi vsebinami: - oblikovanja in razvoj podjetniške ideje, - vodenje poslovnih knjig, davki in prispevki, - priprava letnega poročila za društva, - trženje, tržno nastopanje in prodaja, - embalaža - ogledalo izdelka, - ljudske šege in običaji - kot del turistične ponudbe, - rokodelstvo kot podjetniška dejavnost, - koristno preživljanje prostega časa - kot vir osebne rasti. Daljša usposabljanja (začetni tečaji računal, in tujih jezikov): - turizem na kmetiji, - kuhanje in prehrana gostov, - strežba, - ekološko kmetovanje, - gojenje in predelava zelišč - pravni, osebni in ostali pogoji, - predelava sadja, -jeziki: angleščina, nemščina, - osnovna raba računalnika. Več o posameznih vsebinah in načinu prijave na spletni strani www. razvojzarazvoj.com ali po telefonu 03 747 13 02.Čas izvajanja usposabljanj: september 2007 - februar 2008Lokacija izvedbe: območje občin Bistrica ob Sotli, Dobje, Dobrna, Kozje, Oplotnica, Podčetrtek, Rogatec, Rogaška Slatina, Slovenske Konjice, Šentjur, Šmarje, Vitanje in Zreče. Razvojna agencija Kozjansko, Mestni trg 2, 3230 Šentjur C/i^).y>7>w ntjenU-ia. %<’z-jnni1a> Slovenija magyarorszag . hrvatska . PRIJAVE NA USPOSABLJANJAZA PODJETJA IN PODJETNIKE Razvojna agencija Kozjansko, skupaj s partnerjema, RA Sotla in Zavodom za kulturo, turizem in razvoj Rogatec, zbira predprijave za brezplačna enodnevna usposabljanja: - kakovost poslovanja (orodja kakovosti, avtokontrola AQ), - poslovne finance in viri financiranja MSP, - računovodske informacije in davki, - trženje (marketinška orodja in načrtovanje), - vodenje in komunikacija ( stres na delovnem mestu, reševanje konfliktnih situacij ...), - proizvodni procesi (proizvodnja brez izgub, tehnična zakonodaja, osnove CNC programiranja ...), - trendi v gostinstvu (kvalitetna postrežba, odličnost, zdrava prehrana). Daljša usposabljanja (začetni tečaji računal, in tujih jezikov): - praktična uporaba računalnika in interneta, - osnove Excela in VVorda z uporabnimi primeri, -jeziki: ruščina, poslovna angleščina, poslovna nemščina. Več o posameznih vsebinah in načinu prijave na spletni strani www. razvojzarazvoj.com ali po telefonu 03 747 13 39. Čas izvajanja usposabljanj: september 2007 - januar 2008 Lokacija izvedbe: območje občin Obsotelje in Kozjansko, Dobrna, Oplotnica, Slovenske Konjice, Vitanje in Zreče.Razvojna agencija Kozjansko, Mestni trg 2, 3230 Šentjur Razvojna agencija Kozjansko, Mestni trg 2, 3230 Šentjur Projekt delno financira Evropska unija v okviru Programa pobude Skupnosti INTERREG Projekt delno financira Evropska unija v okviru Programa pobude Skupnosti INTERREG IIIA Sosedskega programa Slovenija - Madžarska - Hrvaška 2004-2006. Organ upravljanja mA Sosedskega programa Slovenija - Madžarska - Hrvaška 2004-2006. Organ upravljanja Sosedskega programa Slovenija - Madžarska - Hrvaška 2004-2006 je Služba Vlade Republike Sosedskega programa Slovenija - Madžarska - Hrvaška 2004-2006 je Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko. Za vsebino dokumenta je odgovorna Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko. Za vsebino dokumenta je odgovorna Razvojna agencija Kozjansko in v nobenem primeru ne izraža stališča Evropske unije. Razvojna agencija Kozjansko in v nobenem primeru ne izraža stališča Evropske unije. Q OSREDNJA knjižnica Hipokrizija Slovenska izraza za pri nas že udomačeno tujko hipokrizija, močni besedi hinavščina in licemerstvo, sta tako močni, da ju v povezavi z našimi politiki, še posebej predsedniškimi kandidati, nisem upal uporabiti. Tujka mi enostavno ne zveni le intelektualno bolj sprejemljiva, temveč tudi veliko bolj sterilno. Kar seveda bistva stvari ne spremeni. So torej naši predsedniški kandidati hinavci? Seveda tisti iz prve lige, kajti s »krjavlji«, za katere praviloma nikoli ni jasno, ali se delajo norca iz nas volivcev ali zgolj iz sebe, se ne kaže pretirano obremenjevati, ker bodo domala vsi klonili že pod težo 5000 potrebnih podpor. Zakaj torej Peterle, Turk in Gaspari skrivajo svoje politično bistvo kot kača noge? Se s političnimi opcijami, ki stojijo za njimi, ne identificirajo? Ali pa jih smatrajo za tako brezkrvne, zanikrne, brez ugleda in brez vsebine, da bi jim bile pri njihovem poletu k zvezdam prej v napoto kot v podporo? Ali pa se sploh z nikomer ne identificirajo. Če bi slednje morda še lahko veljalo za Gasparija in Turka, ki menda razen v ZKJ še nista bila člana nobene druge stranke, bi vsaj Peterle lahko mirne duše odkrito s ponosom povedal, čigav je. Toda tudi Peterle ne. Razlog pa je zelo prozaičen: zaradi volivcev, ki ne maramo ne politike in ne strank, a bi se vseeno radi šli politiko. Volivci smo torej hinavci in ker smo hinavci, je jasno, da bomo za svojega predsednika izvolili samo enega od svojih, torej hinavca. In je začaran krog zaključen. Kako priti iz tega v bistvu neljubega, celo zoprnega začaranega kroga? Zdi se, da nikakor, vsaj na kratek rok ne. Brez določene višje stopnje verodostojnosti politike in politikov nikakor ne bo šlo, žal pa trenutno ni nobenih znamenj, ki bi kazala na ta trend. Niti na državni niti na občinski ravni, povsod bi politiko radi imeli v posesti »nepolitiki«. Da si bomo na jasnem, ne resnični nepolitiki, temveč politični »skrivači«, hinavci z drugo besedo. Ki pa jim volivci vztrajno nasedamo. Ker je pač že po tradiciji politika nekaj umazanega, mislimo, da bo čisto drugače, če bomo dali oblast v roke nepolitiku, na primer zdravniku. Kar je seveda velika naivnost, kajti oblast je mikavna izključno le za politike, javne ali prikrite, nikdar pa za tiste, ki so zrasli s svojim poklicnim poslanstvom. Seveda se tudi zdravnik lahko kdaj koli odloči za politiko, toda mora volivcem povedati, da se v državnem zboru ali na Občini ne bo ukvarjal z medicino, temveč z več ali manj definiranimi javnimi zadevami, torej s politiko. Če se volivci odločimo za prikritega politika, tistega, ki nima niti svoje stranke ali vsaj svoje jasno profilirane politike, smo kupili mačka v Žaklju na kvadrat. Naš nepolitik nam bo šele potem, ko mu vsaj 4 leta ne bomo mogli več do živega, pokazal svoje politične roge. Torej, koga izvoliti za predsednika? Ne vem. Jaz bom volil Peterleta, pa ne zato, ker zna igrati na orglice, ampak zato, ker vem, da je vendarle nosilec določene politike, ki mi je blizu. R Kovač Če se volivci odločimo za prikritega politika, tistega, ki nima niti svoje stranke ali vsaj svoje jasno profilirane politike, smo kupili mačka v Žaklju na kvadrat. Naš nepolitik nam bo šele potem, ko mu vsaj 4 leta ne bomo mogli več do živega, pokazal svoje politične roge. Štirinajstdnevnik Šentjurske novice izdaja: Šentjurske novice, d.o.o., Dušana Kvedra 11, Šentjur Glavni in odgovorni urednik: Franc Kovač Lektoriranje: Eva Kovač Postavitev in oblikovanje: Jure Godler Naslovnica: foto Franc Kovač Tisk: Tiskarna Petrič, Slovenske Konjice 8,5% DDV je vračunan v ceno Naslov uredništva: Dušana Kvedra 11, pp 43, 3230 Senjur Telefon: 03 574 15 00,031 635 293 E-pošta: sentjurske.novice@siol.net Transakcijski račun: 06000-0105036264 Naklada: 1000 kom Naslednja številka: 24. september 2007 Časopis je vpisan v evidenco javnih glasil,ki jo vodi Urad za informiranje, pod zaporedno številko 1056. PREDOTVORITEV ŠOLE NA PONIKVI »Mavrična« šola navdušila Za »mavrično« jo je v svojem navdušenem govoru imenovala direktorica šentjurskih vrtcev Zora Ketiš. Na njeni fasadi se res zvrsti kar 10 barv, kar je bilo vsem vprašanim všeč. Na otvoritvi je prela tudi Maja Slatinšek Čeprav naj bi bila uradna otvoritev 22. septembra, je bila sobotna (1. septembra) »predotvoritev«, sicer namenjena šolarjem in njihovim staršem, povsem kompletna: okrog 500 navzočih, slavnostni nagovori ravnateljev Bevca in Ketiševe, župana Tisla, blagoslovitveni nagovorg. Hermana, zabavni program s pevko Slatinškovo, otroški plesni par (v odrasli koreografiji) iz mariborske plesne šole ter seveda ogled šole in pogostitev za vse. Erika Kosi, vodja investicije: Pogodbena vrednost projekta, vključno z opremo, je 5 milijonov evrov, od tega je do sedaj realiziranih okrog I 4,5 milijona. Od države smo skupaj pridobili okrog 2 milijona €, s predvidenim zadolževanjem Občine za 1,4 milijona € pa bodo zagotovljena vsa potrebna sredstva. Šola in vrtec povsem gotovo, zanju smo že pridobili uporabno dovoljenje, telovadnica pa bo uporabna najkasneje do 1. oktobra. Zunanji športni tereni bodo obsegali igrišče za mali nogomet, košarko, atletsko stezo in dve teniški igrišči in bodo gotovi najkasneje do 1. maja. Miloš Bevc, ravnatelj OŠ Ponikva: Šola ima 12 oddelkov, to pomeni, da je narejena za 324 šolarjev, trenutno pa jih imamo 1220, torej bi morala zadostovati za nekaj i desetletij. S samo šolo sem zelo zadovoljen in trenutno ne pozanam niti ene stvari, ki bi jo želel imeti drugačno, kot je. Robi Gajšek, ravnatelj OŠ H ruševec: Hvaliti je vedno najlažje in najbolj simpatično, | je pa prav, da smo tudi kritični. Nekaj mojih pripomb: šola je lepa, I svetla, racionalna in ni prerazkošna. Rekel bi, da je jedilnica premala, šola nima pravega prireditvenega prostora, učiteljski kabineti so tesni, tudi ravnateljeva pisarna ne omogoča niti sestanka ravnateljevega kolegija. Navzven je barvno zanimiva, navznoter pa odločno premrtva. Bele stene v razredih bodo kaj hitro grdo popacane. Igor Dosedla, direktor šol. centra Lava: Še lani sem bil do te šole zelo skeptičen, a me je prijetno presenetila. Prvi vtis je, da je zelo lepa. Težko j . td\ rekel, daje razkošna, je normalna. Notranje barve niso najbolj ustrezne, šola nima prave topline. Robi Polnar, občinski svetnik: Šola je v redu, dovolj dobra in velika tudi za prihodnost, kar je prav. To, kar me moti, je financiranje. Vemo, da jo bodo do leta 2022 odplačevale neslednje občinske oblastne garniture, nič pa ni konkretno znanega, kako in pod kakšnimi pogoji. Glede tega se je župan odločno preslabo potrudil, da bi bil dovolj pregleden. Kje je podžupan Korže? Čeprav je tudi predsednik gradbenega odbora, ga med navzočimi ni bilo. Ker so ga nekateri pred otvoritvijo videli odhajati v gozd, pomeni, da se je slavnosti demonstrativno izognil. Gre za politične spletke? - ob županu Tislu je namreč »briljiral« potencialni drugi podžupan Artnak. Ali pa, ker je Korže interesno vpet v znane in manj znane nesporazume v šoli? Pravzaprav ni dovolj tehtnega razloga za bojkot domačega ponkovškega zgodovinskega dogodka. FK Ploštajnerjeva ne bo nadaljevala z RA Ko V prejšnjenedeljski oddaji “Znanci pred mikrofonom” je na Radiu Celje gostovala mag. Zlata Ploštajner, direktorica Razvojne agencije Kozjansko. Ploštajnerjeva je naredila blestečo akademsko kariero, zdaj pa se bliža koncu mandata na šentjurskem delovnem mestu. Svojo začasno vrnitev je utemeljila kot občutek odgovornosti do domačih krajev. Njeno obdobje že sedaj označujejo kot izjemno uspešnega, saj je izjemno dvignila ugled kakor tudi nivo organizacije, kjer dela. Šentjur se lahko pohvali tudi, da je ena uspešnejših občin pri pridobivanju evropskih sredstev in se drugi že zgledujejo po nas. Vseeno ima še veliko ambicij, zato ne namerava kandidirati za vnovično direktorovanje RA Kozjansko. Zvonjenje po toči Občina Šentjur je pozvala lastnike kmetijskih zemljišč k prijavi škode, ki jim je bila povzročena zaradi močnega vetra in toče 13. in 20. avgusta 2007. Poziv je nastal na pobudo Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje in velja za lastnike s katastrskih občin Primož, Ponikva, Žagaj, Kameno, Grobelno, Bezovje in Tratna. Oškodovanci lahko škodo prijavijo na Občini Šentjur, Mestni trg 10, pisarna št. 223 (2. nadstropje - levo) vsak dan med osmo in petnajsto uro do vključno ponedeljka 3. septembra 2007. Informacije so na voljo na tel. št. 03 747 13 33. Oškodovanci naj s seboj prinesejo obrazca A in D subvencijske vloge. Oddajte baterije, olja ipd.! Celjske Javne naprave ravno ta teden na ozemlju šentjurske in dobjanske občine zbirajo nevarne odpadke iz NOVO SOLSKO LETO Velike napovedi in male spremembe? Šolstvo reformiramo, odkar pomnim, čeprav seveda vedno na boljše, se zdi, da je končen produkt vedno bolj problematičen. Letos nam polnijo ušesa z lizbonsko strategijo, razbremenitvijo učencev, večjo avtonomijo učiteljev, racionalizacijo šolske organiziranosti ter za posladek še s privatizacijo šolstva. O tem, kaj od tega bomo letos oziroma prihodnje leto tudi srečevali v naših šolah, smo se pogovarjali z ravnateljem OŠ Franja Malgaja Marjanom Gradišnikom. Gospod Gradišnik, ker »klobas« dandanes nihče več ne bere, predlagam, da poskušate odgovoriti na zgornje dileme v telegrafskem slogu. Lizbonska strategija? Je »pravljica« o svetovnem prvenstvu evropskega, na znanju temelječega gospodarstva. Ni greh imeti lepe načrte. Razbremenjevanje učencev? Tu bo potrebno malo »klobase«. Slovenski učenci so evropsko povprečno obremenjeni in tu večjih sprememb ne pričakujem. Se strinjam, da je preveč izbirnih predmetov, tudi je prav, da jih nadomesti glasbena šola, toda na novo uvajamo drugi obvezni tuj jezik v zadnjih treh letih. Bistveno je, da preidemo na drugačne načine dela, do večje samostojnosti in odgovornosti učencev ter ustrezne delovne vzgoje. Tu pa so potrebni premiki tudi v glavah učiteljev, ki jih ni možno pričakovati čez noč, in sodelovanje s starši. Novost so letos vzgojni načrti šol, ki bodo stopili v funkcijo naslednje šolsko leto. Vsaka šola bo morala sprejeti šoli in okolju prilagojen vzgojni načrt z zapisanimi načeli, ukrepi, pravili obnašanja in ravnanja ter vzgojnimi ukrepi. Vzgojni načrt bo podlaga za izdelavo pravil šolskega reda, ki bodo specifična za določeno okolje. Avtonomija učiteljev? Je vendarle še večali manj le fraza: učitelji bodo sicer imeli t.i. fleksibilni predmetnik, vendar samo v smislu porazdelitve letne kvote ur. Ocenjevanje v prvi triadi bo opisno, v zadnjih dveh številčno, ukinja se splošni učni uspeh, soglasje staršev za odločanje o napredovanju oziroma ponavljanju razreda z negativnimi ocenami se ukinja, učitelji bodo lahko tudi brez soglasja staršev izločili motečega učenca iz nadstandardnih in interesnih dejavnosti, v skrajnem primeru pa tudi prešolali učenca na drugo šolo. No, nekaj le je. Racionalizacija šolske organiziranosti? Ker nam število učencev vztrajno pada, imamo pa tudi podružnične šole, nas bo še najbolj »vsekal« možen scenarij prehoda na financiranje po glavi, na učenca oziroma dijaka. Gre za po mnenju šolske oblasti nujen ukrep, ki naj bi zaenkrat veljal le za srednje in višje šole, bojim pa se, da bo zaradi »razkošnosti« nekaterih šol doletel tudi nas. Ustanavljanje šolskih centrov je naslednji ukrep, ki ga osebno najbolj ne podpiram, ker imam nekaj slabih izkušenj z nekdanjim VIZ. Država računa na pocenitve zaradi skupne uprave, računovodstva, prehrane, čistilnih servisov, ukinjanja pomočnikov ravnateljev ... Tudi velikost zavodov bo normirana, če pa bodo občine ustanavljale manjše zavode, bodo morale del finančnih stroškov prevzeti na svoje rame. Privatne šole? Privatizacije osnovnih šol ne pričakujem v velikem procentu, srednjih šol pa prav gotovo. Programe bo predpisovala in financirala država, investicije pa bodo naloga ustanovitelja, ki bo seveda moral imeti denar. Zaenkrat bo to, se zdi, predvsem Cerkev. V načelu privatizaciji ne nasprotujem. In kako bomo merili uspešnost šol? Predvidena sta dva načina: zunanje ocenjevanje in notranji monitoring lastne uspešnosti. Če bo zunanje ocenjevanje v smislu poznanega nacionalnega preverjanja znanja, ki v resnici nima nobenega vpliva na učenčev izkaz uspešnosti in ga zato nihče ne jemlje prav resno, sem odločno proti. Takšno preverjanje bi služilo le kot informacija ministru in morebitnemu neobvezujočemu rangiranju šol. Notranji monitoring lastne uspešnosti je lahko smiseln in uspešen le, če bo vzpostavljena prava javna medšolska konkurenca. Šentjurski šolski problemi? Nič posebnega, občinski proračun ima posluh za naše potrebe, morda malo preveč investiramo v nove prostore in premalo v vzdrževanje starih. Problem so materialni stroški, zlasti financiranje nabave energentov po številu oddelkov in ne po potrebah šolskih prostorov. Poznate novo ponkovško šolo, je res prerazkošna? Poznam jo le od daleč, telovadnica se že zdi zelo velika. FK Datum Ura Naselje Lokacija Torek, 4. 9. 10-13 Planina pri Sevnici pri cerkvi 14 - 17 Prevorje pred gasilskim domom Sreda, 5. 9. 10 - 13 Kalobje pred gasilskim domom 14-17 Škarnice pri Dobju pri zadružnem domu Četrtek, 6. 9. 8 - 11 Proseniško pri igrišču POŠ 12 - 15 Ponikva pri gasilskem domu 15.30 -18.30 Dramlje pri trgovini Resevna Petek, 7. 9. 10 - 13 Šentjur - mesto parkirišče za kulturnim domom 14 - 17 Šentjur - mesto in okolica sejmišče pri veterinarski postaji Sobota 8. 9. 8 - 11 Dole pred gasilskim domom 12 - 15 Stopče parkirni prostor pri gostišču Ahac gospodinjstev. Na lokacijah, ki so navedene spodaj, bo postavljen zabojnik, dežuralo pa bo usposobljeno osebje. Za boljšo motivacijo občanov se sočasno z akcijo zbiranja nevarnih odpadkov izvaja tudi nagradna igra. V njej lahko sodelujejo vsi, ki bodo prinesli nevarne odpadke do premičnega zabojnika in izpolnili kupon. Nevarni odpadki so baterije in akumulatorji, zdravila in kozmetika, uporabljeno jedilno in motorno olje, zavržena računalniška oprema, kartuše, tonerji, čistila, barve, laki, razpršila, redčila, lepila itd. O c o >0 >tf) 3 a N 'S z o Poletje je bilo za Jožeta Koržeta polno nepredvidljivih dogodkov. V začetku julija je bolj ali manj (ne)pričakovano postal podžupan, s čimer se je začel odmotavati gordijski vozel šentjurske politike. Zaradi dopustov Korže po lastnih besedah kar dolgo ni vedel, kako bo »zagrabil« na občini«. »Dajmo še malo počakati,« je menil in nas odpravil z: »So dopusti in moramo se domeniti, kako dejansko si bomo razdelili delo,« ko smo ga želeli sredi julija pobarati kot novopečenega podžupana. Na vrhuncu poletja je imel 57-letni Ponkovljan tudi veliko smole; ko se je rekreiral in na kolesu nabiral (politično) kondicijo, je nerodno padel in kar nekaj časa preživel na bolniški. Na srečo se je vse dobro izteklo in Korže se na jesen aktivno vrača tudi v šentjursko politiko. Z njim smo se pogovarjali pretežno o z lokalno sceno povezanimi neznankami, seveda pa nismo mogli niti mimo aktualnih dogodkov na državni ravni. Kako je končno prišlo do dogovora in vas je župan Tisel imenoval za podžupana? Kakšne pogoje ste postavili vi osebno in SDS? Moje imenovanje za podžupana je bilo z vidika župana Tisla logično in smiselno, nikakor pa ne gre za presenetljivo potezo. V občinskem svetu (OS) ima SDS največ svetnikov, prav tako je to stranka, ki vodi vladno koalicijo. Vsekakor je med županom in SDS prišlo do določenih dogovorov, ne morem pa govoriti o pogojevanju in pogojih. Kolikor vem, bo župan imenoval še enega podžupana, s čimer bo prišlo do določenih sprememb in novih dogovorov. Vsekakor smo v SDS pripravljeni na sodelovanje z vsemi in prevzeti odgovornost pri vodenju občine. Verjamete, da bo dogovor spoštovan do konca mandata? Kakšno vlogo igrajo pri tem vaše slabe izkušnje s Tislom v prejšnjem mandatu? Ste se tokrat »zavarovali«? V prejšnjem mandatu je prihajalo do nekaterih različnih pogledov in odločitev, vendar zaradi tega še ne morem reči, da imamo z županom Tislom slabe izkušnje in da smo bili kakor koli izigrani. S Tislom smo imeli korektne odnose, česar pa ne morem trditi za vse druge. Mislim na nekatere izmed tistih, ki so v prejšnjem mandatu skupaj z nami krojili delovanje občine. SDS je do sedaj delala dobro in transparentno, kar so potrdili tudi volivci. V tem mandatu smo tako v drugačnem položaju. Na volitvah je stranka dobila relativno večino, ob podobnem in še boljšem delu pa v prihodnosti ne potrebujemo nikakršnega »zavarovanja«. Napoveduje se imenovanje drugega podžupana iz vrst LDS-a. Se je Tisel o tem posvetoval z vami? Po novi zakonodaji o lokalni samoupravi ima župansampravicoimenovatineprofesionalne podžupane, brez soglasja OS. Koga bo župan imenoval kot drugega podžupana, je torej njegova stvar. Pričakujem pa, da se bo pri odločitvi posvetoval z našo svetniško skupino in nas bo predhodno obvestil o svoji nameri. Upam, da bo izbral človeka, ki pri opravljanju pomembne funkcije ne bo držal fige v žepu in s katerim bodo lahko delali tako župan kot strokovne službe občinske uprave. In nenazadnje tudi jaz. No, vendarle se zdi, da bo podžupan postal Jože Artnak. Boste lahko glede na vse konflikte in »neporavnane račune« sodelovali z njim? Zdi se, da novinarji veste več, kot jaz sam, in postavljate Artnaka za že imenovanega drugega podžupana. Nikoli nisem izjavil, da sem v konfliktu s katerim od svetnikov ali s kom iz strokovnih služb občinske uprave. Ne zanikam pa, da je prihajalo do različnih pogledov na probleme in da so se nekatere stvari reševale mimo naše vednosti in za nas nesprejemljivo. Kar je v politiki seveda pogosta praksa. Mogoče je prišlo do večjih razhajanj, ko se je iz določenih strani pojavilo javno blatenje mojega imena in so se neresnične izjave v javnosti uporabljale za pridobivanje volivcev. So torej »določeni pogoji«, ki po uradnih izjavah ločijo Artnaka od podžupanskega mesta, povezani tudi z vami in SDS? Kakšni so vaši pogoji za sodelovanje z Artnakom in LDS? Še enkrat: ne poznam niti uradne niti »Razočaran sem nad početjem in odnosom ravnatelja OŠ Ponikva Bevca. V dneh pred rušitvijo stare šole je v prostorih šole vladal popolni nered.« neuradne odločitve župana o drugem podžupanu, zato so izjave, da gre za Jožeta Artnaka kot drugega možnega podžupana, le ugibanja. Ko nas bo župan obvestil o svoji nameri o imenovanju drugega podžupana, bo vsekakor prišlo do usklajevanj na različnih področjih. Vnaprej bo potrebno določiti, katere resorje bom pokrival sam in katere drugi podžupan, definirati bo potrebno pristojnosti posameznega podžupana. Predloge za naše pristojnosti pri vodenju občine bom posredoval izvršnemu odboru SDS, ki bo tudi odločal, ali se naj predlogi zapišejo kot dogovori ali ne, oziroma, ali so potrebne spremembe v predlogih. Zavezan sem, da upoštevam mnenje izvršilnega odbora SDS. Osebno pa si želim, da bi bil drugi podžupan človek odkritih misli in ne bi pogreval preteklih problemov, ki lahko le zavirajo nadaljnje delo. Zakaj se niste odločili, da bi funkcijo podžupana opravljali profesionalno? Občina ne potrebuje profesionalnih funkcionarjev? Na lokalnih volitvah 2006 smo se zavzemali, da se funkcija župana opravlja profesionalno, kar smo tudi obrazložili. Delo in pristojnosti podžupana pa se razlikujejo od županovih. Dejstvo je, da sam opravljam zahtevno delo v podjetju, kjer sem zaposlen. Glede na pristojnosti, ki jih ima podžupan, ne vidim motivacije, da bi funkcijo opravljal profesionalno. Pred letom dni ste ob sklenitvi predvolilne koalicije z SLS in SMS oznanjali, da gre za trdno »zvezo«, zdaj ste očitno prelomili obljubo. Je bila slast oblasti močnejša od načelnih dogovorov? Pred volitvami smo z SLS in SMS podpisali pismo o nameri. V pismu je kar nekaj dogovorov, med njimi tudi ta, da ima vsaka stranka svojega kandidata za župana. To 0 smo storili v SDS in SLS, medtem ko SMS tega ni storila. Prav tako se ni opredelila oziroma podprla enega ali drugega kandidata. Tudi po volitvah smo nadaljevali skupno delo in pripravili sporazum o sodelovanju v OS. Sporazum naj bi podpisali vsi svetniki iz SDS, SLS in SMS, torej 14 svetnikov, kar bi zagotovilo večino v OS. Sporazum je podpisalo 13 svetnikov, s čimer nismo zagotovili večine glasov pri odločanju o pomembnih stvareh v OS. Vseskozi je bilo stališče stranke, pa tudi moje mnenje, da je v tem primeru sporazum brezpredmeten. Večinoma so med nami pred vsako sejo potekala medsebojna usklajevanja, vendar so bila skorajda vsa zelo naporna. Eden izmed dogovorov je bil, da SDS kot najmočnejša stranka v OS, sprejme ponujeno podžupanstvo. Preden sem sprejel sklep o imenovanju, sem se posvetoval s podpredsednikom SLS Janezom Čoklom, ki je zadevo podprl. Prav tako sem se sestal s predsednikom SMS Markom Diacijem, ki mu županova odločitev o imenovanju in moje sprejetje odločitve ni odgovarjala. Osebno sem mu predlagal, naj on sam prevzame podžupansko mesto, kar je odločno zavrnil. Sem človek, pri katerem v nobenem primeru ne prevlada slast in oblast. Tudi pri opravljanju funkcije podžupana ne! V kakšnem političnem in osebnem odnosu ste zdaj z SLS in SMS oziroma njunima vodstvoma? Sodelovanje z SLS in SMS se nadaljuje. Kot sem dejal: naše stranke in mene osebno nista premamili slast in oblast in smo še naprej odprti za vsa nadaljnja sodelovanja. Zakaj se boste zavzemali kot podžupan? Verjamete, da lahko uresničite program, ki ste ga zastavili pred volitvami? Že pred mojim imenovanjem je bil sprejet proračun za leti 2007 in 2008 ter program razvoja za obdobje 2006 - 2010. Kot svetnik na te zadeve nisem imel večjega vpliva. Po svojih močeh bom podprl in pripomogel, da se ključni projekti za razvoj KS in občine kot take tudi realizirajo. Bo v občinski upravi prišlo do kakšnih sprememb? Kadrovske zamenjave so v pristojnosti župana in direktorja občinske uprave. Spremembe na področju dela so vedno dobrodošle, saj se mora občinska uprava nenehno prilagajati novim izzivom, spremembam, ki nam jih prinaša evropska zakonodaja, potrebe občanov ... Boste zaposlili katerega izmed članov vodstva šentjurske SDS? Pri kadrovanju je moje prvo merilo delavnost, strokovnost, pripravljenost na sodelovanje in osebnostne lastnosti človeka. Takšne ljudi najdemo v vseh strankah in vsakdo ima pravico, da se na razpisana delovna mesta prijavi, tudi člani občinskega odbora SDS. Kako komentirate zadnja dogajanja na občinskem svetu? Je prav, da se občina zadolžuje? Niso morda projekti, kot je šola na Ponikvi, pretirani? Če gre za zadolževanje kot obliko pridobivanja sredstev za realizacijo projektov, ki so potrebni za razvoj občine, v tem primeru takšen izhod »Sem človek, pri katerem v nobenem primeru ne prevlada slast in oblast. Tudi pri opravljanju funkcije podžupana ne!« iz finančnih zagat, ki so v okviru zmožnosti proračuna, podpiram. Ob sprejetju proračuna 2007 je OS sprejel finančno zadolžitev pri izgradnji OŠ Ponikva. Osebno sem močno lobiral v Ljubljani za dodatna sredstva. Zaradi tega sem sedaj toliko bolj razočaran nad početjem in odnosom ravnatelja Bevca do inventarja in samega objekta stare OŠ. Ste lahko bolj konkretni? Nekaj inventarja je šola dala na javno licitacijo, koliko, še ne vemo, ker komisija še ni videla zapisnika licitacije. V dneh pred rušitvijo stare šole je v prostorih šole vladal popoln nered. Ljudje so prihajali z vsemi možnimi prevoznimi sredstvi in odvažali šolski inventar: mize, stole ... Sedaj imajo opremo nakopičeno tudi pod domačimi kozolci in nekateri jo celo prodajajo. To vam lahko potrdijo domačini. Objestni mladostniki so prosto vstopili v šolo in razbili okna in vrata. Po vsem tem lahko samo dvomim o gospodarnosti ravnatelja do nove šole in opreme v njej. Očitno mu je malo mar obveznosti do ustanovitelja občine, ministrstva za šolstvo in do staršev, ki imajo svoje otroke v tej šoli. Vrniva se občinskih financam. Kako vidite »finančno kondicijo« šentjurske občine? Občina Šentjur v nekaterih pogledih zaostaja za podobnimi kraji po Sloveniji. Vemo, da je infrastruktura cest ena izmed slabših v Sloveniji. Na Kalobje smo končno uspeli pripeljati vodovod, pa smo leta 2007 z nekaterimi projekti predolgo odlašali in se mogoče sedaj zdijo megalomanski. Šentjursko občino je potrebno postaviti med višje razvite občine tako ali drugače. Imate namen kandidirati za poslanca? Gre sprejetje vaše podžupanske funkcije tudi v kontekst parlamentarnih volitev 2008? Morda razmišljate o pokrajinskih volitvah? Na naslednjih volitvah za poslanca ne nameravam kandidirati, zato moje podžupanstvo ni v tem kontekstu. O pokrajinskih volitvah pa bom razmišljal takrat, ko bodo pokrajine ustanovljene. Koga boste volili na prihajajočih predsedniških volitvah ? Osebno bom podprl Lojzeta Peterleta. Javno-mnenjske ankete kažejo padanje priljubljenosti Janeza Janše in SDS. Verjamete, da lahko vaša stranka zmaga na parlamentarnih volitvah 2008? Se lahko povzpne tudi šentjurska SDS? Mislim, da je sedanja vlada naredila velik premik v kvaliteti življehja Slovencev in našo državo približala razvitim evropskim državam. Do volitev bo Slovenija s sedanjim premieram Janšo predsedovala EU. Na zadeve gledam realistično in menim, daje bil rezultat na zadnjih volitvah več kot dober. Zelo bi bil vesel, da bi stranka po naslednjih lokalnih volitvah obdržala sedanje število svetnikov v OS. Kako komentirate odstavitev treh ministrov? Janša vendarle popušča? Janša praviloma ne popušča. Po mojem mnenju gre tokrat za kompromis oziroma dogovor. Ministra Zupana je moral zamenjati, Bručan in Božič sta »padla« zaradi velikega pritiska novinarjev oziroma kampanjskih napadov na ministre, sicer sta pa dobro delala. Je pa tudi dobro, da se osveži vladna ekipa, ki bo vodila EU. Verjetno se bo zgodila še kakšna zamenjava. L. H. Celjska regija, ne Savinska V ponedeljek 26. avgusta je v Šentjurju potekala 8. seja Celjske regijske koordinacije SDS, na kateri so člani soglasno sprejeli sklep, da se pokrajina imenuje Celjska. Člani CRK so se najprej seznanili s potekom zbiranja podpisov za predsedniškega kandidata Lojzeta Peterleta. Občinski odbori so v sodelovanju z ostalimi pomladnimi strankami že prvi dan do 13. ure zbrali dovolj podpisov za vložitev kandidature. Nobenega dvoma ni, da bo šel Lojze Peterle v zgodovino zbiralcev podpisov: doslej še nikomur ni uspelo pet tisoč podpisov podpore za kandidaturo zbrati v parih urah. V nadaljevanju je poslanec in predsednik odbora DZ za lokalno samoupravo in regionalizem Franc Jazbec predstavil paket treh zakonov o pokrajinah, ki jih bo vlada obravnavala v septembru. Zakoni prenašajo naloge z državne ravni na pokrajine. V razpravi so se prisotni strinjali, da se pokrajina imenuje Celjska in ne Savinska. Prav tako so obravnavali kandidature kandidatov za Državni svet Republike Slovenije. V celjski regiji 49 elektorjev iz vseh občin na tajnem glasovanju izbere člana DS. Ker pa ima tudi Šrotova SLS na celjskem svojega kandidata, govori se o članu mestnega sveta Zidanšku, bo boj potekal med kandidatoma SDS in SLS. Prisotni so se v sklepnem delu seje še seznanili z aktualnimi političnimi razmerami v državi. Dr. Vinko Gorenak državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, je predstavil kronologijo dogodkov, ki so zadnje mesece potekali med Slovenijo in Hrvaško. Tajna diplomacija, ki se je že od aprila pogovarjala s Hrvaško, in stališča vladnih in opozicijskih strank po zadnjem sestanku na Bledu so bile teme, ki so jim prisotni pozorno prisluhnili. Celjska regijska koordinacija SDS, ki jo vodi Jože Korže, povezuje 21 strankinih občinskih odborov iz območja zasavja, savinjske, celjskega in Obsotelja je med najbolj uspešnimi regijskimi koordinacijami in predstavlja močan politični dejavnik v Sloveniji. L.Ž. Predsedniška uvertura na UE Prve tri dni so pred šentjursko UE organizirano zbirali podporo volivcev le Jože Andrijaš, Lojze Peterle in Danilo Tiirk. Njihovi zastopniki ne le, da niso bili niti približno vsiljivi, prej bi rekel, da so se obnašali povsem indiferentno, če ne celo še slabše. Na oko je bila največja »gneča« (gneče, razumljivo ni bilo nikjer) pred stojnico Danila Turka. Robi Čadej iz Dobja, sin dobjanskega SD županskega kandidata, je povedal, da z lokacijo stojnice pod Resevninim napuščem ni najbolj zadovoljen, raje bi jo imel pri vhodu na Občino. Z izkupičkom je bil zelo zadovoljen, v treh dneh je zbral okrog 100 podpor, kar je menda celo več, kot so pričakovali v SD. Toda, ker so esdejevci naslednji dan spet nabirali podpise, sumim, da me je Robi »rahlo nategnil«. Na stojnici je imel skrinjico z imenom svojega kandidata, Turk nekaj propagandnega materiala, prinašalce podpor je obdaroval s Turkovimi kuliji in pa tudi s širokim zadovoljnim nasmehom. Delal je brezplačno, le za promocijo svoje politične opcije. Predstavnik Lojzeta Peterleta, ki je imel stojnico na elitni lokaciji tik ob vhodu, se je držal kislo kot novembrsko vreme. Da si stopil k njemu, si res moral biti že trdno prepričan, daje Peterle pravi kandidat in da potrebuje tvojo podporo. Da bi bila zadrega še večja, prva dva dneva ni na stojnici imel nobenega identifikacijskega obeležja, zato si ga moral najprej vprašati, za koga sploh dela, kar z ozirom na njegovo namrgodeno faco sploh ni bilo tako enostavno. S precejšnjo muko je povedal, da mu je ime Rok, da ni iz Šentjurja, v treh dneh pa je uspel zbrati okrog 80 podpor. Kar je seveda za šentjurske razmere in v primerjavi s Turkom prava mala katastrofa. Verjamem, da tudi po njegovi zaslugi. Na pultu je imel majice s Peterletovim emblemom, ki pa jih je bil pripravljen dati le, če sojih podporniki od njega posebej zahtevali. Delal je za zelo Peterle solidno ceno 4 € na uro, toda zagotovo ne vzorno. Jožeta Andrejaša sta zastopali dve krhki punčki, preveč »sramežljivi« za uspešno politično promocijo, ki se niti fotografirati nista pustili (pričujoča fotka je »posilstvo«), kaj šele, da bi povedali, od kod sta in kako jima je ime. Andrijaš ju je plačeval s 3 € na uro, v treh dneh pa naj bi zbrali okrog 30 podpor, kar je z ozirom na njunega kandidata, kije nesporno eden od »krjavljov«, zelo veliko. F. K. MNENJA »Verouk« za policiste Seveda ne gre za verouk, temveč za tako imenovano duhovno oskrbo policistov. Kaj se bo v resnici izcimilo iz tozadevnega pravilnika izpod peresa ministra Mateja, je sicer še več ali manj v božjih rokah, toda v načelu je ta zgodba s policijsko duhovno oskrbo v režiji države močno sumljiva tudi moji dolgoletni zvesti »ministrantski« duši. Včasih miličniki še k maši niso smeli, danes pa bojo imeli mašo že kar na policijski postaji? Skratka, padamo iz ekstrema v ekstrem in bi bil menda počasi že čas, da se nihalo umiri nekje v razumni sredini. Za dokončno ugotovitev, kaj se dogaja s to policijsko duhovno oskrbo oziroma kaj je v ozadju tega projekta, bo očitno še treba malo počakati, kar pa ne pomeni, da bo kaj narobe, če bomo ob tej temi že vnaprej malo prekrižali meče. Za začetek: jaz sem proti. Zdi se, da ni prav nobenega pametnega razloga za policijske kurate. Policisti imajo pravico do dela, do svoje veroizpovedi, morale, poklicne in še kašne druge etike, pa tudi do svojega prostega časa, v katerem se lahko zaradi mene predajajo Hare Krišni ali kateremukoli legalnemu ali zakotnemu božanstvu. Da, res je, njihovo delo je nekoliko drugačno, toda zagotovo ne takšno, da bi moralo biti državno podprto s to ali ono versko vrednoto. Obstajata pravzaprav samo dva razloga, ki bi vsaj teoretično opravičevala posebno policijsko versko oskrbo: če bi bili policisti praviloma dalj časa izolirani v svojih »kasarnah«, ali pa če bi službo opravljali v kakšni eksotični »poganski« deželi. Niti prva niti druga možnost nimata nobene zveze z realnostjo. Zakaj torej državna verska oskrba za policiste? Zdi se, da je razlog en sam: da se državljani počasi navadimo na zraščanje države in Cerkve. Kar je sicer trenutno v nasprotju z našo ustavo, toda tudi ustava ni nekaj nespremenljivega. Spremenili smo jo zaradi volilnega sistema, prilagodili jo bomo izbrisanim, zakaj je ne bi ob ugodni priložnosti naredili tudi po meri katoliških volivcev, ki jih je v Sloveniji menda preko 70%? In postali morda teokratska država, nekaj v stilu Irana in Saudske Arabije, le da brez Mohameda? Dilema se sliši malo hecno, ampak navsezadnje sploh ni izključena. V demokraciji je vse mogoče. Prav, začrtana smer je lahko tudi takšna, toda pošteno bi bilo, da bi nam naši voditelji takoj povedali, kje bi nas pravzaprav radi imeli. Da se jim morda lahko še pravočasno tudi odpovemo. F. Kovač Krajevni dan v Javorju Praznik KS Gorica pri Slivnici ni spomin na kakšen pomemben zgodovinski dogodek iz bližnje ali daljne preteklosti, ki na poseben način zaznamujejo zgodovino kraja, je le krajevni dan, ki nadaljuje tradicijo zadnjih treh let, ko se krajevna praznovanja odvijajo vsakikrat v drugi vaški skupnosti. Letos se je krajevni dan praznoval v Javorju, kjer se je obnovilo streho na cerkvi sv. Helena, fasado na gasilsko-vaškem domu in parkirišče ob njem. Pri Sv Heleni je bilo v nedeljo že dopoldan veliko vernikov, pričelo se je s slavnostno mašo in procesijo okoli cerkve. Pred desetimi leti je v slivniško župnijo prišel službovat župnik Marko Šramel, ki je s svojim načinom razmišljanja in enostavno logiko vzor modrosti in preprostosti. S svojim delovanjem je povezal prebivalce krajevne skupnosti v prijazno sožitje. Zvrstilo se je več govornikov, zato se je maša malo zavlekla. Da pa se ne bi takoj po maši vsi porazgubili po svojih domovih, so se krajani prestavili na slavnostno praznovanje krajevnega praznika pri gasilsko-vaškem domu v Javorju. Toplo poletno popoldne, ob golažu in okusnih domačih keksih, ki sojih pripravile pridne roke domačih gospodinj, in ob pijači se je hitro začelo greti ozračje med krajani in obiskovalci, ki se jih je nabralo nekaj stotin. Prireditev je za mikrofonom vodila Barbara Gradič, ki je najprej na prizorišče povabila župnika Šramla za blagoslov gasilsko-vaškega doma, pozdravila vse prisotne, med njimi tudi poslanko Državnega zbora Majdo Potrata iz SD. V osrednjem govoru je predsednik sveta KS Vlado Artnak pohvalil dobro razvito lokalno samoupravo, po pooblastilu župana Tisla se je oglasil Jože Artnak in omenil nekaj bodočih investicij, nazadnje pa se je Janko Cerkvenik v imenu gasilcev zahvalil krajanom za trud pri obnovi gasilsko-vaškega doma. V kulturnem programu so se izmenjavali harmonikarji in učenci iz Javorja, podelili pa so tudi priznanja krajevne skupnosti. Letos so jih prejeli: Ines Pungaršek za uspehe v šoli, Boris Pungaršek za delo na področju športa, Martin Cmok za delo v KS, Štefan Doberšek za prizadevno delo pri Društvu upokojencev in Paridolske Korenine, ki ohranjajo tradicijo ljudskega petja. Po bližnji cesti so se veselemu druženju pridružili konjeniki iz Blagovne, na travniku pa je Športno društvo iz Gorice praznovanje popestrilo z vlečenjem vrvi, kjer so se med seboj pomerile ekipe vaških skupnosti. Čeprav niso bili najtežji, so slavili domačini iz Javorja. Praznovanje je doživelo nov zagon v hladu večernih ur, ko je množica začela osvajati plesišče, pri šanku so začele padati runde, srečevalo se je kolege, odprle so se duše, za mizami je bilo vedno več smeha, vriskanja, začutilo se je toplino preprostih ljudi. Veseljačenje, ki ga je spremljala glasba, je še pozno v noč odmevalo po Javorju. L. Žafran V četrtek, 30. avgusta, sta Šolski projekta »Razvoj za razvoj« center Šentjur in Razvojna (Z njim pa je menda še največ agencija Kozjansko pripravila zaslužila državna komisija, slovesno podelitev certifikatov čeprav je usposobljenost o nacionalni poklicni kvalifikaciji tečajnikov preverjalo samo za izdelovalce kruha, potice, »papirnato«). peciv in testenin na tradicionalni Da pa ni šlo samo za teorijo, so način. S hudo resnimi in dolgimi udeleženci delavnice dokazali nagovori župana Tisla (Danes s praktično pokušino svojih v času EU, če nimajo papirjev, izdelkov, tudi preverjene ohcetne Majda Jurše iz Rogaške kuharice nič ne veljajo ...), Slatine: direktorice RAK Ploštajnerjeve (Usposabljamo za razvoj, za dostojno preživetje na kmetijah z dopolnilnimi dejavnostmi ...), ravnateljice Buserjeve (Ponosni smo, da smo se učili tudi z vami in od vas ...) ter dodatno krušnimfilozofiranjemvoditeljice Novakove so nas prepričevali, To je bila bolj pika na i kot kaj drugega, saj vse to že delamo, nimamo pa papirjev za svojo dejavnost, za inšpektorje. Na koruzi pač živiš, dokler nimaš poročnega lista. Res pa smo zvedele in videle tudi marsikaj novega, in fino smo se imele. Pa še za štiri dni smo se znebile svojih mož ... F.K. da gre za veliko stvar. Čeprav se po drugi strani nihče ni preveč trudil, da bi prikril dejstvo, da je vendarle šlo predvsem za »papirje«. Vsi udeleženci so predvsem praktično že preverjeni mojstri tradicionalne peke in so na Kmetijski šoli več ali manj le verificirali, preverjali in dopolnjevali svoje znanje. Štiridnevna popoldanska delavnica za 12 tečajnic in tri tečajnike, iz šentjurske občine sta bila samo dva, je spadala v sklop medregijskega EU © Nič ne 6p s spravo ■ tvši Borčevsko praznovanje 63. obletnice osvoboditve Planine na Netopirju na Bohorju je potekalo v znamenju slabe udeležbe in trdih govorov. Morda kakšnih 80 udeležencev - med njimi tudi peščica pravih borcev, toda nikogar iz vladajoče šentjurske občinske ekipe, tudi skoraj nenadomestljivega »borca« Edija Peperka ne - je prisostvovalo več ali manj standardni obredni borčevski slovesnosti, ki se je zaključila s tovariškim druženjem ob partizanskem golažu. Sicer ne vem, kako je dišal nekdanji pravi partizanski golaž, menda je bil bolj prozaičen, ta na Netopirju, ki ga je ustvaril gospod Ribič iz Doropolja, je vsekakor bil aromatičen in okusen. Pa še toliko ga je ostalo, da bi lahko z njim nasitil povprečno sestradano partizansko četico. Prvi slavnostni govorec, predsednik KO ZB NOB Planina Franc Gračner, je med drugim poudaril,daje nekaj nezaslišanega, kar se ni zgodilo nikjer na svetu, da bi imeli krvavi kolaboranti iste pravice kot borci, in da bi bil skrajni čas, da slednji priznajo svojo zmoto, ponudijo borcem roko sprave in prosijo za odpuščanje. Tudi Cveto Erjavec, ki je govoril tudi v imenu Občine in župana, ni bil spravljiv. Sicer se je poizkušal previdno skriti za že zdavnaj preseženo misel, da »vsi vzroki in posledice še niso znani«, toda ljudem, ki »so izvajali nasilje nad svojim narodom«, je namenil samo »prezir in obsodbo«. »Nikoli ne bomo dovolili, da se partizani in revolucionarji enačijo z okupatorjem in njegovimi slugami.« Za mikrofon je stopil tudi 87-letni Jože Zupančič, aktivist NOB iz Dobove. Najprej je požel aplavz, ko je zavrnil napovedovalčevega »gospoda«, potem pa še ob ugotovitvi, da je razočaran nad skromnim številom udeležencev. »Planina je bila osvobojena republika v okupirani Štajerski, to je bila velika stvar, zdaj pa mladi sploh več ne vejo, kdo so bili partizani, kaj je bila OF ... Vera ni bil nič kriva, krivi pa so cerkveni dostojanstveniki ...« Bolj spravljiva je bila Ivanka Uduč, ki je s Solzo in Željo, prav gotovo s svojima boljšima pesniškima stvaritvama, učinkovala vendarle bolj umirjeno. Borbeni duh je nato spet dvignila Anica Pušnik, ki je v recital partizanske poezije v izvedbi planinskih šolark izbrala tudi nekaj ostrejših rim o »prekletih hudičih, srdu ledenem, nemških truplih ...« Nato je zadonelo nekaj partizanskih, najprej iz ust planinskih pevcev pod taktirko Mateja Romiha (Bohor je vstal), nato še iz zvočnikov (Hej brigade, Jutri gremo v napad, ...), nadaljevanje pa je bilo v znamenju miroljubnih »civilnih« tonov harmonikarjev Jerneja Brileja. Med redkimi navzočimi domačimi borci (Gračner s Praprotnega, Tovornik iz Šentvida, Slejko iz Dramelj, ...) in obiskovalci sem zaman poskušal najti nekoga, ki bi iz lastnih izkušenj vedel povedati kaj več o osvoboditvi Planine, toda živih prič ni več, obstajajo le še »pripovedovalci« iz druge roke. Ki pa niso zanimivi. Ker so se vsi borčevski govorci na daleč izognili množičnim povojnim pobojem, na primer tudi aktualnemu v Teznem, meje zanimalo, kaj menijo borci o njih. Jože Zupančič, aktivist NOB iz Dobove: ■ Po Evropi so bili po vojni pobiti milijoni, v Rusiji, Franciji in drugje, ampak samo mi izkopavamo kosti in nadaljujemo razdvajanje naroda. Pri nas NOB očitno še A ni končana. Seveda ne odobravam pobojev, toda tako se je zgodilo in da bo tako, so navsezadnje vedeli tudi zavezniki, ko so nam vračali kvizlinge. Torej so se s poboji tako rekoč vnaprej strinjali. Franc Gračnar s Praprotnega, borec 5. prekomorske brigade: Bil sem med drugim tudi prvi komandir straže na Magistratu v osvobojeni Ljubljani, I toda o pobojih nisem ničesar vedel in, hvala Bogu, osebno mi ni bilo treba nikogar ubiti. Jaz j-, pravim, vsak človek je človek in ima pravico do spodobnega groba, v Normandiji smo vsakega padlega vojaka pokopali ne glede na to, ali je bil Nemec ali Amerikanec. Toda to naše izkopavanje po 60 letih je nespodobno netenje novih razdorov, iskanje krivcev pa brezupno, ker so že zdavnaj pomrli. FK PREJELI SMO______________________ Diskriminiran abonma Na LU Šentjur smo letos razpisali gledališki abonma Komedija za sezono 2007/08 in otroški gledališki abonma. Z obema abonmajema (vpis v abonma Komedija je bil v teku) smo se prijavili na občinski razpis na področju kulture. Komisija za pripravo in izvedbo postopka javnega razpisa za sofinanciranje kulturnih programov in projektov je naš abonma Komedija zavrnila z edino obrazložitvijo: "Zaradi pretežno komercialne vsebine predstav se sredstva v letu 2007 ne odobrijo." (konec citata) S tem nismo upravičeni do finančne pomoči, ki bi nam še kako prav prišla, saj samo s prodajo abonmajskih kart in vstopnic za izven vseh stroškov predstav ne bomo pokrili. Zanimivih pa je kar nekaj dejstev, ki so povezana z dodelitvijo sredstev. Sama delitev na komercialne in domnevamo nekomercialne predstave v razpisni dokumentaciji ni bila nikjer omenjena. To je seveda razumljivo, saj je taka delitev sama po sebi nesmiselna. Vsaka predstava je po definiciji komercialne narave, če je za njo potrebno plačati vstopnico. Članica komisije za presojo in dodelitev sredstev je tudi ga. Koleša, kije hkrati vodja izpostave JSKD Šentjur, edine ustanove, ki je pridobila sredstva za abonma. To seveda postavlja pod vprašaj zakonitost, etičnost in neoporečnost samega postopka izbire. Zanimivo je tudi-, da se je JSKD odločil za prireditveni abonma v sezoni 2007/08 ne glede na izjavo ge. Koleša v ŠN z dne 9.1.2007, št.1, kjer je v svoji lastni kolumni zapisala: "Prireditvenega abonmaja ne bo več, ker se je skladova Anita naveličala biti upravnik, hostesa, umetniški vodja, blagajničarka, fehtarica denarja, lepilka plakatov itd." (konec citata). Občani bodo lahko tako v novi sezoni izbirali med dvema abonmajema, kar je dobro. Za vsak okus nekaj. Če prav pomislimo, nam je komisija dala določeno priznanje na izbor predstav v abonmaju. Predstave so tako kvalitetne in zaželene pri občinstvu, da ne rabimo podpore sponzorjev. In občinstvo naj bo tisto, ki bo odločilo, ali so predstave: Agencija za ločitve (Koper), Poljubljanje z Mr. Beanom (Ptuj), Neverjetno odkritje zlate ribice Orka (Teater komedija BTC), Bil je Škrjanec (Špas teater), Selma in Lojzka (Koper), Matjaž Javšnik in improvokatorji (Špas teater), ki so doživele ovacije občinstva na Dnevih komedije v Celju, odigrane na različnih gledaliških festivalih in doživele številne ponovitve, primerne za ogled. Jelka Godec, direktorica LU Šentjur 0 Utrinki s ponkovške slikarske kolonije Kar 35 »podobarjev« iz širše celjske okolice se je v soboto 25. avgusta, bil pa je vroč in soparen poletni dan, temeljito prepotilo - najprej, ko so iskali svoj ponkovški motiv, in nato še, ko je bilo na vročem soncu treba preživeti sredino dneva. Kakšnih 15 se jih je drenjalo okrog edinega pravega ponkovškega motiva - farne cerkve, drugih pa enostavno ni bilo mogoče najti. Nekateri so menda kar lepo pofotografirali izbrani motiv in se nato umaknili bodisi domov bodisi v miren senčnati kotiček. Ob 15. uri, ko je bil zaključni zbor pri gostilni Vovk, sem tam vendarle naštel bolj ali manj dodelanih 27 platen. Torej je le osmerica predčasno »s svojimi fotkami »zdimila« domov. Kdo so bili letošnji ekstemporevci? Najprej, bile so predvsem ženske, tako na oko bi rekel v večini upokojenke. Le štiri moške sem izsledil med njim. Kje so časi, ko je bila umetnost še domena moških? Širše šentjursko zastopstvo je štelo 10 glav oziroma čopičev, če se morda lahko slikarje poimenuje tudi tako metaforično: Dragosavac, Avžner, Salomon, Hrovatič, Gajšek, Hrovatič, Horvat, Kitak, edina Ponkovljanka Janja Kajba in pa Martin Čater- »blažen med ženami«. Emilija Trontelj iz Rogaške In kaj so ustvarili? Nekakšna strokovna vodja kolonije profesorica likovne umetnosti na OŠ Ponikva Špela Kotnik je bila previdno korektna: »Opažam veliko različnih in zanimivih pristopov, več znanja, včasih so bile več ali manj vse slike realistične, danes je to že drugače. Ja, cerkvi kot daleč najbolj dominantnemu ponkovškemu motivu se pač ni dalo izogniti.« S ponkovškimi motivi je menda bilo res kar veliko zadreg: vsaj dvajsetkrat župna cerkev z vseh strani, trikrat ali štirikrat Ošt (toda niti enkrat iz najbolj monumentalne zahodne perspektive), trikrat jabolka, po Teja Hrovatič iz Vrbnega enkrat Senicatov mlin, vrata Pintarjeve gostilne, znameniti »Slomškov« oreh in začuda Zadnja večerja v videnju Mateja Čepina iz Celja (»Vedno slikam le tisto, kar nosim v sebi«). Pričakoval sem, da se bo na kakšnem platnu znašla tudi kot papiga pisana nova ponkovška šola, toda očitno ni motiv, ki bi lahko navdihnil (ali motil) kakšno umetniško dušo. Med udeleženci, tako je ugotavljala Anita Koleša, so bili vsi dosedanji zmagovalci. Med njimi naj bi tudi iskali (iskali ga bosta Špela Kotnik in Tatjana Cmok) letošnjega nagrajenca. Po moji oceni bosta v ožji izbor prišli sliki Dragosavčeve in Kitakove. Svojemu stilu se ni izneveril Martin Čater, kije s filigransko preciznostjo »fotografiral« osrednji ponkovški trg. Izjave udeležencev: Polona Kitak iz Žegra: Polona Kitak iz Žegra Slabo poznam Ponikvo, zato sem se kar na hitro odločila za to panoramo z Oštom v ozadju. Vsekakor pa je ta format platna bolj primeren za detajle in ne za »mojo« panoramo. Jelka Gorenak iz Levca: Je kar problem z vodilnim motivom Ponikve, sicer pa hvalim organizacijo, JSKD. To imate v Šentjurju res dobro urejeno, mislim tudi to, da Občina in KS odkupita kakšno platno. Janja Kajba s Ponikve: Janja Kajba s Ponikve No, tole naj bi bila jabolka (res so bila malo čudna). Prvič sem na ekstemporu in imela sem se fino. Zakaj sodelujem? Zaradi družbe. Anita Koleša, JSKD: Pomembno je prireditev pripeljati v kraj, jo približati ljudem, in to nam je uspelo - (Toda na zaključku kljub temu ni bilo navzočega niti enega samega predstavnika KS, Občine ali kakšne kulturne ustanove). Ekstempore je prireditev v okviru Šentjurskega poletja in nas bo stal okrog 2500 €. Financirata ga Občina in JSKD. FK Zaključek pri Vovku Kar grdo je že kazalo, da bo letošnja angelska nedelja ostala brez svojega posvetnega dela - turistične prireditve oziroma veselice, a je menda zadnji hip župan Tisel izdal ukaz, da se v času njegovega vladanje to pač ne sme zgoditi. Kolesje se je zavrtelo in vse se je še kar solidno izteklo. VEČER ŠANSONOV Jana Kvas navdušila nekdanje sokrajane Sobotni (1. spetember) večer šansonov na pobudo Iztoka Senice in v izvedbi profesorice knjževnosti Jane Kvas, ob spremljavi njene ekipe (Karel Kvas in Srečko Mahne na kitarah ter Matjaž Krušič na harmoniki) je bila prijetna poživitev šentjurske glasbene scene. Okrog 80 obiskovalcev, kar nekaj jih je prišlo tudi iz Šentjurja, je bilo navušeno nad njenim samozavestnim in temperamentnim nastopom. In ne nazadnje, po koncertu so lahko uživali v romantičnem okolju delno že obnovljnega gradu ter izjemne nočne planinske panorame. Uvodne tri šansone je Janja posvetila Planini, pravzaprav svojim mladostnim spominom, nadaljevala s celjskimi porterti (Barbara Celjska in Herman II, Alma Karlin, Marija L.), svojimi profesorskimi remiscencami o Kafki in Tolstoju, ter se preko šansonskih tem o hotelu, krčmi, seveda predvsem o ljudeh v tem duhovnem prostoru, njihovi samoti in ljubeznih, se s pesmijo Adijo dotaknila aktualne družbene scene, ter se na koncu ob ovacijah publike »združila« s svojo vzornico Edith Piaf in njeno nesmrtno Ničesar ne obžalujem. Publika se je očitno našla v njenih šansonih, sam pa sem imel nekaj težav z razumevanjem Janinih sporočil. Še naslovne teme šansonov so se mi bile preveč oddaljene, zaradi pesniškega izraza, številnih metafor, tudi prilagajanju vsebine rimam, morda pa tudi zaradi slušnih slabostih in akustike sem kar nekajkrat izgubil nit - in začel opazovati netopirja, ki je ujet v zanj verjetno obupne vibracije, divje krožil nad našimi glavami. Vse kaže, da je planinski grad postal pravi prostor za vrhunske komorne glasbene dogodke. FK Grad na višji ravni Gneče na gradu ravno ni bilo, sta pa bili gor kar dve razstavi. Ob poti na grad je Krivic iz Ljubljane, gre za navezo s Špani, postavil atraktivno razstavo fotografij, med katerimi je bilo tudi nekaj zelo lepih planinskih motivov. Nasprotno s Krivicem, pa je razočaral Vojnovič, ki velja skoraj za Planinčana (Križmanovo sorodstvo), pa v grajski kašči med razstavljenimi platni ni bilo prav nobenega izrazitega planinskega motiva. Ob krizi trške turistične nedelje morda obeta dogajanje na gradu novo kvaliteto planinske angelske nedelje. Največ zanimanja za vasovalce Sam dogodek je bil nekakšna folklorna pantomima, čeprav s krepko obrabljenim motivom, ji je avtorica Urška Tisel uspela vdihniti dovolj svežine, da so bili gledalci celo zadovoljni. Šentvidčani, ki kot vemo, znajo lepo igrati in peti, so tako rekoč iz nič vendarle nekaj ustvarili. Če bi imeli nekaj več časa, bi verjetno ustvarili tudi kaj več, kot nezahtevno pseudoromantično pocukranko. Navsezadnje morda tudi celo čisto primerno za gradu kontrastno trško »ljudsko« sceno. Čas med vasovanjem in nastopom Štajerskih sedem so uspešno zamašili šentjurski fokloristi. Gobarji, čebelarji in pršjača so praviloma nepogrešljivi del praznika. Gobarji so v gasilskem domu razstavili preko 170 vrst gob, čebelarji pa za gledalce ne ravno najbolj atraktivno svojo »proizvodnjo linijo«. Od nekdanje turistične nedelje je pravzaprav ostala le še pršjača. In pa še vedno zvesta množica obiskovalcev. e Občinske nagrade, plakete in priznanja Pred letošnjim iskanjem in razglasitvijo občinskih odlikovancev smo poskušali pogledati, kaj se je dogajalo na tem področju v preteklosti. Po dosegljivih podatkih seje z občinskimi nagradami in priznanji začelo leta 1969, od takrat pa do vključno leta 2006 je bilo tako ali drugače odlikovanih 223 občanov in različnih organizacij, to je povprečno nekaj več kot 6 vsako leto. V to številko pa niso zajeti pohvaljeni šolarji. 1969 - občinske nagrade Ni znano, kakšna je bila vrednost takratnih občinskih nagrad, toda ker so jih do leta 1975 podeljevali dokaj restriktivno, povprečno po 2,5 na leto, lahko sklepamo, da niso bile le simbolične. Nesporno je šlo za denar. Med 15 nagrajenci je bilo več kot polovica družbeno-političnih delavcev in funkcionarjev, toda tudi vsi preostali so očitno bili dokaj trdno na »pravi« liniji. Vključno z letom 1975 so se poleg nagrad začela podeljevati tudi priznanja. Število nagrad seje spustilo na povprečje 2 na leto, še največ so jih podelili leta 1975 in 1978, po tri. Če bi lahko rekli, da je bil kriterij nagrajevanja leta 1975 še izrazito političen (dobili so jih takratni prvaki Vinko Jagodič, Peter Hlastec in Jože Pečenko), so bile nagrade v naslednjih letih že nekoliko manj ideološko »obremenjene« (A. Plahuta, Franc Šumer, ing. Najžer, T. Jenšterle, Bolta, M. Romih, F. Cerkvenik, A. Božič, ing. Hrastnik, B. Ulaga in A. Gračner). S priznanji se pa ni preveč skoparilo, na vrsto so zanje prišla tudi podjetja, RK in drugi kolektivi. Vsako leto so jih podelili povprečno 6, od tega sta po 2 priznanji šli kolektivnim osebam. Plakete »18. avgust« Leta 1981 so nagrade nadomestile občinske »Plakete 18. avgust«, menda v čast osvoboditve Planine leta 1944, čeprav zgodovinarji pravijo, da so nemški vojaki sami zapustili Planino 21. avgusta. Do »osvoboditve« leta 1990 smo imeli v Šentjurju največjo inflacijo občinskih priznanj, po 9 so jih razdelili vsako leto. Ker je šlo za novo priznanje, so jih lahko dobili tudi nagrajenci iz prejšnjih let. Plakete »18. avgust« so si na stene lahko obesili: Slava Kovačič, Ivan Moser, Jože Špan, Jože Čeh, Peter Hlastec, Ferdo Žagar, Stanko Feldin, Vinko Mastnak, Rado Tržan, Mirko Čander, Bogdan Knez, Martin Cmok, Vinko Jagodič in Nevenka Cmok. Plakete so bile očitno politično obarvane, saj so jih poleg redkih izjem lahko dobili le organizirani komunisti. Priznanja so bila že precej bolj »sproščena«. V demokraciji župniki Po »preobratu«, to je po letu 1990, je prvih 10 let zaznamovalo spet nekoliko številčno skromnejše podeljevanje občinskih priznaj, povprečno po 4 letno, in pa na vrsto so prišli župniki. Z izjemo planinskega Vengusta kar vsi po vrsti. Podobno uspešni so bili tudi direktorji Alposa, ki so vsi prišli celo že drugič na »stopničke«. Skoraj vsako leto pa seje med lavreate vpisal tudi kakšen kmet, obrtnik ali podjetnik (Jože Zdolšek, Milan Frece, Andi Prevolnik, Ivan Cmok, Peter Lapornik, Martin Pevec, Jože Palčnik). Od politikov je med odlikovanci še vedno prevladovala »preoblečena« stara garda (Artnak, Štiglic, Cveto in Irena Erjavec, Mastnak, Bevc, Koleša), od novodobnih politikov pa smo začeli nagrajevati tiste bolj oddaljene (Stanko Buser, Izidor Rejc, Jože Protner). Prvič so se med odlikovanci pojavili športniki - če lahko himalajce štejemo za športnike - dvakrat Pepevnik in enkrat Debelak. Bolj opazni so postali gasilci (štirikrat), še najbolj množično nagrajeni pa so bili šolniki in kulturniki z osmimi priznanji (Trupej, Poldka Senica, Drago Jančič, Anton Peter, Anita Koleša, Frančiška Hvalec, Igor Grdina, PD Zarja). Po novem Ipavčeve plakete Po letu 2000 se zopet opaža rahel »inflacijski trend«, spet smo prišli na povprečje nekaj več kot po 5 plaket in priznanj na leto. V sedmih letih je bilo podeljenih 11 plaket (Janez Šmid, Kmet. Šola, Ana Pusar Jerič, Mihael Bučar, Vinko Skale, Igor Grdina, Franci Plohl, Klump, Gasilska zveza, Ludvik Mastnak, ŠKMŠ) in eno častno občanstvo (Janez Šmid) ter 24 priznaj. Plakete so bile leta 2001 poimenovane po Ipavcih, kar je pomenilo, da se preštevanje plaket lahko spet začne od ničle. Prvi si je ta privilegij druge občinske plakete priboril Igor Grdina, za njim pa so se še drugič pojavili na »zmagovalnem odru« zdravnik Janez Šmid, Ludvik Mastnak in ŠKMŠ. Politiki so iz vrst odlikovancev povsem izginili, nadomestili so jih gasilci, kulturniki, celo estradniki ... Zdi se, da so se v tem času občinska priznanja nekoliko razvodenela, v skoraj v polovici primerov so priznanja »serijsko« dobila razna društva ob obletnicah svojega delovanja, kar je priznanjem vendarle vzelo nekaj njihove draži. Zdi se, da je napočil čas novega reformiranja podeljevanja občinskih priznanj, verjetno bi bilo prav, da bi jih podelili bistveno manj ter »papirje« nadomestili z nagradami. FK Marš stran, nage babe Žal pa ravno ta pristop vzgaja HfeJ nove generacije nekako v smislu: ■ golota je grda, prepovedana, Jp perverzna, nekaj, česar se bojimo in kar tudi sami moramo zakriti. In kaj je lepšega za razcvet nove generacije frustrirancev s konflikti v sebi, ki so nazadnje tako veliki, da se sprevržejo ravno v to, pred čemer smo se hoteli obvarovati? Hoteli smo najti kakšno še kar prazno plažo in po možnosti peščeno. In smo zavili s ceste, da bi se peš pririnili v divjino, kljub otovorjenosti voljni prehoditi pot v raj skozi »luknje« v kamnitih ogradah. Za vsakim naslednjim prehodom pa je bil zaliv in vsak je bil kakor prejšnji poln ljudi. Od kod vse več in več ljudi, mi ni jasno, s tem tempom si bodo morali izmisliti dvonadstropne ležalke! Dokler ni na eni izmed ograd pisalo fkk. Obstala sem od presenečenja, pa od sreče - mislila sem, da bom končno lahko spet gola, ko pa mi že nekajkrat zapored na dopustu to ni uspelo. Kraj, kamor hodim na morje, je zrasel, turisti so se namnožili, najbolj problematični od vsega pa so nesramni samooklicanci, ki so zabetonirali skalovje pred hišo do morja ali pa nanosili pesek v umetno preklane zalivčke, in se odločili ne le, da bodo imeli obalo zase, pač pa tudi, da bodo po svetu širili moralo. Ravno takšni so me razopogumili in mojega naturalizma je bilo konec po nekaj nesramnih pripombah o tem, da so tu otroci in če me ni sram ... Prestopili smo ograjo in za njo se je v vsej veličini pred mano razkrila čisto navadna paleta teles v kopalkah, pisanih marel in blazin in torb pa torbic. Krama, skratka. In ljudje kot kakšni govoreči kosi mesa, razmetani po smeteh kot smeti po tleh. Oh, ja. Razočaranje ni bilo preveliko, ko pa je povsod tako, sicer pa še nisem slišala, da bi tu kje zares obstajala plaža za nagce. Ker si jo je nekdo zaželel in popisal z obetajočimi črkami kamne, bom lahko vsaj zgoraj brez strahu med oblečenci. Potem enkrat sem zagledala neko žensko, edina je bila v celem zalivu dejansko naga. Občudovala sem jo, zagorelo po vsem telesu, brez vsake bele krpice, in zamikalo meje, da bi se slekla. Ker se mi je ona odobravajoče nasmehnila in ker sem o vsem tem razmišljala, sem spregledala nekaj. In sicer to, da se marsikdo marsikdaj sleče in sploh je med golimi iz povsem drugačnih razlogov od mojih. Zazebel me je prej prijeten njen pogled. In se nisem slekla, njej na ljubo se že ne bom ... Ja, tudi druga plat je. Najprej to, daje biti gol res krasno. Potem pa to, da so ljudje dejansko sprijeni in zanje to ni nekaj vsakdanjega - pogled na žensko ali moško telo, pač pa se jim zgodi nekakšna objektivizacija in telo zanje ni več nosilec človeka, pač pa razkrita skrivnost, ki ima svoje namene, učinke, da ne rečem katastrofe. Domišljija je nevarna reč. Lahko se sicer spozabiš in »odletiš«, kot se reče v prispodobi, če imaš zdrav odnos do sebe, ljudi in okolja. Če pa ne veš, kje so meje, potem ti tudi samokontrola ne pomaga. Potem si žrtev nekoga, ki te bo brezsramno ponižal, v najboljšem primeru samo s pogledi in packarijami v mislih, ali pa si ti tisti. In zato najbrž se ni več dovoljeno kopati gol. Da bi se obvarovali pred norci. Da bi svoje otroke obvarovali pred pedofili. Da bi sami sebe obvarovali pred sramotnimi mislimi in dejanji. Žal pa ravno ta pristop vzgaja nove generacije nekako v smislu: golota je grda, prepovedana, perverzna, nekaj, česarse bojimo in kar tudi sami moramo zakriti. In kaj je lepšega za razcvet nove generacije frustrirancev s konflikti v sebi, ki so nazadnje tako veliki, da se sprevržejo ravno v to, pred čemer smo se hoteli obvarovati? Strah in njegove stranpoti. Če bi nikogar ne bilo strah, se ne bi niti pritoževali nad neoblečenimi, kaj šele izražali odkritega odpora. E.K. V prejšnji številki ŠN smo pridobili nekaj informacij o Slivniškem jezeru, žal pa med njimi ni takšnih, ki bi lahko določneje osvetlile razvojne zagate okrog jezera. Tokrat nadaljujemo zastavljeno delo s predstavitvijo pogledov predsednika KS Slivnica Vlada Artnaka, direktorice razvojne agencije Kozjansko Zlate Ploštajner in prvega akterja slivniške zgodbe Ivana Moserja. Lastniški gordijski vozel - išče se Aleksandeder Veliki Za uvod v nadaljevanje sem si hotel priti najprej osebno čim bolj na jasno, kaj se dogaja z lastništvom, kdo je v resnici lastnik Slivniškega jezera in njegove okolice. Pridobljeni podatki so neuradni, zato virov ne bom navajal. Če poskušam na kratko strniti pridobljene informacije, potem lahko rečem le, da gre res za problem z mnogimi neznankami, domala za gordijski vozel, ki čaka na svojega Aleksandra Velikega. RTG je zemljiškoknjižni lastnik potopljenih zemljišč, teoretično tudi priobalnega pasu in največji posamični lastnik stavbnih, kmetijskih in parkovnih zemljišč okrog jezera, toda, ali je njegovo lastništvo tudi realno, je povsem drugo vprašanje. Priobalni pas ni odmerjen, za kmetijska zemljišča pa še ni dokončno znano, ali je njihov lastnik morda Sklad kmetijskih zemljišč. V načelu vsa kmetijska zemljišča, ki so do leta 2000 bila v t.i. družbeni lasti, preidejo v Sklad, toda to jasno načelo se v našem primeru zelo »pooblači«, ker nihče ne zna povedati, ali je bila po Markoviču olastninjena štorska Železarna takrat še družbena lastnina ali ne. Ne Zemljiški knjigi so mi povedali le to, da je večina tamkajšnjih parcel pod plombami, da torej promet ni mogoč in da bo tam prišlo do sprememb, nihče pa ne pove, do kakšnih. Bolj pomembno je, da ni dilem glede lastništva stavbnih zemljišč in parkov, ki jih je okrog jezera kar nekaj, od tega jih je večina, okrog 20, v lasti RTG. Torej v vsakem primeru najmanj dovolj za razvoj jezerskega turizma, če bi se kdo želel ukvarjati z njim. Poleg RTG so lastniki stavbišč še posamezniki (Moser, Pungartnik, Mlakar, Prah, ...) Na Ramni, ki se zdi za gostinski turizem še najbolj priročna, ima poleg Menharda, Lorenčaka in RTG dve kmetijski parceli tudi KS Slivnica. Občina ob jezeru nima omembe vredne lastnine. Trenutno je vsekakor RTG oziroma družina Moser zagotovo največji lastnik nepremičnin na Šentjurskem. Glede lastništva jezerske vodne mase, tako vsaj vse kaže, ni dilem: voda in vodno bogastvo sta last države in država ju po svojih pravilih daje v upravljanje. Do sedaj Nivoju in RD Voglajna. Spor med RD Voglajna in Moserji glede lastniških deležev v RTG je v bistvu drugotnega pomena, vse kaže, da gre bolj za medsebojno nestrpnost deležnikov kot za resnično težavo. Vsekakor se zdi, da problemi lastništva znotraj RTG realno ne bi smeli biti odločilni vzrok zastoja oziroma propada jezerskega turizma. Zlata Ploštajner, Razvojna agencija Kozjansko: Za jezero je odgovoren lastnik, to je RTG oz. družina Moser kot večinski lastnik S problematiko Slivniškega jezera smo se nekoliko ukvarjali v letih 2004 in 2005 in sicer smo imeli več individualnih sestankov z vsemi zainteresiranimi in tudi skupno delavnico z vsemi njimi, na koncu je obveljalo, da zaradi lastniških sporov v RTG in še nedorečene zakonodaje ni mogoče iti naprej. G. Moser kot lastnik jezera naj bi dal pobudo za nadaljnje dogovore, do katerih pa več ni prišlo. Če bi bilo jezero javno dobro, bi bila pobuda v rokah države ali občina, tako pa vse čaka na odločitve lastnika. V lastniške zaplete se mi seveda nismo spuščali. V kolikor držijo trditve, da sta zemljišče in priobalni pas last RTG, katerega večinski lastnik je družina Moser, to seveda pomeni, da vsi drugi lastniki okolice jezera brez dogovora z njimi dejansko nimajo dostopa do vode, zato lahko rečem, da ima škarje in platno v svojih rokah RTG oz. družina Moser. Žal, se je pokazalo, da so slab lastnik, ki svoje lastnine ne more ali ni sposoben ustvarjalno upravljati. Ali to pomeni, da je RAK dvignila roke od usode jezera? Lahko bi tudi rekli tako. Sodelovali smo z občino in izdelovalci strokovnih podlag za prostorsko urejanje, ki omogočajo razvoj različnih dejavnosti na in ob jezeru, ga spravili v občinske in regijske razvojne programe kot razvojni potencial in tu je naše naloge konec. Kdaj bo prišlo do urejanja komunalne infrastrukture in kakšni bodo pogoji prostorske rabe, v katero smer bo šel na sploh razvoj, je sedaj odvisno od lastnikov oziroma investitorjev, ki morajo povedati, kaj hočejo, kaj so v stanju narediti, ter seveda tudi od soglasij države oz. tistih, ki morajo dati soglasja za pridobitev dovoljenj za posege v prostor ali za izvajanje določene dejavnosti v in ob jezeru. Toda ali ni RAK pristojna, da aktivno pomaga iskati prave rešitve, da poskrbi tudi za pritok danes tako aktualnega evropskega denarja? Jezero je privatna lastnina in samo lastnik je pristojen in odgovoren za usodo jezera. Lahko bi tudi že do sedaj pridobil kakšna razvojna sredstva, vendar se mi zdi, da s svojimi projekti še ni tako daleč. Toda brez osnovnega konsenza med lastniki jezera in drugimi akterji ali spremembe lastništva, je vse vnaprej obsojeno na neuspeh. V načelu pa je jasno, da Slivniško jezero ostaja akumulacija, zadrževalnik poplavnega vala, vse druge dejavnosti ob njem in na njem se morajo temu osnovnemu namenu prilagajati. Toda jezero naj bi umiralo. Je sploh komu znano, kaj se v resnici dogaja v jezeru? Res ne vem, vprašajte lastnika, on je odgovoren in on si mora priskrbeti