Et memenisse juvat. Bilo je leta 18 .., ko so se pri Sv. Križu pri Belihvodah blagoslovile takoimcnovaue svete stopnice. Od vseh strani je prišlo skupaj veliko radovednega in pobožnega Ijudstva in tudi mnogo dukovnikov iz bližnje in daljne okolice se je te redkc cerkvene slovesnosti udeležilo. Navzoč je bil tudi že pokojni župnik od Sv. Mihela, g. Pirc, kateri se pa cerkvenega opravila ni udeležil, temveč se je med tem časom sprehajal zunaj pod milim nebom. Ko zagleda večletnega svojega prijatelja neduhovnika korakati po strmi poti navzgor, gre mu naproti ter mu prijazno poda roko v bratovski pozdrav. Potem pa mu veli, da gre ž njira v župniš.e, kjer je bila krčma, na kupico vina. Ko sta se tukaj nekoliko oddahnila in okrepčala, povzame župnik besedo in začne tako-le govoriti: nVeste, jaz sem sicer prišel setnkaj, ker sem skoraj najbližji sosed, pa cerkvenega opravila se nisem udeležil in sicer radi tega ne, ker se 8 celo to zadevo popolnoma ne strinjam. Trikrat sem prečital celo sv. pismo, pa nikjer niaem našel niti besedice o svetih stopnicah. Tudi pokojni škof Slomšek se je temu upiral, sedanji škof ŠtepiSnik pa je to dovolil. Pa naj si bode! Glavna stvar pri stopnicah je pač le denar, katerega bodo Ijudje, ko bodo po kolenih dospeli do vrha stopnic, darovali v tamkaj pripravljeno pušico. Ker se pa jaz s tem ne strinjam, da bi iz ljudstva na ta način dobival denar, zato tudi pri današnji slovesnosti nisem hotel sodelovati. Sicer mi je dobro znano, da me bodo moji tovariši radi tega mrzeli, pa jaz se zato ne zmenim, temveč se ravnam in postopam tako, kakor mi ukazuje moje prepričanje. — Sploh pa Vam moram povedati," nadaljuje župnik, nda me moji tovariši prav nič ne marajo, rekel bi skoraj, da me naravnost sovražijo". Ko prijatelj temu oporeka, češ, da to ni resnično in da on tega še ni slišal praviti, dasi mnogo zahaja med razne stanove, pravi zopet župnik: nVse je popolnoma resnično, kar jaz sam najbolje vem. Sovražijo me pa najbolj radi tega, ker sem prijatelj in zagovornik novih šolskih postav, katere so ravnokar stopile v veljavo. Na podlagi novega šolskega zakona se bode ljudstvo dobro izobrazilo, postalo bode bolj zavedno in samosvoje v vsem svojem mišljenju in dejanju, kar je čisto prav in kar mora vsak posten in odkritosrčen prijatelj ljudstva le prav iz srca želeti. Ti nazori pa mojira tovarišem prav nič ne ugajajo in že večkrat smo se radi tega med seboj sporekli. Oni namreč trde, da jim bolj izobraženo ljudstvo ne bo ve. tako slepo vdano, kakor jim je sedaj in da bode to neugodno vplivalo tudi na njihove dobodke. Jaz pa zastopam mnenje, da bode duhovnik to, kar mu po pravici gre, tudi potem ravnotako dobival kakor sedaj. Ker torej jaz novi solski zakon pri vsaki priliki krepko zagovarjam, zato sem si nakopal nenaklonjenost svojih tovarišev, kateri novemu zakonu niso prijazni in torej tudi mene nič kaj radi ne vidijo v svoji sredini, za kar se pa seveda jaz niti ne zmenim, kakor se tudi nočem nikomur usiljevati. Ostanem pa pri svojem prepričanju, da je novi šolski zakon velika dobrota za ljudstvo, katero bode tako prišlo do večje izomike, koje tako silno potrebuje". Kako resnične so te besede pravega ljudskega prijatelja, blagega župnika Pirca, pač vidimo še sedaj, ko se na tem zakonu osnovana šola tako strastno j^apada in to najbolj radi tega, ker so tudi današnji duhovniki z malimi častnimi izjemami še ravno tako nasprotni splošni ljudski izobrazbi, kakor so bili pred več nego 30. leti in to iz ravno tistih sebi.nih ozirov in uzrokov/ katere so povdarjali tovariši župnika Pirca.