OSMA BARVA SVETA Evald Flisar 1 ustavi se jelen na pragu doline zavoha travnike daljna močvirja prek plavega beže roji ptic jelen se zdrzne in zdrobi kamen skotali se v podnožje molk se vrne z odmevom jelen usmeri korak na desno na levo in obkroža dolino ker čez njeno sredino ni poti za živali 2 karavana počiva nad petimi modrimi brezni z obale pljusnc veter z nevihto in kapljasta voda nam udari v lica potem se razsvetli noč nad dolino tla pod prestolom kralja vzdrhtijo od svaril iz nadprestolne višine le kralju vzdrhtijo tla pod nogami ker mi smo oglušeli in otopeli čutilno le dež ki nam hladi vrela lica 3 pokrajina, ki vanjo gremo je silno stara v njej sije gnilo sonce na tesnem 160 počrnelem nebu nobena zvezda se več ne utrne da bi kaj osvetlila zidovi so goli niso prepleskani ker zidarji so zapustili ta kraj vse ladje so v dokih ker mornarji so mrtvi in po cestah hodijo krokarji črni kot pred sto leti 4 temperatura se dviga zelenje je uplahnilo in voda je izhlapela v čuden vonj po mrhovini čedalje bolj zaudarja slekli smo si odvečno kožo ker je začela plameneti zogleneli so nam barometri v suha usta nam sedajo muhe 5 priJezemo iz votlin kjer smo razbili zrcala da nam ne bi odsevala podobe postavimo se pred ribnik v dolgo spačeno vrsto in se sklonimo nad gladino: tam vidimo davne obraze ki smo se jim odrekli da bi vzdržali to vročino 161 6 med seboj se ne ločimo ne spoznamo glave so zrasle s trupi oči so brez simetrije in v hrbtih imamo sledove nagnite hrbtenice ženske so tronožna bitja moški pa nosimo spolne ude v posebnih torbah ki visijo pod goltanci nazadnje odpremo žaluzije možganov da skoznje prilezejo žejni pajki ki smo jih dolga leta krmili da bi spletli mrežo do sonca s krvjo jih bomo odžejali mreža bo zapredla prostor in zabubila sonce da bo nebo osvetlila osma barva sveta 8 pernice so razcefrane in perje leta po zraku veter ga vrtinci v daljo mi spimo na golih tleh zglavje so nam betonske stopnice otresli se bomo mehkobe 162 starih nagni tih udov in dobili trde cementne kosti drevje očetov bomo izruvali in ga vsadili na grobovih da bo iz nas dolga leta srkalo beton in kamenelo 9 že dolgo ni mater več ne otrok staramo se in mlade ženske samevajo v trhli nagubani koži planjave starcev ležijo med nami planjave strjene krvi ki je nehala pronicati v tla spermo smo vlili v nebo da je počrnelo do roba z njega padajo mrtvi otroci * I na jezu trohnijo zapornice trske se luščijo z njih nikogar več ni da bi straži! ljudi so pobile brenčeče muhe ki se klatijo po obzorju nihče ne bo dvignil zapornic da bi voda odplavila gramoz ki se nam v lica usiplje ko bo strohnel stari jez bo prepozno gore gramoza bodo segale prek nas 163 1 kraljevska dolina je gnojna od roba do roba zgnilo je drevje pradedov spomeniki razpadajo v prah zverjad crkava od gnojnih bul dež trosi klice bolezni ljudje zevajo po zraku zatekajo se v brloge in šepetajo vase gnile besede povsod plapolajo kužne zastave ni vetra da bi jih snel z drogov - vidim grde poteze služabnikov njihova črna brezzoba usta nobena barva jim ne pomaga da bi naslikali mlada leta na preperela lica — že dolgo se ve ne prikažejo v mojo bližino v prahu klečijo pred zatonom in dvigajo koščene ude proseč naj utone sovražno sonce 4 vonj po osmi barvi sveta kaplja iz njihovih odprtih žil in jih odvezuje lastne bližine vonj po osmi barvi sveta jim curlja iz preklanih vratov in preple^kava horizont 164 vonj po osmi barvi sveta jim lepi vratove k nogam obrnejo se proti meni in me sovražijo sedmeronožci 5 stvarnik oropaj me tega ozračja da bo svetloba ugasnila da ne bodo več ptice vzletele gnoj jim naj teče iz kljunov daj mi konico ostrega noža da bom ljudem izrezal misli in jih spel na sramotilni kol mimo bodo šle njihove vrste in v penastih krčih crkavale 6 to je trdna vera v prihodnost to je zdaj trdna vera v prihodnost nihče se ne meni za davne vrednote ljudi zanimajo crknjeni mački in plesnivi iztrebki s tem se dolga leta hranijo moški brez penisov brusijo nože in koljejo svoje nage ženske v njihovi krvi si umivajo suha telesa in vriskajo 7 včasih so bile vsaj hijene bila je kakšna hudobna zver zdaj jih pa ni več v deželo 165 med seboj so se klale ali se utopile v piamenečih gozdovih moj obraz je kmečki in star pepelnat in nemaziljen muhe rišejo po njem bele srage in na moje mrtve roke pada senca glave kot senca drevesa s pred menoj stoji bronasto bitje in me gleda s hudobnim očesom včasih me prime s kovinskimi prsti in mi pušča modro kri poliže jo s svetlim jezikom trdo tkivo mu trza v užitku ko se nahrani zraste v širino in odhaja z bronastimi zvoki dve nogi gresta proti zapadu ostale pa vsaka v svojo smer tako se razleze v bronaste oblake nad razkopano deželo 9 dolino preplavlja smrdljiv vonj iz prestola vre j o podgane in grizejo mrhovino na tleh nebo je razsekano z dolgim bliskom v zarezo odteka kalna reka neskončno smrdečega tostranstva jutri me bo poslednji veter sunil s prestola v goste valove jutri bo zadnja kaplja zraka izginila iz vesolja in na moj zlati prestol bo sedel bronasti sedmeronožec 166