—    135   —
Novičar iz slovanskih krajev.
Iz Kriievske fare poleg Kostanjevice. Prošnja do okrajnega gos p. poglavarja! Zna biti, da prav za prav sega to , česar bom tukaj omenil, v opravilstvo županije, vander se obernem do častitega komisijskega poglavarstva , želeč, da bi ono poskerbeio dogotovljenje potrebne naprave mosta čez potok na-mest velike bervi, ki p o sred Križe vske vasi stric komisijske ceste prek potoka leži in obutim prehodnikom, da si obuče ne zmočijo, na hasen služi. Naj bi blagovoljno pomislilo: Po tej bervi hodijo tri fare, tedaj polovica komisie ; po tej bervi se tu-rajo vsi merliči, ki se iz prek potoka zakapajo v sv. Križ; tu se mora jesensko in pomladansko vreme, kadar potok izide, z vozom postati, dokler zopet opade; tu jih je že veliko najdi o smert, ki so v obilni in struženi potok padli invKerki grob našli; tu jih je veliko pozimi iz opuzle ledene bervi padlo in se zmočilo; zavolj te bervi hodijo ljudje ponoči z gorečo baklo po vasi, ker bi drugači bervi najti nemogli, ter so s tem svetilom hišam nevarni. Varen most namesto nevarne bervi tukaj napraviti, je lahko; kamnja je blizo dovelj ; most ne bo stal 50 L1., komisijska cesta ga mora imeti. In tako bi gospod poglavar že predolgo zanemarjeno delo izveršil in si zahvalo onega kraja pridobil za napravo kervavo potrebnega mosta. —
O ti priliki pristavim smešno vražo: zakaj se na obeh konceh vsake vervi Križevske fare, ki jih je tukaj toliko, kakor gotovo v nobeni fari Krajnekega, Andrejev križ (x) vidi. Nekega dne mi se pot nakluči memo imenitnega tesara, pa ga vprašam: „Dragi moj Martin" — ga nagovorim — wbi li vi meni povedati znali, kaj pomenijo križi na naših berveh?" Mož se mi nasmeje: „Ca (kaj) bi oni za istinu tako radi to znali ?a mi odgovori. Velim mu, da bi. Potem mi pravi: „Spredniki naši su na vsakoj bervi delali te križe, kajti su imali veni, da vrag (hudi) hoteči iti čes potok po bervi, ko križ zagleda, osupne i ves prepaden obstoji, da se od onud ne krenuti, ne ganuti ne more, d okle vuk (volk) ne pride, pa ga nerazterga. Da bi toga ne bilo, bilo bi vragov koliko listja i trave. To su oni vedili i tako činili, pa tako delamo i mi, bilo več krivo ali pravo". SicJ                             Dobrorad.
\% Planine nad Černomljem. K. Danes 21. aprila imamo snega 2 čevlja na debelem. Gnoj vozimo na saneh na njive. Vole, ki bi sadaj delati imeli, gonimo na berst — se ve da se vlečejo ko megla brez vetra. Terta je popolnoma pozebla. Nektere družine samo enkrat na dan kaj malega pojedo, da se preživijo.    Kaj bo to?
Iz Ljubljane. Na sv. Jurja dan so izročili deželni stanovi grad pod Turnam cesarski lasti. — Ravno ta dan so inštalirali g. knezoškof g. Jerneja Arko-ta za prosta Novomeškiga, g. And. Mete rc-a in gg. Jož. Žagar-j a za ondašnja korarja. — Na pismo, ki ga je kmetijska družba ob veselim okrevanju sviti, nadvojvodu Joanu dopisala, so dali oni prijazno vediti, da ob potovanji v Terst poleti bojo kmetijsko družbo v Ljubljani spet obiskali. — Včeraj se je
pripovedovala  povsod   novica,   da   celo   nase   cesarstvo bo po novi osnovi prihodnjič  v devet krono vin  razde-ljeno,   po kteri bo Stajarsko , Krajnsko, Koroško, Istri-ansko in Goriško v  eno zedinjeno,   Lombarško  in  Beneško tudi v  eno,  ravno tako Horvaško,   Slavonsko in Dalmatinsko,  — Ogersko in Srbsko, — Galicia in Bu-kovina, — Tiroljsko in Vorarlberško, —Zgornja in spodnja Austria, — Marsko in  šlesko, — Češko.    Poglavar v vsaki taki veči kronovini ima  ceaarjevič   (cesarski princ) biti. Ta govorica, ktera je sedež poglavarja zcdinjeuiga Štajarskiga,   Krajnskiga, Koroškiga,   Istri-anskiga  in  Goriškiga   v  središe  teh  dežel — v  Ljubljano — namenila,   je  scer  včeraj  in  danes zlo po Ljubljani razširjena ; ali je pa kaj resničniga in gotoviga na nji ali nič , neverno; „novičara jo da, kakor jo je slišal. — Magistrat Ljubljanski je na hvalevredno ponudbo gosp. Ambroža: ^prostorni travnik za svojo hišo na Št. Peterskim   predmestji  blizo  Kravje   doline brez   plačila za konjski somenj mestu prepustiti", že za prihodnji Ljubljanski somenj   o Trojacih  konjsko  somnjiše   na  to novo mesto prestavilo , kjer je za živino dovelj prostora, za kupce pa trojna dobrota, namreč da zamorejo konja na bližnjih potih dostojno prepeljati dati in ne mačke v žaklji   kupiti, — da  niso zavolj  tesnote med   eno in drugo versto konj v nevarnosti   vdarjeni biti, — in da niso primorani v tacim silnim blatu   gaziti,   kakor je v Kravji dolini ob deževnim času.    Skušnja v   prihodnjim somnju bo pokazala, ali bo vse to tako, kakor iz lege noviga somnjiša smemo pričakovati.