HUMORESKA
Vlada v senci Velikega Uplja
Nekega sončnega zimskega dopoldneva seje občinska vlada Vehkega uplja v senci dreves velikoupeljskega Centralnega parka sestala. da bisprejela zakon o trgaju vseh vezi z Ijubljansko regijo.
Sedli so rta udobne klopi in vsak je \z žepa potegnil vrečko pšeničnih zrn. Medtem ko so hranili golobe. je predsednik vlade vzdihni!: *Rad imam te naše velikoupeljske golobe. zato ker $o naši.«
Ko so izpraznili vrečke. jihje minister za var-stvo okolja in prometa zbral in nesel v zabojnik z napisom »samo za vrečke članov vlade v senci".
»Tako. Sedaj lahko pričnemo z razpravo.« je rekel predsednik in dobrodušno razširil roke.
"Ne vem. zakaj bi razpravljali! Predlagam. cfa zakon sprejmemo po hitrem postopku!- se je oglasil minister za samoobrambo. ne da bi dvig-nil roko, s katero bi prosil za pesedo.
Predsednik gaje pomiril: »Še nobenega zako-na nismo sprejeli brez razprave, zato tudi tega ne bomo!«
Minister za deloje dvignil roko in predsednik muje ljubeznivo dal besedo. »Jaz mislim. da se bomo prav odločili če bomo sprejeli zakon, kajti, spomnimo se. koliko naših občanov seje potilo in garalo v Ljubljam. Vso svojo delovno dobo so žrtvovali za progres Ljubljane. Ob šti-rih. petih zjutraj so se z vlaki in avtobusi poniž-no prevažali, da bi vzdignih podobo Ljubljane z gospodarskega in političnega stališča. Med-tem pa so Ljubljančani lahko potegnili s spa-njem še dve do tri ure! Zato ne bodimo začude-ni. kolegi. daje danes Ljubljana večja odnašega Velikega uplja! Pa še to'. Z zakonom bomo od-ločno preprečili, da naši občani odhajajo na de-lo v Ljubljano, kjerjih brezobzimo izkoriščajo. Hvala!«
Za njim je spregovoril minister za gospodar-stvo: »Vsem je znano in jasno, vendar se mi zdi potrebno, da tudi ob tej priliki povem. kakoje naše gradbeno podjetje zgradilo pol Ljubijane. Tega enostavno ne smemo dopuščati. Če je že naše podjetje, naj gradi za nas in pri nas! Kot minister vam obljubljam, da bom v naslednji fazi po sprejetju zakona zahteval od Ijubljanske vlade, da vrnejo vse zgradbe. ki jih je zgradilo naše gradbeno podjetje.«
Člani vlade so evforično zaploskali in vpili: ¦•Bravo!«
Razpravoje nadaljeval minister za promet in zvezo. »Kot veste, sem zelo slab govorec. Toda tudi jaz moram nekaj reči. Sieer ne vem kaj, ampak...« tu se muje ustavilo, zato gajepred-sednik spodbudil: »No, no, kar korajžno.«
"Samo to sem botel reči,« je nadaljeval. »To. da bomo prekinili vse cestne. železniške, avion-ske in telefonske zveze. je edina prava pot. Ne bomo poslušali niti njihovega radija niti televi-zije, ne kupovali njihovih časopisov. Kaj nas briga, kaj oni delajo! Njibove informacije so podla laž! Ustanovili bomo svojo televizijsko mrežo z dolgim kablom in se gledali v njej. <•
»Tako je'.- je zavpil minister za urbanizem in prebivalstvo. ¦>DovoUte mi. da tudi jaz prista-vim lonček svojih misli. Vsemje znano, da seje vzadnjih nekaj desetletjih vnašo občmo prese-lilo ogromno Ljubljančanov. Seasoma so posta-h nadležni kot muhe. Vtikali so se v naš način življenja. Zato pozdravljam pobudo. ki smo jo vnesli v zakon, da se morajo v roku dveh let izseliti vsi tist. ki so se k nam priselili po letu 1900."
Vsi so navdušeno poskakali s svojih klopi in začeli khčati in ploskati. tako da so preplašili golobe.
"Poglejte. golobi letijo proti Ljubljani.« je re-kel minister za samoobrambo. Ostali so se ozrli in rekli: »Pa res.«
»Ne damo svojih golobov.«je zatulil predsed-nik in stekel za njimi. Stekli so tudi člani vlade. Pravzaprav so vsi stekli iz sence velikoupelj-skih dreves v Centralnem parku. ne da bi spre-jeh zakona.                           GORAZD GORC