34 Še nektere čudne, pa večidel žalostne skušnje zastran krompirja tudi v Postojnski kresii leta 1847. Ker so nekteri naših Ipavcov že zaceli gnoj voziti za krompir, me to napelje, vam povedati, de se je lani po vsi naši kresii ravno taka, pa se veliko hujši krompirju pela, kakor na Gorenskim po oznanjenji g-osp. Selca na v 48. listu pretečeniga tečaja JVovic razglašenim. Nekteri Ipavci sadijo krompir, če je le mo- goče, že svečana ali vsaj precej sušca mesca, in zgodaj vsajen krompir je bil do zdaj pri nas še zmirej nar boljši in gnjiline obvarovan. Ravno lani ga je bil sicer že vsajeniga se tak hud mraz zadel, de je zemlja zmerzovala, in mislili smo, de je vsajeni krompir za-veržen , pa prav nič mu ni škodovalo; veselo je kalil in rasel, pa tudi bogato in zdravo rodil. Sadijo ga vselej na vpričo pognojeno leho pod cepdn , in tako ne pride toliko globoko pod zemljo, kakor tam, kjer ga pod brazdo pometvajo. Cepdn je ene sorte matika, pa ne na okroglo, ampak naravnost ojster. Dva delavca to delo prav naglo opravljata; močnejši na versto mahne z cepdnam in perzdigne nekoliko perst, šibkejši pa iz koška ali iz čajne kerhelj krompirja za njim pod cepdn verze, uni ga izmakne in krompir je že zadosti zasut, in vseka berž drugo jamico i. t. d. Kar ga je bilo tedej zgodej sajeniga, je bil zdrav in dober *) , kar ga je bilo pa pozneje, maliga in veliciga travna sajeniga, je bil po Ipavskim zlo, okoli Postojne, po Vremskim, po hribih i. t. d. pa popolnama bolan, de se jim bo še za se'me majalo. To leto je bila tedej njegova gnjilina v naši kresii veliko hujši Lskorej bi rekel popolnama), kakor poprejšnje, in vender ni bilo več toliko kričanja in zdihovanja, kakor poprej; nekaj zato, ke'rso se ljudje nadloge že nekolika privadili, nekaj pa zato, ke'r ga že zavoljo pomanjkanja semena niso mogli, ali pa si še tudi niša upali , ga toliko saditi, kakor popred, ampak obsejali so tudi Pivca ni in Rovtarji svoje boljši njive, ktere je popred krompir v posesti imel, z drugim žitam. Poskusili so tudi turšico, ktera se jim je precej lani, desiravno ni bilo posebno toplo poletje, tako dobro prikupila, de je mende ne bodo več popolnama s svojih zemljiš pregnali; in tako bo mende modri nebeški Oče s silo ljudem oči odperl in jih modrejšiga kmetijstvovanja navadil, zakaj on gotovo hoče, de naj kmet več pleme'n žita seje, ne pa sam krompir, ali vsaj ne preveč, kakor so okoli Postojne, hribovci i. t. d. delali, in tako deset-nikam, ker so jim desetino krompirja sploh odrekli, krivico , pa tudi sebi mnogo škodo napravljali. Kdor je kmetijsko kemijo pazljivo bral, že ve, de sam krompir človeku ne tekne dobro, de ga le z drugimi rečmi vred želodic popolnama prekuhati zamdre; potlej so si med drugim tudi to škodo s preobilnim sajenjem krompirja delali, de so žita le malo pridelovali, krompir pa, ker ga je bilo preveč, so v Terstu in v Reki prav po nic prodajali, včasih po goldinarji, včasih clo le po 40 kraje, cent, in tako tedej niso imeli ne robe, ne denarja, truda pa vender na cente ljudje in živina. (Konec sledi.) *) Tak zgodaj vsajen krompir je že o svetim Jakobu, ali vsaj kmalo po tem zrel, in za njim se repo sejejo, pa brez ji gnojiti. Pisatelj. 38 Še nektere čudne, pa večidel žalostne skušnje zastran krompirja tudi v Postojnski kresii leta 1847. (Konce.) Poskušali smo sicer semtertje mnoge pripomočke, krompirjevi gnjilini v okom priti, pa noben ni kaj posebno pomagal. Sadil sini ga maliga travna na leho v gnoj in v pepel, na drugo leho pa brez gnoja le v pepel, pa na obeh ga je sploh polovico na mehko in na rujavo sognjilo, desiravno sim ga zgodaj, namreč že 20. dan veiiciga serpana' izkopati dal; kdor pa ga je dolgo časa v zemlji pustil, mu ga je se več sognjilo. Nek čuden prikazik smo vunder zapazili: namreč na leni, kjer je bil krompir brez gnoja le na pepel sajen, smo dali nekoliko krompirjevca kmalo po njegovim ocve-tenji okoli svetiga Jakoba za živinsko klajo pri žeti ^kteri ni nobene semenske jagode pakazal), in lejte! ravno tam je bil krompir debel in popolnama zdrav; **) ne eniga ni bilo ne mehko ne rujavo gnjiliga, in tudi v hramu ga ni nič pod zlo šlo (ker sim ga posebej ukazal spraviti} in se zdej je popolnama zdrav. Kar pa ga je bilo na ravno tisti le'hi pozneje prižetiga ali pa clo ne, ga je bilo lepiga debeliga krompirja polovico mehko ali rujavo gnjiliga, in še tudi potlej v zračnim hramu je marsikteriga krompirjeva kuga požerla. Tudi s semenarn iz krompirjevcovih jagod si mende ne bomo nič kaj pomagali, dokler Gospodar kmetovav-cov hotel ne bo, ke'r tudi v naši kresii je skušnja po-terdila , kar so nam Novice že od drugod povedale. Gospod podružnik na Ubelskim (capellanus expositus) so namreč imenovano seme sejali, in po vsih svetih in postavah Novic s sajenci ravnali, ktere so sicer zalo in košato rasle, pa vunder le drobin (merao jajčje debelosti ga ni bilo) in gnjii krompir rodile, kakor navadno sajeni krompir. In tako moramo tedej spoznati in reči, de tudi krompirjevi bolezni se bo ravno taka pela, kakor bolezni koleri, kije prišla in šla po volji Božji. Obupati ne smemo, ampak pomagati si moramo, kamur nam do-brotljivi Bog s perstam kaže in nas za roko pelje, namreč ne preveč krompirja saditi, ampak s krompirjem vred tudi druge žita in sadeže sejati. Vse skušnje, ktere smo tu pa tam zastran krompirjeve bolezni doživeli, ali ki so nam jih Novice naznanile, so take, de mora vsa človeška modrost omolkniti. Tako, postavim, je bilo rečeno: Drugo leto delječ proč od okužene njive krompir sadite! — ali vse to je ravno tako malo pomagalo, kakor postavljene straže tudi kolere niso mogle vstaviti, in na moji leni, kjer je bilo poprejšnje leto več ko polovica krompirja sognjilo, je med drugo šaro pretečeno spomlad samosevc pognal (ali iz zdraviga ali iz bolniga krompirja, ne vem) in brez vse postrežbe čversto rastel. 28. dan veiiciga serpana sim ga z lastno roko varno odkopal in štiri popolnama zdrave krompirje iz pod njega dobil. Zraven njih ni bilo nobe-niga gnjiliga ali bolniga. Le ti štirje so še zdaj popolnama zdravi, ker sim jih posebej shranil. Še to le pristavim, de snega smo letaš do zdaj po [pavski dolini kake dvakrat za malo časa toliko dobili, de vemo kakošin je; burjo pa smo hudo hudo imeli. *) Torej se je tu zopet poterdilo, kar so Novice po mnogih skušnjah svetovale. Vredništro, 39 Pri nas je letaš o S večni ci pred od strehe, ko od sveče kanilo, kar je dober pomen, pravi Gorenec in Ipavec. Cesto smo že popolnama prašno imeli, ker je po Sveč-nici burja že ni več pometala, pa ravno danes jo obilni dež izpira. To de Gorenec pravi: Svečnjeka dež pride po češnje in po rež, je reži malo, češinj nič. Ipavec ga ima pa rad, de mu od burje opihane in opraskane tertice oživi. 10. dan svečana 1848. J. Podrebernicki.