Šfirle mfizifcaiiti. »S svojo pesmijo sem naznanil začetek dneya. Danes je velik praznik. Zvečer pričakuje moja gospodarica goste na večerjo. Da bi bila večerja čim boljša, je naročila tkuharici, naj napravi iz mene dobro juho. Kmalu mi bo odrezala yrat. Zato pa še ikričim, dokler morem.« »Joj, si ti neumna žival!« je zaklical osel. »Pojdi rajši z nami v mesto! Ti imaš pravzaprav čisto lep glas. Če bomo vsi vkup zapeli, bo to res i.<d.aj izredno lepega.« Tudi petelin je bil zadovoljen in tako so vsi stirje nadaljevali pohod. Do mcsta pa je bilo še jako daleč. Noč jih. je zalotila v velikem gozdu in sklenili so, da bodo tam prenočili. Osel in pes sta legla pod veliko drovo, ma.ček se je nastanil na debeli veji, petelin pa se je povspel na najvišjo vejo, ker je mislil, da bo tam najbolj varen. Preden pa je zaspal, je po svoji stari navadi še pogldeal na vse štiri strani sveta. Zazdelo se mu je, da vidi v daljavi neko luč. Povedal je to svojim tovarišem in izrazil svoje mnenje, da mora tam gotovo biti 'kaka hiša. »Dobro,« se je cdločil maček, »dvignimo se In pojdimo tja, ker to prenočišče tu sredi gozda itak ni najboljše.« * Tako so se štirje tovariši pcdali v smeri proti luči. Dalje so šli, tem svetlejša je postala luč, in nazadnje so videli, da prihaja iz neke hiše, v kateri so prebivali roparji. Ko so bili pri hiši, je osel kot največji pristopil k oknu in je pogledal _>. sobo. »Kaj vidiš, Sivec?« je vprašal pcs. »Kaj vidim? . . . Vidim mizo, polno najboljših Jedi in pijač, okolipa sedijo roparji in se gostijo.« »To bi nam dobro hodilo,« je menil pes. »Sigurno,« je odgovoril osel, »samo če bi mi bili tam namesto roparjev.« Posvetovali so se, kako bi prestrašili in pregnali roparje. Nazadnje je predlagal osel: On se bo vzravnal na okno, pes pa mu naj skoči na hrbet. Maček skoči na psa, petelin pa mačku na glavo. Nato bodo začeli vsi štirje kričati. Vsi so bili s tem zadovoljni. Ko so se tako postavili, se je začela njihova tnuzika. Osel je začel: »Hihan! Hihan!« Pes je zalajal: »Vau! Vau!« Maček: »Miau! Miau!« Petelin pa: »Kukuriku!« Potem so vsi skupaj sunili skozi okno, tako da so se šipe z velikim ropotom razsule. Ko so roparji začuli ta rop-ot, so skočili pol_oncu in so prestrašeni zbežali od hiše. Mislili so, da so čarovnice prodrle v hišo. Ko so izginili, so se tovariši nastanili v sobi, so se spravili za mizo in so začeli jesti, kakor da ne bi bili mesec dni nič zaužili. Ko so bili siti, so pogasili luči in vsak izmed ftjih si jo poiskal ugodno mesto za počitek. Osel je legel na gnojišče na dvorišču, pes se je stegnil :za vrata, maček je počepnil na ognjišče, petelin pa je skočil na drog pod stveho. Kcr so bili od .dolgega pota utrujeni, so takoj zaspali. Polnoč je minila. Preplašeni roparji, ki so se _azbežali po gozdu, so zapazili, da je V njihovi hiši ugasnila luč. Približali so se hiši, ali si niso upali proveč blizu. Poglavar je tedaj rekel: »Mi ne smemo tako zbožati. Čemu se strašimo? Iz;vedcti moramo, ikdo nas jc tako izncnada napadel.« Nato je zapovcdal enemu izmed roparjev, naj se počasi približa hiši, da vidi, če je še kdo tam. • Ropar, ki ga je doletolo naročilo, se jo res ZaCel počasi približovati hiši in tam jc vlekcl na uha, če bi kaj slišal. Ko je bilo vse tiho, se je spla- zil v hišo. Začel je iskati luč. Zdelo se mu je, da vidi na ognjišču dve žerjavici, zato se skloni in približa vžigalico eni žerjavici, da bi jo prižgal. Ali to so bile mačkove oči in naš Brkač, ki ni nikoli dovolil, da se ikdo šali z njegovimi očmi, skoči roparju v lice in začne s svojimi kremplji po njem grebsti. Od stralm na pol mrtev, je ropar zakričal in odbrzel skozi zadnja vrata. Pa joj! Tu je spal pes in ropar je zadel z nogo vanj. Pes skoči in ga dobro ugrizne v nogo. Ropar teče čez dvorišče, pa ker je moral mimo gnoj.šča, ga je osel udaril z zadnjimi nogami tako močno po glavi, da ga je ikri oblila. Baš tedaj se je prebudil še petelin in je glasno zapel svoj: »Kukuriku;« Ropar je bolj mrtev ko živ prispel pred svojega poglavarja. »Oh, siabo sem uspel!« je zače_ jadikovati. »V naši kuhinji sem naletel na strašno čarovnico, ki bi mi bila skoro izkopala s svojimi dolgimi nohti oči. Pri vratih me je čakal neki hudobnež in mi je zabodel nož v nogo. Na dvorišču pa mc je neka črna pošast tako oplazila s kijem po glavi, da se mi je vlila kri. Nazadnje pa je začel nekdo, najbrž njihov vodnik, na vse grlo klicati: »Primite mi te ljudi!« Kljub temu sem še dospel sem, pa sam ne vem, kako s.m se mogel rešiti!« Po teh dogodkih se roparji niso nikoli ve. upali v svojo hišo. Naši štirje muzikanti pa so se v njej počutili tako dobro, da so popolnoma opustili misel na službo v mestu. Najbrž so še sedaj v tisti hiši, ker niscm nikjer slišal, da bi bili odšli. Koncc.