AFERA Z UVOZOM TELIC
Zdaj naj bi nihče ne bil kriv, trpi pa spet kmet
Prva ideja o uvozu plemen-ske živine, o čemer bo govora v tem članku, je bila izrečena že lani septembra na Muljavi, kjer je bila velka živinorejska razstava. Takrat je bilo namreč ugotovljeno, da živina v hlevih kmetov kooperantov KZ Stič-na ni dovolj kakovostna in da bi bilo potrebno čredo izbolj-šati. Že od prve zamisli naprej so stvari zelo hitro potekale, saj so bile že po dobrih dveh mesecih plemenske telice iz Bavarske pripeljane v karan-tenski hlev na posestvo Praši-čereje Stična. Kmetje so seve-da še pred tem v dobri veri, da bodo dobili prvovrstne telice, podpisali naročilnico in vpla-čali po 1920 mark preračunano v dinaije (po lanskoletnem de-viznem tečaju) za glavo. Žal so
potem stvari potekale popol-noma drugače, kot je večina pričakovala.
Za uvožene telice je bila do-ločena karantena od 21. no-vembra do 21. decembra 1990, potem ko so bile že mesec dni v karanteni v ZR Nemčiji. Teli-ce je bilo potrebno preiskati na tuberkulozo ter jim pregledati kri, ali mogoče ne bolujejo še za kakšno drugo boleznijo. Iz-
vidi tuberkulinizacije pri nas so pri eni telici pokazali sum na tuberkulozo, štiri pa so re-agirale nespecifično. Zaradi te-ga je veterinarska inšpekcija določila, da se karantenski rok za vseh 53 telic podaljša do konca januaija. Ugotovljeno je bilo tudi, da imajo nekatere te-lice v sebi protitelesa za spolno bolezen imenovano IBR-IPV, kar potegne za seboj celjenje teh telic in njihovih potomcev na vsakih šest mesecev, sicer se lahko začne bolezen širiti.
Vsa  stvar  na  prvi  pogled sploh ni videti zapletena. Pa je!
Kmetje so telice namreč naro-čili in plačali zato, da bi jih kakovostne, zdrave in po do-govorjeni ceni čimprej dobili v svojo oskrbo. Ker temu ni tako, sta mi kmeta Jože Glavič iz Škofljega in Anton Čebular iz Doba pri Šentvidu pri Stični (oba sta kupca telic) vso zgod-bo malo bolj natančno poveda-la. Še prej sta se oglasila pri direktorju zadruge Stična Slavku Nemaniču, organizira-nih je bilo nekaj sestankov, to-da iz vsega skupaj so onadva in drugi kupci vedno bolj resno ugotavljali, da želijo mnogi na račun kmetov dobro zaslužiti. Kako tudi ne bi sklepali tako, če so izvedeli: da je bilo pre-veijanje na tuberkulozo mogo-da se karantena lahko podalj-šuje na njihove stroške; da je
če opravljeno prezgodaj, saj so telice visoko breje; da so rezul-tati testov vprašljivi, kajti v Nemčiji že več desetletij ni-majo goveje tuberkuloze; da telice telijo v neprimernem hlevu in da sta dva teleta že poginila; da zmanjkuje sena, zato živina hira; da je ena telica zaradi pljučnice ter neprimer-nega krmnega obroka že pogi-nila; da jim nihče ni povedal,
bilo v karantenskem hlevu že več ljudi, čeprav je to dovolje-no samo od veterinarske in-špekcije posebej določenim; da bodo morali živali proti bo-lezni IBR-IPV stalno cepiti, ce-pivo pa je potrebno uvoziti in je zelo drago, in še bi lahko naštevali.
Ko sem se potem pri odgo-vornih pozanimala, kako so stvari potekale in kakšna je trenutna situacija, mi je vsak dejal, da je delal po zakonih in predpisih, da je skušal poma-gati kmetu in da se pri tako velikem poslu lahko tudi ka.j
zatakne in stvari privede v ne-predvidljive situacije. Vsi so tudi pritrdili, da je bilo zares narejeno nekaj narobe, toda napako je seveda napravil nek-do drug, ne on. Prav tako sko-raj vsi menijo, da kmetje ne bi smeli nositi tega bremena, ker zato niso nič krivi. Toda ker bo pravega krivca težko določiti, bo račun za vse stroške dobil v roke kmet. Ob tem pa bodo verjetno izrečene še besede, da so se vsi trudili, pomagati pa niso mogli. In čez nekaj časa se bo stvar pozabila za vse, razen za kmete, ki bodo ob vsakem pogledu na kupljeno žival (če bo prispela v njihov hlev) po-mislili, da so bili tudi pri tem poslu opeharieni.
M. M. JEVNIKAR