Vekoslav Skuhala: Lojzek zidar Lojzek je bil kmetski otrok. To vedo vsi ki so že čitali o njem, kako je obhajal božični večer, ali kako je zbiral vaško deco, da so se igrali šolo. V pričujočih vrsticah pa se bo razodela resnica, da je bil naš Lojzek tudi — zidar. Brez uvoda v to razodetje seveda ue gre. Uvod bodi kratek! Gosp<x odnosno meščanski otroci imajo za svoje . ,-e vse kaj drugega na razpolago kot deca na kmetih. Na kmetih ne vidiš v otroških rokah kake rumene ali pisane žoge, razen modrega ali rdečega balončka, kakor jih deli Bata kot nagrado, če prineseš v njeno blagajno devet in devetdeset dinarjev. A tudi ta igračka je šele od danes ali včeraj. Pač pa so mestni otroci že od nekdaj zibali svoje telesce na gugajočih se lesenih konjičkih ali pa navijali peresce kakega pločevinastega avta, da je zdrčal po tleh, vse od mize do vrat. Bogati starši so kupili svojim ljubljenčkom, kajpak le Mntičkom, lepega zmaja za igračo. Marsikdo strepeče na dnu svojega rahlega srca, če le sliši to besedo, ker se mu v domišljiji pojavi slika sedmeroglavega zmaja izza kakega graščinskega vodnjaka, nad ato metrov globokega, do samega pekla segajočega. Vendar ta za igračo kupljeni zmaj ni bil zverinske narave, dasi je tudi ta zmaj divjal in s svojim košatim repom švigal, da je kar žvižgalo skozi ušesa. Otrok ga je imel na vrvici, ki .io je poljubno odvijal in privijal, zmaj pa se je dvigal liki škrjanček proti sinjemu nebu, včasih zasenčil zlato sonce, včasih ge z oblaki bratil, včasih pa kje na visokem hrastu v vejah ostal kot kako strašilo ... Lojzek pa je bil zidar. To je glavna stvar, ki se ima razodeti strmečemu svetu v tej razpravi. Kako bi sicer smela nositi naslov: Loj;ek zidar? Naj sledi se en uvod! Ta bo res krajši od prvega. Lojzek je iskal in vedno tudi našel primerle predraete za igranje v naravi. Pri tem iskanju so mu pomagali Tinek, Tonek in Franček. Micika, postruška, kakor se zadnjemu otroku pravi, še ni prihajala v poštev, ker je še komaj prav shodila in spregledala. Hana, da, Hana, ta pa je bila že za deklo pri hiši. Njene roke so bile že trde od dela, torej nesposobne za igračkanje. Čisto drugačne pa so bile roke Lojzkove. Njegove roke so bile mehkejše od samega žametnega plaščka, kakor se z njim ogrinjajo le v deveti deželi. Bile pa so prav zato tudi nežne, nežne skoraj bolj, ko bela čfša lilije na gredi. Kljub tem čudovitim lastnostim svojih rok 't bil mali Lojzek zidar. Zidarje nič ne briga, če so jim roke od dela raskave in v barvi opeki podobne. Tudi Lojzek 3e ni Bog ve kaj zmenil za nevarnost, v katero so se podajale njegove roke ... Kaj pa je Lojzek zidal? Vse, vse, kar se pač navadno zida: hiše in hleve. Da se je lotil tudi zidanja cerkve, je kaj lahko razumljivo, ko pa se domača cerkev vendar ni mogla skriti niegovim očem. Vsa ponosna v svoji belini je mirno stala, staia kakor umno bitje pred. umetnikom slikarjem, da jo ovekoveči. Hvala Bogu. da je od velikonočnega beljenja domače hiše ostalo še toliko peska in apna! Tako ni bilo treba drugega ko vode. Eden izmed zidarjev je je prinesel v ročki iz bližnjega jarka, drugi je že mešal pesek z apnom. da bo za omet, Lojzek pa se je vlegel na trebuh, da je laže prišel do opeke, ki je bila natlačena v več plasti pod koruznjakom. Stavba se je pričela dvigati od tal. Naglo rasti, kakor pod izurjenimi rokami pravih zidarjev, seveda ni mogla. Tudi z navpično mero je bil križ, ko pa otroci niso zmogli vodne tehtnice niti svinčene uteži na vrvi, kakor imajo in morajo vse to imeti zidarji, to se pravi: pravi zidarji. Rokavov zavihati pa si tudi Lojzek ni pozabil, niti nobeden drudi deček. Saj bi bilo škoda srajce, da bi se za- tnazala. škoda še bolj materinih rok, ki trpe pri čiščenju perila! Težko je bilo sestavljati in v blato polagati neenake kose opeke drugega poleg dmgega, še teže pa drugega vrh drugega. Zid se je marsikdaj podrl, da se je Lojzek z ostalimi zidarčki vred kar vznejevoljil. V slabi volji, ki se je skuhala in prikipela iz srca na dan, so zidarčki mrmrali, opeko na drobne kose razbijali, pesek v zrak metali in celo — kar ni mogoče brez sramu povedati — po zidarsko zakleli. Dobro, da jih ni nihče opazoval, nihče slišal. Tega pa, da si angelček take reči zapisuje, se mali zidarfiki še niso zavedali. Zavedali se tudi še niso, da božje oko vse vidi, njegovo uho vse sliši. Nobena naša kretnja, nobena naša beseda ni brez pomena pred Bogom. Lojzek je včasih nalašč odšel od doma, leno pregibal svoje ude, postopal po vasi, da je mogel natančneje ogledovati hiše in šteti, koliko imajo oken, koliko dimnikov, kam so obrnjene, imajo vrtec, ograjo, rože na vrtni gredi. Vse to, kar je videl, je primerjal z domačo hišo ter vedno bolj prihajal do prepričanja, da je njegov rojstni dom vsekakor najlepši. Ljubezen do lepe domačije se je v mladem srčecu tako mogočno zasidrala, da je vsa leta v tujini niso mogla zrahljati, kaj šele iztrgati iz njega. Slika hišice očetove je Lojzku ostala vedno pred očmi. še zdaj, ko s svojimi sobrati stavi duhovne stavbe v dušah tistih, ki so lačni in žejni pravice, mu prihaja pred oči hišica očetova, poleg nje na "vrtu, tam pod koruznjakom, pa hišice, hlevčki in cerkvice, ki jih je z brati postavljal, ko jim je cvetela vesela pomlad.