Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman velja: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld.. za en mesec 1 gld. 40 kr.
V
3
veljajo
Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
t gld.. za en mesec i giu. 41» ur. ' administraciji prejcman vcljil: Za celo leto 12 gld., za pol leta 6 gld., za četrt leta gld., za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamezne številke veljajo 7 kr.
Naznanila (inseratit se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr. če se tiska dvakrat: 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Vredništvo je v Semeniških ulicah h. št. 2.
Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob ''J6. uri popoludne.
^tev. 65.
V Ljubljani, v torek 20. marca 1888.
Letnik XYL
Iz državnega zbora.
Z Dunaja, 18. marca.
Plača veroučiteljev.
Še le včeraj je bil dovršen in z vsemi glasovi razun treh sprejet zakon, ki vravnava plače veroučiteljev ali katehetov. Nasproti so glasovali samo Kronawetter, Tiirk in Pernerstorfer. Prvi je tudi govoril zoper zakon in zahteval, naj se pouk krščanskega nauka iz šol popolnoma odpravi, in naj bo sploh dovoljeno tudi hudiču zidati kapelico, kjerkoli Bogu zidajo cerkev 1 Kaj ne, to so lepa načela! Kaj bo iz človeškega rodu, ako bi taki nazori sploh obveljali? Ali Kronavvetter je vsaj toliko pošten, da očitno pove, kaj hoče. Vse drugače ravnajo liberalci kopita Suessovega, ki načeloma niso nič boljši, pa se pred svetom hlinijo, kakor da bi jim bilo res kaj mar za versko-nravno odgojo šolske mladine. Prav dobro je poljski poslanec Chotkowski v svojem govoru šibal te ljudi in jih spominjal na slabi sad, ki ga brezverski pouk pri mladini rodi. Opozarjal jih je, da je prav tako ravnal že rimski cesar Julijan odpadnik, ki je krščanske otroke silil v paganske šole, kar se je krivično zdelo celo pa-ganskemu zgodovinopiscu Amianu Marcelinu. Prav dobro je zavračal tudi liberalna govornika Pussa in Weitlofa, češ, da sta v svojih govorih od katehetov zahtevala, naj odslej ne rujejo zoper šolske zakone, naj se marveč tudi zunaj šole potegujejo za nje, ker bodo vsled novega zakona za trud v šoli dobivali plačilo. Po tem takem bi gospoda gg. kate-hetom po pruskem vzgledu s tem zakonom torbo djala na usta, ki bi jim branila jesti.
Poslanec Fuss, kateremu je zlasti veljala ta opazka, oglasil se je po končanem govoru k de-janjskemu popravku in je predgovorniku pojasuoval, da je njegove besede napačno zavijal. On ni hotel omejevati osobnega političnega prepričanja katehetov, ampak le to zahteva, da jim ne sme biti dovoljeno v šoli ali s prižnice delati proti šolskim zakonom, ki so še sedaj v veljavi. Ali ravno ta popravek je potrjeval, da je dr. Chotkovvski prav imel, zato tudi on ni molčal, ampak je Fussu še eno de-
belejšo zasolil, rekši, da iz njegovega popravka sprevidi, naj bi torba, ki bi jo liberalci veroučiteljem kaj radi obesili, njim ne branila samo jesti, ampak tudi govoriti! (Živahna veselost in „dobro"-klici na desni!)
Se bolj kakor Fuss se je osmešil prof. Suess, ki vsigdar misli, da je na gledališkem odru, kadar ima v državni zbornici govoriti. S puhlo ponos-nostjo in med živahno pohvalo in ploskanjem nevednih in nemislečih tovarišev je trdil, da je cesar Julijan samo vsled zabite mnihovske odgoje postal odpadnik. Na desnici je eden naših poslancev pri tej budalosti zaklical: Najbrže so ga odgojali jezuiti ! Toda stenografi, ki sicer vsak bev ali mev zapišejo v stenografični zapisnik, so ta klic izpustili, ker je vendar-le malo presramoten za temeljito zgodovinsko vedo učenega dunajskega profesorja! Tudi nekateri drugi izreki njegovi so bili pomenljivi, toda ne v resnem, ampak smešnem pomenu. Rekel je namreč Chotkowskemu, da jo bode skupil za vse žive dni, ako bo skušal nemški „Kulturkampf" presaditi v Avstrijo! No, katoliški duhovnik, ki je prej živel na Pruskem in okušal britki sad tamoš-njega „KuIturkampfa", gotovo ne želi si več enakih stisk, pač pa bi bili naši liberalci že večkrat kaj radi posnemali zgled svojih nemških somišljenikov, ko bi ne bili našli tako odločnega upora na naj-merodajnišem mestu. Zato je pa čez vse smešno, ako sedaj tako hinavski obsojajo nemški „Kulturkampf" in Suessovim besedam nepremišljeno ploskajo. Najbolj pa se je Suess in ž njim cela njegova stranka osmešila s pretenjem, da se bodo vsakateri pre-membi šolskega zakona tako odločno upirali, kakor se dozdaj še pri nobeni drugi reči ni zgodilo. Malo prej je Suess rekel, da ustavni zakoni pridejo in preidejo, da je to že naravni tek na svetu, in sedaj hoče z vso silo braniti, da bi se eden takih zakonov ne spremenil. Samo šolski zakon naj bi bil tako popoln, da bi moral ostati na vse večne čase! Gosp. Suess zabi, da se mora teku časa vse upogniti; tudi on ne bo sodnemu dnevu trobil, tudi on1 s svojimi tovariši bode odstopil s pozorišča; prišli bodo drugi možje, ž njimi drugi nazori in drugačni
zakoni. Samo božje resnice ostanejo večne in zato bo tudi verska odgoja in verska šola konečno zmagala, naj se Suess in tovariši še tako repenčijo. Suessova grožnja menda pomenja, da bi v tem slučaji njegova stranka hrbet obrnila državnemu zboru. Prav! Ljudje se tudi na Duuaji ne bodo dali zmerom za nos voditi, in bodo vedeli, kaj jim je storiti. Jako žalostno bi bilo za našo državo, ako bi peščica ljudi Suessove baže strahovala pošteno prebivalstvo.	(Konec prih.)
Učitelji, kje je Vaša doslednost, kje domoljubje?
Z Dolenjskega, 14. marca.
Dne 8. marca sem čital v Vašem listu sostavek „Med dvema stoloma", v kateri položaj je zabredlo naše »Dolenjsko pedagogično društvo", ki hoče biti jednako netopirju v oni znani basni „o vojski med čveteronožci in ptiči", češ, kdor zmaga, onega se oklenimo, ne zmeneč se za načela, katerih se je pač vsakemu držati, ki hoče veljati za pedagoga, osobito pa še onim, ki so v odbor, to je, na svetilnik postavljeni. Ce je društvo protinarodno, to je brezversko — drži naj se strogo tega načela, kakor se ono slaboglasno v Ljubljani, — če je pa narodno, to je na oni podlagi, v kateri želi naš narod, da se deca vzgo-juje, pokaže naj to tudi dejanjski, če se hoče smatrati društvo, osobito to s pridevkom pedagogično; zakaj vsak pedagog, tudi paganski, mora imeti svoja stalna načela. Teh se mu je pri vzgoji strogo držati. S tem pokaže tudi svoj značaj. In bodisi že teh ali onih nazorov, gotovo bodeš čislal moža, tudi svojim nazorom in prepričanju nasprotnega, če se jih vestno drži, češ, ima vsaj značaj; in ko se prepriča boljega, bode se tudi tega prijel. O značajih, o katerih pravimo, da so „šviga švaga čez dva praga",— pač to ne moremo reči, ker ravno nimajo stalnega prepričanja; so žalibog „netopirji", ki plahudajo, ne zavedije se svojih načel. Dobro znajo, da šole pešajo, če se jim duhovniki odtegujejo, — a načelo,
LISTEK.
„Jezičnik" v slovenskem slovstvu
ob njegovi petindvajsetletnici.
(Predaval v Katoliški družbi A. K a 1 a n.)
(Dalje.)
Svojo razpravo o pesniku - prvaku pa končuje „Jezičuik" s pomenljivimi besedami: „Vzemi zemlja, kar je tvojega; naj sprejme Kristus, kar je njegovega; meso je iz zemlje, duh pak je od zgoraj vdihnjen."
Tako so molih o pogrebu Prešernovem; tako bodo molili, ako Bog dti, o pogrebu mojem in tvojem, mili čitatelj! — Naj ima tedaj zemlja, kar jo njenega; naj se no izkopava več iz nje, kar je prstenega. — Od zgorej je vdihnjen bil duh — pesniku; tje gori se ž njim povzdigujmo sami, tje gori slovenski učitelji z vzornim pesnikom kazimo svojim slovenskim nčencem in v tem blago-vitem poslu vsakemu; kdor zna bolje, široko mu polje. Iskreno vadimo svoje drage učence, da si iz nje-
govih „Poezij" — iz krasnih cvetlic — kakor marljive bučelice — nabirajo sladkega medu, ne pa — kakor ostudni pajki — hudega strupa, v vednem pa vernem spominu, da lepi umetniji, torej tudi poeziji geslo edino je pravo:
„S u r s u m c o r d a !"
Da! „Sursum corda!" kakor je govoril in z deli svojimi kazal narodu slovenskemu apostel njegov, ljubimec njegov, vzor njegov: Anton Martin Slomšek, s katerim začenja „Jezičnik" svoj XXIV. letnik. ,.Pričujoči letnik sem pričel s Slomškom, sklenil s Koseskim, po rodu, kateri se mi v prekratkem času ni snoval po dobah, v katere jih je bil vbral Cop, kateri je imel vse pred seboj skupaj. Vravnti se to pozneje samo po sebi. Pisatelji, katere sem opisal že poprej, so vmes naznanjeni le onim, ki bi jih sicer pogrešali v vrstah tekočega stoletja. Med njimi je tudi dr. Janez Bleiweis. — Slomšek in Bleiweis — to sta moža, o katerih so zaviduo čestitali i Hrvatje i Čehi nam Slovencem. In — kar je Miklošič glede slovenščine v znanstvenem, to je Slomšek v dejanjstvenem oziru, v pravem življenju narodovem.
O Slomšku omenja „Jezičnik", da ga je že
mati navdihnila s svojimi milimi pesmicami in povestmi z ljubeznijo do materinega jezika, za slovenščino ga je vnel profesor Zupančič tako, da je v Celovci kot bogoslovec razlagal svojim vrstnikom slovensko slovnico ter se vadil ž njimi v slov. govoru in pismu. „0 kiinnte ich lieute das Feuer der Be-geisterung fiir die Sprache Slo ve ni a's durch mein briiderliches Wort in euch anfachen und es wiihrend der Hiihtigen Tage dieses Jahres hier in eurer Mitto in hellen Flammen unterhalten." Posebno plodovito jel je delovati na književnem polji, ko je prišel v semenišče celovško kot duhovni voditelj. Slovstveno delovanje njegovo so mnogovrstno in temeljito razpravljali Fr. Košar, dr. pl. Hoffinger, Janez Macun, M. Lendovšek in drugi, zato so „Je-zičnik" omeji in ob kratkem našteje knjige in knjižice njegove ter pokaže sproti, kako je Slomšek napredoval v besedi in pisavi slovenski. In samo ta kratek obris potrebuje v „.Tezičniku" dvajset strani, znamenje, koliko da se je Slomšek trudil s pisanjem, „da noben Slovenec ni še napisal toliko slovensko natisnenih del in sestavkov, kolikor ta narodnjak", kakor pravi Macun.
Jaz Vam, čestiti gospodje, tudi imen njegov'
naj imajo ti važni faktorji tudi svoj vpliv, ne odobrujejo. Oj, koiik nesmisel! — Kot pedagogi morali bi pač znati, da pri' nas v Avstriji že' š t ati s ti k a zahteva versko šolo. To pa ne-samo na Kranjskem.
Po štetvi leta 1880 brojijo naše dežele tostran Litave 22,144.246 bivalcev. Izmed teh je 17,693.648 katoličanov, 2,533.323 zjedinenih Grkov, 2854 zje-dinenih Armencev. Izmed druzih veroizpovedauj je največ Židov, reci 1,005.394, razkolnikov 492.000, luteranov 399.530. Po odstotkih se po posameznih kronovinah razdele katoličani nastopno: Nižje Avstrijsko 93-86, Gorenje Avstrijsko 97-62, Solnograško 99-45, Štajersko 99-06, Koroško 94-18, Kranjsko 9 9-7 6, Primorsko 90 27, Tirolsko in Predarelsko 99-68, Češko 96-02, Moravsko 95-18, Šlezija 84.48, Galicija 87-69, Bukovina 11-14, Dalmacija 83-35. Izmed štirih kronovin je torej povsod 93 do 99 odstotkov katoličanov. In ti bi ne smeli zahtevati, da se otroci poučujejo na podlagi vere svojih starišev?! In kako društvo sme zahtevati, da bi se v kronovini, recimo Kranjski, kjer je 99-76 odstotkov katoličanov, osnovala šola na drugi verski podlagi, nego oni, kateri pripadajo tako rekoč vsi šolo obiskujoči otroci.
Bolj globoko, nego naši narodni pedagogi mislijo pač drugi, ki so našim vzor. Naj našim dolenjskim pedagogom navedem le jednega. Kurtman piše v knjigi: „Lehrbuch des Unterrichtes" str. 465 itd. nastopno: „0e bi bila šola le zavod, kjer gre učence učiti, da znajo spretno brati, pisati in računiti itd., dalo bi se to združiti z vsakim veroizpovedanjem ali cerkvijo. Bila bi šola lahko brezverska. Kakor se rokodelski učenec lahko pri židovskem ali lu-teranskem nastavniku (mojstru) izvežba za spretnega rokodelca mizarskega ali čevljarskega obrta, tako se tudi v verski šoli učenec nauči brati, pisati in računiti. Ali mi od šole zahtevamo kaj vzvišenejšega; ona mora delovati tudi vzgojevalno; mora človeka, rekel bi, s svojimi estetičnimi tvari-nami prekvasiti; mora na človeka vzgojevalno vplivati. Kedor pa to pripozm! (pač mora vsak pedagog), ta mora tudi pritrditi, da se nikakor ne smejo ločiti faktorji, ki nravno vplivajo na človeka v raznih dobah njegove starosti. Se hujše zlo nastane, če si te moči nasprotujete v vzgoji. Cerkev in šola sta pa dva taka faktorja, moči, ki vplivate na nravnost. Meje jima ne moreš določiti niti po letih, niti po strokah. Trdili so sicer, da mladosti ni treba v glavo vbijati tako pozitivnih verskih načel, da bi se zavedala verskih razločkov. Celo židje, še manj pa katoličani in drugoverci zahtevajo, naj se v ljudskih šolah ločijo otroci po veri. To seveda je lepo slišati. V istini pa ni druzega, nego idealna fikcija (sleparija). Kedor v resnici še kaj drži na pozitivno vero, to je na ono veroizpovedanje, katero zahteva vera, koji pripada, in na cerkvene obrede, katere zahteva, — temu pač ne more biti deveta briga, da se njegova vera v šoli le trpi, ali pa se v njej tudi vzgojuje in čisla. Noben katoličan, če ni le po imenu, pač ne bode imel rad, da bi moral pošiljati otroke v šolo, v kateri se smatra križ za sramoto. Tudi verni žid ne bode pošiljal otrok v šolo, kjer se uči, da je bila židovska vera le priprava na krščanstvo. Tudi pravi luteran ne bode pošiljal otrok v ono šolo, kjer se uči Mater božjo
del ne bom omenjal, saj so Vam dela sama znana; počastil sem Slomška v tem govoru že mnogokrat, ko sem se skliceval na njegove besede, ki naj bodo vsakemu Slovencu in katoličanu mile in svete. „Je-zičnik" zato piše ob koncu svoje razprave o Slomšku: „Rad sem prebiral še mladenič Slomškove knjige, po njih sem se vnemal za slovensko stvar, bogoslovee sem mu nosil mitro o zlati maši knezoškofa A. A. Wolfa leta 1854 v Ljubljani, svečenik sem obiskal stolico njegovo v Št. Andražu in v Mariboru, kjer sem ga leta 1862 s škofom Jernejem in z L. Jeranoin žalosten spremljal k pogrebu. Hvaležno spoštovanje do svetega moža mi je tudi v pričujoči razpravi vodilo pero. Dalo bi so pisati še mnogo; ali — veseli me nada, da vrli M. Lendovšek zbrane Slomškove spise zapored spravi na dan, in tako svet spozna, kaj Slomšek velja!"
Zadnjo misel bi pri tej priliki rad ponovil tudi jaz, in željo izrekel, naj bi bilo pač mogoče gosp. izdajatelju saj vsako leto po eno knjigo spraviti na dan, ker v Slomškovih delili vlada v mislih in besedi narodov duh in takih knjig nam je dvakrat potreba; sploh pa bi bilo edino to Slomšku vreden .spomenik!
in svetnike častiti. Kedor trdi to, je, rekel bi, na-vzet filozofiškega prostomišljenja, ki pa nima stalne verska podlage. (Po naše rečeni, da je brezverec, če je tudi krščen.) Ravno1 to je, radi česar sd-stariši pritožujejo zoper novodobni šole, ker otroci njih v šoli pogrešajo verske vzgoje. To pa zato, ker so otroci raznih ver v jedni šoli. Oporekal pa bodeš: „Saj so tudi stariši, ki imajo druga načela1." Dobro. Naj torej ti svobodno in brezversko misleči stariši svojim otrokom oskrbe posebnega nauka v njih veri. Nikakor pa ne gre, da bi se narodu in njegovim otrokom radi takih liberalno-mislečih starišev vcepljevali taki liberalni (brezverski) nazori. Brez potrebe brezverske šole ustanavljati je pedagogičen nesmisel. To načelo tudi nikakor ne svedoči modrosti sedanje dobe, da so majhne verske šole združili v večje brezverske z učitelji in učenci raznih ver, hoteč s tem nekaj malega prištediti. S tem se niso poboljšale, marveč pokvarile šole." — Tem besedam istinito svobodnega pedagoga pač nimam kaj pridejati. Ker našim pedagogom ne veljajo cerkvene avkoritete, naj jim pač odpro oči te besede.
Pa ne samo gledč značaja, tudi glede »domoljubja" se pregrešč oni pedagogi in moderni učitelji, ki zahtevajo brezversko šolo. V čem pa obstoji pravo domoljubje? če tudi imamo to besedo čestokrat na jeziku, vendar-le imamo napačne za-umene o njem. Pravo domoljubje je, da ljubimo domovino, deželo, v kateri je tekla naša zibelka; ker je ravno naša domovina, to je, ker so naši stariši tu živeli, ker tii stoji hiša, v kateri smo preživeli našo prvo dobo otroško: kaj lepo izrazi to domoljubje do domačih tal pesnik z besedami: „Tud' tukaj (na tujem) solnce hodi okrog, — dolino vidim hrib in log, — a solnce naše bolj blišči, in hrib naš lepše zelezni." —Drug objekt, kateri mora pravo domoljubje oklepati, je narod, ki nam je po veri, krvi in jeziku soroden. Zategadel zopet zdihuje pesnik: „Dežela moja, kje ležiš, ki jezik moj mi govoriš, kjer znanci moji še žive, prijatelji moji v grobih spč."
Na podlagi vere in jezika se je tudi izcimilo že v starem veku pravo domoljubje le pri Grkih in Izraelcih. — Že Homer v svoji „Ilijadi" prilastuje svojim vitezom to ljubezen do domovine. — Odslej srčno hrepeni videti dim v svoji domovini, kako se kvišku vzdiguje, in Agamemnona oblijo solze, ko je zopet stopil na domača tla. Kedar-koli je sovražnik napal Grško, šli so z veseljem v boj, da rešijo vero in domača tla. — Ravno tako se kaže na verski podlagi pravo domoljubje izraelskega ljudstva. Svesti si, da so od Boga izvoljeno ljudstvo, obsegala je ljubezen sv. postavo, domača tla in narod. Kolikor časa so tem načelom zvesti ostali, branili so deželo tudi proti močnejšemu sovražniku ter ohranili neodvisnost. Ko so pa postali nezvesti, zgubili so svobodo in bili odpeljani v sužnost. Tu so milo zdihovali, spominjajoč se Sijona. Pri poznejših narodih se je pravo domoljubje razvilo še le ua podlagi krščanstva, ki uči vse narode enako ljubiti.
Šola ima namen gojiti tudi domoljubje. To pa se more zgoditi le na verski podlagi, to je, če je šola verska. Saj nas uči zgodovina, da so verna ljudstva tudi najbolj domoljubna. In najlepši vzgledi domoljubja so vzrastli na tleh verskega prepričanja.
Sreča — piše „Jezičnik" — posebna sreča, da ga je blagi Fr. Košar opisal nam tako izvrstno, da je neki mož božji mi dejal: O Kosarjevem Slomšku velja, kar je rekel nekdaj sv. Tomaž Akvinski o sv. Bonaventuri, ko je slišal, da spisuje življenje sv. Frančiška: „Sinamus inquit sanctum pro sancto la bor are!" — Vsem pravim Slovencem geslo pa naj bodo besede, katere je po njegovem poročilu pokojni knez in vladika A. M. Slomšek govoril na Slatini poslednjikrat v zboru svojih duhovnikov ter jih zapustil nam kot oporoko svojega zlatega rodoljubija: „Bodimo vedno zvesti katoličani, Avstrijci in Slovani!"
Zato je po pravici Slomšek Vodniku v zahvalni spomin za stoletnico njegovega rojstva med drugim posvetil te-le besede:
Kraljestvo nama bilo ni Bogastvo toga sveta: Slovenš'na bliša in časti Slovencem ne obeta. Zaupam pa, da bodeva V nebesih večno združena, Slovenca prav vesela
S Slovenci slavo pela.	(Dalje prih.)
Brezverstvo, naj si pride od koder hoče, je najhujši sovražnik pravega domoljubja, brezverska vzgoja iz-podkopuje tudi pravo domoljubje; torej1 brezverske šole tudi ne morejo vcepiti' v sr*«-- otrok pravega domoljubja.
Pravi n Aro dni pedagog mora tudi že s tega stališča zahtevati versko šolo. Če tega>. ne' stori, pač se ne sme imeti za pravega domoljuba, kakor tudi ne, bodisi že kedor-koli, ki je nasprotnik verski šoli.
Prisilno zavarovanje.
(Dalje.)
O tem, da bi deželna prisilna zavarovalnica mogla zadovoljevati se z nižjimi premijami, ko privatne zavarovalnice, pač glede na upravne troške ne more biti govora. Jedina mogočnost bi bila le v tem, da bi ves oni dobiček, kateri se je sedaj plačeval delničarjem privatnih zavarovalnic, prišel v korist članom samim. Ta dobiček pa je, kakor sem prej dokazal, vsaj na Kranjskem tako silno neznaten, da bi ga daleko nadkriljevala večja nevarnost vsled prisilnega zavarovanja vseh, tedaj tudi najslabših objektov. Prav poučljiv zgled o tem imamo v Švici, kjer se je ljudstvo s početka navduševalo za posilno zavarovanje in ga je splošno glasovanje v mnogih kantonih spravilo tudi v veljavo, kjer pa je že po kratkem času vsled naraščauja premij nastal popoln prevrat v nazorih. Tako se je na priliko v kantonu Graubiindenu zavarovalna premija za poslopja vsled prisilnega zavarovanja zvišala od 1V2 na 7 Per m'"e in narod sam vzdignil se je vsled tega proti inšti-tuciji prisilnega zavarovanja ter jo odpravil po komaj sedemletnem obstoji, postavivši na njeno mesto zopet konkurencijo privatnih zavarovalnic. — Jednako opažamo tudi na Nemškem — kjer je po nekaterih krajih že od začetka tekočega stoletja vpeljano prisilno zavarovanje po tako imenovanih združbah (So-cietiiten) — da te združbe pobirajo višje premije, ko privatne zavarovalnice za jednake objekte in o jednakih okolnosti po onih krajih, kjer ni privilego-vanih združeb.
Pa tudi prepičla vdeležba pri zavarovanji ne govori za potrebo prisilne zavarovalnice. Po statističnih podatkih one zavarovalnice, na katero se je skliceval v deželnem zboru gospod profesor Šuklje, plačuje se na Kranjskem od vsake zavarovane hišne številke povprek po 4 gold. 50 kr. premije na leto. Ker so torej zavarovalnice prejele leta 1886 na Kranjskem za premije 235.796 gld. in ker od tega zneska spada le pičlo odstotkov na zavarovanje premičnin, vidno je, da je na Kranjskem zavarovanih čez 50.000 hišnih številk, tedaj dve tretjini vseh. Vsaj pa že tudi res ni najti dobrega, previdnega gospodarja, ki bi ne bil skrbel za zavarovanje.
Prisilno zavarovanje bilo bi konečno za občansko svobodo naravnost škodljivo. Vzvišen je nauk, da je Bog dal človeku takrat, ko ga je vstvaril, prosto voljo; lepa, k napredku iz-podbujajoča je tudi zares zavest, da more z onim, kar imenuje svoje lastno, razpolagati po svoje. Kako napolnuje pogorelcu, ki se je o pravem času zavaroval in prejel povrneno vsled požara mu nastalo škodo, srce zadovoljnost o storjeni dolžnosti do sebe samega; kako nasprotno razjeda kes onega, ki je to opustil vsled zanikrnosti ali brezbrižnosti. „Moje je bilo, a ni me bilo skrb za nje; o! v prihodnje bodem vedel vse drugače ceniti to, kar imam" — more se čuti mnogokrat na pogoriščih od takih nezavarovancev, in marsikoga je ravno o taki priliki izpodbodel vzgled skrbnega soseda, da ga je jel posnemati tudi v ostalem. Vzemite gospodarju pravico določevati, ali naj bodo poslopja njegova zavarovana ali ne in prisilite ga k zavarovanju, vzeli ste mu s tem lep pripomoček po hrepenenji k večji popolnosti in pritisnili ga precej bliže k fatalizmu. Pač to ugaja onim nemškim socija-listom, ki za Bismarckom propovedujejo, da je človeštvo zaradi držav na svetu; ne more pasi tacega stanja želeti nikdo, kateri priznava načelo, da so države zaradi človeštva in da ima v uravnavi teh držav priti k veljavi svobodna volja človeštva.
Politični pregled.
V Ljubljani, 20. marca.
Notranje dežele.
Cesar je podaril vojnemu ministru grofu Bylandtu pri njegovem odstopu veliki križ Štefano-
vega reda ter mu to naznanil v jako laskavem pismu. Njegovim naslednikom je imenovan komi poveljnik general baron Bauer. — Grof Artur Bylandt-Rheidt porodil se je leta 1821 na Dunaji. Leta 1887 je bil kadet pri 26. pešpolku, kmalu potem pri topničarstvu, 1. 1864 je postal polkovnik, 1. 1869 generalni major, 1. 1870 imejitelj 9. top-ničarskega polka, 1. 1874 FML., in 1. 1876 je bil poklican v ministerstvo. Cesar podarja v svojem pismu njegovo vestno 121etno službovanje in zasluge pri preosuovah armade. Novi vojni minister. Ferdinand baron Bauer je bil rojen 1. 1825 v Lvovu. Odlikoval se je leta 1866 posebno pri Kustoci in Santi Luciji, ter je bil odlikovan z viteškim križcem Leopoldovega reda z vojno dekoracijo. Leta 1874 je postal FML. in načelnik generalno-štabnega tečaja, in dve leti pozneje poveljnik v strelski šoli pri Bruku. L. 1881 je postal FZM. in leto pozneje dunajski korni poveljnik.
Predarlsko ima blizo 16.000 opravičenih vo-lilcev. Za versko šolo pa jih je podpisalo do 13.000 prošnje, kojih mnogo so jih tudi odposlala razna društva, občinski zastopi itd.
Hrvatski romarski vlak odpelje se v Rim začetkom meseca aprila. Odpeljal se bo tudi kardinal Mihalovič in škofje križevaški in senjski.
Graška vseučilišna društva, ki so odposlala deputacije k pogrebu v Berolin, razpustilo je deželno namestništvo vsled ukaza, došlega mu od ministerstva notranjih zadev. Ta društva so „Styria", »Franconia" in »Corinthia".
V nanje države.
Papež Leon XIII. ni mogel darovati v sik-stinski kapelici sv. maše za nemškega cesarja Viljema, kakor se je to zgodilo pri smrti španj-skega kralja, ker je bil ranjki cesar protestantske vere. Zato se bo pa spominjal slavnega nemškega vladarja v svojem govoru pri prihodnjem konzisto-riji. — Italijansko liberalno časopisje vedno trdi, da je rimsko vprašanje le notranja zadeva, v kojo se ne sme vmešavati nobeden inozemec. Da sami ne verujejo na to svojo zatrjevanje, kažejo nam najbolje sami s tem, da obravnavajo rimsko vprašanje vedno v zvezi z drugimi državami ali vladarji. Povodom prestolne spremembe v Nemčiji so se ti listi hitro požurili prorokovati, da se bo rimsko vprašanje vsled tega na slabo obrnilo za papeža. To sklepajo — »Riforma", „Popolo Romano" in drugi — iz tega, kako se je še kot prestolonaslednik baje izrazil nemški cesar nasproti sv. Očetu pri svojem obisku pred leti. Vsaka besedica tega razgovora je napo-minanim listom znana — seveda le v domišljiji. Sedanji cesar Friderik je neki rekel, da se popolnoma strinja s sedanjim stanjem v Italiji. No, temu nasproti je treba naglašati, da se prestolonaslednik ni odpeljal v Vatikan s Kvirinala, marveč od nemškega veleposlaništva. Pri vsem tem pa je nespametno, ko bi hotel kdo iz teh okoliščin sklepati, kako bo postopal cesar Friderik nasproti rimskemu vprašanju — le ono je jasno, da imajo italijanski liberalci slabo vest in veden strah zaradi te kočljive stvari.
Med srbskimi radikalci in Garašaninom navstal je takoj po volitvah velik razpor. „Wr. Allg. Ztg." se poroča iz Belgrada, da se hočejo radikalci ločiti od svojih zaveznikov, saj imajo sedaj ogromno večino. Garašaninovci so zaradi tega zelo osupneni in srditi; morebiti se bo že v kratkem nov vladen preobrat poročal iz Srbije. Poročilo slove: Minister notranjih zadev, Milosavljevič, je odstavil dvajset na-prednjaških okrožnih in okrajnih glavarjev zaradi uradniške zlorabe ter jih izročil kazenski sodniji. Dotične disciplinarne preiskave pričele so se takoj po propadu Garašaninovem. Ta korak so Rističu zelo zamerili ter je bil tudi eden vzrokov, da je moral iti. Ako so tedaj tudi radikalci nadaljevali to preiskavo ter jo izvršili, ako se niso bali dregniti v Garašani-novo sršenovo gnezdo, čutiti se morajo na jako trdnih nogah.
Bolgarska vlada odgovorila bo na turško noto še-le, ko se bo zjasnil splošni politiški položaj vsled prestolne spremembe v Nemčiji. •— Stambu-lovo glasilo »Sloboda" piše o znani zadevi glede iz-neverjenja pri prvem pešpolku: »Cule so se tukaj razne govorice o izneverjenjih pri prvem pešpolku. Molčali smo toliko časa, da je preiskava vsaj nekoliko razsvetlila to zadevo. Vojni minister je v ta namen sestavil komisijo, ki je pri svojih pogostih sejah sklenila jako imenitne naredbe. Odpuščenih je več častnikov. Zadeva je žalostna in resnejša, kakor smo mislili začetkoma. Brigadir Popov je odpuščen iz službe, kojo je prevzel major Tantilov."
Dne 16. t. m. je bila v ruski prestolnici slovesna služba .božja za ranjcega nemškega cesarja v protestantski cerkvi. General Schweiuitz razposlal je nad štiritisoč vabil. Navzoč je bil car s carjevno in vsem dvorom; pastor D a 11 o n se je spominjal v ginljivem govoru visokega pokojnika ter rekel, da ni nikjer žalost zaradi njegove smrti tolika, kakor pri ruski carski družini in ruskem narodu. — Listi hudo hujskajo zoper Avstrijo, ali bolje rečeno zoper avstrijsko-nemško zvezo. „Novoje Vremnja" trdi, da ni nič samopašnejšega od mirovne lige. „Mosk. Vjed." pa vabijo Avstrijo, naj zapusti »trohljivo" Nemčijo iu se zaveže z Busijo.
.'^Koln. Ztg.", ki je po mnogih trditvah v zvezi z nemškim kanclerjem, piše o proklainaciji cesarja Friderika: „Ukazoma cesarjevima narodu in
državnemu kanclerju ter ministerskemu predsedniku ne pripisujejo dobro poučeni krogi nobenih neposrednih ali tudi bližnjih praktičnih nasledkov." Po domače povedano, „dobro poučeni krogi" v Nemčiji niso pri volji, da bi se natančneje brigali za cesarske ukaze. »Berliner Tagblatt" razburjeno zavrača imenovani list ter pred vsem povdarja, da nazori Bismarckovi nikakor ne opravičujejo tacega nesramnega zaničevanja cesarskih naredb, kajti Bismarck je bil od nekdaj zvest služabnik cesarske hiše in bo gotovo skrbel, da se bodo strogo in vspešno izvršile cesarjeve naredbe.
Francoska vlada je na veliko začudenje pokazala zopet nekoliko odločnosti, ko je začasno umirovila generala Boulangerja. Vladi prijazni listi in drugi hvalijo to naredbo, toda pri tem pa tudi ne prikrivajo bojazni, da se bo „BoulangitisB še bolj razširila. Vlada je dobro premislila, kaj je storila. Ako hoče Boulanger, da ga volijo v državni zbor, pristopiti mora v stalni pokoj ali pa v rezervo. Boje se, da bodo v Parizu navstali nemiri, kakor hitro bo tjekaj prišel. Vlada izdaja ojstre naredbe, da bi preprečila preteče izgrede. Boulanžistiški listi pišejo jako razburjeno ter poživljajo narod, naj zdrobi sedanjo parlamentarno vlado ter proglasi Boulangerja kot cesarskega imperatorja. Prihodnji dnevi bodo skoraj gotovo že pokazali, kaj namerava storiti nasproti vladini naredbi general Boulanger.
Anglija in Francija ste se menda vendar sporazumeli o konečnih pogodbenih določbah glede sueškega prekopa. Javlja se iz Carjigrada, da bo francoski veleposlanik grof Montebello v kratkem naznanil Turčiji premembe v pogodbi, koje jej dovoljujete zgorajšnji vladi.
Buski veleposlanik pl. Nelidov je obiskal Kia-mila pašo ter mu nasvetoval, naj Turčija pozove Koburžana, da se odpelje iz Bolgarije, ker se je že izjavila o njegovem nepostavnem tamošnjem bivanji. Dostavil pa je Nelidov, da je to le njegov oseben nazor, nikakor pa ne uraden predlog Rusije.
Dnevne novice.
(Spomenica vladiki Strossmayeru), katero mu je „Družba sv. Mohorja" v Celovci poklonila, glasi se naslednje:
Občudujoči Vaše prevzvišenosti neusahljivo da-režljivost za duševni razvitek bratskega nam naroda; — videči umetniški spomenik Vaše stolne cerkve Bogu na čast, kristjanstvu v slavo; priznavajoči velikanske ideje Vašega uma, združiti narode slovanske v krilu sv. katoliške cerkve:
Izražamo Vam milostljivi prevzvišeni gospod Josip Juraj Strossmayer, vladika bosenski in sremski, na slovesen dan Vaše zlate svete maše v imenu „Družbe sv. Mohorja" največjo udanost in izrekamo presrčno svojo radost, da šteje naša družba prvega sina bratskega nam roda med svoje najodličnejše dosmrtne ude, sebi na čast, narodu našemu v ponos.
V Celovcu, dne 19. sušca 1888.
Odbor družbe sv. Mohorja. Dr. Valentin M ii 11 e r 1. r., predsednik.
And. A 1 i j a n č i č 1. r., Lamb. Einspieler 1. r., Ivan H u 11 e r 1. r., Ivan W i e s e r 1. r., B. O. Rossbacher 1. r., Šim. J a n e ž i č 1. r., doktor Jakob Sket 1. r.
(„Strossmayerjev večer.") Kakor smo že javili, priredilo je »Pisateljsko društvo" preteklo soboto slavnost na čast svojemu častnemu članu vladiki Strossmayerju. Te slavnosti se je vdeležilo 89 gospodov iz Ljubljane in bližnje okolice. Med odličnimi rodoljubi smo zapazili gg. Petra Grassellija in Ivana Murnika. Slavnost je bila zelo krasna, zabava živa, tako, da ostane vsakemu vdeležencu v prijetnem spominu. Dvorana pri »Dunajskem mestu" bila je lepo ozaljšana. Podobe Nj. Veličanstev Frana Josipa in presvetle cesarice, Njiju visokosti prestolonaslednika Rudolfa in Štefanije ter slavljenca vladike Strossmayerja bile so ogrnene v zelenjavo. Društven predsednik g. dr. Vošnjak poprime prvi za besedo, pozdravi društvo in napije prvo zdravico, kakor je to pri nas navada, Nj. Veličanstvu presvetlemu vladarju kot ustave prvemu zaščitniku, ki z jednako ljubeznijo objema vse narode avstrijske. To zdravico je sprejelo društvo stojč, a godba je zasvirala cesarsko himno, katero so tudi stoje poslušali navzoči gostje. Ko se je burno odobravanje poleglo, imel je slavnostni govor g. dr. Vošnjak namesto obolelega slavnostnega govornika. Govornik nam je narisal v glavnih črticah življenje iu kulturno de-, lovanje Strossmayerjevo ter je zlasti omejil akademijo znanosti in umetnosti, vseučilišče, galerijo slik in stolno cerkev v Djakovu, kajti za vse te zavode,
posvečene Bogu in znanosti, ima se hrvaški narod zahvaliti svojemu največjemu dobrotniku Stross-mayerju, ki je vse svoje življenje in imeuje žrtvoval za narod. Zdravica je bila burno sprejeta. Na to se oglasi našega stolnega mesta župan gosp. Peter Grasselli, govori v krasnih besedah o hrvaško-slovenski vzajemnosti, zlasti pa povdarja zasluge, katere si je v to pridobil slavljenec, ter napije bele Ljubljane častnemu meščanu, torej našemu someščanu, da ga Bog poživi in mu zakliče slava! Samo ob sebi se umeje, da so i to zdravico sprejeli gospodje z velikim odobravanjem. Sobotne slavnosti vdeležiio se je tudi mnogo Hrvatov, bivajočih v Ljubljani, katere je povabilo »Pisateljsko društvo", da ž njim vred proslavi vladiko Strossmayerja. Hrvatom napil je g. Anton Trstenjak, osobito povdarjaje lojalnost hrvaškega naroda, kateri je že večkrat rešil Avstrijo, da smemo po pravici imenovati Hrvate »čuvarje cesarstva". Za to napitnico se je zahvalil Hrvat g. Levstek in izrazil simpatije, ki jih goje vslelej Hrvati za Slovence. Zelo krasno sta govorila tudi gg. dr. Milko vi č in podžupan Vaso Petričič. Dr. Milkovič govoril je v ruskem jeziku, opominjal nas na zlogo ter napil bodočnosti slovanski. G. Petričič pa je v srbskem jeziku nazdravil v imenu Srbov zlogi in hrvatski ljubavi, katera naj veže oba jednokrvna naroda. Na to je še mestni inženir gosp. Duffe govoril v češkem jeziku in gospod Srečko Nolli ko podstarosta »Sokola" izrazil simpatije za vladiko Strossmayerja, in ofieijalni del „Strossmayerjevega večera" bil je končan. Razni govori vrstili so se še drug za drugim, a godba je svirala vmes lepe slovanske pesmi.
(Družba sv. Cirila in Metoda.) Kakor se nam poroča, poslale so v smislu vodstva peticije za versko-narodno šolo podružnice: beljaška na Koroškem; gorenjska dolina v Kranjski gori, škofjeloška, vipavska, trnovsko-bistriška (moška), litijska, ribniška, vse na Kranjskem; goriška, ajdovska in za cerkljanski okraj na Goriškem.
(Umrl) je na Vačah dne 16. t. m. za pljučnico beneficijat č. g. Josip Poklukar. Pogreb je bil včeraj. N. v. m. p.! — V Zatičini je umrl dne 18. t. m. začasno umirovljeni kapelan, č. g. Andrej Adamič. Porodil se je dne 17. maja 1860 v Brezji poleg Muljave, v župniji krški. Pokojnik je bil marljiv in nadarjen dijak, miren in blag značaj. V nekaterih spisih svojih koje je objavil naš list, pokazal je spretno pero, zdravo domišljijo in temeljito proučevanje narodnih šeg in navad prav po vzgledu svojega rojaka Jurčiča. N. v m. p.!
(Ljubljansko barje pod vodo.) Vsled neprestanega deževja zadnjih dni in južnega vremena raz-tajal se je sneg po deželi, napolnile pa so se tudi struge voda malone do vrha. Ze par dni je Ljubljanica toliko narasla, da je izvan svoje struge razlila se po ljubljanskem barji, ki je vsled tega dobilo podobo pravcatega jezera. Kakih 400 korakov za botaničnim vrtom zalita je tudi ižanska cesta z vodenimi valovi; vasi, kot: Crnavas, Havtmanca, Ilovca so zajele več čevljev na visoko vode. Ubogi močvirci! V vednem strahu, da vodeni naval še bolj ne naraste, skoro ne vedo, kaj bi storili. Nekateri so se pač včeraj proti mraku napotili s culicami v mesto, kjer bodo ostali, dokler ne donese golob zelene vejice; drugim, ki se tolažijo na skoraj z boljšimi časi, dovaža se v čolnih raznega živeža. A če bode voda še nekaj dni ostala v tej višini, morali bodo pač iz zdravstvenih ozirov preseliti se na trša tla. Ljubljančanje so si včeraj in nedeljo v gostih trumah z grada ogledavali to žalostno panoramo. Stari ljudje ne pomnijo, da bi bila voda za toliko visočino nastopila, odkar je iztrebjen »cesarski graben". Kakor čujemo, stopajo tudi po drugih krajih naše domovine reke visoko čez svoj normalni tek.
(Delavskega izobraževalnega društva ljudski shod — »Slavčev" koncert.) Ob 2. uri v nedeljo popoludne sešli so se člani izobraževalnega društva v Schreinerjeve pivarne stekleni dvorani, še več pa je došlo radovednega občinstva. Najbolj nas je zanimala 2. točka dnevnega reda — delavec in Liechtensteinov predlog. Menda se niso čutili ti gospodiči zadostno zmožne, da bi govorili o takih stvareh; zato so si najeli v ta namen dva graška nemška Demostena — škoda za »s krvamimi žulji zasluženi denar", koji so vrgli skizi okno! Culi smo tri govornike: Prvima dvema sicer moramo priznati, da sta se dobro priučila premlačeui slami iz židovsko-liberalnega časopisja in da sta si dobro zapomnila glavne fraze, koje se čtijejo v enomer pri ljudeh t®
vrste, toda zdi Se nam odveč, da bi navedli vse ugovore in rotenja zoper versko šolo — saj dostikrat Demostena sama nista vedela, kaj hočeta povedati. Gospod vladni komisar ju je sicer sem ter tja pozval na red, ker sta napadala »tako mimogrede" vladne naredbe, tudi se je culo ploskanje nekaterih poslušalcev, toda večjidel na neprimernih mestih govora — povelje je bilo namreč preslabo — da so se morali mej seboj opominjati „zur ordnung"; a srečno sta zapustila konečno oba apostola delavske sreče govorniški oder. Tretji govornik — tukajšnji črevljar Vovk — hotel je slovenski razložiti, kar sta prej nemški »čenčala" njegova predgovornika. Resnici čast — možiček ima gromovit glas! Upil in razsajal je, da smo se kar izradostili — še je Kranjcev, ki imajo krepka prsa in zdrava pljuča, še je naš rod čvrst — in zaigral je na našem obrazu smehljaj — pomilovalen! Kaj g. Vovk govoril, tega menda sam ni vedel; vse besede »temne pa krepke" so bile le uvod do onega stavka, ko je napadel papeštvo, poglavarstvo katoliške cerkve. Gospod vladni komisar mu je odtegnil besedo, predsednik shodu, Wegerer, je rekel, da hoče gosp. komisar »izvrševati obsolutizem", in slavnega shoda je bil konec — vladni zastopnik ga je razpustil. Navstal je krik, ki je jasno dokazoval, da je društvo v resnici »izobraževalno" društvo (ali kaj?), da so popolnoma opravičeni, ako se natančneje brigajo za normalni pouk — v omiki. — Potolažil in sprijaznil pa nas je zvečer zopet z delavskim stanom vrli »Slavec". Ees, da se je njegov predvčerajšnji koncert porodil pod nesrečno zvezdo: vojaška godba se je odpovedala, slavnostni govor je bil prepovedan, in odličnejši krogi narodni so izostali. Ees, da pevec nima pravega veselja, ako vidi dvorano pred sabo do polovice prazno — toda vzlic vsemu temu rešil je tudi tukaj »Slavec" svojo čast. Za mlado društvo res velika naloga, ako postavi na vspored enega večera točke, kakor: »Samo", »Gorenjski slavček" in »Kdo je mar?" Toliko večjo pohvalo zasluži, ker je vse težave premagal v teh ne lahkih in velikih zborih. Gospod Meden bil je, kakor navadno, pri izbornem glasu. V točkah: »Naša zvezda", »Gorenjski slavček" in »Kdo je mar?" segal je poslušalcem njegov siloviti in mili glas v srca in nehote smo se povpraševali, ali je mogoč ta mladostni glas pri petdesetletnem možu, ki že blizu četrtstoletja umetniški prepeva pesen slovensko? Vsa pohvala tudi čveterospevu (gg.: Pavšek, Jeršek, Bajec, Vidmar). Burno ploskauje in splošna zadovoljnost občinstva pa bodi »Slavcem" v zadostilo in tolažilo, ako jim je morebiti zagrenil veselje slab obisk. — Gospodičina Zvona rjeva je znana kot prva igralka na slovenskem odru, treba ni torej še posebej povdarjati, da je izborno predavala divno in vedno novo Gregorčičevo »V pe-pelnični noči". Kot nadomestilo za vojaško godbo napovedovali so nam listi sodelovanje gospoda W a g n e r j a in viteza Janušovskega. Komur je na pravem glasbenem vžitku , ta ravno ni pogrešal posebno vojaške godbe. Po vsaki točki pozvalo ju; je občinstvo po večkrat na 0(ier — to menda zadostno spričuje, da je gospod Wagner s svojimi gosli pridobil za-se v naskoku poslušalce in da mu je bil gosp. Janušovski na glasoviru vreden vrstnik.
(Skriptorjem) v tukajšnji licejski knjižnici je imenovan suplent na tržaški državni gimnaziji, g. Konrad Štefan.
(Iz Šmarija.) Vpisovalne pole za versko šolo, katere smo odposlali početkom meseca, podpisalo je 349 samih posestnikov; mej drugimi oba gospoda župana velikih občin Šmarije in Grosuplje in vsi odborniki. Pritisnena sta tudi oba občinska uradna pečata. Tudi družba sv. Mohora dobiva od leta do leta ugodnejša tla mej nami. Letos pomnožilo seje število društvenikov na 68; zrno — ako tudi malo — veličastnej zgradbi ponosa narodu slovenskemu.
(Graški odbor za potovanje v Rim) naznanja, da pojde aprila meseca tudi iz Gradca posebni romarski vlak v Rim. Ker se bodo baje tudi nekateri naši romarji Štajercem pridružili, objavljamo graškega romarskega vlaka vožni red in nekaj pojasnil glede potovanja s tem vlakom: Romarski vlak odhaja iz Gradca dne 9. aprila ob 6 uri in 30 min. zjutraj, ter dospe v S p i e 1 f e 1 d ob. 6. uri 35 min., v M a r i b o r ob 8. uri 7 min., v P o 1 č e ob 8. uri 58 min., v Celje ob 9 uri 51 min., na Zidani-most ob 10. uri 31 min., v Ljubljano ob 12 ,nri 6 min., v N a b r e ž i n o ob 4 uri 12 min.,
kjer bo oddililjeja 36 min., v Korttioa ob 6. uri 8 min. zvečer. Daljno potovanje objavilo se bode kasneje. — Sedaj je uravnano takisto, da pridejo romarji 10. aprila ob 6. uri zjutraj v Loreto, ter tu ostanejo do 1. ure popoludne, Ob 1. uri se odpeljejo iz Lorete in so zvečer v Rimu. — Vožni listki se dobivajo za Gradec-Rim, Maribor-Rim, Ljubljaua-Rim, in veljajo za Gradec-Rim: I. razred 15465 frankov, [II. razred 110 75 frankov, III. razred 72-60 frankov; za Maribor-Rim: I. raz-146 65 frankov, II. razred 104-75 frankov, III. razred 68-60 frankov; za Ljubijano-Rim: I. razred 134 65 frankov, II. razred 95-75 frankov, III. razred 62-60 frankov. Iz Ljubljene se plača torej za vožnjo v Rim in nazaj v I. razredu 67 gld. 70 kr.; v II. razredu 48 gld. 20 kr. v III. razredu 31 gld. 50 kr. Ti vožni listki se bodo dobivali prve dni aprila v knezoškofijski pisarni, oddaljeni jih dobodo po pošti po svojih cerkvenih predstojništvih. Romarji, kateri ne stanujejo v Gradci, Mariboru, Ljubljani, dobodo do tjakaj na vseh postajah južne železnice polovične vožne listke, ki veljajo 45 dni, pokažejo naj le na svoji postaji romarsko sprejemnico. Ugodno druščino naj si oskrbi vsakdo pravodobno, da se ob odhodu romarji nemudno . porazdele v vozove. V I. razredu bodo po 4 osobe skupaj, v II. po 6 v III. po 8 oseb. Ker se je nad 300 romarjev oglasilo, dovoljuje se, da sme vsakdo vzeti seboj jestvin za ta 2 dneva. Dobivale se bodo tudi na železnici potrebne reči po ceni okolnostim primerni. V Loreti bodo lahko vsi duhovniki darovali sv. maše, in drugi romarji prejeli sv. obhajilo. Izpovednikov bode razven tamošnjega domačega na razpolaganje nemških in slovenskih. Iz loreške cerkve je na kolodvor pol ure. Kdor bi se rad peljal, naj se takoj oglasi, da se prjpravijo vozovi, pešci gredo na kolodvor, v sprevodu prtlaga ostane v železnici. Zajutrkujejo naj romarji v Loreti po kavarnah, v hotele naj ne hodijo. Zapisnik železničnih postaj, koder se bodo romarji vozili, in imenik vseh potujočih tovarišev dobode vsak romar gredoč.
(Osepnice.) Dne 18. t. m. sta zbolela 1 ženska, 1 otrok. Ozdravel 1 otrok, umrl 1 otrok. Bolnih 45 oseb.
p Čas Stanje	§ g
—----Veter	Vreme	|
zrakomera toplomera	m _
opazovanja T mm po Celziju	a g
17. uTzjut.l 724-2	si. sever	megla Cg.8
17.2. u. pop. 723-8 5-0	si. szap.	dež de-
9. u.zvee. 724-0__4-2	si. szap.	__
7. u. zjut. 723 6 40	si. zap.	dež 45.00
18.2. u. pop. 7221 0-2 „	del. jasno de?
9. u.zvee. 720 4	48	si. vzh.
Telegrami.
Szathmar, 19. marca. Doslej se je zrušilo 50 hiš. Voda narašča.
Bekes-Csaba, 19. marca. Voda je odnesla nasip. Položaj jako žalosten. Eavan enaka morju.
Strasburg, 19. marca. Cesarski ukaz naznanja nastop cesarja Friderika, ki bo vedno varoroval državne pravice do Alzacije in Lorene in gojil nemške šege. Uprava bo milostna, pa odločna, da se deželi zopet spojite z državo.
Rim, 20. marca. „Agenzia Štefani" poroča: V Palači Pitti v Florenci so pripravljene dvorane za kralja in kraljico, ki bota prišla obiskat angleško kraljico.
Pariz, 20. marca. Mnogi poslanci skrajne levice so protestovali v izjavi proti Boulan-gerju ter povdarjali, da za Boulangerja oddani glasovi so odpoved pravicam prostega naroda. Kedar so se vojaški poveljniki vtikali v politiko, bile so narodove pravice in dežela vedno na škodi. Izjava zahteva, naj se odkloni nevarna manifestacija._
Vremensko sporočilo.
gl. 40 » 15
» 35 » 30
" 90
n 05*
(glej podobo)' najbolj praktično, elegantno, moderno in priljubljeno tapecirano pohištveno orodje, preoblečene z moder-blagom in močnim nim in popolno pozainenterijo, to je s čopi in dolgimi franžami iz blaga, izdeluje po — 3S gold. a. v. — zajamčeno dobro in solidno narejene
Anton Obreza,
tapecirar in dekorater
v Ljubljani, Kljužarslie ulice štev. 3,.
[pod mestnim trgom).
Uzorci blaga resnim kupcem franko na razpolago. Vsa. v mojo stroko spadajoča dela v mestu in na deželi izvršujem., najceneje. — Modroce na peresih (Federmadratzon) tO g*l. in višje. — Preč. duhovščini priporočam kot špecijallteto: altarue preproge.
Ceniki s podobami zastonj in f ranko na za-htevanje.
Leopold Tratnik,
izdelovatelj cerkvene posode itd.,
(8)	SajT&MJ&a©*
sv. I?eti*a cesta. št. ?J7.
Zahvaljujem se prečastiti duhovščini in p. n. cerkvenim predstojnikom za veliko zaupanje in naročila, odkar imam svojo sedanjo delavnico, ter prosim, da mi ohranijo to zaupanje in me v prihodnje podpirajo z naročili umetno izdelanih cerkvenih posod itd. (Moja dosedanja dela spričujejo najbolje o moji sposobnosti.) Po naročilu izdelujem naj-lineje zlate in srebrne, cizelovane posode: kelihe, ciborije, monstrance itd. Iz bronca ali bakra: lustre, svečnike, svetilnice, kan-delabre za velikonočne sveče v raznih slogih in velikostih, na zahtevanje tudi po predloženih obrisih. Prevzemam tudi naročila na , mašne table, posodice za sv. olje in krstno pripravo, prav priročne obhajilne svetiljke, križe za bandera, altarje in sobe, kadilnice in aspergile iz najboljše bele kovine. Strelovode izdelujem po najnovejših skušnjah. Za-dovolil bom vsacega naročnika, bodisi da je delo prepuščeno mojemu okusu, bodisi da se mi je predložil načrt. Izdelujem po najnižjih cenah vsa kovinska cerkvena orodja, koja na željo tudi pozlatim, posrebrim ali naravno politujem (natur-polirt), ter jamčim posebno za stalno pozlačenje in posrebrenje.
Staro orodje jemljem v popravo.
J}®^: Na željo pošiljam načrte in fotografije že izdelanih predmetov.
Dne 17. dež. Dne 18. dež s prenehljajem. Srednja temperatura 4-5° in 5 0°C., za 2.2° in 1-5° nad normalom.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 20. marca.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) 77 Sreberna „ 5% „ 100 „ „ 16% „ 79 4% avstr. zlata renta, davka prosta . . . 10H
Paprna renta, davka prosta......
Akcije avstr.-ogerske banke ...••• 866
Kreditne akcije . ............
London.............
Srebro ...............
Francoski napoleond.......... 10
ustavlja po najnovejšem amerikanskem načinu brez vsakih bolečin ter opravlja plombovanja in vse zobne operacije
zobozdravnik A. Paichel,
poleg llradeckega mostu, I. nadstropje.
OTOMAHB,
Umetne (7)
sobe m zobovja
Brata
izdelovalca oljnatih barv, firncžev, laltov in napisov.
Pleskarska obrt za stavbe in meblje.
BLiJ bm R» i.g
za Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharja hiši št. 4.
priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje cene.
Posebno priporočilne za prekupee so oljnate barve v ploščevinastih pušicah (Blechbiichsen) v domačem lanenem oljnatem firneži najfineje naribane in boljše nego vse te vrste v prodajalnah.
Cenilce na, zahtevanje.