Prezzo Poštnina plačana ▼ gotovini Spedizioue in abbonamento poslalo Štev. 121 V Ljubljani, v peteh, 28. maja 1943-XXI I^eto VIII. Izključna pooblaščenka «a oglaševanje Italijanskega in tujega | Urednlltvo In opravas Kopitarjeva t, Ljubljana. = Conceisionaria esdnsira per la pnbblidll 31 proveafenza Italiana izvora: Unionc Pobblicitš Italiana S. A, Milano. = Bedazione. AmmtnUtraziooe: Kopitarjeva K Lnbiana = ed eatera: Union« Pubbhcita Italiana S. A. Milano. Riuscito atiacco confro un convoglio nemico Un cacciatorpediniere silurato — 8 velivoli abbattuti II Quartier Generale dclle Forze Armafe co-nunica: Nclla notte sul 25 maggio aerosiluranti italia-ni, avvistato un convoglio avversario, navigante nelle acque del Mcditcrraneo Orientale con torte scorta, lo attaccavano colpendo gravemente con si-luro un cacciatorpediniere. Nella stessa notte noslri acrci da bombarda-mento hanno battuto la rotabile e la linea ferro-viaria tra Marsa Matruk e El Daba._ Velivoli neinici hanno agito su varie localita dclla Sardegna c su Pantclleria senza causare danili di rilievo. 6 apparecchi sono stati abbattuti dal-1’artiglieria contraerea italo-germanica; altri due dal la caecia. Le incursioni segnalatc nel bollettino odierno lianno causato complessivamente 7 inorti c 21 feriti tra la popolazione civilc. Uspel napad na nasprotnikov ladijski sprevod Sovražni rušilec torpediran — 8 letal sestreljenih Italijansko uradno vojno poročilo St. 1097 pravi: V noči na 25. maja so italijanski letalski tor-pedniki zagledali nasprotnikov konvoj, ki je v močnem spremstvu plul po vzhodnem delu Sredozemskega morja, ga napadli in s torpedom hudo zadeli en rušilec. Isto noč so naši bombniki tolkli cesto in železniško progo ined Marsa-Matruhom in El D a b o. Nasprotnikova letala so nastopala nad raznimi kraji po Sardiniji in nad 1’a n t c 11C r i j o, ne Hn bi povzročila kaj znatno škodo. Itnlijansko-nom-ško protiletalsko topništvo je sestrelilo 6 letal, 2 drugi pa lovska letala. Napadi, ki jih omenja današnje vojno poročilo, so povzročili med civilnim prebivalstvom vsega 7 mrtvih in 21 ranjenih. Sovjetski napad ob Kubanu zavrnjen Napadali so z več divizijami in utrpeli hude izgube — 40 ruskih oklepnikov uničenih — Sovjeti so izgubili včeraj 63 letal — Sovražni rušilec zadet ob severnoafriški obali Hitlerjev glavni stan, 28. maja. Nemško vrhovno poveljstvo je včeraj objavilo tole uradno vojno poročilo: Sovjetska vojska je pričela včeraj z več divizijami močan napad proti vzhodnemu krilu kubanskega _ mostišča. Nemške čele so s podporo oddelkov bojnih letal in letal za bližnje polete v protinapadu vrgle sovražnika nazaj in onemogočile ponovne nasprotnikove poskuse za vdor. Boli-ševiki so imeli hude krvave izgube in so pustili na bojišču 40 oklepnikov. V Finskem zalivu je sovjetska podmornica naletela na zaporo nemških min in se 'potopila. V vodah Ribiškega polotoka 60 nemška brza bojna letala potopila sovražno 1500-tonsko tovorno ladjo in zažgala neko obalno enoto. Na vzhodni fronti je bilo včeraj pri 5 lastnih izgubah sestreljenih 63 sovjetskih letal. V Sredozemlju je uničilo letalstvo 25. in 26. maja 29 angleških in severnoameriških letal, med njimi 13 štirfmotornih bombnikov. Pred severnoafriško obalo je bil v noči na 20. uiaja z bombo hudo zadet sovražni rušilec. Italijanski vojni ujetniki so se vrnili v domovino Napoli, 28. maja. e. Včeraj zjutraj je z vlakom iz Brindisija dospela v Napoli prva skupina italijanskih ujetnikov, ki so bili izmenjani za ujete nasprotnike. Italijanske vojake, ki 60 ee vrnili iz ujetništva, so na kolodvoru sprejeli zvezni lajnlk in drugi veljaki, poveljnik za krajevno obrambo, višji častniki in zastopstvo črnih srajc. Bilo jih je okrog 200, ker so se drugi že med vožnjo odpeljali na svoje domove. Vlak je bil popisan z rodoljubnimi gesli in vzkliki Vladarju in Duceju. Ob prihodu vlaka se je razvila vneta manifestacija, ko so potniki in vojaki ob oknih vzklikali Italiji, Vladarju in Duceju. Oblastniki so častnike in vojake najprej pozdravili ter 6e po bratovsko zanimali za vsakogar izmed njih in jih peljali v okrepčevalnico, kjer so jim fašistke postregle s prigrizkom. Vojaki 60 pohvalili požrtvovalnost vojaških kuratov, ki so se zmeraj zavzemali za 6voje ujete brate, ter soglasno obsojali grdo angleško ravnanje, ki so zaradi njega trpeli vojaki in častniki brez razlike vojaških 6topenj. Narednik Gino Angelo, ki ee je vrnil iz ujetništva iz koncentracijskih taborišč v Egiptu in .lužni Afriki, je pripovedoval, kako so italijanski ujetniki z železnimi nožiči izrezljali otroške bojne ladjice, topiče, puške, majhna kolesa in mnogo drugih predmetov ter organizirali pravo umetniško razstavo. Razstava je imela zelo lep uspeh in Angleži 60 pokupili mnogo predmetov. Poveljnik koncentracijskega taborišča polkovnik Blunder je bil ves presenečen nad umetniškimi Živci - poglavitno in najvažnejše nemško orožje Tehten članek ministra dr. Gobbelsa v tedniku »Das Reich« Berlin, 28. maja. s. »Nobena vojaška sila, noben I strateški in strahovalni načrt, ki si ga je zamislil I sovražnik, ne more premagati bojne sile Nemčije,« jo zapisal nemški propagandni minister dr. Gob-bels v članku, objavljenem v tedniku »Das Reich«. »Če je sploh kaka nevarnost, čeprav nezaznatna ob sedanjem stanju 6tvari, potem je ta nevarnost edino v tem, da bi se nemški narod sam odrekel svoji moralni 6ili. Čeprav so pretekle krize pokazale svetu, da Nemčija iz njih ni izšla potrta, temveč si je nabirala novih, še večjih življenjskih moči, vendar sovražnik poskuša z vsemi sredstvi in si izmišlja vsa mogoča propagandna slepila, da bi dopovedal, da vlada med nemškim ljudstvom nezaupanje, ki naj bi pozneje povzročilo zlom. V to upajo zdaj edinole naši sovražniki. Toda ne bodo imeli sreče,« nadaljuje minister dr. Gobbels, »videti, kako se bodo povrnile' razmere iz leta 1918., ko so nam iz tega in samo iz tega razloga vzele zmago iz rok.« »V tej vojni ne gre samo za orožje, gre tudi — in morda edinole — za živce. To je tisto področje, na katerem je treba biti z oklepom zavarovan proti vsaki zasedi. Ni se treba ozirati na dogodke, ki 66 odigravajo ob robu tako obširnega bojišča, kakor je naše. Morebitni obrobni neuspehi ne spreminjajo okvira celotne strategije in živec nemškega naroda ostaja nedotaknjen. Ni torej nobenega razloga, da »i postali nejeverni, zakaj sovražnik 6e bori z enakimi težavami kakor mi, če ne še z večjimi. Ne smemo pozabiti, da je sovražnik izgubil vse, kar je sploh mogel izgubiti, in se mu je posrečilo rešiti čisto po goleni naključju samo še toliko, kolikor mu je potrebno, da je še pri življenju. Naše geslo je torej: vztrajati!«, končuje svoja izvajanja dr. Gobbels. »Treba je gledati na dogodke v njihovi veliki celoti s široko uvidevnostjo, znati moramo iz nesreče zajeti novih moči in novih zagonov za boj, in samo tako bodo pasivni elementi vsake stiske končnoveljavno izgubili v nemškem narodu razkrojevalno silo.« Oklic ruskih generalov o ciljih ruskega protiboljševiškega gibanja Berlin, 28. maja. s. Zastopnik agencije Stefani za Nemčijo je imel priliko, da se je te dni sešel z dvema višjima zastopnikoma ruskega prostovoljskega gibanja, ki 6e bori proti boljševizmu. Ta sta obširno razložila začetke, nagibe in cilje gibanja, rekoč. da je misel o osvoboditvi Rusije izpod boljševiškega jarma našla najugodnejša tla prav pri tistih, ki jih lahko štejemo za prave zastopnike ruskega naroda, in iim je. bilo tuje sleherno partizansko sektaštvo. Naglo zakoreninjenje te plemenite misli je ustvarilo temelje za gibanje, to pa je dovedlo do sestava ruskega osvobodilnega odbora. Ustanovno zborovanje tega odboru, pri katerem so bili na-vzočni razni generali, več ko dve sto višjih častnikov ter zastopstva raznih vrst orožja in čet ki so bile prej v rdeči vojski, je z vzklikom izglasovalo oklic, ki razlogu začetke in cilje prostovoljskega, protiboljševiškega gibanja. Razglas, ki ga je dopisnik agencije fatefam v celoti dobil na vpogled, pravi takole: Ali bivši bojevniki in poveljniki rdeče vojske, ki 'smo stopili v vrste ruskega osvobodilnega giban ja, bi radi v tem razglasu ^ povedali svoje stališče do boljševizma, ki je četrt . - letja tlačil našo domovino. Živeli smo pod bolj-ševiškim jarmom, obiskovali smo boljseviske Šole, delali smo v podjetjih in pod nasilstvom sovjetskih oblasti, storili pa smo tudi svojo do z-Post kot vojaki v vrstah rdeče vojske, zdaj ko smo se pridružili tistim, ki se bore proti boljševizmu, jia čutimo dolžnost, da razložimo, zakaj smo to storili — in kakšni so bili nagibi, ki so nas privedli na to pot. Mi nismo razglasili svete protiboljševiške vojske zgolj zaradi osebnega sovraštva, kajti vsakdo izmed nas ima v žiluh rusko kri, sleherni izmed nas je zvest sin ma- tere Rusije, vsakdo izmed nas pozna trpljenje, ki ga je naši domovini pripravila Stalinova vlada. Preveč je_ nepopisnega trpljenja, ki ga je moralo prenašati rusko ljudstvo in drugi narodi v okviru naše države. Prisilno delo v mestih, sužnost v kolektivnih naselbinah, jarem judovskega gospostva, mučenja v podzemskih prostorih GPU-ja in v koncentracijskih tabori-« ščih. Vse te strahote so se v zadnjem času še povečale zaradi vojne, med katero so bile prelite reke ruske krvi. In vse to smo trpeli zato, da so Stalin in njegovi privrženci lahko stiskali rusko ljudstvo in da bi angleški in ainerikanski kapitalisti lahko že naprej izžemali svoje kolonije in da bi kapitalizem in boljševizem z roko v roki še naprej lahko hlepela po gospostvu nad svetom, /a vse to je moral ruski narod prelivati kri in žrtvovati življenja svojih najboljših sinov. Od tod izviru dolžnost, da mora sleherni Rus podpreti in sodelovati z vsemi silami pri osvobajanju svoje domovine, pridružiti se boju proti boljševizmu, pomagati h koncu sedanje krvave vojne in k obnovitvi nove Rusije. Boljševizem je ^mrtni sovražnik našega ljudstva in mi so-vruzimo boljševizem z vsemi svojimi silami. 2e 25 let traja boljševiško gospostvo, že 25 let traja trda in krvava bitka, kruti in nepretrgani boj med ljudstvom in vsiljivčevo silo. Niti streljanja, niti ječe, niti koncentracijska taborišča niso mogla potlačiti ruskega ljudstva. Nobena propaganda in nobena ideologija, ki so jo s silo vtepali ljudem v glavo, ni mogla Rusov spreobrniti v boljševike. Bili smo, smo in bomo Rusi. V strahotnih razmerah, ki jih je ustvarila darovi italijanskih ujetnikov ter izjavil, da bi ga prav nič ne začudilo, če bi nekega dne slišal topovske strele okrog koncentracijskega taborišča, ko so italijanski vojaki tako spretni in umni. Narednik Aloisi Antonio iz 10. topniške divizije, ki je bil najprej v koncentracijskem taborišču v Egiptu, pozneje pa v bolnišnici, je dejal, da je nekega večera angleški radio napovedal, da bo oddajal novice od domačih in sorodnikov italijanskih ujetnikov. Toda to upanje je kmalu splahnelo, ko se je oddaja začela z besedami: »Mi smo Italijani in govorimo Italijanom.« V oddaji ni bilo slišati drugega kakor debele laži o vojnih dogodkih in prostaško zmerjanje fašistične vlade in njenih ustanov. V taborišču so se slišali ogorčeni vzkliki in priletelo je tudi nekaj saninov. Potem so takoj nastopili angleški častniki..., toda radio je vendarle utihnil. Narednik je še dostavil, da so bili ujetniki zmeraj zelo navdušeni in da so ob vseh prilikah vdano manifestirali za Vladarja in Duceja. Bolgarski in ftrški glas k razpustu kominterne Sofija, 28. maja. s. Uvodnik lista »Zora« piše, da je razpust' tretje komunistične internacionalo zadnja past, v katero bi Moskva rada zvabila lahkoverna ljudstva. Toda po 25 letih skušenj ne bo nihče več verjel v to slepilo. Katynski jK»kolj, moskovsko vedenje do izseljene poljske in 6rbske vlade ter verska komedija kremeljskih oblastnikov so najnovejša in prepričljiva dejstva, ki bodo posvarila vse lahkoverne. Carigrad, 28. maja. s. Turški list »Tasviri Ef-kar« se v uvodniku bavi z razpustom tretje internacionale ter se čudi hrupnemu bobnanju in zadovoljstvu, s katerim so ta sklep sprejele razne interesirane stranke. Člankar pravi, da sovjetski sklep ne bo dosti vplival na komunistično delovanje jk> raznih deželah, ker je komunizem bolesten nauk, ki se je jk> ruski revoluciji razvil v pravo bolezen. Z razpustom tretje internacionale ni odpravljen pogubni nauk, ker je v sovjetski Rusiji še mnogo drugih organizacij, ki opravljajo če bolj vneto mednarodno delo kakor tretja komunistična internacionala. Člankar sodi, da razpust kominterne nima nobenega pomena, dokler obstajajo še druge javne in skrite komunistične stranke, ki delujejo po raznih deželah. »Zveza Rdečega križa in Rdečega polmesca« v Rusiji Rim, 28. maja. e. Iz Zveze Rdečega križa in Rdečega polmesca so v Rusiji ustanovili Rdečemu križu odgovarjajočo organizacijo. Cesto so v primerih, ko 60 bile poslane prošnje za pojasnila, kaj je z našimi ujetniki v Rusiji, namesto omenjene »Zveze Rdečega križa« in »Rdečega polmesca«, po pomoti navajali »Turški Rdeči(polmesec« (ki ga je treba strogo ločiti od omenjenega sovjetskega društva), zaradi česar 60 nastala neeporazumljenja pri svojcih ujetnikov v Rusiji. V izogib teh nevšečnosti opozarjamo, da je treba med navedenimi društvi razločevati. Najvišje italijansko odlikovanje za admirala Jamamota Rim, 28. maja. s. Vladar je na Ducejev predlog. podelil veliki križec vojaškega savojskega reda pokojnemu admiralu Jamamotu, poveljniku japonske mornarice, ki je pred nedavnim padel v boju. Podelitev tega najvišjega odlikovanja, ki ga dovoljujejo, kakor je znano, samo ob posebnih in redkih okoliščinah, pomeni vse priznanje izrednim vojaškim vrlinam slavnega japonskega vojaka, ki je končal junaški odpor z žrtvijo lastnega življenja. Poleg tega je tudi otipljivo znamenje ču6tev in vzajemnosti med fašistično Italijo ter zavezniškim in prijateljskim japonskim narodom. Hitlerjevo odlikovanje padlemu poveljniku japonske mornarice Hitlerjev glavni stan, 28. maja. s. Hitler je japonskemu cesarju poslal naslednjo brzojavko: »Veličanstvo! V globokem občudovanju do junaških del vrhovnega poveljnika vašega brodovja, velikega admirala Isoruka Jamamota, ier zaradi zgodovinsko pomembnih zaslug, ki si jih je pridobil v skupnem boju našega orožja, sem junaku, ki je umrl na polju časti, podelil viteški križ reda železnega križa s hrastovim listom in meči.« Velik romunski prispevek v boju proti boljševizmu Bukarešta, 28. maja. s. Velik prispevek romunskega junaštva v vojni proti boljševikom je dobil poseben poudarek, ko je romunsko vrhovno poveljstvo včeraj objavilo seznam generalov, ki so padli na bojišču, medtem ko so vodili svoje divizije in brigade na zmagovitih jx>hodih od Pruta pa do Odese, Kerča, Kavkaza in do Stalignrada. Navedena eo imena 25 generalov, od teh trije divizijski poveljniki, 8 poveljnikov pehotnih brigad, 5 poveljnikov konjeniških brigad in 9 poveljnikov topniških brigad, ki so z junaško žrtvijo dokazali, kako velikanski je bil romunski prispevek na vzhodnem bojišču, in sicer od preprostih vojakov pa do generalov. Vsem naštetim generalom je bilo |>o smrti podeljeno najvišje romunsko odlikovanje za vojaško hrabrost, križec reda Mihaela junaka. Varstvo poljskih koristi v Rusiji zaupano — Avstraliji Rim, 28. maja. s. Poljska begunska vlada je pooblastila Avstralijo, naj varuje poljske koristi v Rusiji zaradi ustavitve diplomatskih zvez med Poljaki in Sovjeti. Ta dogodek je značilen. Pričakovati je bilo, da bo po prelomu med vlado generala Sikorskega varstvo poljskih koristi zaupano Angliji kot poglavitni zaveznici in veliki zaščituici Poljske, ali pa vsaj Združenim državam. Toda dejstvo, da se je poljska begunska vlada zatekla po pomoč k Avstraliji, kaže po eni strani, da Poljaki nimajo več zaupanja ne v Anglijo ne v Združene države, po drugi strani pa zlasti, da Anglija in Amerika nista nič več pri volji, da bi skrbeli za poljske koristi. Vse to pa dalje še potrjuje resnico, da rusko-polj-sko nasprotje povzroča hudo zadrego med angleškimi in ameriškimi državniki, ki se zdi, da eo ee končno odločili pustiti Poljake, naj se sami izmažejo iz zadrege. Ni namreč moči zlahka razumeli, kakšno pomoč bi lahko dobili od Avstralije. To dejansko pomeni, da so Poljaki zdaj na milost in nemilost prepuščeni Stalinovi volji. Predsednik Akademije pri Visokem komisarju Visoki komispr je sprejel v vladni palači prof. dr. Milana Vidmarja, predsednika Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ki mu je prinesel letno poročilo o delovanju Akademije. Eksc. Grazioli se je zahvalil za poklon in se s prof. Vidmarjem zudrži^l v daljšem razgovoru o raznih vprašanjih, ki se tičejo Akademije. V Detroitu je umrl edini dedič Henryja' Forda, velikega avtomobilskega industrijca, Edsel Ford. vlada nasilja in vohunstva, uvedena po Sovjetih, nismo mogli 6ami brez pomoči od zunaj, strniti svojih sil, da bi podrli osovraženo vlado našega narodnega sovražnika. Sele danes se je s pomočjo nemškega naroda, ki se tudi sam bori proti rdeči nevarnosti, ustvarila možnost, da končno uresničimo svoja stremljenja. Naša misel, ki se ji pravi boj proti boljševizmu, boj za konec vojne, za sklenitev častnega miru in za ustanovitev nove Rusije, ki bo prosta boljševizma, in kapitalizma, je dobila jasnega izraza v odprtem pismu generala Andreja Andrejeviča Vlasova. General Vlasov natančno razlaga našo misli in označuje resnična stremljenja ruskega ljudstva in v tej točki je ve« pomen in sila njegovega gibanja. Odprto pismo generala Vlasova ne misli klicati v življenje starinskih življenjskih in vladavinskih oblik, ki so se preživele in jih je pregazila revolucija, Vlasov nakazuje le cilj, ki ga je treba doseči, namreč: Do konca izvesti narodno revolucijo, da bi tako ustvarili lepšo bodočnost za našo domovino. Poznamo generala Vlasova in mu zaupamo. Verujemo v idejo velikega boja za osvoboditev ruskega ljudstva. Vemo. da bo naše ljudstvo le po tem boju moglo postaviti temelje za svojo bodočo srečo. In to l>odočnost bomo dosegli JXk1 vodstvom naših najboljših mož z generalom Vlasovim na čelu ter v trdnem in či9tcm zavezništvu z Nemčijo. To zavezništvo je za obe strani koristno in temelji na zamisli o veliki družini evropskih narodov, ki naj uživajo iste pravice in naj bi jih ožarjala ista ljubezen do svobode. Vemo. da je sreča našega ljudstva odvisna od nas samih. Vemo tudi, da nam boljša bodočnost ne bo kar tako darovana. Moramo si jo priboriti s trdimi boji. Toda prepričani smo, da bo naše delo uživalo podporo vsega ruskega ljudstva, ki ve, da se borimo za 6veto in pravično stvar. Vemo, da je od izida tega boja odvisno življenje in blagor naših mater in žena, naših očetov in bratov, tako rekoč vsega našega naroda. Za takšne cilje ni hudo prelivati lastno kri in žrtvovati življenje. Nič se ne bojimo težav in žrtev, ki jih bo yd nas zahteval boj proti boljševizmu, ki je smrtni sovražnik ruskega ljudstva. Kaj nam vedri čela in kaj vodi veliko misel o ureditvi nove Rusije? Kaj podžiga našo gorečo željo po časti, sreči in pravici? Slavna preteklost našega naroda in pravičnost poti. ki jo moramo ubrati! Na čelu naših vrst stopa mož velikih skušenj. On nas bo zatrdno j>ovedel do zmage. Vabimo vse Ruse. da se zbero pod zastavami osvobodilne vojske. Ruski bratje in prijatelji! Vsi v boj proli boljševizmu I Kjer koli ste, to ali onstran meje. v koncentracijskih taboriščih ali j>a v vrstah rdeče vojske, čujte naš klic, poslušajte glas svoje ve-stilBorite se, kajti vojni je treba narediti konec. Borite 6e za sklenitev častnega miru! Borite se za srečo nove Rusije! Slopite v vrste osvobodilne vojske, ki 6e bori za vašo stvar. Napočila je ura, ko je treba narediti konec gladu, mukam, prisilnemu delu in boljševiškim ječam. V6e preveč ruske krvi je bilo prelito za tuje koristi. Rusija je našal Preteklost rusk >a naroda je naša! Bodočnost ruskega naroda bo pripadla nain. ki se borimo za sveto rusko stvar. Borili se bomo do zadnje kaplje krvi za srečo našega ljudstva!« Ljubljanska Drama: Tretji večer igralske družine Renzo Ricci Kakor skrben gostitelj pripravi največji užitek in najgloblje presenečenje za konec, Inko nam je tudi Renzo Ricci šele tretji — zadnji — dan svojega gostovanja natočil naj-plemenitej^ega in najboljšega vina. S pravo dramatsko stopnjevanostjo je zgradil spored od nepomembne Tierijeve trodejanke »Tako ljubi«, ki sloni večidel samo na kopici gostobesednosti, preko »Skupnega življenja« Giulia Viole, kjer je zaslediti že marsikak užiten drobec odrskega belega kruha, do »Malega svetnika«, drame v petih dejanjih, ki jo je na-iiisal tudi v Ljubljani znani Roberto Bracco in Ki pomenja pravo umetnino. Upam, da liomo to Braccovo delo kmalu spet videli na našem osrednjem odru, saj nam bo vedelo veliko več povedati kakor razne dru^e sodobne italijansko igre ter bo tudi dramatika samega postavila v dosti dostojnejšo luč, kakor ga je zmogla »Prava ljubezen«, ki smo jo imeli letos priložnost videti. Naj mi bo ob sklepu gostovanja dovoljeno, vsaj bežno in približno oceniti vrednote in prvino Riccijeve igralske družine. Že pri oceni drugega večera sem nakazal slog Riccijeve režije, ki se v glavnem tudi pri »Malem svetniku« ni spremenil. Pač pa je sam Ricci kot igralec Dona Fiorenza, mulega svetniku, pokazal tuko vsestransko in izbrušeno igro, da nam je postalo njegovo gostovanje res užitek in v korist. Če je bil v Tierijevi trodejanki kot Gianfranco Scala samo blebetav cinik, ki je znal vzdržati igro na višini kljub miselni in dramatski praznini, s katero ga je delo samo puščalo na cedilu, nam je kot don Fiorenzo odkril ves obširen register svojih čustev in možnosti podajanja od najtišjega .šepetanja do zadnje groze, ki se razodene človeku le v redkih, najhujših trenutkih življenja. Tu ni bil več vsakdanje umirjen kaf.or Lorenzo Massari v »Skupnem življenju«, bil je razgiban in sočen, preprost in človeški, pa vendar odiijukrijen v nedoumljivi svet duhovne globine. Tudi v mimiki in kretnji se je sprostil in razmahnil^ v posameznih prizorih pa je bil tako silen, da je s svojim prijetnim, mehkim glasom, ki se le redko povzpne v moči in višini, igraje obvladal ne samo gledalce, ampak tudi ljudi v igri, ki so se zatekali k njemu v najrazličnejših zadevah telesnega in duševnega življenja. Njegova sugestivna moč je v celoti prepričevala. Glede drugih igralcev Riccijeve 'družine moram nekoliko popraviti svoje mnenje, ki sem ga zapisal po prvih dveh predstavah. Zlasti velja to glede Eve Magni, ki je to pot igrala Annito. hčerko Fiorenzove nekdanje ljubice. Kljub skopemu besedilu, s katerim nam jo je dramatik prikazal, smo prav zaradi izredno močne protagonistkine igre zaslutili silno globino in tragiko čustvene mladenke. To pot se je Eva Magni pokazala dostojno Riccijeve družbe, hkrati pa ji tudi prispevala prodoren uspeh. Nadalje moram omeniti sijajno karakterno igro Arnalda Mortellija, ki je tu podal Fiorenzo-vega prijatelja Sebastiana, videli pa smo ga že v Tierijevi trodejanki kot Mattea Jroldija. Tudi o njem velja, da je igralec nadpovprečnih kakovosti. Posebej pa moram podčrtati vlogo, 'ki jo je odigral Tino Bianehi kot slaboumen lilapčič Barbarello. J o je bila stvaritev, ki jc bila kljub izrazito. nPa vendar, Markham, sem našel na oni polici nekaj, kar mi daje misliti, da jc bil zločin pripravljen vražje spretno... Kakor sera ti že dejal, bi rad naredil nek'poskus. Ko bo ta poskus končan, ravnaj, kakor se ti bo zdelo najbolj pametno, po svojem prepričanju... Strašen račun je bil s tem zločinom- Vse tiste navidezne sledove je zločinec pustil za seboj le s tem namenom, da bi nas speljal na napačno pot... to drži.« »Koliko časa pa boš potreboval za svoj poskus?« je zanimalo Markhama, ki je bil videti čisto pod Vanccjevim vplivom. »Le nekaj minut.« Heath je vzel iz koša kos papirja in je začel previdno zavijati vanj skodelico, iz katere je bil dr. Bliss zjutraj pil kavo. »Ta bo šla v naš kemični oddelek,« je pojasnil suhoparno. »Prav nič ne dvomim v to, kar ste povedali, gospod Vanče, hočem pa imeti še kemično preiskavo.« »linate čisto prav, gospod narednik.« Vanče si je začel ogledovati majhno bronasto posodo, ki je stala na mizi in v kateri so bili različni svinčniki in tudi nalivno pero. Markham ga je opazoval, a zdržal se je in ga ni nobene stvari več vprašal. trebujem pa zanj še dve blazini z zofe-« rnjena, ali pa do kraja odgrnjena. Vzemimo na primer, da je bila davi, ko je Kyle prišel sem, čisto zagrnjena. Hani nam je povedal, da jo je nad tem predalom zagrnil, da se ne bi videlo, da so stvari v neredu. In dr. Bliss je dejal Kyleju po telefonu, da so novodospeli dragoceni predmeti v predalu, ki je zastrt... če hočemo zdaj odgrniti zaveso, zadostuje en sam gib, če jo primemo za levi rob in ga potegnemo proti desni: bakreni obročki zelo lahko in gladko drse po tankem kovinasiem prečnem drogu... A kaj smo mi opazili? Opazili smo, da je bila zavesa potegnjena samo na polovico! Kyle bi je prav gotovo ne odgrnil 'amo na pol, da bi videl, kaj je v tem predalu. Iz tega sklepam, da je nekaj le moralo ustaviti zaveso na polovici in da je bil Kvle zadet še preden je mogel zaveso do kraja odgrniti-.. Si razumel, Markham?« »Le naprej!« Markham se je začel za stvar zanimati. Pa tudi lleatli je gledal Vanceja zelo pozorno. »No, pa pojdimo dalje. Kvleja so našli mrtvega vprav tu pod teni predalom. Umrl pa je zaradi udarca, ki ga mu je zadal na glavo tale težki kip iz diorita. Kip je postavil na polico Hani. Ko sem opazil, da je zavesa odgrnjena le deloma, in sem potem zagledal, da je zadnji bakreni obroček snet s kovinastega droga in da visi navzdol, sem začel razmišljati o tem, zlasti še ker sem vedel, kako zelo je dr. Bliss ljubil red in natančnost pri vsaki stvari, če tale obroček ne bi bil na svojem mestu snoči, ko je dr. Uli«s prišel v muzej, potem ste lahko prepričani, da bi bil on to prav gotovo opazil...« »Ali mar misliš, Vanče,« je vprašal Markham, »da je kdo tale obroček davi namenoma snel...? Kakšen pomen pa naj bi bil imel pri tem?« »Da. Od tistega dr. Blissovega snočnega telefonskega razgovora pa do davi, ko je Kyle prišel sem, jc nekdo staknil obroček z droga.« »A s kakšnim namenom?« je ponovil Heath. Njegov glas le I čudna, zakaj običajno bi morala biti zavesa ali popolnoma za-1 razodeval, da kaj malo verjame v Vancejevo trditev. Kako se obvarujemo osepnic ali koz? Angleški zdravnik Edvard Jenner, rojen 17. maja 1749, umrl 26. januarja 1823, si je pridobil nevenljivih zaslug za narodno zdravje s svojim izumom cepljenja proti osepnicam ali kozam icr tako postal eden najvcčjili dobrotnikov človeštva. Osepnice so bile v prejšnjih stoletjih ena najstrašnejših morilk človeštva. Posamezna obolenja «o litla zelo težka in nevarna, oni, ki so jili preboleli, so imeli za vse življenje skažene obraze in mnogi so celo oslepeli. V epidemijah pa, ki so zahtevale na tisoče žrtev, se je razširjala bolezen tem laže, ker se je niso znali obvarovati' in ubraniti. Po izkušnjah, da človek, ki je koze prebolel, le izjemoma znova oboli, D a n e s 1 »OZNANJENJE MARIJINO« Frančiškansko gledališče. so poskušali v orientu povzročiti lažje obolenje z inokulacijo (cepljenjem od bolnika), ki je profilaktično sredstvo, povzročujoč samo lahko obolenje. Soproga angleškega poslanika v Carigradu je dala leta 1717 tako cepiti svoje otroke in s tem tudi po Evropi v nekaterih, zlasti višjih krogih, razširila to metodo. A bilo je to obolenje še zelo nevarno. Ko so inokuli-ruli pruske prince, so bile po vsej državi zapovedane cerkvene molitve za srečen izid. Angleški praktični zdravnik Edvard Jenner jo opazoval, da se pri kravah na vimenih pojavljajo osepnicam podobni izpuščaji, ter da lahko mlekarice pri molži od tega dobe prav lahko in kratkotrajno obolenje, ki jih varuje jjred osepnicami. To je bilo mlekaricam dobro znano. Ta opazovanja so privedla d profilak-tičnega cepljenja, ki je povzročalo le malo težav in nobenih opasnosti. Leta 1796 je Jenner cepil nekega dečka z limfo iz prsta zenske, ki se je pri molži na ranjenem prstu inficirala.* Na istega dečka je precepil pozneje prave osepuicc brez reakcije — dokaz, da jo bil proti njim imuniziran. Razni poznejši njegovi poskusi so imeli vsi povoljne uspehe, tako da je obelodanil svoje odkritje. Kmalu se ie povsod razširilo. Cepilo ee je s tako zvano humanizi-rano limfo, to jc 'od človeka (navadno otroka), ki je reagiral z dobro gnojno pustulo na cepljenje, se je iz te pustule cepilo večje število drugih otrok. Zdaj pa se uporablja skoraj izključno le »animalna limfa« (iz pustul pri teletih, ki se v posebnih zavodih, n. pr. v Zagrebu, čepijo v veliki razsežnosti v svrho pridobivanja cepiva). Odkar se jc Jennerjev izum razširil in udomačil pri vseh narodih, so postale osepnice izredno redka bolezen in izgubile so svojo grozoto. Vendar povsem še niso zatrte in zato je potrebna pozornost in obvarovanje pred njimi. — Cepljenje je navzlic neovrgljivim dokazom in njegovemu velikemu pomenu in uspehu našlo dokaj nasprotnikov. Države so pa, videč veliko korist za narodno zdravje, večinoma uvedle obvezno cepljenje otrok, šolarjev in vojakov ter zlasti v času, ko se pojavi obolenje, odrejajo ponovno cepljenje (revakcinacijo), ker se je izkazalo, da imuniteta oslabi s časom ter ne traja vse življenje, kakor se je prvotno mi; slilo. Profesor Nothnagel jek iz lastnih izkušenj med vojno leta 1870 pripovedoval, da so nemški vojaki, ki 60 bili vsi revakcinirani, oboleli le v neznatni meri in v zelo majhnem številu, francoski pa, kjer ponovno cepljenje še ni bilo izvedeno, v mnogo težji meri in večjem številu. Ko je neki zdravnik v času epidemije na Štajerskem profilaktično cepil vse bolnike v nekem zavodu, je opazil, da so moški, ki so bili kot vojaki oziroma še pozneje kot v svetovni vojni vpoklicani, torej večkratno vakcnnrani, Vendita allasfa Dralbena razprodala Venerdi 4Giugno p. v., alle ore dieci,l’Ente con-fisca beni rivoltosi nella sede in Lubiana, Piazza Napoleone No 7/p 2°, ven-derč all’asta sulla base di periziainLit83,669.— tutto 11 contenuto della rilegatoria Škerl Gabriele ed annesso magaz-zino, m Lubiana, Via Idriska No 20. Condizioni di vendita visibili presso Ente. II V petek, dne 4. juniia 1943/XXi ob 10 se bo vršila pri Uradu za u-pravljanje zasežene imo-vine upornikov dražba vaeh v skladišču Škerla Gabriela, Idrijska, št20, Ljubljana zaplenjenih predmetov v skupnem znesku Lir 83 669’—. Prodajni pogoji so razvidni pri gornji upravi, Napoleonov trg štev. 7/11 v Ljubljani. Pre3idenle — Predsednik Avv. Luigi Pilo mnogo manj reagirali kot ženske, ki so bile večinoma cepljene le v otroških letih — znamenje, da bi moški le redkeje in lažje oboleli kakor ženske. Torej priporočamo vsakomur v njegovem lastnem interesu, da ne opu6ti prilike ponovnega’ cepljenja proti kozam ter se tako zavaruje proti obolenju. Saj so neprilike in težave, združene s cepljenjem tako malenkostne, u6peh pa tako velik in blagodejen, da je zares greh, ako se zanemarju to sredstvo. Medicina je v omejitvi epidemije koz, ki je skoraj enaka iztrebljenju te bolezni in predvsem zasluga in posledica cepljenja — slavila svoj triumf. jfPri posameznih obolenjih zatre njih razširjanje hitro in uspešno; seveda pa mora ljudstvo pri tem sodelovati, ne pa. ovirati dela zdravnikov! Od bolnika preide kužna klica na perilo, odejo, obleko in vse predmete, ki pridejo z bolnikom v dotiko, ter na osebe, ki imajo z njim opravka. Bolezen se prenaša po dotiku, a tudi po zraku (« kašljanjem in razprašenjeni). Kakor pri drugih nalezljivih boleznih, je treba tudi upoštevati bacilonosce, to je osebe, ki so okužene, a ne obolele. — Zlasti po cunjah in okuženih predmetih sc zanese bolezen daleč od svojega izvora. Izolacija bolnikov in skrbna des-infekcija sta torej najjiotrebnejša in najnujnejša. Izredno važno je, da se takoj pokliče zdravnik v vsakem, količkaj sumljivem primeru obolenja, zlasti ob času in v krajih, kjer.se jc pojavila_ bolezen. Ako kdo oboli nenadoma z bljuvanjem, mrzlico, bolečinami v križu, jo treba vedno misliti na možnost obolenja za 06cpnicarai ter takoj poklicati zdravnika. D"”‘»OZNANJENJE MARIJINO« Frančiškansko gledališče. Šport Nedeljski domači nogometni spored V nedeljo bodo razen obeh prvenstvenih tekem I. in II. razreda na sporedu še prvenstvene tekme rezerv in juniorjev. Celoten nedeljski razpored je naslednji: Igrišča Ljubljane: 9.30 Vič jun.:Ljubljana jun, 10.30 Žabjek rez.:Vič rez., 14.00 Tobačna tovarna rez.:MIadika rez., 15.15 Žabjek:Mladika. Prvenstvena tekma II. razreda, 17.00 Tobačna tovarna :IIermcs. Prvenstvena tekma I. razreda. Igrišče Mladike: 10.15 Mladika jun.:IIermes jun. Igrišče Marsa: 10.00 Tobačna tovarna jun.:Mars jun. Med najzanimivejšimi tekmami prihodnje nedelje bo gotovo prvorazredno srečanje med moštvom Tobaeane tovarne in Hermesa iz šiške: torej med drugim in zadnjim v prvenstveni tabeli. Tobačna tovarna bo gotovo skušala pri nedeljskem srečanju nekaj izkupiti na svoj račun, saj bi pa bilo to že tudi potrebno saj je doslej ostala še brez točk. Hermes bo tudi skušal pripisati 6vojim štirim točkam Se nadaljnji dve in tako spet dohiteli Ljubljano. Oba bi tedaj imela po 6 točk. Hermežansko moštvo se je zadnje čase zelo popravilo in je že daleč čez svojo nedavno krizo. Moštvo igra žilavo in s trdno voljo do zmage. Kaj zmore ljubezen do kluba, je pokazala nedavna prvenstvena tekma z Marsom, v kateri so šiškarji slaviti lepo zmago. Ali jim bo šlo tako od nog tudi to nedeljo? Mislimo, da nas ne bodo razočarali. Seveda pa ne smejo misliti Ilermeža-ni, da bodo imeli e Tobakarji lahko delo. Ce le kje, bi bilo podcenjevanje z ene ali drugo strani zelo neumestno. Enajstorici sta si precej izenačeni, le da imajo nekaj več prednosti Hermežani s svojo skupno igro in boljšim tehničnim znanjem. Ni pa rečeno, da teh dveh prednosti ne bi mogli Tobakarji nadoknaditi s požrtvovalnostjo in odlično borbenostjo, zaradi katere so znani in prav zaradi iega nevarni slehernemu nasprotniku. Nedeljska tekma bo vsekakor vredna ogloda, saj bodo gledalci priča 6ilno borbene partije, dveh izenačenih enajstoric. Tekma bo na igrišču Ljubljane. V drugem razredu pa bo spet zanimivo srečanje med Mladiko in Žabjekom. Posebno slednji se zadnji čas vztrajno vzpenja navzgor in se je za zdaj trdno vsidral na drugo mesto v. dvema točkama razlike za Mladiko, ki sedi na čelu tabele. Ce bodo Žabječani tudi to nedeljo ponovili igro pretekle nedelje, potem bomo tudi pri tem srečanju deležni napele in borbene, igre. Za oba kluba sta nedeljski točki precej važni. Da se mleko ne pokvari Ni nam treba ponavljali, kako izredno občutljivo živilo je mleko, ker se zelo rado pokvari. Svetloba, mraz ali toplota in živi organizmi vse mleko lahko v neugodnih razmerah spremenijo tako, da se skisa ali zasiri ter s tem izgubi najboljše značilnosti sladkega mleka izpod kravo. Ker nastopajo topli meseci, ko se mleko zelo naglo pokvari, in ker je dandanes množina mleka, ki je na razpolago le dojenčkom ter starim in bolnim ljudem, zelo skrčena, je treba z mlekom ravnati zelo skrbno. Pri zbiranju mleka je treba pazili, da je vse mleko čisto, zdravo in sveže. Že en sam liter nakisanega mleka lahko pokvari največjo množino mleka, ker se mlečne kislinske bakterije množe izredno naglo. Te bakterije namreč povzročajo kisanje mleka. Da se prepreči okužba mleka s temi bakterijami, je potrebno, da lastniki krav pridobivajo mleko snažno in ga takoj po molži ohlade. Da ohranijo mleku svežost, morajo sedaj po oblastvenih navodilih mleku po vseh podeželskih zbiralnicah dodajati popolnoma neškodljivi vodikov prekis, ta neškodljivi dodatek se v mleku razkroji v vodo in v prosti aktivni kisik, ki uničuje glivice. Z večletnimi praktičnimi poskusi po velikih mestih Italije je bilo ugotovljeno, da je Mo sredstvo zdravju popolnoma neškodljivo in tudi ne spreminja vitaminske vsebine in okusa mleka. Razen kmeta, ki proizvaja mleko, zbiralnih mlekarn in prodajalnic so pa tudi gospodinje poklicane, da sodelujejo pri ohranjevanju dobrega inteka, čeprav nimajo prej navedenega neškodljivega vodikovega pVekisa. Najprej morajo paziti na snago, da je posoda, v kateri dobivajo mieko v mlekarni, vedno skrbno osnnžena. Umiti jo morajo z vrelo vodo, ki ji pridaio malo sode, nato pa posodo splaknejo s tekočo vodo Ko pri-neso mleko domov, ga morajo takoj in naglo zavreti. Mleku namreč zelo škoduje mlačna toplota okoli 20 do 25 stopinj Celzija ter je zato postavljanje mleka po toplem štedilniku škodljivo. Takoj ko mleko zavre, ga moramo ohladiti in šele dobro ohlajenega shraniti na hladnem in zračnem prostoru. Ponev ali lonec, kjer Je mleko zavrelo, moramo takoj postaviti v drug večji, z mrzlo vodo napolnjeni lonec ali posodo ali pa kar v vodovodno školjko, skratka, mrzlo vodo moramo tako dolgo menjati, da se mleko ohladi čimprej. Medtem je treba mleko večkrat premešati, da se hitreje ohlaja, šele hladno mleko pa smemo shranili v snažnem in hladnem prostoru. Da°"»OZNANJENJE MARIJINO« Frančiškansko gledališče. Nekaj o dobrinah živilskega trga Bilo je zapisano, da so prišle v Ljubljano te dni prve gorizijske češnje, ki jih je dobil neki trgovec, lreba je pristaviti, da so vsi ljubljanski trgovci s sadjem ria debelo jirejeli po nekaj zabojev češenj. Razdelili so jih potem mpd svoje odjenlalce — branjevce in danes, v petek, vidimo, da prodajajo nekateri branjevci na Vodnikovem živilskem trgu— lepe in okusne češnje. So pa, še drage! Trgovci-grosisti, ki uvažajo razno sadje in zelenjavo, dobivajo sedaj skupno po večje pošiljke. Te pošiljke se po gotovem ključu razdole najprej med nje. Grosisti pa zopet pošiljke razdele med branjevce in trgovce s sadjem na drobno. Sedaj sta prispeli v Ljubljano dve vagonski pošiljki, in sicer prva — en vagon pomaranč. In danes so jih branjevci na več mestih prodajali. Druga pošiljka — vagon bele, gorizijske čebule. Tudi ta je bila pravilno in po ključu razdeljena med trgovce na debelo in na drobno. Naj še omenimo nekaj o češnjah, kako zore v Ljubljani. Po nekaterih vrtovih v mestu in okolici so češnje že popolnoma dozorele. Drugod šele zore. Letos so domače češnje zelo mesnate in okusne, ker so imele med zorenjem mnogo sonca, ki jim je poskrbelo v procesu več sladkorja, a zelo malo dežja. Kadar je zelo deževna pomlad, zlasti mesec maj, takrat so pri nas češnje prav vodene in nimajo želenega okusa. V Ljubljani po nekaterih krajih so sadjarji vzgojili z izredno vztrajnostjo češnje bol jše vrste. Tam nekje v zapadnem delu mesta je sadjar-amater zasadil češnjo, ki mu je letos nenavadno dobro rodila. Polna je, da se kar veje šibe. Lepe in debele so te češnje! Dobro mesnate in prave hrustavke! Mnogi sadjarji in vrtnarji so letos znali nekoliko maskirati češnje, da so bile prikrite poželjivim očem in drznim rabutarjem. Na trgu opazimo sedaj tudi dobre artičoke, ki pa jih ne zna vsakdo pravilno jesti. Za artičoke mora biti svoje vrste strokovnjak, kakor n. pr. za rake in beluše. Primerilo se je pred leti in leti, da je nekdo, ki še nikdar ni Ljubljana Koledar Petek, 28. velikega travna: Avguštin, škof; Viljem, opat; Senator, škof; Priam, mučenec- Sobota, 29. velikega travna: Marija Magdalena Pazzi, devica; Maksim Emonski, Škot in mučenec. Obvestila Tudi na ponovitvi Tomčeve kantato: »Križev pot« bosta sodelovala ista solista kakor pri prvi izvedbi, in sicer altistka Franja Golobova in basist Julij Betetto. Nov sodelovalec pa je virtuoz na orglah monsignor Stanko Prenirl, ki bo igral na stolniških orglah vse spremljevanje in samostojne odstavke cele kantate. Koncert bo pod vpdslvom ravnatelja Mirka Poliča v sredo, dne 2. junija, ob 7 zvečer v ljubljanski stolnici. Predprodaja v Knjigarni Glasbene Matice. V soboto ne bo cepljenja. Zaradi verskih svečanosti v soboto ne bo cepljenja v Mestnem domu, zato naj pa starši otroke pripeljejo v ponedeljek, 31. t m., ob 16 k cepljenju v Mestni dom. Za stare onemogle Ljubljančane v mestnem zavetišču v Japljevi ulici je |iodarilo 800 lir Evangeljsko gospejino drušdvo v Ljubljani, Županstvo izreka stalnim dobrotnicam najtoplejšo zahvalo tudi v imenu podpiranih. Dirigent Niko Štritof, ki je eden najmočnejših stebrov našega opernega dela, bo dirigiral v ponedeljek, dne 31. t. m., XV. simfonični koncert letošnje sezone. Stiitof je eden naših najodličnejših glasbenikov, ki se popolnoma vživi v vsako delo, ki mu je poverjeno za izvedbo. Spored, ki ga je določil za XV. simfonični koncert, jasno dokazuje njegov izbrani okus. S simfoničnim Orkestrom bo izvajal znamenito Slovaško suito, ki jo je napisal češki skladatelj Vitezslav Novak. V prvi izvedbi bomo slišali dalje Zandonaijevo Trentinsko rapsodijo, zmerno moderno delo najnovejše italijanske simfonične literature in Čajkovskega klavirski koncert v b-molu s sodelovanjem sijajnega pianista Antona Trosta. Opozarjamo, da bo začetek simfoničnega koncerta točno ob pol 7 prihodnji ponedeljek. Predprodaja vstopnic v knjigarni Glasbene Matice. Zanimanje za razstavo v Jakopičevem paviljonu raste od dne do dne. Obsega okrog 80 samih novih del. Odprta je dnevno od pol 10—19. Mestni fizikat zaradi snaženja prostorov v petek in soboto, 28. in 29. maja, ne bo uradoval ter bo posloval samo v najnujnejših primerih. Velika akademija ljubljanskih srednjih šol, ki bo v nedeljo, 30. t. in., oh 11 dopoldne v unionski dvorani pod pokroviteljstvom nagega vladike dr. Gregorija Rožmana, bo najveličastnejši zaključek vsega vnetega, gorečega dela našega dijaštva zn duhovni preporod našega naroda po Mariji, naši Kraljici. Dosedanje skušnje kažejo naravnost dovršeno pripravljenost mogočnega pevskega zbora ljubljanskih srednjih šol, ki bo štel nad 300 pevcev, kakor tudi orkestra, ki bo zaigral ob petju lepe skladbe Pribo-šiča, Masseneta in Foersterja. Poplačajmo našo prizadevno mladino s številnim ohiskom. Vstopnice so v predprodaji v trgovini Sfiligoj, Frančiškanska 1, ter eno uro pred začetkom akademije pri blagajni kina Union. Cene od 12 lir navzdol, za dijaške skupine od 4 lire navzdol. Danes? OZNANJENJE MARIJINO« Frančiškansko gledališče. »V času obiskanja« — šest postaj o Jezusovem poslanstvu, bodo igrali v Drami poslednjič v nedeljo ob 3 popoldne. Cene so znižane. Udeležilo še predstave, pri kateri boste doživeli globok spomin Jezusovega trpljenja. Ljubljansko gledališče Drama: Petek, 28. maja, ob 15: V času obiskanja. Izven. Znižane cene od 15 lir navzdol. Sobota, 29. maja: zaprto. Nedelja, 30. maja, ob 15: V času obiskanja. Izven. Znižane cene od 15 lir navzdol. Ponedeljek, 31. maja, ob 16: Princeska in pastirček. Izven. Zaključna predstava za GILL. Opera: Petek, 28. maja, ob 18: Vnebovzetje B. D. M. Oratorij. Red B. Robota, 29. maja: zaprto. Nedelja, 30. maja, ob 17: Vnebovzetje B. D. M. Oratorij. Izven. Cene od 28 lir navzdol. videl pravih artičokov, z vso vnemo zapisal jeseni konec oktobra, da si da Ljubljančan, namreč oni Ljubljančan, ki ima kaj pod palcem in ki si rad kaj boljšega privošči, prinesti med tednom na mizo tudi — artičoke. Ljudje so se muzali. Nekateri pa so hiteli na trg povpraševat branjevce, da-li imajo sedaj pozno v jeseni artičoke ... Maurlee Zermatten: Odlomek iz romana — Prevedel Joža Mahnič. ležka pot »Tudi jaz sem za to!« je vzkliknila Yvonne. »S teboj pojdem k maši. Danes nisem več tako daleč od Cerkve, kakor eetn bila včasih. Zdi se mi, 'da smo tu v teh višinah, Bogu zelo blizu. Nenavadno močno čutiš povsod nje-govo navzočnost. Rada ki bila, Michel* kakor tvoja mama!« Te besede so Michela globoko pretresle.'Nikdar si ni upal misliti, da bo Yvonno nekoč prisluhnila klicu njegove zemljo in želela biti preprosta in pobožna žena. Če bi to bilo res. . • Če bi postala kakor tiste svetle duše, ki se jih jc spominjal iz svojih otroških let .. Nekoč bt vsak dan opravljala skupno molitev... Bilabisi blizu ne le po srcu, ampak tudi po tist skladnosti duš, ki jih veže ista ver in vodi isto upanje... Tako bi končno čisto prenehala biti dva, postala en sam- Tedaj ga je obšlo kakor nekdaj. Zajel ga je vrtinec blazne ljubezni. Dvignil je oči in se ozrl vanjo kakor že dolgo ne. Iz njenih rjavih oči je lil v njegovo dušo nenavaden soj njihove očarljivosti. Padel je na kolena pred njo, ki je obsedela, jo stisnil k sebi, potopil usta v njene lase in jo nalahno zvrnil na zemljo. In zdelo se je, kakor da je sonce prav zanju prodrlo veje, v katerih je šelestelo. V. Gost dež, ki je razpel racd zemljo in oblaki svoje dolge, navpične niti, ju je za tri dni priklenil na kočo. Gora je prenehala biti mlada ženska s sijajnim telesom. Ovenela je, postala čemerna in zgubila vso svojo mikavnost.' i Yvonne in Michel sta se začela v stanu dolgočasiti. Po dolgo čaša sta postajala na pragu in molčala; na obraz se jima je lepila mrzla vlaga ozračja. Ždelo se 5ima je, da sedaj ne bo več nehalo deževati in da bosta morala odslej noč in dan poslušati, kako bo drobilo po strehi. Sonce je za vedno zapustilo nebo; treba se je bilo pripraviti na odhod v dolino. Ti neskončni pogovori v dvoje so že oba utrujali. Druga za drugim sta izčrpala vse mogoče vire za razvedrilo, ki sta jih odkrila v svoji iznajdljivosti. Ko sta celo uro brala na glas pesmi (Michel ni nikdar bral romanov) jso ee polagoma obarvale z meglo in postale puste. Tedaj sta vstala In šla k vratom in vnovič dolgo zrla v dolino, ki jo je preplavila umazana megla. Ko sta bila že trudna od stanja in premražena, je Michel priložil na og-1 njišče poleno in oba sta molče po-1 slušala, ko je prasketalo na žerja-, vici, nato pa, kako so plapolali pla-| meni. Včasih sta poskušala načeti jio-govor, ki pa je kmalu začel medletij j in je ugasnil mnogo prej, kakor jej dogorelo. _ j I Nekega dne se je Yvonnina beseda gibala v bližini njenih verskih čustev. Govorila sta o življenju žensk po teh ■ hribovskih vaseh;_Michelu so se smi-, lile, ker so od začetka do konca svo-jjega življenja obsojene na težaško ] garanje, ki ga nikdar ne osladi nobena radost. Tedaj jo z nekoliko oklevajočim glasom povzela Yvonne: »One imajo vero ...« »To je res,« je odvrnil Michel. »Krepi jih zaupanje v Boga in vera v neko večno srečo. Toda saj .. .< Svoje misli ni povedal do konca in njun pogovor ee ni nadaljeval. Michel si resnično ni upal do kon-razpresti svoje trditve. Predobro ca je čutil, da Yvonne ne sme tirati v naročje Cerkve. Ona ne spada med tiste ženske, ki jih zlahka za nekaj pridobiš. Ne sme izsiliti notranje preobrazbe, ki se vrši v njej. Pač pa bi jo ■ bilo treba pobliže seznaniti s krneč-! kim življenjem in ji nazorneje predo-čiti njega skrite lepote. Tako bi v njej le še zrasla želja, ki jo že goji, da bij bila namreč podobna tem pogumnim' ženskam- Besede ne bi opravile nič. Združiti se bodo morale v«e sile te zemlje, da bodo privedlo to samotno in nemirno dušo k spokojnosti vere. In tako je sklenil, da s*e vrneta v dolino, čim se bodo unesle te neusahljive vode, ki so ju zaklepale v kočo kakor jetnika. Ko sta se v soboto prebudila, jc dež končno vendarle nehal štropotati po strešnih skodlah. V izbo je lila sijajna svetloba, in ko sta vstala, sta ugledala sonce, ki je odevalo umito gorske grebene in pod Čigar žarki se je lesketal po najvišjih vrhovih zapadli sneg kakor kosi perila iz rožnate svile, ki jih je nevidna roka razobesila pred svetlo steno neba. Pojav svetlobe ju je napolnil z radostjo. Zemlja se je v svoji sveži obleki, kateri so se sušile gube, z njima vred veselila povratka sonca. Ptiči, ki so čepeli, po latah ograd ali se lovili po gozdu, so spet ščebetali. Od streh so curljale zadnje kaplje. Iznad pašnikov so se dvigale nežne meglice. Od svežih trav se je rahlo kadilo in trate so bile podobne ogromnim slamnatim streham. »Požuri se!« je zaklical Michel. »V dolino se vrneva, da pozabiva te dol-gč jetniške ure!« Na skrivaj jo je opazoval; upal je, da bo ujel na njej vsaj sled skritega odpora. Toda ona ni niti za hip oklevala; oblekla se je in bila v kratkem pripravljena na odhod. I Znašla sta se na premočeni poli, lahka kakor študentje, ko odhajajo na počitnice, z občutkom, da sta končno vendarle rešena dolgotrajne utesnjc-; nosti, da odhajata od izpita, ki jima ga ije nuložilo življenje. Zunaj družbe, v samoti, sta tvegala poskus, od katere-I ga sta sicer odhajala kot zmagovalca, | a kako malo slavna! Dognala sta, da je prisrčnost zakopskega življenja j tudi pri njiju uresničljiva, toda za (ceno kolikšnega 'snmopremagovnnjn! i Dovršila sta svojo učno dobo. Ko se bosta vrnila domov, se bostu srečavala s prijatelji in bosta zaposlena, on s svojo muziko, ona z gospodinjstvom; Ne bo jima preosta.jalo časa, da bi se .mučila z vprašanji in da bi drug dru-| gega opazovala, kako se počutita. Vse 1 bo lažje. Vendur si tudi o svojem bodočem življenju nista smela delati nikakih utvar. Samo nenavadna medsebojna obzirnost ju bo mogla obv, rovati pred strahotnimi nesoglasji. Za sedaj sta se vsa predala radosti, da sta rešena in da sta zaživela nekemu novemu življenju! Stopala sta zelo naglo, najbolj strma mesta sta preskakovala, du ne bi zdrknila. On je stopal naprej, da je včasih zaostala, nato pa se oziral in jo čakal. Ponekod ji je ponudil roko in jo vodil preko spolzkih kamnov in po blatni ilovnati stezi. Ko jo je nekje pričakal, ji je dejal: »Prepričali sem, da boš odslej zna-' la biti srečna!« Resnične izgube zaveznikov v afriški vojni Večino napadov so Italijani in Nemci mogli izvesti sploh samo spričo tolikšnih količin zajetega plena Berlin, konec maja — V izpopolnitev nemškega uradnega vojnega poročila je DNB zvedel še naslednje: Sovražnikovim propagandnim poročilom o poteku bojev v Afriki stoje nasproti sledeča dejstva: Navzlic ogromni premoči na moštvu in vojnem blagu angleške in ameriške armade niso mogle preprečiti, da nekaj malega nemških divizij ne bi zajelo v dobi afriške vojne 120.000 mož, med njimi 18 generalov, dočiin je v tem času nad 50.000 angleških in ameriških vojakov padlo na bojišču, med katerimi je bilo sedem generalov. Število ranjencev bi lahko cenili na približno 200.000, zakaj pomisliti je treba, da so afriška tla kraška in da so mnogo vojakov lahko ranili drobci kamenja. Poleg tegu je padlo v dobi afriške vojne Nemcem v roke 733? sovražnikovih oklepnih vozil, od tega 4036 mnogo vrednih tankov. Samo po sebi je razumljivo, da o moči nemških sil ni bilo mogoče povedati ničesar toliko časa, dokler so boji trajali. Danes lahko brez nevarnosti razodenemo to skrivnost. Spričo tega bo prav tako presenetilo, da je pred pol leta pristalo v Tuniziji 238 padalskiii lovcev in peščev, ki so nemškim četam, katere so jim pozneje sledile, ustvarili v kratkem času sredi francoskih bojnih sil, katerih nameni so bili vsaj negotovi, in spričo vedno bližje prihajajočih angleško-amenških oklepnih oddelkov zanesljivo mostišče. Ne smemo pozabiti, da je bilo večino napadov mogoče izvesti sploh samo zaradi tega, ker se je nemško poveljstvo znalo z nepričakovanimi in hudimi udarci na sovražnika polastiti velikih količin sovražnikovega vojnega blaga ter z njim izpopolniti svoje oddelke. Prvič so se nemški vojaki opomogli pri El Mechiliju, ko je sedem nemških tankov zajelo 2000 Angležev ter 2000 avtomobilskih vozil. Samo s pomočjo teh sovražnikovih vozil in bencina, ki so ga nemški vojaki istočasno zajeli, je bil mogoč prodor do Solluma. Ofenzivo maršala Rommela poleti 1942 do El Alameina je bilo mogoče izvesti s tolikšnim zaletom samo zato, ker so nemški in italijanski bojni oddelki prej vzeli osmi angleški armadi skoraj vsa vozila, znatne zaloge bencina, zaloge hrane za tri mesece, kakor tudi pomembne množine orožja in streliva, ter vse to takoj same začele uporabljati Nemške čete so dobile od sovražnika 80% svojih tovornih avtomobilov, i 40% orožja in streliva, 30% tankov tel' 30% | tiste količine bencina, kolikor so ga v dveh in pol letih porabili v Afriki. HENRIK SIENK1EWICZ i ROMAN V SLIKAH Visoka šola v podmorniškem vojskovanju Na njej poučujejo samo izkušeni strokovnjaki ter podmorniški častniki in podčastniki, ki so se posebno odlikovali V zvezi z imenovanjem velikega admirala Dbnitza za vrhovnega poveljnika nemške vojne mornarice — maršal Diinitz je pri tej priliki napovedal totalno podmorniško vojno — ie zbudil v javnosti veliko zanimanje članek, Ki ga je nek nemški vojaški strokovnjak napisal o razvoju nemškega podmorniškega brodovja od leta 1939 dalje. Tz vseh-izjav in poročil, ki so prispela iz Berlina, — tako je zapisal člankar — lahko vidimo, da nemško mornariško poveljstvo zdaj dela na to, da začne s totalno vojno tudi na polju graditve in izpopolnitve podmorniškega orožja, pri čemer bi izčrpalu vse tehnične in človeške možnosti. Kukor na tisoče in tisoče kilometrov dolgem tekočem traku tečejo podnevi in ponoči izgotovljene podmornice na preskuševališča, kjer jih že čakajo posadke. Da se ljudje, ki naj bi tvorili posadke v podmornicah, ne morejo izuriti in izšolati kar čez noč, je jasno vsakomur, kdor se le kaj prida razume na vojaške stvari. Ze v mirnem času so polagali v vseh mornaricah veliko važnost na mornariško, topničarsko in tehnično izobrazbo častnikov in moštvo, pa tudi na to, da bi posadke znale pravilno ravnati z ladjo, ki jim je bila za n- 1 in za oddelke . . . vlogo, kakor na primer tankovskim jim je bila zaupana. Za posebne vrste orožja i oddelke, ki . ._go, kakor na p na kopnem, lovcem v zraku, v pomorskem voj- so jim pripisovali posebno oddelkom kovanju pa podmornicam, je bilo treba odmoli telesno in duševno najsposobnejše ljudi, dpjgotrajna in temeljita šola sta prvi predpogoj za dosego zaželenih uspehov in zato, da >o obvladanje, poveljevanje in uporaba podmornice brezhibna ali vsaj najboljša. Spričo stalnega izdelovanja , novih podmornic je nastalo iz majhnih podmorniških šol leta 1939 več poučevalnili oddelkov in slednjič divizij. Šolskih podmornic je danes dvakrat toliko, kakor je bilo ob začetku vojne vseh podmornic z bojnimi čolni vred. Na njih poučujejo poveljniki podmornic, ki so dosegli že velike uspehe, pomagajo pa jim pri tem vodilni inženirji. To je visoka šola v podmorniškem vojskovanju. Mladi častniki in navadni vojaki, ki so se že kje drugod v vojski odlikovali, sede v šolskih klopeh ali stoje pred vzorci poveljniških kabin v podmorniških stolpih zmanjšane in naravne velikosti, pred Diesel-motorji in električnimi stroji, radijskimi aparati, torpednimi cevmi, pred štirioglatimi mizami, na katerih lahko zasledujejo potek operacij. Poleg tistih podmorniških častnikov, ki so se bili kje posebno odlikovali, poučujejo tudi podčastniki, ki so se že po 14, 13 ali 16 krat odpeljali ven na boj. Po prejšnji svetovni vojni razvoj podmornic ni mogel iti svobodno dalje, zdaj pa so izkoriščene vse možnosti za izrabo človeške in tehnične zmogljivosti O tem se lahko povsem prepričajo učenci podmorniških šol, kadar se znajdejo kje na odprtem morju na prvih vajah v vožnji s podmornico. Po podmorniških šolah se pred njimi odigravajo prizori, ki _ povsem odgovarjajo resničnim dogodkom zunaj na odprtem morju. Prikazujejo jim ladijske sprevode, ki jih stražijo rušilci, bojni čolni za spremljanje, letala, ki te šolske podmornice prav tako preganjajo kakor prave bojne podmornice zunaj na Atlantiku ter jih z vodnimi bombami prav tako napadajo in branijo, kakor se to dogaja zunaj na resničnem morskem bojišču. Seveda te šolske bombe ne vsebujejo toliko razstreliva' in je zato tudi učinek eksplozije temu primerno precej manjši, vendar pa še vedno tako močan, da povzroči poškodbe ijn šolskih podmornicah in na njihovih tehničnih napravah, poškodbe, ki jih mora strokovno izšolana posadka takoj popraviti. Vaje gredo tako daleč, da častniki ukažejo zagnati na primer celo vodne bombe v bližino podmornice, da bi na ta način posadki zjeklenili živce. Načrt, po katerem naj bi izurili in primerno izšolali 20.000 novih podmorničarjev — ti se zdaj tudi že neprestano urijo in uče — se izvaja v takšnem obsegu ske podmornice minuto. ne da danes nemške šol-mirujejo niti eno samo Nove zahteve po poostritvi discipline v sovjetski vojski in vojni izdelavi Rim, 27. maja. s. Ves boljševiški tisk poudarja potrebo po zboljšanju vojaškega pouka in poostrtvi discipline v vojski. Prave razloge, zaradi katerih je sovjetski tisk začel pravcati boj v tem smislu, so seveda zamolčali. Vendar morajo biti ti razlogi zelo tehtni, če je »Pravda« sama zapisala besede: »Disciplina mora biti železna in organizacija popolna. Ugotoviti je treba, da niso vsi vojaki tako izurjeni, kakor bi morali biti, in da vsi poveljniki no poučujejo z zavestjo odgovornosti.« Druga znamenja potrjujejo, da po dveh letih vojne lioljševiška vojna organizacija navzlic strogim ukrepom, ki slrahujejo predstojnike te organizacije, še vedno ne deluje tako, kakor zahtevajo potrebe. In res je bila vlada te dni primorana izdati odlok, ki zahteva niilitarizacijo po- morskih in rečnih prevozov poleg železniških, da v tej panogi prometnih zvez, ki je v Rusiji med najvažnejšimi, ne bi bilo več tolikšne zmede. Rim, 27. maja. s. Boljševiško časopisje podaja nekak kratek pregled vojne izdelavo v industrijskih podjetjih ter kliče delavcem, naj bolj napno svoje sile, da bi bila pomoč rdeči vojski večja. »Pravda« poudarja Leninovo geslo: »Vse za vojno!« ter piše, da morajo delavci, kolhozniki in razumništvo vsi skupaj delati s podvojenimi močmi za fronlo. Brez dvoma morajo biti vodilni ljudje vse prej ko zadovoljni z vojno izdelavo, če omenjeni list, potem ko prehaja od nagovarjanja k grožnjam, piše dobesedno tole: »Vsaka lahkomiselnost in popuščanae morata biti kaznovana z vso strogostjo vojnih postav.« mm RlSM- »■ (' m m&mI ?f , ® Mm ii! j ) \ j;#® lil! J 1 K i Komunistično glasilo potem podrobno navaja, kako so v posameznih sovjetskih deželah še vedno podjetja, ki niso na takšni višini, da bi lahko izpolnjevala svojo nalogo, podjetja, ki ne delajo po določenih načrtih in zato ne opravljajo dela s tisto natančnostjo, kakor bi bilo treba, in to prav v času, ko se sovražnik pripravlja na strahotne udarce. Tisk mora — nadaljuje omenjeni list — spodbadtai tiste, ki ostajajo zadaj, ter odstranjati neodgovornost in nerede. Tisk lahko stori mnogo: zlasti lahko razkrinkava krivce in malomarneže. Po tem, kar piše »Pravda«, se da- sklepati, da ogromna sovjetska vojna organizacija ne odgovarja docela zahtevam sedanjega časa. Tudi »Izvestija« enako spodbujajo in enako groze. »Nobene popustljivosti,« piše ta list dobesedno, »ne sme biti proti tistim, ki ne kaže;* razumevanja in v sedanjem trenutku potrebne pridnosti.« »Slov. dom« v vsako hišo! 401. __ Petronij, ki je čutil, da ga je Tigelin pri cesarju čisto odrinil in da se njegov boj s tem človekom zdaj bliža koncu, je zdaj vsak dan pričakoval smrtne obsodbe.- Ob Vi-nicijevem pismu se je samo malo zamislil, potem pa v odgovor napisal: »Veselim se VajinO sreče in mislim, da je Kristus naj-poštenejši med vsemi bogovi. Toda njegov nauk ni zame. Pavel mi je govoril, da bi se zaradi Kristusa moral odreči vencem, rožam, gostijam. Deležen bi bil sicer potem drugačne sreče, toda meni je vonj vijolic še vedno ljubši kakor vonj mojih umazanih »bližnjih« iz predmestij. Ra zen tega je meni sonce že zašlo in kliče me smrt, vama se pa zarja življenja šele začenja Tigelin me je premagal. Prav za prav ne, le mojih zmag je konec Živel sem, kakor se je zdelo meni in umrl bom pr^v tako Ne jemljita s tega k srcu. Od Tvoje božanske žene bi -Se rad poslovil z besedami, s katerimi sem jo’ pozdravil prvič pri Aulu Če je duša kaj več, kakor pa menijo naši modrijani, potem bo moja duša poletela k Vama tja k morju in bo posedala ob Va jinem domu v podobi metulja Drugače ne more biti Naj se Vama Sicilija spremehi v raj ski vrt, vile naj Vama trosijo cvetja na pot in po vseh ste brih Vajinega doma naj gne zdijo beli golobi « 402, Petronij se v svojem pri čakovanju ni motil. Dva dn potem se je pri njem oglasil sel njegovega mladega prija telja Norva Ta mu je sporo čal, da bo smrtno obsodbo dobil čez nekaj dni. Petronij je prijel najlepšo vazo, ki mu je bila pri roki ter dejal slu »Nesi jo svojemu gospo du v zahvalo, da mi je s tem sporočilom pomaTjal obsodbo prehiteti « EIAR — Radio Ljubljana Petek, 28. maja: 7.30 Slovenska glasba — 8 Napoved časa, poročila v italijanščini — 12.20 Plošče — 12.30 Poročila v slovenščini — 12.43 Lahka glasba — 13 Napoved časa, poročila v italijanščini — 13.10 Poročilo vrhovnega poveljstva Oboroženih sil v slovenščini — 13.25 Radijske pesmi, orkester pesmi vodi dirigent Angelini — 14 Poročila v italijanščini — 14.10 Koncert radijskega orkestra vodi dirigent D. M. Šijan.ec, orkestralna glasba — 15 Poročila v slovenščini — 17 Napoved časa, poročila v italijanščini — 17.15 Pesmi in napevi — 17.35 Kon-,cert tria Desasens-Godard — 19 Govorimo italijansko, poučuje prof. dr. Stanko Leben -— 19.30 Poročila v slovenščini — 19.45 Politični komentar v slovenščini — 20 Napoved časa, poročila v italijanščini — 20.20 Serenade za vse 20.45 Simfonična jirireditev družbe t,lA Iv, ^ simfonični koncert vodi dirigent Carlo Aecchi, v odmoru predavanje v slovenščini —.4» ]. izročilu v italijanščini. Kolumb odkriva Ameriko Toda gmotne dobrine niso bile edine, ki so ga*prevzele. Mož, v čigar glavi so se porodili načrti za velikanska podjetja — za kolonizacijo pokrajin, ki so bile večje od Španije, za promet med Anglijo in Evropo, za doseljevanje obdelovalcev in trgovcev, pa ne le iz Kastilije, pač pa iz vseh evropskih krščanskih držav — je bil tudi za‘lepoto sprejemljiv kakor pesnik. V preprostih zapiskih o mirnem in negibnem morju, kakor je reka, ki teče skozi Kordobo, o petju ptičev, ki so sedali na njegovo ladjo, o milini podnebja, o prostranosti zalivov in pristanišč, o bistrosti rek in šelestenju gozdov in o bujnosti rastlinstva, se zmerom najdejo znaki, ki odkrivajo globočino njegovih čustev in njegovo nepretrgano povezanost z naravo. Sem pa tja je bil tako prevzet, da najrajši sploh ne bi več zapustil krajev, skozi katere je šel in v katerih je okusil srečo, ki je bila prepolna opojnosti. Toda občutek dolžnosti ga je pozivni nazaj k delu in posvetil sc mu je s prerojeno silo. Ni bil le popisovalec tiste dežele, v kateri je pristal. Bil je tudi raziskovalec, zemljepiscc in kartograf. Zapisoval je pozicije ter razdalje med kraji, slikal reliefe obrežij, zaznamoval globine ob obalah in rečne izlive, označeval sidrišča in varna pristanišča, točno pa je označeval tudi izvirke sladke vx»de, tokove hudournikov in smeri vetrov. Vse je bilo delo, ki ga je storil, da bi koristil bodočim morjeplovcem. Kakor so že Genovežani in Benečani z dolgim brezimnim delom skozi stoletja zarisovali obliko Sredozemskega morja, tako je Kolumb sedaj ugotavljal členo-vitost Novega sveta. Vse to delo, raziskovanje in iskanje je moralo ntruditi mornarje, ki jih niso morile skrbi in cilji, kakršne je imel on sam, vrh tega pa so vznevoljili tudi tiste, ki niso mislili na kaj drugega kakor na zlato. Zatorej ni nič čudnega, če je na krovih Nine in Santa Maria prišlo do razsula discipline. Zopet je bil kapitan iz Pulosa tisti, ki je pozabil na svojo dolžnost in dal že v drugo zgled nepokorščine do svojega predstojnika. Pobeg »Pinte«, kateremu je ob severnozahodni obali Haitija sledil brodolom ladje »Santa Maria«, je pogubno vplival na Kolumbove načrte, ki so pod pritiskom okoliščin doživeli temeljite spremembe. Kolumb je imel pravico dati obesiti Pinzona, najmanj pa ga uklcniti in ga povesti pred kraljevski por in ga postaviti pred vojno sodišče (ne smemo pozabiti, da je Kolumb poveljeval armadi v službi države). Toda iz določenih nagibov se je vzdržal slehernega kaznovanja, ki bi utegnilo dovesti do oboroženega spopada s Pinzonovimi sorodniki in sonarodnjaki. Lahko si je misliti, kakšne bi bile posledice. Zagrenjen in užaljen je Kolumb prekinil z raziskovanjem, ki naj bi ga še na prvem potovanju privedlo do odkritja jamaice in malih Antilov in kdo ve, oko ne tudi do odkritja ameriške celine same. Obrnil se je nazaj proti Španiji in komaj čakal, da bi se znebil, kakor je som zapisal, tovarišije ljudi, katerih razbojniška in roparska predrznost»je zlomila disciplino, katero so bili dolžni do svojega poveljnika in do stvari same. Brez obotavljanja se je obrnil proti severozahodu in krmilo naravnal v smer Azorov in Lisbone. Večji del vožnje mu je bilo vreme naklonjeno, ko pa sc je začel bližati portugalskim otokom, je malo manjkalo, dn mu silen vihar ni razbil preostali ladji. Pinta se je ločila od Nine in posrečilo se ji je, da je prispela v Galicijo. Kolumb je prišel do otoka Santa Maria, ko je že mislil, do je izgubljen, In so on in njegovi možje priporočili svoje duše Bogu in naredili več zaobljub, kakor je bilo tisti Čas v navadi. Iz popisa, ki ga je podal o tej peklenski vihri, odsevajo muke, ki jih je pretrpel, in čustva, ki so ga odlikovala: veliko-dušje in ljubezen ter neugašeno hrepenenje po družini. S smrtjo se je bil sicer sprijaznil, nikakor pa ne z mislijo, da bo žalostno propadel spomin na njegovo veliko dejanje, katerega ogromne pomembnosti se je docela zavedal. Ko je po končanih blodnjah prispel na Azore, so ga Portugalci spravili v trdo preizkušnjo. Ivan II. je znal v tujini organizirati politično vohunsko službo v tako popolni obliki, da je imel svoje prisluškovalce celo v kastilskem dvornem svetu. Brez dvoma je dobil poročila o odhodu male španske armade in o ciljih, ki jih je ta odprava menila doseči. Ker je ni mogel zajeti ob odhodu, je dal svojim pomorskim kapitanom in guvernerjem v obrežnih pokrajinah in čezmorskih posestvih ukaz, naj pazijo na predrzneže in naj te rušitelje portugalske morske nadvlade sprejmejo tako, kakor zaslužijo kot sovražniki naroda. In tako se je tedaj, ko se je Nina na pol potopljena privlekla do severnega obrežja otoka Santa Maria, guverner že pripravil, da bo izpolnil ukaz svUjega kralja. V ta namen je dal najprej prijeti tri španske mornarje, ki so se izkrcali, da bi dobili živeža, potein je napadel in ujel romarje, ki so odšli bosi in v samih srajcah, da bi izpolnili svojo zaobljubo, storjeno v času najhujše stiske, in končno sc je hotel polastiti tudi Kolumba. Kolumbove grožnje, da bo »otok opustošil« in da bo iz tega nastala prava vojna med Portugalsko in Španijo, se zde lahko smešne nam, ki Vemo za bedno stanje, v katerem sc je nahajal, toda vseeno so imele uspeh, ki ga je z njimi hotel doseči. Naredile so na otoškega kapitana takšen vtis, da se je odločil takoj izpustiti ujetnike. Ko je tako odstranil novo nevarno oviro, je Kolumb končno prispel na celino in se usmeril po reki Tajo v portugalsko prestolnico, da bi se osebno predstavil kraljn Ivanu II. Z« Ljudeho tiskarno v Ljubljani: lolo Kramarič. — Izdajatelj: tol Sodja. — Uredniki Utrko I»»ornih — Rokopisov ao trdim« — »Slovenski dom« tabajo ob delavnikih ob l& — ttevečna naročnina II lir, ta Inozemstvo 20 Ur. — Uredništvo; Kopitarjeva oliea «. DL nadstropja — Oprava; Kopitarjeva ulica 0, Ljubljana, o. f sinita {tov. 10 01 da M OS, — PodruiaJtai Sova mosta,