Poštnina plačana v gotovini Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA Letna naročnina, Italija Lir 35.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 Letna inozemstvo Lir 50.000 PODUREDNIŠTVO Zračna pošta inozemstvo Lir 80.000 34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 11234499 Leto XL. - Štev. 23 (2002) Ali bmo rarnaH. da sm SlmniKi? Gorica - četrtek, 9. junija 19988 - Trst Posamezna številka Lir 800 Aretacije v Sloveniji Med zadnjo vojno smo se Slovenci razklali med komuniste in antikomuniste. Razkol je bil totalen od vrha do tal in zajel našo narodno skupnost v celoti, od Mure do Soče, od Drave do morja. Posledice so bile porazne za nas vse: za tiste, ki so ob idejnem spopadu izgubili, kot tudi za tiste, ki so se imeli za zmagovalce. Njihova zmaga se je spremenila v nevarnost za obstoj samobitnosti slovenskega naroda ne samo zunaj mej Jugoslavije, temveč v Sloveniji sami, kot pričajo dogodki zadnjih mesecev v FLRJ. Kar je najbolj zdravega v Sloveniji, se je pa sedaj prebudilo. To so slovenska mladina, slovenski intelektualci, slovenski kmet. In tudi del vodilnega kadra v ZK Slovenije. Ob teh usodnih časih, ko grozi, da bosta v Jugoslaviji znova prevladala neostalini-zem partij južnih republik ter beograjski centralizem, kaj lahko storimo mi v zamejstvu, v Italiji? Demokratično izpričamo, da so minili časi komunizma in antikomunizma, da so mimo časi ideoloških razlogov v politiki, da smo in hočemo ostati SLOVENCI. Prof. Samo Pahor je to poskusil s svojim apelom, naj bi se na prihodnjih deželnih volitvah združile v enoten nastop SSk, PSI in PCI, pa je spregledal, da je slovenska stranka samo ena, ostali dve pa da sta italijanski stran- Upajtno, da je v Rusiji res nastopilo .novo obdobje. Mnoge reči in izjave kažejo, da se nekaj premika: nekdo, ki ne pije in ne kadi, (Gorbačov, o katerem se nekateri v šali izjavljajo, da je baptist), hoče ladjo pripeljati iz kalnih mlakuž na čisto odprto morje. Če je iskren, bo imel pri 'tem velike težave, -ker donosnih mest KP ne bo oddala brez boja. Nekoč je bila debata in so imeli partijci na voljo pisati vprašanja. Nekdo, ki ni podpisal svolje izjave oz. vprašanja, je rekel »doslej smo kradli, še krademo in bomo tudi v bodoče«. To so ljudje, ki vedo, da jim je vse dovoljeno (doslej! — in zato gre tako!). Na vsak način moliti za novega voditelja, da bi imel pogum »ozdraviti« ta zelo bolni aparat države, je treba. Nekdo bo pač moral nastopiti, -trdo nastopita, da ozdravi državo. Seveda, pri vsaki operaciji režejo in to boli... Ne vem, če se bo to posrečilo temu. Na vsak način, enkrat bodo morali popustiti. Ko so nekoč sestro Lucijo iz 'Fatime vprašaji, če se zaveda, kakšen režim je to in kako se bo torej zgodilo, da »se bo Rusija spreobrnila«, je ta odgovorila: »Mala revolucija v Kremlju ni izključena«... Bo to storil Gorbačov, ki sedaj marsikaj pametnega pove in ukrene? Mislim, da je lahko tudi on to orodje božje Previdnosti. In čimbolj bomo molili k Bogu in častili brezmadežno Marijino Srce, prej bo in bolj jasno vidno, da je to čudež (seveda za nekatere bo tudi to Čisto nekaj naravnega in nujnega, samo po sebi umevnega...). Morda je tudi srečanje Gorbaiov-Reaga.ii v Moskvi bilo takšno znamenje. K. k. Politični manevri, zaščita in mi V volilnem boju se navadno vsa pomembnejša in delikatnejša vprašanja zaostrujejo in marsikbaj včasih celo izmaličijo. Stranke si v kampanji ne prizanašajo in zato jim še prav pridejo razna sporna vprašanja, da lahko z njimi manevrirajo. Tako tudi vprašanje naše zakonske zaščite, ki doživlja pred parlamentom pravi križev pot Po vsaki obnovitvi parlamentarnega mandata mora namreč steči vse znova — in znova se seveda ki. Kako naj pristaneta na enoten slovenski politični program? Razočaran je nato še sam prestopil h krajevni tržaški stranki »Gibanje za Trst«, pri kateri tudi kandidira. Gre za stranko, ki ni slovenska, temveč le protestna. Zaradi tega bi človek sodil, da tudi prof. Samo Pahorju pri njegovih protestnih nastopih ne gre za uveljavljanje pravic naše slovenske manjšine, marveč bolj za protestne izzive (ali Spektakel?) kot Marku Panelli. PSI in PCI sta torej na Pahorjevo pobudo odgovorili odklonilno, saj drugače nista mogli, če pa sta PCI in PSI, to je italijanski stranki. Kaj pa njuni slovenski volilci? Ali ni prišel čas, da se streznejo in se zavedo, da je za nas imperativ časa, da volimo slovensko? Ni dovolj, da volimo Slovence, kot nekateri prigovarjajo, temveč da volimo slovensko in s tem potrdimo svojo politično prisotnost v italijanski demokratični družbi. Pa tudi to. V sedanjem trenutku s svojim glasom za slovensko politično stranko indirektno podpremo tiste zdrave sile v Sloveniji, ki se tam borijo za slovenstvo in demokracijo zoper neo-stalinizem in centralizem, to je zoper novo diktaturo. Na vse to naj pomislijo slovenski volivci na prihodnjih volitvah. tudi zapletajo sporne točke in drugi politični vozli. Prejšnji teden se je nekaj podobnega zgodilo v poslanski zbornici v Rimu. Njena ustavna komisija je namreč hotela razpravljati (po čudnem namigu svojega socialističnega predsednika poslanca Labrio-le) o zakonskem »osnutku« tržaškega li-starsko-socialističnega poslanca Camperja za združitev vseh dosedanjih določil, ki zadevajo slovensko manjšino, v enotno besedilo zakona! To pa v filju, da se ne govori več o kaki globalni zaščiti...! Nastale so razne polemike. Socialisti in komunisti, ki tudi imajo svoje zadevne zakonske osnutke, so temu načrtu ospo-ravali. Demokristjani sedaj res nimajo svojega zakonskega predloga, torej so previdno molčati. Druge stranke se za to niso zmenile. Gotovo bodo na pristojnih mestih posegli parlamentarci manjšinskih strank. Zakaj vse to? Gotovo je bila poteza listarskega parlamentarca za njegovo stran sedaj ob volitvah kot nalašč in torej dobrodošla, čeprav se je potem vsa zadeva — hvala Bogu — zaobrnila. Po zahtevi drugih poslancev se bodo namreč v razpravo vključila vsa predložena besedila in se bo razprava vršila najprej v senatu, kot je bilo prvotno sklenjeno. Podobne politične poteze sicer prav pridejo vsem tistim, ki so najprej hoteli ob nevednosti drugih kar »zaključiti« vprašanje naše zaščite, pa tudi tistim, ki so se nato vključili v to kot zagovorniki in rešitelji Slovencev in njih zaščite! Vsak po svoje si bo lahko sedaj tu mel roke in kazal lep obraz svojim volivcem! Le mi pri vsem tem od tega prav gotovo ničesar ne bomo imeli. Še in še bomo čakali na zakonsko zaščito. Volitve bodo mimo in s tem tudi obljube. Če pri tem ne bomo znali sami s svojo samostojno politično strategijo tega doseči, prav gotovo ne bomo z drugimi sredstvi in močmi dosegli! Spectator Moja mati je bila tako modra in krepost preide iz srca matere v srca otrok... Otrok, ki je tako srečen, da je imel dobro mater, bi je ne smel nikoli pogledati ali misliti nanjo, ne da bi mu stopile solze v oči. (Sv. Janez Yianney) Politično ozračje v Sloveniji je naelektreno kot že dolgo ne. Začelo pa se je z noiv.ico, ki je sicer nepotrjena, prodrla v javnost, češ da je jugoslovanska vojska imela namen izvesti vojaški udar v Sloveniji. O tem naj bi razpravljali konec meseca marca. Do udara sicer ni prišlo, vendar je že sama možnost, da bi do kaj takega lahko prišlo, vrgla na noge vse, kar demokratično misli in čuti med Slovenci; vznemirila je tudi nekatere odgovorne v partijskem vrhu, npr. Milana Kučana in Jožeta Smoleta. Vest so sicer zanikali, a temu nihče ni verjel. Ljudska armada je v Jugoslavija iše vedno tabu, to je nekaj, kar smeš samo hvaliti in o njem molčati. V Sloveniji pa niso molčali. Zlasti revija Mladina je npr. pisala o admiralu Mamuli, da so mu v Opatiji gradili vilo vojaki in na javne stroške. Potem da armada prodaja orožje deželam Tretjega sveta, npr. Abesiniji. Slišati je biilo tudi pritožbe, da slabo ravnajo s Slovenci, ki služijo v vojski; pa še to in ono so Odkrili slovenski časnikarji glede jugoslovanske vojske. Posebno hudo pa je zadelo odkritje o vojaškem udaru. Kdo je krivec teh novic? Začeli so iskati in se ustaviti ob Mladini. Tam na uredništvu morajo biti krivci! In začelo se je kot v vsaki policijski državi. Dne 31. maja zjutraj ob 6. uri je prišla vojaška policija na stanovanje urednika Mladine Janeza Janše; napravili so dolgo in temeljito preiskavo. Pri tem so zasegli večje število dokumentov-, različnih tekstov in gradiva. Isti dan so aretirali tudi vojaškega zastavnika Ivana Borštnerja. Oba so odpeljali v vojaški zapor. Preiskavo in aretacijo je izvršila vojaška komanda. Ta je v nedeljo 5. junija na Mostu na Soči (Sv. Lucija) aretirala še enega urednika Mladine Davida Tasiča iz istih razlogov, »zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje izdaje vojaške tajnosti po 224 čl. kazenskega zakonika SFRJ«. Tako so bili do sedaj aretirani trije, češ da so izdali vojaške tajnosti. Slovenska demokratična javnost ni uver-jena, da gre za »utemeljen sum o izdaji Tudi zamejci so vznemirjeni Delegacija deželnega tajništva mladinske sekcije 'SSk, v kateri so bili deželni tajnik Damjan Terpin iz Gorice in člana Peter Gerdol ter Mitja Terčon iz Trsta, je 7. junija obiskala (generalnega konzula SFRJ Li-vija Jakomina. V obširnem in sproščenem razgovoru mu je izrazila začudenje in zaskrbljenost zaradi areitacije mladih publicistov Janeza in Davida Tasiča ter podčastnika Ivana Borštnerja. Nejasnost obtožb in trenutek, v katerem je prišlo do posegov vojaškega sodstva, vznemirjajo slovensko javnost tudi v zamejstvu. Delegacijo je spremljal deželni tajnik SSk Ivo Jevnikar, ki je generalnemu konzulu Livij-u Jakominu poudaril, da je tudi celotna stranka zaskrbljena zaradi dramatičnih dogodkov v matični domovini. Generalni konzul je gostom zagotovil, da bo posredoval njihove občutke in misli pristojnim oblastem na zvezni in republiški ravni. Protestno pismo 130 pravoslavnih duhovnikov Odprto pismo pravoslavnega banatskega škofa dr. Amfilohija predsedniku Vojvodine je vzbudilo hudo reakcijo, škofa napadajo po številnih časopisih. Za svojega škofa so se zavzeli njegovi duhovniki, ki so poslali predsedniku Vojvodine skupno protestno pismo. V pismu zatrjujejo, da pravoslavna Cerkev tudi danes nadaljuje svetlo tradicijo in brani verske in narodne vrednote svojega ljudstva, škof dr. Amfilohija zbira okoli sebe vernike in tiste, ki to žele biti. Duhovniki se vprašujejo, koga to moti in zakaj! — Pismo so poslali tudi Glasu koncila s prošnjo, da ga objavi v celoti. vojaških tajnosti«, temveč da gre za poskus ustrahovanja in za nedopusten pritisk na slovensko javno življenje in za maščevanje vojske nad tistimi, ki si drznejo nespoštovati tabu JLA. V tem prepričanju se je alarmirala najprej Zveza socialistične mladine 'Slovenije (ZSMS), saj je bil Janša eden kandidatov za njenega predsednika na bližnjih volitvah. Sklenili so in ustanovili poseben odbor za varstvo pravic Janeza Janše in ostalih dveh aretirancev in drugih, če pride do še nadaljnjih aretacij. K odboru so nato pristopile še mnoge druge ustanove, uredništva časopisov in revij, društvo pisateljev, društvo slovenskih bogoslovcev in še dosti drugih; skupno 52. Pristop k odboru je odprt vsem. Sociologi, ki so ravno tisite dni zborovali v Nov'i Gorici, so ob koncu zborovanja obsodili aretacijo Janeza Janše in Borštnerja, ker, da »vojaški kazenski pregon civilne osebe ni O OB OBLETNICI ROŠKE TRAGEDIJE Kupil svečko bom, vso noč prebdel in prosil bom za žive in mrtve ljudi, za žolte in bele ljudi, da več ne bili bi zveri. Za tisoče mrtvih ljudi potočil bom solzo ndcoj. (Karli Destovnik-Kajuh) še in še prebiram Kocbekov Zbornik s prispevkom Spomenke Hribarjeve »Krivda in greh«, pa še njene zapiske o tem v Novi reviji in članek Vinka Levstika v vašem časopisu ob lanski obletnici poboja domobrancev na Rogu. Oba avtorja se sklicujeta tudi na moje pričevanje v Borcu in Mladini o sprejemu enega izmed transportov vojnih ujetnikov-domobrancev na Štajerskem, kjer sem til priča začetku te tragedije z nerazumljivim koncem na Kočevskem Rogu in tudi drugod. Zaradi tega vedenja in sodelovanja pri sprejemu nekaterih od tako tragično pogubljenih na -slovenskih itleh, krivih in nekrivih, vendar pa vojnih ujetnikov, se tudi oglašam s tem spominskim zapisom. Naj bo v spomin in žalovanje za mrtvim, neoboroženim sovražnikom Slovenskega naroda, nad katerim je bilo izvedeno »maščevanje na način, ki ni v skladu z moralnimi in civilizacijskimi načeli«, kot je dejal o tem nekdanji GF-ovski funkcionar Zoran Polič v svojem članku v Dnevniku decembra 1984. Čudno in nerazumljivo je vse to nedavno pisanje o obelisku tem žrtvam ter o njihovi spravi s še živimi, kar naj bi menda želela izraziti Spomenka v s\rojem pisanju. Tudi nas borce so izkoriščali za takšne trditve, računajoč na našo starostno pozabljivost in neobveščenost. A bolj ko prebiram Spomenkino pisanje, vse manj vidim tak nam^n v njem. Nobenega obeliska in nobene sprave ne zahteva v svojem pisanju, vsaj tako ga razsumem jaz. Pač pa zahteva trajno pomisel na takratno »neoivilizacijsko in nemoralno maščevanje« nad krivimi in nekrivimi. Zaradi tega menim, da bi naj le bil nekak obelisk, in to kot zaznamovanje grobov mrtvih s strani svojcev; in tudi sprava naj bi bila, sprava z nekrivimi in še živečimi svojci žrtev v domovini ali pa njihovimi potomci v slovenskih diasporah širom sveta. »Samo milijon nas ie,« je zapisal moj nekdanji prijatelj, veliki partizanski in tudi slovenski pesnik Kajuh. Prav sedaj nas namreč znova vznemirja Kajuhovo vprašanje: »Kaj 3e s teboj, s teboj bo narod maj?« Saj smo celo do tujerodnih sovražnikov, tudi tistih iz druge svetovne vojne, zelo prizanesljivi, do njihovih svojcev prav tako. V Škofiji Loki, Kraju, pa tudi Ljubljani, so grobovi nacionalističnih oku- v skladu z moderno demokratično pravno ureditvijo niti s pravno kulturo slovenskega javnega mnenja«. Plenum slovenskih kulturnih delavcev je v posebni Izjavi zapisal: »Janez Janša je poznan kot pošten in angažiran intelektualec. Njegovo aretacijo občutimo kot akt zastraševanja in torej kot kršitev ene od temeljnih svoboščin SVOBODO OD STRAHA.« Oglasili so se tudi zamejci. Člani mladinskega odbora SKGZ so se zbrali in izdali protestno izjavo, ki v njej pravijo: »Tako ravnanje lahko pripelje samo do nevarnega vzdušja napetosti, ki nikakor ne gre v prid demokratičnemu 'boju, ki ga v zadnjih časih pogumno izvaja osrednja mladinska organizacija v Sloveniji«. Aretacije v Sloveniji so torej vznemirile vso slovensko javnost. Potrebno je pa, da ti protesti ne ostanejo samo trenuten blisk, ki bo za sabo pustil še večjo temo. patorskih vojakov. V Ljubljani na Žalah so resda 'le grobovi avstrijskih vojakov, medtem ko so nemški sramežljivo skriti za avstrijskimi in zaznamovani le z razpadajočim hrastovim križem. Grobovi italijanskih vojakov iz »era tfascista XX«, padlim za »fašistično znamenje«, so prav tako skriti za grobiščem italijanskih vojakov iz prve svetovne vojne. Grobov pripadnikov vaških straž in slovenskih domobrancev pa ni nikjer več, čeprav jih Milan Brezovar v Borcu št. 2/ 1988 v svojih proučevanjih o vojnih žrtvah, pokopanih na Žalah, navaja po podatkih mrliških knjig in knjig o evidenci grobov. Tudi tistih grobov turjaških ujetnikov, ustreljenih pri Ribnici iz leta 1943, ni nikjer. Svojci padlih tujerodnih nacističnih in fašističnih vojakov pa skupaj s še preživelimi prihaja jo. vsako leto na razprodajo naše ožje in širše domovine od 'Portoroža do Dubrovnika, da o drugih krajih naše solvenske domovine ne govorimo. Zakaj takšno naše dvojno merilo??? Vojak je bil vojak, policaj je bil policaj, eden ali drugi je bil lahko krvoločne/ ali pa ne, bil kriv ali nekriv. Zakaj danes takšno razi ikovanje? Ob roški ali vetrinjski tragediji — izvensodni usmrtitvi ali poboju krivih in nekrivih vojnih ujetnikov — domobrancev pa moramo zaradi resničnosti upoštevati še nekaj dejstev. Bojim se, da z nezaslišanim dejanjem poboja neoboroženih ujetnikov preveč obremenjujejo le tedanjo slovensko »vest-<, an še to za poboj samih Slovencev. Poznavalci tedanjih razmer pravijo, da naj bi bili med odgovornimi nalogodajalci in organizatorji poboja ugleden član slovenskega političnega vodstva, pa tudi pomemben slovanski pripadnik zvezne policije, prav tako srbski policijski general, poslan od rajnkega Le-ke Rankoviča, ki je ukrep Jahko edini dokončno ukazal ali odobril. Tudi enote, poleg Slovenskega KNOJ, ki so na Rogu streljale vojne ujetnike, naj bi bile -srbsko-hrvatsko govoreče. Streljani ujetniki pa so bili deloma pripadniki s sovražnikom sodelujočih vojaških enot iz neslovenskih delov Jugoslavije. Skratka, ni šlo le za »slovensko« zadevo. Pa domobranci! Čigavi vojaki so sploh bili? Vsak izmed tedaj bojujočih se dokazuje svoje. Resda moja trditev v navedenem članku »o formaciji v okviru SS< ni natančna, vendar pa vsaj »v okviru SD« drža. Predvsem za gorenjske in primorske domobrance. Tako so -Nemci gledali nanje. Res je tudi, da so domobranci pozneje prisegli tudi kralju Petru II. in naj bi bili torej njegova vojska, o čemer so bili sami prav tako prepričani. Zdenko Zavadlav nekdanji primorski partizan (Konec prihodnjič) Gorbačov vzbuja upanje obelisku in spravi Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Letošnji zlatomašniki Razgovor z županom Bojanom Brezigarjem Leto 1938 je bilo zelo bogato na novih mašah, ker je bil takratni 4. letnik bogoslovja v gorišikem samemšču zelo številen. Bili so v njem bogoslovci iz vseh treh škofij, goriške, tržaške >n poreško-puljske. Zato so bile nove maše po vseh treh škofijah. Naj navedemo vsaj nekatere: tnsgr. Josip Pavlišič, sedaj škof na Reki, Herman Srebemič, sedaj upokojen župnik, Lojze Ličen, sedaj upokojenec na Kapeli; Jožef Petrič, živi doma v pokoju; Dušan Bratina, župnik v Šempetru pri Gorici, Jože žarž, župnik v Štandrežu. Med umrlimi so Rudi Klinec, škofijski kancler v Gorici, Bruno Podobnik, župnik v Vipavi, Lado Piščanc, ustreljen v Cerknem leta 1944. Vsi ti nekdanji novotmašnifci, iki so še živi, oibhaljajo letos svoje zlate maše. Vendar je nadškof Margo.Ui imel navado, da je posvečeval nove mašnike skozi celo leto. Zato so nekateri iz tega letnika bogoslovja bili posvečeni že med lanskim letom, npr. Herman Srebemič, Rudi Klinec in drugi: največ jih je bilo posvečenih dne 11. junija in sicer Ličen, Bratina, Žorž in Piščanc. Vsi trije živeči bodo obhajali zlato mašo v nedeljo 12. junija. Dušan Bratina, Lojze Ličen na Kapeli, Jože Žorž v Štandrežu. ZLATOMAŠNIK JOŽE ŽORŽ Doma iz Dornberka, rojen leta 1915, je mlad izgubil očeta, ko mu je biilo 14 let, pa še mater. Imel je pa dobre brate in sestre, ki so zanj skrbeli. Komaj U-leten je opravil pripravnico v Alojzij e višču in nato stopil v prvo gimnazijo v semenišču. Doma so bili kmetje in vinogradniki. Iz tistih let se spominja, kako je hodil po goriških gostilnah in ponujal domače vino naprodaj. Bili so časi hude gospodarske krize in se je vano težko prodajalo. Po končani gimnaziji je stopil v goriško bogoslovje in bil posvečen v mašnika v goriški stolnici dne 11. junija 1938. Slovesno novo mašo je pa imel skoro mesec kasneje v domači župniji. »Prvo mašo, prav na tiho — pravi — sem imel v lurški votlini v malem semenišču. Saj niso smeli vedetii, da že mašujem.« Prvo službo mu je nadškof dodelil kot kaplan v Komnu. Tri leta je ostal z dekanom Kosom in se z njim dobro razumel. V tem času se je izpraznilo mesto župnika v Mirniku, ker je g. Češomja moral zapustiti to župnijo zaradi nesporazumov s takratnimi političnimi oblastmi. V Gorici so študirali, koga bi poslali na to izpostavljeno mesto. Pa so prišli do g. kaplana v Komnu. »Nič se nisem pomišljal — previ g. Žorž — sprejel sem, četudi nisem niti prav vedel, kje je Mirnik.« Bilo je to leta 1941. V Mirnik je prišel, ko se je začelo razvijati osvobodilno gibanje na Primorskem. Mirnik, na meji z Brdi in furlansko ni. žino, je postal »zemlja nikogar«. Ponoči so prihajali v vas partizani, podnevi Nemci. Bile so nemške čistke, spopadi, aretacije, odgoni ljudi v lagerjc. Župnik je pa posredoval, kjer je mogel in kolikor je mogel. Vendar je tudi to minilo. Toda nastalo je novo vprašanje, komu prisoditi Mirnik in vasi okrog njega? Ameriška komisija je začrtala mejo prav okrog Mirnika, nad župno cerkvijo in odrezala od župnije Golo brdo. Po letu 1947 je nastal problem slovenske šole. Mirnik je Ml že zelo poitalijančen, vendar je župniku uspelo, da so tudi v Mirniku ustanovili slovensko šolo in prav tako v Skriljevem. Leta 1951 se je izpraznila župnija Mav-hinje. Znova so se obrnili na g. Žorža s prošnjo, da bi prevzel oskrbo te kraške župnije. Tako je zlatomašnik iz odročnega Mirnika prišel v Mavhinje in oskrboval še Sesljan, ki pa je bil takrat še slovenska vas. Osem let je ostal v Mavhinjah, ko je nastala vrzel v Štandrežu. Tedaj so se v tretje obrnili na g. Jožeta Žorža, naj sprejme Štandrež. Ko so Štandrežci to zvedeli, so prišli k meni in vprašali: »Kakšen je ta gospod?« Pa sem jih potolažil: »G. Žorž je duhovnik na mestu.« Danes, po 28 letih mislim, da Štandrežci soglašajo z menoj. G. Žorž je prišel v Štandrež leta 1960. Čakalo ga je ogromno dela ne samo duhovniškega, temveč tudi drugega. Zgradili so župnijski dom poleg cerkve. Tone Kralj je poslikal cerkev od znotraj, potem so jo prenovili še od zunaj. Staro župnišče, ki jž bilo daleč od cerkve, so prodali in kupili hišo tik na trgu pred cerkvijo. G. jubilant je stal ob strani tudi pri obnavljanju prosvetnega življenja s pomočjo domačega prosvetnega društva. Živo skrb kaže za domooi cerkveni pevski zbor in pa za mladinski zbor. Ves živi za svojo župnijo tako, da nima časa za nobeno drugo stvar. Še na počitnice vseh 28 let ni šel niti enkrat. Takšen je naš zlatomašnik, ki ga je g. nadškof za njegove zasluge imenoval tudi za častnega kanonika stolnega kapitlja z naslovom monsignorja (1970). Skupaj z njegovimi verniki se veselimo tudi mi in čestitamo mser. Žoržu k njegovemu mašniškemu jubileju z željo, da bi še dolgo skrbel za izročene mu ovčice. K. Humar Ivan Štanta, Madagaskar Letos smo imeli sušo, torej riža bo bolj malo. Razbojniki nadaljujejo tsvoje delo. Pred mesecem dni so v Zazafotsy hudo raniili nekega vojaika in mu Odnesli brzostrelko. Ko sem se 25. aprila vračal z misijonskega obiska v Andakano, so me hoteli ustaviti. Deset jih je bilo; dva sta imela puške, drugi pa suMce in sekire. Seveda sem jaz bil z rtom, oni pa peš. Zato sem bil hitrejši kot oni. 1. maja so ubili dva paznika goveda, od roparjev je padel eden. Cerkvica v Zazafotsy iz dneva v dan bolj raste. Škoda, da do polovice mairca nisem imel cementa, tako je delo čakalo. Sedaj bo treba pohiteti. Imam dva zidarja in dva pomočnika. Stranska dela opravljam sam z domačim. Stavba bo široka 9,30 m, dolga pa 20 m, zidovi bodo visoki 5,5 m. Temelji so iz 'kamna, stene iz opeke. Zunanjost bo brez ometa, znotraj pa bo cerkvica ometana; na vsaki strani bo po šest Oken, vrat bo dvoje, večja vrata v cerkev, manjša v zakristijo. Cerkev bo imela tudi zvonik in v njem zvonček, težak 45 kg. V ladji bo slika sv. Vincencija Pavelskaga, ki pomaga revežu. Streha bo iz pločevine, 'ki sem jo lani kupil v Comu, ko sem bil na počitnicah. Prostora bo za 300 ljudi. Še nekaj: V jeseni me bodo premestili v novo župnijo Ivohibe, sto km vzhodno od Ihosy. Vas je sredi malgaških hribov. Zato razumete, zakaj se mi mudi z gradnjo cerkvice. Klemen Štolcer, Madagaskar Hvala za darove. (Poslali smo jih po Božiču - op. ur.). S pomočjo dobrotnikov lahko gradimo lesene cerkvice na podeželju in zasilna bivališča za nas misijonarje. Od darov pomagamo dragim in tudi sami živimo, saj bi od pomoči tukajšnjih ljudi ne živeli niti teden dni. Tako pa imamo, kar potrebujemo. Za dobrotnike vsak misijonar daruje po eno mašo vsak mesec. Rad se spominjam dni, ki sem [jih preživel med vami na Goriškem. Imam pa tudi bolj žalostne novice. Življenjska raven iz dneva v dan pada. To ni več revščina, temveč prava beda. Edino premoženje, ki ga tukajšnji ljudje imajo, je govedo. Le-to pa roparji stalno kradejo. Policija se pusti roparjem podkupiti in zločinstvu ni ne konca ne kraja. Zato so ljudje začeli znova živeti po stari poganski šegi. Na mojem področju in na več drugih krajih so vaški poglavarji z ljudstvom vred sklenili, da bodo ubili vsakogar, ki ga zalotijo pri kraji česar koli. Tako se je zgodilo pri meni, da je lačen starček ukradel grozd banan in gladko so ga samo zavoljo tega obesili. Človek se potem vprašuje, kje je njihovo krščanstvo. Res je le okrog 8 % krščenih. Pa vendar, ubiti človeka zaradi nekaj banan, je le prehuda. Vsekakor je to znamenje, da so ljudje izgubili potrpljenje in bi problem radi rešili po hitrem postopku. Vendar jih bo to vodilo v še hujše zlo... G. župan, čez petnajst dni bomo imeli volitve v deželni svet. Na listi SSk v tržaški pokrajini ste vi na prvem mestu. Deželne volitve pa bodo zajele tudi goriško in videmsko pokrajino, kjer ste vi manj znani. Zato vas prosim, da bi se svojim potencialnim volivcem najprej sami predstavili. Doma sam iz Nabrežine, moj oče pa je po rodu iz Doberdoba. Njegovo družino so med prvo svetovno vojno izselili in tako so naši sorodniki razkropljeni po svetu. Star sem 39 let, od teh sem več kot polovico namenil aktivnemu delu v slovenskih organizacijah. Najprej, še kot dijak, sem deloval v domačem kulturnem društvu Igo Gruden, bil sem med ustanovitelji športnega društva Sokol, leta 1970 pa sam bil prvič izvoljen v devinsko-nabrežinski občinski svet. Pet let sem bil načelnik svetovalske skupine Slovenske skupnosti (tedaj je bil župan dr. Drago Legiša). Leta 1975 sem bil izvoljen v de-vinsko-nabrežanski občinski svet in v tržaški pokrajinski svet. Leto kasneje sem v odboru, ki ga je vodil socialist Lucio Ghersi, prevzel pokrajinsko odbomištvo za vprašanja slovenske manjšine in za osebje. Leta 1980 nisem več kandidiral za pokrajinskega svetovalca, ampak sem se na lastno željo vrnil v devinsko-nabrežin-ski občinski svet. Tu sem, zaradi togih stališč komunistične partije, najprej prevzel nehvaležno vlogo voditelja opozicije, Radko Rudež, Zambija Nenavadno je bilo moje življenje. Redko komu se izpolnijo njegove želje, meni so se v veliki meri: duhovnik, jezuit, misijonar. 42 let duhovništva, 39 redovništva in 30 let misijonar v Zambiji. Srečen sem kot duhovnik, srečen kot misijonar. In ni bilo vedno lahko. Tudi tukaj ne. Sam. Moram kuhati zase in za svoja dva psa. Imam lep sadovnjak 80x40 m. Sadja, da je kaj. Tudi sam sam posadil 50 papaj (paw paw). Mi je pač v veselje in za zdravje. Na Veliki četrtek štiri ure v cerkvi, na Veliki petek štiri ure in na Veliko soboto prav tako. Na Veliko noč dve dolgi maši... Krstil sem 7 odraslih in 5 šolskih otrok. Vsi so opravili dveletni tečaj priprave. Neka žena novolkrščenka je ramo teden preij rodila deklico. Pred 'krstom je hotela dati otroka sosedi. Ne! sem dejal; krščeni boste obe hkrati. In som ju krstil v veliko veselje vseh. Deželne kandidatne liste SSk Za deželne volitve 26. in 27. junija je Slovenska skupnost predložila liste s polnim številom kandidatov v vseh petih deželnih volilnih okrožjih, v katerih bo izvoljenih skupno 62 članov novega, šestega deželnega sveta Fu rl a n iij e-Jul ij ske krajine. V tržaškem okrožju je na 14-ičIanski listi najprej šest nosilcev, ki so z izjemo predstavnika Goriške (na dragem mestu) zapisani po abecednem redu. Ostali kandidati so spet po abecednem redu. Gre za naslednje predstavnike: Bojan Brezigar, Mirko Špacapan, Rafko Dolhar, Zorko Harej, Ivo Jevnikar, Aleš Lokar, Marjan Brecelj, Lojze Debeliš, Milko Guštin, Elvi Miklavec Slokar, Peter Močnik, Ivan Peterlin (neodvisen), Alojz Rebula, Alojz Tul. V goriškem okrožju sta najprej nosilca, Mirko Špacapan in Bojan Brezigar (predstavnik Tržaške), nato po abecedi: Andrej Bratuž, Branko Čemic, Hadrijan Corsi, Maks Gergolet in Goran Rustja. V videmskem okrožju je nosilec Aleš Lokar, sledijo: Laura Abrami, Boris Artač, Ana Batagelj Slobec, Marija Besednjak Toros, Branko Blažič, Marko Brajnik, Andrej Bratuž, Marjan Brecelj, Bojan Brezigar, Silvija Callin, Branko Černič, Brana Ciani, Dominik Humar, Ivo Jevnikar, Franc Konda, Simon Komjanc, Marij Maver, Vinko Ozbič, Rezi Rosic Mljač, Boris Slama in Mirko Špacapan. V tol meškem okrožje je nosilec liste SSk Rafko Dolhar, sledijo Pater Gerdol, Maks Gergolet, Rezi Rosic Mljač in Neli Tisal Haraj. V pordenonskom okrožju je nosilec Hadrijan Corsi, sledijo: Laura Abrami, Marija Besednjak Toros, Branko Blažič, Marjan Brecelj, Bogdan Kralj, Remo Devetak, Franc Kenda, Aleš Lokar, Rezi Rosic Mljač, David Slobec, Neli Tisal Harej, Alojz Tul in Berta Vremec. s* . ^ po poldrugem letu pa se je Slovenska skupnost odločila, da vstopi v odbor in tako sem sprejel odborništvo za urbanistiko, vse do volitev leta 1985. Po teh volitvah smo sestavili koalicijo z DC in s PSI, v Okvira katere sem bil izvoljen ea žuipana devinsko-nabrežinske občine. Po izstopu socialistov iz koalicije pred nekaj meseci sem bi! ponovno izvoljen za župana na čelu manjšinskega odbora, ki ga sestavljajo poleg Slovenske skupnosti, DC, še neodvisni predstavnik zelenih in bivši socialist Igor Tuta, ki je prav zaradi stališč italijanskega dela nabrežin-skih socialistov izstopil iz stranke. Kot župan zastopam interese Slovenske skupnosti še v Kraški gorski skupnosti, v tržaški Krajevni zdravstveni enoti in v tržaški turistični ustanovi. Kar zadeva moje zasebno življenje, naj povem, da sem po poklicu časnikar, zaposlen pri Primorskem dnevniku v Trstu. Tu sem se Ukvarjal s številnimi problemi, najpomembnejše pa je bilo dveletno obdobje mojega dopisništva v Rimu. Živim v Nabrežini z družino, ženo in dvema otrokoma, ki obiskujeta osnovno šolo Vir-gil Šček. Poleg strankarskega dela se aktivno ukvarjam tudi s splošno manjšinsko problematiko in sodelujem pri številnih seminarjih in zasedanjih, tako v Italiji kot v dragih evropskih državah. V tam okvira sem tudi uradni sodelavec (edini iz Italije) biltena, ki ga izdaja Evropski urad za manj poznane jezike v Dublinu, torej inštitucija, ki izhaja neposredno iz evropskega parlamenta. SSk je stranka, ki se ne sklicuje na nobeno ideologijo. Je demokratična stranka Slovencev v Italiji. Podobne stranke se vedno bolj uveljavljajo v zahodnem demokratičnem svetu. Ali se vam zdi, da so take »neideologizirane« stranke bolj primerne za uspešno politično vodenje demokratične družbe kakor pa tiste, ki se sklicujejo na kako ideologijo, npr. marksizem ali nacionalizem? Vsaka stranka izhaja iz nekaterih osnovnih izhodiščnih točk. Združuje državljane, ki s temi točkami soglašajo, čim širši je spekter teh izhodišč, t.r/n večja je demokratičnost neke stranke. Iz tega razloga se tudi nekatere stranke, ki izhajajo iz strogo opredeljene ideologije, trudijo, da bi dokazale svojo odprtost in svojo širino, kajti prav to je predpogoj za demokratično vodenje neke države. Mislim, torej, da so razni »izmi« krepko preživeli in da lahko uspevajo le še v tisti družbi, ki ni doumela sodobnih evropskih tokov, ki se zapira sama vase in sama sebi noče priznati sprememb, ki so na dlani. S tega vidika Slovenska skupnost ni obremenjena, saj ni vezana na nobeno strogo ideologijo in torej na široki narodnostni osno- vi zastopa interese vseh Slovencev Slovenci smo v politiki močno ideoli-gizirani. V preteklosti smo vedno imeli stranke, ki so se sklicevala na takšno ali drugačno ideologijo. Tudi danes je med nami v Italiji tako. Bodisi PCI, bodisi PSI ali DC se sklicujejo vsaka na določeno ideologijo. In slovenski volivci se pri volitvah prepogosto odločijo po svoji ideološki orientaciji in ne po svojem narodnem prepričanju, po svoji narodni zavesti. AH ni to kontradikcija, da hočemo biti kulturno narod, nočemo pa kot Slovenci biti tudi samostojen politični dejavnik, kar smo lahko sanio s svojo lastno slovensko stranko? Res, prav imate. Ko včasih razmišljam o naši zamejski stvarnosti, se mi misli zaustavijo pri geslu, da moramo biti Slovenci subjekt. To geslo slišimo ob vsaki večji priložnosti, še zlasti ob zahtevi, d \ pri obravnavanju zaščitnega zakona upoštevajo »Slovence kot subjekt«. V kulturi govorimo o skupnem slovenskem prosto- ru, v športu o slovenskih športnih društvih, govorimo o našem gospodarstvu in še o marsičem. V politiki pa je drugače. V politiki se Slovenci ne združujemo po narodnosti. Ali bolje, nekateri Slovenci se opredeljujejo prej za ideologijo kot za narodnost. Enotna in močna slovenska stranka pa bi, po mojem mnenju, mnogo-bolje odražala resnične potrebe in zahteve slovenske manjšine v Italiji. Dejstvo, da smo imeli v preteklosti — mislim na predvojno Jugoslavijo — več strank, je bil pač odraz tedanjega časa, vendar pa so se že takrat Slovenci v Italiji skoraj plebiscitarno odločali za skupen nastop pod okriljem Edinosti. Vsaka stvarnost terja torej svojo rešitev, če torej želimo Slovenci biti subjekt, bomo v politiki to lahko postali oziroma ostali samo v okviru lastne politične formacije, torej v tem primera Slovenske skupnosti. Na zadnjih občinskih volitvah v občini Devin-Nabrežina ste bili izvoljeni na listi SSk ter ste nato prejeli mandat za sestavo občinskega odbora in ste v tem uspeli. Občino vodite v koaliciji z nekaterimi drugimi strankami, s PSI in DC, če se ne motim. Kakšne izkušnje ste si pri tem nabrali? Devinsko-nabrežinska občina je nedvomno naj kočljivejša izmed slovenskih občin v zamejstvu. Množično priseljevanje istrskih beguncev in Italijanov nasploh je spremenilo narodnostmi značaj te občine, tako da smo sedaj Slovenci v manjšini. Kljub temu nam je v devinsko-nabražinski občini uspelo ohraniti m uveljaviti načelo dvojezične olbčine, ne samo pri ohranitvi dosedanjega stanja, ampak tudi pri novih ukrepih, kot na primer pri dvojezičnem prapora naše občine, ki nam je bil uradno priznan z odlokom predsednika republike. Mi smo prva slovenska občina, ki ji je bil priznan prapor z dvojezičnim napisom. Izkušnje, ki sem jih pridobil pri upravljanju te občine, so torej prav v teh aspektih odnosov med narodoma, ki tu živita. Tu je treba kljubovati izpadom in napadom z vseh strani, predvsem s prepričljivostjo in z veliko previdnostjo, a obenem odločno. Kot primer naj navedem vprašanje dvojezičnih osebnih izkaznic, proti katerim so nacionalistični krogi zagnali vik in krik in je Ii starski poslanec Caimiber celo vložil zakonski osnutek proti tem dokumentom. Kar pa zadeva Slovence v devinsko-nabrežinski občini mislim, da je naša uprava doslej sprejela celo vrsto zelo pomembnih ukrepov. Med temi naj omenim predvsem dejstvo, da so nekatera naša kulturna in športna društva že prejela nove sedeže, za druga pa bomo v kratkem poskrbeli. To se mi zdi zelo pomembno, saj v trenutku, ko sem prevzel župansko mesto, niti ena naša organizacija ni imela lastnega dostojnega sedeža. Ob koncu naj še omenim, da prav v teh dneh po svojih močeh sodelujemo pri urejanju prostora, na katerem je v gradnji nova kapelica sv. Cirila in Metoda v Cerovi j ah. Še zadnje vprašanje: Če boste izvoljeni v deželni svet na listi SSk, kakšnih smernic se mislite držati? Če bom izvaljen v deželni svet, bom tam zastopal Slovensko skupnost. Smernice, po katerih bom deloval, bo torej določalo strankino -vodstvo. V vsem svojem političnem delu sem se vedno podrejal izbiram strankinega vodstva in mi zato ne bo težko nadaljevati po tej poti. Seveda, smernice niso alfa in omega vsega, potrebno je tudi delo. Kjerkoli sem bil za kaj zadolžen, sem se za izvedbo zavzemal predvsem z veliko delavnostjo. Mirno lahko rečem, da se tiudi tokrat dela ne bojim. Če naj se za konec povrnem k smernicam, moram reči, da so te že znane. Jasno so zapisane v osnutku zakona za globalno zaščito Slovencev v Italiji, ki ga je pred kratkim preko zastopstev manjšinskih strank Slovenska skupnost vložila v senatu. Deželna skupščina sicer formalno ni pristojna za zakonodajo na tem področju, prepričan pa sem, da je kljub temu mogoče v deželnem svetu marsikaj doseči v splošno korist naše manjšine. Novi deželni podtajnik SSk Na zadnjem zasedanju deželnega sveta Slovenske skupnosti je prišlo do sprememb v sestavi strankinega deželnega tajništva zaradi smnti podtajnika Gradimira Gradnika. V tajništvo je prišel kot član na njegovo mesto goriški pokrajinski odbornik dr. Mirko Špacapan. Za novega deželnega podtajnika pa je bil izvoljen dr. Karel Brešan iz Gorice. Iz pisem misijonarjev II sPMla ililBuišnlm. ki ga ni več Letos bi obhajal zlat j mašo tudi Lado Piščanc, saj je bil posvečen skupaj z drugimi dne 11. junija 1938. Z njim posvečeni kolegi so nekateri umrli, drugi pa v tem letu obhajajo ali so že obhajali svoj duhovnišiki jubilej. Lado Piščanc pa obhaja svoj duhovniški jubilej še vedno zasut v breznu nekje nad Cerknim skupaj s sOkaplanom Ludvikom Slugo in še 12 drugimi žrtvami. Njegova sestra Zora mu je za ta zlati jubilej pdklonila v spomin občuteno napisano biografsko povest Pesnik zelene pomlaldi, ki jo je izdala GMD in je danes v številnih naših družinah. A naj bo še tu kratek spomin nanj. Dale so nam ga Barkovlje, vzgojila Gorica, vzele naše igore, ki jih je tako ljubil. Imajo ga vklenjenega v svojem osrčju, v svojem breznu, ker mu hudobija ljudi ni še pustila, da bi počival v blagoslovljeni zemlji, da bi mu postavili pomnik kot pesniku, duhovniku in rodoljubu. Imeli so ga za izdajalca. Nekdo, iki naj bi bil slovenski pisatelj, je v neki svoji povesti pljunil nanj, na kaplana Piškurja, da ni najti podobnega v našem slovstvu. Vendar svetla podoba Ladota Piščanca se počasi le izvija iz teme, kamor so ga zarili. O tam ne priča samo njegov dnevnik, temveč o tem pričamo vsi, ki smo ga poznali. Med temi tudi pisatelj Boris Pahor. Bil je nekaj časa njegov kolega v bogoslovju. Pa tudi enako zaljubljen v slovensko ljudstvo in v slovensko pisano besedo. V bogoslovju je dobil prijatelje, ki o njih takole priča: »Kaj naj rečem o sebi? Ni mi žal, da sem bil v zavodu, navadil sem se discipline in se poglobil v človekovo usodo, bil sem skupaj s sijajnimi mladimi ljudmi, •L..................................... kot je bil sedanji reški nadškof Josip Pavlišič, pesnik Lojze Kocijančič, pesnik Lado Piščanc, ki je žal končal svoje dni v Cerknem po nedolžnem obtožen izdajstva — in vse do danes še ni bil rehabilitiran, kar seveda ne more biti v čast sistemu, ki se ima za naprednega...« Tako B. Pahor v intervjuju za Delo dne 5. maja 1988. K temu, kar je Boris Pahor izpovedal, bi samo potrdil zahtevo, da se popravi pok. Ladotu in drugim storjena krivica in da se jim na cerkljanskem pokopališču postavi spomin kot ostalim žrtvam cerkljanske tragedije. Saj so eni in drugi bili žrtev istih tragičnih dogodkov. Le tako bo zadoščeno pravici. K. Humar SLOVENSKO PASTORALNO SREDIŠČE V TRSTU vabi vse rojake K VSAKOLETNI MAŠI V RIŽARNO ki bo v nedeljo 12. junija ob 17. uri Daroval jo bo škofov vikar dr. Lojze Škerl Ob svežem V preteklih dneh smo na openskem pokopališču spremili k zadnjemu počitku gospo LojzJko Lombar-Peterlinovo. Morda je prenakateri osebno niso poznali, a srednji in starejši rod prav gotovo v spominu še sliši njen čisti lirični in mehki glas, ki nas je desetletja spremljal, ko smo našo slovensko radijsko postajo še lahko poslušali ob dolgih večerih. Tja do polnoči nam je bil radijski medij iskren jn zvest prijatelj in sopotnik. In Lojzka Lombar je bila z nami. Koliko usod, koliko odtenkov med seboj drugačnih in nasprotnih si življenjskih usod, odločitev, sta obeležila ton njenega glasu in interpelacija besedil, ki je vselej izžarevala spoj razuma in osebne soudeležnosti, racionalnosti in emotivno-sti. Lojžka Lombartjava se je iz rodnega Kranja preselila v Trst v prvih povojnih letih. Pot jo je zanesla na radio, kjer je, obogatena od svojih preteklih plodnih let ustvarjanja, nadaljevala svoje delo za našo — takrat med nami Primorci — tako osiromašeno kulturo. Tako je radijski interpret postal zanjo pravi poklic. V okviru Radijskega odra, slovenske radijske igralske družine, se nam je oglašala večkrat na teden, sprva kot naivfka, ki silovitost življenja pravzaprav šele sluti, kasneje kot zrela osebnost, lik odrasle ženske, ki se z vso silo spopada s svojo usodo in zna, ženski lastnemu hrepenenju navkljub, držati za vajeti življenje in sebe v njetm, ali pa kot že ostarela gospa, taka, kot smo jo slišali v odlomku v njej posvečeni radijski komemoraciji. Lojzka Lombarjeva je ljubila svoj poklic. Zaradi njega je opustila profesuro, na katero jo je bil pripravil dokončani študij romanistike. Novemu poklicu se je prodala z vso dušo. Predajala se mu je z ljubeznijo do umetniške besede in do radia. Predajala se mu je z zagonom, ki je lasten tistemu, ki more v ustvarjalnem umetniškem procesu zasledovati in hkrati tudi predajati univerzalno sporočilo o človekovem večnem iskanju smisla in vere in o osinišljanju taikega iskanja. Predajala se mu je s spoštovanjem in upanjem v besedo slovenskosti in slovenstva, kar je bilo vseskozi izraz njene zavesti o neodtujljivi pripadnosti narodu, v katerem se je rodila. Lojzka Lombar pa ni bila samo igralka. Naše otroke je kot režiserka mladinskih oddaj popeljala v čudežni svet pravljične domišljije iz slovenske in tuje mladinske literature. Nekatera dela je dramatizirala, nekatera napisala sama. Poznali pa smo jo tudi kot odlično prevajalko, predvsem iz francoščine. Ljubezen do slovenske besede je Lojzka Lombar posredovala tudi mlajšemu rodu. Radijski oder, katerega je skupaj s svojim možem prof. Jožetom Peterlinom vodila dolgo dobo, je bila šola za prendkatere igralce in odskočna deska za mnoge naše kulturne delavce. Težko je v kratkih vrsticah zajeti osebnost in delo Lojzke Lombarjeve. Naj o tem nenazadnje spregovori njen glas, ki ga bomo še kdaj slišali prek radijskega medija ob ponovitvi katere starejših radijskih iger. Glas, ki je zvest slovenski besedi in ga čas ne more izmaličiti, prav tako kot ne more izmaličiti sporočilnosti in moči besede, naše besede, ki nam jo je ta glas toliko let posredoval. Vsi, ki smo ga poslušali in razumeli, se pokojnici hvaležno klanjamo v spomin. M. Kandidati SSk za tržaški pokrajinski svet Okrožje št. I Harej Zorko Okrožje št. II Strain por. Mozetič Alojzija Okrožje St. III Kosovel Dora Okrožje št. IV Stoper Josič Okrožje št. V Mužina Aleksander Okrožje št. VI Sosič Lojzka OkrOžje št. VII Simčič Tomaž Okrožje št. VIII Maver Manj Okrožje št. IX Petaros Robert Okrožje št. X Štirman Darka Okrožje št. XI Prinčič Tanja Okrožje št. XII Jevnikar Magda Okrožje št. XIII Petaros Sergij Okrožje št. XIV Cergol Aleksander Okrožje št. XV Jerčič Pierina Okrožje št. XVI Požar Marta Okrožje št. XVII Krapež Edi Okrožje št. XVIII (Vzh. Zah. Kras) Dolhar Rafko Okrožje št. XIX (Rojan-Barkovlje) Miklavec Elvi Okrožje št. XX Škrinjar Stanko Okrožje št. XXI Švab Ivica Okrožje Dolina Stefančič Aldo Okrožje Devin Nabrežina Harej Zorko Okrožje Milje Šavran Danilo Kandidati SSk za tržaški občinski svet 26. junija 1988 Lokar Aleš; Mamolo Humbert, Slama Boris, Močnik Peter, Ozbič Mitja, Peterlin Ivan (neodvisen), Abrami Laura, Artač Boris, Batagelj Ana, Bajc Marjan, Besednjak Marija, Vodopivec Pepca, Brecelj Marjan, Callin Sdtlvia, Kralj Bogdan, Castellani por. 'Panjek Sonja, Cergol Alexanlder, Cia-ni Bruna, Cibic Milko, De Luisa Alexan-der, Fičur Eva, Ga&peri Silvia, Gerdol Peter, Gregorič Mario, Jevnikar Marjan, Kosmač Vladimir, Kosovel Dora, Korošic Aleksander, Kurat Boris, Milič Viniko, Mljač Franc, Mužina Marta, Nadlišefc Marcel, Pahor Adrijan, Pahor Nadja, Pavlica Pavel, Pertot Marjan, Peterlin Anka, Petaros Maurizio, Požar Marta, Prelli Helena, Roth por. Pahor Liča, Sedmak Mario, Sedmak Milko, Selj Adriana, Simčič Tomaž, Škrinjar Stanko, Slokar Jurij, Slo-bec David, Sosič por. čevdek Lojzka, Sosič por. Operti Milojka, Starc Damir, Tavčar Bruno, Terčon Mitja, Vdjafc por. Doles Blda, Vidom Pavel, Višini por. Vi-sentin Gabrijela, Vremec Berta, Žerjal Edi, Žerjal Ivan. Rojan V četrtek 2. junija sta obhajala 60-letni-co skupnega življenja Ana in Jože Feriiuga. Vedno sta bila zvesta rojanski žnpnijški skupnosti. Redno sta prihajala k nedeljski sv. maši, če jima je le zdravje dopuščalo. Ob visokem življenjskem jubileju, ki ga dočaka le malo zakoncev, jima iskreno čestitamo. Dobri Bog naj jima bo stalni pomočnik in opora v visoki starosti! SZ Srečanja s sodobno glasbo Združenje za sodobno glasbo v Trstu Chromas je v času od 19. maja do 6. junija organiziralo pod skupnim naslovom »Trieste Prima« vrsto mednarodnih srečanj o sodobni glasbi. Pet koncertov so izvedli v evangeličanski cerkvi sv. Silvestra, enega pa na sedežu Italijanske radiotelevizije. Med izvajalci so bili tudi nekateri Slovenci: bratje Tria Lorenz iz Ljubljane, pianist Aleksander Rojc iz Trsta ter Bdi Zajec z univerze Syracuse v Neiv Ycrku s svojim prispevkom na računalniškem ekranu. Opčine Zaključni šmarnični koncert. V tem letu, ki je bilo razglašeno za Marijino, se pogosteje kat druga leta vrstijo koncerti Marijinih pesmi, posebno v mesecu maju, ki je njej posvečen. Na Opčinah pa je že ustaljena tradicija, da cerkveni pevski zbor Sv. Jernej priredi itak koncert vsako leto ob zaključku šmarnic. Vsaiko leto nastopa poleg domačega zbora še kak drug zbor, koncert pa popestrijo priložnostni govor ali recitacije Marijinih pesmi. Tudi letos je bil koncert podobno oblikovan. Kot recitator je nastopil Aleksij Pregare, ki je zelo dovršeno, brez nepotrebnega patosa, podal izbor Marijinih pesmi Alberta Miklavca. To so bile predvsem pesmi, ki jih je naš tržaški pesnik posvetil Marijinim svetiščem v naši deželi. Vsaka zase je nazorno prikazala občutke, ki jih ima romar, ko išče Marijo .sredi morja (Bahbana) ali sredi gorskih vrhov (Višarje), v slavnih ali manj znanih svetiščih. Kot gosta sta nastopala dva cerkvena pevska zbora, ki sta lepo dopolnjevala domači mešani zbor, saj je bil eden moški pevski zbor Novega sv. Antona, eden pa ženski pevski zbor z Ropontabra. Spored je povezovala Alenka Štoka. Prvi je nastopil moški pevsiki zbor Novega sv. Antona pod vodstvom Edija Ra-ceta. Zapel je nekaj priljubljenih Marijinih pesmi, ki jih v svoj repertoar radi vključujejo tudi posvetni zbori, saj so umetniško dovršene in zahtevajo ubrano in kvalitetno podajanje. Zbor Novega sv. Antona ni razočaral poslušalce. Pri njegovem izvajanju je prišlo predvsem do izraza to, da ima več pevcev izrazit, gotov in šolan glas. Sledil je nastop ženskega zbora z Re-pentabra. Pod vodstvom Toneta Badenčiča je zapel nekaj zelo znanih, skoraj ponarodelih pesmi. Z veseljem smo poslušalci ugotovili, da se je kvaliteta zbora v zadnjih časih precej izboljšala, saj so pevke zapele vse pesmi zelo ubrano in doživeto. Koncert se je zaključil z nastopam domačega zbora, ki je bil tudi organizator glasbenega večera. Mešani pevski zbor Sv. Jernej z Opčin je pod vodstvom Franca Pohajača zapel pet pesmi, od katerih ' sta bili predvsem prvi dve podani z velikim smislom za interpretacijo besedila, zlito iti ubrano. Noben glas ni izstopali, celota je bila izdelana enovito, tudi sopranski glasovi, ki so foil; v preteklosti včasih premalo izraziti, so z veliko gotovostjo izpeljali vodilne melodije. Lahko bi tudi rekli, da je bil zven 'glasov v celoti žlahten, izvajanje pa je imelo v sebi nekaj mehkega in liričnega, kar se zelo lepo poda Marijinim pesmim. Tako je večer v celoti zadovoljil občinstvo, ki rado obiskuje take koncerte. Saj imamo Slovenci med cerkvenimi pesmimi verjetno, poleg božičnih, najraje Marijine pesmi. L.P.S. Nabrežina — v maju Nova zastava občine Devin-Nabrežina je bila uradno in slovesno predstavljena v nedeljo 5. junija v dopoldanskih urah z govori, razlago in aplavzi domačinov in zastopnikov oblasti ter odličnih gostov. Grb iz kamnov na rdeči podlagi bo odslej na vseh uradnih listinah, oglasih in prireditvah. Čestitamo, zlasti županu Bojanu Brezigarju. Naši rajni v maju: 3.5. je umrl Aldo Centassi ter bil pokopan v Trstu. 11.5. se je smrtno ponesrečil ob padcu v jamo kamnolomov Angel Caharija. 11.5. nas je zapustil Franc Trampuž, stanujoč v Kamnolomih. 28. 5. je umrl v tižiški bolnišnici Herman Svetlič in bil pokopan ob udeležbi naše godbe. 30. 5. je podlegel neozdravljivi bolezni Nevo Ščuka iz znane družine. Pokojnim naj da usmiljeni Bog večni mir in pokoj, sorodnikom pa naše iskreno sožalje. Izredni šmarnični teden v Marijinem letu je že za nami. V torek 24. maja na praznik Marije Pomočnice kristjanov smo prvič poslušali ljudskega misijonarja in pisatelja številnih knjig dr. Janeza Jen-kota. Moški zbor »Fantje izpod Grmade« je ob zaključku šmarnic ubrano zapel vrsto Marijinih pesmi. Preostale dneve tedna so se vrstila srečanja s šolsko mladino, starši, bolniki, birmanci, prvoobha- janoi in seveda šmarnicam zvestimi verniki. V petek so nas prijetno poživili s tremi Marijinimi pesmimi: Suzi na flauto, Ser-gio in Roberto pa s klarinetom. Zaključek je bil v soboto pred Marijino kapelico nad železniško postajo. Godba je s skladbami Mariji v čast priklicala njene častilce, ki so se po govorih dr. Jenika in g. Godniča posvetili Marijinemu Srcu, s petimi litanijami in pesmimi pa dali du-ška naši nebeški Materi. Vse je bilo dvojezično. Posebna zahvala Občinskim in drugim delavcem za izredno okrasitev zvonika. V nedeljo 29. maja je ob 9. uri sedem naših otrok prejelo prvo sv. obhajilo v enakih belih oblekah s svečami in knjižicami v rokah. Prav tako tudi sedem otrok pri drugi maši v italijanskem jeziku. Vsem: čestitke in voščila k vztrajnosti! Novi sedež zdravstvenega okraja bo naša občina izročila Krajevni zdravstveni enoti v soboto 11. junija ob 11. uri, kar bo gotovo vsem občanom v veliko korist. Zahvala vsem merodajnim oblastem, tvrdkam in dobrotnikom ter voščila vsemu zdravstvenemu osebju. Pa božji blagoslov vsem! ★ Slast maščevanja traja samo en dan, zadovoljstvo, da si odpustil, pa traja vse življenje. (Španski pregovor) Kako se svet oborožuje Neka ameriška agencija je objavila podatke o stroških za oboroževanje v letu 1987. Vojaški proračun je največji v ZDA, 293 milijard dolarjev, sledi Sovjetska zveza z 260 milijardami. Kam gre to orožje? Nekaj ga ostane doma, precej pa ga konča v Tretjem svetu, kjer je trenutno največ vojnih spopadov. Tretjemu svetu proda največ orožja Sovjetska zveza (34%), sledijo ZDA (26%), države zahodne Evrope pa 28 %. Papež je med obiskom v Veroni 17. aprila rekel: »Nekaterih orožij bi ne smeli proizvajati in prodajo bi morali strogo prepovedati. Začeti bi morali pri orožju.« Tako sv. oče, toda trgovci in tovarnarji se sklicujejo na rimski rek: »Pecunia non olet«. (Denar ne smrti.) Kadar gre za dobiček, utihnejo vsi moralni pomisleki. Tudi v socialistični Jugoslaviji, kjer je revija Mladina povzročila škandal, ko je objavila, da tudi Jugoslavija prodaja orožje državam Tretjega sveta. Toda zdi se, da ga je prodajala tudi na kredit zato, da pomaga »bratskim« socialističnim režimom. Obljube in dejanja Nadaljuje se dvoličnost italijanskih socialistov' ob nemoči Slovenskih članov PSI do zahtev slovenske narodnostne skupnosti glede globalnega zaščitnega zakona. Dve poročili v »Primorskem tedniku« z dne 4. maja to neizpodbitno potrjujeta. Eno izmed njih nosi naslov: »Dežela: nič sredstev za dvojezično šolo v Špetru«, drugo pa: »»Slovenski socialisti o problemih manjšine«. V prvem poročilu med drugim beremo, da je deželni svetovalec SSk dr. Drago Štoka predložil popravek k 2. členu, ki se glasi: »Do vključitve državnih norm v korist slovenske manjšine so zagotovljeni prispevki, ki jih predvideva 6. člen tega zakona tudi za učence, .k: obiskujejo dvojezično šolo v Špetru.« Ta predloženi popravek dr. Stoke je bil pri glasovanju zavrnjen. Zanj so glasovali le predstavniki SSk, PCI, Furlanskega gibanja (MF) in Proletarske demokracije (DP), medtem ko se je Lista za Trat vzdržala. Ne čudimo se, da dr. Stoikov popravek ni bil všeč tistim, ki stalno nasprotujejo pravicam Slovencev, tako na Tržaškem kot na Goriškem in Videmskem, preseneča pa zadržanje PSI, ki se ob vsaki priložnosti predstavlja kot zagovornica slovenskih pravic in je v letošnjem februarju celo v poslanski zbornici vložila osnutek za globalno zaščito Slovencev v Italiji. Očitno gre pri PSI za preračunano dvoličnost: pred Slovenci vzdrževati mnenje, da je na njih strani, pri Italijanih pa vzbujati vtis, da stoji na braniku itali-janstva. Zato je načelnik svetovalske skupine PSI v deželnem svetu nastopil proti štokovemu popravku, češ da slednji ni v skladu s sedanjimi zakonskimi predpisi. Tako se je PSI zavestno izrekla proti priznanju dvojezične šole v špetru, s tem pa je na nek način osvojila stališče vseh tistih, ki zanikajo pravni obstoj Slovencev v Videmski pokrajini. Gotovo so socialisti tako ravnali, ker bi si na bližnjih deželnih volitvah radi zagotovili tudi glasove italijanskih nacionalistov. Drugo poročilo, ki ga najdemo v slovenskem tržaškem dnevniku 4. maja, pa govori o srečanju slovenskih socialistov z deželnim vodstvom PSI, ki je bilo 2. maja v Vidmu. Udeležili so se ga med drugimi deželni odbornik Zanfagnani, razni tajniki ter zastopnik Slovencev beneški rojak Marinig. Na srečanju je bila poudarjena želja slovenskih socialistov', da se čimprej izglasuje zakon o globalni zaščiti Slovencev, deželni tajnik PSI pa je pozdravil pobudo slovenskih socialistov, ki so si jo zadali na svojem zborovanju v Kulturnem domu v Gorici, da bodo svojo stranko temeljiteje seznanjali z vprašanji slovenske skupnosti v Italiji. Vse to se lepo sliši, toda ko pride do konkretnih primerov podpreti slovenske interese, to »seznanjanje« ostane le leporečje, kot to dokazuje stališče PSI do že omenjenega popravka dr. Štoke. Italijanski socialisti spretno izrabljajo prisotnost slovenskih članov v stranki in jim dajejo možnost, da opozarjajo na slo-venslke probleme, slovenski socialist Marinig, doma iz Benečije, je celo zadolžen pri stranki za te probleme, a vse to je le metanje peska v oči, kajti po besedah deželnega tajnika Saroja »mora vprašanje slovenske zaščite sloneti na zahtevah stvarnosti.« To pa pomeni, da mora PSI kot italijanska stranka predvsem upoštevati italijanske interese, slovenske pa le v toliko, kolikor ne nasprotujejo italijanskim. Boleče je to, da slovenski socialisti, včlanjeni v PSI, tega ne uvidijo. Oddati slovenske glasove tej stranki pomeni brezobrestno pomagati PSI, metati naše glasove v vrečo brez dna, obenem pa oslabiti politično težo edine slovenske samostojne politične stranke v Italiji. Če to pot SSk ne bo uspelo izvoliti svojega deželnega poslanca, bodo k temu prispevali tudi Slovenci, ki so s podpiranjem PSI pripomogli k razpršitvi slovanskih glasov. RD Predstavitev kandidatnih list SSk v Gorici V prostorih Palače Hotela je bila v torek 7. junija zvečer predstavitev kandidatnih list Slovenske skupnosti za Goriško, predloženih za bližnje deželne in pokrajinske volitve 26. junija. Ob udeležbi (lepega števila somišljenikov, volivcev in zastopnikov tiska so prikazali pomen teh volitev in orisali kandidatne liste deželni tajnik Ivo Jevnikar in pokrajinski tajnik Marjan Teipin. Nato so še spregovorili glavni kandidatje, med njimi dr. Mirko špalcapan in nabrežinski župan Bojan Brezigar. Več v prihodnji številki. Mladi za mir V ponedeljek, 13. junija 1988 s pričetkom ob 2030, bo na sporedu v veliki dvorani Kulturnega doma v Gorici zanimiv večer pod geslom »Mladi za mir«. Program predvideva nastop dijakov Nižje srednje šole »I. Trinko« iz Gorice ter Glasbenega studia Nade Žgur iz Ljubljane. Slovenski nižješolci nam bodo pod vodstvom .prof. Stanka Jerici ja in prof. Lučane Budal predstavili sklop petja, recitacij, glasbe in gibanja z naslovom »Hočeš bki mi prijatelj?«. S tem recitalom je naša šola nastopila na tekmovanju za Nagrado Evrope, ki je bilo pred kakim mesecem v deželnem avditoriju v Gorici ter prepričljivo zasedla prvo mesto. Gostje iz Slovenije pa se nam bodo predstavili s koncertom Jazz glasbe, ever-greenov, balad ter skladb sodobnih zvrsti svetovno priznanih avtorjev. Glasbeni studio, ki ga vodi prof. Nada Žgur, je šola za moderno petje in glasbo. Obeta se nam torej zanimiv večer, namenjen vsem, zlasti še mladini. Zveza slovenske katoliške prosvete - Gorica priredi v torek 14. junija ob 20.30 v Katoliškem domu v Gorici ZAKLJUČNI SKUPNI NASTOP GLASBENIH ŠOL Odprta razstava beneške umetnosti Na goriškem gradu je tudi letos občinska uprava poskrbela za večjo slikarsko razstavo, ki bo odprta vse tja do jeseni. Razstava nosi ime Capricei -veneziani in obsega vrsto bogatih in lepih slik beneških slikarjev 18. stoletja (med njimi Car-levarjis, Ricei in drugi). Na sobotnem odprtju so govorili goriški župan Scarano, občinski odbornik za kulturo Obizzi, predsednik pokrajinske uprave Cumpeta in pobudnik ter glavni organizator te in prejšnjih razstav dr. Daric Succi. Koncert simfonično-vokalne glasbe pri Sv. Ignaciju Zadnjo soboto je bil v cerkvi na Travniku simfonično-vokalni koncert, na katerem sta sodelovala zbor S. Ignazio in simfonični orkester iz Beljaka v Avstriji. Predstavila sta dela goriškega glasbenika Stanka Jericija in W. A. Mozarta. Tako je bila najprej na sporedu zanimiva Jerici-jeva Sinfonia Breve, nato pa še Mozartovi skladbi Exultate, iubilate in Vespe-rae solemnes, obe za zbor, orkester in soliste. Koncert je bil namenjen v podporo restavracijskim delom cerkve svetega Ignacija oz. njene glavne oltarne freske. Koncert je bil dobro obiskan in je uspel. Praznik špargljev v Štandrežu PD »Štandrež« prireja že vrsto let Praznik špargljev, in to zadnji teden v maju in prtvi v juniju. Tudi letos so se prireditelji držali te tradicije in poskrbeli, da je bilo v Štandrežu konec maja in v začetku junija kar veselo. Zadnjo nedeljo v maju je nastopila štandreška baletna skupina, ki jo že več let uspešno vodi prof. Nataša Sirk. De- kleta so se predstavila z dvema točkama. Najprej so mlajša prikazala venček ritmičnih vaj, nato pa še večja dekleta s plesnimi motivi na melodijo ruske narodne pesmi. Lepo in prijetno je bilo gledati nežne in harmonične gibe prve skupine in poskočne motive druge. Kot gostje so nastopili na ploščadi ob Konzumu mladi plesalci od sv. Ane, ki so prikazali vrsto sodobnih plesov. Na programu Praznika špargljev je bil tudi slikarski ex-tempore, katerega se je udeležilo lepo število mladih umetnikov, razdeljenih v štiri skupine in sicer: otroški vrtec, učenci prvega in drugega razreda osnovnih šol, tretji, četrti in peti razred ter dijaki nižje srednje šole. Seveda sta bili tudi obe soboti dovolj živahni. Za prosto zabavo sta poskrbela ansambla Prijatelji in H;