Leto XLVII. - Štev. 28 (2349) - Četrtek, 13. julija 1995 - Posamezna številka 1400 lir
glas
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50%
Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva
TAXE PERQUE	GORIZIA
TASSA RISCOSSA	ITALY
NAS UVODNIK
Papeževo pismo ženskam
»Hvala ti, ženska, ker si ženska. S sprejeman jem, ki je lastn o tvoji ženskosti, bogatiš razumevanje sveta in prispevaš k polni resnici človeških odnosov.«
Odločno proti atomskim poskusom!
Sedanji francoski predsednik Chirac je že v volilnem času nakazal možnost atomskih poskusov; ko se je usedel na predsedniški stol, je pa kar odločil. Sklep je sprožil mobilizacijo po vsem svetu: vse trezne sile morajo nasprotovati tej nesmiselni odločitvi. Predstavnik vseh mirovnih sil je danes ladja Greenpeace-ovih ekologistov Rainbow Warrior II.
Letos proslavljamo petdesetletnico padca smrtonosnih atomskih bomb na Hiroshimo in Nagasaki; 32 let je minilo od sporazuma med Združenimi narodi in Sovjetsko zvezo o prekinitvi nuklearnih poskusov. Podpis Kennedyja in Hruščova je bil prvi sporazum o mirovnem sožitju. Toda skoraj v istem času je De Gaulle sklenil postaviti si svojo »force de frappe« ali atomsko silo, da bi pokazal »grandeur«, t.j. ošabnost moderne Francije; s tem je hotel stopiti med svetovne velikane. Toda nasilni in nenehni protesti so le dosegli, da je Mitterand pred 13 leti prekinil te poskuse. Od tedaj kvotacije atomske sile vedno bolj padajo.
Tudi Rusija je hotela pokazati svojo moč z atomsko silo; toda ti nori načrti so jo spravili na kolena.
Chirac hoče danes zadovoljiti svoje generale, ki nosijo na svojih uniformah še premalo odličij. To je izkazovanje lastnih mišic na prav smešen način; bolje: ne smešen, tragičen. Kam
lahko privede slepa prevzetnost nekaterih politikov? Saj med drugim nihče ne ogroža Francije!
Že leta 1983 je Janez Pavel II. poslal člane papeške akademije za znanost kot poslance v vse države, ki imajo opraviti z atomsko energijo, in jih prosil, naj ustavijo vse poskuse, ki bi bili namenjeni vojaškim operacijam. Kajti če se atomska energija preverja v laboratorijih za zdravstvene namene, je to sprejemljivo, če le ni nevarno; če pa se poskusi opravljajo v vojaške namene, tega nihče ne sme sprejeti. Ostro stališče proti poskusom je zavzel tudi kardinal Pio Taofinu'u, nadškof na zahodnem otoku Samoa, prav v času, ko se je prepovedani coni približevala mirovna ladja. V posebnem pismu pripisuje Franciji odločitev za opravljanje jedrskih poskusov kot nameren greh zaradi nasilja, ki ga izvaja nad ljudstvom južnega Pacifika. »Ta greh je naperjen proti koloniziranemu in sužnjemu ljudstvu, proti njegovi zemlji, morju in njegovim sosedom. Noben narod si ne sme lastiti zemlje koga drugega. Kolonializem ni nič drugega kot splošna oblika suženjstva!«
Opravičila francoskih politikov in znanstvenikov, ki zatrjujejo, da jedrski poskusi ne povzročajo radioaktivne kontaminacije, je označil kot egoistično nadutost in ošabno intelektualnost, atomsko orožje pa kot zločin proti miru, pravici in ljubezni.
Francoska vojska je napadla mirovno ladjo Greenpeace-a; oborožena sila je napadla neoboroženega. Smešna so opravičila, da so bile uporabljene le solzive bombe. Konec z grotesko!
Pridružimo se temu mirovnemu gibanju s trdno željo, da bi mirovne sile premagale ošabnost in preobjestnost politikov, ki vidijo rešitev mednarodnih problemov le v vojni in v nabavljanju orožja!	g.s.
Zadnja papeževa poslanica je pravi dogodek že samo po vsebini in ker je izšla v času, ko se za september pripravlja v Pekingu 4. mednarodna konferenca o ženski. V svojem pismu, ki obsega 12 poglavij, kijih človek prebere kar z užitkom, papež obravnava teme, ki bodo predmet razgovorov na dotični konferenci.
Za seboj imamo pet let hudih preizkušenj za žensko: nasilje, posiljevanja, hude rane in splošna brezbrižnost. Grozne stvari se dogajajo na račun žensk v Bosni in Alžiriji; kdo pa protestira?
Tudi v tem pismu se ponavlja papežev leitmotiv zadnjih let: priznal je tudi odgovornost Cekve.
Po 11 letih
»Jamboree, jamboree, oh, kako lepo je biti skupaj tu...« je odmevalo ob reki Drav'ci, v Globasnici, pred enajstimi leti. Za laike povejmo: jamboree je tabor, na katerem se srečajo skavtje iz različnih dežel. V srcih skavtov pa ta beseda obuja otožne spomine na poletja pod šotori, ko so goriški, tržaški in koroški bratje skupaj kovali mladostno zagnanost z velikimi ideali, jo hranili s prijateljskimi vezmi, spočetimi v razigrani razposajenosti tabornih dogodivščin.
V ponedeljek, 17. julija, se bo v Čezsoči pri Bovcu dvignil zastor nad 4. zamejskimjamboreejem. Udeležilo se ga bo skoraj tristo izvidnikov in vodnic iz goriške in tržaške pokrajine, iz Koroške, in ker skavti že delujejo tudi v Sloveniji, bodo letos prvič gostovale tudi skupine iz Ankarana, Nove Gorice in Dravelj (LJ).
Malo smo se pogovorih s Francem Biancuzzijem in Eriko Čemic, študentoma in načelnikoma jambore-eja, ki koordinirata široko skupino voditeljev. Katere cilje ste si zadali?
»Spodbujali bomo čim večjo izmenjavo med posamezniki in četami (manjše enote, ki delujejo v sosednjih občinah, op.ur.), zato bodo v vseh treh podtaborih med seboj pomešane čete iz različnih pokrajin. Pozorni bomo tudi na življenje čete, ker je to edini način, da smo pozorni do posameznikov■,« pristavi Franc. »Nočemo namreč, da bi bil jamboree le množična manifestacija, na kateri bi
Nekateri trdijo, da med žensko in religijo ni »idiličnih« odnosov predvsem zaradi integralizma.
Janez Pavel II. ugotavlja, da v ženskem svetu obstaja neki nemir. Ko govori o ženskem geniju, priznava vse, kar so pozitivnega dosegle ženske, ki se bojujejo v feminističnih gibanjih. Poslanica je nadaljevanje dokumenta Žensko dostojanstvo', povzdiguje pozitivne vrednote in ne postavlja nobenih pregrad, v nasprotstvu s tem, kar se je dogajalo na konferenci v Kairu. Ženski genij je potreben za humanizacijo družbe, poudarja Janez Pavel II. Idealni dialog z ženskami vsega sveta naj
se začne z besedo hvala. Zahvala naj gre najprej Sveti Trojici, daje ustvarila žensko in ji dala posebno poslanstvo; hvala ženski-materi, ki lahko izkusi nekaj edinstvenega; hvala ženski-ženi, ki združi svoje življenje z moškim v razmerju medsebojnega dajanja; hvala ženski-hčeri in sestri, ki prinaša v družbeno življenje bogastvo svoje občutljivosti; hvala ženski-delav-ki, zaposleni na vseh področjih človeškega dela; hvala ženski-re-dovnici, ki daruje svojo pomoč Cerkvi; hvala ženski, ker je ženska.
Beseda hvala pa ne zadostuje.
(dalje na 2. strani)
Razglednica je bila odposlana na isti dan: Narodni dom gori in - zadaj - spremne besede »gorečega« pošiljatelja
spet: Jamboree, jamboree...
bil posamezni izvidnik le pasiven gledalec, ampak želimo, da bi se od tega srečanja vsakdo osebno obogatil.«
Zanima me, zakaj pa že toliko letni bilojambo-reeja. Odgovorita, da pred leti ni bilo veliko sodelovanja med gori-ško in tržaško vejo; zato tudi ni bilo pravega interesa za jamboree. »Pa tudi za pripravo takega projekta je potrebnih veliko truda, srečanj, sej. Zamisel, da bi spet organizirali jamboree, se je porodila že pred dvema letoma; od lanskega avgusta dalje pa smo začeli z načrtovanjem in pripravami. To pa zapiši, da je jamboree sad sodelovanja goriški h in tržaških voditeljev.«
Pokažeta mi brošuro s programom: ob tradicionalnih dnevih, posvečenim postavljanju zgradb, velikim igram, izražanju športnim tekmam, bo prostor tudi za novosti, kot so jahanje, izdelovanje glinastih posod; nekateri se bodo na kajakih celo prepustili soškim brzicam. Ves program pa bo postavljen v sugestivno preobleko zgodnjega srednjega veka. »Že vrsto let imamo na taborih določeno temo,« mi pove Erika. »Igre, slove-
Slika z jamboreeja Globasnica '84 in domiseln znak letošnjega velikega tabora
snosti, večeri, pa tudi - preprosto -koreografija, se vsi vežejo na to rdečo nit. Letos smo izbrali zgodbo o vitezih okrogle mize. Ustanovitelj skavtizma Baden Powell je vedno pravil, daje skavt vitez današnjih dni.«
Potem imata še prošnjo. »No. ker smo že na časniku, napišite, da bo nedelja, 23. julija, posvečena obiskom in da pričakujemo čim več prijateljev.«
Tako: kulise so postavljene, režija izdelana. Kolona izvidnikov bo kmalu odmajala proti Bovcu, napolnila prizorišče, prevzela svoje vloge in odigrala to veseloigro, ki bo - tako upamo - posebno v igralcih, pustila svoje sledove. No, pa vidva, sta pripravljena za štirinajstdnevno preizkušnjo? »Seveda, vedno pripravljena.«
Spretna fazanka
Narodni dom v Trstu 13. julija 1920 - 13. julija 1995
^ POST • CARD
757	 T	,'. V
3?.RKK>SiD$5ŽE
e* o:--
ONI)
\lfrpv0
' (Mu
Hodi za menoj!
»Wir sind die Kirche.«
Kaj se dogaja v avstrijski Cerkvi?
»Hodi za menoj!« so besede, ki jih je Jezus izrekal svojim učencem in jih izreka še danes. Dejstvo, da je Jezus tisti, ki da pobudo, je izrednega pomena. Jezus je torej tisti, ki nekoga izvoli in ga nato pokliče. Človek pa je tisti, ki se na ta klic odzove ali pa ne.
Pomembno je tudi to, da Jezus ne kličetako, da bi tisti, ki je poklican, slišal kakšne glasove. Jezus kliče preko misli in čustev. Najprej se rodi v človeku npr. misel: »Kaj, ko bi šel za duhovnika ali redovnika?« Ob tej misli se rodi čustvo, ki je lahko tiho veselje ipd. Zaradi tovrstne tolažbe se rodi v človeku želja, da bi se le-to uresničilo. Nemalokrat se po taki želji rodijo skušnjave, kot na primer: »Ta pot je zame prezahtevna. Kaj bodo rekli domači in prijatelji? Mogoče bi bilo le boljše, ko bi se oženil in imel družino...« Zaradi teh in podobnih misli lahko nekdoopusti misel na redovništvo ali duhovništvo. Če pa je božja volja, da nekdopostane duhovnik ali redovnik, saj se bo ta misel ob določenih trenutkih vrnila. Z njo se bosta vrnila tudi čustvo in želja. Take trenutke lahko doživi ob duhovniškem posvečenju, novi maši ali ob branju življenja svetnikov. Zelja, da bi postal duhovnik ali redovnik, se lahko prebudi tudi ob srečanju z nekim apostolom, ki z vso resnostjo in zavzetostjo opravlja svoje poslanstvo, pri tem pa ostaja veder in zadovoljen. Po več takih ali podobnih znamenjih lahko nekdo več ali manj jasno spozna, da ga Jezus kliče v duhovništvo ali redovništvo.
Zanimivo je tudi to, da Jezus kliče nekoga še potem, ko je že duhovnik ali redovnik. Tako ga potrjuje v njegovem poslanstvu in mu v trenutkih trpljenja in nemoči vliva poguma, da ne bi obupal, ampak kljub težavam šel naprej v svojem oznanjevanju. Gospod namreč želi pripeljati apostola do bistva poklica, ki je zvestoba Njemu v vsakršnem položaju. Ta zvestoba je za apostola pot izpolnitve, odrešenja in prave sreče.
Gotovo, da Jezus ne kliče samo v
duhovništvo ali redovništvo. Ravno tako kliče tudi v samsko življenje ali poročenost. V obeh teh primerih je dinamika klicanja podobna kot v primeru poklicanosti v duhovništvo ali redovništvo.
Ivan Hočevar
16. julij: Karmelska Mati božja
Kdo je sposoben našteti vse nazive, s katerimi imenuje Cerkev Mater svojega ustanovitelja? Pridružili so se pesniki in Marijini častilci, ki so še povečali vlogo Marijinega češčenja v zgodovini. Liturgija sije prisvojila več praznikov. Dva največja in najpomembnejša sta: brezmadežno Marijino spočetje (8. decembra) in Marijino vnebovzetje (15. avgusta). Med letom pa je posejanih še veliko manjših Marijih praznikov.
Eden izmed teh je dan Karmel-ske Matere božje, 16. julija. Že ime nas vodi v judovsko preteklost, na palestinsko goro Karmel, ob vznožju katere se med Samarijo in Galilejo razteza mesto Hajfa. Tam je zacvetela ustanova Mariji posebej posvečenih menihov ali eremitov-puščav-nikov. Ohranili so liturgijo latinske Cerkve, obenem pa so bili odprti proti Vzhodu. Ti samotarji so že od vsega začetka gojili svetopisemsko pobožnost do Marije in so prav konkretno čutili njeno materinsko varstvo. Zaradi muslimanov so doživeli hude preizkušnje in se zatekli proti Zahodu. Svoje postojanke so imeli na Cipru, v Siciliji, Fraciji in Angliji.
Ti redovniki še danes gojijo posebno pobožnost do Marije in so nam kažipot. Naše češčenje Marije naj ne bo nekaj čustvenega, ampak naj sloni na božji besedi Svetega pisma!
Papež ženskam
(s 1. strani)
Smo dediči preveč velikih in številnih pogojevanj, ki so ženski onemogočili življenje v javnosti, tako da ji ni bilo dano biti dosledna sama s sabo in se v tem duhu razvija-ti. Žal mi je, piše papež, da so se te stvari pojavile tudi v Cerkvi. Cerkev naj torej spoštuje dostojanstvo ženske, kakor jo je spoštoval Kristus. Kaj pa naj rečemo o današnjih ovirah v raznih koncih sveta, ki onemogočajo ženski polno vključitev v družbeno, gospodarsko in politično življenje? Predvsem je onemogočeno - in to je najhujše - njeno materinstvo.
Nujna je dejanska enakopravnost vseh ljudi v vseh položajih. Nujna je večja prisotnost ženske v družbi. Na pragu novega tisočletja ne moremo ne misliti na predolgo in ponižujočo zgodovino spolnega nasilja; le-to je sad hedonistične družbe, ki gleda na žensko, mlade in otroke kot na predmet trgovanja.
Temelj uresničitve ženske je nakazan že v prvih straneh Svetega pisma. Naloga Cerkve je v tem, da v svoji vsakdanji prenovi ovrednoti karizme ženske. Čeprav so bila v zgodovini številna pogojevanja, je Cerkev spoznala ženski genij in sprejela njeno veličino: velika priznanja je podelila celi trumi mučenk, svetnic, redovnic (sv. Katarina sien-ska, Tereza iz Avile idr.) in tistim, ki so znotraj Cerkve uresničile nove podvige. V novem tisočletju bo Cerkev gotovo priča novim in čudovitim oblikam ženskega genija.
Zato si papež želi, da bi konferenca na Kitajskem postavila v pravo luč celotno resnico o ženski, upoštevajoč ne samo znamenite in velike ženske, ampak tudi tiste preproste, ki izražajo svoj ženski talent v vsakodnevni službi bližnjega. Ženska - z razliko od moškega -spozna in odkrije svoj poklic prav v dajanju, ker gleda s srcem. To je njena lepota, duhovna in ne samo zunanja.
Ne moremo kar tako mimo tega, kar se dogaja v avstrijski Cerkvi. Mednarodni laični tisk je zagrabil zadevo in jo močno razpihuje z bombastičnimi naslovi, kot npr. Upor katoliške baze.
Pa poglejmo, kaj se dogaja. Ne moremo govoriti prav o uporu; gre pa za precej velik pojav. V manj kot enem mesecu (med 3. in 25. junijem) je skupina, ki si je dala ime Wir sind die Kirche ali Mi smo Cerkev, zbrala 501.154 podpisov za prenovo avstrijske Cerkve. Pobudnik tega referenduma (39-letni veroučitelj Thomas Plankensteiner, oče štirih otrok; sam se nima za revolucionarja) si ni pričakoval takega odziva. Tudi če odštejemo 14.389 nekatoliških podpisnikov in 18.233 podpisnikov iz drugih držav (Švice, Nemčije, Južne Tirolske), ostane vedno 10% katoličanov. Pobudniki referenduma niso le iz vrst ekstremistov ali levičarjev, temveč osebe, ki sodelujejo tudi pri župnijah. In prav to je zaskrbljujoče. Kaj hočejo ti ljudje? Odpravo celibata, volilno pravico žensk v vseh cerkvenih ustanovah, upoštevanje župnijskih skupnosti pri imenovanjih škofov, svobodo uporabljanja kontracepcijskih sredstev, pravico ločencev prejemati obhajilo, upoštevanje duhovnikov, ki so zapustili duhovniški stan. Nekatere zahteve so v jasnem konjiiktu z nepopustljivostjo katoliškega nauka. Izide referendumov bodo
O zadevi anglikanskih pastorjev, ki so prešli v katolicizem, so časopisi veliko poročali; potem je sledil molk. Sedaj prihaja stvar zopet na površje, ker je prišlo do novosti: o njih ne bo več odločal Rim, ampak trije krajevni angleški škofje, ki jih bosta določili angleška in Wellsova škofovska konferenca. Pastorjev, ki bi stopili v katoliško Cerkev, je na stotine in zdi se, da bo njih število še naraslo.
Primas angleške katoliške Cerkve kard. Basil Hume je naslovil vernikom pismo, kije samo po sebi pravi umotvor tenkočutnosti in spoštovanja enih in dmgih. Pismo so prebrali vernikom pri vseh mašah. Povzemamo glavne misli tega pisma.
»V tem trenutku bodimo tenkočutni do tistih, ki se čutijo izključene. Dajmo jim poguma, da bodo vztrajali v veri in službi v vseh oblikah, ki jih predvideva Cerkev.« Kardinal Hume nadalje pojasnjuje, da pri teh pastorjih ne gre le za nesoglasje zaradi posvečevanja žena za duhovnike, ampak tudi zaradi preloma, ki gaje ta odločitev povzročila s tem, da se je anglikanska Cerkev postavila v nasprotje s katoliško Cekvijo. »Ne pozabimo, da so se ti anglikanci skušali že dolgo držati katoliških principov, čeprav so bili še znotraj anglikanske Cerkve. Ovira, ki jih je privedla do tega, da so iskali združitev z rimsko Cerkvijo, je bila prav problem avtori-
poslali v Rim; izročili so jih že predsedniku Avstrijske škofovske konference. Papeški nuncij na Dunaju je že poslal Plankesteinerju naslednje sporočilo: »Vpapeškem domumentu Tertio millennio adveniente ježe odgovor na razna postavljena vprašanja.«
Za sedaj avstrijski škofje molčijo; prej želijo videti izide referendumov. Je pa že v načrtu posebna komisija, ki bi se pogovorila s pobudniki referenduma. Opazi se lahko le zaskrbljenost. Sanktpoeltenski škof je že pikro izjavil: »Avstrijci prav radi delajo napake, kot dokazuje masovna odobritev referenduma o An-schlussu ali priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji leta 1938.« Ostali škofje so bolj previdni in neradi izdajajo javne izjave. Ne vemo, koliko je resnična izjava glasnika dunajske nadškofije, ki pravi, da večina podpisnikov ni hotela podpreti ekstremističnih pozicij, ampak le izraziti željo po dialogu s cerkveno hierarhijo in biti torej bolj odgovorna v zadevah Cerkve.
Lansko leto sem se pogovarjal z avstrijskim duhovnikom, ki je napovedal težke čase za avstrijsko Cerkev predvsem zaradi vedenja Vatikana in odločitev glede imenovanj škofov.
Kako se bodo dogodki še razvili?
Dušan Jakomin
tete v notranjosti njihove Cerkve.
Prepričani smo, da bo duhovništvo teh pastorjev obogatilo Cerkev. Sveti oče hoče od nas, da smo dobrosrčni. Prepričani smo, da boste tudi vi sprejeli in cenili te nove duhovnike.
S to novostjo so nastali pomembni in delikatni zapleti. Privoljenje, ki ga daje papež za posvetitev teh poročenih pastorjev, je izjemno; in s tem ostane princip celibata nedotaknjen. Združila se bosta dva zakramenta, duhovništvo in poroka. Eden ne zmanjšuje vrednosti drugega. V življenju tistih, ki so v službi katoliške Cerkve, ju lahko imamo za komplementarna. Ko sprejmemo te pastorje, sprejmimo tudi njihove družine!«
Vstop pastorjev v katoliško duhovništvo ne bo nekaj avtomatičnega. Zahteva vsaj dvoletno študijsko, teološko in doktrinarno pripravo; posebej se bo proučil vsak posamezen primer.
Do sedaj je zapustilo anglikansko Cerkev vsaj 250 duhovnikov, nekateri pa ostajajo zaradi hudih finančnih problemov. Cerkev namreč ni zmožna zagotoviti ekonomske pomoči spreobrnjencem; treba bo razmisliti »z realizmom, domišljijo in radodarnostjo«.
Pismo kaže, kako ne gre za kak triumfalizem, ampak za spoštovanje vesti posameznikov. Katoličane vabi, naj pokažejo svoje razumevanje.
d.j.
15. navadna nedelja
Bog nam je blizu po človeku
Silvester Čuk
»Kadar človeku primanjkuje to, kar si najbolj želi, začne sanjati o tistem, misliti nanj, kot da je; celo opevati kot nekaj idealnega. Tako je danes z ljubeznijo. Koliko pesmi, popevk je o njej! Vsaka druga beseda je: ljubim te, ljubezen... v vseh jezikih. V resnici pa je svet vse bolj prazen, brez ljubezni.« Tako je zapisal leta
1975	slovenski ekonomist France Čeme v svoji knjigi Koncert za raka, v kateri opisuje, kaj je doživljal, ko je nemočen spremljal umiranje svoje žene, ki je imela raka na pljučih. Profesor Černe se nima za vernika, vendar po svoji plemeniti ljubezni, s katero je obdal svojo trpečo soprogo, poseka nas kristjane, ki imamo že skoraj dva tisoč let v ušesih nauk o ljubezni in pred očmi zgled ljubezni do konca. Pa največkrat imamo ljubezen le na jeziku!
Božja beseda današnje nedelje je vsa uglašena na temo božje bližine. Prvo berilo, vzeto iz Pete
Mojzesove knjige, ki poroča o ponovljeni postavi sinajske zavese, nosi naslov Božja napoved je vsakemu blizu. Bog ne daje postav, ki bi bile protinaravne, ampak take, ki so zapisane globoko v našo človeško naravo, ki je ustvarjena tako, da za svojo uresničitev potrebuje ob sebi sočloveka. Ljudje pravijo, da sta za prepir potrebna dva, prav tako sta potrebna dva za ljubezen, za pogovor - za vse. Sila, ki naj bi povezovala ljudi, je ljubezen -božji dih. Drugo berilo iz pisma apostola Pavla Kološanom gre za stopnjo višje (od stare zveze), kar nam pove že naslovfiog nam je blizu v Kristusu. Če je bil v stari zavezi Bog blizu svojemu izvoljenemu ljudstvu po postavi, ki mu jo je dal na Sinaju, nam je v novi zavezi postal čisto domač. Božji Sin je postal član naše človeške družine, »nam enak v vsem, razen v grehu«. Evangeljski odlomek nosi naslovAT/o
je moj bližjni?-, lahko bi ga spremenili in rekli Bog nam je bilzu po sloljudeh, v katerih živi Kristus. Pravico do take spremembe naslova nam dajejo Jezusove besede: »Karkoli ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov, ste storili meni.« Mi smo podaljšane roke božje ljubezni. Ob novih mašah poudarjajo pridigarji, da duhovnik Jezusu posodi roke, da z njihovo pomočjo tudi danes oznanja blagovest odrešenja... le besede z vso pravico obrnemo na slehernega krščenega: mi vsi smo poklicani, da oznanjamo velika božja dela. Ta velika božja dela so drobna dejanja ljubezni, ki se vršijo po nas. Začnimo vsako jutro s prošnjo, naj nas Bog razsvetli, da bi videli potrebe ljudi okoli sebe; naj nam da moči, da bi mogli biti potrpežljivi in prijazni do vseh. Iz njih gleda v nas Jezus in nas prosi ljubezni in dobrote.
Še en ekumenski korak
Ena od provinc anglikanske Cerkveje pred kratkim odločita, da sprejme v svoj koledar sv. Ignacija Loyolskega, ustanovitelja Družbe Jezusove. Gre za dejanje, ki ima resnično ekumenski pomen, posebno če pomislimo, kako je v 15. in 16. stoletju prav anglikanska Cerkev zatirala jezuite ter kako so bili prav člani Družbe Jezusove glavni voditelji protireformacije. Sprejem .vv. Ignacija Loyolskega v anglikanski koledar pomeni zalo prispevek k čiščenju spomina preteklosti in korak na poti sprave ločenih Cerkva.
Anglikanskim pastorjem, ki stopajo v katoliško Cerkev
Pogled v Slovenijo
Politično dogajanje v Italiji
V naši državi, hvala Bogu, ni fašizma!
Ob koncu meseca (28. julija) bodo gimnazijski maturantje dobili spričevala in ocene o maturi, ki je letos prvič potekala po evropskih modelih in izkušnjah. To je bil velik izziv in dogodek za Slovenijo. Maturantje menijo, da je bila v ospredju mature slovenščina in prav materinščina jim je povzročala največ težav. Takšno mesto našega jezika v vprašanjih za gimnazijsko maturo je z vidika državnih in narodnih koristi seveda razumljivo in le želeli bi, da bi tolikšno skrb slovenskemu jeziku namenjali tudi v manjšinskih šolah v Avstriji in v Italiji. No, vprašanje slovenščine v zamejstvih je že druga tema, celovita in zapletena, o čemer pa tukaj iz Ljubljane ni mogoče dovolj uspešno in prepričlj ivo razpravljati. Pač pa v slovenskem glavnem mestu v zadnjih dneh, v časnikih in v javnosti, veliko govore o tem, če se v državi pojavlja fašizem. Njegov tvorec in glavni predstavnik naj bi bil junak iz vojne za samostojno Slovenijo in nekdanji obrambni minister Janez Janša. Za fašista ga je med neko televizijsko oddajo označila Spomenka Hribar, intelektualka, ki je bila pobudnik narodne sprave v Sloveniji, pozneje je delovala v okrilju političnih strank t. i. slovenske pomladi, zdaj pa zastopa stališče, da je treba v državi »onemogočiti desnico«. Janez Janša naj bi se torej iz skrajnega nacionalista postopno preoblikoval v nosilca novega fašizma.
Takšen naj bi se predstavil zlasti v govoru, ki ga je imel na nedavni proslavi Dneva slovenske državnosti na Kongresnem trgu v Ljubljani. Tam je govoril zelo neposredno, pač kot politik, ki se s stranko (Socialdemokratsko) pripravlja na volitve. V polemike o nastopu Janeza Janša je neki časnik zapletel tudi ljubljanskega nadškofa, ki da gaje televizijska kamera odkrila, »ko je v nekem trenutku ploskal Janši«. V polemike o Janezu Janši in njegovem novem »fašizmu« pa seje vključil tudi mariborski pomožni škofVekoslavGrmič, ki je svoj članek v nekem dnevniku prejšnjo nedeljo naslovil z opozorilom, »USTAVITE FAŠIZEM!«. Pisec, ki sicer občasno in dejavno nastopa v slovenski politiki, se je v svojem prispevku obregnil tudi ob slovensko Cerkev in ob tem izrazil
upanje, »da bo proglasitev res slovenskega škofa Antona Martina Slomška za blaženega, kar naj bi se zgodilo med obiskom svetega očeta v naši državi, prinesla ustrezno streznitev v slovenski prostor, tako v Cerkev kakor zunaj nje.«
Politična kultura, katere pomembna sestavina je demokracija, komaj štiri leta po ustanovitvi samostojne in neodvisne države v Sloveniji še ni na takšni stopnji, da bi politiki in z njimi javnost lahko objektivno ocenjavali težnje posameznih osebnosti, ki so nemara najbolj vplivne in znane, zaradi česar vsaka njihova misel povzroči razne ocene in odmeva v javnosti. Janez Janša je spreten in nadarjen politik, zagotovo boljši od ostalih; in kaj je nenavadnega v tem, če bi se na prihodnjih državnozborskih volitvah poskušal povzpeti čimviše v orbiti oblasti? Takšna namera nima nič skupnega s fašizmom, zlasti tudi zato, ker je ravnanje spornega Janeza Janše komaj bled odsev ravnanja raznih politikov, denimo v Avstriji in Italiji, kjer je režim parlamentarnih demokracij zagotovo utrjen in čvrst.
V	Sloveniji se v časnikih kar naprej vrste razne ankete in javnomnenjske raziskave, tudi o priljubljenosti politikov. Za zdaj prednjačijo trije politiki, namreč predsednik države Milan Kučan, predsednik vlade in predsednik največje politične stranke, Liberalne demokracije Slovenije, dr. Janez Drnovšek in Janez Janša. Tej trojici se poskušajo približati voditelji drugih strank. Najbolj sta opazna Lojze Peterle in Marjan Podobnik.
Slovenci se lahko opredeljujejo na različne načine, toda nikoli ni gotovo, kako bodo glasovali. Zdi pa se, da ne marajo nacionalnih herojev oz. politikov, ki s svojim obnašanjem preveč razgaljajo njihov glavni namen, kije delež v oblasti oz. odločanju v državi. Bolj pozorni kot na obnašanja in izjave posameznikov, recimo Janeza Janše, bi morali biti, sodimo, na priprave za spremembe volilnega sistema. Menda pripravljajo take spremembe, da bi bil v državnem zboru prostor predvsem za tri naj večje stranke. Te so zdaj LDS, Slovenski krščanski demokrati in Združena lista socialnih demokratov (nekdanji komunisti).	F.Z.
Še naprej prevladuje negotovost glede volitev, o katerih oba tabora prisegata, da bodo odločale o prihodnjem dvajsetletju. Bivši pripadniki nekdaj vsemogočne KD začenjajo upati na obnovitev stranke, ki bizase-dla sredino in bi s svojo zmernostjo lahko pogojevala bodisi levico bodisi desnico in tako spet postala odločujoči dejavnik v italijanskih političnih izbirah. Zato bi radi odložili volilno preizkušnjo, da bi lahko ponovno postavili stranko na noge. Za odložitev volitev se zavzema tudi Severna liga, ki mora prav tako še okrepiti svoje vrste po lanski krizi; nasprotujeta pa ji tako desnica kot levica, ki se še vedno bojita močne sredine. Zato potekajo poskusi med gibanjem Forza Italia in Demokratično stranko levice za kompromisno rešitev in jesenske volitve, ki naj bi obema zagotovile monopol v svojem taboru.
Afere pa gredo naprej s sumničenji, preiskavami, ovadbami in prijavami ter redkimi obsodbami. Nova razsodba z zaporno kaznijo zaradi korupcije je prizadela bivšega zunanjega ministra De Michelisa, toda zdaleka bolj odmeven je nalog za aretacijo bivšega socialističnega prvaka Craxija, ki se že več kot leto dni previdno zadržuje v svoji razkošni vili v Tuniziji. Že dolgo ne uživa ugleda za-
radi svoje verodostojnosti, zdaj pa sodniki dvomijo tudi v njegov potni list oz. sumijo, da je bil ponarejen ali prikrojen. Craxi naj bi, med drugim, odšel iz Italije, potem ko je bil njegov potni list uradno blokiran.
Farnesina pa se še vedno ukvarja s slovenskim vprašanjem, se pravi s sporom z Ljubljano, vendar zelo lagodno, saj seji nikamor ne mudi. Vlogo, da od Ljubljane izsili rešitev vprašanja zemljiške lastnine v Istri, je prevzela Evropska zveza, manjšinsko vprašanje pa ostaja zunaj mednarodnih forumov. To pa je natanko tisto, kar so si italijanski državni organi, ki niso vezani na stranke in vsakodnevno politiko, želeli. Ljubljana je s svojo strategijo spet zgrešila cilj internacionalizacije manjšinskega vprašanja, pri katerem ima nekaj nespornih prednosti, s katerimi bi lahko pogojevala Italijo. Rešitev spornega vprašanja se zdi daleč in s tem sorazmerno se umika tudi pridruženo članstvo Slovenije v Evropski zvezi. Šušlja se, da na vladi v Ljubljani niso zaradi tega nič preveč zadovoljni z zunanjim ministrom Thalerjem, ki naj bi bil že na prepihu, toda mnogi opozarjajo, da je Thaler realiziral točno tisto, kar je hotel Drnovšek.
-S
SSk o odobritvi prispevkov slovenski manjšini
SSk je z zadovoljstvom sprejela vest, da je italijanski parlament v torek, 11. julija, dokončno odobril zakonski ukrep, ki obsega tudi prispevke za ustanove in organizacije slovenske manjšine v Italiji. SSk obžaluje, da je do odobritve prišlo z zamudo, kakor tudi, da bodo prispevki dejansko nižji kot v triletju 1991-93. Kljub temu pa gre za pomemben dosežek in SSk upa, da bo predstavljal prvi korak k reševanju številnih problemov, s katerimi se spopada slovenska narodnostna skupnost v Italiji.
O teh vprašanjih sta deželni tajnik SSk Martin Brecelj in tržaški pokrajinski podtajnik SSk Andrej Berdon v ponedeljek, 10. julija, govorila na srečanju v Trstu z deželnim tajnikom Severne lige posl. Robertom Visentinom, ki je bil med drugim poročevalec zakona o prispevkih slovenski manjšini v poslanski zbornici. Visentin je na srečanju napovedal, da bo do odobritve zakonskega ukrepa prišlo v najkrajšem času, kakor je tudi zagotovil svoj podpis za vložitve zakonskega predloga za globalno zaščito slovenske manjšine v parlamentu.
Srebrenica je padla
Pretresljivo: v Bosni stari in otroci umirajo od lakote!
Človek je že naveličan vsak dan znova poslušati in gledati iz daljne Bosne grozljive dogodke, za katere vedno dežurni časnikarj i najdejo nove pridevnike, skupno pa jim je samo to, da imajo za podlago smrt in grozodejstva. Vem, da ta trditev morda že meji na cinizem, in vendar je tako. Vsak dan znova nas bombardirajo s podatki in slikami, ki pričajo o pravem bombardiranju in umiranju v Bosni; predvsem pa pričajo o tem, kako Evropa in cel svet v Bosni vsak dan bolj izgubljata svoj pravi, človeški obraz.
Ko pišem te vrstice, se še ne ve, če je Srebrnica padla, če so srbski tanki že dokončali umazano delo ali ga bodo šele v naslednjih dneh. Srbi so
Prevlada zdravega razuma?
Pred tremi leti (1992) je italijanski parlament sprejel nov zakon o državljanstvu, ki je omogočil pridobitev državljanstva vsem tujim državljanom, ki so po rodu Italijani, oz. vsem, katerih predniki so bili italijanski državljani, pod pogojem, da imajo med ostalim tudi tri leta stalnega bovanja v Italiji. Pripadnikom italijanske skupnosti tistega dela nekdanje Julijske krajine, ki je po vojni pripadla Jugoslaviji (Primorska, Istra, Kvarner in Dalmacija), pa je zakon izjemoma omogočil pridobitev državljanstva tudi brez obvezne preselitve oz. stalnega bivanja v Italiji. Pri njegovem izvajanju pa sta kljub zagotovilom, da velja zakon le za pripadnike italijanske skupnosti, počasi prevladali tolmačenje in praksa, da lahko pridobijo italijansko državljanstvo »vsi tisti, ki so ga izgubili, ne glede na narodnostno pripadnost.« Ob vrstah prosilcev, ki so se zgoščale pred vrati italijanskih konzulatov v Kopru in Reki, zlasti lani avgusta tik pred zapadlostjo roka za
dostavo vlog, se je dvignil val protestov, najprej v javnosti in kasneje tudi
v	uradnih krogih slovenskih in hrvaških oblasti. Enostransko in vsiljeno ravnanje italijanske vlade namreč ni samo kričeče odstopalo od običajnega dvostranskega sporazumnega reševanja vprašanj dvojnega državljanstva, ampakje pomenilo tudi kršenje določb mirovne pogodbe iz leta 1947 in osimskega sporazuma iz leta 1975 ter je ustvarjalo možnost za vmešavanje Italije v notranje zadeve dveh novonastalih držav, ko bi politične razmere to dopuščale ali narekovale. Dogajanje je zavzelo širše razsežnosti, saj so se po podatkih tujega tiska začeli z njim ukvarjati tudi specialisti za italijanske zadeve pri tujih vladah, zlasti zavezniških iz druge svetovne vojne, in sicer v Evropi in Združenih državah. Zaradi velikega pritiska prosilcev ob zapadlosti roka za dostavo vlog (15.8.94), je bil le-ta, kljub protestom, naknadno podaljšan za eno leto. Pred kratkim pa smo zasledili protest Unije Italija-
nov (La Voce del popolo, 26.5.95), v katerem proglaša za škodljiv novi odlok italijanskega notranjega ministrstva z dne 22.11.94, ki naj bi ukini! olajšave, ki so jih imeli pri pridobivanju italijanskega državljanstva prebivalci bivše Julijske krajine in bi naj tako od njih zahteval predhodno triletno stalno bivanje v Italiji in celo obvezno odpoved dosedanjega državljanstva (slovenskega ali hrvaškega). Dogodek je šel mimo zelo neopazno. O tem ne govori samo velika zamuda pri protestu Unije Italijanov, ampak tudi dejstvo, da pristojne občinske službe na obali na dan pisanja tega sestavka še niso bile seznanjene z navedeno spremembo. Za natančno in zanesljivo oceno tega pomembnega zasuka v politiki Italije do Slovenije in Hrvaške sicer še ni na razpolago dovolj oprijemljivih elementov, vendar bi lahko pomenil prevlado zdravega razuma in konkreten prispevek pri vzpostavljanju normalnih medsosedskih odnosov.
Milan Gregorič
za vsak slučaj pred veliko ofenzivo na nemočne in neoborožene ljudi v Srebrnici zajeli nekaj talcev med vojaki Unproforja, da jih ja ne bi skušali bombardirati z Natovimi letali. Neki francoski politik danes spet nespretno jeclja, da s politiko ne moreš veliko opraviti na Balkanu; ugledni New York Times pa je včeraj z anglosaškim klenim in zajedljivo ciničnim slogom zapisal, da bijejo v Bosni plat zvona za OZN in za njene vojake. Mrtvih se ne šteje več in končno tudi nikogar ali skorajda nikogar ne ganejo več; vsaj tako globoko ne, da bi se klanje skušalo preprečiti.
Evropa se še vedno skriva za svoj umazani prt nevtralnosti, češ da v Bosni ni krivcev, ampak so vsi žrtve in krivci obenem. Na koži umirajočih Bosancev Angleži in Francozi skušajo (spet!) preprečiti Nemcem vrnitev v veliko svetovno politiko, ker bi zanje najbrž pomenil nemški come back na svetovno prizorišče najprej velik udarec in kasneje morda tudi velik poraz, ki ga pa za sedaj še niso pripravljeni priznati. O Boutrosu Ghali ju in njego-
vi	dobro plačani politikantski mednarodni kliki nima smisla izgubljati besed, ker imaš vedno občutek, da gre pri njih le za navadne premetene arabske trgovčiče na kakšni čaršiji, kaj več pa tudi ne ostane na prizorišču, če izvzamemo idealiste in tiste, ki molče delajo v dobrodelnih in humanitarnih organizacijah.
Tu je še klic v puščavi papeža Janeza Pavla II., ki vsako nedeljo pri angelskem češčenju naravnost kriči po miru v Bosni, a ga tisti, ki bi lahko kaj storili, niti ne poslušajo več. Če bi ga, bi namreč uvideli, da papež ne govori tja v en dan, da res zahteva mir, a da se obenem zaveda in točno ve, kdo napada in kdo je žrtev te vojne. Ne postavlja vseh v tako imenovani in za »kulturno« Evropo tako prikladni balkanski kotel, ker ve, da žrtev ni isto kot napadalec in
povzročitelj gorja. Morda smo izgubili veliko vere, če ne razumemo ali dojamemo in sprejmemo papeževih besed, ko pravi: »Kaj bodo napadalci rekli na sodni dan Bogu za v.ve zlo, ki so ga povzročili sobratom in vsem, tistim, ki so jih pregnali s svojih domov?« V nedeljo je papež pred polnim trgom v Rimu tako govoril in klical na odgovor vse tiste, ki bi lahko za mir več storili, a tega nočejo. Pravijo, da niso sposobni vzpostaviti miru v Bosni, a to ne drži, ker se na Zahodu nesposobneže zamenja z bolj uspešnimi ljudmu; saj smo vendarle v liberalnem kapitalizmu, mar ne? Zahod NOČE rešiti te vojne, ker bi ga rešitev veliko stala, morda tudi v življenjih. Raje ima svoj rezervat, v katerem lahko močnejši ubija šibkejšega (po možnosti starce in otroke, kar je postala srbska specialiteta) in skrbi, da se zakon džungle, ki vlada v tem rezervatu-Bosni, ne razpase po Evropi.
To je logika tistega, ki pravi, da so na svetu vsi siti, če je on sit, in še dodaja, da bi pa lahko bili, če že zares niso; le potruditi seje treba. Pomagati pa noče; zato je poln praznih nasvetov in lepih besed.
Bosna je postala za Evropo motilen element in ta se zato do nje tako tudi obnaša. Sedaj so pred vrati počitnice in videli boste, da bodo skušali naši vrli televizijci poskrbeti, da bo med počitnicami čim manj novic iz Bosne. Pa ne zato, ker jih tam ne bi bilo, velikih, strašnih in v nebo vpijočih, ne zato. Ne bodo nam jih dajali pod sončne dežnike samo zato, da ne bi bil naš sladoled malce bolj grenak, in predvsem zato, da bi se ne prebudila vest Evrope, ki je že dolgo na počitnicah in prijetno spančka. Tega spanca namreč nihče v Evropi noče motiti, pa če bo Srebrnica padla - in z njo stotine ljudi -ali ne!
Jurij Paljk
aktualno
Katoliški
i glas
13. julija 1995
Pobuda za vrnitev Narodnega doma
Novinarji Primorskega dnevnika so osnovali pobudo, katere cilj je vrnitev Narodnega doma v Trstu, ki so ga, kot znano, fašisti sežgali 13. julija 1920 in potem od slovenskih lastnikov odkupili po sramotno nizki ceni. Ravno v četrtek je ob 75-letnici dogodka pred poslopjem Narodnega doma predvidena skupna manifestacija, ki jo prireja skupno predstavništvo Slovencev v Italiji.
Novinarji Primorskega dnevnika so svojo zamisel predstavili na straneh svojega časopisa 2. julija: to naj bi bila peticija, ki bi jo poleti podpisal čim širši krog naše manjšine in njenih organizacij; jeseni pa naj bi peticijo poslali najvišjim organom slovenske in italijanske države. K pobudi je doslej pristopila že vrsta naših ustanov, od Sindikata slovenske šole do SSk, SKGZ in ZSKD. Pobuda je pomembna, pa tudi dobrodošla, saj bi bil že čas, da nam italijanska država vrne, kar nam je pod fašizmom uničila in odvzela (tu pa ne gre samo za Narodni dom, kije sicer simbol vsega tega). Prisotno pa je tudi določeno nelagodje, saj do te pobude prihaja v času velikih polemik med krovnima organizacijama o problemu lastništva Primorskega dnevnika, o katerem smo na široko govorili tudi na straneh našega lista.
V Pekingu konferenca Zveze narodov o ženski
Lotizacija presežena?
Vprašanja, ki so bila postavljena SKGZ-ju in Primorskemu dnevniku v zvezi z izredno pomočjo skupne ustanove v zamejstvu, so ostala brez odgovora. Tako na ulici sv. Frančiška kot na ul. Montecchisosi privoščili izstreliti vse svoje kano-nade, ne da bi konkretno odgovorili na eno samo javno postavljeno vprašanje. Pri tem velja pripomniti, da pomisleki niso prišli z ene same strani. Če SKGZ molči, pa PDk vendarle objavlja prijateljske glasove v podporo. Tako se je v nedeljo, 9. julija, oglasila Jadranka Šturm Kocjan, ki odgovarja Svetu slovenskih organizacij z neke vrste pozivom na popustljivo strpnost mazohistične narave, po katerem bi se morali »drugi« nastaviti, da bi jih še naprej dobivali po grbi. Iz poziva med drugim ni mogoče razumeti, kaj bi se »poglobilo«, če bi obveljala logika »pol/pol«. Zanimivo je, da J. Šturm pričakuje od »nasprotne« strani sodelovanje; če tega ni, vsaj tolerantnost; če pa naj bi bilo še to preveč, pa pride prav celo božja zapoved o ljubezni do bližnjega. Svoje strani pa v to igro ne vključuje
in je v ničemer ne obvezuje. Preseči lotizacijo bi pomenilo odpovedati se nekemu sistemu, ki ga nikoli ni bilo, saj je SKGZ imel vedno prednost pred vseemi, demokratični tabor pa ne le, daje bil zadnji, pač se je z njim ravnalo kot z garjavo ovco in je bil iz črede izločen, - kakšna lotizacija neki. J. Šturm tudi poudarja, da enkratna pomoč iz Slovenije (Brezigar pa govori o stalnem primanjkljaju - kam bo šel po pomoč prihodnje leto?) ne sme biti vzrok za razčiščevanje manjšinskih sporov. Ti spori in zamere temeljijo prav na neenakopravnem odnosu matice do različnih komponent manjšine. Mimogrede: v pluralnem sistemu in demokraciji lahko spore rešuješ samo s pogajanji, z dialektiko, torej tudi s polemikami; drugih poti ni. Totalitarni režimi poznajo avtoritarno rešitev, vsiljeno od zgoraj, in do neke meje je to praksa vsake tradicionalne oblasti. Nekaj takega se obeta tudi zdaj. Če je večini v Sloveniji tako prav, ne moremo nič; toda nihče ne more od nas zahtevati, da bi kimali ali molčali.
Poletje, počitnice, dopusti, potovanja
Lepi, vroči dnevi poletja so že vzpostavili počitniško mrzlico. Agencije delujejo s polno paro, te dni pa bodo še posebej pospešile svoje posle, iskale bodo nove možnosti in lovile kar se da klientov. Prav je namreč, da se med počitnicami od dela in zaradi vročine malo odpočijemo in sprostimo.
Morda pa se bodo tudi letos pojavile sleparske agencije, ki bodo ponujale nerealne ugodnosti po nizkih cenah in goljufale naivneže. Ti bodo šli na limanice in ko bodo opazili sleparijo, se ne bodo imeli komu pritožiti in pri kom iskati odškodnino. Dogaja se žal tudi to.
Zapis pa želimo usmeriti v razkazovanje in »prodajo« puhlosti in plitvosti, ki se bosta - kot vsako leto - pojavila tudi letos. Na čelu bodo plaže z »glavnim mestom« Riminijem. Z namenom, da bi pritegnili čimveč ljudi - konkurenca je namreč vsako leto hujša - si bodo izmislili vse mogoče reklamne budalosti. Nočemo moralizirati, toda le ugotavljamo, kam lahko privede kulturni analfabetizem... Pravi kulurni človek pa ne prenaša nekatrih potez, ki človeka ponižujejo. Voditelji poletnih večerov bodo spet tisti brezvestni ljudje, kijih bodo revije in celo televizijske mreže postavljale na prva mesta splošne priljubljenosti. Kako more biti, da so osebe »pomembne« ali »zanimive«, če si upajo uporabljati po ekranih prostaške izraze in geste? In kako to, da jim »izbrana« publika celo ploska?
Poleti je »treba« seveda postavljati v stran najbolj žgoče probleme: telesno prizadeti »motijo«, vojna na Balkanu je poleti posebno daleč, lakota in prelivanja krvi po Afriki so še bolj oddaljene kot sicer, draginja pa rase. Pozabljamo, da vsak državljan dela skoraj do meseca avgusta za državo in le to, kar zasluži potem, gre v njegove žepe. Vse to pa zdaj pozabimo! Plešimo, pijmo, zabavajmo se! Na težave bomo spet začeli misliti po dopustu...
Prej kot problem morale je to problem okusa. In prav taki večeri, ki jih televizija in razne revije tako propagandirajo, so prav uničevanje okusa. Klavrno je, da se tak pogled na počitnice poskuša vnesti tudi v Slovenijo. To je zgled, ki ga ni vredno posnemati!
Izjava videmskega pomožnega škofa in generalnega vikarja msgr. Pietra Brolla
Z veliko grenkobo sem sprejel govorice in pisanje o protislovenski drži, ki naj bi obstajala v naši videmski nadškofiji in ki naj bi bila povod za sedanje dušnopa-stirske zamenjave v župniji Žab-nice.
Ne vem, ne kdo in ne iz kakšnih razlogov širi v zvezi z našo Cerkvijo tako absurdne in neutemeljene govorice. Naša Cerkev si je pod vodstvom nadškofa msgr. Alfreda Battistija še posebej stalno prizadevala za odprtost in prijateljstvo s slovensko govorečimi prebivalci v naši nadškofiji kot tudi z obmejnimi prebivalci, na kar so opozorili že drugi.
Iz teh razlogov smo leta 1986 župnijo Žabnice, v katero spadajo tudi Svete Višarje, izročili frančiškanom slovenske province.
Do odločitve za prekinitev pogodbe ob njenem letnem preteku je prišlo zgolj in izključno iz nekaterih pastoralnih razlogov. Ponavljam, ti pastoralni razlogi niso bili in niso nikakor povezani z etničnimi ali političnimi vprašanji,
niti ne s še odprtimi vprašanji med Slovenijo in Italijo.
Ni torej pravično niti lojalno izrabljati dejanske težave, kijih ob normalnih zamenjavah v vodstvu župnije bolj kot verniki občutijo prizadeti duhovniki, za slabšanje odnosov med narodi, ki so stoletja ustvarjali skupno versko in civilno zgodovino. Sicer pa pastoralno zamenjavo po devetih letih določa naša škofijska sinoda.
Čutim dolžnost, da se zahvalim očetom frančiškanom, ki so ta leta pastoralno oskrbovali Žabnice in Svete Višarje, obenem pa zagotavljam, da bo škofija storila vse, kar je v njeni moči, da bodo slovenski, nemški, italijanski in furlanski prebivalci deležni duhovne oskrbe, da bo svetišče na Višarjah sveti biser bratstva in prijateljstva med temi narodi, da bodo lahko vsak v svojem jeziku slavil Gospoda, Očeta vseh nas.
Višarska Marija naj še naprej razširja svoj zavetni plašč na vse svoje otroke, ki so različni, a vendar bratje.
Spremembe v vodstvu frančiškanov v Novi Gorici
V	baziliki Matere božje in božjepotnem središču na Sveti gori, oziroma v tamkajšnjem frančiškanskem samostanu, in v samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico bodo kmalu izvedli zamenjave v vodstvih. Sklep o tem je sprejel Provincialni kapitelj Frančiškanske province Sv. križa v Ljubljani.
Tako bo sedanji gvardijan (rektor) svetogorske bazilike in frančiškanskega samostana na Sveti gori pater Matej Papež prevzel mesto župnika in gvardijana na Kostanjevici. Mesto gvardijana oziroma predstojnika na Sveti gori pa bo prevzel pater Pashal Gorjup, ki je doslej služboval v Šiški v Ljubljani.
Dosedanji župnik in gvardijan župne cerkve oziroma frančiškanskega samostana na Kostanjevici pater Niko Žvokelj bo odšel v božjepotno postajo pri Novi Štifti na Dolenjskem.
Gre za premestitve, kakršne so, vsaj vsakih 6 let, običajne v frančiškanskem cerkvenem redu. Medtem je v samostan na Kostanjevici prispel dr. pater Bruno Korošak, ki je bil do nedavnega župnik v Žabnicah, deloval pa je tudi v božjepotnem svetišču na Svetih Višarjah. Pater Filip Rupnik, ki je bil do pred nekaj dnevi rektor božjepotnega svetišča na Svetih Višarjah, pa je prevzel mesto župnika v Strunjanu.
M.
Val vraževerstva ni v čast človeku našega stoletja
Leta 1988 so Italijani potrošili celih 1500 milijard lir za razne oblike vraževernosti. Leta 1991 seje v državi našlo kakih 100 tisoč vraževercev (duhovnikov je 37.873). V istem letu je bila na prodaj vsakih deset resnih znanstvenih ali verskih knjig ena o okultizmu ali spiritizmu.
Zadevo lahko sprejmemo še bolj alarmantno, če pomislimo na razne vraževerne obrede. Obstajajo katalogi in celo podjetja, ki izdajajo vse, kar je potrebno za eksorcizme, črne maše ipd. Omenjeno podjetje je nastalo leta 1983 v Riccioneju in ima danes več podružnic po Italiji.
Obstaja skupnost z imenom Da-manhur, kije ustanovila vaško skupnost, v kateri se živi po tem duhu. V tem sklopu delujejo univerza, založba, šola za čarovnije, pranoterapijo in reinkarnacijo. Izdaja se tudi posebna revija v 50.000 izvodih. Problem torej obstaja, je zelo razširjen in se celo postavljajo temelji za bodočnost.
Kje so vzroki teh pojavov? Spiritizem in vraževerstvo sta našla močan zagon okrog leta 1980, ko je neki podjetnik začel organizirati velike in bogate kongrese čarovnikov, operaterjev okultizma, pranoterapevtov in raznih magov. Zraven so poklicali znane televizijske napovedovalce, delili priznanja in nagrade. Dobili so celo (demokrščanskega) poslanca v parlamentu, ki je predstavil osnutek za zakon o ustanovitvi reda poklicnih okultističnih operaterjev (kot obstaja red zdravnikov ali odvetnikov...); pobuda k sreči ni našla pozitivnega odziva. Ustvaril seje sindikat, kije imel leta 1989 kar 7000 članov. Pa tudi po privatnih televizijskih mrežah se najdejo ob vseh urah čarovniki, ki obljubljajo resnost in prodajajo amulete, zapestnice in vražne obeske, ki imajo - tako zatrjujejo - nadvse pozitiven vpliv na človeka. Pravilneje: na naivnega človeka, ki mu je lahko iztrgati kaj denarja... Kdorima opravka z okultizmom, ima tudi opravka s črno magijo, smrtjo, sovraštvom in nasiljem.
In ta pojav seje tudi med vernimi ljudmi nejasnost in zmešnjavo. Čarovništvo ima danes svoj izvor v kulturni omejenosti, ambiciji po uspehu in zaslužku, nepoznavanju človekove psihološke dinamike, egoizmu, ki se ne zmeni za šibkosti trpečih in starejših. Nekoč je imel v srcu preprostega človeka mesto Bog, ki mu je bil zatočišče ali vsaj kraj, kamor seje človek lahko obračal in v katerem je iskal pomoči in gotovosti. Danes je marsikdo postavi Boga na rob svojega življenja, ker zahteva vera Vanj preveliko mero upanja, ljubezni in žrtev; lažje je se zateči v okultizem, kjer ni ozkih vrat...
Preprosti človek ima že po tradiciji občutek za sakralnost. Ker pa je kristjan prav po tradiciji, na tej šibki in nejasni postavki gradi okultizem, magijo, tako da se v njem prepletata sveto in profano. Čarovniki obljubljajo. Na deset primerov jim jih pet uspe, pet pa ne. Bolnik je ozdravel, ko je pač prišel čas ozdravljenja; zadeva seje razrešila, ker bi se pač razrešila tudi po naravni poti, brez posega nikogar.
Katero protiutež lahko nudi Cerkev? Evangelizacijo, ki se začenja s kulturo. Italijanska Cerkev sedaj nima primerne strukture, ki bi delovala na tem področju. Malokdo se na spiritizem in magijo sploh dobro razume. Pomembna je najprej informacija: ljudje naj se zavedajo, da problem obstaja in je resen. V našem - dvajsetem! - stoletju še vedno preveč ljudi pada v zanke teh sleparjev.
d.j.
Pripravljalni dokument za to mednarodno srečanje zveni bolj kot pritisk ideološkega značaja, ki vsiljuje ženskam vsega sveta posebno družbeno filozofijo ali gledanje po vzorcu nekaterih zahodnih držav.
Če hoče torej z ene strani rešiti žensko pred nekaterimi kulturnimi
pogoji, z druge strani vsiljuje način gledanja, ki ne upošteva ženskih vrednot večine držav sveta. Zanimivo bo, kakšen potek bodo imeli razni pritiski na pripravo in sploh izvedbo tega pomembnega mednarodnega srečanja.
13. julija 1995
Katoliški glas
kultura 5
1. zamejski festival amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah
V	Mavhinjah, slikoviti kraški vasici, seje v nedeljo, 9. julija, končal 1. zamejski festival amaterskih dramskih skupin. Zamislilo si gaje in uresničilo Športno-kultumo društvo Cerovlje-Mavhinje, pod pokroviteljstvom občine Devin-Nabrežina, v sodelovanju z Zvezo slovenskih kulturnih društev in Primorskim dnevnikom. Od 29. junija do 9. julija seja na vaškem trgu odvijalo petnajst predstav v izvedbi prav toliko gledaliških ljubiteljskih odrov (2 z Goriškega, 1 iz Benečije, ostali s Tržaškega in lutkar, Toskanec po rodu). Vsak večer sta nastopili dve gledališči, ki ju je predstavila Darja Gherlani, predstavnica domačega društva. Vsaka skupina je ob koncu izvedbe prejela v spomin keramični krožnik, delo umet-nice-obrtnice Gabriele Ozbič.
Strokovna komisija, ki so jo sestavljali Marjan Kravos, Adrijan Rustja, Igor Tuta, Stefano Leghissa in Neva Lukeš, ni imela lahkega dela, saj so se na tekmovanje prijavile zelo raznolike skupine, od otroških, mladinskih, do odraslih; in celo lutkarje bil med njimi.
Pred podelitvijo nagrad in priznanj sta spregovorili predstavnica društva Darja Gherlani in prof. Vera Tuta-Ban. Za njima so stopili na oder člani strokovne komisije.V njihovem imenu je Igor Tuta poudaril prazničnost tega gledališkega dogodka in razveseljivo dejstvo, daje na festivalu sodelovalo veliko mladih skupin, ustanovljenih pred komaj nekaj leti. Izrazil je željo, da bi bila ta manifestacija n j ihova odskočna deska, izziv in spodbuda za vedno boljšo kakovost uprizoritev. Obžaloval pa je premajhno zanimanje poklicnih gledališčnikov in odsonost predstavnikov amaterskih skupin iz Slovenije. Zaradi
precejšnje raznolikosti prijavljenih skupin se je komisija odločila, da poleg napovedanih nagrad podeli še vrsto priznanj oz. diplom.
Nagrade za najboljšo uprizoritev so prejeli: Amaterska dramska skupina KD Igo Gruden iz Nabrežine (B. Nušič - Sumljiva oseba); za najboljšo žensko vlogo:	Vesna Guštin
(Dramska skupina KD Kraški dom Repentabor); za najboljšo moško vlogo Edvin Bogateč (Amaterska dramska skupina KD Igo Gruden iz Nabrežine); za najboljšo moško stransko vlogo Tomaž Susič (Gledališki krožek SSK, Trst); za najboljšo žensko stransko vlogo Nikla Panizom (Dramska skupina Metronom); za najboljšo mlado igralko Meta Starc (Amaterski oder prosek-Kontovel); za najboljšo režijo Taisja Kodrič (Amaterski oder Prosek-Kontovel); za najboljšo sceno Oder 90, Gorica; za najboljše kostume Mladinska skupina in SKD Primorec, Trebče; za najboljšo glasbeno opremo Gledališka skupina SKD Tabor, Opčine-Trst.
Občinstvo je izbralo s svojim glasovanjem prvih pet najboljših skupin:
1. Amaterska dramska skupina ŠKD Cerovlje-Mavhinje, 2. Amaterska dramska skupina KD Igo Gruden iz Nabrežine, 3. Mladinska skupina in SKD Primorec, Trebče, 4. Beneško gledališče,5. Prosvetno društvo Štan-drež, dramski odsek.
Organizatorjem festivala, ki so zaorali ledino, želimo veliko uspeha pri posrečeni zamisli in da bi ta postala tradicionalno poletno srečanje ljubiteljev odrske umetnosti in seveda muze Talije, kije gotovo dobrohotno spremljala čarobne mavhinjske večere.
Iva Koršič
v v
Evropski simpozij za zborovsko glasbo
Od 9. do 15. julija je v Ljubljani Evropski simpozij za zborovsko glasbo, ena največjih glasbenih manifestacij, kar jih je Slovenija doslej organizirala. To je veliko delovno srečanje in posvetovanje skoraj tisoč pevcev z zborovskimi dirigenti iz številnih evropskih držav, ki ga prireja Mednarodno združenje za zborovsko glasbo (IFCM, največji član Mednarodnega glasbenega sveta Unesca) v sodelovanju s Slovenskim organizacijskim odborom; omogočila so ga vlada Republike Slovenije, razna ministrstva, Mesto Ljubljana in sponzorji. Srečanje je namenjeno osebnim stikom med glasbeniki vzhodne in zahodne Evrope, medsebojnemu spoznavanju, izmenjavi strokovnih izkušenj in povezavi evropskih glasbenih izročil. Gre za simpozij o otroških, mladinskih in moških zborih, evropski glasbeni gimnaziji, cerkveni glasbi in izvajanju stare ter sodobne zborovske glasbe; srečanje bo potekalo z glasbenimi delavnicami, dirigentskimi tečaji, skupnim petjem, okroglimi mizami, prodajno razstavo notnega gradiva, knjig in plošč ter prek tridesetimi koncerti v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, v frančiškanski in pravoslavni cerkvi, v stolnici in v veliki dvorani Slovenske filharmonije.
Simpozij se bo končal v soboto,
15.	julija, z izvedbo mogočnega sodobnega dela, Pasijona po Luku, poljskega skladatelja Kr-zysztofa Pandereckega, ki bo tudi dirigiral.
Gotika v Sloveniji
Tako poimenovana razstava, ki bo v Ljubljani odprta do 1. oktobra, je sad večletnega dela.
V	zgodovini Slovencev velja gotika za prvo obdobje, v katerem je naš prostor ustvarjalno vstopil v umetnostni tok Evrope v času, ko so naši sosedje že imeli lastne kulturne in politične centre.
Slovenija je in je bila stičišče različnih kulturnih območij, Alp, Mediterana in Panonije, s katerimi so se oplajali domači ustvarjalci in do katerih so bili odprti tudi naročniki. Pri tem pa so utegnili ustvariti poseben, okolju primeren, umetnostni izraz. Ne bomo naleteli na svetovno cenjene spomenike, kakršne smo vajen videvati v Italiji, gotovo pa le na kvalitetne izdelke, ki vključujejo Slovenijo v širši srednjeevropski prostor in ji dajejo značilen izraz. Tu naj omenim le t.i. »kranjski prezbiterij«, poseben program slikarij v prezbiterijih cerkva, ki simbolično predstavlja Kristusovo slavo. Motiv sam je v Evropi prisoten že od romantike, na slovenskih tleh pa seje 'v gotiki združil z rebrastim, predvsem zvezdnatim, obokom; tako sta bila slikarski okras in arhitektura spojena v nedeljivo celoto. Za Steleta je to pristna slovenska rešitev. Ta način zidave in krašenja cerkva se je razširil tudi po Primorski (Slivno pri Kobaridu, Prile-sje, Kontovel) in Slovenski Benečiji, kjer so stalno izpričani stiki med Gorenjsko in Kranjsko. Ohranjenih je tudi veliko kipov, ki so nekdaj krasili oltarje in nam govorijo o plodnih stikih s severno Evropo, na obali pa predvsem z Benetkami.
Gotika je torej v Sloveniji skupno z barokom zapustila največ spomenikov - samo gotskih cerkev je več kot 600 - in s tem postala sestavni element kulturne krajine, saj je vtisnila svoj pečat tako mestom kot podeželju.
Ljubljanska razstava nam na široko odpira pogled v to pomembno in nadvse zanimivo obdobje naše - ne samo umetnostne - preteklosti. Hkrati predstavlja tudi prvi primer na Slovenskem tako obsežno zasnovanega projekta, pri katerem so sodelovali različne institucije in strokovnjaki, tako tuji kot domači. Zaradi tega ni zbrana le na enem mestu. Slikarstvo in kiparstvo sta prikazana v Narodni galeriji; Muzej novejše zgodovine predstavlja dve razstavi: Arhitektura in Nastanek, ogroženost in reševanje likovne dediščine; Narodni muzeji pa Svet predmetov, t.j. materialno kulturo srednjega veka. Gotika v Sloveniji nam tako ponuja enkratno priložnost za spoznanje obdobja od začetka 13. stol. do prvih desetletij 16. stol. v luči najnovejših znanstvenih dosežkov.
Saša Quinzi
Suha pri Škofji Loki
Mirko Mahnič: Krscansko sporočilo v pesmih Simona Gregorčiča
Lani je bila 150. obletnica Gregorčičevega rojstva; drugo leto pa bo 90-letnica njegove smrti. Zato v vmesnem letu priobčujemo doslej še neobjavljeno študijo Mirka Mahniča, da bi se poklonili »goriškemu slavčku«.
Premišljevanje o vsebini naslova začnimo s pesnikovo prošnjo k Svetemu Duhu:
Prinesi vseh name darov, dodeli svoj mi blagoslov, ti glavo temno mi razsveti, daj mrzlo mi srce ogrej, da bom prerojen in ves nov...
Daj svojih mi darov.
To pisanje hoče najprej zelo skopo osvetliti umetnika-duhovnika, kakor so ga videli njegovi preštevilni, v glavnem zelo verni nasprotniki, pokazati, kakšen je bil sam v sebi in kakšnega so videli njegovi prijatelji; nato pa bomo poskušali iz njegovih pesmi (žal ne tudi iz njegovega življenja, pisem, zapiskov, pridig ipd.) izluščiti njegovo krščansko sporočilo.
Večina Gregorčičevih sobratov nikoli ni bila zadovoljna z njim - že rihenberškemu župniku Brezavščku »se je zdel na prižnici in zunaj cerkve premehak in predober z ljudstvom« (dr. Ivan Grafenauer, Slov. biografski leksikon). K.o pa je začel objavljati pesmi in posebno še, ko je leta 1882 izšla prva knjiga Poezij, so se vedno pogosteje in ostreje oglašale sodbe in obsodbe, ki so se nevarno približevale anatemi. Njihova vsebina je bila:
pesmi so nevarne za mladino; izvirajo iz notranje razklanosti, so nravstveno spotakljive in nevzgojne; v njih je najti izraze spolnega poželenja; prikazujejo duhovnika kot nesrečnega človeka, ne-
ako ne vzamejo literaturi občega pomena in priznanja (Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva, SM III, 192).
Vstopil je v semenišče, da je izpolnil željo staršev (Grafenauer).
V	njem se niso polegla nasprotja med željo po prostosti in poklicem, temveč so se poglabljala in razviharjala (Slodnjak). Hotel je zapustiti duhovniški stan, a se je končno pomiril z njim. Bilje bolnik z močno srčno hibo, ki ga je tudi uničila. Melanholija, ki je izvirala iz njegove bolne telesnosti in iz dušnih bojev in ki se je nenehoma bojeval proti nji, gaje včasih po več mesecev ovirala pri delu (Grafenauer). Globoko je veroval v svetost in neizprosnost pesniškega poklica (Slodnjak), bil je globoko vznemirjan in trpeč pesnik, ki je zajemal motive največ v osebni krizi. Prepustil se je svobodnemu delovanju ustvarjalne domišljije (Slodnjak), (ne pa volji družbe in kritike); o poeziji pa vemo, da je dostikrat izraz miselno nejasnega, a po svoje logičnega in komaj izraziji-vega občutja (Janez Logar). Zato je svojim zgolj razumsko zavzetim nasprotnikom po pravici odrekal zmožnost pravilne analize pesniških del (Grafenauer). Vedel je, da si kot pesnik mora ostati zvest in se ne sme potuhniti. Zato so bili napadi nanj herostratsko in dagarinsko dejanje (Aškerc).
Res, bil je zmožen velikih dejanj, če bi mu kdo dal ustvarjalno svobodo in če bi se sam mogel osvoboditi lastnih notranjih in zunanjih vezi (Slodnjak).
Res,vzljubil je 22-letno Dra-
gojilo Milakovo in tja do konca sta si ohranila vzajemno, ne zmeraj brezželjno, a hotoma breznad-no naklonjenost (Grafenauer). Neipolnjivo ljubezensko hrepenenje in globoka vznemirjenost zaradi nepremostljivih ovir med njima sta bili eno poglavitnih pesnikovih ustvarjalnih spodbud (Slodnjak).
Dvomil je o upravičenosti celibata, ob tem pa vedel, da nima moči za radikalno rešitev, kljub temu pa ni čutil nobene neskladnosti med ljubezenskim hrepenenjem in verskim prepričanjem.
V	religioznih vprašanjih ga ni omajal niti dvom, še manj pa se ga je dotaknila nevera (Slodnjak). Vendar ga je ob tolikih napadih in posmehu razdirala bolečina. Justini Štrukljevi potoži: »Očitajo mi v prav osornem tonu krivoverstvo, panteizem... Boli me to dolženje... tembolj ker sem duhovnik. A tolaži me pri tem zavest, da sem nekriv... V mojih pesmih noben pošten sodnik krivoverstva našel ne bo... Hočejo me ubiti pred katoliškim svetom in moja krivda je ta, da ne verzificiram pridig.« Prijatelju Gruntarju izpove še grenkeje (1887): »Napadi name kot duhovnika zagrenili so mi življenje in pobrali vse veselje do delovanja na duhovniškem polju. Od vseh strani polena pod noge... Naveličal sem se, naj si iščejo drugega...«
Aškerc je imel prav: Gregorčičev Bog »je bil malo drugačen kot njihovih nasprotnikov. Ni bil Jehova, bilje Jezus.«
(dalje prihodnjič)
zadovoljnega z duhovniškim poklicem, še huje, razodevajo njegovo razmerje z žensko in opevajo zunajzakonsko življenje; so produkt »liberalnega duhovnika« in izraz katoliškega liberalizma, ki ga je Pij IX. imenoval/xj-stis perniciosissima (najhujša kuga); pomenijo izpovedovanje nekrščanske-ga pesimizma in panteističnega fatalizma; okužene so z budizmom; idejno nedosledne so: vsebujejo dogmatične zmote, zastrupljene so z nekrščanskim duhom, kritizirajo vatikansko narodnostno politiko; očitajo Cerkvi, da še ni proglasila nobenega slovenskega svetnika; brez po-
Ni v namenu tega sestavka, a se vseeno vprašajmo: zakaj in čemu vse to? Nekateri trdijo, da zaradi nepremakljivih načel, ki jih je pesnik narušil, drugi pa da zato, ker so ekstremno klerikalne in konservativne sile hotele imeti takšno književnost, ki bi koristila njihovemu političnemu razmahu, se pravi, zavedale so se, da si zaradi svoje kulturne zaostalosti ne bodo mogle pridobiti izobraženstva - in zanj ni šlo, saj kmečki stan ni bil problem -
trebe propagirajo versko zedinjenje med katoliškimi in pravoslavnimi Slovani; lažnive so in brezbožne, katoliškega duhovnika nevredne, tuintam celo blasfemične. Kot vrh vsega je pesnik obtožen, da je »sovražnik krščanstva« pa tudi »sovražnik in izdajalec slovenskega naroda« (obsodba A. Mahniča). Njegovi stanovski tovariši - malenkostni ali celo hudobni (navajam prof. Slodnjaka) - so z različnimi žalitvami in šikanami skrbeli, da je bilo pesnikovo trpljenje še hujše.
Goriška občinska uprava po enem letu
Razstava »Ottocento di Frontiera«
Nov doktor med nami
V torek, 11. julija, je na pravni fakulteti tržaške univerze diplomiral Damjan Hlede iz Števerjana, med drugim sodelavec pri našem listu. Pred komisijo eminentnih tržaških profesorjev je pod mentorstvom prof. Conettija, profesorja mednarodnega prava, branil svojo tezo, ki nosi naslovSamoodločanje narodov in mednarodno nasledstvo.
Teza (približno 220 strani) poglobljeno obravnava - po prvem splošnem delu o samoodločanju in drugem o pravnem nasledstvu -predvsem vprašanje mednarodnega nasledstva držav bivše Jugoslavije.
Uredništvo našega lista izraža novemu doktorju iskrene in prijateljske čestitke ter mu želi še mnogo uspehov na njegovi nadaljnji življenjski in odvetniški poti.
❖
Župnijsko občestvo in dušni pastir iz Števerjana iz srca čestitata Damjanu Hledetu ob koncu njegove univerzitetne poti.
Pred enim letom je koalicija desne usmeritve prevzela upravo mesta, in sicer z velikimi obljubami in načrti. V prejšnjem tednu je ta koalicija na tiskovni konferenci spet ponovila že znane fraze o novem načinu vladanja, o novih vrednotah ipd. V resnici pa moramo ugotoviti, da uprava župana Valentija komaj še drži skupaj; obstaja namreč cela vrsta posameznikov, ki so se začeli oddaljevati od začetnih skupnih smernic: v nekaterih primerih gre za osebno užaljenost, v drugih za željo nekaterih, da bi imeli več oblasti. Koalicija vsekakor ni močna; to se kaže zlasti v izvajanj u programa. Župan Valenti pogosto kaže znake utrujenosti ob težavah, ki nasta jajo kljub temu, da ima njegova koalicija močno večino v občinskem svetu. Novi občinski možje nimajo pravih idej glede bodočega razvoja Gorice. Velika vprašanja, kot so razvoj obmejnega postajališča, univerza, goriška bolnišnica, ne najdejo pravega odgovora. Večkrat ugotavljamo, da so bili prejšnji politiki sicer nepošteni, so pa prav gotovo znali voditi javne zadeve. Prišlo je celo do tega, da se je uprava, ki jo vodi komercialist, znašla z neverjetnim preseškom v obračunu za leto 1994: v blagajni ostaja namreč več kot 6 milijard lir denarja, ki ni bil ne uporabljen ne investiran.
Glede slovenske narodne skupnosti je sedanja uprava zelo previdna in ni do sedaj sprejela sklepov, ki bi jih lahko ocenili za škodljive
za narodno manjšino. Po skoraj enem letu je le prišlo do umestitve Konzulteza vprašanja slovenske narodne manjšine. Kljub ugovarjanju predstavnikov Severne lige je bila Konzulta izbrana po prejšnjem pravilniku. V upanju, da bo ta organ mogel konkretno zaživeti, seveda pozdravljamo umestitev Konzulte.
Obstaja nekaj odprtih vprašanj v zvezi s šolami, ki so pod občinsko upravo; vendar upamo, da bo prišlo do zadovoljive rešitve. Pozitivni so stiki z upravo občine Nova Gorica, čeprav se razgovori vrti jo samo okoli sicer zelo pomembnih konkretnih vprašanj; ne z ene ne z druge strani ni predlogov za skupni razvoj obeh mest, za morebitno skupno proslavljanje tisočletnice Gorice ali za izboljšanje stikov med obema narodoma. Sicer pa bi to tudi težko pričakovali od uprav, ki sta ideološko zelo različno naravnani.
Mimo vseh polemik, ki lahko nastajajo med vladajočo koalicijo in opozicijo, pa obstaja konkretna nevarnost, ki je vsem skupna, da bo v prihodnjih letih Gorica izgubila svojo vlogo: možno je, da bo postala bolnišnica drugorazredna, da bodo zaprli nekatere pomembne urade, da bodo šle pomembne ceste in železnice povezave mimo mesta in da bo tradicionalna trgovska dejavnost mesta začela propadati. Ob takih temnih perspektivah je seveda naloga vseh političnih sil ta, da se resno zavzamejo za ohranitev vloge mesta Gorice.
B.S.
Sovodenj ski občinski svet
Občinski svet je 28. junija razpravljal o obračunu in občinskih pravilnikih smetarske službe ter o črtanju aktivnih in pasivnih ostankov leta 1994. Najprej so odobrili spremembe nekaterih postavk k letošnjemu proračunu. Nato je sledila razprava obračuna za leto 1994. Revizor dr. De Colle seje zaustavil pri raznih postavkah; omenil je, da pristojbine na športnem področju ne krijejo stroškov, ki jih predvideva zakon, smetarska služba pa jih presega. Svetovalska skupina SSk je vprašala za pojasnila o naložbi skupne vsote nad 235 milijonov lir, razdeljenih za razna dela, ki se nanašajo na izredno oskrbo župnišča, uresničevanje načrtov PIP, popravilo cestišč in ojačenje javne razsvetljave.
V poročilih je župan seznanil svet o poteku občinskega praznika; zahvalil seje društvu Rupa-Peč za odlični kulturni program v Kulturnem domu in za izpeljavo praznika. Seznanil je svet z dejstvom, da bo Cisarfo ojačil vodovod tudi za Vrh sv. Mihaela; ojačen bo vodni bazen in prenovljena električna naprava. Na podlagi 60 izvidov, kijih vodovodno podjetje napravi vsako leto po raznih krajih občine, Cisarfo zagotavlja neoporečnost pitne vode. Občinski svet je soglasno zahteval, naj bodo s temi izvidi seznanjeni občani. Ob koncu je župan dejal, da bo uprava dobršen del prebitka namenila zamenjavi vodovodnih cevi.
Svetovalec SSk Benjamin Čemic je sprožil problem arhitektonskih pregrad v javnih občinskih zgradbah (občina, telovadnica, osnovne šole in vrtci). Županje obvestil svet, daje dala uprava načrte za izvedbo del v šoli in vrtcu na dražbo; nobeno od desetih podjetij še ni dalo ponudbe za izvedbo potrebnih del.
Na seji je bilo še obsojeno vandalistično dejanje neznancev, ki so se znesli nad tablo gostinskega podjetja v sovodenjski občini; svetovalec SSk z Vrha sv. Mihaela je bil mnenja, da je bilo dejanja usmerjeno proti sekcijskemu tajniku SSk iz istoimenske vasi, ki upravlja to podjetje.
Remo Devetak
Prva revija pevskih zborov »Na britofu« v Podgori
Rajonski svet za Podgoro in Prosvetno društvo Podgora vabita v soboto, 22. julija, na prvo revijo pevskih zborov »Na britofu«. Prireditev se bo odvijala na stopnišču pred cerkvijo .v v. Justa na trgu Lojze Bratuž v Podgori ob 21. uri (v primeru slabega vremena v komorni dvorani SCGVEmil Komel). Večer bodo oblikovali MoPZ Vetta Ponte in Valtellina (Sondrio), MoPZMon-te Canin iz rezijanske doline ter vokalna skupina Akord iz Podgore.
Vezna nit nastopajočih zborov je predstavitev specifičnosti lastnega ljudskega izročila, ki ga s svojimi pesmimi pooseblja vsak zbor.
MoPZ prihaja iz Sondria, kjer deluje že od leta 1961. V teh desetletjih je bil zelo aktiven, izdal je nekaj plošč ter je ob raznih tekmovanjih večkrat nastopal za italijanske emigrante v Argentini, Avstraliji in Švici. Zbor je tesno povezan tudi na svojo dolino, saj prireja že celih 17 let »Ponte in fiore«, t.j. prepletanje raznih kulturnih prireditev, ki si prizadevajo ohraniti v ljudeh živo zanimanje za ljudsko izročilo.
MoPZ Monte Canin deluje od leta 1971 in daje posebno pozornost re-
zijanskemu izročilu z zbiranjem in prepisovanjem pesmi, ki s smrtjo starejših ljudi izgubljajo tudi svoje izvirne melodije. Leta 1991 so tako zbrano gradivo objavili v publikaciji z naslovom Lipe rožice. Zbor se ukvarja tudi s furlansko tradicijo in s skladbami modernih avtorjev, predvsem tistih, ki izhajajo iz ljudskega izročila.
Vokalna skupina Akord, ki jo Goričani dobro poznajo, saj pogo-
sto sodeluje na marsikateri prireditvi, bo z dirigentom Mirkom Špacapanom sklenila večer s slovensko melodijo, saj je med drugim na sporedu Oj Triglav, moj dom J. Aljaža, pesem, ki je vezana na slovensko ljubezen do gora in z njo na našo tradicijo.
Srečanje in medsebojno spoznanje različnih ljudskih izročil izražata skupno ljubezen in navezanost na rodno zemljo.	n.a.
’ ' ;
Lepa razstava o gotiki v Soški dolini na goriškem gradu
V smiselno povezavo z veliko ljubljansko razstavo (gl. str. 5), ki zaobjema celotno slovensko ozemlje, se postavlja manjša -a nič manj premre-žena z dragocenim kulturnim pomenom - fotografska razstava-potopis Gotske cerkve v Soški dolini in Goriških Brdih (na goriškem gradu od 16. julija do 17. septembra 1995). Prilesjepri Plaveh -gotska cerkvica sv. Ahaca na gričku To so pogosto ne- tik nu‘l Sočo, v njej krasen obok z gotsko slikarijo
znane cerkve, mali biseri, včasih le nj ih razvaline ali pa preobražene stavbe zaradi prepotrebnega (več ali manj primernega) restavratorskega inter-venta, potem ko so jim v našem stoletju dve okrutni vojni in nekaj desetletij zanemarjenosti zadale težko škodo. Od Gorice v smeri Brd in po lepi Soški dolini vse do njenega skrajnega roba so kapilarno posejane gotske cerkvice enovitega slogovnega značaja. Njih samostojna sinteza stilnih prispevkov, ki sojih dovažali večinoma zamudniški in stranski umetnostni tokovi, nam vnovič govori tudi o skupni zgodovinski usodi in kulturni osnovi tu živečih ljudi.
ZAHVALA
Ob izgubi našega dragega
Alfreda Marcosiga
se zahvaljujemo vsem, ki so na katerikoli način z nami sočustvovali in ga pospremili na zadnji poti.
Svojci
Gorica, 13. julija 1995
Goriška Pokrajina je v sodelovanju s Skladom Coroni-ni Cronberg in Deželo Furlanijo-Julijsko krajino programirala pomembno razstavo »Ottocento difrontiera«, Gorica v letih 1780-1850, umetnost in kultura, ki jo je organi-z/ra/VillaggioGlo-bale International S.r.l. Razstava, ki zaobjema nad 300 eksponatov, bo odprta od 15. julija do konca decembra tega leta obenem v palači Coro-nini in v prostorih Pokrajinskega muzeja na gradu.
Goriška grofija je na južni meji tedanjega habsburškega cesarstva doživela v omenjenem času izjemen kozmopolitizem in prisotnost visokih aristokratskih rodov: poleg institucionalne prisotnosti avstrijske hiše je usoda privedla v ta mili kraj francoske Burbone in vejo napoleo-nidov, potomcev sestre generala Bonaparteja. Pogosto so bili to izgnanci, bivši kralji in kraljice, ki so doživljali Gorico kot aristokratsko mestece, mirno zatočišče, pričo žalostnega umiranja plemiških in dvorskih iluzij.
Razstava želi podati zgodovinski, umetnostni in kulturni presek
dogodkov, ki so presegli skromne meje ozemlja, vzgodovinsko-umet-nostnem pregledu (slike, risbe, kipi), v apliciranih umetnostih (rokodelski predmeti, nakit, pohištvo) in zgodovinsko-kulturni razstavi literature, glasbe, teatra in založništva.
Ob priložnosti bodo odprli tudi pomenljivo palačo Coronini Cronberg z lepim parkom (46.000 kvadratnih metrov), kjer so uredili z originalnimi deli pohištva nekaj sob, v katerih je živel Karel X.
Urnik: od 10. do 13. ure in od 15. do 19.30: zaprto ob ponedeljkih. Za informacije kličite na tel. št. 0481/ 533926 (Pokrajinski muzej).
Slovenski goriški skavtje čestitajo svojemu članu in doktorju Damjanu Hledetu, ki je diplomiral iz mednarodnega prava.
Slovenska skupnost krščanskega življenja se veseli z Damjanom, dolgoletnim vodjem goriške skupnosti, ob dopolnjenem študiju prava.
13. julija 1995
Katoliški glas
tržaške novice 1
Zadovoljstvo SSk ob odobritvi Piccionejeve resolucije
V	tiskovnem poročilu izraža pokrajinsko tajništvo SSk zadovoljstvo zaradi odobritve resolucije, ki jo je v deželnem svetu FJK predlagala svetovalka Piccionejeva in ki obvezuje deželno upravo, da poskrbi za rešitev problema volitev organov tržaške pokrajine.
Potrebno bo sicer počakati na razsodbo ustavnega sodišča, a sklep državnega sveta dejansko potrjuje, daje bil dosedanji volilni sistem za tržaško pokrajino krivičen, zaradi česar je SSk tudi vložila priziv, kije pripeljal do vrhovnega sodišča. Zato se tajništvo SSk čudi stališču, ki ga je zavzel predstavnik DSL Miloš Budin; ta je izrazil prepričanje, da prejšnji volilni sistem ni diskriminiral slovenske manjšine. To je med drugim v nasprotju z odlokom, s katerim je Deželno upravno sodišče utemeljilo vprašanje ustavnosti in v katerem je poudarjeno, da tržaški pokrajinski volilni sistem oškoduje slovensko manjšino.
Če je namreč res, da je število izvoljenih svetovalcev določeno na osnovi rezultata volilne liste v pokrajinskem okviru, je tudi res, da v tej listi dobijo prve sedeže izvoljeni v manjših okrožjih, kar pomeni v okoliških občinah; to pomeni, da bi Slovenci bili dejansko imeli večjo možnost izvolitve.
Izšel je bilten, ki predstavlja potek letošnjih študijskih dnevov Draga '95, ki jih vsako leto v parku Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu prireja Društvo slovenskih izobražencev. Letos praznuje Draga tudi okroglo obletnico, t.j. 30-letnico svojega obstoja. K temu jubileju je naglasen tudi uvodnik, v katerem je po kratkem orisu preteklega delovanja med drugim rečeno, da je »potreben nov intelektualni preboj, je potrebno ponovno razbiranje znamenj časov, in sicer v duhu zvestobe narodnim in krščanskim vrednotam, ki so navdihnile pobudnike našega vsakoletnega kulturnega srečanja, a obenem s posluhom za vse, kar je v političnem, kulturnem in duhovnem dogajanju zares novega in prelomnega. To razbiranje ni lahko, ker prehajamo v čas, ko je prostor svobode na vseh področjih življenja čedalje bolj pluralen, razčlenjen in nerazpoznaven, ko je razlikovanje med lepim in grdim, dobrim in zlim, resničnim in lažnim čedalje težje in čedalje bolj podvrženo subjektivni presoji ali včasih kar osebni samovolji.«
Bilten dalje prinaša program letošnje Drage, ki se bo odvijala od
1.	do 3. septembra, ko bodo spregovorili štirje predavatelji: Brane Senegačnik (Postmoderna med smislom in nesmislom), Danilo Slivnik {Slovenija po petletni demokraciji), Jože Marketz (Sožitje med etnijami na verskem področju) in Hubert Požarnik (Kakojez duhovno ekologijo?).
V	biltenu sta tudi kratka spominska zapisa o pok. msgr. Lojzetu Škerlu, bivšem škofovem vikarju za tržaške Slovence in duhovnem asistentu DSI tersooblikovalcu Dra-
Pokrajinski tajnik SSk Peter Močnik
V	proporčnem sistemu bi to pomenilo, da bi bilo večje število izvoljenih, npr. na listi bivših KPI ali PSI, slovenskega izvora in, glede na glasove, ki sta jih ti stranki imeli na pokrajinski ravni, bi lahko bil tudi predsednik pokrajine Slovenec.
Kot so že pokazale izkušnje, pa zna biti večinski volilni sistem hudo nenaklonjen narodnostni manjšini, kakršna je naša - spomnimo se tudi na primer goriškega pokrajinskega sveta - in prav zaradi tega SSk zahteva minimalno zajamčeno zastopstvo v krajevnih upravnih telesih.
ge, pa tudi o Dolores Terseglav-Štrucelj, ki je bila zvesta spremljevalka in prijateljica teh študijskih dnevov. Objavljen bo tudi odlomek iz dnevnika Alojza Rebule iz leta
1976	o smrti ustanovitelja Drage prof. Jožeta Peterlina.
Zatem je objavljenih tudi nekaj izjav o Dragi iz zbornika ob tridesetletnici; objavljene pa so tudi vse teme in vsi predavatelji od leta 1966 do 1994.
l.Z.
Draga je oživela s kolonijo
V	torek, 4. julija, je prispelo v Drago 45 otrok večinoma iz tržaške pokrajine. Poleg skupine otrok iz Izole in Kopra, ki radi prihajajo v Drago, sta letos na koloniji tudi dva gosta iz Moskve; lepo govorita v očetovem jeziku-slovenščini, poleg materinščine-ruščine pa znata dobro tudi italijanski jezik.
Kolonija ima na razpolago veliko prostora v stavbi in zunaj na velikem travniku, ki sega do slovenske meje. Trikrat na teden se gredo kopat v Sesljan; radi gredo peš do Botačnin in se tam v potoku Glinščice zelo zabavajo. V nedeljo so šli peš k maši na Pesek, kjer so lepo peli; obljubljajo, da se bodo še bolje pripravili za mašo čez dva tedna. Počitnice bodo sklenili v Bazovici 23. julija. Povprašujejo po celodnevnem izletu, sanjajo o Gar-dalandu in Lignanu. Stroški so visoki, toda upajo, da bodo lahko šli na potovanje, saj bodo dobri starši in drugi prijatelji gotovo pomagali društvu uresničiti želje otrok.
SSk o rabi slovenščine v tržaški občini
Tržaško pokrajinsko tajništvo SSk je z zaskrbljenostjo sprejelo vest, da tržaška občinska uprava neredno sprejema dopise v slovenščini. Tajništvo SSk sicer priznava, da odredba z dne 24.1.1994 župana Illyja predstavlja korak naprej v primerjavi z odredbami bivšega župana Staffierija o tej problematiki. lllyjev ukrep namreč omogoča dopisovanje v slovenščini z Občino Trst v primerih, ko dopis »ne odpira upravnih postopkov.«
Taka rešitev pa je seveda hudo pomanjkljiva že zato, ker ni natančno določeno, kaj v tem kontekstu pomeni »odpirati upravni postopek«. Mimo tega pa je tudijasno, da sedanja ureditev ne zadošča pravici pripadnikov slovenske manjšine, da se obračajo na občinsko upravo v materinščini, kot določajo londonski memorandum in osimski sporazumi.
SSk se bo zato zavzela, da bi prišlo do res polnega priznanja jezikovnih pravic slovenskega prebivalstva v tržaški občini in njeni predstavniki bodo v tem smislu nastopili pri tržaškem županu.
Po Trstu spet vejejo operetne melodije
Tržaško mestno gledališče Giuseppe Verdi je kot vsako poletje priredilo priljubljen festival operete. Prva predstava, na sporedu od 4. do 8. julija, je h\VdDežela smehljaja, eno od naj znamenitejših del Franca Leharja. Ta izvedba je bila dejansko repriza uprizoritve, ki sojo ljubitelj i zabavnega gledališča že lahko videli na festivalu leta 1990 in ki seje ponašala s slikovitimi scenografijami in prefinjeno elegantnimi kostumi. Igralci, ki so nastopili v glavnih vlogah, pa so bili večinoma novi. V vlogi kitajskega princa Sou Čonga je nastopil tenor Bruno Lazzaretti, ki je s svojim petjem navdušil publiko (znamenito arijo Tu che m'hai prešo il cuor je moral celo ponoviti), drugače pa je bila njegova recitacija premalo ekspresivna. Lazzaretti ni znal posredovati občinstvu tistih globokih in močnih čustev, ki so značilna za Sou Čonga, enega od najbolj dramatičnih in psihološko poglobljenih Leharjevihjunakov. V vlogo Sou Čongove izvoljenke, dunajske grofične Lise, se je učinkovito vživela sopranistka Marina Fratar-cangeli.
Letošnji festival nudi svoji publiki še opereto Sissy, ne velikokrat uprizorjeno, a ne zato manj kvalitetno delo Dunajčana Fritza Kreislerja iz leta 1932, in musical Leonarda Bernsteina WestSideStoty. Omeniti je treba tudi zaključni koncert, v celoti posvečen Franzu von Sup-peju, in še celo vrsto stranskih prireditev, od koncertov v miramarskem parku do predvajanja filmov na pomorski postaji in razstave Tu che m'hai prešo il cuor, prav tako na pomorski postaji. Tudi tisti, ki so si razstavo ogledali že lani, se lahko vrnejo, saj so letos pripravili dve novi sekciji, eno posvečeno Robertu Stolzu, zadnjemu mojstru dunajske operete, drugo pa cesarici Elizabeti.	Zora
Izšel je bilten Drage 95
Slavnost na Vej ni
V	nedeljo, 9. julija, se je v Marijinem svetišču na Vejni odvijala tradicionalna svečanost ob počastitvi svetih bratov Cirila in Metoda. Zbralo se je veliko število vernikov, narodnih noš in skavtov; bogoslužje pa je vodil novomašnik g. Robert Ušaj iz Šempetra pri Novi Gorici. Ob njem so bili še zlatomašnik g. Stanko Janežič ter biseroinašnika g. Franc Malalan in g. Stanko Žerjal.
G. Ušaj je med pridigo spregovoril o pomenu duhovnega poslanstva ter poudaril vlogo vseh štirih možnih življenjskih poklicev: duhovništva, redovništva, zakonskega življenja in samstva. Vsak izmed teh poklicev, je dejal novomašnik, ima svoj smisel in cilj v službi skupnosti.
G. Stanko Janežič je orisal pomen češčenja sv. bratov Cirila in Metoda, katerih bratovščino je že leta 1851 ustanovil škof Anton Marin Slomšek. Poudaril je tudi pomen zbliževanja med katoliško in pravoslavno Cerkvijo.
Pri spodnjem oltarju sv. bratov je biseromašnik g. Stanko Žerjal prebral nekaj verzov v čast novomašniku in poklon svetnikoma. Nedeljsko slovesnost je spremljalo dovršeno petje cerkvenega zbora iz Mačkolj pod vodstvom Iva Lešnika.
Izjava Zavodskega sveta šole Fran Levstik
Zavodski svet Srednje šole Fran Levstik, zbran na svoji redni seji dne 7. julija 1995, je vzel v pretres problem racionalizacije, ki prizadeva tudi našo šolo, in se izrekel za naslednje:
1. da vsestransko podpira prizadevanja staršev in ustanov slovenske narodnostne skupnost, ki želijo ohraniti sedanje stanje;
2. poudarja, da je šola Fran Levstik odraz širšega ozemeljskega, družbenega in kulturnega okolja, katerega središče je prav Prosek, vključno z občino Zgonik, in da je torej ohranitev šole bistvenega pomena za nadaljnji razvoj in obstoj slovenske prisotnosti na tem območju;
3.pričakuje, da bo DUS (TAR) na skorajšnji obravnavi upoštevalo ugovore, pripombe, želje in upravičene zahteve prebivalcev in oblasti, ki se zavzemajo za ohranitev šole kot neodtujljive pravice po mednarodnih sporazumih in določbah za manjšine, in tako problem ugodno rešilo;
4. od slovenske javnosti in vseh demokratičnih sil pričakuje, da bodo zavzemanja proti ukinitvi šole aktivno podprle s stvarnimi pobudami.
Zavodski svet izraža prepričanje, da bodo pristojni organi priznali naši šoli obstoj, tako da se bo lahko prihodnje šolsko leto pričelo in nadaljevalo po utečeni navadi.
Predsednik Zavodskega sveta Dario Kante
Končan gledališki festival v Mavhinj ah
V	Mavhinjah se je v nedeljo, 9. t.m., z nagrajevanjem končal 1. zamejeski festival amaterskih gledališč, o katerem poročamo na drugem mestu. Slika (Foto Davorin Križmančič) prikazuje trenutek nagrajevanja.
Smrt na potovanju v Lurd
Vse je šlo gladko, kakor so načrtovali organizatorji romanja. Vendar obstaja nekaj izven naše kontrole, na kar ne moremo vplivati. Tako je bilo v božjem načrtu, da iz naše srede na posvečenem kraju, odpokliče našo sestro romarico Nevenko Živec. Hvala ge. Gabrijeli Vuga, ki ji je stala ob strani, dokler nista prišla g. Žarko Škerlj in dr. Drago Štoka. Pokojnica je dobesedno umrla v rokah g. Žarka, ki ji je nudil duhovno tolažbo in ji dal sv. odvezo. Po opravljenih zdravniških izvidih v bolnišnici in ugotovitvi smrti sojo prepeljali v Trst. V župni cerkvi pri Sv. Ani je bil v petek, 7. julija, žalni obred.
Zbrani množici sorodnikov in prijateljev je g. župnik don Giuseppe ganljivo orisal globoko versko zavest pokojnice in se ji zahvalil za doprinos pri župnijskem delu. Slovenski in italijanski pevci soji skupno zapeli, po zadnjem blagoslovu pa so jo prepeljali v njen rodni kraj v Dekane.
Možu in sorodnikom iskreno sožalje, župniku don Giuseppeju pa zahvala za občutene besede prijateljstva in sožalja.
Predstavitev dveh publikacij Goriške Mohorjeve družbe
V	torek, 11. t.m., so na sedežu zborov v Devinu predstavili dve publikaciji, ki jih je pred kratkim izdala Goriška Mohorjeva družba. Gre za zbornik, v katerem so zbrani vsi prispevki dveh simpozijev o Francu Jezi, ki sta bila v Trstu in na Ptuju 22. aprila oz. 22. oktobra lani ob 10-letnici njegove smrti, ter za ponatis pesniške zbirke Lada Piščanca Pesem zelene pomladi.
Po uvodnem pozdravu predsednika GMD msgr. Oskarja Simčiča in tajnika Marka Tavčarja je številnemu občinstvu ganjeno spregovoril dr. Drago Legiša. Orisal je lik Franca Jeze kot človeka, ki se je zanimal za najrazličnejša področja; pri srcu pa so mu bile zlasti politična misel, demokracija
in ideja o samostojni in neodvisni Sloveniji.
Prof. Nada Pertot je spregovorila o zbirki Lada Piščanca Pesmi zelene pomladi. Gre za ponatis zbirke, ki je izšla pri GMD leta 1950 po zaslugi Piščančeve sestre Zore. Zbirka obsega tri sklope, in sicer Pomladne viharje, Drevesa in Božjo igro, ki jim je sestra dodala še dva, to je Lepo Vido in Sklepne akorde. Prof. Perto-tova je na kratko orisala Piščančev življenjepis in njegov opus ter izrazila upanje, da bo Piščanc dobil pravo mesto med našimi besednimi ustvarjalci.
Devinski večerje obogatil nastop moškega zbora Fantje izpod Grmade, ki je pod vodstvom Iva Kralja zapel tri pesmi.
Dvojezični zapisnik goriških občinskih redarjev
Dr. Renco Frandolič, ki živi v občini Devin-Nabrežina, kot pravnik že več let spremlja problematiko uradne rabe slovenskega jezika in si prizadeva za njegovo uveljavljanje vjavnosti, predvsem v odnosu z javno upravo. Pri tem se sklicuje na ustavo, ustavne razsodbe, mednarodne pogodbe in zakone, ki utemeljujejo rabo slovenščine v odnosu z oblastmi.
Pred kratkim je dosegel uspeh, ko mu je poveljstvo občinskih redarjev občine Tržič poslalo zapisnik o ugotovljenem prometnem prekršku v slovenščini. Meseca februarja se je namreč Frandolič peljal mimo rdečega semaforja in redarji so mu poslali zapisnik o globi. Dr. Frandolič je vložil na prefekturo zakonit in upravičen priziv, v katerem izjavlja, da je »italijanski državljan in pripadnik priznane slovenske manjšine v Italiji;« po nekaj mesecih je bil priziv sprejet. »Pravica, da prejmejo pripadniki slovenske narodne manjšine
v dopisovanju z javno oblastjo slovenski prevod dokumentov,« nadaljuje dr. Frandlič, »je priznana že v 5. členu posebnega statuta, priloženega memorandumu z dne 5.10.1954, nato je bila ta pravica ohranjena in potrjena s podpisom italijansko-jugoslovanske pogodbe z dne 10.11.1975 in razsodbami ustavnega sodišča št. 28 z dne 11.2.1982 in št. 62 z dne 24.2.1992...« Tržiš ki občinski redarji so dali prevesti zapisnik o globi in mu ga poslali. Gre za pomembno dejstvo (in takih dogodkov je že nekaj), ki priča o tem, da lahko pripadnik slovenske manjšine v Italiji prejme slovenski prevod dokumentov; kopijo priziva - če bi koga zanimalo jo videti - hranimo na uredništvu. Dvojezični prevod globe v Tržiču (občino katerega upravljajo sicer napredne sile) opredeljuje tudi to ozemlje za priznano dvojezično ozemlje, na katerem živijo tudi slovensko govoreči ljudje.
Akord nastopil v Krminu
V petek, 7. julija, je moška pevska skupina Akord iz Podgore, ki jo vodi dr. Mirko Špacapan, nastopila v Enoteki v Krminu na večeru, ki ga je za udeležence mednarodnega kongresa sociologov ponudila Briška gorska skupnost. Strokovnjaki, ki so bili gostje goriškega inštituta za sociologijo, so bili tako v Krminu deležni lepega sprejema v domačem okolju, saj so ob pokušanju tipičnih gastronomskih specialitet in briških vin lahko prisluhnili slovenskim, furlanskim in italijanskim pesmim v odlični izvedbi goriških pevcev.
Gostje iz tujine (mnogo je bilo udeležencev iz Amerike, Afrike in Daljnega Vzhoda) so seveda nagradili naše pevce s toplimi aplavzi ter jih slikali s fotoaparati in filmskimi kamerami.
Sv. Anton pri Kopru
V petek, 14. julija, bo v dvorani Zadružnega doma spominski večer o duhovniku Avguštinu Zlobcu. O pokojnem župniku in njegovi dobi bosta spregovorila pesnik Ciril Zlobec in Dušan Jakomin. Začetek ob 20. uri.
V nedeljo, 16. julija, bo verska skupnost praznovala dan Karmel-ske Matere božje. Ob 18. uri bo sv. maša; maševal in pridigal bo g. Milan Nemac. Sledila bo procesija s kipom Matere božje. Sodelovala bo tudi krajevna godba.
Popravek
V članku o pok. dr. Lojzetu Berce-tu, ki je izšel v prejšnji številki, je prišlo do neljube pomote glede ustanovitve tednika Gospodarstvo; njegov ustanovitelj in prvi glavni urednik je bil dr. Mirko Koršič, kasneje pa dr. Lojze Berce. Bralcem se opravičujemo.
Glavni odbor Slovenske
VlNCENCIJEVE KONFERENCE
globoko žaluje za svojo dolgoletno članico prof. Andreino Maver Perčič iz želi, da ji Bog bogato poplača za dobra dela. Svojcem izreka iskreno sožalje.
Zveza cerkvenih pevskih zborov se s hvaležnostjo spominja dolgoletnega organista in cerkvenega pevca Bruna Kuka. Ob njegovi prezgodnji smrti izrekamo družini in sorodnikom iskreno sožalje.
Osem od tisoč: podpis za Cerkev Vedno več katoliški Cerkvi
Država je že dala katoliški Cerkvi to, kar so državljani hoteli prispevati leta 1992 z znanim prispevkom 8 od tisoč. V enem letu bo država izročila Cerkvi - vedno za leto 1992 - še 932 milijard. To je res nepričakovana vsota, ki presega najbolj optimistična pričakovanja po komaj treh letih, odkar je stopila v veljavo ta oblika podpore. Od vsote gre prav malo državi. Štirje državljani na pet podpisujejo za podporo katoliški Cerkvi.
Leta 1990 so državljani podpisali za državo 170 milijard lir, leta 1991 150 milijard, leta 1992 pa 140; vsako leto manj. V istih letih so pa podpisali za Cerkev 580 milijard, naslednje leto 700 milijard, nato pa 870 milijard. V treh letih so »darovali« Cerkvi kar 2.150 milijard; dve protestantski Cerkvi pa sta prejeli 25 milijard.
Za leto 1994 so predvidevali za državo 200 milijard, toda kasneje so morali znižati vsoto za 48 milijard in 429 milijonov; za leto 1995 predvidevajo le 160 milijard.
Za Cerkev pa so leta 1994 predvidevali 680 milijard; nazadnje so jih morali dodati še 22. Za leto 1995 predvidevajo 800 milijard; vsako leto bo Cerkev torej prejela kakih 1000 milijard lir.
Odkod nezaupanje državi in zaupanje Cerkvi? Država je slabo in z zamudo uporabila prejet denar, medtem ko je Cerkev uresničila (vsaj delno) ogromne pobude v korist Cerkve, ustanov, sakralnih zgradb in najbolj revnih.
(Povzeto po italijanski laični reviji)
Obvestila
❖ POTOVANJE NA PORTUGALSKO bo od 17. do vključno 22. julija. Odhod iz Gorice ob 5.45 izpred avtobusne postaje Ribi; za udeležence iz Trsta pa pri tržaški železniški postaji (pri postojanki taksijev) ob 5.45, v Sesljanu pri Albergo alla Posta. Vrnitev bo prav tako z avtobusom.
❖ ZGORNJA BRANICA. V nedeljo,
16.	julija, bo ob 18. uri v gozdu pri Kodretih (Zg. Branica) vsakoletna spominska maša (po 50 letih) za umorjeno družino Brecelj. Kdor pride iz Štanjela, naj obme na levo po vasi Čekovini. Po končanem svetem opravilu sledi družabnost.
❖ GRETA. V cerkvi bo na god Kar-melske Matere božje 16. julija ob 17. uri - letos je god na nedeljo - vsakoletna sveta maša v slovenskem jeziku.
❖ TRST. DUHOVNO SREČANJE ZA ŽENE IN DEKLETA. Duhovna poglobitvena srečanja za žene in dekleta bodo tudi letos v Domu blagrov nad Trstom 16., 17. in 18. avgusta. Vodil jih bo izkušeni dr. Rudi Koncilja iz Ljubljane. Vpisovanje sprejema gdč. Dora Kosovel tudi po telefonu (040/ 763406).
❖ DUHOVNE VAJE ZA DUHOVNIKE bodo v Trstu v hiši duhovnih Dom blagrov 28., 29. in 30. avgusta. Začnejo se v ponedeljek zjutraj. Vodil jih bo mariborski pomožni škof dr. Jože Smej. Za vpisovanje se lahko javite kar na naslov hiše Le Beatitudini, tel. 040/ 566244, Strada nuova per Opicina, 34016 Trst. 31. avgusta bo pastoralno srečanje za tržaške duhovnike.
I 1
RAJONSKI SVET ZA PODGORO - PROSVETNO DRUŠTVO PODGORA
vabita na
PRVO REVIJO PEVSKIH ZBOROV
NA BRITOFU
Nastopajo:
MoPZ Vetta - Ponte in Valtellina (Sondrio)
MoPZ Monte Canin - Rezijska dolina (Videm)
Vokalna skupina Akord - Podgora (Gorica)
Stopnišče pred cerkvijo sv. Justa v Podgori sobota, 22. julija 1995, ob 21. uri.
V primeru slabega vremena bo revija v komorni dvorani Katoliškega doma.
GLASBENA MATICA TRST - ŠOLA MARIJ KOGOJ
POTRJEVANJE IN PREDVPIS
za šolsko leto 1995/1996
Prijave sprejema tajništvo vsak dan razen sobote in nedelje od 28. junija od 10. do 12. ure, ul. R. Manna 29, tel. 040/418-605
ZAHVALA
Ob težki izgubi dragega očeta, brata, deda in pradeda
Lada Colja
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so pokojnika pospremili na zadnji poti. Zahvala naj gre g. Silvanu, g. Karlu Bolčini in g. Ilariju Brezigarju, vsem darovalcem cvetja, še posebno se zahvaljujemo Zdravku Klanjščku za občuteno petje.
Otroci, sestra, vnuki in pravnuki
Darovi
Za cerkev sv. Ivana: v spomin na pok. Julko Žgavec S.K. 50.000; namesto cvetja na grob pok. Julke Gerljevič vd. Žgavec druž. Tomažič in Schettino
50.000 lir.
Za cerkev v Standrežu: namesto cvetja na grob pok. Metkota Lestana druž. Tomažič Schettino 50.000 lir.
Za KG: K.H. 300.000; N.N. 20.000 lir.
Za obnovo Slomškove hiše v Ponikvi: bralka v spomin na moža in sina
100.000 lir.
Za misijone: Caterina Bole 100.000 lir; Marija Kobal 50.000 lir.
Za misijonarja Ernesta Saksido: Z. Franka 300.000; N.N. 50.000 lir.
Za misijonarja Ernesta Saksido: v spomin na ljubljeno teto Viktorijo Petelin vd. Radetič Anica Pahor 50.000 lir.
Za lačne otroke: prispevek staršev otrok iz vrtca v Borštu 450.000 lir.
Za popravilo orgel v kontovelski cerkvi: v spomin na Egona Daneua druž. Terčon iz Slivnega 50.000 lir.
Za Sklad Mitja Čuk: namestocvetja na grob_ pok. Lojzeta Berceta Jelka Terčon Šah 50.000 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: udeleženci slovenskega tržaškega romanja v Lurd darujejo v spomin na pok. romarico Nevenko Fortuna por. Živec 354.000 lir.
V spomin na pok. Lada Colja darujejo otroci 500.000 lir za cerkev na Jazbinah, 100.000 lir za cerkev v Pod-gori, 100.000 lir za cerkev sv. Ivana,
200.000 za cerkev v Ločniku in 100.000 za cerkev S. Anna.
Za cerkev Sv. Ane: v spomin na pok. Lada Colja Edi, Lojzka, Graziella in Tiziana 110.000 lir.
V spomin na pok. Marijo Inzko por. Miiller daruje družina Kosič A. za Dom v Tinjah 100.000 in za Katoliški dom 100.000 lir.
Čestitke
• Vlasto Terpin inFabia Pahorje
osrečilo rojstvo male Nine. Z njo se veselijo Matija, Daša in Domen Frandolič.
Pridružujejo se bivši sošolci.
• Slovenski goriški skavtje čestitajo bivši načelnici Katerini in njenemu možu Andreju ob rojstvu prvega sinčka Petra.
Sodelavce prosimo, naj zaradi spremenjenih urnikov tiskarne pošiljajo članke najkasneje do ponedeljka zvečer, obvestila pa do torka __________opoldne._________
KATOLIŠKI GLAS Tednik
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Glavni in odgovorni urednik:
Dušan Jakomin Izdaja: Zadruga Goriška Mohorjeva Riva Piazzutta 18-Gorizia - Pl. 00480890318 Tiska: Tiskarna Budin Riva Piazzutta 18 - Gorizia
Letna naročnina v lirah:
Italija	55.000
Slovenija	55.000
inozemstvo	80.000
zračna pošta	100.000
Oglasi in osmrtnice:! modulo (5	cm viši-
ne v enem stolpcu) 45.000 lir + 19% IVA. Možne so sestave z več enako velikimi moduli, ne pa vmesne mere.
Član:
FC
ZDRUŽENJE ITALIJANSKEGA PERIODIČNEGA TISKA
ZVEZA ITALIJANSKIH KATOLIŠKIH TEDNIKOV