Na obisku v Črni gori
Mislim, da se takrat, ko smo odpotovali, še nihče ni zavedal, da prav zares gremo v Čmo goro. Sele na poti smo počasi doumeli, da je Ljubljana že daleč. Spominili smo se slovesa na postaji. No, za domotožje niti ni bilo časa. Gledali smo skoz okno, dokler se ni stemnilo. Nato smo prižgali luč, legli vsak na svojo ozko posteljo v spalnem kupeju in se zatopili v učenje. Šli smo namreč na tekmo-vanje pionirjev zgodovinarjev in geografov v Titograd.
Izbrani bi morali biti na repub-liškem tekmovanju, pa so nas pre-pozno obvestili, da bi bilo mogoče misliti na tak izbot. Zato so dolo čili, da gre na tekmovanje deset učencev osnovne šole Vide Pregarc. Za našo udeležbo smo zvedeli šele nekaj tednov pred tekmovanjem. Za obdelavo obsežne snovi, fo je zgodo-vine Južnih Slovanov od nastanka Karantanye pa do danes, je to res kiatek čas. Zato smo zaspali v Vlaku s knjigami v naročjih.
Zgodaj zjutraj smo se prebudili. Skoz okno je že sijala medlajutranja svetloba. Peljali smo se mimo mo-gočne železarne v Ilijašu, skoz Sara-jevo in druga mesta Bosanskega nidogorja. Ob desetih smo pri Capli-
nji presedli na ozkotirni vlak, ki pelje ob robu Popovega polja v Nikšič. Po Popovem polju, najdalj-šem kraškem polju v Jugoslaviji, smo \"-začetku videli le suho strugo reke Trebjšnjice in sledove poplav. Zdaj ta reka ne poplavlja več toliko. Zajezili so jo z gigantskim jezom hidrocentrale Grančarevo. Akumu-lacflsko jezero je čudovito. Voda je zeleno tnodia in čista.
V Nikšiču smo spet prestopili in po dobri uri vožnje smo že bili v Titogradu. Moj prvi vtis: mesto veli-kih razlik. Na eni strani stare, na pol porušene kamnite hišc, pred kate-rimi se igiajo zanemarjeni otroci v dimijah, na drugi pa mlada, moder-no oblečena gospodinja, ki se s pol-no košaro dobrot vrača iz lepe nove veleblagovnice.
Nepozaben je pogled na Moiačo. Njena voda je neomadeževana in ima kot Trebišnjica čudovito zeleno barvo.
Še besedo o gostiteljih. Izredno so prijazni in gostoljubni. Organiza-
torji so vložili v priprave in izvedbo programa dosti truda in denarja.
Na tekmovanju smo se odrezali tako, kot smo že prej pričakovali. Prvih osmih mest nismo dosegli. Tekmovanje^je bilo posamično, zato smo zvedeli, da tudi ostalih mest niso razglasili, da so bile iz naše eki-pe najboljše Anica Dolinar, Živa Urekar in Zlata Kralj.
Drugi dan smo se z avtobusom odpeljali na ogled Črne gore. Peljali so nas v staro prestolnico Cetinje. Razkazali so nam bogate muzeje svoje zgodovine, med njimi Biljaido in kraljev dvorec. Nato smo odšli k spomenflcu žrtvam NOB in položili nanj cvetje.
NapotiJi smo se proti Budvi. Ze mnogo sem slišala o Boki Kotorski, a pogled nanjo z visoke, vijugaste ceste je presegel vse, kar je prej ustvarila moja domišljija. Ko smo prišli v Budvo, je bilo tako toplo, da ni manjkalo kopalcev. Bila sem ve-sela, da sem lahko pomočila prst v morje.
Naslednji dan smo se poslovili. Do Konjica smo se peljali skupaj z ekipo iz Bosne in Hercegovine. Na-učili smo se nekaj njihovih pesmi oni pa nekaj naših. Skrbno sem shra-nila naslove novih prijateljic in skle-nila. da jim zagotovo pišem.
ŽIVA UREKAR