3 V V. stev.
V Liuhiiani, ponedeljek dne 13. januarja 1913.
Leto II.
Posamezna številka 6 vinarjev.
„DAN“ izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 1. uri zjutraj; v pondel.jkih pa ob 3. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravnistvu mesečno K 1'20, z dostavljanjem na dom K 1’50; s pošto celoletno K 20‘—, polletno K 10'—, četrtletno K 5"—, mesečno K 1'70. — Za inozemstvo celoletno K 30'—. — Naročnina se pošilja upravništvu.	:::
Telefon številka 118.	:::
NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK.
Posamezna številka 6 vinarjev.
:::	Uredništvo in upravništvo:	:::
Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št. 6.
Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju po-:::	pust. — Za odgovor je priložiti znamko.
:::	Telefon	Številka	118
Pismo iz Belgrada.
Belgrad, 26. dec. 1912. (8. januarja 1913.)
Tukajšnja »Politika« prinaša statistične podatke, v koliko so evropske države zainteresirane pri uvozu na Balkan, odnosno v evropsko Turčijo. Glasom teh podatkov ie pri uvozu najbolj interesirana Anglija, katfor kažejo sledeče številke:
milijonov dinarjev Anglija	181,8 197	232,7
Nemčija	78,3	97	129
Francija	64,5	68,3	71,2
Belgija	16,1	13,4	21,7
Rusija	51,5	60,7	75,9
Avstro-Ogrska	62	71,2 100.5
ali v odstotkili: 1. 1908. 1909. 1910 Anglija	38	37	31.1
Nemčija	16.5	18.4	19.5
Francija	13.6	12.9	10.8
Rusija	10.9	11.4	11.2
Belgija	3.3	2.5	3.3
Avstro-Ogrska	17.8	17.9	20.2
V letu 1911. je obiskalo turška pristanišča in izložilo raznega blaga sledeče
Anglija	4956	8654.9
Avstro - Ogrska	1293	2122.7
Italija	270	178.7
Francija	61	99.2
Turčija	1044	392.4
Rusija	968	669.9
Ostale države	5526	6685.2
Dotična pristanišča, katerih statistične številke so zbrali tamošnji avstro - ogrski konzuli,	so Solun,
Valona, Carigrad in Drač.
Ako bi tedaj vse na Balkanu — zainteresirane države sledile taktiki Avstro - Ogrske, ne preostajalo bi balkanskim državam drugega kot izročiti ključe svoje neodvisnosti posameznim evropskim državam, da tako ne samo, da zavarujejo evropski mir, pač pa tudi odstranijo povod raznim poželjivostim.
Slučajno sem dobil v roke juli-jevo številko »Narodno - hospodar-»skelio Obzoru« iz leta 1908. V tem listu je med drugim tudi referat kongresa vseh avstro - ogrskih izvoznih društev, ki se je vršil jz jnicijative »Vyvozneho spolku pro Čechy, Mo-ravu a Slezsko« v Pragi v dneh 15. in 16. junija 1908. Med drugim je bila vsprejeta na tem kongresu sledeča resolucija:
»Gospodarskih uspehov na vzhodu nam je le tedaj mogoče doseči, ako sl razjasnimo iz gospodarske stališča polje našega delovanja in sicer stalno in neumorno. Odjemalcem na vzhodu moramo olajšati nakup naših izdelkov in napraviti jim v Avstriji trg njihovih izdelkov polom cenejše trgovske dopra-ve bodisi za izvoz ali pa za uvoz. Produktom Orienta moramo odpreti naše meje, ako hočemo, da bodo oni prejemali naše izdelke v zvišani meri, u rememba naše trgovske politike je vsled tega neizogibna. K razširjenju naših trgovskih stikov na
Orientu je treba izvoza kapitalov. Banke in družbe se bodo morale boji potrditi, kakor dosedaj, da plo-doi.v^ao nalože svoje glavnice v različne namene. V ta namen mo-ra'o se poklicati v živl^njc bančne podružnice na vseli važnejših krajih Orienta. Dobra, zadostna in hitra komunikacija po vodi in po suhem, nam zasigurajo prednost pred inozemsko konkurenco na Orientu.
Isto velja tudi za uvoz v našo monarhijo. Vsled tega moramo odstraniti pozo zapovedovalca nad balkanskimi narodi in jih upoštevati kot enakopravne kompaciscente. Vplivati moramo na žurnalistiko, da nam stoji zvesto na strani, da si pridobimo zgubljeno zaupanje s prijateljskim tonom.
Tako referent Nemec Freistadtl na kongresu izvoznih društev. Kako si pa predstavlja trgovsko politiko nemška žurnalistika, imeli smo žalostne izkušnje v teli kritičnih dneh koncem leta 1912 po Krist, rojstva.
Seveda, ako slovansko časopisje svari pred dosedanjo sovražno politiko napram svoiim najboljšim trgovskim odjemalcem na Balkanu in skuša zavoženo gospodarstvo monarhije spraviti v pravi tir, je označeno za »veleizdajsko« za srbo-filsko in kdo ve kaj še. Mars.
Gospoda, kam pa!
Velecenjeni gospod urednik!
Dovolite mi vseeno, da izlijem vsaj nekoliko svoje srčne krvi na ta papir in Vam prosim malega potrpljenja. Brez ovinkov! — »Gospoda, kam pa?« čital sem prvi in drugi članek. Oba sta me razburila. V vsakem najdem rodovitna zrna. Prvi je »Nadimir«, drugi nasprotno »Rimi-dan«, jaz pa hočem biti »Zmageboj«!
Ne tarnajmo — ne sliši nas nihče?! Res, brezpoldno je tarnanje posameznih, a — morajo ostati brez odmeva, tudi vnebovpijoči kriki vseh, vedno in povsod?! Enkrat nas morajo čuti, enkrat jim mora začeti to presedati, enkrat jih mora zaboleti, zabosti v srce. Zastonj pa je, če vpijemo tam, kier nas ne more nihče čuti, kjer nas noče nihče razumeti, kjer se rogajo — naši bedi.
Časopisje, — a ne samo eno, — vse — bi nas moralo podpirati, vpiti, kričati in sc — biti z nami. Kdor je proti učiteljstvu, ta ie proti šoli; kdor proti šoli, ta proti kulturi — svojega naroda in pospešuje njega padec — smrt!
Vsak učitelj, bodisi najstrast-nejši klerikalec ali najhujši ateist — vendar — učitelj in mora delati roko v roki, ne glede na svoje politično naziranje. Bodi nam prvo kultura, ker njej je posvečen naš stan, ne pa — politično agitatorstvo.
Ker pa ne moremo še služiti kulturi in ne moramo pustiti le ubijati pri današnjem našem znženj-
stvu, moramo pačg ledati, da se najprej tega oprostimo, da vržemo raz sebe težke okove, ki nas uklepajo, da pomečemo v stran moreče skrbi, vsled katerih umiramo danes gladu in mraza, se streljamo vsled prevelike bede, zaničevanja in poniževanja. Ljudstvo, narod — nam je danes nehvaležen, ne povsod, a
— v večini. Gluho je in noče videti. Veruje le v prazne duhove in vidi
— noč in — pekel.
Šola, ti storiš, kar moreš. Časopisje ima tu svojo prvo besedo.
Naj ne omenjam preveč časopisja. ki igra vlogo vere in klerikalizma. Ta bije umazan boj — boj le za svoj obstanek. Ce miruje trenutek — je izgubljeno. Da čutijo menda vsi visoko, srednje — in Ijudsko-šolski učitelji — vsi enako. Oni. katerim je princip vera. ne bodo hoteli soglašati z menoj, dasi morajo čutiti isto. Če pa nočejo čutiti, ali ker nočejo priznavati istega, ne škodujejo le sebi, amnak tudi vsemu našemu stanu, vsemu našemu narodu in — kulturi, katere se naše duhovništvo najbolj boji. a kateri bi morali bit mi posvečeni.
Toda naj neham o tem!
Kako si hočemo odkleniti verige, kako se hočemo oprostiti suženjstva?!
Srečen tisti, ki more pokazati »fige« našemu stanu, dasi morda krvavi v svojem srcu, ker ljubi svoj narod, svojo deco, a jej ne more pomagati, ker tudi ona njemu pomoči ne more. — Tisti, pa; ki smo na milost in nemilost prisiljeni suž-njevati še naprej — gorje nam, ako se ne združimo vsi in si ne pomagamo — sami — s silo. Prošenj je bilo že toliko — neizpolnjenih obljub še več! Naj ii še čakamo?!
Na barikade klfče strel! Ultiina-tum vsem oblastem, ki se igrajo z nami kot — mačka — z miško. Doslej smo bili miškj. a vzpnimo se, spremenimo se v žival, ki ne laja samo, ampak tudi gffze!
Združimo se brez razlike naših političnih prepričanj — v trdno, močno organizacijo ne samo kranjskih avstrijskih, ampak vesoljnih učiteljev, magari — vseh delavcev sploh!
Deželni šolski svet
<zz
tCerr- tl
C^EiSol. 3
(
deli darove med kranjsko učiteljstvo.
Ne ve naj levica, kaj daje desnica, tako je velela že stara pravica.
Zato mi iz desne letijo doklade — iz leve kaj drugega rajši dol pade.
V desni denar imam čistega kova, na levi poveda modrosti mi sova.
Slomškarja iz desne, nameičem denarja — drugi s kulturo zastonj se ukvarja.
Blagor deli se ubogim v duhu —
drugi živijo ob suhem naj kruhu.
Pravica na Kranjskem za vse je enakaV-kdor ni še Slomškar, doklade naj počaka.
Nam so enaki eni in drugi — delo plačujemo vsem po zaslugi.
Slomškar politiko našo podpira — zato se desnica na njega ozira.
Učitelj le svoje dolžnosti spolnjuje, zato se mu delo po svoje plačuje.
Mestna hranilnica liubljanska
.	-v	Prešern	ctt!	ulIIcI	šteTr.	3
. * .	je	od 1. januarja 1913	. * .
zvišala obrestno mero za vse — stare in nove
412 od st©.
od olorestl ipl^čnjLje sama.
hranilne
LISTEK.
M. ZEVAKO:
V senci jezuita.
(Dalje.)
vprt^Taržriiski guverner je po-ctiij ’*. aT	Posetil snoči ča-
. L! »men De Lojola in mu po-‘ <il ukaz z lastnoročnim kraljevim podpisom, in kako se je Lojola davi vrnil ter se dal spustiti v Doletovo celico.
Dični guverner še vedno ni razumel, da v celico ni stopil Lojola, marveč nekdo drugi, ki je tičal v njegovi rizi.
Monklar je skomizgnil z ramami.
»Vedite me k jetniku«, je dejal.
Doleta so bili tirali nazaj v celico in ga priklenili. Kljub temu pa ta celica, ležeča v pritličju, vsaj ni bila pod vodo, in jetnika ni bilo trpeti druge muke kakor verigo, ki ga je držala za zapestja in za gležnje; to je bila znatna olajšava, in zahvaliti se je imel zanjo ubogemu Lemahuju, ki v svojem strahu ni mislil na nič drugega kakor na to, da je brž zaprl jetnika v najbližnjo luknjo.
»Hoteli ste ubežati?« je vprašal veliki prof os. ko je stopil. »Torej priznate sami, da ste krivi?«
Takšna je bila globoka logika vseh mučiteljev, policijskih načelni-
kov in sličnih lumpov vseh časov in narodov.
Ne da bi pustili Doletu časa, odgovoriti mu, je nadaljeval Monklar:
»Vseeno, preostaja vam izgovor: ta, da vas je zapeljal ta človek ...«
»Motite se; jaz sem zapeljal njega,« je rekel Dolet. »On je prišel samo, da mi poda dokaz svojega prijateljstva...«
»Kriv je vseeno in zasluzi ve-
Šala Štefan Dolet je pogledal velike-gap rofosa, vprašujoč se, s kakšnim namenom govori tako.
»Lahko si olajšate svojo usodo,« je nadaljeval Monklar. »in jamčim vam, da ne boste strogo obsojeni ...«
Dolet je molčal kakor kip.
»Povem vam, kako... Tda vedite, da boste brez dvoma obsojeni na smrt... Edino, česar še ne vem z gotovostjo, je, ali boste obešeni, ali sežgani na grmadi...«
Doleta je streslo.
»Lahko pa ostanete živi,« je dodal Monklar naglo, »in celo svobodo lahko dobite, ako storite to, kar vam povem ...«
Govorite, gospod ...«
»No, vidite, fant, ki je bil tukaj, vam mora zaupati... Zvabite ga semkaj s sredstvi, ki vam jih nazna-čim, in rešeni ste; vaše življenje za I antnčjevo.«
Oolet je pomeril Monklar ja z mirnim in vedrim pogledom ter zamrmral brez jeze:
»Smilite se mi...«
Monklar je besno zamahnil z roko.
»Ne marater.. Ze dobro, že dobro... Pride ura, ko boste obžalovali to minuto...«
Veliki profos je pogledal Doleta z zadnjim pogledom, v katerem je bilo nemara nekaj občudovanja. Pozdravil ga je z ledeno vljudnostjo in odšel.
Lil.
••»•••j’ .•
Strup,
Drugi dan po večeru, ko se je vršil med Francem I. in Magdaleno Feronovo strašni prizor, ki smo ga poizkusili opisati, je sedel mojster Rabič v svoji ohednici ob zakurjenem kaminu in premišljeval.
»Ubogi Dolet je izgubljen,« je govoril samprisebi. »In kmalu pride vrsta name. Morebiti bi bilo dobro, če bi šel na potovanje v kako deželo, kamor ne sega oblast francoskega kralja.. •«
Vstal je, stopil k oknu in ga odprl.
»Bogme, lepa dežela!« je zamrmral ironično. Megla, golo drevje, z vezami, ki trepečejo in škripljejo v vetru. Prepričan sem, da bi italijansko solnce pospešilo ozdravljenje starega protina, ki me tolikanj trpinči... Tu ie kar nekam slabo sopsti...«
Zaprl je okno in sedel nazaj, pritegnivši h kaminu mizico, obloženo s knjigami in papirji.
»Ubogi Dolet!« je ponovil polu-, glasno ... »Res jo bom moral od-kuriti... Samo kdaj?... Eh, bogme, prej ko prej, makar jutri, če ne bo drugače!«
Zdajci pa se je zdrznil, zaslišav-ši ropot bližajoče se kočije.
»Hudiča! Hudiča!« je dejal in odložil pero, ki ga je držal v roki... »Ali se pelje ta kočija k meni?«
Kočija je obstala pred vrati.
Rabič je prebledel.
»Vidiš vraga,« je rekel sam pri sebi, »čakal sem predolgo ... kakor Dolet!«
Potrkalo je na vrata.
»Odklenite!« je ukazal dekli z resigniranim glasom. »Odprite, zakaj v imenu kralja prihajajo.«
Dekla je odprla, in vstopil je oficir.
»Mojster Rabič,« je dejal in snel klobuk s perjanice, »po kraljevem ukazu prihajam k vam.«
»Ježeš Marija!« je zavekala dekla. »Naš gospod je gotovo coper-nik! Nisem hotela verjeti, a zdaj vidim, da je res...«
»Jezik za zobe, in glej. da se izgubiš!« je kriknil Rabič. »Še na ve-šala bi me spravila, mrha, s svojimi bajkami o coperniji!.,. Gospod, pripravljen sem iti z vami; ne upiram se.«
»Njegovo Veličanstvo vam bo hvaležno...«
»Ohe!« je vzkliknil Rabič o-suplo.
»Da, kralj mi je naročil, naj vas zarotim, da pridete nemudoma z
mano.«
»Zarotite da me naj?... Ali se dobro spominjate bešcd? ...«
»Ponovil sem vam natanko besede, v katerih se je blagovolilo izraziti njegovo Veličanstvo.«
»Aha! Torej me ne aretirate?*
»Nikakor ne!« je rekel oficir in se nasmehnil. »Res pa je, da mi je naročeno, odvesti vas s silo. ako bi ne hoteli iti rade volje.«
»Saj grem z vami.«
Rabič se je zavil v plašč in sedel v kočijo, oficir pa se mu je pridružil. Voz je oddrdral v galopu.
»Saj sem rekel,« si je mislil Rabič. »Aretiran sem... Ker pa so si mislili, da bi se utegnil upreti, so mi natvezili pravljico, da ni škandala.. Po meni je!«
Naslonil se je v kot, zaprl oči in se pogreznil v sanjarile, ki mu jih nihče ne bi bil mogel zavidati. Zaman ga je izkušal oficir, ki ga je dolgočasila dolga vožnja, zaplesti v razgovor. Rabič je odgovarjal samo z godrnjanjem.
Naposled se je ustavila koCija.
»Sva že v Luvru,« je izprego-voril oficir. »Zbudite se, mojster.«
»V Luvru!« je vzkliknil učenjak. »Ali veste dobro, da nisva niti v Konsjeržriji, niti v Velikem »atletu? ... Da, bogme, res le Luvr-U
(DaHel
Mi ne pozabimo tega nikoli, kdo bolj koristen naši je šoli.
Slomškarju spada naša doklada	v
kdor ne bodi je, molči naj in strada, saj še ni počil nihče od glada.
Gledati ne sinemo na šarže našega stanu. Najzadnejši učitelj—ica —• ali najučenejši. najmodrejši — visokošolski rektor — je učitelj, kakor je vojak — najnovejši, magari tudi najzabitejši rekrut in — Njegovo Veličanstvo — samo. Biti se mora drug za drugega — če ne —?!
Torej vsi učitelji moramo čutiti skupno, — borili se bomo skupno in
— zmagali! Naj naše organizacije zahtevajo od nas večjih — tudi gmotnih žrtev, naj stradamo nekaj časa še bolj; naj delamo ubijajočih dolgov še več — dokler —- nam ne prinese vse to — zmage, ker bi nam pomagale organizacije — tudi drugih držav, kakor pomagajo pri štrajkih so-cijalne demokracije ali kakor pomagajo — ogromnim vojskam vojaki celih držav.
Čudno, da še gledamo in moledujemo tako ponižno, tako pohlevno! — Naši prvalci — na dan! Vsi značajni in pravični Vas bodo podpirali.
Računajte vestno in natančno in
— peljite nas — v boj.
Zinageboj!
Raznoterosti
z bojišča.
Nepoklicani gost.
Po sijajni zmagi pri Lozengra-3u se je bolgarska armada odpočila v vasi Kobilija. Turški oficirji niso vedeli, da je sovražnik že tako blizu in so pohajali v bolgarske koče. Neki turški major je potrkal na vrata bolgarskega delavca, ki je pobegnil iz Turčije na bolgarsko. V hiši je bila samo mlada Bolgarova žena. ki se iz strahu ni upala odpreti turškemu majorju vrata. Major je zato udrl s silo v hišo. Ko zapazi od strahu prebledelo ženo. ji ukaže, naj mu skuha jajca in prinese hleb kruha. Zena mu v resnici prinese jajc in mleka. Major se razkorači kraj ognjišča, podpre vrata, se dobro založi in prične šaliti z mlado ženo. Kar pridrve v vas Bolgari. Ko so zapazili dim iz zapuščene hiše, v kateri je bil major, so bolgarski vojaki majorja prijeli, ga na mestu ustrelili in rešili mladi Bolgarki življenje.
Pogumni vodonoša.
Po boju pri vasi Petrija pred Lo-zengradom je bolgarska vojska preganjala Turke in obenem iskala pitno vodo. Iz daljave so vojaki zapazili, da so se Turki spustili v dolino. Zvedeli so, da je v dolini dobra voda. Trije bolgarski vojaki so izjavili, da gredo kjjub veliki nevarnosti vendar iskat vodo. Pri izvirku so našla dva mrtva Turka. Dva vojaka, ki sta bila strastna kadilca, sta takoj pričela stikati po žepih mrtvih Turkov in iskala tobak, tretji pa je odšel k izvirku, se napil vode in napolnil ž njo tri sode. Vračajoč se v tabor je zašel med strašno streljanje. Tako Turki kakor bolgarske predstraže so streljale nanj, ker so ga imele za sovražnika. A pogumni vodonoša se ni zmenil za streljanje in šel brez
M. ARCIBAŠEV:
Upor.
*	*	(Dalje.)
»Kakšen denar?« jo je presekala nadzornica.
Na okrog se je stesnila gnječa; nekateri so zlezli celo na stole, da bi videli bolje.
Meščan v črni suknji se je nekoliko medel, nos mu je zardel in povesil je oči.
»Govori se lahko veliko!« je zagodrnjal in se oziral izpod čela naokrog.
»Kakšen denar?... Moj!... krvavo prisluženih tristo rubljev! Do zadnje kopejke...« je kričala Polinova s hripavim glasom in mahala svol pot s prsti pred obrazom meščanovim, kakor da mu jih želi zagrebsti v brado, ki je bila obrita zelo grdo.
»On da vam je vzel tristo rubljev? Kdaj?«
V množici so se začuli porogljivi in ogorčeni glasovi.
»On, prekleti podlež... obetal je. da me poroči... in s tem mi je izvabil denar 1 Ti. pravi, pojdi v po-boljševalnico, da se očistiš... očistiš slabega... a jaz bom trgoval s tem denarjem... a potem... me je prevarill« je zakričala nenadoma Po-
skrbi počasi naprej v tabor, kjer so ga žejni tovariši viharno pozdravili.
Rešitev.
Bitka pri Šipčaniku, kjer so Črnogorci zajeli 6000 Turkov, je dobro znana širši javnosti. V bitki se je s svojim junaštvom in človekoljubnim nastopom odlikoval posebno stotnik Nenežič. Ravno v trenotku, ko je najstrašnejše divjal v mestu ogenj, sta bila težko ranjena dva hrabra črnogorska vojaka. Ostala sta sama lia Krvavem bojišču pod utrdbami, ker sta obe vojski zapustili mesto. Klice na pomoč ni nihče slišal, pa če bi jih tudi kdo čul, težko da bi se lotil reševalne akcije, ker eksplozivi še niso ponehali. K sreči je stotnik Nenežič prišel s petimi tovariši pod grad in zaslišal klice na pomoč. Dasi so mu vojaki odsvetovali, vendar sc je takoj podal na delo. Prešel je vse razvaline in našel vojaka Neniča, ki se je ves ožgan od opeklin valjal po tleh. Pogasil je ogenj na njem, ga naložil na rame, odnesel na varno in rešil na to še drugega vojaka. Pri reševanju je za-dobil sam celo vrsto nevarnih opeklin, a to ga ni motilo. Rekel je: tudi naš najzadnji tovariš, ki žrtvuje svoje življenje za domovino, je vreden pomoči. Težko ranjenega stotnika so morali odpeljati v bolnišnico, kjer je čez dva dni umrl za opeklinami.
Hrvaške pesmi na bojišču.
Tako Srbi kakor Bolgari so sc v tekoči vojni zelo posluževali hrvaških junaških pesmi. V boju pri Kumanovu, ki je odločil usodo historične vojne, je srbska godba v odločilnem trenotku igrala predpisani marš na juriš. Turki so se trdovratno branili. Muzikantje so takoj sprevideli, da zahteva situacija drugačno godbo in zato so nenadoma udarili Zajčev: U boj, u boj! Kakor bi trenil, Kakor bi trenil, so se tudi v armadi začuli glasovi te pesmi. Vojaki so navdušeni tako divje zdirjali na juriš, da so se Turki morali umakniti. V par urah je nad mestom zaplapolala srbska zastava. O sličnih prizorih pripovedujejo tudi vojaki o bitkah pri Lozengradu in Ljule Bur-gasu. Sploh so hrvaške junaške pesmi igrale v tej vojni veliko vlogo.
Dnevni pregled.
Ljubljanski škof je izdal »pastirsko pismo« v katerem govori tudi o »človeku v državi«. Pri tem popisuje, kaj uči veda o človeški družbi. O ljudeh pravi: Šele razne nevarnosti in potrebe so jih prisilile, da so se zedinili v urejeno društvo in sicer po medsebojni pogodbi. Oblast društvo vladati je v ljudeh samih, ki jo prostovoljno prenašajo na eno ali več odbranih oseb, ki naj bodo društvu na čelu in naj ga vladajo. Poglavar društva ima vse pravice le od ljudstva, on je pooblaščenec ljudstva, volja ljudstva ie zanj odločilna. njo mora izpolnjevati; volja ljudstva je vir vseh pravic; pravično je, kar hoče ljudstvo. Ako vladar ne vrši ljudske volje, da ljudstvo lahko odstavi.
Kako naj bi bilo po škofovem mnenju v politiki? Škof piše takole: Ljudstvo naj izvoli svoje zastopnike, ki naj se v zbornici skupno posvetujejo. kaj je ljudstvu potrebno za časni in večni blagor, naj sklenejo postave in predložijo vladarju, da jih potrdi, ako se mu zde pravične in za splošen blagor ljudstva koristne, ali pa zavrže, če je prepričan, da so škodljive in se ne vjemajo z voljo božjo. Potrjene postave ljudstva
linova s pretresljivim glasom; nato pa je plosknila z rokami in se sesedla, kakor vreča, na tla k nogam ljudij, ki so se gnjetli okrog nje.
»Aj, dragi moji!«
»Kakšna reč!«
»Kaj pa ti praviš na to, golobček!« je vprašal meščana s srdito veselostjo rejeni, dobro oblečeni gospod in ga zgrabil za ovratnik črne suknje. To je bil tisti gospod, ki je prišel k Ivanovi, s košato, svetlo brado.
Meščan se je besno ozrl in se izvil z eno samo kretnjo iz rok gospoda.
»Pustite me v miru!« je zaklical preteče. »Jaz ne bom odgovarjal na njena obrekovanja ... Poročiti sem jo morda zares hotel... To je bilo rečeno... Zato ker sem zares gojil tako čuvstvo... A... vsi se mi smejejo, seveda: tako-le boš vzel? Tudi mi vemo, kaj smo vredni!... Tudi nam ni to v posebno veselje!«
Polinovna, ki je čepela na tleh s topimi, brezumnimi očmi, je naenkrat planila kvišku in z vso silo potegnila za konec meščanove suknje; ta pa je gibčno odskočil in Polinova je priletela s suhimi dianmi na gladka, barvana tla.
»Prokl...« je zaškripala čepeč na vseh štirih.
»Denar si pa vzel?« je nadaljeval trdovratno gospod z brado.
sprejmejo, kakor "dane od Boga in se zato zavedajo, da so v vesti dolžni jih izpolnjevati. Kaj ne, to bi bilo zares lepo. Uživali bi mir, pa tudi srečo in božji blagoslov, ker bi se živelo tudi v državi v skladu z najsvetejšo, za nas najbolj koristno božjo voljo. »Toda« — pravi škof dalje, tega miru pri nas ni. Tudi pri nas vladajo stranke (posebno klerikalna op. por.) in se bijejo besni volilni boji, da ne moremo naprej. In zakaj? Ker je tudi pri nas vedno več krivovercev itd. Tu preide škof na svoje polje, da začne agitirati proti naprednim strankam. — Na tak način hoče škof pojsniti življenje v državi. Ubogi verniki pa poslušajo in se čudijo, zakaj so ravno škofovi pripadniki klerikalci napravili v deželi toliko sovraštva, zakaj se ravno ti pri vseh volitvah najbolj ženo, zakaj jim ne puste, da bi vsi izvolili svoje zastopnike itd. Škof hoče dokazati, da je edina klerikalna vladna politika prava in da edina ta prinese blagostanje. Naše ljudstvo pa je že imelo priliko uživti blagostanje take škofovske politike.
O učenju ruščine piše neki dr. P. T. v zagrebškem »Pokretu«. Po nekaterih besedah o kulturi malih narodov — piše sledeče: L. 1872. je 1. slovenska učiteljska skupščina v Ljubljani sprejela moj predlog, da naj bo poleg hrvaščine tudi ruščina obli-gaten v preparandijah in v srednjih šolah. »Slovenščina vam je košulja — hrvaščina pokrivalo — ruščina je kožuh« — sem zaklical takrat Slovencem. Naučiti se ruščine, da moreš čitati ruske knjige, je zelo lahko. Po moji skušnji je za Hrvata ali Slovenca srednje nadarjenega treba sto ur. S tem je odprta pot v celo rusko literaturo. V Sofiji in Bclgradu so sklenili, da bodi med Slovani ruščina diplomatski jezik. Gotovo pride do tega, da padejo predsodki, ki danes vladajo. — Nemci natančno popisujejo, koliko knjig izdajo na leto: sedaj štejejo okroglo 33.000 knjig — v Rusiii jih izide 26.000. K temu je treba prišteti ruske knjige- drugod v Avstriji 2000 do 3000 na leto). Rusov je 112 miljonov — vseli Slovanov 160 miljonov v Evropi. Vrhu tega silno hitro raste prebivalstvo Rusije, tako da se pravi, da sc vsako minuto rodi 5 Rusov več, nego jih umrje. Ruščina sc danes uči v Aziji, na Kitajskem, Japonskem, v Perziji in Turčiji. Na Bolgarskem in Srbskem je v šolah obligaten predmet. Področje tega jezika sc širi na^ 200 miljonov ljudi. Pri nas se uči ruščina v ruskili kružkihj. V Zagrebu ima kružok 80 učencev — torej nc pride niti eden na 1000. V ilirski dobi je bilo boljše . . . Tako piše dr. P. T. to velja tudi za nas. Slovanstvo ’i tlim ne smelo biti samo beseda, :	-
pak bi ga morali uresničiti s tem, da se združimo z vztočno slovansko kulturo.	#
Smrtna avtomobilska nesreča.
V Otringenu na Lotrinškem je^ padel te dni avtomobil tamošnjega župana Pfeifferja raz neko škarpo. Župan je bil na mestu mrtev, šofer in tri osebe so bile smrtno nevarno poškodovane.
Nuna pobegnila Iz samostana.
Predvčerajšnjem je pobegnila iz nekega nunskega samostana v Puster-ski dolini neka nuna. Skočila je s prvega nadstropja na tla. Nato je pobegnila v neko gostilno, kjer se je hotela skriti in potem nadaljevati svoj beg. Tu pa se je nenadoma pojavil v gostilni samostanski oskrbnik, ki je nuno odpeljal zopet nazaj v samostan. Kakor seje dognalo, se je nuni nenadoma zmešalo.
Toda meščan se je naenkrat zasmejal.	.	o	.
»Kaj pa vas to briga?« je rekel izzivajoče. »Ali ste videli? Ako niste videli, se vam tudi ni treba mešati v to reč!... In če bi oddala komu svoj denar, je to njena dobra volja ... Jaz sem jim morda znesel že veliko več kakor tristo rubljev, ves čas...«
»Lažeš, lažeš, podlež!« je za-hropela Polinova; njen glas je bil že zelo slab.' »Sam si mi izvlekel denar ... prokleti!...«
Obmolknila je nenadoma, stisnila zobe in se obrnila na vse s tako nenavadnim, mirno-začudenim pogledom, da so osupnili vsi in je celo meščan presenečeno umolknil.
»Kaj pa ti je?« je vprašala Ivanova in se sklonila nad njo.
Polinovi so zašklepetali zobje, krčevito je zakrilila z rokami po tleh in se mahoma prijela za trebuh ter zakričala s tankim, presunljivim glasom,
»Porodila bo vendar!« je kriknil nekdo in se zasmejal zelo bedasto.
Zdaj so vsi govorili in se drenjali vse vkrižem. Culi so sc nasveti, izrazi sočutja; nekdo je stekel po vodo, bogvedizakaj. Opsi30^2 brado je hotel zopet popasti meščana; ta pa je samo pljunil, del si že v sobi čepico na glavo in odšel ven zrazžalje-nim obrazom.
Svojega očeta umoril. Pieči kratkim je umoril delavec Karol Kosclka iz Moravske Ostrave svojega očeta, da bi se polastil nato dcdščinc. Res je vzel nekaj denarja in je nato pobegnil. Sedaj so morilca prijeli na Nemškem in ga poslali nazaj v Avstrijo, kjer so ga takoj zaprli.
Sam se je javil. Bankir Edvard Schelhorn iz Augsburga, ki je poneveril pred kratkim 300.000 mark, se je te dni sam javil državnemu pravdništvu v Memingenu.in je priznal svojo krivdo.
Svojo ženo umoril. V Pitni je preteklo noč umoril delavce Viljem Richter svojo ženo. Otroka, ki je spal poleg žene, se ni dotaknil. Nato je hotel izvršiti samomor, kar pa so mu drugi preprečili. Richter je napravil ta čin v navalu blaznosti.
Jubilej klavirjev. Ta danes itc splošno znani in tudi nižjim slojem za zmerno ceno napravljeni godbeni inštrument, ki ne manjka skoro v nobenem stanovanju naših rodbin, je slavil pred kratkim svoj 2001etni jubilej. Tih in zanimiv jubilej. Pred 200 leti, dne 22. decembra leta 1712, jc poslal tovarnar klavirnih cimbal, ki se je imenoval Marius, pariški akademiji ved novico o »stroju z malimi kladivi, ki padajo naravnost na strune«. Oni Marius je umrl nekaj let potem pozabljen in v revščini. Nekaj mesecev prej nego Marius ie poslal Bartolomeo Christofori iz Florence nadvojvodi toskanskemu načrt »kladivarskega klavirja«, s »pianom« in »fortem«, kakršnega je narisal tudi Marius. Prvi, ki je izdelal tak stroj, jc bil tovarnar orgelj Bogomir Silbermann v Freiburgu, ki je napravil že leta 1746. klavir čvetero-kotne oblike. Skladatelj Bach, ki je imel priložnost novo napravljeni klavir izkušati, jc bil z njegovo sestavo zelo zadovoljen. Od onega časa pa se je klavir čimdalje bolj izpopolnjeval in razširjal, dokler ni postal eden izmed najpriljubljenejših in najpopularnejših godbenih inštrumentov. Eden izmed najstarejših in naj-dražjih klavirjev je klavir Rousse-auvov, ki je shranjen v enem izmed pariških muzejev, Napravljen je z javorovega lesa in nosi letnico 1769.
Ljubljana.
— Na kritiko v Vašem cenjenem listu zaradi tajnosti odseka in
tajnih sej občinskega sveta se Vam mora gotovo pritrditi, toda samo v toliko kolikor to zadene interne službene zadeve pri magistratu. Nikakor pa 'se ne more odobravati novih navad, po katerih se naj že vsaka malenkost obravnava v tajili seji, ker nastopajo nekateri gospodje občinski svetovalci z neko mogočno tajnostjo. Ljudsko naziranje in opravičena zahteva davkoplačevalcev je, da morajo biti seje kolikor le mogoče javne. Zatorej tudi pozdravljamo konečni Vaš nasvet, da naj bodo občinske seie vsaj kolikor se tiče obrtnega referata javne. Znano je, da je bil dnevni red občinskih sej tudi kolikor se tiče obrtnega referata vedno naznanjen. Zadnje čase pa je ljostala ta točka kar naenkrat tajna. Gospodje iz kakiji ozirov pa? Zakaj stoji v dnevnem redu »o raznih prošnjah za podelitev koncesij«. Vi računate seveda s težkočami. —Gospoda župana pa prosimo ob priliki, ko pridejo referati v druge roke, da napravi konec nepotrebnim tajnostim. Zopet tak »Tau«.
— Kateheta Čadež in Zaplotnik na šentjakobski dekliški šoli se ba-vita med poukom z vse mogočimi agitacijskimi sredstvi, mesto da bi
»Sam Bog vedi. kaj je pravzaprav to!« je mrmral ogorčeno.
Hišnik, ki je šel i)o stopnicah navzdol, se je topo ozrl na njegov
VII.
Na večer, ko se je polagoma vse umirilo, ko so prižgali luči in so se vsi razšli po svojih sobah, je sedela Saša na svoji postelji z lepo Ivanovo. Sjurtukova se je bila naslonila z glavo na mizo in zopet smrčala po tihem, dasi ni bilo dovoljeno iti spat pred časom. Kozava je sedela nepremično, obrnjena s hrbtom k Saši; toda po njenem hrbtu sta sodili Saša in Ivanova, da ju ona posluša. Koh je v daljnem kotu šivala nekaj pri sveči. Bilo je tiho.
»Me v tej sobi«, je govorila Ivanova in se smejala z enim ^očesom, »smo vse novinke; katerim še ni določeno delo; a to bomo kmalu dobile ... Zastonj nas ne bodo redili.«
»A kako ste vi prišli semkaj, dušica?« je vprašala Saša plaho in se samo čudila, kako je postala tukaj tiha in plaha.
»Tako pač«, se je veselo zasmejala Ivanova in stresala z lasmi, »naveličala sem se vlačiti po ^ulicah... trudna sem postala... Zaživim nekaj časa tukaj, oddahnem si... kadar bodo začeli siliti k delu, pa odidem,*
poučevala ic krščanski nauk m »Zgodbe sv. pisma«, za kar sta — plačana. Nabiranje otrok za sv. dctiifUvo, Marijine družbe iu podobne tcrcl-jalske pasti kratkomalo ne spada v šolo. To se ne pravi druzega kot Bogu čas, deželi pa denar krasti. Odra-šena dekleta se Čadežu kot Zaplotniku itak že v obraz smejejo. In to je dobro znamenje!
— Umrla je dne 9. januarja v Arku na Tirolskem gospa Fani S e u n i g, soproga posestnika in trgovca Scuniga v Ljubljani. Bila je stara komaj 26 let. Pogreb bo v torek ob polu 3. popoldne iz mrtvašnice pri Sv. Krištofu na pokopališče Naj ji bo zemljica lahka!
— Poroka. Poročil se je včeraj dopoldne v farni cerkvi Sv. Jakoba g. Adolf R i h n i k a r tržni nadzornik v Ljubljani z gdčno. Katinko S c u n i g, hčerko posestnice in trgovke v Ljubljani. Novoporočcnce-ma obilo sreče!
— Kamen iz struge poškodoval električno žico. Te dni jc priletel* iz struge, kjer razstreljavajo z dinamitom skalo, po zraku kamen- na električno žico pred Leoniščein, ter je pretrgal. Občinstvo, ki hodi tam mimo opozarjamo, naj bo oprezno, da se izogne kaki nezgodi.
— Prvi sneg v novem letu je pričel padati včeraj. Pa padal ie le prav droben. Mraz tisi še odveč v ozračju, inaee bi ga dobili že višjo mero. Polja in travniki bi ga močno potrebovali in kmet si snega pač upravičeno želi.
— K«čar in Marenk« sta se s svojim kislim zeliem zopet ctablirala na Pogačarjevem trgu. Ker je šlo njuno kislo zelje zdaj na Dunaj, bo prišlo brez dvoma tudi nazaj, in takrat bodo kisli tudi obrazi Steleta, Kregarja iu deželnodborskega jurista — dr. Pegana. Brez brce in blamaže klerikalec ne more živeti kor berač brez uši ali lazic ne!
— Bolgari pri Lozengradu in pomoi ska bilka v Dardanelah se vidi samo še danes v kinematografu »Ideal«, kakor tudi senzacijska drama »Nepripoznan«. Jutri »Zdravnik svoje časti«. V soboto »Lov za mi-ljon«, najboljši dosedaj kazanih detektivskih romanov.
Društva.
Sokolski zlet leta 1913. Seja stanovanjskega odseka se vrši v ponedeljek 13. t. m. ob pol 9. zvečer v zvezni sobi »Narodnega doma«. Bratje člani se prosijo, da se seje polnoštevilno udeleže.
Odbor N. S. Z. ima v sredTr
15.	t. m. ob 8. uri zvečer svojo redno sejo v društveni posvetovalnici. Vabimo tovariše odbornike in člane nadzorstvenega sveta, da se seie polnoštevilno udeleže. Tajništvo N. S. Z.
Čitalnica in knjižnica N. S. Z.
je članom ob uradnih urah vedno na razpolago! Tovariši, obiskujte jo in vpeljite tudi somišljenike. Na razpolago jc nebroj slovanskega časopisja in knjig vseh vrst. Ker pa bi nujno želeli, da sc osobito knjižnica pomnoži in ker vemo, da se marsikje nahaja kakšna zaprašena knjiga, prosimo vse tiste, ki razpolagajo s kakšno tako knjigo, da jo blagovolijo podariti N. S. Z. kot čtivo slovenskemu delavcu.
Veliki pustni korzo pevskega društva »Slavec« se vrši letos na pustno nedeljo dne 2. februarja. Ker je »Slavčeva« vsakega predpusta privlačna sila in daje naslov velikega pustnega korza sama na sebi kar največ gradiva za različne skupine, maske in narodne noše, katere pri-
»Kam?« vprašala je Saša še bolj boječe.
Njej je bilo čudno, celo neprijetno slišati, da gredo tudi od tukaj proč.
»Kam pač... Tja, odkoder seni prišla!« je odgovorila Ivanova z zvenečim glasom, in se zasmejala.
Saša je gledala nanjo z nedou-mevanjern.
»Čemu se pa čudite? Mar naj se tukaj v resnici poboljšam in spokorim?« je vprašala Ivanova in napravila smešno velike oči.
»A čemu ste pa prišli, ako ne zaradi tega?«
»Zagotovo ne, da bi se poboljšala! ... Bog z njimi, kaj bi jim odvzemala svetost... Samim bo prišla še zelo prav... Kdo je vas vzprejel tu?«
»Neka dama... tako, lepa... brinetka... ne vem ...«
»Von Krause«, se je oglasila zamolklo kozava, ne da bi se okrenila.
»Ah, ta,« se je zasmejala Ivanova, kakor se je zdelo Saši, zelo radostno. »Tej Krause nikoli ne manjka' ljubimcev... a vendar ... hoče po-boljšavati... No, vrag lih nosi!..^ Vse so grešnice, ena večja od druge, ako je sploh resnica, da je greh na
svetu!...
»No-o ...« le zategnila Saša ne-zaupno, toda prijetno ji je bilo slišati to, in rada je verjela. .
| bajajo vsako leto v vedno večjem številu, vsled tega odbor letos ne bode delal nikake bombastične reklame, ker mu je geslo: malo reklame, a tem večje presenečenje in vsakovrstne zabave na maškaradi sami.
Telovadno društvo »Sokol« v Borovnici priredi dne 26. prosinca t- I. v restavracijskih prostorih brata Antona Drašlerja veliko predpustno veselico. Vabijo se vsa sosedna bratska društva kot vsi prijatelji sokolstva. Ker je vzpored velezanimiv, Kar je pa še za danes velika tajnost, upamo, da se ne bo nihče kesal, kdor se te veselice udeleži. Ker je pa tudi obljubil naš minister za notranje Potrebe, da ne bo nikogar odiral, se nadeja obilne udeležbe Odbor.
. ^ahvala. Podpisano društvo kot prireditelj I. društvene veselice prirejene dne 5. januarja 1913 v »Mestnem domu« se najprisrčneje zahvaljuje p. n. občinstvu za mnogobrojen obisk te veselice. V prvi vrsti se pa zahvaljuje velecenjenemu gospodu županu dr. Ivanu Tavčarju, gospodu podžupanu dr. Karlu Trillerju, gospodu državnemu poslancu dr. Vla-'dimiru Ravniharju, gospodoma deželnim poslanccm dr. Fran Novaku, Prof. Josipu Reisnerju, g. dr. Ivanu Zajcu, gospodom občinskim svetovalcem ter njih gospem soprogam, gosp. županu iz Spodnje biške Seidlu, gospodom mestnim uradnikom, cenjenemu društvu državnih slug, kakor tudi cenjenemu društvu deželnih slug, gospodom podčastnikom c. kr. domobranskega pešpolka št. 27, gg. orožnikom, kakor tudi Vsem onim, ki so na ta ali oni način Pokazali simpatije do podpisanega društva, ali ki so s preplačili ali na kak drug način pripomogli, da je ta Prireditev tudi v gmotnem oziru tako jepo uspela. Tudi se društvo zahvaljuje slavni godbi, ki je z neumorno Pridnostjo kratkočasila p. n. občinstvo, in p. n. gospodom pevcem, ki so s svojimi svežimi glasovi in res lepimi koadi pesem posetnike te veselice navdušili. Končno se podpisano društvo tudi zahvaljuje gosp. Petru Stepicu, ki je preskrbel p. n. občinstvu res dobro pijačo iz svoje dobro znane kleti v Spodnji Šiški ter skrbel tudi za potrebni prigrizek. — Društvo nižjih mestnih uslužbencev v Ljubljani v januarju 1913. Za odbor: Predsednik: Josip Bevc; tajnik: Bizjak.
Trst.
Tvrdka H. Suttuer v Ljubljani jc podarila Ciril-Metodovi šoli pri sv. Jakobu v Trstu krasno stensko uro. Podpisano vodstvo se ji za ta dar najsrčnejše zahvaljuje. — Vodstvo' 'deške Ciril-Metodove šole pri sv. Jakobu v Trstu.
Otvoritev konsunmega društva pri Sv. Jakobu. Pod tem naslovom j ic prinesel »Dan« od dne 9. januarja Poročilo otvoritve gostilne v novi niši konsumnega društva pri Sv. Jakobu. V tem poročilu je rečeno tudi, da so prišli nekateri odstopivši udje »Prve tržaške nar godbe« delat zga-80. Ker ne odgovarja to poročilo resnici. prosimo podpisani, da -blagovolite priobčiti sledeči popravek: 1. v!1 res, da smo podpisani odstopivši Člani godbenega odseka N. D. O.;
pa je, da nas tako nazira N. D. O. samo zato. ker smo bili proti te-niu, da se odslovi kapelnika, gospoda Majcena, vsled česar je prišlo V godbenem odseku do neljubega nesporazumljenja in spora. Ko je vstopil g. Majcen, smo ga pozdravili * vzkliki: »Živio Majcen« in »Živio Kojanska godba« in slednji Živio .k^r ie bila Rojans.ka godba v 2- Ni res, da nam je narod-^	da	pripadamo k
Dadnikom “a7Jr^im. 0<(-L L v 0 Podvrženi pi-
jwo kozarec vina^a tkrSant
Xf<2lle"i8 kakM ^ PUe vs" k
DOSten delavec. _ Trst, 10. januarja
iodhPnSr tak°z\ane ostopivše člane godbenega odseka N. D. O • Zidarič Anton, pooblaščenec.
Pr« ,Ttldi ™di ne°zdi-avljlve bolezni.
Predvčerajšnjem so zalotili 651etno Lucijo lernovec, ki je šla v vežo neke hiše v ulici Nicolo Michiabeli z namenom, da se usmrti. Imela je pri strup in ga je v onem trenutku, g,.*0 Pritekli ljudje, že izpila. Odpe-zv !rip° v. bolnišnico. In danes smo je, '* da je niso mogli ozdraviti in na, i tega umrla. Ternovec je sta-Ijp a'a na Oreti št. 399 in je že dala -casa hudo bolehala. Ker ni vide-
iMi!5rlnuk’ ki jih ie imela, nikakega
°da, se je usmrtila.
trst gna,i so v Anteni času iz
Ne Precejšnje število regnikolov. brezn rda radi teKa’ ker j,e v Trstu tfga u elnost velika, ampak radi ifitrin. So ti Undie zelo čudnega ra{jj ^amenta. Nekatere so izgnali Da tatvine, zopet druge radi prete-Itoi/ tJ.e Pa radi goljufije. Ti regni-So jako čudna pakaža; umazani
so od samih lumparij in naša vlada je še tako bedasta, da dopušča, da dobivajo tu na avstrijskih tleh ti fa-lotje službe, medtem ko pusti avstrijske delavce, predvsem one slovenske narodnosti — stradati vsled brezjKiselnosti. Če bo šlo tako naprej, če bo torej naša vlada še nadalje bolj skrbela za falote regnikole kakor pa za Slovence, potemtakem to v resnici ne bo nič kaj dobrega za njo — za c. kr. avstrijsko vlado. Vlada bi morala vsaj iz bojev, ki se vrše na jugu, spoznati, da tudi mi Slovenci in Hrvatje ne bomo več dolgo molčali, ampak bomo udarili z vso svojo združeno močjo proti sili, ki tako neusmiljeno postopa z nami, ko moramo vendar v vsakem času izpoljnjevati dolžnosti napram vladi in smo do danes to tudi storili.
Slovenski sokolski koledar za leto 1913 ze izšel in stane 1 K. Koledar je letos po vsebini posebno bogat — saj je namenjen jubilejnemu letu. Koledar ima tudi obilo slik iz letošnjega praškega sokolskega zleta in iz starejše dobe slov. sokolstva. Poleg navadnih koledarskih podatkov prinaša koledar sledeče članke: Gangl: Pesem slovenskih sokolov. —• Marinček: Slovenskemu Sokolstvu ob 501etnici. — Murnik: Po praškem zletu. — Sajovic: I. zlet slovanskega sokolstva v Pragi. — Kajzelj: Udeležba slov. sokolstva na I. zletu S. S. Z. — Jasovec: Dijaštvo v preporodni dobi slov. Sokolstva. — Pestotnik:	Sokolstvo	v slov. žen-
stvu. — Gangl: Čuj nas zemlja mila!
— Jezeršek: Razvoj našega naraščaja. — Ambrožič: K orgnizaiji. — Roglič: Sokolski dom v Litiji. — Lah: Iz slovenskega sokolskega in telovadnega slovstva. — Kostnapfel: Slovenski vsesokolski zleti. — Iv. Sajovic: Slovensko Sokolstvo 1. 1912.
— Slovanski sok. časopisi. •— Statistika sokolstva. Širite povsod jubilejni slov. sokolski koledar!
»Naša Bodočnost.« List za slovensko mladino. »Naša Bodočnost« je zaključila svoj V. letnik. List je poln zabavnih, poučnih in zanimivih spisov. Za mal denar, tri krone na leto, imamo mladinski list, ki nudi posebno polodrasli mladini najlepšega čtiva. Potopisi, popisi, življenjepisi, razne zanimivosti, tudi iz zadnje vojne (s slikami), vse to mladina rada čit. Dajte ji v roke tak mesečnik kakor j.e »Naša Bodočnost«.
Zakon pri Moha-medancih.
Tudi Turki imajo zakon — seveda svoje sorte. Pred zakonom se navadno vrši zaroka — toda na poseben način. Ženin mora pred poroko videti le roke in postavo svoje bodoče žene; obraza pa ne sme videti. Nevesta je v tem oziru na boljšem, kajti vkljub temu, da ima obraz zakrit, ima vendar toliko proste oči, da lahko vidi svojega bodočega moža. Ker ta zaroka ni posebno vabljiva — zato se navadno opusti — in se vrši takoj poroka. To tem bolj, ker poroka ni zvezana s posebnimi težavami: dobi se dve priči, pred njimi ženin in nevesta izjavita, da hočeta stopiti v zakon, in zakon je sklenjen. Ni treba niti duhovnika (hodža) niti uradnika.
Po poroki pridejo — »moderni tedni...« Ti so menda precej enaki vsem podobnim tednom. Razlika je ta, da Turek, posebno če je bogat, doživi lahko več medenih tednov, kajti po prvi ženi vzame lahko še eno, še drugo, še tretjo...
Mohamedanec ima lahko štiri žene obenem; vse z enakimi pravicami. Pomislite: štiri žene z enakimi pravicami. To so zakonska nebesa. K sreči navadno niso vse v eni sobi ali v sobi svojega skupnega soproga — ampak vsaka v svoji sobi.
Ne vemo, ali bi rekih ubogi mož, ali uboge žene! Zadnje bi bilo menda bolj opravičeno kajti mož zakon lahko razdere.
Toda vsem ženam ustreči! Kako bi bilo to mogoče? Saj še eni človek ne more storiti vse po volji — ako pride zraven še druga — je pa sploh vse narobe. Zato pa se ima »koran«, (turško sv. pismo) natančne določbe, da se vsem po pravici zgodi.
Mož ne sme nobene žene zanemarjati in mora biti vsem enako prijazen — posebno pri razdelitvi noči... Ako tega ne stori, oziroma ako se mudi pri eni večkrat in dalje časa nego pri drugi — imajo druge žene pravico pritožiti se pri sodniku (kadi). To sicer ne pomaga mnogo, ker užaljeni mož lahko zakon takoj razveže — vendar ima žena to zadoščenje, da je sodnik poklical moža na zagovor ali da ga je celo — kaznoval.
Ako pa mož s kako ženo ni zadovoljen — ako mu ni dovolj pokorna in ljubezniva — ne potrebuje sodnikove pomoči, ampak ima sam pravico, da jo po svoje kaznuje.
V enem slučaju so Turkinje vendar na boljšem nego ženske pri nas: ni jim namreč treba nič dote — nasprotno ženin sam mora za vse skrbeti, in mora celo dati mal dar v znamenje,, da ženo pravzaprav kupi. Zdaj pa Rotovo pravite: kdo pasi more privoščiti štiri žene? To je luksus!
Seveda: vsi Mobamedanci nimajo po štirih žena. Večinoma jim zadostuje ena, kakor nam vsem. Resnica ie ra tudi, da včasih 4 molia-medanke ne potrebujejo toliko, kakor ena Evropejka.
Stanovanje je priprosto —- par preprog in stolov — obleka je primitivna, hrana navadna. Zato pa tudi vse štiri Turkove žene ne delajo na dan toliko, kakor ena sama naša gospodinja, ki vodi celo gospodinjstvo. Žena je Mohamedancu le mati njegovih otrok, to je vse njen namen. (Seveda pri revnih Turkih morajo žene tudi delati.)
Navadno se pravi, da ima turška žena več pravice, če ie mati. Turška žena kot oseba sploh nima nikaki1! pravic — in tudi materinstvo ji ne da več veljave. Neplodnosti ni vzrok za ločitev zakona. Ako mož ženi reče. da je ne mara več, je konec. Ko sta mož in žena ločena, gresta lako vsak svojo pot. Za ločitev ravno tako ni potreba cerkvene ali državne oblasti .kakor je za poroko ni treba. Ako pa zahteva ločitev, kar se navadno zgodi le vs'ed nezmožnosti moža, potem je treba precej dolgo pravdo z oblastmi, da da se ločitev doseže.
Kakor se vidi, je žena nasproti možu brez pravic; drugače pa je. če ima žena premoženje; žena ima pravico nad svojim premoženjem^ in mož pri tem nima besede. Ker žena pri poroki nekaj priženi (od svojega oža) ostane ta dar njena last 'tudi če sc loči). Ako ona zahteva ločitev pripade polovica možu.
Natančna starost, kdaj se zakon lahko sklene, ni določena. Zakon ie tudi med otroki dovoljen —“"'l® da ea morajo stariši skleniti. Stariši in varui.i lahko poroče otroke proti njih volji — ako ni zapreke v sorodstvu.
Varovanec lahko sicer takoj, ko jc polnoleten, lahko ta zakon razdere. toda to mora storiti takoj, sicer ostane zakon veljaven. Do polnoletnosti pa je zakon veljaven in ima mož pravico podedovati svoji ženi, če ta umrje.
Kakor povsod je tudi na Turškem svatba združena z raznimi ceremonijami. Nevesto doma skopljejo pred-no jo pošPejo k ženinu, znanci in sorodniki so povabljeni na veselje. Žena odkrije &vojo krasoto možu šele doma v haremu, pri tem kako razočaranje ni izključeno. Toda glede tesra so Turki mnogo manj občutljivi, nego mi in se oklonijo določbam korana.
Pred svatbo posredujejo med ženinom in nevesto znanci in sorodniki. Ti pripravijo vse, kar je potrebno, da pride do zaroke in poroke. Mnogokrat pa tudi tu ljubezen podere stare nazore in vezi — in se sklepa zakon tudi po srcu. Zgodi se namreč, da se mlada dva vidita, ko ju drugi ne vidijo. Vendar ljubezen do ene žene I urka ne moti, da bi si ne vzel še druge — ako mu kaže. Bogati Turki imajo tudi več kot štiri žena. Visoki uradniki in dostojanstveniki imajo svojemu pre-moženiu primeren harem. Največji harem ima seveda sultan, ki ima nad 300 haremkih dam. Od teh seveda niso vse žene. Sultan jih izbere po svoji volji. Ako se katere naveliča, jo poroči s kakim svojim visokim uradnikom, ki tako sultanovo damo rad vzame za ženo in si šteje to celo za čast.
Nafnoveiša telefonska in brzojavna poročila.
VELIK SHOD TRŽAŠKIH SLOVENCEV.
Vpliv balkanske vojne na naše gospodarske in politične razmere. — Proračun mestne občine tržaške za leto 1913 in Slovenci.
Trst. 12. januarja. Vkljub slabemu deževnemu vremenu je bila udeležba današnjega shoda, ki ga jc sklicalo politično društvo »Edinost« z goriuavedenim dnevnim redom, naravnost ogromna. Gledališka dvorana v »Narodnem domu« je bila nabito polna. Shodu je predsedoval občinski svetnik dr. Slavik. — Kot prvi poročevalec le nastopil državni poslanec dr. Rybaf; govoril je o predmetu:	»Vpliv	balkanske vojne na
naše gospodarske in politične raz-
mere.« Govornik je postavil v pravo luč ono našo avstrijsko politiko, ki nam je skrajno škodljiva in je kriva, da gre naše gospodarsko življenje vedno bolj navzdol. Našim nasprotnikom na Dunaju ni bilo prav, da so zmagali naši bratje na Balkanu; njih želja je bila, da bi Slovani v tej vojni propadli, da bi torej zmagali tirani Turki, ker bi v tem slučaju pač tudi nas v Avstriji lahkcje zatirali. Avstrijska politka nam je skrajno škodljiva; ona ie v interesu Ogrov, onih Ogrov, ki bi se vsak hip radi odcepili od naše avstrijske monarhije in postali v vsakem oziru samostojni. Ogri so zadovoljni, da Avstrija tako lepo zapravlja simpatije na Balkanu, ker jim to v gospodarskem oziru veliko koristi. V avstrijskem interesu, v interesu vseh avstrijskih narodov bi bilo, ako bi se uredili pravi prijateljski odnošaji med Avstrijo in Srbijo. — Govornik je pojasnil afero Prochazka, ki so ga napravili Nemci za mučenika samo za to, da bi imeli vzrok naskočiti Srbe. Ker se jim je pa to izjalovilo, so dobili drugi vzrok — Albance. Sedaj pravijo, da je treba Albance osvoboditi, da se ne razna-rode. Da imajo še pogum govoriti kaj takega, ko smo v Avstriji vendar tako razkosani, ko se vendar pri nas raznarodovanje tako hitro širi. Samo na Koroškem je zginilo tekom desetih let 9000 Slovencev, kar je dokazalo zadnje ljudsko štetje. Mi stojimo na strani naših balkanskih bratov, do danes smo jim izkazali svoje zaupanje in jim bomo tudi zanaprej. Povzdigniti pa moramo odločno svoj glas proti onim na Dunaju in jim zaklicati: Spravili ste z vašo politiko naše ljudstvo v revščino; vaša krivda je, da smo oslabeli v trg. in gospodarskem pogledu; krivi ste, da je vsled sedanje vojne krize zavladala velika brezposelnost ubogega delavstva; zapraviil ste tudi simpatije na Balkanu in tako pospešili neznosno bedo, ne samo slov., ampak vsega avstrijskega prebivalstva. V Trstu n. pr. so trpeli mnogo naši denarni zavodi, pri čemur gre tudi zasluga socijalnim demokratom, ki so razglašali v »Zarji«, da je v nar. zavodih velikanski i>olom, celo osebno so napadali. Te ljudi mora ljudstvo spoznati kot največje škodljivce našega naroda. Vnovič moramo poživljati našo vlado, da stopi s Srbijo v prijateljsko razmerje. Do tega pa pride le takrat, kadar bo Avstrija šla proti njej kot^ prijateljica, ne pa z nabito puško. Ce bomo s Srbi prijazni, nas sprejmejo z odprtimi rokami, v nasprotnem slučaju pa bo zavladalo še večje sovraštvo. Do danes je delala Avstrija proti Srbiji in ;e dela proti njej — in sicer v interesu Italije, Ogrske in drugih držav, ki so pač toliko pametne, da jijie gredo pri tem v vsem na roko. Želimo, da bi bila Avstrija pravična napram vsem narodom v Avstriji in tudi izven Avstrije. — Občinski svetnik dr. Wilfan je govoril nato sicer v kratkih, a jedrnatih besedah o mestnem svetu tržaških in o proračunu, iz katerega je razvidno, koliko se trosi za Italijane, da se daje n. pr. za ital. gledališče 60.000, za Lego nazionale 15.000, za šolstvo okoli 100.000 itd. Tržaška občinska uprava je enostranska. To pa vsled tega, ker država, katere dolžnost je, da kontrolira njeno delovanje, zanemarja svoio dolžnost. Država bi morala gledati na to, da se izvršujejo pravice povsod in za vsakega enako. Če je podlaga svobodni državi svobodna občina, bi morala država skrbeti, da bi se ne podeljevala v občini svoboda samo eni narodnosti, ampak vsem. Govornik je zlasti kritiziral socijalne demokrate v občinskem svetu, ki podpirajo italijansko nacionalistično večino, ki so v narodnem vprašanju tako skrajno nepravični, da glasujejo za italijanske raznarodovalne šolske družbe, dasiravno je njih geslo: enaka pravica vsem narodom. To so farizeji! Oni so za asimilacijo našega naroda. Govornik je poudarjal, da moramo Slovenci korakati skupno, da moramo koncentrirati vse naše moči proti nasprotnikom. Narodna ideja nas združuje in vodi v boj, kajti le narodna ideja more izvrševati soci-jalno nalogo. Naša parola mora biti: Vsi Slovenci v eno falango! Pričakujemo od vas, da se pridružite vsi naši politiki, politiki nacionalizma, ker le na ta način bomo prišli Slovenci v Trstu do mo£i in upliva in s tem koristimo vsemu Jugoslovanstvu. — Dr. Slavik je nato zaključil ta sijajen shod in ljudstvo se je v navdušenju razšlo.
DEMISIJA FRANCOSKEGA VOJNEGA MINISTRA.
Pariz, 12. januarja. Vojni minister Millerand je podal svojo detni-sijo, katero je Fallieres sprejel. Kot njegov naslednik se imenuje koloni-jalni minister Lebroun.
Pariz, 12. januarja. Milleroau-dova misija je vzbudila v Parizu velikansko senzacijo. Govori se, da ga je k dtmisiji Poincare prisilil.
POMORSKA DEMONSTRACIJA VELESIL.
Magdeburg, 12. januarja. »Mag< deburger Zeitung« poroča, da so velesile edine v tem, da je treba prirediti pred Carigradom pomorsko demonstracijo,ako bo Turčija odklonila kolektivno noto. Velesile tudi pod nobenim pogojem ne bodo dovolile, da bi se nadaljevala vojna, ker bi se s tem mednarodna situacija silno poslabšala.
TURŠKO BRODOVJE ZOPET ZA-
PUSTILO DARDANELE.
Carigrad, 12. januarja. Turške bredovje je danes zopet zapustile Dardanele. Doscdaj še ni došlo noben) poročilo o kakem spopadu z grškim brodovjem.
Atene, 12. januarja. Grške tor-pedovke lired Dardanelami so danes ob pol desetih dopoldne zapazile, da prihaja turško brodovje iz Dardanel, Grško brodovje ie prišlo takoj na lice mesta, na kar se je turško brodovje umaknilo.
BUKOVINSKl DEŽELNI ZBOR.
Černovice, 12. januarja. Buko-vinski deželni zb^r je po dolgi debati sprejel zakon o saniranju kmetijskih zadrug.
SESTANEK ITALIJANSKEGA KRALJA Z NEMŠKIM CESARJEM.
Pariz, 12. januarja. Listi poročajo iz Rima. Uradno se poroča, da se bo italijanski kralj spomladi sestal z nemškim cesarjem Viljemom v Genovi. Cesar Viljem se bo namreč na svojem potovanju na otok Krf ustavil za par dni v Genovi.
MIROVNA POGAJANJA.
Carigrad. 12. januarja. Turški delegati bodo danes obiskali balkanske delegate in zahtevali od njih končno besedo. Ako bo odgovor zadovoljiv, se bodo mirovna pogajanja nadaljevala, sicer bodo turški delegati zapustili London.
AEERA PROCHAZKA-TACHY.
Belgrad, 12. januarja. Na zahtevo avstrijskega poslanika Ugrona se je razobešenie zastave na avstrijskem konzulat v Prizrenu radi tehničnih ovir preložilo od 13. januarja na 15. januarja v Mitroviči pa na
16.	januarja. Ker se zdravstvene stanje konzula Tachyja, ki je v Skop-Iju, še vedno ni zboljšalo, ga bo na-domestoval konzul dr. Wildner, ki je že odpotoval v Mitrovico.
ČRNOGORCI ODLOČNO ZAHTEVAJO SKADER.
London, 12. januarja. Črnogorski delegat Vojnovič je izjavil, da Črnogorci brez Skadra ne bodo sklenili miru. Sicer sta se tako Rusija kakor Italija postavila na stališče, da mora Skader pripasti Črni gori. Upira s« pravzaprav Ie še Avstrija.
ODSTOP POVELJNIKA TURŠKE MORNARICE.
Carigrad, 12. januarja. Poveljnik turškega brodovja Renusi je odstopil, ker noče prevzeti odgovornosti za akcije proti grškemu brodovju. Kot njegov naslednik se imenuje kontre-admiral Halil-paša.
BOLGARSKA — RUMUNIJA.
Bukarešt, 12. januarja. Pogajanja med Bolgarsko in Rumunija se nadaljujejo. Listi naglašajo, da ni nobenega povoda, da bi ne prišlo do sporazuma. Princ Ferdinand se bo tudi udeležil slavnosti v Pertogradu povodom jubileja dinastije Romanov,
Odgovorni urednik Radivoj Korene. Last in tisk »Učiteljske tiskarne«.
Mali oglasi.
Za popravila mufov in kožuhov
se vljudno priporoča Feliks Žagar, krznar in izdelovalec čepic, Ljubljana, Salendrova ulica 4.
Vsakovrstno
KURIVO.
Mehka in trda drva
cela in razžagana.
Retortno oglje. Trboveljski kosovnik
K 2 80-3-40 za 100 kg.
Trbovljski kockovnik,
K 2 66—3 20 za 100 kg.
Velenjski briketi.
gjara edina štcdilna kurjava za
peč. K1 '40-2 '60 za 100 kom. prosto na dom postavljeno.
St. & C. Tauzher, Dunajska cesta štev. 47.
Telefon Stev, 152.
1	Ku	pt	ijte in naročajte „	——MB—MU HM—gag,9 ■BMMMBMHMBg 3BBW1 saoffcg »j DAN“! 1 	 H
Odda se:
Za februarjev termin 1913:
lep, velik lokal
pripraven za tigovino, odvetniško pisarno itd. v dobri legi mesta.
Za februarjev termin 1913:
lokal za trgovino
v najlepši in tudi najprometnejši legi .*.	mesta.	.*.	.’.
Za takoj: Užitnine prost
lokal za skladišče
pripraven tudi za delavnico itd., even-tuelno z vporabo lepega dvorišča.
Različne lokalitete
(šupe) z velikim okolo ležečim pt o-Htoroin, pripravno za stavbenike ali sploh za obrtnike, ki rabijo velika ; : : skladišča tudi na prostem. : : :
Natančnejše se poizve:
v pisarni štev. 12 v hotelu pri „Maliču“, nasproti glavne pošte.
Svoje zdravje
podkupi j ujete in razmetavate svoj prislužen denar, ker Vas je podjarmila moč navade, ker pijete šc dandanes drago, brezredilno. živce razburjajočo kavo, čaj ali njih nadomestilo, ki niso druzega kot barvila. Vzdramite se, in pijte sladni čaj, to je tekoči kruk, pripravljen po predpisih doktorja pl. Trnkoczy. V promet pride pod varstveno
znamko Sladin.
Sladni čaj je originalen, priprost in nov v toliko, ker daje
kri, moč, zdravje,
zato se priporoča posebno tistim, ki se čutijo bolne, oslabele, revne, namesto silno dragili Somatose, Sa-natose, Biocitina. redilnih soli, mesnih ekstrakt itd., ki je obenem okusen in redilen zajtrk ali južina in prihrani 50%' na denarju v gospodinjstvu. Sladni čaj naj se vzame tri četrt mleka, en četrt sladkorja pa le pol toliko, kakor za kavo. Že tu je prihranek na mleku in sladkorju. Pri dojenčkih in otrokih kot ceno hranilo tisočkrat preizkušeno. Ravno-tako pri doječih materah in dojkah. Vse to potrjujejo zahvalna pisma, ki prihajajo dnevno, kar je notarijelno potrjeno. Zavoj četrt kg 60 vin. Dobi se v vseh lekarnah, drogerijah, tudi pri trgovcih. Sladni čaj ni zamenjati s sladno kavo. — Tovarniške zaloge v lekarni
Trnkoczy v Ljubljani
Kranjsko.
Poskusni zavoj 70 v. ke se naj vpošljejo v znamkah v pismu. Po pošti najmanj 5 kg. Na Dunaju v lekarnah Trnkoczy, VIII. Josefstad-terstrasse 25,. III., Radetzkyplatz 4. V, Schonbrunnerstrasse 109; v Gradcu: Sackstrasse 3.
opozarjamo, da se prodaja v Trstu dnevnik »DAN« v sledečih toba-karnah:
ŽELEZNIK, Sv. Ivan.
TROGAR, ulica Giulia.
BONORA,. ulica Stadion. TREVISAN, ulica Fontana.
STANIČ, ulica Molinpicolo. SEKOVAR, ulica Kaserma.
BAJC, ulica Gepa.
LAVRENČIČ, trg Kaserma,
MOŽE, ulica Miramar.
HREŠČAK, ulica Belvedere. ARTOŠ. ulica Belvedere.
KICHEL, Rojan.
GERŽINA, Rojan.
VIVODA. Rojan.	'	-	„
BENUSI, Greta.
HRAST, ulica Poste.
BILLAN, ulica Cavana. RAUNAČHER, ulica Čampo Marzio. RAUTINGER, ulica Riva Grutnula. PIPAN, ulica Ponte dela Fabra. BEVK, trg Goldoni.
SCHERMIN, ulica Bariera. PELISAN, ulica Bariera.
BEDENJ, ulica Madonina.
BELLO, ulica V. Bernini. GRAMATICOPULO, trg Bariera. PAPIČ, ulica Sete Fontane. MliRARO, ulica Sete Fontane. BRUNA, ulica Rivo.
RONČELJ, ulica S. Marco. SEGULIN, ulica Industria.
ZIDAR, Rocoi.
SCHIMPF. državni kolodvor.
Kupujte „1 >«u‘fc.
n
v
,Dan“
,Dan“
Dan“
Dan“
Dan“
„Dan“
Dan“
Dan“
n
Dan“
je edini slovenski neodvisni politiški dnevnik.
je najbolje informiran slov. dnevnik.
je edini slovenski dnevnik, ki izhaja tudi ob nedeljah in praznikih.
je najodločnejši neodvisni jutranji list.
je najcenejši napr, dnevnik; posamezni izvodi po 6 vinarjev s pošto mesečno le K 170.
ie tazširen v najširših liudskih slo jih, ker ga vsakdo rad čita in je zato jako uspešno oglaševanje v njem.
prinaša interesantne in znamenite zgodovinske romane.
prinaša znamenite sodobne politiške karikature.
je odločen zagovornik vseh zatiranih.
Sirite „Dan“ med ljudstvom.
Ozirajte se na tvrdke, ki oglašajo v „Dtievu“
t
Radi inventure
prodajani vso zimsko zalogo kostumov, mantljev, pale-tojev, jopic, bluz, raglanov, oblek, klobukov in vse
drugo blago 50 0|q pod lastno ceno.
„Angleško skladišče oblek"
O. Bernatovič, Ljubljana, Mestni trg št. 5
Potrtim srcem naznanjamo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem pretužno vest, da je dne 9. prosinca 1913 zjutraj ob pol 5. uri v Arko na Tirolskem v starosti 26 let po daljši jako mučni bolezni, prejemsi svetstva za umirajoče inirno v Gospodu zaspala naša iskreno ljubljena, nepozabna nam soproga, oziroma mati in hčerka, gospa
Fani Seunig roj. Vi dali
posestnika in trgovca soproga.
Pogreb predrage rajnce bo v torek, dne 14. t. m., popoldne ob pol 3. uri iz cerkve Sv. Krištofa na pokopališče k Sv. Križu, kjer bo položeno v rodbinsko rakev k večnemu počitku.
Sv. maše zadušnice ze bodo darovale v cerkvi Marijinega Oznanenja.	,•	■<
Predrago rajnko priporočamo v molitev in blag spomin.
V Ljubljani, dne 12. prosinca 1913.
Frančiška in Franc Vidali	Karol	Sevnig
starši.	soprog.
Karol, Verča, Stanko, Josip, Marjan, Vital,
otroci.
Išče se za neko predilnico
,Spnll&Zettelmeister‘
Vstop takoj, plača po dogovoru. Priglasi v slovenskem in nemškem jeziku pod „Tkalnica“ na „Prvo anončno pisarno^
v Ljubljani.
Ustanovljeno leta 1900.
'“;J	OrfHUovana	i
Pariz 1905 1.
1905.
0
FR. IGLIČ,
V zalogi je vedno do 500 kosov od 2 do 60 K ko-1 mad, tako da si vsakdo lahko izbere. — Ob nedeljah se dobivajo venci v isti hiši v I. nadstropju.
Slavn. občinstvu v mestu in na deželi vljudno priporočam
največjo zalogo krasnih
/ U J.-''-
nagrobnih vencev in irakov
z napisi.
Zunanja naročila se izvršujejo hitro in točno Cene "brez konk-aren.se.
Ljubljana,
Mestni trg štv. 11.-12.
Del.glavnica: K 8,000.000.
Rez. fond nad B K 800.000.
Ljubljanska kreditna banka v Ljubljani
Stritarjeva ulica. Ktev. S, (lastna lilša)
Podružnice v Spljetu, Celovcu, Trstu, Sarajevu, Gorici in Celju. Sprejema vloge na knjižice in na tekoči račun ter jih obrestuje od dne vloge po čistih
L
Učiteljska tiskarna
: Ljubljana, Frančiškanska ulica št 6
se priporoča slavnemu občinstvu za izvršitev vsakovrstnih tiskovin. Vsled najmodernejše uredbe izvršuje naročila najokusnejše in v najkrajšem času. — V zalogi in razprodaji ima najnovejše izborne mladinske spise, kakor tudi vse šolske* županijske in druge tiskovine.
Litografija.	Cene	najnižje! «» Notni stavek.
. • 'a ; <