DELAVSKA POLITIKA Uredništvo in uprava: Maribor, Ruška cesta 5, poštni predal 22, telefon 2326. Podružnice: Ljubljana VII, Zadružni dom — Celje, Delavska zbornica — Trbovlje, Delavski dom — Jesenice, Del. dom. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisuna se ne sprejemajo. Izhaja vsako sredo in soboto. Naročnina za Jugoslavijo znala mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Dia. Malih oglasov, ki služijo v posredovanje in socijalne namen* delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane Din 1.—. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda Din 1—. V oglasnem delu stan* pe-titna enostolpna vrsta D. 1.50. Pri večjem itevilu objav popast. Čekovni račun: 14.335. — Reklamacij« s« ne frankirajo. Štev. 104. Sreda, 24. decembra 1930. Leto V. Mir na zemlji! Kako naj bo mir na zemlji, ko je pa toliko krivic? Da, krivic! Množite se, delajte in uživajte sadove zemlje, dela! Tako so govorili in govore še danes. Kljub temu je po »civiliziranih« deželah in državah nad petnajst milijonov ljudi, ki nimajo dela, ne uživajo sadov dela in sadov zemlje. Delovni so in lačni, toda človeška družba jih ne pozna: zate, pa zopet zate in tako petnajstmilijonkrat pravijo, nimamo dela; in zopet sadovi dela, sadovi zemlje so moji. Tudi to ponavljajo petnajstmilijonkrat in še več. Družba obstoja, države obstojajo, sadovi dela in zemlje so; mnogo je teh sadov. Ogromne množine žita so v Kanadi nedavno požgali, dasi je družba tukaj in človeštvo, ki umira gladu. Toda žito je bilo naše! Nihče ne pozna teh petnajst milijonov nezaposlenih; nihče jih noče poznati, čeprav so jim prej klicali: množite se, da boste uživali sadove dela, sadove zemlje. Izobčenci! To je prokletstvo, ki prihaja nad vedno večje število človeštva. Mir ljudem na zemlji! Da, mir, kako si ga želimo mi in vsi oni — izobčenci, ki imajo tudi pravico do življenja. Pravico imajo, pravico, da -se tudi bore proti krivicam za svoje življenje. Miru ne more biti, dokler se delajo krivice, dokler človeštvo ne bo prav umelo svoje naloge. Miru ne more biti, dokler bo človek človeka izkoriščal in ga izobčeval iz svoje srede, ker ima vsak pravico do življenja. Mir, da, mir oznanjate, a sejete krivice in sovraštvo! Oznanjanje vašega miru je hinavsko. ker vidite v tej družbi samo sebe in svoje bogastvo, ne pa tudi človeka kot sovrstnika. K miru vodi samo pravi socializem, ki ga smatrate vi za krivoverstvo. In to krivo vero mora uveljaviti proletarijat — sam svoj odrešenik, v interesu vsega človeštva. Pafriotiini kapitalizem. Kako nemški kapitalisti ljubijo svojo domovino. Nemški finančni minister je v svojem proračunskem govoru povedal nekaj zanimivih podatkov. Rekel je, da se je gospodarski položaj Nemčije že pričel boljšati, v kolikor ga ni politična kriza (fašisti) zopet poslabšala. Prodaja produktov je padla za 25 odstotkov v primeri z lanskim letom. Nezaposlenost narašča in obrestna mera se viša. Kmalu bo tudi trgovinska bilanca pasivna, kar pa malo koristi, ker mora država plačati vsak mesec 240 milijonov mark za vojni dolg. Iz Nemčije je bilo prenesenega po 14. septembru 1930 samo v oktobru 1.6 milijard mark (21 milijard dinarjev) v inozemstvo. Vrhutega so bili odtegnjeni iz Nemčije razni tuje-zemski krediti. Kreditorji so se zmanjšali pri bankah samo v septembru in oktobru za 1218 milijonov mark (okoli 16 milijard dinarjev). Obenem so se pa zmanjšale tudi tekoče hranilne vloge za dve tretjini. — Nemški kapitalisti torej prav pametno gospodarijo: jemljejo denar iz prometa, ga drugje nalagajo in skrivajo, da se gospodarstvo ne more razvijati ter mora vesti v bankrot. Taka je ljubezen kapitalistov do — domovine. Božič naših rudarjev. ■ P.rezposelnost in glad vladata v revirjih. V rudniških revirjih Trboveljske premogokopne družbe se ni nikoli godilo delavcem preveč dobro. Že v času, ko so bili ti rudniki last posameznih poslodavcev, se je večkrat ciogodilo v poletni dobi, da ni bilo kupcev za premog. To pa je trajalo le dva, kvečjemu tri mesece. Takratne obratne naprave so bile še čisto zastarele. Ni bilo modernih pralnic, ne strojev v rovih, zato je bila tudi storitev več kot 50 odstotkov manjša na osebo kot je danes. Danes pa so vsi rudniki Trboveljske premogokopne družbe na višku s tehničnimi obratnimi napravami tako, da bi smeli pričakovati, da bo ta premog, ki je lepo sortiran, očiščen vsega prahu, kvalitativno najboljši premog, imel velik odjem v industriji kakor tudi pri železnicah. Ali kdor si to domišlja, je v zmoti. V letošnjem letu se je pričelo s praznovanjem že meseca marca. Praznovalo se je izprva po tri do štiri dni na teden, od junija dalje do danes pa po dva dni tedensko. Poleg tega so v juliju še odpustili okoli 1000 delavcev. Plače so dnevno slabše,, delavci ne zaslužijo niti za potrebna živila. Oni del delavstva, ki je navezan samo na rudniško skladišče z živili, ne more plačati koncem meseca niti mleka, tem manj pa si more kaj drugega kupiti. To revščino čutijo najbolj obrtniki, trgovci, ki so imeli leta in leta dobre in poštene odjemalce v svojih obratih; ti pa so zadnje leto začeli zastajati s plačili, tako da trpi vse obrtništvo in trgovstvo poleg delavca, ki je seveda največji revež. Kje tiči vzrok te krize, se danes v revirju povprašuje vse. Čuditi se je res in je za poznavalca drugih rudnikov ta uganka še težja. Nedaleč od Trbovelj, v Zabukovci, državni rudnik obratuje s polno paro in ima toliko odjemalcev, da jih skoro ne more postreči. Premog je tam cenejši, tehnične naprave pa daleko slabše kot pri Trboveljski premogokopni družbi. Celo Velenje dela letos bolje kot Trbovlje, kjer je premog polovico slabejši, da ne govorimo o rudnikih na Hrvaškem in v Srbiji, ki so izpodrinili zadnje leto trboveljski premog pri državnih železnicah. Te krize seveda noče biti nihče kriv. Trboveljska družba se izgovarja na državne železnice in na ministrstvo železnic; merodajne oblasti pa zopet nočejo biti krive in pravijo, da je trboveljski premog predrag. Zaupniki rudarjev so obhodili menda že vsa ministrstva in ostale oblasti. Kjerkoli se je nudila prilika, je bila kaka rudarska depu-tacija ter prosila za olajšavo; seveda obljub ni manjkalo. Ko je pred kratkim obiskala Slovenijo cela vrsta ministrov, tudi niso zamudili delavci prilike. Najprej so šli v Ljubljano, kjer jih niso sprejeli, pa hajd v Celje. Božič je tu in je pogrnil zemljo s snegom in mraz je nastopil. V revirjih pa se dela samo po štiri dni na teden. Take krize še ne pomni nihče od rudarjev v revirjih. Sam poznam te revirje nad petdeset let ali take krize in revščine še ni bilo. Vsako leto so se pripravljali otroci na božično drevesce, pričakovali daril, ali letos je sicer vabljivo gledati v raznih izložbah pri trgovcih božična drevesca in darove, toda odziva za nakup ni. Delavski otroci in cele družine ne samo, da si ne morejo kupiti potrebnega oblačila in obutve, še za življenske potrebščine jim primanjkuje. Vse obupava, delavec, njegova družina, trgovec, obrtnik, vse obupuje in umira. Delavci, ki so dosedaj še vsaj delno branili svojo eksistenco, popolnoma molče, ker bi se jih za vsako malenkost vrglo na cesto, če bi pokazali odporni duh in želeli izboljšanje razmer. Seveda je danes delavce težko pripraviti do resnih zahtev, vendar je bojazen razumljiva. Da so prišli delavci tako daleč, so krivi prejšnji časi. Če bi bili delavci organizirani in solidarni, kakor so bili pred vojno in takoj po vojni, bi morali merodajni faktorji računati s tem delavstvom. Trboveljska družba bi jim nikdar ne bila mogla vzeti tega, kar so si prej v več desetletjih priborili; pa tudi sicer bi jih ne odpravljali samo z lepimi besedami in obljubami. Delavci in delavke, zapomnite si Božič v letu 1930! Nikdo naj ne pozabi, da s prošnjami ni rešitve. Rešitev je le v dobri strokovni organizaciji, ki mora biti borbena in odločna ter v zvezi s proletarci vseh dežel. M. Čobal, Zagorje. Odpor proti faSizmu naraSIa. vse v redu. V Italiji ni Italijanski listi so dolgo molčali o nemirih, o nezadovoljnosti prebivalstva in protifašistični propagandi. Šele sedaj priznavajo, da se vrši protifašistična propaganda povsod, celo v fašističnih vrstah in uradih. Naravna posledica je to vsake diktature. Diktatura, v kateri je prepovedano vsakršno mnenje, se more posluževati predvsem nesamostojnih in neznačajnih elementov. Tem ni treba ne misliti in ne delati, temveč samo služijo ukazom, istotako se pa diktaturi izneverijo, če jim ne nudi, kar si žele. V Italiji so po vseh organizacijah in uradih tudi protifašistični elementi, ki delujejo v dveh smereh. Eni razkrajajo fašistično ideologijo, drugi izdajajo in širijo z letaki protifašistično propagando. Protifašistični elementi so celo v službi tajne fašistične policije OVRa in tam vrše delo, ki fašizmu ne more koristiti. Odkrili so več takih protifašističnih organizacij. Zlasti vplivna podzemna »komunistična«, to je, socialistična, in organizacija nacionalistov, katerim pripada inteligenca, in hoče združiti vso opozicijo za napad. Iz teh razlogov zapira Italija danes svoje državljane na stotine in jih izroča državnemu sodišču. Duhovno je sistem že od počet-ka obsojen na smrt. Novi indijski podkralj Lord Willingdon. Podkralj Indije je postal lord Wil-lingdon. Angleška vlada upa, da bo novi lord pomiril Indijo in pomagal urediti politične indijske razmere, ker je precej liberalnih nazorov. Brezposelni v Berlinu demonstrirajo. Močne skupine brezposelnih so v soboto napadle več berlinskih tržnic in so z vzkliki »Mi gladujemo«, začeli ropati stojnice z živili. Šele po večurnih nemirih se je policiji posrečilo, demonstrante razgnati. Prož z nepotrebnim časopisjem! Dobrohotni nasveti banski upravi. Sedanja doba prav gotovo ni naklonjena razvoju svobodnega časopisja. Naš tiskovni zakon je že sam po sebi izredno strog, dne 6. januarja 1929 pa je bil še poostren. Ali doživeli smo čuden pojav, da se je od začetka 1929 število listov v državi znatno zvišalo. Zlasti v južnejših delili države so po januarju 1929 kakor gobe po dežju vznikli novi dnevniki in tedniki. Vsi so seveda v svojih programskih člankih izjavljali, da se bodo »borili« za integralno jugoslovansko narodno in državno edinstvo. Kot najnovejši list take vrste je predi kratkim začel izdajati v Zagrebu svoj tednik — neki gostilničar i Slovenija je k sreči ostala obvarovana pred to povodnijo. Edini novi list je dnevnik »Jugoslovan«, ki je začel izhajati letos meseca maja. »Jugoslovan« pa ni nastal iz privatne inicijative in prav gotovo ne iz kakih dobičkarskih namenov, da bi komcrcializiral jugoslovansko misel in v tem oziru ne sliči gotovim listom na našem jugu. »Jugoslovan« je formalno sicer last družbe »Merkur«. Iz uradne objave banske uprave, ki je bila svoj čas razposlana po deželi, pa nam je znano, da je Merkur« last banovinskega denarnega zavoda, to je. Kranjske hranilnice. »Jugoslovan« je torej banovinska last in sc vzdržuje iz imovine Kranjske hranilnice, ki mora kriti tudi njegove morebitne deficite. Ker torej pri »Jugoslovanu« ne gre za privatno podjetje, temveč za stvar javnega interesa, se čutimo, sklicujoč se na naredbo predsednika vlade in notranjega ministra, po kateri je dopustna svobodna dobrohotna kritika delovanja javnih organov, upravičene, da odkrito izjavimo, da je sedanji »Jugoslovan« popolnoma nepotreben in brezkoristen list. Informativnih listov imamo že več kot dovolj. Uradne brzojavke čita-mo itak tudi v vseh drugih dnevnikih. Domače novice so zares prav nepomembne. Kaj predpisuje najnovejša moda, izvemo iz drugih dnevnikov. Edina »Jugoslovanova« posebnost so njegovi uvodniki. Vsak objektiven človek pa mora pritrditi, da so ti uvodniki neskončno dolgočasni. Za vse to je res škoda javnih denarjev. Banska uprava bi samo prav storila, ako bi naročila upravnemu odboru Kranjske hranilnice, naj čim-prej ustavi »Jugoslovana«. S kritiko bi pa izpolnili samo polovico svoje dolžnosti, če bi zahtevali samo ustavitev »Jugoslovana«. Naša kritika naj bo pozitivna, konstruktivna. Banska uprava gotovo potrebuje svoj dnevni list že zaradi službenih objav, ki jih dobiva od sodišč in raznih drugih uradov. Banska uprava že sedaj izdaja mesečnik »Samoupravo«, ki je razmeroma dobro urejevan, in je škoda, da širša javnost »Samouprave« skoraj ne pozna. Banska uprava naj bi »Samoupravo« izpremenila v dnevnik, ki bi bil po obsegu papirja seveda znatno manjši od »Jugoslovana«. Naloga »Samouprave« naj bi bila, da 1. priobčuje službene objave. 2. prinaša poljudne razlage novih zakonov, ki jih je vedho več, 3. daje strokovne odgovore na vprašanja županov in drugih interesentov v zadevah upravnega in javnega prava, 4. zainteresira občinstvo za aktualne gospodarske probleme banovine in občin, 5. prinaša statistične podatke o gospodarskem in socijalnem življenju v banovini, 6. skrbi za čistost slovenskega jezika. Tako urejevan list, pri katerem bi sodelovalo v prvi vrsti banovinsko uradništvo, seveda proti primerni nagradi, pa tudi drugi strokovnjaki, bi donašal mnogo več koristi, kakor sedanji »Jugoslovan«. KrStenski solidari-zem — krpanje. ! Prof. dr. Gosar je zopet predaval, i Nedavno je dr. Andrej Gosar predaval v vseučiliščni dvorani o stanovski vzajemnosti in razrednem boju. Predavatelja že poznamo, da je pristaš malomeščanskega socija-lizma, ki uči stanovsko vzajemnost, ker bi sicer bili ogrožani profitar-ski interesi kapitalističnih egoistov. Govornik je ščitil obstoječo družbo in priporočal reformo družbe tako, da vsi sodelujejo in imajo samo pravico do enakosti v družbi, če hočemo dati primero, bi bila takale: Socijalizem je dobra nevedna gospodinja, ki krpa in krpa staro krilo, ne misli pa na to, da je treba dobaviti sredstva za novo. Staro krilo razpade, gospodinja se pa skrije v čumnato in tam od gladu umrje. Tudi družba je stara suknja, suknja kapitalističnega naziranja, ki pozna le profit. Kapitalizem dozoreva, s človeške družbe (kapitalistične namreč) pa odpada vedno več delov in delce\. ljudi kot neimoviti in nezaposleni. To je oni veliki del človeške družbe, ki bi imel nalogo ustvariti novo družbo, socijalno družbo, če bo za to duhovno pripravljen. Socijalizem ni flikšusteri-ia, ampak veda. kako naj se skroji novo družabno svetovno naziranie, da bo res družbno in bo družba sodelovala in sožila na dobrinah sveta. Socijalizem in njegova podlaga marksizem ni fantazija, ni idealizem, ampak ie realistična znanost, k= naj svet prerodi in mu kaže v razvoju pravo nnt. Smešna ic trditev, da uči socijalistični razred boj, absolutno diktaturo tega ali onega razreda. Govornik menda ni poudaril, da imamo danes diktaturo posestnih slojev, kapitalizma. In vendar je tako. Delavski razredni boj je ravno naperjen proti diktaturi ker zahteva za brezpravne sloje svobod« in enakopravnost. In če socijalizem zahteva enakopravnost vseh ljudi, — torej odpravo razrednega go-spodstva sploh — prerojenje svetovnega naziranja v tem smislu, kje je še tukaj tista grozna diktatura, ki se je malomeščanski socijologi tako boje? Predavanje in uaziranje gospoda profesorja se torej bistveno razločujeta od dognanih načel, ki jih objavljajo in zagovarjajo znanstveniki gospodarskih in socijalnih ved. Narava človeška je sposobna za razvoj; naravno in krščansko bi bilo, da bi vsi sloji priznavali enakopravnost ljudi ter stremeli za njo. Toda ne: brez boja naj siromaki in nezaposleni sodelujejo za družbo. Kako je to mogoče? Vemo, da človek ohrani vedno nekaj živalstva v sebi in da tudi v najidealnejši družbi ne bo brez bojev. To pa je narava razvoja. Vprašanje je le, ali se bo ta boj vršil v interesu posameznikov ali v interesu celotne družbe? Socijalizem namreč uči, da bo moralo človeštvo prej ali slej posvetiti svo- Doma in Zakaj je kruh pri nas predrag? ! Iz zagrebških dnevnikov (Jutarnji I list) posnemamo, da je župan v Sisku sklical anketo radi znižanja krušnih cen. Na to anketo je povabil vse pekarje, ki jih je, v majhnem Sisku, štirinajst. Na anketi je bilo ugotovljeno, da so izmed 14 pekovskih mojstrov samo trije taki, ki pečejo dnevno iz 100 in več kg moke kruh. Ostali pa iz mnogo manj, iz 50 in celo samo iz 25 kg. Zato so določili nove cene kruhu: bel Din 4.50, pol-bel Din 4.— in črn kruh Din 3.— za kg. Iz gornjega je razvidno, da so cene kruhu sicer visoko pretirane, toda z ozirom na eksistenco pekovskih »mojstrov«, ki dnevno pečejo kruh iz 25 kg in morda še manj kilogramov moke, je seveda potrebno, da tak »mojster zasluži več kot dva dinarja pri kilogramu kruha, ako naj od tega za silo živi. To je naša rak-rana. Mojstri s kapaciteto 25 kg moke, niso upravičeni, da postojajo, ker nimajo kaj delati, vendar pa hočejo živeti tako, kot če bi bili polno zaposleni. Iz tega ozira je koncentracija nujno potrebna. Za to bi bilo potrebni:, povsod ustanoviti pekarske zadlruge na široki bazi in vsi tisti pritlikavi »mojstri- bi naj skupno delali v zadrugi. Kajti oni bi imeli svojo eksistenco, medtem ko bi lahko imeli konzumenti znatno cenejši kruh. Isto velja tudi za mesarje. So mesarski mojstri, ki prodajo dnevno celega vola, medtem ko so zopet taki »tudi-mojstri«. ki zakoljejo v celem meseci! dva do tri goveda. Zato bi bil že skrajni čas. da se v večjih krajih ko-nzumentje organizirajo v pekovske in mesarske zadlruge. Novi rudarski zakon. V kratkem bo potrjen novi rudarski zakon.