FANTASTIČNA PROZA
PROBLEMI 198-199 (5-6, 1980), letnik XVIII
Uredništvo: Slavoj 2lžek, Rastko Močnik, Rado Riha, Miran Božovič, Ervin Hladnik, Darko Štrajn, Jure Mikuž, Igor
Vidmar, Miha Avanzo, Denis Poniž, Marjan Pungartnik, Drago Bajt. Glavni In odgovorni urednik: Slavoj Žižek.
Svet revije: Slavoj 2lžek, Rastko Močnik, Jože Vogrinc, Vojo Likar, Matjaž Hanžek, Denis Poniž, Taras Kermauner,
Emil Filipčič, Tine Hribar, Dimitrij Rupel, NIko Grafenauer (delegati sodelavcev revije); Marko Kerševan, Sonja
Lokar, Andrej Ule, Miha Avanzo, Tomaž Kšela, Mile Vreg, Dušan Skupek, SandI Ravnikar, Boris Dolničar, Jože
Osterman, Drago Zaje (delegati širše družbene skupnosti). Predsednik sveta: Tomaž Kšela.
To številko je uredil Drago Bajt s pomočjo Aleša Bergerja in Branka Gradišnika, opremil pa Emil Memon.
Tekoči račun: 50101—678—48982, z oznako: za Probleme. Letna naročnina 100 din, za tujino dvojno. Izdajatelj RK
ZSMS. Tisk: Partizanska knjiga, TOZD — grafična dejavnost.
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije; po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št.
421 —1 /74 z dne 14. 3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Uredništvo začasno sprejema sodelavce na Starem trgu 21 (prostori ŠKUC-a) vsak torek In četrtek med 13. In 15.
uro.
Cena te številke 30 din.
Zoran Mišić
KJE JE PRAVA FANTASTIKA
Kje je pravo območje fantastike, ki jo danes v svetu
tako iščejo? Ljubitelji nenavadnosti jo za vsako ceno
nahajajo v vsej literaturi, od starih mitov in legend do
sodobne antidrame in antiromana. Vse, kar z nenavad-
nostjo svoje oblike zbuja čudenje, se razglaša za
čudežno, vse, kar ni naravno, se prikazuje kot nad-
naravno, vsaka nekomunikativnost se prikazuje kot
oblika ezoterične komunikacije, v vsakem kompleksnej-
šem načinu pisanja najdejo sled onirične skrivnost-
nosti. Fantastika se tako izenačuje s hermetiko, s
poetično, alegorično in s sleherno drugo vrsto lite-
rature, ki ne reproducira zvesto zunanjosti sveta.
To iskanje fantastike za vsako ceno je zlasti vidno
na področju likovnih umetnosti. Črnski totemi in fetiši,
simboli alkimistov, risbe umobolnih in otroške risbe,
primitivna umetnost in umetn^ost samoukov, gargouilli z
gotskih katedral in romanski kapiteli, srednjeveške
miniature in tapiserije, ilustracije knjig in karikature,
etnografski vzorci in proizvodi hišne obrti, raznovrstni
nenavadni predmeti, rastline, insekti, rude in minerali
se pridružujejo, v knjigah, posvečenih fantastiki, umet-
nosti baroka, manirizma in nadrealizma ter se obenem
zlivajo z množico drugih umetniških stilov. Kje so meje
med fantastiko in drugimi vejami likovnih umetnosti?
Če Dürer in Arcimboldo, Lucas Cranach in Max Ernst,
Bellini in Chagall, Goya in de Chirico pripadajo isti
družini slikarjev, če je črnska maska sorodna risbi
zodiaka, prazgodovinska risba sliki Grünewalda, Grüne-
w/aldova slika pa fotografiji krta z zvezdastim izrastkom
sredi obraza, se mar ne bi mogle te rodbinske vezi še
dalje širiti? Zakaj bi se fantastika omejila samo na figu-
rativno umetnost? Mar lirska abstrakcija, informel ali
restualisti ne delujejo včasih bolj fantastično kot nad-
realistično slikarstvo? Na vsa ta vprašanja ni veljavnega
odgovora.
Da je odkritje novih območij fantastike obogatilo tudi
literaturo in likovno umetnost, ne more biti dvoma. Zdaj
se vsem sestavljavcem antologij in ustvarjalcem imagi-
narnih muzejev vsiljuje to, da je treba v tej množici
imen, tehnik in stilov odbrati tisto, kar zares sodi v fan-
t£iStiko. Takšne izbire pa ni mogoče opraviti, če se ne
vprašamo najprej, kaj je pravzaprav fantastika.
Ne da bi se spuščal na območje likovnih umetnosti,
katerih kriteriji so drugačni od literarnih, bi rekel, da je
v literaturi prava fantastika tista, ki se prikazuje kot bi-
stvena stvarnost, ki popolnoma prevzema vlogo real-
nosti. Vse, kar je v takšni vrsti literature nadnaravno, je
treba prikazati, kakor da zares obstaja, drugače fan-
tastike ni. Najsi so to vile, čarovnice in volkodlaki ali
nadrealistične preobrazbe stvari, se morajo prikazati v
stvarnosti, in ne v sanjah ali blaznosti, tako da tisti, ki
so jih ugledali, morajo verjeti vanje.
Od tega prvega, zame neizogibnega postulata fan-
tastike je mnogo odstopanj, zato ga tu niti ne ome-
njam. Vse zgodbe o prividih, ki nastopajo pod vplivom
drog, alkohola ali kakšne sugestije, vsi opisi halu-
cinacij, blaznosti ali strahu in sploh vsi nenavadni
dogodki, katerim se dajejo racionalne razlage, ne spa-
dajo v pravo fantastiko. Tako je, na primer, z Bierceovo
zgodbo Dogodek na mostu čez Sovjo reko, z Gogo-
Ijevim Dnevnikom blazneža ali z Dvojnikom Dostojev-
skega. Pesniške sanjske podobe prav tako ne spadajo
zmerom v območje fantastike. Onirična literatura se
dotika fantastike samo toliko, kolikor imajo sanje okult-
ni pomen, kot v Nervalovi Avreliji. Prava fantastika ne bi
smela biti niti alegorična, kakor je pripovedka Cerkev
Victorja Hugoja, ki jo je Castex zajel v svojo antolo-
gijo, ali Beckettova drama Čakajoč na Godota, ki jo
Marcel Schneider navaja v svoji knjigi o francoski fan-
tastiki.
Drugi postulat, ki bi ga predlagal, je prav tako kate-
goričen in restriktiven: to, kar se dogaja v fantastični
prozi, mora biti v nasprotju z zakoni, ki vladajo v naravi.
Najsi gre za učena čarovniška sredstva črne magije ali
za folklorno coprništvo, za klasično hierarhijo višjih sil
ali za svobodne stvaritve pesniške domišljije, prava fan-
tastika zmerom temelji na čudežnem in nadnaravnem.
Iskati čudežno v vsakdanjosti in ne izstopiti iz narav-
nega reda, ki vlada v njej, ni prava pot v fantastiko.
Zaradi tega se mi zdi, da Marcel Schneider nima prav,
ko predlaga Aragonovega Kmeta iz Pariza in Robbe-
Grilletove Posnetke kot primer fantastike: to, kar se zdi
v teh knjigah čudežno, se dogaja v očeh opazovalcev, in
ne v stvareh, ki jih gledajo. Prave čudežne preobrazbe
stvari bomo našli v zgodbah Benjamina Péreta, ki so
zame prototip nadrealistične fantastike, ali v
Michauxovih potovanjih v deželo magije. Vse, kar je v
literaturi skrivnostno ali nedorečeno, a nima okultnega
pomena: skrivnostne atmosfere in razpoloženja, nejasne
bojazni ali slutnje, vse, kar nas v naravi spominja na
nadnaravne pojave, a niso to, vse, kar je pesniška
podoba ali asociacija, a ne seže do magije ali mita, vse
to je območje pesniške in imaginarne ustvarjalnosti, ne
pa tudi fantastike. Ko neki otrok v neurju zagleda veša-
la, kot v romanu Victorja Hugoja človek, ki se smeje, in
se mu zazdi, da vidi pošastne prikazni, sodi tak prizor v
halucinativno romantiko; ko pa pod takšnimi vešali
vznikne mandragora in pride nekdo, da bi jo izpulil,
smo že stopili na prag čiste fantastike. Fantastika biva
v kraljestvu čudežnih metamorfoz in ne v naravi, ki so
jo preobrazile halucinacije in sanje.
Tako smo prišli še do tretjega postulata: pravo biva-
lišče fantastike je v območju magijskega In okultnega
ne glede na to, da so bolj ali manj vsi njeni tvorci ne-
hali verjeti v duhove Fantastika, ki se je rodila iz pra-
starih verovanj v nadzemeljska bitja in v človekovo moč, da
si jih pridobi ali udomači, kakor poezija priča o nekem
času, ki ne verjame v čudeže, o večni človeški žeji po
1
čudežnem. Toda drugače od drugih oblila fantazijske
ustvarjalnosti ne prikazuje stvarnosti kot čudežnega,
temveč prikazuje čudežnost kot stvarno. Zato jI tudi
pravimo fantastika: prikllcuje nam svet, v katerega ne
verjamemo več, ki pripada mitski zavesti in leži nekje na
dnu naše biti. V zavesti naših prednikov se ta svet ni
zdel niti malo fantastičen: zanje je bil prava realnost.
Fantastika temelji na arhetipskih predstavah o
človekovih razmerjih s kozmosom in silami, ki vladajo v
njem. Ta razmerja so magične narave, izražajo pa se v
simbolih, ki spreminjajo ime, ne zapustijo pa prastare,
zelo stanovitne in sistematizirane mitske podlage. Za
vsako novo stvaritev na področju fantastike, pa naj je še
tako izvirno zamišljena, je mogoče najti korenine v tem
skupnem skrivališču mitskih prapodob. Ko Bretonova
Nadja tava po ulicah velemesta, uteleša novo, nadreali-
stično pojmovanje čudežnega, sočasno pa oživlja tudi
staro legendo o Meluzini. Sodobna fantastika obsega
tisto območje domišljije, kjer se srečata stvarnost In
legenda, moderni svet in mitski svet.
Ali je prastari mitski svet, na katerem temelji fanta-
stika, in magična sredstva, ki jih uporablja, mogoče
obnoviti in preobraziti tako, da bi napolnile z novo
skrivnostjo svet, v katerem živimo?
To je vprašanje, ki si ga zastavlja sodobna fantasti-
ka, ali bi si ga vsaj morala zastaviti. Ko vrnemo fan-
tastiko v njene prave meje in ji odvzamemo vse, kar pri-
pada poetični, onirični in utopistični literaturi, moramo
priznati, da ostane razmeroma skopa, konvencionalna in
enolična, v dobršni meri reducirana na zgodbe o de-
monih, utvarah in vampirjih. Ali to pomeni, da pomeni
starinsko, preseženo vrsto književnosti? Sodeč po vse
večjem zanimanju, ki vlada zanjo, ne bi mogli reči tega.
Pa vendar se fantastika redko dvigne nad raven drugo-
razredne literature, stereotipnih zgodb o duhovih ali
tako imenovane znanstvene fantastike. Njena dekadenca
se je začela že davno, brž ko so jo ljudje zvedli na golo
igračkanje intelekta in domišljije.
Ko se bomo osvobodili tehnoloških in publicističnih
mitov, ki nas oblegajo, in bomo našli nove registre
duhovnih vrednot v svetu, ki nas obdaja, se bo morda
tudi fantastika povzpela in nas resnično prevzela ali
prestrašila.
Prevedel Božidar Premrl
Igor Zidić
PARADOKS NEGATIVNE UTOPIJE
v učenem govoru pomeni fantastično (iz gr. fantasia)
nekaj slepiInega in dozdevnega; tisto, kar je od sna.
Ker sen vedno nalaga več kot nosi budnost, je fan-
tastično posebno področje; vrstna oznaka, ki domneva
odsotnost objektivnega — predmetnega ali položajnega
— korelativa. Fantastično je zato brez vzora, neprimer-
ljivo in avtonomno, njegove meje pa preskuša vsak
zase, nihče pa za vse. Dobesedno: "Budni imajo en
sam samcat in skupen svet, tisti, ki spijo, pa se po-
samič obračajo v svoj lastni svet."(1) Sodobna različica
pojasnjuje: "Dan pripada komunikaciji, odnosom, akciji.
Noč je področje osamljenosti."(2)
V	laičnem, "navadnem" govoru je fantastično tisto
najboljše v kakšni vrsti, zato je epitet ali odlika, s kate-
ro stvarnost sodi o sami sebi. V spontanem govoru je
fantastično stopnja; oznaka kakovosti ali kolikosti,
izhaja pa iz primerjave dveh ali več vzorcev iste vrste. V
takem fantastičnem ni ničesar, česar že ni v svetu, vse,
kar jê, pa bi moglo teoretično biti tudi fantastično:
zemlja, hitrost, zima, glasba.
V	mitskem rodoslovju je Fantas sin Sna (mati tega
je Noč, brat pa Smrt): fantastično je, ab origine, v
prijateljstvu s črnim in podzemnim, razprostira se "za
spuščenimi vekami", v posvetni in spavčevi temi, raste
iz nevidnega in Hada, v katerem se objemata Noč in
Smrt, trebuh in plod. Heraklit Mračni pravi: Tema, ki
človeku vzame očesni vid, je ista kot tema, ki mu da
plamenice sanjskih podob. Spavec je brat Mrtvega,
Budni je sorodnik Sanjača.(3)
O tem, da sta Sen (Spanec) in Smrt — Hipnos in
Tanatos — najbližja sorodnika, antični svet ne dvomi
več od homerskih časov: omenjeno je bilo, da jim iliada
pravi enkrat brata po naravi(4), drugič pa ju krsti za
dvojčka.(5) Hipnos pripoveduje Neri, da je pred jezo
Kronosovega sinu nekoč že iskal rešitev v temnem
naročju Nikte.(6) Ta beg pod roditeljsko krilo samo
podčrtava — že tako jasne — genealoške vezi Noči in
Sna. (Glede na starost epa njuno rodoslovno deblo ni
samo splošno mesto grškega nezavednega spoz-
nanja,(7) temveč tudi ena Izmed najstarejših arhetipskih
simbolizacij.) In kakor je bil Sen po materi — hčeri
prvotnega Kaosa — brat brezčutnega spremljevalca,
črnokrilatega Tanatosa, In krviželjnih Ker, sejavk
strašne smrti, tako je samorodna Hipnosova mati, divja
noč, bedela z vnuki — Morfejem, Fobetorom in Fan-
tasom — velikimi delavci Teme; stanovalci v pode-
dovani očetnjavi črnine.
Mit je tako potrdil heretično v fantastičnem, obe-
nem pa je fantastiko zakoreninil v prvotnem izročilu.
Fantastično je potemtakem tudi sámo tradicionalno, kar
pomeni, da je — spominjajoč se svojega nokturalnega
izvora — udeleženo v vsebinah, ki njihovo ogrodje obli-
kujejo nespremenljive, prastare podobe misleče duše.
Davnina posoja fantastiki: domišljija so spomini na
minule glasove o prihodnosti. To je obenem tudi mejna
črta z nadrealizmom; determinirana z memoriranjem
arhetipskih motivov, je v oblikovnih vprašanjih imagini-
rala preteklost, opirajoč se posebej na zanesljivo izro-
čilo deskriptivnega poosebljanja. Drugače kot nadreali-
zem, katerega nameni — kljub marsičemu skupnemu —
so vendarle odkrito antitradicionalistični in provokativni,
naperjeni proti "absolutnemu nonkonformizmu", se
pravi, projicirani v Ločitev, fantastična umetnost ni
ustvarila lastne manualne specifikacije, niti si ni
izmislila novih tehnik, gradiv in kategorij, ki jih je vse
polno v nadrealistični praksi. Ker vprašanja svoje
opredelitve ni povezala s tehniko, marveč z mitom, se je
izpostavila nevarnosti, da jo bojo negatorsko apostro-
firali kot slikovito literaturo. Prepričana, da arhaičnim
vsebinam ni treba aktualističnega opravičila, je segala
po vsakršnih obstoječih metodah — vključujoč tudi
skrajne primere naturalističnega ali superrealističnega
objektivizma —, po vsakršnem mediju, primernem za
posredovanje fantastičnega scenarija. Če je za nadreali-
zem značilno obsesivno proizvajanje novega — se fan-
tastika zanesljivo odlikuje s fanatično adaptacijo obsto-
ječega. Ta primerjava je dovolj zgovorna za svetovno
imanenco fantastičnega, za njegovo razpršeno nav-
zočnost v vsem in z vsem, kar jê; nazadnje tudi za
mesto, ki ga ima v predmetnem (svetovnem) kontekstu,
v tradicionalni in zgodovinski razvrstitvi. Če se je fan-
tastika česarkoli ogibala — se je ogibala nebrzdanega
izmišljevanja. Na področju fantastičnega obstaja
postulat, ki se glasi: vse je mogoče. Ta vsemogočost
pa nikakor ne pomeni muhavosti domišljije, temveč
zavezuje delo: vse (abstraktno mogočega) se mora zgo-
diti konkretno, mogoče se mora zresniti. "Pri fan-
tastičnem je najbolj občudovanja vredno to, da fan-
tastičnega ni več: obstaja samo še resnično."(8)
Kot esencial ni topos ovija Noč sámo središče fan-
tastike in se ponuja kot eden izmed prvih in najveljav-
nejših pogojev fantastičnega dogajanja sploh. Naloga,
da to razložimo, ne zastavlja posebnih težav. Medtem
ko scenograf v velikem katalogu Teme izbira blodnjake
Pekla, zaklete gozdove, mračna in globoka jezera,
alkimistična ognjišča in čarovniške dvorce, votline
coprnic, pokopališča pod snegom, samotna križpotja,
dvorane ledenega razvrata, temnice in morišča, režiser
Mag pa vadi prizore Apokalipse, duhovniških skušnjav,
Sabata, krvavih bakhanalij, plenjenja Sodome in
Gomore, incestuoznih orgij, plesov device z okostnja-
kom in izbira za protagoniste Smrt, Satana, Saturna in
Dvojnika, Mefista in Lady Macbeth, erinije in gorgone,
hudodelce in mučenike (in z arterialno krvjo zaliva
eksotične rastline ter z dojenci hrani fantastične zveri)
— razpoznavamo melodijo more, strah pred lačno
zemljo. Iz strahu se Siri črna ravnina, preprežena s krva-
vimi lisami. V teh prizorih umira dnevna luč, sonce ne
greje nikogar, v ogledalih odsevajo Luciferjeva krila.
Vse konvergira k skupnemu pojmu Noči (ta pa je v
primeri z dnevom to, kar je podzemlje v primeri z zem-
ljo). Če je taka Noč edina prava pokrajina fantastičnega,
potem je Smrt edina prava vsebina fantastike. A zakaj
Had gospodari nad fantazijo, zakaj se Noč moži z njo,
zakaj jo Črnina vpija? (Lahko bi kdo ugovarjal zaradi
mojega zaostajanja glede terminov srednjeveške
demonologije, če ne bi bilo res, da je vse nove legende
in vse nove motive in like mogoče zvesti na nekaj stan-
dardnih tipov: Pekel, Sabat, Satan se prikazujejo zelo
različno, vendar nikoli tako, da bi dekor pogoltnil
ogrodje. Kadar prikazujemo Hudiča kot nosilni lik
vsakršne fantastike, naj nas ne skrbi, če je v kakšni
sodobni prodajalnici duše predstavljen kot pek ali zvo-
nar: že vsakdanji govor ga spozna po dejanjih, ne pa po
vrtnicah.)
Mitski Fantas je zaposlen s spečimi; ko jim Hipnos
zatisne veke, ko jih potisne v temo, Fantas — onstran
vida — uprizori svoj "alternativni", sanjski svet.(9) Noč
je zibel vsega nezavednega: njeno kraljestvo vzhaja, ko
ugaša dan, svet pa se v senci mrači. V temi sna se zbi-
rajo nagonske sile duše, ki govori v elipsah simbolov.
Te, včasih komaj odgonetljive podot« so pravi odgovori
na vprašanja, ki jih zastavlja sfinga; arhetipi, ki — po
Jungu — kot miselne oblike nezavednega delujejo kakor
kompleksi celih družbenih skupnosti, pa jih zato tudi
razlagamo "kot vrsto duhovne terapije za muke in stiske
človeštva sploh — za lakoto, vojno, bolezen, starost,
smrt."(10)
Smrt je konec vsake poti, po kateri hodi človek,
lakota, vojna, bolezen, starost pa so samo postaje
trpljenja, ki ga pripravljajo za križanje. Človek se od roj-
stva oblači za smrt; od mladih nog ve, da se bo moral
vrniti v zemljo, stati pred Hadovimi vrati: tako
najstrašnejši dogodek življenja postane njegovo naj-
večje pričakovanje, Tanatos pa se za tisočerimi mas-
kami smehlja kot pregovorni Neznani Nekdo: ko vstopi,
je že Nepovabljeni Gost, dotlej pa je Nenavzoči in
Prihajajoči. Usojena, a nedoumljiva Večna Noč meri
vsako misel smrtnika: veliko bolj vztrajno kot z Roj-
stvom se ukvarja s Koncem sveta; in čim manj je bil
filozof in tem bolj umetnik, toliko odločneje. Naj bo še
tako prikrito ali zakopano, vsakdo je nosil v sebi
izkušnjo svojega rojstva, izkušnjo prihoda iz Teme; toda
čudeža svoje smrti ni poznal nihče, ničesar ni mogel
povedati o svojem padcu v Noč. Tistega, ki je bil vržen
v svet, smo spremljali; toda tisti, ki se poslavlja od
sveta, spremlja sam sebe. Rodil se je — to je vsak živi
"imel" in skoz to je — s posploševanjem ontogenetske
zgodovine — doumeval nastanek svoje vrste in, posred-
no, tudi sveta, s katerim je bilo življenje njegove vrste
neločljivo povezano. (Zato se miti stvarjenja praviloma
berejo kot metafore rojevanja.) Umrl bo — to vsak živ
človek ve, vendar tega ni nikoli "imel" (razen v umisllcl,
kjer je drobna rana uvod v trpljenje, kjer se prvi zimski
veter oglaša kot mladič Pogube, kjer Noč govori o
Hadu, Sen pa je ogledalo Smrti).
3
Razvidno je, da bledim podobam neizkušene Smrti
stoje nasproti eidetsko natančna razodetja Hada. Toda
ne zato, ker bi živ človek imel kakšno izkušnjo s
"kraljestvom mrtvih", temveč zato, ker je prostorska
imaginacija — imaginacija zemeljskega. Smrt je bila
onstran posvetnega, njene kletke pa so bile pod zemljo:
v svetu. Izkušnja fizičnega podzemlja nedvomno je; tudi
miti poznajo povratnika s poti v temno votlino. V
Homerjevi pesnitvi je bilo ahasverskemu Odiseju dovo-
ljeno, da je zapustil Had, ki ni bivališče živih, Ahiiu pa ni
bilo dopuščeno, da bi odšel iz Sence, ki je za mrtveca
usoda.(11) Smrt je torej edina prava Nedoumljivost,
edina bistvena Neznanka, zemeljska Noč pa edina njiva
Sna; in žive smrti: inkarnacija dvojništva kot načela
posvetnega bivanja.
Čeprav je v instituciji drugega sveta krščanstvo
prevzelo idejo reinkarnacije(12), se zdi očitno, da se je z
obljubo raja, z ustanovitvijo nebeške (pozitivne) utopije
oddaljilo od grobe, pa vendar prepričljive mitske raz-
delitve, ki razumevu fantastično kot zemeijsko. Krščan-
stvo je arhetipsKo podobo o-zemljenja preoblikovalo v
soteriologijo vnebohoda in tako vero približalo (laični)
fantastiki gradacije (Pekel, Vice, Raj).
Ker je bil arhaični Had — kot tudi krščanski Pekel
— pod zemljo, ker so nekatere podedovane formule
opozarjale: Prah si in v prah se povrneš! , in ker so,
nazadnje, drugače kot v Raju, bili podzemski hodniki
arhetipski prostori — je ob negotovih višavah rajske
utopije(13) zgradba kolektivne praizkušnje, nezavednega
spoznanja, vedno delovala močno in premočno. Rajski
iocus amoenus je bil namreč — kot fantazijski sujet —
zunaj koordinat Črnine, zunaj koordinat najstarejših
glasov vrste. Rajski vrtovi, izmerjeni s kiklopsko moža-
timi deli podzemeljskega zidarja, so bili lože za preob-
čutljive ženske; oaze nekakšnega čisto manirističnega,
dvorskega, miniaturističnega rokodelstva.(14) Zakaj?
Ker je podzemlje skupaj z zemljo, nebo pa ne. Ker fan-
tastika domneva prestopanje stvarnosti — slikar, ki
hoče ustvarjati fantastično, mora vsrkati stvar(nost).
Niti koraka niti prestopa ni brez oporišča, zato je fan-
tastika na svoj način vkopana v zemljo. Odprti grob so
tista vrata, ki se iz sveta Dneva odpirajo v sveti Noči.
Če je Had gospodar domišljije. Satan pa Hada,
potem je Knez laži osrednji lik vsakršne fantastike. Kot
padii angel je idealno utelešenje Imperativa "čudovite
preobrazbe", se pravi vse-mogočosti fante.stičnega
medija: "V vsakem človeku sta vsak trenutek hkrati dve
nagnjenji: eno do Boga, drugo do Satana."(15) On se
torej k človeški naravi obrača kot k samemu sebi, k
samemu sebi pa kot k dvojici. Zato je Dvojnik drugo
ime za Satana; on je tisti, ki se skriva: Surovež, ki kuka
izza Prepariranca, Divjak, ki se je potuhnil v Učenjaku;
tista sramotna nečist, ki jo olika in kultura, etika in
gramatika mažejo z vsemi barvami; skratka, pošast
nagona, ki mu mati Narava "lahko svetuje samo
zločin."(16)
Samo po sebi je razumljivo, da se bo — brez
rdečkastih kril Arh(angela) na nebu — Dvojnik, črni ali
padli angel (obe imeni napeljujeta na tisto zemeijskost
njegove eksistence!) tudi sam znašel v "novi vlogi".
Toda to "novo vlogo" smo že naglasili z njegovim
usrediščenjem med nebom in breznom, ker smo sprejeli
njegovo zemeljsko državljanstvo, oziroma zavrgli
krščansko vizijo pekla kot kazni in se približali k
arhetipskemu, ametafizičnemu in amoralističnemu,
arhaičnemu Hadu, kjer je vsakdo preprosto ohranil
tisto, kar si je prislužil v življenju. Zato smo se omejili
od mogočih ugovorov glede rabe srednjeveškega
demonološkega izrazja — pravzaprav: krščanskega —
zakaj očitno je, da je to večjidel le konvencionalni okvir,
metafora za reafirmirane antične, pogansko-mitske po-
dobe, pa tudi za mite našega časa. Ko potemtakem v
sodobni literaturi začnemo na veliko navajati "la sécula-
risation de l'enfer", to je posvetovijanje (laicizacijo)
pekla(17) — s pripombo, da Hudič in Pekel ne oprav-
ljata več dolžnosti, ki jima jih je namenil krščanski
moralni koncept(18) — opazimo, da smo s tem v resnici
začeli spoznavati pekel na zemlji. Ta proces ne moremo
raziskovati ločeno od sekularizacije neba; niti Raj ne
opravlja več svoje naloge. Aktualna demistifikacija
rezervata Dobrega in Zlega korenini v velikih odkritjih
renesanse: v analitičnem racionalizmu in klasični
Heladi.
"Posvetovljen pekel je zagospodaril življenju, kot vi-
dimo tudi pri Goyi — ustoličil se je s triumfom
iracionalnega — kot pravi Sedlmayr, sredi srca moderne
umetnosti, v nadrealizmu, ki ga avstrijski umetnostni
zgodovinar opredeljuje kot infernalizem."(19)
Ni dvoma, da je Sedlmayrova (pravzaprav) katak-
lizmična razlaga sekularizacije — vizija sveta, zgub-
ljenega zaradi izgube Boga — omejena zaradi svoje
eshatološko-krščanske tendence. Rekel bi še to, da
laiciziranje pekla ni — ne zgodovinski ne logični —
izraz evforično iracionalnega in zato ne domneva nuj-
nosti infernalizacije posvetnega. Če k temu rečemo še
to, da je Hudič nehal biti utelešenje Zla, če je hotel
utelesiti Absurd(20), potem ne bo odveč pripomba, da
je filozof Absurda postavil Nesmisel za načelo
človeškega bivanja, in da je, z druge strani. Inferno —
ki je institucija večne (torej: nedejavne) kazni — postal
orožje maščevanja, ne pa moralne koristi; da je prav
tako postal nesmiseln. Verjetno analitik ni opazil, kako
je genij Zla — s preobrazbo v glasnika Absurda — zlo
na večne čase zvezal z absurdom. Ko je bil zaradi
racionalistične derogacije pekel odvezan prilastka mo-
ralne kategorije, je bilo skupaj z njim iz vernikovih prsi
iztrgano tudi srce: strah ali temelj vere. Detronizirano,
posvetovljeno črno nebo v apogeju svoje banalizacije ni
moglo nahraniti nikakršnega — tudi ne nadrealističnega
— infernalizma.
V svetu, kjer šele polarizacija sil zagotavlja resnično
trdnost, kjer je šele z dialektičnim nasprotovanjem
dosežena dejavna, vitalna harmonija, je zemeljski,
udomačeni hudič vrh baudelairovske "verjetne pošast-
nosti", krona "mogočega absurda."(21 )
4
"Vse te spake, vsi ti živalski obrazi, vse te vražje
grimase so prežete s človečnostjo. Tudi s posebnega,
naravoznanstvenega stališča bi jih bilo težko obsoditi:
toliko analogije in harmonije je v vseh delih njihovega
bitja; z eno besedo, črto šiva, točko, kjer se stvarnost
spaja s fantastičnim, je nemogoče predreti; to je nejas-
na meja, ki je niti najbolj občutljiv analitik ne more
zarisati; zato je umetnost obenem transcendentna in
naravna. "(22)
Ko je veter sekularizacije zaloputnil rajska in
peklenska vrata, je laičnemu Hudiču ostala samo
zemlja: nova fantastika ni mogla ponuditi goreče harfe,
niti v halucinacijah in delirijih kozmografov pridobiti
odpisanih področij; največ, kar smo lahko pričakovali,
je bila motika sredi čela; instrument sanjskega polje-
delstva.
Na koncu teh beležk o topologiji fantastičnega bi
bilo treba iz zgodovinske, grške roke vzeti Noč, da bi jo
lahko vrnili k posvetnemu studencu, v katerem se je
okopal tudi Homer. Pomembnejša od helenske
preobleke na arhetipski podobi pobratene Smrti in Sna
je namreč univerzalna razširjenost tega motiva.
Uddâlaka v Chândogya-upaniéadi takole vpeljuje
sina v nauk: "Od mene se nauči, dragi, resnice o snu!
Ko pravimo za človeka, da spi, je združen z bivanjem.
Stopil je vase, zato pa pravimo, da spi."(23)
Vasarijevi biografski ljubosumnosti se lahko zah-
valimo, da je v apotezi Michelangela, s katero končuje
svoja Življenja, zapisal tudi verze, s katerimi je "neznani
pisec"(24) izrazil svojo prevzetost ob kiparjevi Noči(25):
Noč (...) živi, ker spi...
Med vrsticami Varljivih sanjskih naslad velikega
sanjača Francisca de Queveda y Villegasa najdemo
vzoren opis halucinantne ambivalence:
A zbudil sem se, šlo je, kar sem sanjal,
in videl sem, da sem ves v smrti živel,
in videl sem, da sem živeč, bil mrtev.^6)
Pa vendar bi komaj kje v svetovni literaturi našli
primer, ki bi ga lahko postavili ob stran prebojni, lahko
bi rekli absolutni fantastiki Shakespearovega in Tolsto-
jevega relativizma. V Hamietoyi zavesti je zbrisana
.zadnja meja med Snom in Smrtjo:
Umreti, spati, spati,
nemara sanjati...(27)
V zadnjem boju umirajočega kneza Andreja je
Hipnos tekmec Tanatosa; ubijalskim podobam
domišljije je postavljeno nasproti svitanje smrti:
"Še enkrat je pritisnilo z one strani. Poslednji nad-
človeški napori so zaman in obe polovici vrat se nes-
lišno odpreta. Tisto je v sobi in jê smrt. In knez Andrej
je umrl.
A v tem trenutku, ko je umrl, se je knez Andrej
spomnil, da spi, in tisti mah, ko je bil mrtev, je krčevito
napel vse moči in se prebudil.
'Da, to je bila smrt. Umrl sem — in sem se zbudil.
Da, smrt je prebujenje'..."(28)
Niti grenka Quasimodova trditev ("La vita non ê
sogno" — "Življenje ni sen"), ki jo poslušamo kot ukor
Calderonu ("La vida es sueno" — "Življenje je sen"),
niti vznemirjeni Goranov posnetek nove stvarnosti niti
približno ne izrekata tako radikalnega in materiali-
stičnega nasprotovanja mističnemu spoznavanju, kot ga
razširjata z novimi dokazi. Ko Goran piše: "Držati lastne
noge v rokah, iztikati lastne oči iz duplin kot bi bile na
elastiki, bruhati meče kot Janezovi angeli in demoni,
nositi v rokah lastna čreva in biti navzoč na lastnem
pogrebu — to niso sanje, temveč realistična podoba
naše stvarnosti"(29) — nam ne ostaja ničesar drugega
kot da sklenemo: kataklizmični Hipnos je že stopil na
ceste in okupiral Zemljo. Življenje ni postalo sen,
marveč se je sen spremenil v resničnost.
Prevedel Drago Bajt
1	Herakilt, fragment 89; nav. po: Branko Bošnjak, Grčka
filozofija. Matica hrvatska, Zagreb, 1956, str. 173.
2	Milica Nikolić, Ruska stihija sna (predgovor); gl.
Antologijo ruske fantastike, Nolit, Beograd, 1966, str. 30.
3	Upam, da ta parafraza zadeva smisel Izvirnika. Tisti, ki
ga to zanima, naj pogleda grški Izvirnik In znanstvene — toda
neusklajene — prevode: 1. Heraklit: Pričevanja In fragmenti
(fr. 26), Iz gr. prevedel dr. Niko Majnarlć, Matica hrvatska,
Zagreb, 1951; 2. Heraklit: O naravi (fr. 26), prevedel In komen-
tiral Miroslav Markovič, Kultura, Beograd, 1954.
4	V prizoru predstavljanja HIpnosa — vladarja "bogovom
vsem In vsem zemljanom vladaica" ki ga proseča Hera roti,
naj uspava Zevsove oči; Hlada, XIV, 231 (prim. Homerjevo Mlado,
posi. In uvod napisal Anton Sovrô, DZS, Lj., 1965, str. 284).
5	Prav tam, XVI; 671—672 in 681-682, str. 332.
6	'Toda rešila me Noč je...", gl. Mlado, XiV, 259 — 260,
nav. Izdaja, str. 285.
7	PrIm. Heraklit: O naravi, nav. Izd.; op. 2 (k fr. 26), str.
16.
8	André Breton: Manifeste dl surríallsme (1924), gl.
Manifest nadrealizma v knj.: Noč bliskov, pr. A. Berger,
Mladinska knjiga, Ljubljana, 1974 ("Kondor, 144"), str. 33.
9	Verjetni etimon za veko (Miklošič) bi bil vid, kar bi jo na
drugI strani po praslov. vid-, vôd- (Mažuranič) pripeljalo v stik
z vidati (t. j. zdravili), kar je prvotno pomenilo magično
ozdravljenje bolnika s pogledom, hipnozo aH kar: vid-anje
(prim. P. Skok: Etimologijski rječnik hrvatskoga III srpskoga
jezika. III, JAZU, Zagreb, 1973; gl. vjeđa In vtdati (se)). Potem
bi zatIsnUl veke dobesedno pomenilo obnevldetl, prItI ob vid.
10	Cari G. Jung, Pot do nezavednega, gl. Čovjek In nje-
govi simboli (pr. Iz angl. Marija In Ivan Salečič), Mladost,
Zagreb, 1973, str. 79.
11	Prim. Odisejo, XI, 627—640 In 488— 491, prev. A.
Sovrè, DZS, Lj. 1951, str. 169 In 165.
5
12	Fundamentalna, to je v podobah Izražena zavest o
dejavnem protislovju kot zakonitem redu — zavest o trajni
zvezi neba in zemlje, življenja In smrti, dneva in noči, sna In
budnosti, ognja in vode, bivanja in ne-bivanja; vendar nikoli
razmejenih do korenin, temveč združenih v nenehni dejavni
metamorfozi. Polarizacija elementov (bivanja) je splošen
pogoj dialektike, zato tudi dialektike noči.
13	Višina je od časov Dedala In Ikarja simbol privlačne
nevarnosti.
14	Najboljšo ponazoritev te primerjave bi lahko ponudila
primerjalna analiza Dantejevega Pekla in Raja.
15	Charles Baudelaire, Mon coeur mis â nu, IV/112, gl.
Mon coeur mis â nu — Fusées — Pensées éparses, Le Livre
de Poche, Pariz, 1972, str. 111.
16	Charles Baudelaire, Le peintre de la vie moderne, gl.
Curiosités esthétique — L'Art romantique et autres Oeuvres
critique, Editions Garnier Frères, Pariz, 1971, str. 490.
17	Fenomen, ki se — kot navajajo — začenja z delom
Hieronymusa Boscha.
18	Gl. Marcel Brion, L'Art fantastique. Éditions Gerard
and Co., Ven/lers, 1968, str. 193.
19	Marcel BrIon, nav. delo, prav tam.
20	Prav tam, str. 195.
21	Charles Baudelaire, Quelques caricaturistes étrangers,
gl. Curiosités esthétique..., nav. Izd., str. 298.
22	Prav tam, str. 298— 299.
23	Prim. (C.) Ve(ljačić): Bhavanga-sota, v: Filozofijski
rječnik, Matica hrvatska, Zagreb, 1965, str. 57.
24	Tega "neznanega pisca" je A. G. Matoš v članku М. A.
Buonarroti Simoni (1913) identificiral kot Karla Strozzija; gl.
Sabrana djela Antuna Gustava Matoša, zv. XI (0 likovnim
umjetnostima — Putopisi), JAZU-LIber-Mladost, Zagreb,
1973, str. 137. (Avtor teh verzov je bil pravzaprav mladi
Giovanni Strozzi.)
25	V mislih Imamo levo žensko figuro na grobnici Giuliana
de Medicija v grobni kapeli Medlčejcev v Firencah.
26	Zlatna knjiga španjolske poezije od XII. do XX.
stoljeća, sestavil In prev. Nikola Miličević, Nakladni zavod
Matice hrvatske, Zagreb, 1972, str. 127.
27	William Shakespeare: Hamlet, posi. O. Zupančič, DZS
Lj. 1968, str. 230.
28	L. N. Tolstoj: Vojna In mir, pr. V. Levstik, Cankarjeva
založba, Ljubljana, 1968 ("100 romanov", 39, zv. 4), str.
219-220.
29	Prim. Ivo Frangeš: Goranova lirika. Zbornik zagrebške
slavistične šole I, 1, 1973, str. 162.
Tzvetan Todorov
OPREDELITEV FANTASTIKE
(Drugo poglavje iz knjige introduction â la littérature
fantastique, Uvod v fantastično književnost, 1970)
Osnovna opredelitev fantastike. — Mne-
nja predhodnikov. — Fantastika v delu
Manuscrit trouvé â Saragosse (Rokopis
iz Saragose). — Ponovna, jasnejša in
natančnejša opredelitev fantastike. —
Druge opredelitve, odmiki. — Izjemen
primer fantastike: Aurélia Gérarda Ner-
vale.
Alvare, glavna oseba v Cazottovem romanu Le
Diabie amoureux (Zaljubljeni hudič), že nekaj mesecev
živi z bitjem ženskega spola, za katerega misli, da je zli
duh; hudič ali kateri izmed njegovih pomagačev! To
bitje se je namreč pojavilo na način, ki jasno
dokazuje, da gre za predstavnika drugega sveta; nje-
govo izrazito človeško obnašanje (bolje, žensko vede-
nje), resnične rane, ki jih dobiva, vse to pa skoraj doka-
zuje, da gre preprosto za ljubečo žensko. Kadar Alvare
sprašuje, od kod je prišla, mu Biondetta odgovarja: "Po
svojem izvoru sem Silfida, in sicer ena izmed naj-
pomembnejših..." (str. 198(1)). Ali pa Silfide sploh
obstajajo? "Ničesar nisem razumel od tega, kar sem
slišal," nadaljuje Alvare. "Kaj je sploh bilo mogoče
razumeti v moji dogodivščini? Vse se mi zdi kot sanje,
sem si govoril; kaj pa je človeško življenje sploh dru-
gega? Samo bolj nenavadno sanjam, kot drugi, to je
vse. (...) Kaj je mogoče? Kaj je nemogoče?" (str.
200-201).
Alvare torej okleva, sprašuje se (skupaj z bralcem),
če so stvari, ki se mu godijo, resnične, če so reči, ki ga
obdajajo, resničnost (kar pomeni, da Silfide obstajajo),
ali pa gre preprosto za slepilo, ki se v tem primeru kaže
v obliki sanj. Alvaru se kasneje zgodi, da spi z isto žen-
sko, ki je morda hudič; ker ga je strah takšne možnosti,
se spet sprašuje: "Sem morda spal? Bi me lahko dole-
tela tolikšna sreča, da bi bilo vse, kar se mi je zgodilo,
le sanjsko?" (str. 274). Njegova mati misli kot on:
"Sanjali ste tako o kmetiji kot o njenih prebivalcih" (str.
281). Dvoumnost je prisotna vse do konca dogodiv-
ščine: gre za resničnost ali za sanje? resnico ali
slepilo?
Tako se znajdemo sredi fantastike. V svetu, ki je
naš in nič drugače, ki ga dobro poznamo, v katerem ni
hudičev, silfid ali vampirjev, pride do pripetljaja, ki ga
ni mogoče razložiti z zakoni nam domačnega sveta.
Človek, ki zazna dogajanje, se mora odločiti za eno
izmed dveh možnosti: ali gre za čutno slepilo, proizvod
domišljije, ob čemer se zakoni sveta prav nič ne spre-
menijo; ali pa se je stvar resnično pripetila, je sestavni
del resničnosti, ki jo v tenn prinneru uravnavajo nam
neznani zakoni. Ali je hudič slepilo, domišljijsko bitje;
ali pa resnično obstaja, prav kot vsa ostala živa bitja:
samo s to razliko, da ga le redko srečamo.
Fantastika pokriva prav čas te negotovosti; takoj ko
izberemo ta ali oni odgovor, iz fantastike preidemo v
sosedno zvrst, čudno/nenavadno (étrange) ali čudežno
(merveilleux). Fantastika je omahovanje, ki ga občuti
bitje, vajeno samo naravnih zakonov, v odnosu do
dogodka, ki je na videz nadnaraven.
Koncept fantastike je torej opredeljen z odnosom do
konceptov resničnega in umišljenega: oba zaslužita več
kot le bežno omembo. Vendar bomo razpravo o tem
prihranili za zadnje poglavje naše študije.
Je takšna opredelitev vsaj izvirna? Drugače obliko-
vano jo lahko najdemo že v 19. stoletju.
Najprej pri ruskem filozofu in mistiku Vladimiru
Solovjovu: "V pravi fantastiki mora biti vedno dana
zunanja in formalna možnost za preprosto razlago
pojavov, vendar mora obenem tej razlagi povsem manj-
kati notranja verjetnost" (citira Tomaševski, str. 288(2)).
Nenavaden pojav lahko razložimo na dva načina, z
vzroki, ki so po tipu naravni ali nadnaravni. Možnost
omahovanja med obema pa ustvarja fantastični učinek.
Nekaj let zatem je angleški pisec, usmerjen pred-
vsem k zgodbam o prikaznih, Montague Rhodes James,
povzel isto s skoraj enakimi izrazi: "Včasih je potrebno
imeti na voljo izhod za nadnaravno razlago, vendar
moram dodati: ta vrata naj bodo dovolj ozka, da ne
moremo skoznje" (str. Vl(3)). Spet se torej ponujata dve
možnosti.
Še mlajše nemško mnenje: "Junak neprestano jasno
čuti nasprotje med obema svetovoma, resničnim in fan-
tastičnim, in celo sam je začuden ob izjemnih rečeh, ki
ga obdajajo" (Olga Reimann(4)). Spisek bi lahko
nadaljevali v neskončnost. Vseeno pa zaznamujmo raz-
liko med prvima dvema opredelitvama in tretjo: pri prvih
dveh med možnostma omahuje bralec, pri slednji oseba
v delu; k tej postavki se bomo kmalu vrnili.
Kar zadeva opredelitve fantastike, ki jih najdemo v
Franciji, in sicer v novejših zapisih, moramo ugotoviti,
da ne nasprotujejo naši, čeprav se morda od nje razli-
kujejo. Ne bomo se predolgo zadrževali z naštevanjem,
vendar bomo navedli nekaj primerov iz "vzorčnih"
besedil. Castex piše v svojem delu Le Conte fantastique
en France (Fantastična pripoved v Franciji): "Za fan-
tastiko... je značilen... nenaden poseg skrivnostnega
sredi resničnega življenja" (str. 8(5)). V svojem delu
L'Art et la Littérature fantastique (Umetnost in fantasti-
čna književnost) pravi Louis Vax: "Fantastična pripo-
ved... nam sredi resničnega sveta, v katerem živimo,
zelo rada predstavlja ljudi, kakršni smo tudi sami, ki se
naenkrat soočijo z nerazložljivim" (str. 5(6)). In Roger
Caillois, v delu Au coeur du fantastique (Sredi fan-
tastike): "Fantastika vedno pomeni razdor v sprejetem
redu, vdor nesprejemljivega v nespremenljivo vsakdanjo
legalnost" (str. 161(7)). Kot vidimo, naštete opredelitve
hote ali nehote dopolnjujejo druga drugo: v vseh treh
primerih gre za "skrivnost", za "nerazložljivo",
"nesprejemljivo", kar se vključuje v "resnično življenje"
ali "resnični svet" ali celo "nespremenljivo vsakdanjo
legalnost".
Omenjene opredelitve se v glavnem prekrivajo s
tisto, ki so jo ponudili pisci, navedeni na prvem mestu,
in ki je že predvidela obstoj dveh vrst dogodkov, iz
naravnega in nadnaravnega sveta; vendar je opredelitev
Solovjova, Jamesa itd. razen tega naglašala tudi
možnost za dvojno razlaganje nadnaravnega dogodka,
se pravi dejstvo, da nekdo mora izbirati med razlagama.
Torej je bila njihova opredelitev bolj prepričljiva, boga-
tejša; iz nje izhaja tudi opredelitev, ki jo ponujamo mi
sami. Poleg drugega poudarjamo še diferencialni značaj
fantastike (kot ločnico med nenavadnim in čudežnim),
ki je ne proglašamo za substanco (kot počnejo Castex,
Caillois, itd.). Splošneje rečeno, ugotoviti moramo, da
se zvrst vedno opredeljuje v odnosu na sosednje zvrsti.
Vendar opredelitvi manjka jasnosti, in v tem
moramo iti dlje od svojih predhodnikov. Ugotovili smo
že, da ni bilo jasno povedano, če naj omahuje bralec ali
oseba; pa tudi ne, kakšni so odtenki omahovanja. Le
Diabie amoureux (Zaljubljeni hudič) nudi preskromno
snov za podrobnejšo analizo: omahovanje in dvom v
tem delu le za trenutek pritegneta našo pozornost. Zato
se bomo oprli na drugo knjigo, napisano približno dvaj-
set let kasneje, ki nam bo omogočila zastavitev večjega
števila vprašanj; knjigo, ki kar najbolj prepričljivo
začenja obdobje fantastične pripovedi: Le manuscrit
trouvé à Saragose (Rokopis Iz Saragose) Jana Potoc-
kega.
Najprej se soočimo z vrsto dogodkov, od katerih niti
eri sam, če ga ločimo od drugih, ne nasprotuje zako-
nom narave, kakršne poznamo skozi izkušnje; vendar že
njihovo kopičenje sproža probleme. Alphonse van
Worden, junak in pripovedovalec knjige, potuje čez
gorovje Sierra Morena. Nenadoma njegov "zagal"
Moschito izgine; nekaj ur kasneje izgine tudi hlapec
Lopez. Prebivalci dežele trdijo, da jih nadlegujejo
duhovi: gre za pred kratkim obešena bandita. Alphonse
prispe do osamljene krčme, kjer želi prespati; ko pa
prvič udari polnoč, "napol gola črna lepotica, ki v vsaki
roki drži baklo" (str. 56(8)) vstopi v njegovo sobo in ga
povabi, naj ji sledi. Odvede ga do podzemne dvorane,
kjer ga pričakata mladi, lepi in le skromno oblečeni
sestri. Ponudita mu jedačo in pijačo. Alphonse pri sebi
zaznava nenavadne občutke in porodi se mu dvom:
"Nisem več vedel, če sem z ženskama ali z zahrbtnima
ženskima demonoma" (str. 58). Pripovedujeta mu o
svojem življenju in izkaže se, da sta njegovi sestrični.
Vendar njuno pripoved prekine prvj petelinji klic; in
Alphonse se spomni, da "duhovi, kot vemo, delujejo le
med polnočjo in prvim petelinjim klicem" (str. 55).
Vse to seveda ne odstopa kaj preveč od naravnih
zakonov, kakršnih smo vajeni. Največ, kar jahko
rečemo, je ugotovitev, da gre za nenavadne dogodile, za
čudna naključja. Naslednji korak pa je odločilen:
dogodi se nekaj, česar razum ne more več razložiti.
7
Alphonse leže v posteljo, kjer se mu pridružita sestri
(ali pa samo sanja o tem), in le eno je res: ko se zbudi,
ni nič več v postelji in ne v podzemni dvorani. "Videl
sem nebo. Opazil sem, da sem na prostem. (...) Ležal
sem pod vislicami v dolini Los Hermanos. Trupli
Zotovih bratov nista več viseli, pač pa sta ležali ob
meni" (str. 68). To je torej prvi nadnaravni dogodek:
lepi mladenki sta se spremenili v smrdeči trupli.
Alphonse še vedno ni prepričan o obstoju nadnarav-
nih sil: to bi izničilo omahovanje (s čimer bi bilo konec
fantastike). Išče kraj, kjer bi lahko prenočil, in prispe
pred kočo puščavnika; v njej sreča obsedenca
Pascheca, ki mu pove svojo zgodbo, in ta je nenavadno
podobna Alphonsovi. Pascheco je neke noči spal v isti
gostilni; odšel je v podzemno dvorano in prebil noč v
postelji skupaj s sestrama; naslednje jutro se je zbudil
pod vislicami, leže med truploma. Ob podobnosti med
zgodbama postane Alphonse oprezen. Puščavniku
kasneje celo pojasni, da ne verjame v duhove, in
Paschecove muke razloži na naraven način. Enako
pojasnjuje tudi svoje pripetljaje: "Prav nič nisem
dvomil, da sta moji sestrični ženski iz mesa in krvi. Na
to me je opozarjal nedoločljiv občutek, močnejši od
vsega, kar so mi pripovedovali o moči demonov. Kar pa
zadeva potegavščino z vislicami, pod katere so me
spravili, me je resnično spravila v nejevoljo" (str.
98—99).
Prav. Novi pripetljaji pa bodo spet obudili
Alphonsove dvome. Sestrični ponovno sreča v neki
jami; neke noči pa prideta celo k njemu v posteljo.
Pripravljeni sta sneti svoja deviška pasova: vendar
zahtevata, naj Alphonse v zameno sname krščansko
relikvijo, ki jo nosi okoli vratu; na njeno mesto ena
izmed sester položi kito svojih las. Komaj je potešen
prvi zanos ljubezni, je slišati zvon, ki bije polnoč... V
sobo stopi moški, nažene sestri in Alphonsu zagrozi s
smrtjo; nato ga prisili, da spije neki napoj. Naslednje
jutro se Alphonse, kot si lahko predstavljamo, zbudi pod
vislicami, poleg trupel; okoli vratu nima več kite las,
pač pa vrv obešencev. Ko se spet ustavi v gostilni, v
kateri je prebil že prvo noč, med režami na podu nena-
doma opazi relikvijo, ki so mu jo sneli v jami. "Nič več
nisem vedel, kaj sem počel... Začel sem si domišljati,
da sploh nisem odšel iz nesrečne krčme in da so
puščavnik, inkvizitor (primer nekoliko dlje) in brata Zoto
le prikazni, ki jih je ustvarila čarovna omama"
(142—143). Kot da bi se morala tehtnica spet nagniti,
kmalu naleti na Pascheca, ki ga je bežno srečal med
zadnjim nočnim pripetljajem, in ta poda povsem
drugačno inačico dogodka: "Mladi bitji sta ga najprej
božali, nato pa sta mu z vratu sneli relikvijo, in od tedaj
dalje sta v mojih očeh izgubili vso svojo lepoto, v njiju
sem celo spoznal obešenca iz doline Los Hermanos.
Mladi odličnik, ki ju je še vedno imel za ljubki bitji, pa
jima je govoril kar najnežnejše besede. Tedaj je eden
izmed obešencev snel z vratu vrv in jo nadel odličniku,
ki je svojo hvaležnost izrazil s ponovnim božanjem.
Končno so potegnili zaveso in ne vem, kaj so počeli,
vendar mislim, da so grozno grešili" (str. 145).
Kaj verjeti? Alphonse ve, da je prebil noč z ljube-
čima ženskama; kaj pa naj misli o jutru pod vislicami,
vrvi okoli vratu, relikviji v krčmi, Paschecovi pripovedi?
Negotovost in omahovanje sta na vrhuncu. Razvnema ju
dejstvo, da druge osebe Alphonsu ponujajo nadnaravno
razlago pripetljajev. Inkvizitor, ki aretira Alphonsa in mu
grozi z mučenjem, ga recimo vpraša: "Ali poznaš
tuniški princesi? Ali bolje, brezčastni čarovnici,
odvratna vampirja in utelešena demona?" (str. 100).
Rebecca, Alphonsova gostiteljica, kasneje pravi:
"Vemo, da gre za ženska demona, ki jima je ime Emina
in Zibeddé" (str. 159).
Ko je nekaj dni sam, Alphonse spet čuti, da se mu
vračajo moči razuma. Skuša najti "realistično" razlago
dogodkov. "Tedaj sem se spomnil besed, ki so ušle
Don Emmanuelu de Saju, guvernerju tega mesta, in mi
dale slutiti, da mu skrivnosten obstoj Gomélezov ni
povsem tuj. Prav on mi je odredil oba hlapca, Lopeza in
Moschita. Vbil sem si v glavo, da sta me na njegov
ukaz zapustila, ko sem po nesreči zašel v dolino Los
Hermanos. Sestrični in celo Rebecca, vse tri so mi
pogosto dale vedeti, da me hočejo preizkusiti. Morda
so mi V krčmi dali napoj, ki me je uspeval, nato pa ni
bilo lažjega, kot da so me med spanjem odnesli pod
usodne vislice. Pascheco bi lahko izgubil okov povsem
drugačnih okoliščinah kot v ljubezenskih dogodivščinah
z obešencema, njegova strah zbujajoča pripoved pa bi
bila lahko samo pravljica. Puščavnik, ki se je trudil raz-
vozlati mojo skrivnost, je bil gotovo ovaduh Gomélezov
in je hotel le preizkusiti mojo molčečnost. Rebecca,
njen brat, Zoto in vodja ciganov pa so se morda tudi
domenili, da bodo preizkusili moj pogum" (str. 227).
Razprava s tem še ni rešena: drobni pripetljaji bodo
Alphonsa spet usmerili k nadnaravnim razlagam. Skozi
okno vidi ženski, za kateri misli, da sta slavni sestri; ko
pa se jima približa, odkrije neznana obraza. Kasneje
bere hudičevsko zgodbo, ki je tako zelo podobna nje-
govi, da prizna: "Skoraj bi verjel, da so demoni oživili
trupli obešencev, samo da bi me preslepili" (str. 173).
"Skoraj bi verjel": to je formula, ki povzema duh
fantastike. Slepa vera, kakor tudi popolna nejevera bi
nas odvedli proč od fantastike; življenje ji daje prav
negotovo omahovanje.
Kdo v tej zgodbi omahuje? Takoj nam je jasno:
Alphonse, se pravi junak, oseba. Prav on mora skozi
vse dogajanje izbirati med dvema razlagama. Če pa bi
bil bralec seznanjen z "resnico", če bi vedel, v katero
smer mora iskati, bi bil položaj povsem drugačen. Fan-
tastika torej zahteva vključevanje bralca v svet oseb;
določa se skozi bralčevo dvoumno dojemanje opisanih
dogodkov. Takoj moramo razložiti, da pri našem pojmo-
vanju ne gre za tega ali onega posamičnega ali res-
ničnega bralca, pač pa za "funkcijo" bralca, ki je nujno
vsebovana v besedilu (kot je v njem nujno vsebovana
tudi funkcija pripovedovalca). Dojemanje tega v bese-
dilu vsebovanega bralca je jasno zapisano v delu, enako
8
natančno kot tudi ravnanje oseb. Omahovanje bralca je
torej prvi pogoj za fantastiko. Ali pa je potrebno, da se
bralec poistoveti z eno izmed oseb, tako kot v Zaljublje-
nem hudiču ali v Rokopisu? Drugače povedano, ali je
nujno, da je omahovanje predstavljeno znotraj dela?
Večina besedil, ki izpolnjujejo prvi pogoj, običajno
zadosti tudi drugemu. Vendar najdemo izjeme: tako na
primer v delu Véra Villiersa de 1'lsle-Adama. Tu se
bralec sprašuje o oživitvi grofove žene, o pojavu, ki
nasprotuje naravnim zakonom, ga pa potrjuje vrsta
drugorazrednih znakov. Vendar tega omahovanja ne
zasledimo niti pri eni osebi: ne pri grofu d'Atholu, ki je
trdno prepričan v Vérino drugo življenje, ne pri starem
služabniku Raymondu. Bralec se torej ne istoveti z ose-
bami in omahovanja v besedilu ne najdemo. Kar zadeva
istovetenje z osebami, bomo rekli, da gre za neobvezen
pogoj fantastike: zvrst lahko obstaja, ne da bi ga upošte-
vala; večina fantastičnih del pa se temu pogoju podreja.
Ko bralec izstopi iz sveta oseb in se vrne k lastnim
izkušnjam (k praksi bralca), fantastiki grozi nova nevar-
nost. Nevarnost, ki se skriva v razlagi besedila.
Nekatere pripovedi vsebujejo nadnaravne elemente,
ne da bi se bralec kdaj vprašal, kakšne vrste so, ker
vnaprej ve, da jih ne sme jemati dobesedno. Če govo-
rijo živali, se v nas ne prebudi dvom: vemo, da moramo
besede jemati v drugem smislu, v smislu, ki mu pra-
vimo alegoričen.
V pesništvu zasledimo nasproten položaj. Pesniško
besedilo bi pogosto lahko označili za fantastično, če bi
od pesništva seveda zahtevali, da nekaj predstavlja.
Vendar si tega vprašanja ne zastavljamo: če je recimo
rečeno, da "pesniški jaz" odleti v nebo, ni to nič druge-
ga kot besedna sekvenca, ki jo moramo jemati kot tak-
šno, ne da bi poskušali presegati besede.
Fantastika torej vsebuje nenavaden dogodek, ki
sproži omahovanje tako pri bralcu kot pri junaku; obe-
nem pa narekuje poseben način branja, ki ga zaenkrat
lahko opredelimo skozi negacijo: biti ne sme ne "pes-
niški" ne "alegoričen". Če se spet vrnemo k Rokopisu,
vidimo, da je zadoščeno tudi tej zahtevi: na eni strani
nam prav nič ne omogoča, da bi takoj alegorično pojas-
nili opisane nadnaravne dogodke; po drugi plati pa so ti
dogodki povsem jasno podani, moramo si jih predstav-
ljati, ne pa besede, ki jih označujejo, razumeti samo kot
kombinacijo lingvističnih enot. V naslednjem stavku
Rogera Cailloisa najdemo prav podatek o tej lastnosti
fantastičnega besedila: "Ta vrsta podob je postavljena
prav na sredo fantastike, na pol poti med tem, kar sem
imenoval neskončne podobe, in omejene podobe... Prve
delujejo po načelu nepovezanosti in odločno zavračajo
vsakršen pomen. Druge pa natančno določena besedila
prevajajo v simbole, ki jih s pomočjo njim lastnega slo-
varja ponovno dobesedno pretvorimo v ustrezajoče
oblike izražanja" (str. 172).
Zdaj smo tako daleč, da lahko dopolnimo in dode-
lamo našo opredelitev fantastike. Ta zahteva, da so
izpolnjeni trije pogoji. Besedilo mora najprej prisiliti
bralca, da svet oseb sprejema kot svet živih ljudi in da
omahuje med naravno in nadnaravno razlago opisanih
dogodkov. Nadalje se lahko omahovanje prenese tudi
na katero od oseb; vlogo bralca torej prevzame oseba v
delu, obenem pa je omahovanje opisano, postane ena
izmed tém v delu; v primeru naivnega branja se resnični
bralec istoveti z osebo v delu. Slednjič je potrebno, da
bralec do dela zavzame določeno stališče: zavrniti mora
tako alegorično kot "pesniško" razlago pojavov. Ome-
njeni trije pogoji nimajo enake vrednosti. Prvi in tretji
sta resnično sestavni del zvrsti; za drugega ni nujno, da
bi bil izpolnjen. Vseeno pa večina primerov zadošča
vsem trem pogojem.
Kako se te tri značilnosti vključujejo v model dela,
kakršnega smo na kratko predstavili v prejšnjem pog-
lavju? Prvi pogoj se navezuje na verbaini vidik besedila,
natančneje, na to, kar imenujemo "privide": fantastika
je poseben primer splošnejše kategorije "dvoumnega
privida". Drugi pogoj je bolj zapleten: na eni strani se
navezuje na sintaktični vidik, ker predvideva obstoj
oblikovnega tipa enot, povezanih z odnosom, ki ga
imajo osebe do dogodkov v delu, te enote lahko ime-
nujemo "reakcije", za razliko od "akcij", ki običajno
pogojujejo potek zgodbe. Na drugi strani se navezuje
na semantični vidik, ker gre za predstavljeno tèmo, in
sicer tèmo zaznavanja in njegovega zapisa. Tretji pogoj
je splošnejši in presega razdelitev na vidike: gre za izbi-
ranje med različnimi načini (in ravninami) branja.
Naša opredelitev je zdaj gotovo dovolj jasna. Da bi
jo povsem upravičili, jo spet primerjajmo z nekaterimi
drugimi opredelitvami, tokrat s takšnimi, pri katerih
bomo namesto podrobnosti z našo iskali razlike. S
sistematičnega zornega kota lahko začnemo z različnimi
pomeni besede "fantastika".
Vzemimo najprej pomen, ki je le redko izražen, pri-
haja pa prvi na misel (namreč pomen, ki ga najdemo v
slovarju): v fantastičnih besedilih pisec podaja
dogodke, za katere ni nujno, da so se zgodili v živ-
ljenju, če ostajamo znotraj občega védenja posamične
dobe, ki opredeljuje, kaj se lahko zgodi in kaj ne; tako
najdemo v slovarju Petit Larousse: "kjer se pojavljajo
nadnaravna bitja: fantastične pripovedi." V resnici lahko
dogodke označimo kot nadnaravne; čeprav je nadna-
ravno tu literarna kategorija, za nas ni pomembna.
Nikakor si ne moremo predstavljati zvrsti, ki bi združe-
vala prav vsa dela, v katerih se pojavJ nadnaravno, in bi
zato morala zajeti tako Homerja kot Shakespeara, Cer-
vantesa kot Goetheja. Nadnaravno del ne opredeljuje
dovolj od blizu, njegovo področje je vse preširoko.
Med teoretiki je mnogo bolj razširjeno sta-
lišče, da se je treba pri opredeljevanju fantastike po-
staviti na bralčevo mesto: ne na mesto bral-
ca, ki je že vključen v delo, pač pa resnič-
nega bralca. Kot predstavnika te usmeritve bomo
vzeli H. P. Lovecrafta, ki je tudi sam pisec fantastičnih
zgodb in je nadnaravnemu v književnosti namenil teore-
tično delo. Po Lovecraftovem mnenju se kriterij za fan-
tastiko ne skriva v delu, pač pa v izkušnji posamičnega
bralca: ta izkušnja pa mora biti strah. "Vzdušje je pri
9
vsem najpomembnejše, kajti odločilni kriterij izvirnosti
(fantastike) ni v strukturi zapleta, pač pa v ustvarjanju
posebnega vtisa. (...) Fantastične pripovedi zato ne
moremo soditi na osnovi piščevih namer in mehanizmov
zapleta, pač pa v smislu čustvene zgoščenosti, ki jo
sproži. (...) Pripoved je fantastična, če je bralca pre-
prosto močno strah ali groza, če občuti prisotnost
nenavadnih svetov in sil" (str. 169). Teoretiki fantastike
pogosto omenjajo občutek strahu in zmeue, čeprav je
možnost dvojne razlage po njihovem mnenju nujen
pogoj za zvrst. Peter Penzoldt piše; "Razen pravljic so
vse nadnaravne zgodbe srhljivke, ki nas silijo, da se
sprašujemo, če stvari, za katere menimo, da so čista
domišljija, morda v resnici ne obstajajo" (str. 910). Tudi
Caillois za "temeljni kamen fantastike" predlaga "obču-
tek nerazložljive nenavadnosti" (str. 30).
Presenetljivo je, da še danes izpod peresa resnih
kritikov prihajajo takšne sodbe. Če vzamemo njihove
izjave dobesedno in upoštevamo, da občutek strahu
navezujejo na bralca, bi morali sklepati (gre misel naših
piscev v to smer?), da je zvrst nekega dela odvisna od
hladnokrvnosti oeročega. Prav tako ne moremo določiti
zvrsti, če občutek strahu iščemo pri osebah; najprej,
tudi pravljice so lahko zastrašujoče, na primer Per-
raultove pripovedke (nasprotno od tega, kar trdi
Penzoldt); na drugi strani pa obstajajo fantastične
zgodbe, v katerih ni sledu o strahu: pomislimo na tako
različna besedila, kot sta Hoffmanova Princesa Bram-
billa ali Véra Villiersa d'Isle-Adama. Strah je pogosto
povezan s fantastiko, vendar ni pogoj zanjo.
Naj se zdi še tako nenavadno, so nekateri pisci
iskali kriterij za razpoznavanje fantastike pri samem
avtorju pripovedi. Primer za takšno pojmovanje spet
najdemo pri Cailloisu, ki se očitno ne boji protislovij.
Poglejmo, kako Caillois oživlja romantično podobo
navdihnjenega pesnika: "Fantastika potrebuje nekaj
nehotenega, vsiljenega, zaskrbljenega in obenem
zaskrbljujoče spraševanje, ki nenadoma vznikne iz
neznanih globin, ki ga avtor mora sprejeti takšno, kakr-
šno se pojavi pred njim..." (str. 46); ali še dalje: "Že
spet fantastika, ki je ne pogojuje želja po spravljanju
bralca iz tira, pač pa kot proti avtorjevi volji, skoraj
tako, da se je ne zaveda, vre iz dela, na koncu pa se
izkaže za najbolj prepričljivo" (str. 169). Ugovori proti
takšni "intentional fallacy" so danes tako zelo znani, da
jih ne nameravamo ponovno oblikovati.
Še manj pozornosti zaslužijo drugi poskusi oprede-
litve, ki se pogosto opirajo na besedila, ki sploh niso
fantastična. Fantastike ni mogoče opredeliti kot nas-
protje zvestega posnetka resničnosti in naturalizma. Pa
tudi ne na način, kot to počne Marcel Schneider v knjigi
La Littérature fantastique en France (Fantastična
književnost v Franciji): "Fantastika izrablja notranji
prostor; povezana je z domišljijo, življenjsko tesnobo in
upanjem na odrešitev" (str. 148—149(11)).
Rokopis iz Saragose se je pokazal kot primer
omahovanja med resničnim in (recimo) siepilnim:
spraševali smo se, če to, kar vidimo, ni prevara ali
napaka v dojemanju. Drugače povedano, dvomili smo,
kako naj razlagamo dogodke, ki jih zaznavamo. Obstaja
pa še različica fantastike, kjer omahujemo med res-
ničnim in domišljijskim. V prvem primeru nismo dvomili
o tem, če je do dogodkov res prišlo, pač pa o tem, če
je naše razumevanje pravilno. V drugem primeru pa se
sprašujemo, če stvar, ki jo zaznavamo, ni vendar samo
plod domišljije. "Le s težavo razlikujem med tem, kar
vidijo moje oči resničnosti, in tem, kar vidi moja
domišljija", pravi ena izmed oseb pri Achimu von
Arnimu (str. 222(12)). Do "napake" lahko pride iz raz-
ličnih vzrokov, ki jih bomo raziskali kasneje; naj na tem
mestu navedemo značilen primer, kjer "napako" pripi-
sujejo norosti: to je Hoffmannova Princesa Brambilla.
V življenju ubogega igralca Ciglia Fave pride med
rimskim karnevalom do nenavadnih in nerazumljivih
dogodkov. Zdi se mu, da je postal princ, da se je zalju-
bil v neko princeso in da se mu dogajajo neverjetne
reči. Večina ljudi, ki ga obkrožajo, pa mu zagotavlja, da
se sicer nič ne dogaja, da pa je on. Giglio, znorel. To
meni tudi signor Pasquale: "Signor Giglio, dobro vem,
kaj se vam je zgodilo; ves Rim to ve, bili ste prisiljeni
zapustiti gledališče, ker se vam je v glavi premaknilo..."
(III. del, str. 27(13)). Zgodi se, da Giglio sam podvomi v
svoj razum: "Včasih je bil celo pripravljen verjeti, da
imata signor Pasquale in mojster Bescapi prav, ko mi-
slita, da je malo prismojen" (str. 42). Tako je Giglio
(skupaj z implicitnim bralcem) ujet v dvom, ne da bi
vedel, če je to, kar ga obdaja, plod njegove domišljije
ali ne.
Temu preprostemu in zelo pogostemu postopku
lahko postavimo nasproti drugega, ki se zdi mnogo red-
kejši in kjer spet prihaja do veljave norost — vendar na
drugačen način — in ustvarja potrebno dvoumnost. Pri
tem mislimo na Nervalovo Aurélio. Kot vemo, pripo-
veduje ta knjiga o prividih, ki jih je imel nekdo v ob-
dobju norosti. Pripoved je pisana v prvi osebi: vendar
jaz na videz pokriva dva različna človeka: tistega, ki
zaznava neznane svetove (in živi v preteklosti), ter
pripovedovalca, ki prepisuje vtise prve osebe (slednja
živi v sedanjosti. Na prvi pogled fantastike tu ni: ne za
osebo, ki svojih prividov ne jemlje kot norost, pač pa
so po njenem jasnovidnejša podoba sveta (torej se
postavlja v čudežno); ne za pripovedovalca, ki ve, da so
prividi plod norosti ali sanj, ne pa resničnosti (z njego-
vega zornega kota se pripoved navezuje le na nena-
vadno). Vendar besedilo ne deluje tako: Nerval ustvarja
dvoumnost na drugi ravni, tam, kjer je ne pričakujemo;
in Aurélia ostaja fantastična zgodba.
Najprej je treba upoštevati, da oseba ni povsem
prepričana o tem, kako naj pojasni dogodke: včasih
sicer posumi v norost, vendar svoje slutnje nikoli ne
privede do gotovosti. "Ko sem se znašel med blazneži,
sem šele doumel, da je bilo dotlej zame vse le slepilo.
Vseeno pa se mi je zdelo, da se obljube, ki sem ji
pripisoval boginji Izidi, uresničujejo skozi vrsto preiz-
kušenj, ki mi jih je bilo usojeno prestati" (str. 301(14)).
Pripovedovalec obenem ni čisto prepričan, da je vse.
10
kar se je osebi zgodilo, res slepilo; celo vztraja pri res-
ničnosti nekaterih dogodkov: "Pozanimal sem se zunaj,
nihče ni ničesar slišal. — In vendar sem še zdaj prepri-
čan, da je bil krik resničen in da je zatresel zrak žive-
čih..." (str. 281). Do dvoumnosti prihaja tudi zaradi
uporabe dveh postopkov pisanja, ki prevevata celotno
besedilo.
Nerval ju običajno uporablja skupaj; imenujeta se:
imperfekt in modalizacija. Naj ponovimo, da je za sled-
njo značilna uporaba uvajajočih izrazov, ki smisla
stavka ne spreminjajo, pač pa meniajo odnos med
oblikovalcem sporočanja in sporočenim. Stavka "Zunaj
dežuje" in "Zunaj morda dežuje" se na primer nanašata
na isto dejstvo; vendar, drugi izraža še negotovost
subjekta, ki govori, o resničnosti stavka, ki ga izjavlja.
Imperfekt ima podoben smisel: če pravim "Ljubil sem
Aurélio"{15), ne opredeljujem, če jo še vedno ljubim ali
ne; nadaljevanje je možno, vendar praviloma malo ver-
jetno.
Celotno besedilo Aurélie je prežeto s tema po-
stopkoma. V potrdilo naši trditvi bi lahko našteli
celotne strani. Tu je nekaj naključno izbranih primerov:
"Zdelo se mi je, da stopam v znano hišo... Stara
služkinja, ki sem jo klical za Marguerite in za katero se
mi je zdelo, da jo poznam od otroštva dalje, mi je
rekla... In domišljal sem si, da je duša mojega prednika
v tem ptiču... imel sem občutek, da padam v prepad, ki
prečka zemeljsko oblo. Čutil sem, da me brez bolečin
odnaša tok stopljene kovine... Imel sem občutek, da ta
tok sestavljajo žive duše v molekularnem stanju...
Postalo mi je jasno, da se predniki utelešajo v nekaterih
živalih in nas tako obiskujejo na zemlji..." (str.
259—260, podčrtujem jaz) itd. Če teh izrazov ne bi bilo,
bi se znašli v svetu čudežnega, brez kakršne koli pove-
zave z vsakdanjo in običajno resničnostjo; s pomočjo
teh izrazov pa ostajamo v obeh svetovih naenkrat. Poleg
tega imperfekt omogoča dovolj velik odmik osebe od
pripovedovalca, tako da stališča slednjega pravzaprav
ne poznamo.
Z vrsto vrinjenih stavkov se pripovedovalec oddalji
tudi od drugih ljudi, od "normalnega človeka", ali
točneje, od vsakdanje uporabe nekaterih besed (skratka,
jezik je osrednja téma Aurélie). "Obsegajoč to, čemur
ljudje pravijo razum", pravi na nekem mestu, in še:
"Vendar se zdi, da je šlo za slepilo mojega vida" (str.
256). Nadalje: "Moja navidezno nesmiselna dejanja so
bila podvržena temu, kar človeški um imenuje slepilo"
(str. 256). Občudujemo ta stavek: dejanja so "nesmi-
selna" (povezava z naravnim), vendar le "navidezno"
(povezava z nadnaravnim); podvržena so... slepilu
(povezava z naravnim), vendar ne "temu, čemur pra-
vimo slepilo" (povezava z nadnaravnim); razen tega
imperfekt pomeni, da tako ne razmišlja sedanji pripo-
vedovalec, pač pa oseba iz preteklosti. In še naslednji
stavek, povzetek dvoumnosti v Auréiii: "Morda vrsta
nesmiselnih prividov" (str. 257). — Pripovedovalec se
tako omeji od "normalnega" človeka in se približa
osebi: gotovost, da gre za norost, je ot)enem podvržena
dvomu.
Pripovedovalec bo šel še dlje: odkrito bo ponovil
stališče osebe, da so norost in sanje samo odraz
razuma višje stopnje. Poglejmo, kaj o tem meni oseba
(str. 266): "Pripovedi tistih, ki so me videli v takšnem
stanju, so me na določen način dražile, kajti videl sem,
da pripisujejo zablodam duha ravnanje ali besede, ki so
se skladale z različnimi stopnjami po mojem mnenju
logične vrste dogodkov" (kar ustreza stavku Edgarja
Poea: "Znanost nam še ni pojasnila, če norost je ali ni
najvišja stopnja razuma", H. G. S., str. 95(16)). In
nadalje: "Z mislijo, ki sem si jo vbil v glavo o sanjah, ki
naj bi človeku omogočale stike s svetom duhov, sem
upal..." (str. 290). Poglejmo zdaj, kako govori pripo-
vedovalec: "Skušal bom... zapisati vtise dolge bolezni,
ki se je vsa dogodila v skrivnostih mojega duha; — in
ne vem, zakaj se poslužujem izraza bolezen, kajti nikoli,
kar zadeva mene samega, se nisem bolje počutil.
Včasih sta se mi zdeli moja moč in sposobnost delo-
vanja kar podvojeni; domišljija mi je prinašala neskon-
čne užitke" (str. 251—252). Ali naslednje: "Naj bo kakor
koli, zdi se mi, da si človeška domišljija ni izmislila ni-
česar, kar ne bi bilo res v tem svetu ali v drugih sveto-
vih*, in nikakor nisem mogel dvomiti o stvareh, ki sem
jih tako natanko videl" (str. 276).
V obeh odlomkih se zdi, da pripovedovalec odkrito
izjavlja, kako so stvari, ki jih je videl med navidezno no-
rostjo, samo del resničnosti; da torej nikoli ni bil bolan.
Čeprav oba odlomka začenjata v sedanjiku, je zadnji
stavek spet v imperfektu; prav ta v bralčevo dojemanje
spet uvede dvoumnost. Nasprotni primer najdemo v
zadnjih stavkih Aurélie; "Bolj zdravo sem lahko presojal
o svetu slepil, v katerem sem nekaj časa živel. Kljub
temu sem srečen, da sem prišel do nekaterih spoz-
nanj..." (str. 315). Vse, kar je napisano pred tem, prvi
stavek navidezno odriva v svet norosti; zakaj pa takoj
zatem nastopi sreča zaradi prepričanj, do katerih je
pripovedovalec prišel?
Aurélia pomeni torej izviren in popoln primer
dvoumnosti v fantastiki. Ta dvoumnost se res vrti okoli
norosti; medtem ko smo se pri Hoffmannu spraševali,
če je oseba v njegovem delu nora ali ne, v tem primeru
vnaprej vemo, da se njeno vedénje imenuje norost;
izvedeti pa moramo (in tu pride do omahovanja), če
norost v bistvu ni višja stopnja razuma. V prejšnjem
primeru je omahovanje zadevalo dojemanje, zdaj zadeva
jezik; pri Hoffmannu omahujemo, kakšno ime naj damo
nekaterim dogodkom; pri Nervalu se omahovanje
prenaša v notranjost samostalnika: na njegov pomen.
Prevedla Metka Zupančič
Op. pr.: V delu Introduction à la littérature fantastique
Tzvetan Todorov vse pisce, kl jih omenja, razvršča po abeced-
nem redu na koncu knjige. Zaradi večje preglednosti smo se
odločili za opombe, ki dajejo natančne podatke, ko je delo v
besedilu prvič omenjeno. Pri tem ohranjamo paginacijo fran-
coskih Izvirnikov ali prevodov v francoščino, kot jo navaja
11
Todorov.
1	Gazette J., Le Diable amoureux, Paris, Le Terrain
Vague, 1960.
2	Tomaševski (Tomachevski) B., "Thématique", v: Théorie
de la littérature, Paris, Ed. du Seuil, 1965 (izbor iz besedil
ruskih formalistov, predstavitev Tz. Todorov, op. pr.).
3	James M. R., "Introduction", v: V. H. Collins (ed.),
Ghosts and Marvels, Oxford University Press, 1924.
4	Reimann O., Das Märchen bel E. T. A. Hoffmann,
München, Inaugural-Dissertation, 1926.
5	Castex P. G., Le Conte fantastique en France, Paris,
Corti, 1951.
6	Vax L., L'Art et la Littérature fantastique, Paris, P. U. F.
(coll. "Que sais-je?"), 1960.
7	Caillois R., Au coeur du fantastique, Paris, Gallimard,
1965.
8	Potočki J., Manuscrit trouve â Saragosse, Paris, Gal-
limard, 195в.
9	Lovecraft H. P., Supernatural Horror In Literature, New
York, Ben Abramson, 1945.
10	Penzoldt P., The Supernatural in Fiction, London,
Peter Nevill, 1952.
11	Schneider M., La littérature fantastique en France,
Paris, Fayard, 1964.
12	Arnim A. von, Contes bizarres, prev. Théophile Gautier
ml., Paris, Julliard (coll. "Littérature"), 1964.
13	Hoffmann E. T. A., Contes fantastiques (3 knjige), prev.
Loève-Veimar in nem., Paris, Flammarion, 1964.
14	Nerval G. de, Aurélia et autres contes fantastiques,
Ven/iers, Marabout, 1966.
15	Imperfekt, nedovršni pretekli čas, je v slovenščino
neprevedljiv; Todorov razlaga, kakšno vrednost Ima ta čas v
francoščini (op. pr.).
16	Poe E. A., Histoires grotesques et sérieuses (H. G.
S.), Paris, Garnier-Flammarion, 1966.
Jovica Aćin
FANTASTIKA IN KNJIŽEVNOST
v Platonovi idealni državi stoji pesnik na enem iz-
med najnižjih klinov hierarhične lestvice. Pesnik je, ka-
kor Sokrat prepričuje Glauka v zadnji knjigi Države, ki je
večji del posvečena prav pesništvu in ostalim umet-
nostim, za cele "tri stopnje od kralja in resnice". Enaka
nesreča kakor pesnika je pri Platonu zadela tudi slikarja
in vse druge mimetike ("posnemovalce", "imitatorje",
kakor se običajno prevaja). Vse vrste umetniških izrazov
sodijo v območje mimesis. S tem, ko je Platon določil
književnost kot mimesis, je utrl pot Aristotelu, ki je
kasneje, usodno vezan na to platonovsko kategorijo, v
svoji Poetiki izoblikoval pojem književnosti, katerega
prevlada je trajala vsaj do XIX. stoletja, prav do Kanta
in Hegla, kolikor nista mimesis že razumela in prevajala
kot imitacija, posnemanje. Toda tudi v poznejših
razumevanjih književnosti platonovska logika ni izgubila
svoje moči, čeprav je bila na primer z določitvijo umet-
nosti kot fikcije navidezno utišana.
Če je Platon vtisnil prvobitni metafizični pečat
zahodnjaški ideji umetnosti, ki ji naše mišljenje književ-
nosti in precejšnje število dominantnejših tipov reflek-
sije o književnem delu dolgujejo skoraj vse, kaj potlej
pomeni iztrgati "književnost" iz okovov platonizma,
sprostiti neko njeno zatirano, drugačno, produktivnejšo
idejo iz močnega okrilja platonovskih kategorij?
Najprej se je treba napotiti k mestu, kjer Platon naj-
bolj daljnosežno obravnava mimesis, in iz njene sence
izvesti motivacijo platonovske ideje. Najmočnejše me-
sto je obenem zmerom tudi najšibkejše. "Osebna izkaz-
nica" skoraj vsake Platonove misli in njenega razvijanja
je v tem, kako, kaj in od česa se distancira. Če se, na
primer, Sokrat distancira od sofistov, pa se ti ne
distancirajo od Sokrata. Na eni strani "filozof", na drugi
"sofist". To je Platonova delitev. Prav v dialogu Sofist
pa beremo razmišljanje, katerega ideja prefigurira ves
platonizem. Razglabljanje je posvečeno mimesis in se
začenja z opisom razmerja med sofistom in znanjem.
Ker se sofist prikazuje kot nekdo, ki je sposoben o
vsem razpravljati, en sam človek pa ne more vedeti vse-
ga, je sofistično znanje samo navidezno. Potem se
predlaga še bolj "jasen primer" (paradigma) za sofiste.
V tej sokratski hierarhiji pride nad paradigmo znanja
paradigma ustvarjanja (poiein, poiesis). Sofist se pred-
stavlja tudi kot nekdo, ki zna in more vse ustvariti ter
tudi druge nauči tega. Tedaj pa stopi na prizorišče
mimesis, ki je torej ena izmed vrst poiesis. Sofistu je,
prav tako kot pesniku, pripisano, da je mimetik. On je
mojster mimesis; njegova igra je igra podobnosti.
Platonovo razlikovanje "filozofa" in "sofista" je pravza-
prav razlikovanje (diakritika) med Idejo in njenim mode-
lom (stvarjo) na eni strani ter mimemi, podobami (eido-
li), idoli na drugi. "Filozof" je, kdor išče ideje, mimetik
pa je častilec veščine ustvarjanja in prikazovanja idolov
(eidolopoiiké). Prav ideja o ločitvi stvari in podobe pre-
žema ves platonizem. Toda ta distinkcija nastopa v
besedilu samo kot izgovor, da Platon vpelje drugo
distinkcijo znotraj same mimesis. Podobe se artikulirajo
v dve vrsti. Prava Platonova distinkcija ni več distinkcija
med originalom in podobo, temveč med dvema vrstama
podob.
Prva vrsta so kopije, druga — fantazme(l), ali v
latinski verziji, ki zadnje čase prevladuje v literaturi.
12
simulakri (simulacrum). Razmerje med modelom in
kopijo je samo kritje za razmerje med kopijo in simu-
lakrom. Tako je mimesis razklana na "dobro" in "slabo"
obliko. Prva oblika je kopija, to je "umetnost preslika-
vanja", eikastiké, ustvarjanje eikónov, icones, verodo-
stojnih podob. Kopije spoštujejo razmerje paradigme.
Razmerje, v katerem logos neke druge in manjše stvari
ni nič manjši od prve, velike stvari; to je namreč, "ko
nekdo ustvarja imitacijo po meri vzora, modela, in sicer
po dolžini in širini ter globini, ter temu dodaja barve, ki
ustrezajo vsakemu posamičnemu delu" (Sofist, 235 d).
Kopija je torej sprejemljiva, ker je še zmerom overjena,
upravičena in legitimirana v imenu istovetnosti modela.
Zagotavlja jo zunanja in notranja podobnost z njenim
modelom. Lojalna je do njega. Nedotakljiva istovetnost
modela je platonovski motiv selekcije med podobami na
dejanske in dozdevne, na resnične in lažne.
Medtem ko kopije absolutno upoštevajo zunanje in
notranje mere in jih nadomeščajo s proporcionalnimi
razmerji, poleg tega pa so še zajamčene s homokro-
mijo, "kameleonskim" kopiranjem barv, so fantazme
(phántasma) samo navidezno podobne modelu. Simula-
krum je na zunaj podoben, na znotraj pa se bistveno
razlikuje od stvari. Tako je "sofist" čarovnik, ki uporab-
lja simulakre znanja — trgovec z videzi, z lažnim zna-
njem. Fantazme ne spoštujejo paradigmatskih razmerij.
Tej "slabi" obliki mimesis, ki vsebuje samo simulakre,
"homonime stvari", tej "veščini ustvarjanja dozdevnosti"
Platon pravi: phantastiké, fantastika. S to mrežo Platon
"lovi divjad", to "slabo" obliko mimesis pripisuje sofi-
stu, slikarju, pesniku in večini ostalih mimetikov.
Nedvoumno jasen je način, po katerem ideo-logija,
logika Idej po kriteriju prikazovanja, ki je tako tudi
najprvobitnejši kriterij književne metafizike, neposredno
posega v Platonovem obravnavanju mimesis. Že zdaj je
mogoče zaslutiti, da je motivacija Platonove teorije Idej
v neki volji po selekciji, v neki politiki mišljenja, ki raz-
soja tudi o sami ideji umetnosti, in si jo s tem podre-
ja. Platonov smoter je določiti, kdo je "pravi" in kdo
"lažni" pretendent za prestol "resnice", ali "filozof" na
eni strani ali "sofist", pesnik, umetnik na drugi. In vsi
Dialogi nam pravijo: resnični "pastir ljudi" je politik, ti-
ran, zdravnik, filozof. Platonovska dialektika, kakor nam
razlaga Gilles Deleuze v izredni knjigi Logika smisla
(Pariz, 1969), dejansko ni dialektika protislovnosti in
nasprotij, temveč skoraj razredna dialektika nasprot-
nikov. Namen je ločiti čisto in nečisto, pristno in ne-
pristno, zdravo in bolno, ločiti bistvo in videz, original
in kopijo, stvar in simulakrum, skratka, diskvalificirati
in odpraviti razliko kot takšno, zanikati tisto neenako, ki
živi kot proces v simulakru. Neenako, se pravi nasta-
janje.
Razpoka je sama zazevala. V trenutku, preden
postane Platon najsilovitejši in najbolj neprizanesljiv,
ko sokratska ironija prehaja v sarkazem in ko ne ve več
za humor, se razkrije najobčutljivejša točka platonizma.
Ostati pri simulakru, vzeti modelu prednost pred "po-
dobo" pomeni v temeljih omajati to točko in njeno
izhodiščno idejo, na katero se opira platonizem, zlasti
pri izoliranju književnosti kot mimetiké. "Obrniti plato-
nizem", kar je bila velika Nietzschejeva želja, in
razmahniti drugačne, v simulakru kot "slabi" kopiji
zadušene ideje o tej jezikovni praksi, ki ji rečemo
"književnost" in o katere pomenu in položaju v člove-
škem svetu obstajajo najbolj nasprotujoče si sodbe,
predpostavlja reinterpretacijo prav tega simulakra, te
fantazme, ki postavlja razliko nasproti istovetnosti. Da
bi lažnemu vrnili moč, spodbudili tisto peklensko vpitje, o
katerem govori Platon v zvezi s Heraklitom, sofisti
in pesniki, bi morali ponovno v mimetologiji prebrati
mimontologijo, v svetu književnosti kot svetu videza
prebrati svet kot fantastiko. Pred to nalogo je o simu-
lakru kot učinku dionizičnega jezika, o tem pseudosu, s
katerim je bilo književno delo že predolgo obsojano, da
bi se moglo hipoma znebiti njegovega platonskega
pomena, tudi Nietzsche rekel: najvišja moč lažnega!
Smrt platonizma je že v njem samem. Rek, s katerim jo
je mogoče poklicati, je glas neke antiplatonovske
mimesis, glas reinterpretiranega simulakra. Pot tega
glasu je dvojna: od neke filozofije fantazme do fanta-
stične književnosti in nazaj. Filozofija fantazme do
fantastične književnosti proti platonovski metafiziki,
proti filozofiji ideje, Enega, ideo-logije resnice, modela
in kopije, proti ideji ali idejam književnosti, s katerimi
nas oskrbuje metafizično mišljenje ... Spomladi 1965.
leta je Maurice Blanchot v eseju Smeh bogov o knji-
ževni govorici kot simulakru in o svetu kot fantastiki
zapisal: "Univerzum, v katerem podoba neha biti drugo-
stopenjska glede na model, v katerem slepilo hoče biti
resnica, v katerem, končno, ne obstaja več original,
temveč neko večno iskrenje, v katerem se razblinja v
siju izogibanja in vračanja odsotnost izvora." Tisto, kar
je Platon preganjal v imenu resnice in istovetnosti, bo
nemara nekega dne pregnalo "Platona" v imenu sveta
kot razlike in obstajanja.
FANTASTIKA KOT KNJIŽEVNO
"Mesto tistega, ki se seii, ne ostane nikoii prazno".
Skrivnostni stavek, s katerim se končuje ena izmed
fantastičnih zgodb Milorada Pavića z naslovom ikona, ki
kiha, skoraj v eni sapi sporoča najtrajnejši del fanta-
stične dediščine v književnosti. V času ni praznih mest
in prostor je zmerom prostor selitev, nomadski prostor.
S fantastiko stožer našega videnja sveta ni več neod-
vrnljivo vezan na eno samo točko. Njegova nova oblika
je oblika gibanja. Antiplatonovska logika simulakra
oznanja možnost novih književnih projektov in spremi-
nja naš odnos do književnosti prav po zaslugi novega
načina mišljenja sveta, njegovega časa in prostora. In
za Pavićevim stavkom ne moremo spregledati delovanja
drugačne ideje književnosti od tiste, o kateri so nas
poučevali in na katero smo se navadili.
Milorad Pavič je med drugim napisal monumentalno
Zgodovino srbske književnosti baročnega obdobja, .dalje
monografije o Danici Vuka Karadžiča, delu Gavrila
13
Stefanovića Venciovića ter o pesništvu in življenju Voji-
slava Niča. Je tudi pisec dveh pesniških zbirk, Palimp-
sesti in Mesečev kamen. Toda za nas sta najbolj zani-
mivi za zdaj dve objavljeni knjigi zapiskov, zgodb in
povesti. Železna zavesa (Matica srpska. Novi Sad, 1973)
in Konji svetega Marka (Prosveta, Beograd, 1976), ki ju
književni sistematiki brez dvoma uvrščajo v literarno
zvrst (ali žanr) "fantastičnega" izraza. Ideja književnosti,
ki jo predpostavljata ti dve knjigi, se nam dejansko
predočuje in jamči kot sidrišče same prakse Pavičevega
pisanja, kot določen književni "sistem", ki deluje v
Pavičevih besedilih.
Žanrski kriterij, ki je stoletja in tisočletja starejši od
sodobnih teoretičnih in kritičnih načinov obravnavanja
književnosti, se zdi, kakor da hoče preživeti tudi
književnost samo. Načelo uvrščanja, katerega izvor nam
je znan, še vedno deli vse, kar je danes že nedeljivo, in
v imenu sistematizacije in enoličnosti razveljavlja vse
produktivne razlike med deli, katerih fantastična logika
naznanja popolno preživelost starih modelov kulture,
starih tipov interpretiranja.
Vprašamo se lahko, ali je fantastična književnost
sploh književna zvrst. Je, če izhajamo iz klasične dedi-
ščine, v kateri preoblečene stalno vladajo Platonove
distinkcije. Tzvetan Todorov skuša v svojem Uvodu v
fantastično književnost (Seuil, Pariz, 1970), najvid-
nejšem delu med novimi pomembnejšimi deli o t.i.
"fantastični književnosti", določiti značilnosti te knji-
ževne zvrsti in definirati fantastično kot skupni imeno-
valec nekega končnega števila književnih del. "Ko
proučujemo žanr," piše Todorov, "smo se postavili v
perspektivo poetike. Žanr pomeni prav določeno struk-
turo, neko konfiguracijo književnih značilnosti ..." Tak-
šen tip formalistične poetike nam ne more ponuditi
ničesar drugega kot omejeno določitev fantastičnega v
književnem govoru, ki ga ta govor dejansko razkosava
na goli mozaik konfiguracij, namesto da bi ga deterito-
rializiral in ohranil v domovinskem gibanju. Stvar se
zvaja na preprosto razmerje identifikacije med bralcem
in glavnim junakom, ki se samo po zaslugi strukture
dogaja tudi v njej. "Fantastično je v bistvu zasnovano
na omahovanju bralca — bralca, ki se istoveti z glavno
osebo — ob nekem nenavadnem dogodku." V imenu
strukture kot mesta identitete se pozablja fantazmatsko
gibanje teksta in dogodka kot mesta razlike. Kaj je
nenavaden dogodek? — Odgovor na to vprašanje že ni
dosegljiv strukturalni poetiki žanrov. Tako je določitev
fantastičnega po Todorovu prav lahko uporabiti še za
celo vrsto del, posebno sodobnih, ki jih taisti tip branja
nikoli ne bo sprejel za "fantastična". Res pa je, da je
Todorov v zadnjem poglavju svojega dela spremenil
perspektivo. Od vprašanja "kaj je fantastično" je prešel
k "čemu fantastično", od strukture žanra in njegove
določitve k njegovi književni in družbeni funkciji. Pa
vendar se pristop ni bistveno spremenil. Fantastično še
naprej nastopa kot teritorij, kot strogo omejeno obmo-
čje, ki se tokrat določa zgolj s funkcionalistične plati.
Kakor da bi se vrednostne implikacije Platonovih
distinkcij zdaj samo obnavljale v obrazcu strukturalnih
terminov.
Empirična linija fantastične književnosti, ki ji sledi
Todorov, mora biti s tem, ko nenehno izgublja izpred
oči daljnosežni kontekst logike simulakrov v književni
govorici, v nekem trenutku prekinjena. Traja, dokler je
še govor o fantastičnih delih Jana Potockega, Edgarja
Alana Poeja, E.T.A. Hoffmanna, vendar se že pri Gogo-
Iju, Kafki, Borgesu in mnogih drugih tanjša in pretrga.
Kako je mogoče pri Kafki ali ob Gogoljevem Plašču, na
primer, govoriti o kakšnem "omahovanju"? Spričo tega
ostaja delo Todorova, najsi ga razumemo kot bolj ali
manj ambiciozno, v najboljšem primeru vendarle samo v
literarnozgodovinskem območju. Njegova analiza fanta-
stičnega v književnosti ima skoraj dvakratno omejeno
veljavo. Po eni strani je omejena z metafizično naravo
žanrskega pristopa, po drugi pa je omejena na popol-
noma določeno obdobje. To je XIX. stoletje, ki je sicer
plodno stoletje moderne književnosti kot fantastike, za
katero do neke mere veljajo formalni rezultati Todorova.
Tudi Todorov sam se zaveda, to je treba priznati, svoje-
ga "omahovanja" pred deli XX. stoletja, toda razlog
tega "omahovanja" nikakor ni v kakšni preobrazbi, ki
zadeva zgolj tehnike žanra, kakor bi hotel pisec
Uvoda..., temveč v preveč vnetem opuščanju ne kakšnih
klasičnih določilnic fantastičnega, temveč stare, plato-
novske, metafizično-mimetične koncepcije književnosti.
Nedvomno je, da je zgodovina fantastične književno-
sti celo kot "književne zvrsti" razvijanje samega bistva
fantastičnega. Kot takšnemu je fantastičnemu, v
nasprotju s strukturalno interpretacijo Todorova, nema-
ra mnogo bližja tematska ali semantična interpretacija,
za katero se med drugimi zavzema tudi Roger Caillois.
V njegovi knjigi Sredi fantastičnega (Au coeur du fanta-
stlque)(2) najdemo tudi kritično intoniran odgovor na
vprašanje o pomenu nenavadnega, pred katerim Todo-
rov odpove. "Vse fantastično je prelom z znanim redom
stvari, erupcija nesprejemljivega v nedrih nespremen-
ljive vsakdanje legalnosti". Empirična linija fantastične-
ga kot književne zvrsti, ki ji lahko sledi tematska kritika,
je po vsem sodeč mnogo daljša od tiste, ki se je
končala na začetku stoletja. Prišla je do točke, kjer se
linija razcveti. Ker je takšno tematsko kritiko mogoče
zvesti na bolj ali manj obširen, a končen katalog "fanta-
stične zoologije" in botanike, katalog nadnaravnih bitij
in dogodkov, katerih resnica izpodbija "znani red stva-
ri", in ker se je književna zvrst fantastike prav tako
postopoma znebljala vil, vampirjev, najraznovrstnejših
pošasti in "nenavadnih dogodkov", je, sledeč temu ože-
nju, s katerim se je potem izkazalo bistvo fantastičnega
kot tisto, kar je bilo fantastično že od zmerom, končno
prispela do "kitajskega zidu", na katerem piše z neiz-
brisnimi črkami, kakor pravi Jean-Paul Sartre v svojem
eseju, posvečenem fantastičnemu, opazovanemu kot
jezik, da "obstaja samo še en fantastičen predmet: člo-
vek". Fantastično prevzema popolno obličje književnega
in tudi njegov gnoseološki status. Tudi Sartre sklene,
da je spričo tega "fantastično za sodobnega človeka
14
samo eden izmed stotero načinov, da bi ugledal svoj
lastni odsev, svojo lastno podobo". S tem, ko se je
fantastika vrnila k človeku, si je spet pridobila pravico
do cele književnosti, toda zdaj prihaja z druge strani
črte, pred katere neizmernimi in nenadzorovanimi silami
je Platon skušal zavarovati svojega "filozofa" in "poli-
tika", "kralja in resnico". S fantastičnim in njegovim
antiplatonovskim procesom je književnost neizbežno
sredi gibanja, ki spodbija klasično delitev na žanre.
Ostaja pisanje, ostaja knjiga, delo, ki se ne ozira na
žanre in jim zavrača pokorščino, ki zavrača podrejanje
moči, ki je vsa v tem, da nečemu fiksira mesto in obli-
ko. Vsako resnično delo vedno znova ustoličuje književ-
nost in v njegovem pesniškem jeziku delujejo samo ele-
menti, ki ga delajo za delo, sovražni pa so mu tisti, na
katere se sklicujejo operacije uvrščanja, hierarhiziranja
in posploševanja. Če je fantastika, kakor pravi Platon v
Sofistu, mimetika, ki hoče učinkovati s "podobnostjo",
podrejena nekemu zornemu kotu, ki je kratkotrajen
kakor sama, ali se potem sploh kaj izmuzne fantastiki,
ali obstaja kaj zunaj igre, kakšna transcendentna točka,
ki kot božanska in večna tako ne bi niti bila ta ali ona
točka, temveč vse obenem — vseobsežna sfera? Pesni-
ški jezik je že davno pretrgal z obstojem takšne točke.
Moderna znanost prav tako. Ko je Borges na koncu
nekega svojega predavanja poslušalcem zastavil vpra-
šanje, v katero obdobje spadamo danes, obdobje rea-
listične pripovedi ali obdobje fantastične književnosti,
je že imel odgovor. Književnost sploh ni mogoča
drugače kakor fantastična. Zato v nekem eseju o Borge-
su beremo, da naj bi bila resnica književnosti v blode-
nju po neskončnosti: "Tavanje, dejstvo, da ste na poti
brez moči, da bi se kdaj ustavili, spreminja končnost v
neskončnost." Če je književnost nekaj bistvenega
(drugače ne bi bilo razloga za njen obstoj), če ni golo
slepilo, temveč — potem ko je postala to, kar je, šele v
procesu fantastike — "nevarna moč gibanja nasproti
resnici s pomočjo neskončne mnogoterosti imagi-
narnega" (Blanchot), tedaj bi bilo mogoče na vprašanje:
kako je književnost pravzaprav sploh mogoča?, ki ga
lahko zastavi samo blaznost z njenim sovražnim nago-
nom do književnega Uma, odgovoriti z istega mesta
edino tako, da je književnost mogoča samo, če se razu-
me kot nemogoča.
Neprivolitev v književnost, zavračanje, ki znova
odkriva književnost, o čemer nam bo lahko za pričo tudi
Pavičevo fantastično delo, nam oznanja v temeljih novo
razmerje do jezika. "Na popolnoma enak način je eno in
isto stvar mogoče ohraniti ali izgubiti", apokrifno navaja
Pavič besede Helene Anžujske na začetku svojega Varu-
ha vetrov (Zeiezna zavesa, str. 46). Na enak način, ka-
kor je Platon fantazmo potisnil na rob, se ta fantazma
zdaj, ko se je vrnila, ali točneje — s tem, da je ohranila
moč svoje antiplatonovske logike v jeziku znotraj
književnosti, imenovane fantastična — obnaša kot
neskončnost, ki nam ne dopušča, da bi ostali zunaj.
Kot delo vas pridobi šele, če molčite pred njim, če ne
terjate od njega "realnega" smisla. Prevesti njegovo
blodenjsko resnico, izraziti jo z besedami v imenu
absolutne identifikacije pomeni izgubiti jo. Pavičev
Wedgewoodov čajni pribor na začetku Žeiezne zavese se
zdi skoraj do konca tako skrivnostno realističen, ker je
njegove pomene mogoče dognati šele pri koncu zgod-
be, in to edinole z jezikom, ki ga uporablja logika
imaginarnega, samo zato, ker se ne prevaja in t»ere sam
zase. Magičnost zgodbe temelji na dejstvu, da na svoj
način pripoveduje vse o tistem, kar zavrača, da bi bilo
izrečeno do kraja. Njena "magija" postane edini književ-
ni "realizem" in po njeni zaslugi se vpeljete v fantaz-
matsko igro njenega obstoja. Sodelujete v gibanju dela,
v divergentnem gibanju simulakrov, ki ne dopusti niti za
trenutek, da bi se jezik spremenil v goli organizem
sporočanja. Kakor se že govori, postane književni jezik
izkušnja mejá v enaki meri, kot je fantastika meja enega
videnja sveta. Tzvetan Todorov za čuda zelo na lahko
prehaja možnost, ki jo moramo danes zmerom bolj
odločno iskati, ko se vprašujemo o književnosti.
Todorov nekje pravi, da je književnost "tisto, kar znotraj
jezika razkraja metafiziko, ki je inherentna celemu jezi-
ku". Ko je to izrekel, ni mogel več nazaj. Vsa njegova
žanrovska poetika je bila postavljena pod vprašaj: last-
nost, ki močno označuje književni govor, je prav tisto
fantastično, simulakrum. Logika književnosti je zmerom
logika fantastike in tedaj ne moremo več govoriti o
"žanru", imel je še toliko sape, da je napisal: "lastnost
književnega govora je, da je na drugi strani ..." in
"književnost je kakor pogubno orožje, s katerim jezik
stori svoj samomor". V književnem delu je na delu
razkrajanje metafizičnih predpostavk jezika. Književni
govor je treba tu razumeti kot "degramatikalizirajoči",
nomadski prostor pesniškega jezika. Fantastika —
poetika simulakrov — je s tem, da je vtkala razlike zno-
traj jezika in ohranjala književnost na meji, vsaj med
realnim in irealnim, postavila pod vprašaj vsaj dva poj-
ma, ki ju danes raznovrstne oblike metafizičnega
mišljenja skušajo obraniti: pojem realnosti in dosedanji
pojem književnosti. Jasnost in odločnost, s katerima se
kaže ta vprašljivost, tudi Todorovu nista mogli uiti.
Toda dlje od tod si njegovo oko, ko je pisal Uvod v
fantastično književnost, ni upalo.
Po drugi strani pa: ali ni vedno bolj očitna nagnje-
nost sodobnega pisanja do fantazmatske logike, do
neke antiplatonovske mimetike (pri čemer se mimesis
ne more več prevajati kot posnemanje, reprodukcija,
analogija, celo identifikacija, čeprav besedilo Sofista
implicira te prevode; vendar so prav tako dobro impli-
cirani tudi z avtentičnostjo, originainostjo...)(3), nedvo-
umno znamenje revolucionarne želje po osvotjajanju
potlačenih in nemišljenih idej književnosti in njenih
označevalskih praks? To je nagnjenje književnosti, da
jemlje samo sebe za ne-književnost, da se razume kot
nemogoča in zato zmerom kot druga. Nagnjenje te vrste
nas kakor kažipot pelje v največjo bližino modernfh
književnih postopkov. In z deli, ki predpostavljajo logiko
simulakrov, kakršno je na primer Kafkovo, morda lahko
bolje razumemo književnost samo. Redek književni pro-
15
jekt opažamo tudi v temelju Pavičevega dela. V vsakem
primeru tudi Pavičev književni postopek spada med tiste
moderne, kolikor omogoča, da se pove več pripovedi
hkrati. Še več, prav ta množina, ki predpostavlja pose-
bni koncept zgodovine, časa in našega sveta, je temat-
sko območje Pavičevih pripovedi. Če že tehnika
pripovedovanja ni posebno nova, kar je mogoče reči
tudi o Proustu, Gogolju, Kafki ali Hoffmannu, pa dobi-
va tem večjo in tem odločilnejšo veljavo .¡eka novost, ki
je predvsem v ideji književnosti, na katere prvinah raste
Pavičevo delo. Stavba književnosti, ki jo implicira,
pripada neskončnemu območju reinterpretiranega
simulakra na njegovem dvojnem potovanju med filozo-
fijo fantazme in fantastično književnostjo.
VARIACIJE V ZGODOVINI
S Pavičevimi teksti odkrivamo čudežne analogije.
Ko v zgodbi Zadnja večerja ubogi kopist samostanskih
fresk Isajlo Suk, gnan od nedoumljivega notranjega
imperativa, išče in odkriva v svoji živi okolici prizore, ki
jih ravno preslikava in katerih skladnost s podobami, ki
prikazujejo dogodke iz zgodnjega obdobja krščanstva,
mu zbuja neizrekljivo radost, se v nekem trenutku, v raz-
pletu teksta, zaloti, da je njegova spontana gesta, ko se
je prepoznaval v Kristusovi priliki, kažoč s prstom pred
fašisti preganjanega beograjskega ilegalca, pravzaprav
gesta ovaduštva, in tedaj nam postane bolj jasno, na
kateri časovni proces in koncept zgodovine kaže Pavičev
prst. Isajlo Suk, ki ga žene mimetična želja, da bi neko
"barvo" iz prizora živega pripetljaja uskladil z barvo
podobe svetopisemskega dogodka in tako naredil
popolno "kopijo", popolno ponovitev davnega dogodka,
dvigne prst kot čopič in obenem spozna, da njegova
vloga na odru zgodovine ni Kristusova, temveč Judeže-
va, ne vloga mučenca in odrešenika, temveč izdajalca.
Zmerom, kadar umetnik skuša dovršeno "kopirati", se
izneverja samemu sebi. Umetniška praksa, ki v ponav-
ljanju išče razlike, sama podira Platonovo distinkcijo
med "dobro" kopijo in "slabim" simulakrom. Pavičevi
teksti so izredne književne paradigme tega koncepta
ponavljanja v zgodovini, ki ohranja razliko. Ljudje in
dogodki se ponavljajo na najrazličnejših ravneh, v vsa-
kem ponavljanju pa deluje neka demonska razlika. Ko
Pavič v vsakem tekstu prepričljivo opisuje "primere"
takšnega ponavljanja, nam razodeva neki neznan,
fantastičen čas književnosti.
Morda se imamo fantastični književnosti v ožjem
pomenu zahvaliti za prve prispevke, ki še z negotovo
roko zarisujejo obrise tega neznanega književnega časa,
časa simulakra, ki predpostavlja tudi drugačen tip
interpretiranja časa sploh. Tako je na primer glavni mo-
tiv Rokopisa, najdenega v Saragosi Jana Potockega,
dela prav z začetka XIX. stoletja, ki dejansko začenja
novo obdobje fantastičnega kot književnega govora, ka-
kor pri Paviču ena izmed verzij ponavljanja časa, varia-
cija v zgodovini.
Na snopu vijugastih linij ponavljanja, v serijah
variacij, ki jih Pavič obnavlja, se neki dogodek ne veže
in ne odziva po kronološkem načelu na bližnje in
naključne dogodke, temveč zmerom po nekem drugem
časovnem načelu na dogodke, ki so mnogo bolj od-
daljeni, vseeno, na katero stran, prihodnje ali pretekle v
verigi, zato pa lahko delujejo kot simulakrum tistega, o
katerem je govor, po zunanji podobnosti in notranji raz-
liki. S tem, ko ti teksti dejansko postavljajo mimesis na
oder zgodovine, pričajo o načelu zgodovinskega giba-
nja, ki je mimesis kot phantastiké in ne golo kroženje,
ki pooseblja mimesis kot eikastiké. Toda katera
mašinerija dopušča Paviču, da združuje najrazličnejše
dogodke iz zgodovine, mite, dejanja, osebe, stvarnosti?
Lahko bi rekli, da je to gonilo, ki spreminja čas v
zgodovino. Ideja, ki nam govori o tem zbliževanju raz-
ličnih točk časa in prostora, pa ni več samo ideja fanta-
stične književnosti, temveč tudi ideja še fragmentarne
filozofije fantazme, ki skuša misliti vrtoglave variacije,
groteskne, tragične, molčeče ali glasne, tega ali onega
dogodka, te ali one osebnosti, z dejanskimi ali apo-
krifnimi podatki.(4) Ali nam strastni Kierkegaardov spis
o ponavljanju ne ponuja celega programa filozofije
ponavljanja? Ta program postavlja ponavljanje nasproti
naravnim zakonom, ki izhajajo iz površine, prav tako,
kakor je tudi Nietzschejevo ponavljanje v večnem vrača-
nju pravzaprav eksistenca sama, svet, tista globina, ki
spodbija vse zakone površine. Tudi Kierkegaard je, ko
je uvrstil ponavljanje v transcendentni element, ki pove-
zuje razočaranje in upor kot duševna procesa, prav tako
kot Nietzsche nomadskega misleca, junaka ponavljanja
postavil nasproti tipu univerzitetnega profesorja, vide-
nega kot "doktorja zakona". Heglu — temu "doktorju
zakona" — stojita nasproti tako Nietzsche kot
Kierkegaard s tem, da darujeta filozofiji novo prak-
so izražanja. Fantastična književnost sledi razo-
čaranosti in uporu, ki prežemata filozofijo fantazme.
Skupaj s Pavičem — zakaj pa ne? — in z drugimi,
danes mnogo bolj znanimi in tudi bolj odločilnimi, knji-
ževno delo v vrelcu ponavljanja maje temelje tradicio-
nalnega književnega govora in za zmerom postavlja pod
vprašaj metafizične ideje književnosti. V tem vrelcu, v
književnosti, je zasejano seme modernega. Joyceova
književna praksa je prav tako praksa ponavljanja (vsaj
Odisejeve blodnje, Vicova znanost o spiralnem kroženju
v zgodovini in tudi Brunov nauk o complicatio). V
Proustovem Iskanju izgubljenega časa je dejansko na
delu ponavljanje in ne spomin (Platonova anamnesis ali
Heglov Erinnerung). Izgubljeni čas, ki ga išče Proust,
namreč ni, kakor so točno ugotovili že mnogi razlagalci,
neki pretekli čas, ki se ga preprosto samo spominjamo,
temveč "čas v čistem stanju", ki se zmerom dogaja kot
ponavljanje.
Kakor v Zadnji večerji z Isajlom Sukom in v zgodbi
šahovska partija z mehiškimi figurami je poanta ponav-
ljanja v razliki. Pripovedovalec — junak, medtem ko igra
šah s stražarjem Muratovega turbeta, enim iz turške
družine, ki že tri stoletja straži Muratov grob na Koso-
16
vem polju, obenem s svojim partnerjem ponavlja na
šahovnici bitko, ki bo ločila Vzhod in Zahod, Nebo in
Zemljo. Oba igralca sta samo "izvrševalca" tega ponav-
ljanja, priči brez pravice vmešavanja. Partija poteka v
Alahovem in Kristusovem imenu. Nenadoma pride do
preloma. Ko črne figure že prevzemajo pobudo, "se v
18. potezi beli knez Lazar Hrebeljanović nenadoma ozre
okrog sebe" in spozna, da so figure mehiške in da to
"pravzaprav ni njegova šahovska partija ... odpove
pokorščino, vtakne glavo pod pazduho in noče več igra-
ti". Tako se je s šahovsko partijo ponavljala kosovska
bitka, do neke mere pa tudi neka poprejšnja pripove-
dovalčeva partija v Mehiki, in torej tudi boj med azte-
škim kraljem Montezumo, "Sinom Sonca", in španskim
konkvistadorjem Goitesom. In medtem ko je španska
otvoritev v imenu Kristusa prinesla zmago Cortesu, se
je slovanska otvoritev v istem imenu končala s pora-
zom, "beli knez", ki je doumel vso razliko med porazom
in zmago, pa ni hotel več sodelovati v partiji (šaha ali
orožja, vseeno), ki ni njegova in v kateri španski osva-
jalci nikoli ne morejo nadomestiti srbskih vojvod in
vitezov. Razlika se izraža v skoraj humornem jeziku.
Grotesko in humor, ki ju razlika vpisuje v ponavljanje,
nahajamo tudi v farsični pripovedi Zeiezna zavesa (po
kateri ima tudi naslov omenjena knjiga). Dogodek, ki se
opisuje v njej, je spočetka tragičen, vendar se ponavlja
v neskončnost in postaja zmerom bolj grotesken, dokler
ne občutimo v nekem trenutku vse grozljivosti te gro-
teske: čas se zaustavi za "železno zaveso" in se vrti v
vedno istem krogu (kakor poškodovana gramofonska
plošča), čas na drugi strani "zavese" pa teče dalje line-
arno. Razlika ponavljanja teh dveh časov je upodobljena
v neizrekljivi grozi "železne zavese". Ponavljanje kot
tragedija, ponavljanje kot farsa in ponavljanje, ki je "na
drugi strani", to so trije časi ponavljanja, ki jih filozofija
zgodovine ne le da ni poskušala niti misliti, ker se je
zaobljubila platonizmu, temveč je omalovaževala vsa ti-
sta podjetja fantastične interpretacije zgodovine, ki jih
je daljnosežno izvajala filozofija, opredeljena za fanta-
zmatsko, antimetafizično mišljenje, kakršno je na pri-
mer Marxovo. Poleg čisto ekonomskih predpostavlja
marksistično razlaganje zgodovine tudi druge prvine
zgodovinskega gibanja. Te prvine slutimo že v Marxo-
vem stališču, da zgodovina napreduje zmerom po
šibkejši strani. Ko Jean Hyppolite govori o nekaterih
filozofskih predpostavkah Marxovega dela, poudarja
"voljo do moči" kot eno izmed takih prvin. Čeprav ni
Marx nikjer neposredno govoril o kakšni "volji do
moči", se skoz nekatere njegove kritične analize zgodo-
vinskih dogodkov vleče koncepcija zgodovinskega giba-
nja, ki lahko dà samo prav Hyppolitu. V 18. brumairu
Ludvika Bonaparta pa tudi v Nemški Ideologiji najdemo
eksplicitno stališče, da se vsi veliki zgodovinski dogod-
ki in vse zgodovinske osebnosti ponovijo tako rekoč
dvakrat, prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Marxova
teorija zgodovinskega ponavljanja, kakor je pokazal v
svoji knjigi Tradicija novega Harold Rosenberg, se suče
okrog načela, da ponavljanje v zgodovini ni analogija.
popolna kopija ali, po drugi strani, zgolj pomožni
pojem zgodovinarske refleksije, temveč celo pogoj
same zgodovinske akcije. Tako lahko zgodovinske
osebnosti ustvarjajo samo, če se poistovetijo s figurami
iz preteklosti(5). Osebe in dogodki so svojevrstno
ponavljanje nekega prejšnjega dogodka in neke stare
vloge. Toliko je za Marxa zgodovina oder in oder zgodo-
vine ni samo besedna figura. Marx se dejansko zaveda
treh časov ponavljanja, o čemer v nekem zapisku govori
Deleuze. Ponavljanje je komično, je farsa, ko se spo-
vrača, ko oblikuje involutivno linijo namesto preobrazbe
in proizvodnje novega, namesto ustvarjalne evolucije.
Pred komičnim travestiranjem nastopi tragična meta-
morfoza. Tudi nekateri Pavičevi teksti pričajo, da gro-
teskno ponavljanje ne prihaja zmerom nujno po tragi-
čnem ponavljanju, temveč se dogaja tudi obratno. Tudi
Gilles Deleuze se pridružuje tej možnosti. Toda ta dva
časa ponavljanja sta zmerom odvisna od tretjega časa,
ki je zmerom onkraj smešnega in tragičnega. To je čas
razlike same, iz katerega ponavljanja se, ker je proiz-
vodnja nečesa resnično novega, izključi, ali točneje,
anonimizira avtorski subjekt. O tem "izključevanju"
avtorja, ki ga implicira tudi Pavičeva zamisel književ-
nosti kot simulakra, bo kasneje še govor. Te tri čase
nahajamo v skoraj vseh fantazmatskih koncepcijah
zgodovine. Giambattista Vico, ki ga je Marx, kakor je
znano, izredno cenil, takole govori o treh časih: doba
bogov, doba herojev, doba ljudi. Tretji je najbolj odlo-
čilen in najbolj skrivnosten, kakor priča tudi moderna
fantastična književnost. To je doba Odiseja, čigar latin-
sko ime pomeni "nihče", človek brez imena, brez-
osebni, anonimni avtor; pri tem bi, seveda, bila Pene-
lopa književnost, to je "žena s tančico", tista, ki je skri-
ta. "Penelopa" je fantastična književnost, na zunaj
podobna, na znotraj različna, tisti Homer ženskega spo-
la, ki je, drugačen od avtorja Iliade, v resnici napisal
Odisej o.
Kdo bo rekel, da je Pavičevo delo fantastično v
ožjem pomenu, ker pripoveduje o dogodkih na navaden-
način, medtem ko v njih vidi nenavadno logiko. S tem
je rečeno vse in nič. Pavičeve nenavadne pripovedi
črpajo svojo nenavadnost prav iz dejstva, da zunanje
podobnosti in istovetnosti dogodkov in oseb, stvari in
znamenj, odmevajo znotraj kot razlike. To je neka vrsta
homonimije v zgodovini. Ponavljanje, skrivanje—odkri-
vanje se kaže v kar največji podobnosti divergentnih
dogodkov, njihovega časa in prostora, kot produktivna,
evolutivna mreža razlik. V tem kozmosu, v katerem pro-
stor in čas pogosto zamenjata vlogi, ima dejansko vsak
dogodek svojo zgodovino. Zgodovina ni ena, variacij pa
je nešteto. Vsak dogodek oblikuje eno zgodovino, v ka-
teri so vsi ostali dogodki samo predmeti. Čeprav
divergirajo, so simultane. V delu vse koeksistira in
ničesar ni mogoče privilegirati. "Vse velja," bi rekel Pa-
vič, enako in za zmerom. Podobnost je tedaj samo uči-
nek ponavljanja razlike dveh dogodkov in njunih zgodo-
vin. Pravi subjekt takšnega književnega "sistema" zato
ni isto, temveč različno, ni podobno, temveč nepo-
17
dobno, ni nujnost, temveč nal<ijučje. V prostoru dela
odmeva božanski smeh iz hudičevega grla.
"Večno vračanje", bi rekel Nietzsche o takšnih
variacijah v zgodovini, ki jih oživlja Pavičevo delo. Ve-
čno vračanje v najstrožjem pomenu ne pomeni nič
drugega kot to, da vsaka stvar obstaja samo po tem, da
se vedno vrača, vsakokrat z neko razliko, ki obstoj spre-
minja v nenehno obstajanje, ki čas prevaja v zgodovino.
Vsaka stvar je simulakrum neskončnega niza simula-
krov, ta niz pa je spet samo eden izmed neskončnega
števila drugih nizov. Ali tedaj sploh obstaja kakšen
izvirnik, kakšen avtentičen original? Odtod velika tema
palimpsestov pri Paviču. Pod vsako plastjo odkrivamo
drugo plast, pod tekstom še starejši tekst, vsaka berlji-
vost je zajamčena z neberljivostjo, in ko že verjamemo,
da smo prodrli do prvotnega simbola, ugotovimo, da je
tudi ta samo eno izmed znamenj-členov v verigi, ki
zmerom interiorizira pogoje svojega ponavljanja. To, kar
je Nietzsche očitno rekel glede Platona v Onkraj dobre-
ga in zla, se izpričuje v fantastičnih tekstih: Za vsako
votlino se odpira druga, še globlja, pod vsako površino
pa še širni svet, še bolj nenavaden, še bolj bogat, pod
vsemi temelji pa še globlje podzemlje. Moderni tekst je
palimpsest, labirint, za katerega, ker je neskončen, ne
obstaja ena, zanesljiva Ariadnina nit, temveč nešteto
niti, ki so vse prave, čeprav vodijo v različne smeri.
Vsaka nit spremlja en fantazmatski niz, ki decentrira
krožno strukturo platonovske kopije. Lahko bi rekli, da
prava književna "pogodba s hudičem" stopi v veljavo,
ko v delu pride do izraza divergiranje fantazmatskih
nizov in decentriranje tistih krogov, ki odpravljajo raz-
liko. Tedaj je književnost svojevrsten diabolični pakt.
Simulakrum namreč zmerom nosi v sebi nekaj demon-
skega. Mar nam niso cerkveni očaki, navdihnjeni s
platonizmom, približali ideje podobe brez notranje
podobnosti? Če je bil človek ustvarjen po podobi in
sličnosti boga, je kasneje zaradi izvirnega greha, zape-
ljan od hudiča, izgubil notranjo podobnost, ohranil pa
zunanjo. Tako je v krščanstvu platonovski simulakrum
postal demonska podoba, ki podobnost prepušča zuna-
njosti, živi pa od notranje razlike.Simulakrum je druga
plat, drugačno, drugo. Praksa reinterpretiranega simula-
kra v jeziku, fantastika kot književnost, zato sprošča
druge možnosti književnega govora in ideje o njem, ki
se izmikajo platonovskemu izumu. Toda s simulakrom
nahajamo druge ideje književnosti prav v srcu plato-
nizma. Tu so kakor nekakšen hudobni duh ali sleparski
bog, čigar grozečega glasu za teorijo Idej se zaveda tudi
sam Platon(6). V vsakem primeru z divergiranjem in
decentriranjem delo postane haosmos, če uporabimo
kot najbolj točen Joyceov neologizem. V tem kaosu-
kozmosu — brez središča in konvergence — je edina
arhitektura zidanje, pri katerem sta gradivo čas in sanje,
kakor nam pravi eno izmed izhodišč Pavičevega Zapisa
v znamenju device. V njem ni drugega zakona razen
linije ponavljanja, ki jo, ohranjajoč razliko, prinaša s
sabo delo. V takšnem delu in ideji književnosti, ki jo
predpostavlja, se nič ne izgubi. Vsak dogodek obstaja.
za Paviča, samo po zaslugi vračanja drugih dogodkov.
Ponavljanje je realna izkušnja takšne književnosti in
njena stvarnost se izmika metafiziki predstavljanja. V tej
stvarnosti so mere in elementi prestali usodne spre-
membe. Identiteta v njej ni več stožerni element in
temeljna merska enota. Prava mera je zdaj samo tisto,
kar se razsipa in ponavlja v območju razlike kot elemen-
tarnega okolja antimimetičnega književnega jezika, kot
domovine pesniškega jezika in statusa modernega
teksta. Mar ni, končno, spremenljivi režim vzročnosti,
prostora in časa zanesljivo znamenje, da je moderno
pisanje zares postalo akavzalno, kolikor v njegovi
označevalski praksi ne velja več zakonitost aristotelov-
ske povezanosti vzroka in posledice. Akavzalni čas je
Proustov čas v čistem stanju. "Pisanje je edina popolna
oblika časa," pravi Le Clézio.
Kaj se v resnici dogaja s časom, katerega ponav-
ljanje jamči variacije v zgodovini? Kaj delajo z njim
Pavičevi teksti? Mimesis na odru zgodovine pomeni
pantomimiziranje časa, V Pavičevih tekstih se izvaja
svojevrstna pantomima časa. Pantomima je predvsem
operacija telesa, ki je lačno. Odtod Pavičeva obse-
denost s hrano, ki jo opažamo tudi pri Kafki. Da bi
govorili in še bolj pisali, se je nujno treba postiti. To je
treba razumeti skoraj dobesedno. Stalna tema jedi in
kuhinjskih podvigov, ki jo pri Paviču najdemo na vsaki
strani, samo potrjuje, da je tudi njegovo delo, kakor
Kafkovo, poseben "Veliki post", umetnost gladovanja
oči. Kdor dolgo gladuje in se mu tudi oči izlačnijo, se
ne bo nikoli nasitil. Ta piše. Toda pantomima časa vodi
še dlje od dramaturgije besed, ki jih požiramo, ko
govorimo. Je kažipot za neko interpretacijo časa, ki jo
ustvarjalno načenja fantastična književnost. "Široki ča-
sovni razponi", "prenapeti čas", pravi sam Pavič v ne-
kem pogovoru o času, na katerega se odzivata njegovi
dve knjigi. Čas, "ki obsega daljša obdobja, kot je člo-
veško življenje". To je čas—puščava, široka in komaj
prehodna, toda puščava, ki iz končnih geografskih raz-
merij prehaja v svetopisemsko puščavo, puščavo, za ka-
tero potrebujemo čas več generacij, da bi jo prehodili.
V pripovedi Predobro opravljeno delo že slutimo
velikanske razsežnosti časa, s katerim se operira na
književni način. Slepemu vraču za nespečnost Stani-
slavu Spudu, ki zdravi bolezni sna po principu simpa-
tetične magije, spet s pomočjo sna, v odločilnem pri-
meru zdravljenje ne uspe. Boječ se — ker je že ostarel,
za pacienta pa je imel nekega dečka — da se mu zdrav-
ljenje ne bo posrečilo, je napel vse svoje sile, da bi
zdravilni sen usmeril čimbolj v prihodnost in se tako po
letih izenačil z njim, čigar sen je skušal ozdraviti. Za-
radi neuspeha je bil kaznovan s smrtjo. Stoletja kasne-
je, v izraelsko-arabski vojni, pa je neki egiptovski oficir
sanjal prav rešilne sanje, ki jih je svoj čas sugeriral sta-
ri vrač. Gre za časovni mehanizem, ki je sposoben
spremeniti "koordinatni sistem" branja časa v merah,
katerih smo navajeni, spremeniti njegov tek in riiem. Da
bi popolneje razumeli to obravnavanje časa, je treba
samo koncepcijo časa, ki so jo mislili predsokratovski
18
grški filozofi, postaviti nasproti koncepciji časa, ki je
dejansko zavladala na Zahodu s Platonovo metafiziko.
Šele danes se nekateri misleci(7) vračajo k tej zgodnji
koncepciji, ki jo je inavguriral Heraklit, potem pa je bila
pahnjena v pozabo.
V pogosto navajanem Heraklitovem fragmentu be-
remo: aiòn pais esti paizon, pesseúon. Po najnovejšem
kritičnem prevodu Jeana Bollacka in Heinza
Wismanna(8) ta 52. fragment pomeni: Življenje je
pravzaprav otrok, ki dela otroke, ki se igra ... "Eon"
(aion) pomeni pri Heraklitu "človeško trajanje", "čas
življenja", podeljen vsakomur, kar prav tako implicira
tudi pomen "večnosti", "časa", nekega "večnega
ognja", tako kakor se je doslej prevajala ta beseda.
Heraklit torej razume čas kot eon, katerega temeljna
enota je človekov čas, življenje. Po drugi strani pri
neoplatonistu, grškem pesniku Janezu Damascenu, ki
ga omenja tudi Pavič v Ikoni, ki kiha (ŽZ, str. 175), v
njegovi razpravi o prvih načelih najdemo teogonijsko in
kozmogonijsko ime za čas, razumljen v pomenu, ki je
ustoličen s kronologijo. Grško ime za tak čas je
chrónos. Po eni strani torej čas kot eon, po drugi čas
kot chronos. Eon proti chronosu, to je spopad novih in
stare književnosti. Večglasje proti enoglasju. Resnično,
porok književnega smisla, katerega fantazmatsko logiko
odkrivamo v modernih tekstih, je lahko samo večglasje,
polikromija v nasprotju z monokromijo linearnega časa.
Z eonom osvaja književnost heraklitovski prostor in čas,
ki se ponavlja, a ni nikoli isti.
Za chronos obstaja v času edino sedanjost. Prete-
klost in prihodnost sta samo dve navidezni razsežnosti,
ki ju sedanjost relativizira. Čas je vedno sedanjik in vse
je istočasno. Tako je treba tudi pretekli in prihodnji čas
razumeti kot dela nekega širokega sedanjika, a tudi ta
sedanjik ni neomejen, čeprav je neskončen. Takoj nam
postane jasno, kakšne vrste je linearnost chronosa.
Njegova neskončna, a omejena linija je krožnica. Vse
navzoče je v krogu, vsak dogodek v njem pa je zmerom
istoveten s prejšnjim. Heraklitov čas, kakor tudi čas.
kot so ga razumeli v stari Kitajski, ni čas kot krog, tem-
več čas kot spirala, katere ekscentričnost v temelju
omaja istovetnost dogodkov in povzroči v njej
neodpravljive razpoke. Spoznamo: chronos kot kopija in
eon kot simulakrum. Metafizično mišljenje na eni in
pesniško mišljenje (ki se je začelo pri predsokratikih)
na drugi strani. Za chronos je vse že nastalo in je za
zmerom navzoče, za eon pa je vse nastajanje. Sedanjik
je prepolovljen; je učinek neenakega — med prete-
klostjo in prihodnostjo. Gilles Deleuze piše: "Medtem
ko je bil Chronos omejen in neskončen, je Aion neome-
jen kot prihodnji in pretekli čas, toda končen kot tre-
nutek. Medtem ko je bil Chronos neločljiv od krožnosti
in naključij te krožnosti ..., se Aion razprostira v ravni
liniji, neomejeni v obeh smereh. Aion, ki je zmerom že
minul in večno še v nastajanju, je večna resnica časa:
čista in prazna oblika časa." (op. cit., str. 194). Chro-
nos je zanesljivost zaprtega prostora, eon pa odprtost,
v kateri je treba vzdržati, labirint brez končne rešitve in
toliko bolj nevaren. Borges nas spominja na to najpo-
polnejšo obliko labirinta, ki so jo ustoličili stoiki: prava
in brezmejna linija. Pavičevi teksti so ena izmed
prepričljivih paradigem, da je "organizacija" književnega
govora določena z eonom, kajti ideja književnosti teh
tekstov misli namesto sklenjenega kroga prav brez-
mejno linijo, namesto teološkega živi, človeški čas.
S tem, ko daje književnost eonu polno fantastično
kritje, postavlja pod vprašaj vse metafizične zakone
zahodnjaške kulture, iz katere je izšla. Obrača se proti
Očetu, in ker je tudi "Ojdip" samo zviti Očetov izum, v
figurah antiojdipovskih labirintov išče svoje pluralno ro-
dno okrilje. In medtem ko chrónos izključuje človeka,
ne izhaja iz njega in se ne vrača vanj, je eon, katerega
element je zmerom človeško življenje, pravo ime za ti-
sto gonilo, o katerem je bil že govor, ki čas oblikuje v
našo zgodovino. Tako lahko Pavič pravi o svojih tekstih,
da so "mehanizmi, ki delujejo na pögonsko silo zgodo-
vine". Mehanizmi—labirinti.
Prevedel Božidar Premrl
1	Platonove "fantazme" tu ne smemo razumeti v Freudo-
vem psihoanalitičnem pomenu kot nekakšen Imaginaren sce-
narij, ki ga ustvarja subjekt in ki "prikazuje", zaradi obramb-
nih procesov, na bolj ali manj deformiran način, izpolnitev neke
nezavedne želje. Ta nezavedna fantaziranja odkriva prlho-
analiza pod manifestnimi vsebinami kot skrivno nadomestilo
za neko nemogočo "stvarnost", za Izpolnitev neke prepo-
vedane aH neizpolnljive, potlačene želje.
2	Gallimard, Pariz, 1965.
3	Več o moderni kritiki mimesis in njenih artikulacij, starih
in novih, je mogoče prebrati v zborniku Mimesis des articula-
tions, Aubier-Flammarion, Pariz, 1975.
4	Ko je že govor o književnosti — ligika simulakrov velja tu-
di za distinkcijo dejanskega In apokriftnega, tj. v platonovskem
jeziku: resničnega in lažnega. Rekli boste: ponarejanje dogod-
kov, oseb, zgodovine! Toda spomnimo se, da književno logiko
simulakrov prepričljivo zagovarja Marguerite Yourcenar, ko
pravi približno tako, da je primerno, ko so že storjeni vsi
ukrepi za zgodovinsko točnost, dati svoj delež tudi
netočnosti, tudi Imaginaciji. To predpostavlja navado, da se
strastno In obenem podrobno In prosto obnavlja neki minuli
trenutek In ponovno odkrije v enem Izmed prihodnjih tre-
nutkov. Ce se bomo brez tega deleža posvetili edino točnosti
in "kopiranju", se nam bo Izmuznilo prav tisto, o čemer hoče-
mo natančno govoriti. Sele z "apokrifnostjo", s simulakrom,
ki deluje v stvarnosti, pridemo do resnice. Dogodek, oseba
vedno tvori tisto, kar je In kar nI. V njem se prepletajo vse
njegove možnosti. V njem so mnoge stvari verjetne «amo
zato, ker so neverjetne, bi rekel cerkveni očak Tertulljan.
5 Govoriti je mogoče tudi o neki psihoanalitični teoriji po-
navljanja osebnosti. Psihoanalitične razloge In argumente pona-
vljanja pomembnih zgodovinskih osebnosti, "ponavljanja", v
19
katerem so nezavedni fantazmi (v analitičnem pomenu be-
sede) neke osebe razumljeni kot skrivna gibala zgodovine, je
razložil Sigmund Freud v pismu novembra 1936. leta v obliki
malega psihoanalitičnega eseja, ki ga je poslal Thomasu
Mannu, čigar roman Jožef in njegovi bratje ga je navdušil.
Tudi Mann sam je imel v tistem času, kakor poročajo nekatere
priče, sijajno predavanje, ki se je zelo navdihovalo ob psiho-
analizi. O Jožefu iz svetopisemske legende je Freud že v
Razlagi sanj govoril v nekaj pomembnih točkah. Freudovo
pismo je motivirano z vprašanjem: "Ali obstaja zgodovinska
osebnost, za katero je bilo Jožefovo življenje mitski model, In
sicer na takšen način, da bi bilo mogoče za kompleksno
podobo njenega življenja slutiti ta fantazem kot demonsko in
skrivno gibalo?" Potem sledijo prepričljivo preprosti analitični
argumenti, da je osebnost, ki je "ponovila" Jožefa, dejansko
Napoleon Bonaparte.
6	Glej posebno dialog Teajtet 176e in še bolj Timaj 28b in
naprej.
7	Gilles Deleuze je pravzaprav šel najdlje med njimi in je
najbolj daljnosežno zaslutil moderno naravo tega "pozab-
ljenega" načina branja časa. Glej Logique du sens. Minuit,
Pariz, 1969, str. 190-198.
8	Glej J. Bollack, H. Wismann, Héraclite ou la séparation,
Minuit, Pariz, 1972, str. 182—184. Prevajalca Izpodbijata
možnost, da bi sedanji deležnik paizon od Igrati prevajali
tako, ker bi se tedaj le po nepotrebnem podvojil pomen
pesseiion, igrati se s figurami. Zato sta se odločila za etimo-
loško rešitev: sedanji deležnik od "delati otroke", "rojevati".
Metka Zupančič
CHARLES NODIER: INÉS DE LAS SIERRAS
Branje fantastičnega besedila
Ni naključje, da se pri izbiri fantastičnega besedila,
namenjenega kritičnemu branju, odločamo za Charlesa
Nodiera in eno izmed njegovih pripovedi. Najprej je
treba povedati, da je Nodier čas od januarja do sep-
tembra 1813 preživel v Ljubljani kot mestni knjižničar in
urednik uradnega lista Ilirskih provinc, "Télégraphe
illyrien". Kar nekaj njegovih pripovedi je nastalo po vti-
sih, ki jih je zbral na našem ozemlju; predlogo iz ljud-
skega snovanja je seveda oblikoval po svoje in je zato
težko ugotavljati, za katero ljudsko pripoved gre in
kolikšen je nato ustvarjalni vpliv pisca. Drži pa, da je
Nodier 1818. leta objavil prvi pomembnejši romantični
roman Jean Sbogar, ki ga je Janez Kržišnik leta 1886
prevedel v slovenščino. Doslej edino Nodierovo v naš
jezik prevedeno delo se tudi najmočneje navezuje na
naše vzore. Smarra ou les démons de la nuit (Mora ali
nočni demoni) je bila leta 1821 objavljena kot prevod
"de 1'esclavon" (iz slovenščine?) in morda med pripo-
vedmi na osnovi naših predlog vsebuje največ fan-
tastičnih elementov, vendar gre za izrazito pesniški
prozni izraz, ki je za našo analizo manj primeren. Ugo-
toviti namreč želimo, kako je mogoče besedilo, ki ga je
sam avtor označil za fantastično, analizirati s kategori-
jami, ki jih v svojem delu Uvod v fantastično književ-
nost(1) razvija Tzvetan Todorov. Zdi se nam namreč, da
se je med kritiki fantastične književnosti Todorov uspel
najbolj približati tej zvrsti in podati zanjo opredelitve, ki
se skladajo tudi z intencijami avtorjev. Nodier, ki je v
številnih spisih in uvodih v svoje pripovedi razglabljal o
fantastiki, se nam zdi izvrsten primer za ugotavljanje
sorodnosti stališč. Todorov v svoji knjigi navaja prav
pripoved Inès de las Sierras(2), vendar mu okviri študije
ne omogočajo, da bi Nodierov zapis natanko raziskal
znotraj svoje opredelitve fantastike. To pravico si v
pričujočem spisu jemljemo sami.
Po mnenju Todorova je za fantastiko odločujoče
omahovanje med naravno in nadnaravno razlago nena-
vadnih pojavov. Poglejmo, kako Nodier zastavlja
pripoved. Pripovedovalec začenja svojo zgodbo na
prigovarjanje občinstva, ki bi rado slišalo "pripoved o
duhovih" (un conte de revenants), vendar vztraja, da gre
za resnične pripetljaje. Zametek omahovanja med res-
ničnim in neresničnim je torej že tu. Izredno pomemben
za razvoj dogodkov je nato oris dveh udeležencev v
pripovedi; Nodier z njuno karakterno opredelitvijo
natanko določa, da se fantastika dogaja prav v nihanju
med obema, v tem primeru med Sergyjem, ogretim za
"čudežno" (Nodier uporablja izraz "merveilleux", in
sicer v istem smislu, kot ga v svoji knjigi povzema
Todorov), in Boutraixom, skrajnim nejevernežem, ki pri-
sega na Voltaira in Pirona in zavrača vsakršno nad-
naravno razlago dogodkov. Napetost v pripovedi raste,
ko Boutraix v svoji prešernosti izziva hudiča in se ne
boji srečanja z njim.
Inès de las Sierras po predstavitvi protagonistov,
francoskih oficirjev, ki so namenjeni na sejem nekje v
Kataloniji (piše se leto 1812, torej čas francoske nad-
vlade v Španiji), uvaja izredno zanimiv element. Naši
junaki namreč zaradi neurja ne morejo nadaljevati poti,
prenočišče pa je na voljo le še v zapuščenem gradu,
kamor nihče ne zahaja zaradi legende o duhovih, ki da
vladajo v njem. Kočijaž želi svoje potnike — poleg ofi-
cirjev je tu še gledališki intendant Bascara — odvrniti
od obešenjaškega načrta, po katerem naj bi priredili
gostijo na Ghismondovem gradu, in jim pove fantasti-
čno pripoved (conte fantastique, str. 668). Njegov oče
20
se je bojda srečal z duhovi, ki se v grad vračajo na
božični večer. Kočijaževa zgodba ima dva pomena: služi
kot svarilo (ki ga junaki seveda ne upoštevajo) in s tem
veča dramatično napetost celotne pripovedi, obenem pa
je "zgodba v zgodbi" (fantastična pripoved v fantastični
pripovedi), s francoskim izrazom mise en abyme(3).
Njena naloga, kot je običajno v takih primerih, je
opozoriti na zakonitosti "zunanje", glavne zgodbe. Če
Nodier za ta vložek uporablja izraz "fantastična pripo-
ved", je jasno, da se zavestno opredeljuje za zvrst, v
kateri piše, in jo prav skozi ta vložek tudi razlaga. Kot
torej trdi Todorov, je bistvo fantastike v tem, da v zvezi
z nenavadnim dogodkom pripovedovalec/junak, z njim
pa tudi avtor in nato bralec, omahuje med naravno in
nadnaravno razlago pojavov. Kočijažev oče, ki je, iščoč
vino, v gradu naletel na duhove Ghismonda, njegovih
dveh tovarišev in žene Inés, se je onesvestil in se zjutraj
zbudil na cerkvenem pragu. Očitno njemu samemu ni
bilo povsem jasno, kaj se mu je pripetilo, in si dogod-
kov ni mogel čisto dobro pojasniti. Kočijaž Estevan je
pripravljen priseči, da so nadnaravni dogodki res-
ničnost, čemur oporeka nejeverni Boutraix, ki vse
skupaj razlaga s pijanostjo Estevanovega očeta. Ne le v
samem "vložku", tudi v "okvirni" pripovedi avtor ohranja
omahovanje med možnima razlagama. Za razliko od
Boutraixa je Sergy "tako ganjen, kot da bi bil slišal pri-
poved o resničnem dogodku". Iz takšnega stavka (še
posebej iz pogojne oblike glagola) lahko sklepamo, da
pripovedovalec sam omahuje, oziroma se ne želi jasno
opredeliti za eno ali drugo razlago.
Poglejmo, kako Nodier nadalje razpreda svojo pri-
poved. Potniki, trije francoski oficirji in gledališki inten-
dant, prispejo do gradu, si utrejo pot vanj, kočijaža z
mulami namestijo na dvorišču, sami pa se povzpnejo
mimo galerije s portreti (prav posebej jih pritegne
podoba Inés de las Sierras) do sobane, v kateri je sto-
letja nazaj piroval graščak Ghismondo in v kateri naj bi
strašilo. Kot v izziv duhovom oficirji v zabojih gleda-
liškega intendanta Bascare poiščejo pravšnja oblačila,
tako da se prelevijo v Ghismonda in njegova pivska
tovariša. Edino Bascara se ne želi maskirati. Pri piro-
vanju tako manjka le še legendarna Inès. Ko popotniki
opolnoči dvignejo čaše njej na čast in zakličejo njeno
ime, se pojavi čudovito dekle, izredno podobno portretu
z galerije. Trdi, da je ona sama Inès de la Sierras. Sergy
se seveda takoj zaljubi vanjo, skupaj z ostalimi tremi
zamaknjeno posluša dekletovo petje in opazuje njen
ples, ko pa dekle odhaja, ji je pripravljen slepo slediti,
čeprav bi moral za njo v grob. Tu se zdaj začnejo pogo-
vori, ki so za nas izredno zanimivi. Sergy se zavzame za
nadnaravno razlago, trdi, da se mora človek dvigniti do
čudežnega, ker le tako doseže "najplemenitejše plasti
svojega bistva". Pripovedovalec trdi, da so v gradu
lopovi, ki s pomočjo pevkinih čarov skušajo razbiti
skupino popotnikov. Bascara verjame v prikazni, vendar
prav on (nehote) ponudi ključ za razlago dogodka.
Pripovedovalec namreč tudi meni, da je Bascara najel
igralko, katere sposobnosti je skušal preskusiti na
naključno zbranem občinstvu. Bascara se zakllnja, da bi
bila domnevni Inès de las Sierras kos le Pedrina, ki je z
enim samim nastopom očarala prestolnico in nato izgi-
nila, obenem pa zatrjuje, da je povsem nedolžen. Raz-
govori o tem, kako naj si popotniki razložijo pripetljaj, v
besedilu zavzemajo kar nekaj strani (od 58, kolikor jih
ima zgodba v celoti). Rekli bi, da Nodier s pravo
naslado zadržuje bralce v napetosti in v negotovosti.
Razlage seveda noče in ne more dati, ker sam (z bese-
dami pripovedovalca) zatrjuje naslednje: "Cette histoire
est très complète dans son genre" (V svoji zvrsti je ta
zgodba povsem dokončana). "Kakršen koli razplet, ki bi
bil drugačen od pričujočega," vztraja pri svojem, "bi bil
v mojem zapisu neprimeren, še več, spremenil bi njegov
značaj" (str. 697). Nodier se torej povsem jasno zaveda,
da mora v zgodbi ohranjati omahovanje in negotovost,
če naj bo pripoved fantastična. V tem se njegove zahteve
povsem skladajo z opredelitvijo fantastike, kot jo ponuja
Todorov.
S tem pa pripovedi Ines de las Sierras še nI konec. V
"dodatku" k pravi "fantastični" zgodbi se Nodier spusti
v zvrst "nenavadnega" (kot ga opredeljuje Todorov) in z
nenavadnim spletom okoliščin, predvsem pa z norostjo
junakinje, pojasni dogodke na Ghismondovem gradu.
Pripovedovalec dve leti po nenavadni noči obišče prija-
telje v Kataloniji in z njimi odide na nastop pevke
Pedrine. V njej prepozna — Inès de las Sierras. Ne
more verjeti svojim ušesom in očem, povsem je zme-
den, vse dokler prijatelj ne pojasni neverjetne poveza-
nosti dogodkov in ne razkrije, kdo je pevka. Dekletovo
pravo ime je resnično bilo Inés de las Sierras, rojena je
bila v Mehiki in je v Španijo prišla z moškim, ki jo je
zapeljal in jo nato zapustil. Pod psevdonimom Pedrina
je nastopila v Madridu (da bi se preživela, je sklenila
izkoristiti svojo nadarjenost). Tu prihaja do izraza
Bascarov podzavestni sum, ki ga je izrazil na gradu. Še
bolj nenavadno je, da je pevko ob pripovedovalčevem
obisku v Barceloni dve leti pozneje vzel v svojo zaščito
prav Bascara (ki mu dogodki na gradu najbrž niso dali
miru in je sam iskal razlago zanje). Kako je Inés prišla
na Ghismondov grad? Po uspešnem nastopu v Madridu
se je njen zapeljivec spet pojavil, jo oropal in zabodel
(tako je pojasnjena tudi brazgotina, ki jo je dekle poka-
zalo popotnikom na gradu). Zdravniki so ji rešili živ-
ljenje, niso pa mogli preprečiti blaznosti, ki je dekle
tudi pripeljala na grad prednikov, kjer si je poiskala
zavetja. Sorodnosti norega dekleta z legendarno Inés
(podobnost, lep glas, rana na prsih — Ghismondo je
zaklal svojo mlado ženo, kot je zapeljivec zabodel
Pedrino), Bascarina vloga v otDeh primerih (tudi gar-
deroba, iz katere si oficirji izberejo preobleko), vse to
omogoča zaplete, iz katerih raste fantastična pripoved.
Nodierovo mojstrstvo je prav v tem, da natanko pozna
meje zvrsti, v kateri piše, in da se pravzaprav poigrava
tako z bralcem kot z gradivom, ko v zapis vešče vpleta
svoje mnenje o fantastični književnosti. Mojstrstvo
zato, ker za razpredanja delu nikakor ne škodijo ali ga
spreminjajo v didaktični zapis, pač pa izdajajo raz-
21
mišljujočega pisca, l<i se natanko zaveda svojega
opravila. Ne le v teoretičnih spisih, kjer podrobneje raz-
pravlja o fantastiki, tudi v posamičnih fantastičnih
pripovedih odkrivamo Nodierovo jasnovidnost in
obvladovanje méfiera. Pika na I v pripovedi, ki smo jo
predstavili, je vrnitev k dvomu — po tem, ko smo bili
deležni naravne razlage dogodkov. Na vprašanje, "ali
prikazni torej ni?" (str. 716), pripovedovalec odgovori:
(...) "morda pa so" (id.). Sposobnost stikov z nadnarav-
nim svetom Nodier pripisuje norcem. S to mislijo (ki jo
sicer obširno razvija v številnih novelah in pripovedih)
Nodier tudi končuje Inès de las Sierras, kar pomeni,
da ne zavrača možnosti nekakšne duhovne povezanosti
norega dekleta z legendarno prednico. Podatek, da se je
nejeverni Boutraix po vrnitvi Iz Španije umaknil v samo-
stan, še poudarja (sicer skrito) Nodierovo misel, da
fantastike ni jemati neodgovorno in nezrelo. S takšnim
pojmovanjem je Nodier močno romantičen, otienem pa
spada med tiste, ki v razvoju dogodkov vidijo skrite
povezave in nekakšno ciklično vračanje Istega ali
podobnega.
Za nas je pri Nodierovi pripovedi zanimivo še
naslednje: opredelitev fantastike, kot jo razbiramo skozi
zapis tega romantičnega avtorja, se sklada z ugotovit-
vami in opredelitvami, ki jih ponuja Tzvetan Todorov.
Sodobno (strukturalno) naravnana kritična misel z
imanentnim pristopom se torej prekriva z intencijami
avtorjev, ki jih razlaga, očitno ne glede na obdobja, iz
katerih izhajajo.
1	Tzvetan Todorov, Introduction a la littérature
fantastique, Seuil, 1970 (gl. prevod v pričujoči številki).
2	Charles Nodier, Contes, Garnler, 1961, str. 660—717.
3 V literarni teoriji ustreznega slovenskega naziva še
nimamo, v likovni umetnosti pa pojav poznamo kot anamor-
fozo. Za opredelitev pojava v literaturi glej delo Luciena Däl-
lenbacha Le récit spéculaire, Seuil, 1977.
Marinka Gornik
POEJEVE FANTASTIČNE NOVELE
Fantastika se pojavlja v različnih literarnih zvrsteh,
zlasti v epskem pesništvu vseh narodov. Vsaka doba,
vsak narod, vsak avtor ji daje svoj pečat. Ob tem se
spreminja njena vloga, pomen, značaj in funkcija. Veli-
ko vlogo je imela fantastika v srednjem veku, ki ji je s
svojim mračnjaštvom nudil primerne pogoje za razvoj.
Romantika je z odkritjem srednjega veka odkrila tudi
fantastiko, ki je bila eno od pribežališč, kamor so se
zatekali pred realnostjo.
V romantiki je pisateljevo oko uprto predvsem v
mračne strani življenja. To je čas, ko je človek sprt s
samim seboj in s svetom, zato se književnosti odpira
svet nesreče, bolečine in smrti.
Literaturo zgodnjega 19. stoletja je zajela gotska
tematika: mračne legende, srednjeveška zgodovina,
nadnaravni dogodki, pozabljeni grobovi, propadle opa-
tije. Iz Nemčije je val mračnega goticizma prek del
Hoffmanna in Tiecka preplavljal druge dežele, sprožil
posnemanje in nadaljevanje ter segel prek oceana tudi
v Ameriko. Ameriška romantika je imela drugačne pote-
ze kakor evropska. Književnost ameriške dežele kot
prizorišča velikih možnosti je bila vedra in je z zaupa-
njem gledala v prihodnost. Le manjši del tedanje ame-
riške književnosti je prevzemalo mračno razpoloženje
evropske romantike. Predstavnik mračne, temne ame-
riške romantike je bil Edgar Allan Poe.
Poe je dal romantični fantastični literaturi novo
obliko in vsebino in je v njej združil tradicijo in vplive s
svojo teorijo in izvirnostjo tematike v homogeno celoto,
obarvano s specifičnim tonom njegove osebnosti. Poe
se navezuje na staro tradicijo, ki je izhajala iz angleške
šole "gotskega romana" groze in mračnega nemškega
goticizma. Gotski elementi so dali Poeu literarno ozad-
je, vendar prilagojeno njegovemu okusu in talentu.
Verjetno ni bral Tiecka in Hoffmanna v originalu, delež
svojih prednikov je lahko spoznal iz prevodov ter
naslednikov v drugih deželah. Gotske teme je obravna-
val le, če so ustrezale njegovim literarnim namenom.
Svoje grozljive novele je zbral Poe pod imenom
Tales of Grotesque and Arabesque. Zbirka s tem
naslovom je izšla leta 1840, v njej pa je Poe vse svoje
prozno delo razdelil v: groteske (ki so burlesknega In
satiričnega značaja), arabeske (dela iznajdljive
domišljije) in povesti logičnega sklepanja. K arabeskam
lahko štejemo skoraj vse Poejeve grozljive novele.
Poejevo delo je kakor pri malokaterem pisatelju te-
sno povezano z njegovim življenjem, v marsikateri nje-
govi noveli najdemo tragičen odsev njegove usode,
marsikateri literarni lik je zrastel iz njegovega življenja,
v marsičem je obudil podobo iz svoje duševnosti. Misti-
čnim tendencam Poejeve duševnosti je po naravi odgo-
varjala grozljiva novela, v kateri je sprostil svojo fanta-
22
zijo in svojo dušo. Svoj pečat so dala novelam tudi
življenjska izkustva in spomini nanje. Podobe starih,
razpadajočih gradov so se mu vtisnile v spomin, ko je
kot šestletni deček s krušnimi starši pet let živel v
Angliji in na Škotskem. Dolgi tedni na oceanu so mu
zapustili spomin na brezmejne širine morja. Kuga v
njegovem delu lahko izvira iz epidemij njegovega časa.
Margaret Alterton predvideva možnost, da so nekatere
zgodbe sugerirali dogodki, zabeleženi v medicinskih
zločinskih analih, ki so bili Poeu pomemben vir za
grozljive novele.
Poejeve grozljive novele odkrivajo temni svet člove-
kove resničnosti, svet mračne demonije, ki prevzema
človeka ter ga uničuje. Ker ga je privlačilo vse temno in
strašno, pogosto srečamo v njegovih zgodbah nena-
vadna duševna stanja. Poejevo zanimanje je usmerjeno v
človekovo duševnost s svojo izjemnostjo. Njegovi junaki
so "zaznamovanci", ki jim vizije, sanje in blaznost
odkrivajo višje resnice o življenju. V človekovo notra-
njost je Poea usmeril tudi odpor do vladajočih nazorov
tedanje ameriške književnosti. Poejeva narava je bila
razdeljena na dva dela: na eni strani človek, blodeč v
sanjah, vizijah, neznanem, na drugi strani pa človek,
sposoben natančnega opazovanja in logičnega sklepa-
nja. Odsev njegove dvojne osebnosti so tudi grozljive
novele, kjer se fantazija druži z razumom in fantastika z
logično analizo.
Kronološka razvrstitev Poejevih pomembnejših groz-
ljivih zgodb je takale:
1832: Metzengerstein
1833: IMS, Found in a Bottle
1835: Berenice, Morella, Hans Pfaall
1838: Arthur Gordon Pym, Ligeia
1839: William Wilson, The Fall of the House of Usher,
1841: A Descent into Maelström
1842: The Pit and the Pendulum, The Teli-Tale Heart,
The Black Cat
1846: The Cask of Amontillado
Poejeva grozljiva novela ("a tale of terror") je podre-
jena teoriji o kompoziciji novele, ki jo je Poe prenesel iz
poezije v prozo. Ta teorija določa dolžino in učinek
novele: biti mora kratka, bralec se ne sme ukvarjati z
njo več kot dve uri, ker daljše branje razbije enotnost
učinka, ki ga hoče avtor s svojim delom doseči. Zaplet
zgodbe mora služiti njenemu učinku, vsak dogodek,
vsak stavek morata služiti temu namenu. Važna pa je tudi
izbira snovi. Poe imenuje strah in grozo "a legitimate
sphere" za učinkovito pisanje novele. Taka literatura se
obrača na čute in želi vzbuditi v bralcih emocialno
vznemirjenje, zato se upravičeno imenuje grozljiva
zgodba ("a tale of terror"), tudi zgodba občutka ("a tale of
senzation") ali zgodba učinka ("a tale of effect"). Če-
prav je Poe zasmehoval uporabo senzacij pri pisanju
zgodb učinka v svojem članku 'How to Write a Black-
wood Article', ni nikdar nehal videti njene funkcije pri
ustvarjanju emocialnega efekta. Umetnost stopnjevanja
občutkov groze in strahu v obliki grozljive novele je bila
v prvih desetletjih 19. stoletja predvsem last nemške
romantične šole ter njenega najtemnejšega predstavnika
E.T.A. Hoffmanna. Poe nI bil prvi, ki je vpeljal strah in
grozo v svoja dela, je pa tisti, ki je grozljivi zgodbi v
okviru teorije o noveli dal novo obliko In vsebino: novo
obliko s svojimi zahtevami o dolžini, učinku, ustrezni
temi in stilu, v novi vsebini pa je njegov genij združil
romantično tradicijo, gotske vplive, svoje izkušnje in
mračne tendence svoje narave.
Poejeve grozljive zgodbe povezujejo med seboj
podobne teme (odkrivanje neznanega, umor in mašče-
vanje, groza in smrt). Druga asociativna vez pa je fanta-
stika, ki nastopa v dveh oblikah:
1.	Psevdoznanstvena fantastika ("science — fiction")
Ta fantastika se pojavlja v grozljivih novelah, ki so
nastale predvsem v prvem obdobju Poejevega lite-
rarnega ustvarjanja. Med take zgodnje novele spada
npr. Sporočilo v steklenici.
2.	"Gotska" fantastika
Ta fantastika po svoji obliki nadaljuje romantično
tradicijo gotskega romana groze in strahu; povezana
je z gotskimi gradovi, prikaznimi in nenavadnimi
pojavi. Ta fantastika je zastopana predvsem v nove-
lah: Metzengerstein, Berenice, Morella, Ligeia, The
Fall of the House of Usher, The Oval Portrait, The
Masque of Red Death. Tem novelam je skupno po-
dobno obravnavanje smrti, ki ima v njih pomembno
vlogo. V njih je fantastika zastopana v večji meri kot
v novelah, ki jih povezuje skupna tema maščevanja in
uboja: The Teli-Tale Heat, The Black Cat, The Cask
of Amontillado; v teh zasledimo le posamezne fanta-
stične elemente.
I. PSEVDOZNANSTVENA FANTASTIKA
Poe je eden prvih utemeljiteljev znanstvene fanta-
stike. Njegova izredna inteligenca je bila med redkimi, ki
je v prvi polovici 19. stoletja razumela važnost elektro-
magnetizma in predvidela železnico z brzino 500 km/h.
Poe je za Svi/edenborgom ponovil, da obstaja v vesolju
več vrst inteligentnih bitij, ter vodil diskusije o račun-
skih strojih in avtomobilizmu. Poejevo zanimanje za
psihične pojave je našlo protiutež v kontrastno opisanih
"modernih čudežih". "Moderni čudeži" se pojavljajo zla-
sti v Avanturah Hansa Pfaala, v opisu poleta z balo-
nom na mesec, in v noveli Tisoč In druga Seherezadina
zgodba, v kateri so na fantastičen način predstavljeni,
poleg naravnih pojavov še: velika zahodna železnica,
Matzelov avtomatični šahist, Babbageov računski stroj.
Voltov steber, telegrafski aparat, Daguerrov fotografski
aparat. Vsi ti tehnični dosežki so opisani kot fanta-
stična bitja oziroma pojavi (železnica: "Med čarovniki so
živele domače živali posebne vrste. Videl sem na primer
velikanskega konja, ki je imel železne kosti, kri pa je
bila vrela voda. Namesto ovsa je bila njegova vsakdanja
hrana črno kamenje. Kljub tako hudi dieti pa je bil
neverjetno močan in hiter ter je vlekel breme, večje od
največjega templja v tem mestu, in to s hitrostjo, ki je
23
presegala hitrost letečega ptiča"). V opombi pojasni
Poe to fantastično bitje: "Velika zahodna železnica med
Londonom in Exetrom je dosegla hitrost enainsedem-
deset milj na uro". Konkretno pojasnilo v pisateljevih
opombah odkrije pravi pomen pojava, ki se v zgodbi
skriva za fantastiko, s katero je predstavljen. Z uporabo
fantastike je Poe dosegel učinkovitost, ki jo je hotel v
skladu s svojo teorijo v delih doseči, obenem pa je
ustregel okusu publike in njenim željam po čudežnem,
obarvanem z grozo in nenavadnim.
Med Poejeva dela, s katerimi je postal začetnik lite-
rarni zvrsti, kasneje imenovane psevdoznanstvena fikcija
("science-fiction"), spadajo nekatere novele (MS Found
in a Bottie, A Descent into iViaeiström) in daljše pripo-
vedno delo The Narrative of Arthur Gordon Pym. Vzor
za ta dela so mu bila nekatera sodobna poročila o zani-
mivih potovanjih, pripovedovanja mornarjev, trgovcev in
potnikov, ki jih je slišal v mladosti ter lastna doživetja
ob plovbi prek oceana. V zgodbah pripoveduje stvarno,
dogodke razumsko opredeljuje ter jih opisuje z
natančnostjo, kar vse ustvarja verjetnost še tako fanta-
stičnega dogodka. Opisuje borbo človeka z divjo,
neusmiljeno naravo, ki grozi človeku in ga vabi v svoje
prepade, v nevarnost morskih vrtincev ali brezen. Brez-
na in prepadi igrajo v Poejevih novelah veliko vlogo. Isi-
dora Sekulič šteje Poea za enega od treh "pesnikov
prepadov", poleg Dostojevskega in Baudelaire. Ti
"pesniki prepadov" zbirajo redka izkustva, mučno,
nečloveško, nadčloveško. V kaosu in breznih se izka-
žejo fantastične sposobnosti ljudi, kar jih rešuje. Vse
fantastične kombinacije Poe realistično razplete in reši.
Najdaljše delo te zvrsti je The Narrative of Arthur
Gordon Pym. Napisano je v stvarnem stilu sodobnih
poročil o potovanjih; tak je bil tudi njegov učinek na
publiko. Pripoved je nedokončana: A.G. Pym verjetno
umre pri iskanju južnega tečaja. V stvarnem okviru se
nizajo fantastični dogodki in doživetja. V tem delu je
Poe kljub fantastiki materialist: vse dokazuje, razlaga in
povezuje. Prevladujoče čustvo pripovedi je groza v vseh
odtenkih. Nekateri stvarni opisi so tako napolnjeni s
fantastiko, da učinkujejo kot simbolične vizije. Taki so
predvsem zadnji vizionarni odstavki Pymovega konca v
kraljestvu bele prikazni sredi južnega morja. Simbolni
pomen lahko iščemo tudi v njeni nedokončanosti.
Pripoved A.G. Pyma, razlaga Vincent Buranelli v svojem
delu o Poeu, je simbolično potovanje iz realnosti v svet
iluzij, iz dejstev v sanje.
iVIS FOUND iN A BOTTLE (SPOROČiLO V STEKLENiCi)
Novela je bila objavljena leta 1833, zanjo je dobil
nagrado "Baltimore Saturday Visiter". Nastala je v
prvem obdobju Poejevega literarnega ustvarjanja, ko sta
razum in domišljija še nastopala ločeno. V njej avtorjevi
nameni še niso popolnoma jasni, morda je bil glavni
namen napisati impresivno zgodbo v stilu tedanjega
kulta groze. Za nastanek novele navajajo različne snovi:
Hervey Allen vidi vir v Poejevih spominih na ladje, ki so
bile del vsakdanjih izkušenj Poejevega otroštva, profesor
Štovali pa išče paralele tej zgodbi v Coleridgovem The
Ancient IMariner.
Sporočiio v steklenici je predhodnica Poejeve
psevdoznanstvene fantastike. V njej je kot v Pripovedi
A.G. Pyma in Maelströmovem breznu upodobil skriv-
nostni svet morja, nenavadne dogodivščine, demonično
moč divje narave in odkrivanje neznanega.
Zgodba govori o ladji, ki je v viharju izgubila vso
posadko, pripovedovalec zgodbe pa se je po srečnem
naključju rešil na krov velikanske ladje. Odslej plove na
ladji med posadko, ki sploh ne opazi njegove
navzočnosti. Grozljiva ladja blodi po morju neznanega
sveta, drvi iz brezna v brezno ter končno izgine v zad-
njem strašnem prepadu.
Fantastika se pojavlja v noveli v obliki nenavadnih
doživetij pripovedovalca — grozo vzbujajoče je drvenje
pošastne ladje skozi vodni pekel demoničnih valov, s
posadko, ki mrmra nerazumljive besede v čudnem jezi-
ku, zatopljena v premišljevanje sredi razpadajočih znan-
stvenih instrumentov in zastarelih pozabljenih zemlje-
vidov. "Ladja in vse na nji je prepojeno z duhom sive
starosti." V primeri s pripovedovalcem se zdi ta znan-
stvena posadka kot Iz pradavnine, "kakor duhovi
pokopanih stoletij". V njihov svet pripovedovalcu
onemogoča vstop njihov jezik, v njihovem življenju ni
prostora za tujca z druge ladje, temveč samo za njihov
cilj — odkritje. Odkritje ima v noveli simbolen pomen
tudi za pripovedovalca. Njegove nezavedne poteze s
čopičem po platnu odkrijejo besedo "razodetje". Ladja
drvi "proti nekemu vznemirljivemu spoznanju, k neki
skrivnosti, ki je ne bomo mogli nikdar nikomur razkriti,
in ko se nam bo razodela, bo to razodetje tudi naša
smrt." Odkritje se na koncu izkaže za "Severni polarni
zaliv, v katerega drvi ocean skozi štiri žrela". Vendar
ima tudi to globlji simbolni pomen. Za Poea pomeni
odkritje razodetje vsega neraziskanega, neznanega.
Dogajanju zgodbe daje videz resničnosti njena
geografska in časovna opredelitev ter oblika novele —
dnevnik, ki ga je pripovedovalec v usodnem trenutku
zaprl v steklenico in vrgel v morje. To je zunanji okvir
fantastičnega doživetja, ki ga sam pripovedovalec
uvodoma zanika v imenu razuma. "Zdelo se mi je prav
napisati za predgovor besede, da ne bi neverjetne
pripovedi, ki vam jo hočem povedati, imeli mogoče prej
za golo domišljijo, kakor za dejansko izkušnjo duha, ki
so mu sanjarije, domišljije bile mrtva črka in votel nič."
V	tem uvodu hoče avtor to, kar je — neverjetna
pripoved gole domišljije — prikazati kot dejansko
izkušnjo duha, in to utemeljuje z razumom, z objek-
tivnostjo samega pripovedovalca.
V	noveli Sporočilo v steklenici utemeljuje Poe fanta-
stiko v osebnosti glavnega junaka — v človekovi notra-
njosti. V tem se pripoved precej razlikuje od podobne
novele te zvrsti, ki jo je Poe napisal osem let kasneje: A
Descent into Maelström (Maelströmovo brezno). V njej
namreč motivira fantastičnost z zunanjimi dejstvi: z
znanstvenimi spoznanji, Enciklopedijo Britannico, fizi-
24
kalnimi zakoni, pri čemer se opira na Arhimedovo delo
De Incidenbitus in Fluido. Različno je motivirana tudi
fantastična rešitev glavnega junaka iz pogubne situa-
cije. V Sporočilu v steklenici ga reši slučaj, v
Maelströmovem breznu pravilnost logičnega sklepanja in
upoštevanja naravnih in fizikalnih zakonov. Namen obeh
novel je doseči verjetnost. Fantastiko opremlja razum-
ska razlaga, ki naj prepriča bralca, da bo kljub fantastiki
verjel v zgodbo. Razlika med obema je v načinu zaniko-
vanja fantastike: v Maelströmovem breznu je zanikana
fantastika z zunanjimi dejstvi, v objektivnosti, v Sporo-
čilu v steklenici pa z junakovo notranjostjo, v subjektu,
kar kaže na večji delež subjektivnosti in domišljije.
Skupna obema novelama je simbolnost v prikazovanju
človekovega spopada z morskimi brezni in prepadi. TI
prepadi niso samo nevarnosti morja, narave, temveč vsa
strašna, temna in neznana brezna, ki preže nanj v življe-
nju in v njegovi lastni naravi. Strah, ki prevzame ribiča
ob pogrezanju v morski vrtinec, je človeški strah pred
padanjem v neznano, groza pred temnimi globinami
človeške usode, pred pogubo, pred smrtjo.
V vseh novelah, kjer nastopa fantastika v psevdo-
znanstveni obliki, je njena funkcija predstaviti odkritja,
raziskovanja, neznano na učinkovit način, kar ustreza
Poejevi teoriji o kompoziciji "tale of terror". V taki zgodbi
je groza in strah zakonito področje, fantastika pa je po
svoji naravi učinkovito sredstvo za doseganje teh občut-
kov. Poleg tega je Poe v obliki psevdoznanstvene fanta-
stike odkrival človekov spopad z življenjem in smrtjo, ki
ga je simbolno prikazoval v učinkovitem, fantastičnem
okvirju. Funkcija fantastike je torej učinkovitost in
simbolnost, obenem pa predstavlja fantastika v noveli
pojav, ob katerem sledimo junakovi subjektivnosti. Ta
njena funkcija še ni izrazita v Poejevih zgodnjih delih,
med katere spada tudi Sporočilo v steklenici, stopnjuje
pa se v kasnejših novelah.
II. GOTSKA FANTASTIKA
Ta fantastika, ki se po svoji zunanji obliki navezuje
na romantično tradicijo gotskih gradov, prikazni in
nenavadnih pojavov, je s Poejem dobila psihološko vse-
bino. V okviru fantastike odkriva Poe človeško dušev-
nost, njene temne globine — "prepade"; v okviru fanta-
stike rešuje probleme življenja in smrti.
1. LIGEIA (LIGEJA)
Nastala je leta 1838; po nastanku in temi sledi
novelama Berenice in Morella. Poe je bil mnenja, da je
to njegova najboljša zgodba; to je izjavil v pismu Gris-
woldu, kasnejšemu (prvemu) založniku svojih del.
Ligeja je tipična Poejeva junakinja: lepa, mlada in
umirajoča. Zgodbo pripoveduje v prvi osebi njen mož v
obliki retrospektive. Spominja se Ligeje kot zgleda
lepote in modrosti, ki je prekmalu zbolela in umrla. Po
njeni smrti je odšel v osamljeno opatijo, postal narko-
man in se poročil z lady Roweno. DrugI mesec po poro-
ki je lady Rowena zbolela, strašili so jo čudni glasovi
in skrivnostno premikanje v njeni sobi v gotskem stol-
pu. Ko je nekega večera bedel ob njej, je začutil "nekaj
otipljivega, vendar nevidnega", opazil senco ter nato še
kaplje rdeče tekočine, ki so skrivnostno padle v Rowe-
nino kupo. Tri dni kasneje je Rowena umrla. Ko ponoči
sedi, omamljen od opija ob njenem truplu, ga prevza-
mejo vizije in spomini na Ligejo. Nenadoma zasliši
vzdih, opazi trepet ustnic, rožnato barvo na licih mrtve
Rowene; znaki življenja izginejo in se spet vračajo, do-
kler se truplo ne dvigne iz mrtvaškega prta in mu stopi
naproti. V njem spozna — Ligejo.
Vsa zgodba vodi k temu fantastičnemu dogodku: k
obuditvi Rowene in k njeni transformaciji v Ligejo.
Prizorišče fantastičnega dejanja je značilen grozljivi mi-
lje gotskega romana: osamljena opatija, soba v stolpu z
mračno, nenavadno notranjo opremo, svinčeno obar-
vana okna z zlato-črnimi, fantazijsko poslikanimi zave-
sami, visok stolp z divjimi in grotesknimi vzorci, v vsa-
kem kotu črn granitni egipčanski sarkofag, polza-
temnjena soba. Grozljivo ozračje daje primerno ozadje
zaključnemu dejanju, ki določa značaj celotne zgodbe.
Roy P. Basier je pod vplivom Freudove psihologije
analiziral Ligejo v svojem delu Sex, Symbolism and
Psychology In Literature (1948). Zanj je LIgeJa umetni-
ško dovršena samo kot zgodba megalomana, ne pa kot
racionalna pripoved razumnega človeka. Ligeja je naj-
bolj pomembna v skupini zgodb, kamor spadata še
Berenice in Morella. Vsem trem je skupno podobno
obravnavanje fiksne ideje (idée fixe) ali obsedenosti v
skrajni obliki megalomanije. Primerjava vseh treh zgodb
odkrije ne samo podobno temo, obsedenost, ampak
tudi prevladujočo misel o moči psihičnega nad fizičnim.
Za Baslerja Ligeja ni fantastična zgodba o nadna-
ravnem. Glavni junak je erotično obseden človek; čeprav
je njegova žena mrtva, je v svojem malikovalskem
oboževanju ohranil njeno lepoto In osebnost boleče živo
v vsaki misli. Iz tega izvira obsedenost, ki se kaže v pro-
cesu kompenzacije, v njegovem naporu, da bi z močjo
duše odkril skrivnost, ki ga je očarala, dosegel tisto,
česar ni mogel dobiti z ljubeznijo. Odlomek Iz Glanvilla
z mislijo o nesmrtnosti volje (ki je moto zgodbe) je for-
mula, iz katere je izpeljana megalomanija: z močjo svo-
je volje lahko postane enak bogu, tako da svoj duh
združi z univerzalnim duhom božanstva, simboliziranim
v božanski Ligeji, ki ima v apoteozi vse atribute njegove
lastne želje. Vendar Ligeja umre zaradi nemoči človeške
volje, kljub vnemi, s katero se je junak boril z
Azraelom. Odlomek iz Glanvilla ne izraža Ligejine vere,
ampak junakovo željo, da bi premagal smrt. Celo njene
zadnje besede o nesmrtnosti volje so le odsev njegove
želje. Kljub lepoti in strastni želji po življenju zemeljsko
telo Ligeje umre, ker ni verjela v moč, s katero bi
premagala smrt.
Junakova obsedenost je imela do njene smrti obliko
oboževanja, erotomanije; po njeni smrti pa postane nje-
gova obsedenost intenzivna megalomanija, motivirana z
25
njegovo voljo, da bi Ligejo obudil v življenje v drugem
telesu s pomočjo metempsihoze.
Ker je junak podvržen obsedenosti, njegova pripo-
ved ni vedno v skladu z avtentičnimi dejstvi. Pripove-
duje, kar vidi, sliši in čuti, toda to so halucinacije,
projekcije želja, da bi obudil Ligejo v telesu Rowene.
Pripoveduje posledice, toda ignorira ali napačno pred-
stavlja vzroke: želi vzbuditi vero, da je moč Ligejine vere
učinkovala v njenem vstajenju v Roweninem telesu, ne
pa tega, da je bil on krivec Rowenine smrti. Nestrpen, v
strahu, da napredovanje Rowenine živčne bolezni in
psihičnega propada ne bo zadostovalo in da njegova
volja ne bo izvršila njegovega namena, se zateče k
dejanskemu strupu, ki pa ga njegova obsedenost razloži
kot halucinacijo, kot destilacijo iz atmosfere, ne pa kot
točenje iz njegove roke. V obsedenosti nima steklenice
in strupa za fizični dejstvi, kajti moč duha se ukloni ve-
čji moči droge. Pripoved razkriva končno stanje njegove
manije: kako se zave "navzočnosti" v sobi in nadna-
ravnega delovanja. V detajlih oživitve želi videti zname-
nje boja Ligejinega duha, da bi pregnal iz telesa Rowe-
nin duh in sam oživel v njem.
Pomen zaključnega dejanja je bil nejasen že
Poejevemu sodobniku Philipu Pendletonu Cooku, ki je
pisal avtorju: "Šokiran sem bil od lastnosti prikazni in
sem se čudil, kako bi lahko lady Ligeja, tavajoči duh, v
oživitvi Roweninega telesa nenadoma postala resnična,
vidna Ligeja." Poejev odgovor je bil naslednji:
"... Nujno je bilo potem, ko je bila napisana Morella,
ustvariti Ligejo. Prisiljen sem bil zadovoljiti se z nena-
vadno polzavestjo pripovedovalca, da pred njim stoji
Ligeja. Ene stvari nisem popolnoma izpeljal — moral bi
namigniti, da volja ni dosegla svojega namena —
propad bi se moral ponoviti — in Ligeja, ki je uspela v
tem, da je naznanila resnico pripovedovalcu, bi morala
biti končno pokopana kot Rowena, telesne spremembe
pa bi morale postopoma izginiti."
V okviru moderne psihologije je prikazala Ligejo
tudi Freudova učenka Marie Bonaparte v svojem delu
The Life and Works of Edgar Allan Poe. Po tej
interpretaciji je v LIgejI realizirano to, kar se imenuje v
psihoanalizi prenos občutkov, pomeni, da se občutki, ki
so povezani z eno osebo, prenesejo na drugo. Vsa ču-
stva ljubezni in sovraštva v življenju so samo prenosi
prototipov iz otroštva. V LIgeJI je upodobljen prenos ču-
stev z Ligeje, ki je simbolna podoba Poejeve matere, na
Roweno, ki v svojem liku združuje Poejevo krušno mater
Frances Allen in njegovo ženo Virginio Poe. Tak prenos
čustev pa vključuje določeno "izdajo" prvotnega objek-
ta: Rowena "izda" Ligejo — ljubezen do krušne matere
in žene je "izdajstvo" materine ljubezni.
Marie Bonaparte utemeljuje simbolizem interpre-
tirane novele s tem, da je Poe v času pisanja jemal opij,
ki je sprostil kontrolo nad moralno kritiko in omogočil,
da so se zbudili dogodki iz otroštva, pokopani v podza-
vesti. Nastanek dela povezuje z ustvarjalčevo psiholo-
gijo, v delih odkriva avtorjeva psihična doživetja,
simbolno predstavljene podzavestne želje in spomine.
Novele ne interpretira Iz nje same, temveč z vidi-
kov moderne psihologije, kot ilustracijo Freudove teori-
je in spoznanj na tej osnovi.
Med novejše interpretatorje novele spada tudi D. H.
Lawrence, ki je v svojih Studies in Classic Literature
(London, 1924) obravnaval tudi Ligejo. Ligeja je zanj
upodobitev Poejeve žene. To je zgodba ljubezni v skraj-
nosti. Ljubezen v skrajnosti pa je spopad volje obeh
ljubimcev: kdo izmed njiju bo prvi uničil drugega. Lige-
ja je ženska starega kova, njena volja se želi vdati, hoče
se podrediti vampirju moževe zavesti. On pa je tisti, ki
jo hoče analizirati, dokler je ne bo spoznal vse in si jo
vso zasvojil. Živo bitje je potrebno ubiti, da bi ga spo-
znali. Poželjiva zavest je vampir. Groza v Ligejinih očeh
je groza pred tem, da bi jo omrežila njegova zavest.
Obenem pa sama želi biti omrežena, biti spoznana, to
pa plača s smrtjo.
Avtorica in urejevalka Poejevih del Margaret Alterton
je vprašanje interpretacije rešila s pitagorejsko vero v
transmigracijo duš. Duša išče po smrti prebivališče v
drugém telesu, odtod boj Ligejine duše za telo svoje
naslednice. K tej misli vodi tudi novela Metzengersteln,
v kateri Poe uvodoma govori o transmigraciji duše. Tej
teoriji je naklonjena tudi Poejeva vera v posmrtno življe-
nje in njegov interes za psevdoznanstvene pojave:
metempsihozo, hipnozo in okultne vede. Vendar pa
teorija, ki razlaga novelo s pojavom transmigracije duš,
premalo upošteva pomen halucinacij in junakovega
duševnega doživljanja.
Junak doživlja fantastičnost Ligejine obuditve v
Roweni v obliki vizij in halucinacij. "... Nekaj otip-
ljivega, vendar nevidnega je šlo mimo mene, sredi zlate
preproge, sredi svetlobe, ki jo je metala kadilnica, sem
zagledal nedoločno senco angelskega videza — neka-
ko kot senco sence. Toda bil sem močno razburjen za-
radi prevelike doze opija, zato tem stvarem nisem
posvetil dosti pozornosti, niti nisem o njih govoril
Roweni." Ko "tri ali štiri kaplje rdeče obarvane teko-
čine" iz nevidnega vira atmosfere padejo v Rowenine
kupo, pripovedovalec nadaljuje: "Če sem to videl jaz —
pa tega ni videla Rowena. Spila je vino brez pomisleka,
zato sem se vzdržal pripovedovanja o okoliščinah, ki so
morale biti po vsem tem samo sugestija žive domišljije,
oživljeni ladyjin strah, opij in čas".
S tem stavkom je fantastika reducirana na subjek-
tivno doživetje, nastalo pod vplivom žive domišljije,
opija in pozne nočne ure. Junak pod vplivom opija
doživlja halucinacije, ki vzbujajo vero v nekaj, kar ne
obstaja. Halucinacije se stopnjujejo, dokler ne dosežejo
višek v oživitvi Ligeje, ko se v duhu ustvari zmeda med
tem, kar zavisi od njega, in tistim, kar prihaja od zunaj.
Ta trenutek združitve zunanjega stanja s čustvi in vizi-
jami, ki jih prinaša vanje junak, ustvari Ligejo. Njena
reinkarnacija je torej projekcija junakovega duševnega
stanja pod vplivom mamila. Obuditev Ligeje je samo v
halucinacijah izpolnjena Junakova želja, ki Jo je vodila
misel o moči volje nad smrtjo, halucinacija kot psiho-
fizična okvara pa mu je omogočila, da je doživel Ligejo
26
kot realno bitje. Ligeja kot realno bitje je zunanja
predstavitev junakove notranjosti.
To se da sklepati tudi iz Poejevih besed: "Moral bi
namigniti, da volja ni dosegla svojega namena ..." Volja
je dejansko ni oživila, oživitev je le subjektivno doži-
vetje. Zunanji predstavitvi subjektivnega duševnega sta-
nja pod vplivom opijskih blodenj ustreza fantastika.
Njena funkcija je torej v zunanji predstavitvi človekove
notranjosti.
2. THE FALL OF THE HOUSE OF USHER (KONEC
USHERJEVE HISE)
Za nastanek te novele, objavljena leta 1839, ni
znanega vira. Poe je verjetno razvil zgodbo iz izmišljene
situacije. Velja za eno njegovih najboljših grozljivih
novel.
Tudi ta novela je napisana v prvi osebi, le da tokrat
pripovedovalec ni glavni junak, ampak njegov prijatelj.
Pripoveduje o dneh, ki jih je preživel pri svojem
mladostnem tovarišu Rodericku Usherju v njegovi hiši
sredi puščobne, samotne pokrajine. Usherja je našel
zelo spremenjenega, živčno napetega, obsedenega od
strahu in praznovernih predstav o hiši ter otožnega za-
radi bolezni svoje sestre Madeline. Njena bolezen se je
bližala koncu. Ko je umrla, je Usher sklenil zaradi
čudne narave njene bolezni spraviti truplo začasno v
obokani podzemski prostor, kjer ga je s pomočjo
obiskovalca zaprl v krsto. Po nekaj dneh so se pokazale
spremembe v Usherjevem vedenju: postal je nemiren,
kot bi ga preganjala groza ali moreča skrivnost. Neke
noči je nepričakovano obiskal svojega še budnega prija-
telja, ki je hotel nevihtno noč in obiskovalčev nemir
pozabiti z branjem. Ob branju so se glasovi, udarci in
kriki, opisani v knjigi, istočasno ponovili tudi v Usher-
jevi hiši. Usher je spremljal vse dogajanje s kamnito
negibnostjo, z zmedenim mrmranjem besed, ki so
nazadnje odkrile strašno novico, da sta Madeline poko-
pala živo. Ropot je povzročil Madelinin napor, da bi se
osvobodila iz groba. Komaj so bile izgovorjene Usher-
jeve besede: "Norec! Pravim ti, da zdaj stoji pred vrati",
so se vrata res odprla in pokazala se je v mrtvaški prt
ogrnjena Madeline. S krikom je omahnila na brata in
umrla skupaj z njim. Prepadeni obiskovalec je zbežal iz
hiše, ki se je zatem zrušila sredi grmenja in viharja.
E. IH. Davidson v svojem delu Poe, A Criticai Study
razlaga Konec Usherjeve hiše kot psihično dramo,
povzetek Poejevih idej In ustvarjalnih metod. Zgodba je
študija o cepljenju in identiteti jaza. Je poskus
demonstrirati teorijo, da je duh razširjen povsod In
oživlja materijo. Ta teorija, ki izvira iz Swedenborga In
Campanelle, temelji na prepričanju, da je materialni
svet le manifestacija duševnega. Za zgodbo je značilna
identifikacija zunanjega sveta s človeškim ustrojem.
Hiša je človeško bitje, njena zgradba je podobna telesu,
temni ribnik je ogledalo ali duša, razpoka v steni, ki se
širi od strelie navzdol, dokler se ne izgubi v ribniku, pa
je usodni 2iom, ki uniči psihično bitje, čigar zunanja
manifestacija je hiša. Na človeškem področju je tro-
delna delitev še jasnejša. Usher predstavlja duhovni ali
intelektualni vidik totalnega bitja. Že njegov zunanji
opis ga predstavlja tako. Madeline je njegova senzualna
ali fizična stran. Zgodba je torej študija o dezintegraciji
kompleksnega človeškega bitja s telesom, dušo In
duhom. Usher trpi zaradi obolelega duha, ki se je pre-
več dolgo odmikal in oddaljeval fizični realnosti, napol-
njujoči ga z odporom; svoj svet, svojega duha, lahko
ohrani samo z uničenjem sestre dvojčice, t.j. fizične
strani njega samega. Madeline zboli za smrtno bolez-
nijo, pokopana v družinskih obokih je najbolj oddaljena
od kraja, kjer živi duh Rodericka Usherja. Vendar še ni
mrtva, vrne se iz groba in prinese smrt tudi bratu, telo
in duh tako umreta skupaj. Takoj nato se zruši hiša,
predstava totalnega bitja, katerega odnos telo—duh je
Poe upodobil v simbolični podobi sestre in brata. Mate-
rialni svet je samo zunanja demonstracija notranje dra-
me.
Povsem drugače je interpretirala novelo Marie Bona-
parte. Tudi ona je poudarila povezanost med osebami in
stvarmi, toda pri njej to soglasje izvira Iz podzavesti. V
zgodbi prevladuje nov element, ki je zaznaven že v
Ligeji, "oživljena scenerija". Hišo imenuje Mother-
Mansion, Roderick Usher je sam Poe. Na hišo je Usher
navezan kot na svojo mater. "Nekatere posebnosti v
obliki in gradivu domačega dvorca so dobile moč nad
njegovim duhom". — V teh tjesedah vidi M. Bonaparte
dednost. Bolezen Madeline povezuje avtorica s tuberku-
lozo Poejeve matere in žene. Način, kako je opisana
lady Madeline, pa govori, da gre predvsem za Virginio
Poe, ki je bila Poeu bolj sestra kot žena. Lady Madeline
prenesejo v votlino, to je v maternico, iz katere sta izšla
Madeline in Roderick Usher, sestra in brat. Toda Made-
line ni samo Usherjeva (Poejeva) sestra, ampak tudi
dvojnica matere, ki je bila prej predstavljena v hiši. To
sili Poea, da ponovno oživi svojo mater in njeno žalost-
no usodo v vsaki ženski, ki jo je ljubil. Ker je bil materi
nezvest, se mora izvršiti kazen na Poeu (Usherju). V
nevihti oživi Mother-Mansion, hiša, dvojnica lady Made-
line, in se nato sesuje v končnem propadu.
Globlji pomen te mračne zgodbe se skriva v usodi
Usherja. Poe je z njegovo usodo kaznovan za izdaj-
stvo lastne matere in za ljubezen do Madeline (Vir-
ginie); kaznovan za nerazumevanje smrti, za sadizem do
sestre in končno za krvoskrunski odnos do matere.
Konec Usherjeve hiSe je izvrsten primer Poejeve
teorije novele, kjer vse pelje k vrhu: k pojavu "umrle"
Usherjeve sestre. K temu vodijo dogajanje, okolje, ose-
be s svojo stopnjujočo se duševno napetostjo, z občut-
ki groze, pričakovanjem nečesa strašnega. V tej grozljivi
atmosferi se zgodita dve stvari, ki bi ju lahko imenovali
fantastični: oživitev pokopane Madeline in Usherjeva
napoved njene vrnitve ob skrivnostnem sovpadanju gla-
sov in hrupa v knjigi s hrupom v Usherjevi hiši. Vendar
vse te fantastične okoliščine spremlja razlaga. Made-
ilnina oživitev v smrti je utemeljena z boleznijo katalep-
tlčne narave, ki povzroči navidezno smrt. Hrušč, udarci
27
in ropot, ki ga sliši Usher, so samo posledica njene
borbe, osvobajanja iz prezgodnjega groba. Usherjeva
napoved njenega bližajočega se prihoda je posledica
bolestno izostrenih čutil. "Živo sva jo položila v grob!
Kaj nisem vedel, da so moji čuti ostri? Zdaj ti povem,
da sem slišal njene prve rahle gibe v mračni krsti. Slišal
sem jih pred mnogimi, mnogimi dnevi, pa si nisem upal
govoriti, nisem si upal govoriti!" Usher je v zgodbi
predstavljen kot neuravnovešena osebnost, preganja ga
strah, pogost spremljevalec psihoz, katerih izraz je tudi
izostrenost čutil. Trpi zaradi podedovane bolezni, živčne
razrvanosti. V svojem neuravnovešenem duhu tudi
neorganskemu svetu pripisuje zmožnosti čutenja, je v
oblasti praznovernih predstav o hiši, v umetniškem
ustvarjanju, ki ima fantastičen značaj, pa se zave svoje-
ga razkrajajočega se razuma. "Ta obžalovanja vredna
norost me bo gotovo ugonobila. Tako in ne drugače
me bo zatekla poguba, bojim se dogodkov prihodnosti,
ne njih samih, ampak njihovih posledic. Zgrozim se ob
misli, da bi kakršenkoli, pa tudi najneznatnejši dogodek
lahko poslabšal ta neznosni nemir moje duše. V
resnici se ne bojim nevarnosti, bojim se njenega učinka
— groze. V tem živčnem, razbeljenem, usmiljenja vred-
nem stanju čutim, da bo slej ali prej prišel čas, ko bom
moral zapustiti oboje, razum in življenje v boju z
neusmiljeno, pošastno prikaznijo, s strahom."
Madeline, ki se vrne iz groba, je utelešenje strahu,
strahu pred blaznostjo. V boju z Madeline, ki je omah-
nila na bratovo telo in ga v smrtnem boju potegnila
mrtvega na tla, je izgubil razum in življenje. Usherju,
temu "v fantastičnost zagledanemu značaju", se njegov
lastni strah bolne domišljije predstavlja v osebi Made-
line. S tem, ko je strah predstavljen kot realno bitje,
dobi simbolni pomen. Zunanji materialni svet je le
manifestacija subjektove notranjosti — k temu vodi tudi
teorija tistih piscev, ki so jih brali oba protagonista
zgodbe in Poe: Swedenborg, Robert Flud in Tommaso
Campanella. Vsi razlagajo materialni svet kot manife-
stacijo spiritualnega.
V noveli ima materialni svet psihične dimenzije, je
odsev obolelega duha. Ker pa je izraz omraèénega razu-
ma, tudi materialni svet, ki je odsev duhovnega, ne
more biti normalen, običajen, ampak nenavaden, fanta-
stičen. Zato je v noveli smrt samo navidezna, pokopana
Madeline se vrne iz groba kot prikazen. Taka metoda
zunanje predstavitve notranje drame je zelo ilustrativna
in ustreza Poejevi teoriji "tale of terror", kateri glavni
namen je doseči učinek. Formalno je fantastika sred-
stvo za doseganje učinka in podrejena svoji poglavitni
funkciji: simbolni predstavitvi notranje drame.
3. THE IVIASQUE OF RED DEATH (MASKA RDEČE
SMRTI)
Nastala je 1842. leta. Vzrok za nastanek je verjetno
epidemija kuge, ki je prizadela Baltimore leta 1841.
Okvirno spominja na Boccacciov Dekameron. Princ
Prospero se je s tisoč brezskrbnimi prijatelji umaknil v
osamljeno, utrjeno opatijo, kjer se predaja zabavi. Ko
zunaj najbolj besni kuga, povabi Prospero svojo družbo
na ples v maskah, prirejen v sedmih različno obarvanih
sobanah. Ob polnoči, ki jo naznanijo rezki udarci veli-
kanske ure iz črne sobe, družt« z grozo opazi nena-
vadno masko: visoko, suho postavo, zavito v mrtvaški
prt, poškropljen s krvjo — Masko Rdeče Smrti.
Srdit zaradi neprimerne šale, princ Prospero plane z
bodalom nanjo. "Bilo je slišati predirljiv krik, bodalo se
je zasvetilo in padlo na temno preprogo. Nanjo pa je
trenutek pozneje padel princ Prospero." Množica vese-
ljakov zgrabi masko, "potem pa obstane brez diha v
nepopisni grozi, ko vidi, da mrtvaški prt in mrliška
maska, ki so ji jo dvorjani strgali s tako divjo jezo, ne
skriva nikakršne prijemljive oblike." "In tedaj so spo-
znali, da je med njimi Rdeča Smrt... Življenje ebeno-
vinaste ure je prenehalo z življenjem poslednjega teh
veseljakov. In plameni na trinožnikih so ugasnili. In
Tema in Razpadanje in Rdeča Smrt so uveljavili nad
vsem svojo oblast."
Marie Bonaparte je tudi to delo razložila v okvirih
Freudovega razumevanja literarnega dela.
Princ Prospero je pred Rdečo Smrtjo, ki je perso-
nifikacija zločinskega očeta, našel zatočišče v opatiji —
materinem naročju. Sanjski prostori so simboli, pove-
zani s prvotnim bivališčem v materinem telesu, ki ga v
zgodbi predstavlja opatija. Ples v opatiji — materinem
naročju — pomeni oskrunitev matere. Motiv zgodbe je
Edipov zločin: sin oskruni mater, ki jo oče hoče mašče-
vati, vendar ga sin pri tem ubije. Rdeča Smrt je oče, ki
je kot mož "ubijal" svojo ženo. Sin ga zato pokonča, ko
se mu oče hoče maščevati za njegovo oskrunitev.
V Maski Rdeče Smrti je simbolizem zastopan v večji
meri in v jasnejših podobah, kot v drugih obravnavanih
zgodbah. Izstopata zlasti dve alegorični podobi: ura kot
simbol minljivosti, "memento mori", ki s svojim niha-
njem opozarja in vodi k bližajočemu se koncu — k ma-
ski Rdeče Smrti, ki v podobi fantastične prikazni perso-
nificira smrt in njeno neizbežnost. Fantastika zajema
samo Rdečo Smrt, alegorično podobo smrti, v katero je
projiciran človekov strah pred smrtjo. Fantastika Ima
alegorično funkcijo, saj je prikazen Rdeče Smrti samo
zunanja podoba smrti, ki vodi idejo dela: neizbežnost
konca in človeški strah pred njim.
4. THE TELL-TALE HEART (IZDAJALSKO SRCE)
Novela je bila napisana leta 1843; velja za eno naj-
bolj briljantno izpeljanih zgodb. Nima gotskega ozadja,
bere se kot moderna psihološka novela.
Napisana je v prvi osebi: je pripoved morilca o
njegovem zločinu. Vzrok za umor ni pohlep po denarju,
niti ne maščevanje, temveč sinje-modro jastrebovo oko
starega moža, ki ga je obsedlo in pripeljalo do odlo-
čitve, da bo ubil starca in se s tem za zmeraj rešil tega
očesa. Preudarno zasnuje umor, dokler se mu neke noči
ne ponudi prilika, da starega moža ubije. Truplo skrije
pod tla, sledove skrbno zabriše in brez skrbi sprejme
28
policijske uradnike ter jih pelje v sobo ubitega. Sredi
pogovora pa zasliši vedno glasnejše bitje srca. Glas
neprenehoma narašča, zaman ga skuša prevpiti v grozi.
Končno zakričl v smrtnem strahu: "Priznam to deja-
nje, dvignite deske, tu, tu spodaj bije to strašno srce!"
Marie Bonaparte obravnava to zgodbo ob zgodbah s
skupnim naslovom "Tales of the Father", kamor spa-
dajo še Cask of Amontiilado, The Masque of Red Death
in Hop Frog. Razmerje med morilcem in žrtvijo razloži
kot razmerje med očetom in sinom. Umorjeni mož v
marsičem spominja na krušnega očeta Johna Allana.
Glasno utripanje srca in prisluškovanje bitju pomeni
podzavesten spomin na doživetje iz otroštva, ko je Poe
prisluškoval "očetovemu seksualnemu napadu na ma-
ter", njegovemu utripanju srca, ki je bilo vedno "glas-
neje in hitreje". Kasneje ga je en bloc prenesel na
Johna Allana in svojo drugo mater. Jastrebovo oko
starega moža (jastreb je bil pri starih Egipčanih simbol
matere) pripada Johnu Allanu. Žarek svetlot>e, s katero
sveti vanj, je odmev želje, da bi otrok videl temo. Stari
mož leži v postelji sam, kar bi mladi Poe nedvomno
želel tudi za Johna Allana; čeprav spi sam, pa bije nje-
govo srce v crescendu. V eni osebi je tako združena
negacija in afirmacija očetove spolne dejavnosti, način
predstavljanja, značilen za podzavest. Oče je v zgodbi
predstavljen kot Wotan iz germanske mitologije, slep na
eno oko, kar pomeni kastriran; kastriran za svoje zloči-
ne. Sprejema kazen za dva zločina: za posedovanje ma-
tere in za kastracijo, s katero je grozil sinovim željam
po materi.
Med obravnavanimi zgodbami je fantastika v Izdajal-
skem srcu navzoča v najmanjši meri. Pojavlja se samo
na koncu, ko morilec zasliši glasno utripanje mrtve-
čevega srca. V zgodbi se utripanje srca zasliši dvakrat:
pred zločinom in po njem, obakrat paje to utemeljeno
s posebnimi psihofizičnimi lastnostmi morilca. "No, ali
vam nisem povedal, da je to, kar imate v svoji zmoti za
blaznost, v resnici le pretanjenost čutov, no, pravim,
tedaj je prišel do mojih ušes tih, slab, pridušen, hitro
se ponavljajoč glas, kakor pri uri, zaviti v kako tkanino.
Tudi ta glas sem dobro poznal. Bilo je utripajoče srce
starega moža." In na začetku: "Res je, živčen, hudo
živčen sem bil in sem tudi še sedaj, a zakaj bi morali
trditi, da sem blazen? Ta bolezen je izostrila moje čute
in jih otopila. Čez vse pa se mi je razvil sluh. Slišal
sem stvari v nebesih in na zemlji. Slišal sem dosti stva-
ri o peklu. Kako naj bi bil potem blazen?" To, da je
glavni junak živčna, obsedena osebnost, ki se nagiba v
blaznost, določa tudi značaj fantastike. Fantastična
pripoved, ki prihaja iz ust psihopatske osebe, zbuja
dvom v njeno resničnost in zreducira fantastiko na
subjektivno doživetje živčnega in obsedenega človeka.
Značaj fantastike je psihološki, njena funkcija v zgodbi
pa simbolna. Utripanje srca je povezano z morilčevo
duševnostjo. Pred zločinom utripanje srca stopnjuje
grozo junaka, po zločinu pa junakovo doživljanje,
poslušanje izdajalskega srca ne izvira več iz zunanjega
dogajanja, ampak iz njega samega. To, kar doživlja on
kot fantastično utripanje mrtvečevega srca, je zunanja
podoba groze ob lastni nemoči, ki ni vzdržala "popol-
nega zločina"; izda ga njegovo lastno "izdajalsko srce".
Višnja Rister
FANTASTIKA IN GROTESKA MIHAILA BULGAKOVA IN
HRVAŠKIH PROZAIKOV SEDEMDESETIH LET
Mladi hrvaški prozaiki, ki so začeli objavljati
knjige(1) v začetku sedemdesetih let, kažejo izrazito
zanimanje za fantastično in groteskno. Njihovo prozo
so pogosto primerjali z Borgesovim delom, z delom
zanimivega in v tistem času v Jugoslaviji novega pisa-
telja.
Toda ruska fantastična in groteskna literatura, ki se
začenja z Gogoljem ali še prej s Puškinovo Pikovo
damo, ima pri nas gotovo daljše izročilo. Ruski pisa-
telji, ki so vplivali na cele generacije naših literatov, so
postali sestavni del domačega in evropskega literarnega
izročila.
Bulgakov je predstavnik moderne ruske in evropske
groteske, ki je privzel in prevrednotil ne le dediščino
Gogolja in Dostojevskega, Sologuba, Remizova in
Belega, temveč tudi fantastiko in grotesko evropskega
literarnega izročila, kar je posebej poudarjeno v njego-
vem zadnjem romanu, kjer mrgoli literarnih (in glas-
benih) asociacij in metatekstualnih izjav, nanašajočih
se na različna dela evropske književnosti vse od Biblije
naprej.
Bulgakov je k fantastiki in groteski prišel posto-
poma, ob pisanju časopisnih feljtonov (pogosto sati-
ričnih, ne pa tudi fantastičnih) in avtobiografskih Zapis-
kov mladega zdravnika. V prvih fantastičnih pripovedih
čuti potrebo, da bi fantastiko motiviral na realistični
način s sanjami (prolog v Prigodah Cičikova se začenja
z besedami: "Nenavadne sanje...", epilog pa se kon-
čuje: "...Seveda, zbudil sem sel"). Hrvaški prozaiki pa s
fantastiko začenjajo in je nikakor nočejo motivirati
29
racionalno, tako kot tudi Bulgakov od srede dvajsetih
let in Diabollade naprej ne. Toda nekateri izmed njih
kmalu zapustijo fantastiko; Kekanović se je po prvi
knjigi navezal na realistično izročilo, Pavličič je začel
pisati kriminalistične romane, ki jih napovedujejo že
novele iz knjige Vilinski gasilci, medtem ko se je
Jelačič-Bužimski v Okrutnih gledaliških zgodbah malo
posluževal fantastike, saj lahko nekatere prizore iz teh
zgodb imenujemo groteskne.
O času in prostoru, stvarnosti in sanjah, pripovedo-
valcu, legendi In literarni fikciji
Bulgakov vedno umešča fantastiko v natanko dolo-
čene prostorske in časovne okvire. Ne reče kar pre-
prosto Moskva dvajsetih ali tridesetih let ali Jeruzalem
pred začetkom našega štetja, temveč minuciozno popi-
suje konkretne nadrobncsti sovjetske, moskovske in
jeršalaimske vsakdanjosti. Tako določena čas in prostor
sta povezana z eno od funkcij njegove fantastike —
sprovocirati in preučiti sodobno stvarnost.
Jeršalaimsko stvarnost uvaja v roman fantastični lik,
Woland. Berlioz in Bezdomni, pa tudi bralci sploh
zanesljivo ne vejo, ali je Woland povedal zgodbo o
Pilatu, ali pa so jo Moskovčani sanjali; Bezdomni
njeno nadaljevanje sanja v psihiatrični kliniki,
konec pa prebere Margareta iz rokopisa Mojstrovega
romana, ki ga je Woland vrnil na čudežen način.
Časovno in prostorsko oddaljene stvarnosti Moskve in
Jeršalaima povezuje Woland, se pravi fantastika, in
polna luna prvega pomladnega ščipa, ki obsijava tudi
poslednje prizore romana, potekajoče v totalnem
času in prostoru, kjer se srečujejo moskovski
in jeršaiaimski liki, liki Mojstrovega romana in romana
Bulgakova. Sanje, stvarnost, legenda, fantastika in lite-
rarna fikcija (Mojstrovega romana) so ena in enotna
stvarnost v romanu Bulgakova.
Tribuson na koncu prve zgodbe v knjigi Zarota
kartografov, ki ima naslov Alkimist Jomael in čas,
dodaja "opombo", s katero pojasnjuje novelo, pa tudi
čas v svojih pripovedih: "Iz neskončne deljivosti
prostora si je alkimist Jomael zamislil neskončno delji-
vost časa. Kakor je v vsakem neskončno majhnem pro-
storu neskončnost, tako tudi v neskončno majhnem tre-
nutku časa biva večnost." V Hoffmannovi tetki, zadnji
pripovedi druge Tribusonove knjige, pa avtor komentira
čas in prostor svoje proze: "V katerem času živim? V
svojem, kot ti, a to ni čas, to je samo trenutek. In
nazadnje, kateremu prostoru smo dodeljeni? Nobe-
nemu, takega prostora ni." To je blizu Bulgakovu, čigar
Woland meni, da je tisoč let "smešno kratka doba".
To ni le čas Tribusonove proze, temveč tudi čas
drugih pripovedovalcev, ki ga sicer ne razlagajo tako kot
Tribuson, vendar v svojih delih organizirajo čas na tak
način. Ta trenutek najpogosteje pomaknejo v neko
nedoločeno preteklost (Jelačič, Kekanović, Pavličič),
konkretni zgodovinski čas razširijo v neko splošno ča-
sovno določilo (pripovedi iz Čuičeve Stalinove slike se
gode konec štiridesetih in v začetku petdesetih let, ven-
dar so pomembnejša druga določila: "povojni" čas in
čas, ko se "zamenjuje oblast"), ali pa se zdi, kot na pri-
mer pri Meršinjaku, da trenutek traja, zato se je težko
znajti, ali je dan ali noč, somrak ali svitanje, čutimo
samo minevanje časa, v katerem se nič ne spreminja.
Podobno je tudi s prostorom: pri Tribusonu (v prvi
knjigi) je to mogoče imenovan, vendar eksotičen
prostor, ki ne dovoljuje preverjanja, pri Kekanoviču in
Paviičiču pa "moje/naše mesto". Čuič mu pravi
"Duvno", četudi je v Uri, noveli, ki nas vpeljuje v Čuičev
svet, to preprosto mesto. Mesto z uro, po kateri
meščani ne določajo zgolj časa, temveč tudi prostor,
kajti: "Tudi za hribom se vidi" — z uro, ki obstane in
neha meriti čas, takoj ko jo skušajo prestaviti v kakšen
drug prostor. Jelačičev Zagreb spoznamo samo zaradi
Mirogoja in Rudolfovega trga, ki nam pove več o minu-
lem času kot pa o prostoru. Meršinjak pripoveduje o
dogodkih oziroma Predstavah na meji, vendar do konca
romana ne vemo, ali meja sploh obstaja.
Omenimo še to, da Tribuson v svojih zadnjih dveh
knjigah. Praška smrt in Raj za pse, pogosto natanko
zapisuje čas in kraj dogajanja — Praga, Dunaj, Zagreb
in njegova okolica, vendar ne zato, da bi kot Bulgakov
preučil to prostorsko in časovno omejeno in določeno
stvarnost, temveč da bi nas s konkretnimi, lahko
preverljivimi podatki svojega "prizadevnega in
discipliniranega pripovedovalca" (Raj za pse) prepričal o
svoji fantastiki.
"Nato spet potonem v sanje, v ta kraj, v ta prostor,
ki je edini gost kot resničnost" (Hoffmannova tetka).
Sanje in odnos med sanjami in budnostjo, sanjami in
resničnostjo, izjemno zanimajo vse avtorje, ki nas v
vrsti pripovedi skušajo prepričati, da meje med sanjami
in stvarnostjo ni, ali pa celo, da so sanje resničnejše od
stvarnosti. V prvem primeru je pripoved najpogosteje
takale: dogodek, ki se po pripovedovalčevih besedah
začne v sanjah, povzroči rezultate in se konča v
pripovedovalčevi stvarnosti. Tribusonov gusar iz
istoimenske novele (Zarota kartografov) umre na grmadi
v morastih sanjah v jetniški celici, zjutraj pa ječarji
najdejo samo njegov pepel. Astrato, ljudsko sanjsko
zgodbo o letopiscu Sibinu pripoveduje drug letopisec,
Samaei, ki tudi verjame v "mistične prostore sanj".
Vedno teže se prebuja iz mučnih sanj in nas opozarja:
"A nekega dne, prijatelj, ti rečem, bojo korenine mojih
sanj tako močne, da se ne bom več zbudil..." Podobna
je tudi Pavličičeva Kača v nedrih, kjer usodne sanje
napove tesnobna slutnja, zato jih lahko razumemo tudi
kot bizarno slučajnost. Kekanović formulo odnosa med
sanjami in budnostjo uporablja v pripovedi z naslovom
Sanje. V drugi zgodbi iste knjige, v Upanju, ki je pod-
naslovljena "science — fiction story", se zdi, da mu
vrsta omogoča novo poigravanje s sanjami in stvar-
nostjo: njegovi liki se vračajo iz vesoljskih širjav na
Zemljo, ki je ne prepoznajo. Zdi se jim, da so pristali v
napačnem času ("ali pa smo v oblasti nekogaršnjih
30
sanj"), zapustijo Zennljo z nnininnalno količino goriva, v
upanju, da se bojo vrnili, "če vse to, kar smo videli, to,
kamor smo prileteli in kar zdaj zapuščamo, niso samo
naše sanje."
Jelačič-Bužimski in Meršinjak se poslužujeta sanj
na drugačen način: liki njunih fantastičnih pripovedi, v
katerihi so vzročno-posledične in prostorsko-časovne
kategorije premaknjene, kjer se gode čudežne prigode,
se v določenih trenutkih, ki so morda nenavadni, ne pa
čudežni, sprašujejo: "Mar sanjam?" (Kletka vlažnih
postavic), ali pa: "Zdi se mi, da so to sanje" (Predstave
na meji). V Jelačičevi zgodbi Cogitationis poenam
nemo patitur lik v sanjah ubije človeka in se prijavi
milici, kajti zanj je sanjska stvarnost prav tako resnična
kot tista, v kateri je milica. Končajmo z Tribusonom:
potem ko je v Hoffmannovi tetki ugotovil, da so samo
sanje goste kot resničnost, nadaljuje zgodbo z dokazo-
vanjem avtonomnosti sna: "To je lepo in prav, sem
tedaj rekel Hoffmannu, kajpa samo v svojih sanjah,
toda s kakšnim razlogom uvrščaš to zgodbo v moje
sanje? Vsaka sanjska zgodba je podobna tem sanjam,
ki so ne le njen komentar, temveč tudi kontekst."
Ko smo govorili o odnosu med sanjami in
resničnostjo, smo večkrat omenili pripovedovalca.
Pripovedovalec oziroma pripovedni vidik sta v fantastiki
in groteski nenavadno pomembna, sicer pa smo z njima
tudi določali "sanje" in "stvarnost" zgodbe. Opozorimo
na pripovedovalca oziroma pripovedovalca Mojstra in
Margarete Bulgakova. Četudi ne upoštevamo Mojstro-
vega romana o Pilatu, lahko samo v moskovskem delu
romana ločimo dva pripovedovalca: prvega, ki nas uvaja
v roman, opozarjajoč nas na nenavadne značilnosti
zgodnjepomladanskega večera v Moskvi, ta se obrača k
nam in se čudi skupaj z nami, prenaša moskovske
govorice in pošteno priznava, da marsičesa ne ve, še
bolj pogosto pa nas prepričuje, da je pravzaprav on sam
pisec "resničnih vrstic" in zato vreden našega zaupanja.
Ta je objektiven. Drugi pripovedovalec prav tako dobro
pozna fantastične in realne dogodke v Moskvi, ne
prenaša mestnih govoric, ne komentira dogodkov, se ne
čudi, si dovoljuje lirske digresije, v katerih kot Pilat,
Mojster in Bezdomni vzdihuje: "Bogovi, bogovi moji,
strupa zame, strupa!..." Na koncu romana ugotovimo,
da je pripovedovalec, ki smo ga zaradi realističnega
izročila imeli za objektivnega, pravzaprav nezanesljiv in
pozna dogajanje celo slabše od nas, medtem ko je
drugi pripovedovalec, ki nikakor ne skuša racionalno
motivirati fantastičnih dogodkov, v resnici zanesljiv.
Pripovedovalci so pri Bulgakovu samo eden od načinov,
kako zmesti bralca, kako ustvariti grotesko.
Pripovedovalec v prvih knjigah Čuiča, Jelačiča in
Kekanoviča, ki je pogosto vsaj stranski lik pripovedi,
govori o dogodkih in ljudeh "mojega/našega mesta" ali
o tistih z "našega trga". Čuičev pripovedovalec naj-
pogosteje prenaša mestne govorice in legende. Njegov
začetek je značilen: "Ne ve se natanko, kdaj je v našem
mestu..." (Ura); "Nihče ni mogel natanko ugotoviti..."
(Pisma Jeleni); "Duvno že dolgo pripoveduje zgodbo o
Jeleninih srajcah..." (Jelenine nočne srajce). Keka-
novičev pripovedovalec mu je podoben: ta je zgodbo
slišal od prijatelja Nikole, "ki je bil pravi mojster v
izmišljanju in prenašanju grozljivih zgodb" (Rosa
mystica). Blizu so jima tudi pripovedovalci, predstav-
ljeni kot mestni letopisci in kronisti: Pavličičev
"hudobni letopisec" v Kronistovem zločinu, ali pa tisti,
ki navaja nekega drugega kronista, "patra Benedikta,
tedanjega priorja franjevskega samostana" (Kužni
Gašper). Tribusonov kronist z imenom "Aram, na skrivaj
Samael" pripoveduje v Astrati o drugem "hladnokrvnem
kronistu" Sibinu, oba hkrati pa sta tudi glavna lika
pripovedi. Pripoved je stilizirana kot letopis ali kot kak-
šna ljudska legenda, ki jo je pripovedovalec slišal od
najstarejših ljudi v mestu, od dvornega zgodbarja, ali pa
gre za zgodbe iz "starih knjig" (Kekanovič), "orumenele
spise Thomasa Torgemada" (Tribuson) ali celo za
"spomin, ki živi med ljudmi" (Jelačič). Mestne govorice,
ljudske legende in narodno izročilo so zenačeni z
zgodovino, zgodovina pa je resnična, naj je še tako fan-
tastična, zato Kekanovičev pripovedovalec lahko reče:
"Od tega trenutka dalje se lahko naslonimo na legende
in zgodovino" (Hetera), Tribusonov pa lahko pripo-
veduje "resnične zgodbe, ki so nanje pozabile celo naj-
pomembnejše zgodovinske knjige" (Estaban In čuvaji
zvezdarne).
Bulgakov ima do mestnih govoric in legend druga-
čen odnos. Mestne govorice navaja zato, da bi nam, kot
Gogolj, pokazal, da so vedno nenatančne in pretirane
glede na fantastiko, ki jo vpeljuje v delo v obliki fan-
tastične domneve (Usodna jajca, Pasje srce, Mojster In
Margareta). Kadar uporabi legendo, je to bralcu dobro
znana biblijska legenda o Pilatu in Jezusu, iz katere
pisatelj previdno odstrani vse nadnaravno in mitično, da
bi lahko Pilata in Ješuo spoznali na novo, ne kot legen-
darne biblijske postave, temveč kot ljudi, like Mojstro-
vega romana. V legendi Bulgakova ni fantastike.
Z odnosom med stvarnostjo in literarno fikcijo se
ukvarja Tribuson v Praški smrti: njegov junak, mlad
zagrebški pisatelj grotesk pride v Prago, kjer pod vpli-
vom bogatega praškega izročila piše novo knjigo
grotesk o praški smrti, pri čemer ga dohiti smrt. Meje
med stvarnostjo in zgodbo ni. V zadnji groteski knjige,
v Hoffmanovi tetki, najdemo tole razlago odnosa med
stvarnostjo in zgodbo: "Tema stvarnosti zahteva svet-
lobo zgodbe, zakaj pripovedovanje je ravno tisti tenki
žarek, ki vse oblike pomena osvobaja njegove naravne
nekonsistentnosti." Druga pripovedovalčeva opomba pa
se nanaša tako na Hoffmannovo tetko kot na prvo
zgodbo knjige. Praško smrt, in na knjigo v celoti, kajti v
vseh je mogoče najti kakšno razlago ali komentar, ki je
v zvezi s kakšno drugo zgodbo iz zbirke: "Zgodba teče v
krogu, hoče zgrabiti svoj začetek, vidite, zato smo
namesto na koncu spet na začetku zgodbe..."
31
o jeziku
Jezik in njegove možnosti so eden izmed postop-
kov, ki jih uporablja Bulgakov pri ustvarjanju svoje
groteske, vendar pa tudi eden izmed motivov njegovega
romana Mojster in Margareta. Realizacija metafor (ki jih
ne čutimo več kot metafore, ker so običajne v
vsakdanjem govoru), pa tudi njihova nerealizacija, ko
pričakujemo realizacijo, sta eden izmed načinov dezo-
rientacije bralca, to pa je, po Wolfgangu Kayserju,
bistvena značilnost moderne groteske. Glede tega je
Bulgakovu soroden Tribuson z zgodbami Bivši igralec in
Hudič v Zagrebu, kjer se vzkliki jeze in srda "Vrag ti zel
te ruke lopovske!" in "Hudič te vzemi!" realizirajo na
ravnini prvotnega pomena. Za Bulgakova pa je beseda
tudi vsemogočna kot v Janezovem evangeliju. Beseda ni
samo način komuniciranja, je tudi dejanje, Margareta z
izgovorjeno besedo reši Frido, Mojster pa Pilata:
"Odpuščeno ti jel", "Prost si! Prost! On te pričakuje!"
Te besede odrešijo Frido in Pilata stoletne in tisočletne
more.
Jezik, govor, beseda so tema treh zgodb v Pavliči-
čevi Ladji iz vode. V Pismu, ki ga je Ivan Radek poslal
svojemu prijatelju iz severne Italije je zanikana možnost
"iskrenega in popolnega" izražanja, bodisi misli, bodisi
jezikovnega občutka, kajti za vsako besedo je skrita
druga, tretja itd., vedno z novim pomenom. V Daru
govora "se je pogovor vmešal kot tretji nezaželeni
sogovornik", kot "tujec" med dvema starima prijate-
ljema. V tretji zgodbi, v Vrtu tišine, gluhonemi pri-
našajo mestu "blagostanje, slogo in mir" in meščani
čutijo, da govorica ni potrebna, ko pa gluhoneme
izženejo, "se je govor razširil in zavladal in ga ni mogel
nihče več ustaviti", z odhodom gluhonemih in vrnitvijo
govorice pa je bilo tudi konec blagostanja, sloge in
miru. Kekanovič v svojih Senzacijah (dnevniku) kaže
drugačen odnos do jezika — išče besedo, besede, stav-
ke, po katerih bi se "kakor po vrvi" spustil iz "mračnega
stolpa", našel izhod iz jetništva, iz samega sebe. Vsi ti
pisatelji, drugače kot Bulgakov, ne verjamejo v besedo,
zanje beseda ni vsemogočna, je nekaj ljudem tujega
(Pavličič), ali pa jo zaman iščejo, da bi jim navsezadnje
omogočila rešitev (Kekanovič).
O oblasti
Problem odnosa oblast-posamičnik je nenehoma
obseda! Bulgakova. Navadno gre za izjemnega
posamičnika: za zgodovinski lik, kakršna sta Molière in
Puškin, za legendarni lik (Pilat ali Jezus), ali pa za
izjemnega sovjetskega državljana, na primer profesorja
Persikova in Preobraženskega ali Mojstra; ali pa za like,
ki jih je ustvaril sam avtor. Bulgakov, tako kot njegova
Margareta, "čuti ljubezen do vseh ljudi, ki delajo kaj
prvovrstnega", toda temeljna kvaliteta njegovh umet-
nikov-mojstrov je njihova človečnost, njihova visoka
moralna in etična merila so absolutne kategorije, neod-
visne od časa in trenutnih okoliščin. V sestavu vred-
nosti Bulgakova je največja napaka strahopetnost, tudi
takrat, če gre za strahopetnost do oblasti, o čemer
priča Pilatova usoda: Pilat, postavljen pred izbiro med
politično in etično pravilno odločitvijo, je izbral prvo.
Problem oblasti posebej zanima Čuiča; ves čas je
navzoč v Zgodbah o mestu in Zgodbah o Jeleni,
osnovna tema pa je Zgodba o oblasti. Novele v Stali-
novi sliki se godijo v času, ,'>o se spreminja oblast", ko
"stara oblast" odhaja, "nova, mlada oblast" pa prihaja.
Oblast ima pri Čuiču svoje pfedstavnike. Nosilci oblasti
so predsedniki občin in tajniki, šefi in njihovi
pomočniki, neki absurdni Upravnik ulic, policaji in
miličniki, ki jih Čuič povsem brezčasovno imenuje tudi
orožnike ali pa preprosto in splošno kot predstavnike
oblasti. Ti personificirani delčki oblasti nimajo ne
imena ne priimka, omenjajo se samo zaradi svoje funk-
cije, zgubljajo svojo državljansko, osebno, človeško
identiteto in obstajajo samo kot oblastvena funkcija. Pri
Čuiču je oblast vrsta odtujitve.
Za Pavličičevo razumevanje oblasti je značilen kra-
tek Kronistov zločin: v nekem preteklem času neko me-
sto pesti strahovlada. Izvaja jo oblast. Zdi se nam, da je
to "strašna Mestna uprava", toda zvemo, da se je "ta
prva znašla v težavah", toda predstavniki oblasti, ki jim
Pavličič tako kot Čuič pravi orožniki, še naprej zapirajo
ljudi. Ni jasno, kdo ali kaj je oblast, kdo je jetnik in kdo
ječar, oblast še naprej dela, ljudje pa, pravi pripovedo-
valec, "živijo kot ponavadi". Pavličičeva oblast je popol-
na, absurdna in mehanična, ljudem pa se zdi čisto obi-
čajna.
Oblast je eden izmed motivov Meršinjakovih Pred-
stav na meji. Tu je absolutna in tragikomično absurdna,
vsakdo je morda predstavnik te obmejne oblasti, vsi se
strinjajo z njo, vsi se ji podrejajo, nihče ne dvomi o
njeni absurdni avtoriteti, absurdnosti dejanj pa sploh ne
opazijo.
Pri vseh treh omenjenih avtorjih ljudje oblast spreje-
majo pasivno.
O fantastiki in groteski
Jurij Mann, sovjetski znanstvenik, loči dve osnovni
vrsti groteske, ki nista strogo razmejeni, od njiju pa je
odvisna tudi zvrst groteske. V prvem primeru je fan-
tastike posledica določenih okoliščin ali lastnosti lika.
V	drugem je fantastika pogoj, izhodišče za razvoj doga-
janja — fantastična domneva. V prvem primeru bralec
sprejema in razlaga fantastiko kot način obstajanja
določenih kvalitet in njihov logični »-azvoj. Proces tega
razumevanja je postopen, hkraten z razvojem fantastike.
V	drugem primeru se nam zdi fantastika nekaj vsilje-
nega glede na določene like in dogodke (značilno je, da
se fantastična domneva ujema z začetkom zgodbe ali
celo nastopi sredi dogajanja). Bralec in avtor morata
zaradi uresničenja fantastične domneve na neki način
popustiti.
32
Fantastika (pa tudi groteska) Bulgakova sodita k
drugi vrsti, k fantastični domnevi: kaj bi bilo, če bi
sovjetski profesor iznašel žarek življenja (Usodna jajca),
neki drug profesor pa možnost za spremembo psa v
človeka (Pasje srce); kaj bi rekel satan, če bi se sredi
tridesetih let prikazal v Moskvi (Mojster in Margareta);
in nazadnje v vseh treh primerih: kako bi Moskovčani in
sovjetski državljani sploh reagirali v takih položajih?
Fantastika ustvarja mejne položaje, v katerih morajo
Moskovčani reagirati v skladu s samimi seboj. Fan-
tastika je provokacijski način, dogajanje poteka kot
velikanski fantastični poskus, pri katerem avtorja (in
bralce) zanima sam poskus, ne pa možni rezultati in
posledice tega poskusa. Ko je poskus končan, je fan-
tastike preprosto konec. S takšnim poskusom se
preiskuje stvarnost, kamor je fantastična domneva
postavljena. Fantastika ni povzročila groteske, pokazala
nam je, da groteska v našem, na prvi pogled tako
navadnem svetu, obstaja. Fantastika je način potu-
jevanja.
Zanimivo je, da se (drugače kot Bulgakov) večina
avtorjev, o katerih govorimo, poslužuje skoraj izključno
prve vrste fantastike. Njihova fantastika izhaja iz kakšne
nenavadne okoliščine ali nenavadnega lika in ta kon-
kretna nadrobnost se prične fantastično razvijati.
Izhodni element, ki pripada realnemu svetu, se v zgodbi
natančno ločuje od določene, časovno in prostorsko
omejene stvarnosti. V nadaljnjem fantastičnem razvoju
zgodbe ima pomembno vlogo karikiranje, hipertrofija in
absurd.
Tribuson šele v zadnji knjigi začne uporabljati fan-
tastično domnevo (Igre pod pazduho), toda njegov fan-
tastični poskus je omejen že s samo obliko kratke
zgodbe, medtem ko v Bivšem igralcu in Hudiču v
Zagrebu namenja anekdotični vsebini in končni poanti
zgodbe večjo pozornost kot pa samemu poskusu,
reakcijam, ki jih izziva njegova fantastična domneva.
Groteska hrvaških prozaikov je ločena ne le od naše
sočasne stvarnosti, temveč od katerekoli konkretne
zgodovinske resničnosti, celo tedaj, kadar so navedeni
datumi in geografski podatki. Avtorji, drugače kot
Bulgakov, ne raziskujejo stvarnosti, temveč same sebe,
človeka kot del in subjekt stvarnosti (ne vemo, ali je
Meršinjakovo Nemesto, ta grda velikanska zgradba,
nekakšno mesto, ali pa naši možgani). Liki Bulgakova
stoje nasproti družbi, v kateri živijo, toda njihove
moralne in etične kategorije so večne tako v Jeršaiaimu
kot v Moskvi skoraj dva tisoč let pozneje, to pa nam
avtor kaže prav z odnosi svojih likov do konkretne
zgodovinske stvarnosti in z njihovim razmerjem do fan-
tastične stvarnosti Wolandovega sveta. Mladi pisatelji
zavračajo katerokoli konkretno družbo ali razmere in se
poglabljajo v lastne probleme, bojazni, stiske. Te stiske
so morda produkt naše stvarnosti, našega kaotičnega
sveta, vendar pa so, kot je pokazal Bulgakov, obstajale
tudi v Moskvi tridesetih let in v Jeršaiaimu, zato je
vseeno, kje se godi zgodba. Odmišljena sta tudi čas in
kraj dogajanja, zakaj stiske v človeku obstajajo, v kon-
kretnem dogodku ene izmed naših vsakdanjosti pa so
samo prepoznavne. Dogodek je samo povod za stisko,
ki jo nosimo v sebi, groteske pis&teljev pa so poskus,
da bi jih izpovedali. S svojimi zgodbami skušajo ustva-
riti metafore lastnih, s tem pa tudi splošnočloveških
stisk. Njihove zgodbe-metafore so individualne in
univerzalne, zato v teh groteskah, osvobojenih časovno-
prostorskih okvirov, laže spoznamo lastno stisko.
Komentirajmo to spet s Tribusonovim likom, pripovedo-
valcem Gostih deževij: "Kmalu sem se odpovedal
svojim prvotnim namenom in začel razmišljati o nekak-
šnih nenavadnih zunajčasovnih, mističnih širjavah, kjer
se človekova eksistenca kristalno jasno zrcali kot v
magičnih kroglah Vzhoda. V anemično okostje starih
bajk sem skušal skriti nekakšne domneve resnice o
človeku, ki, ujet v prostorsko-časovne koordinate, biva
tu in tu, nesrečen in srečen spričo smrti, ki ga čaka kot
edini znani cilj."
Povejmo še to, da je groteska Bulgakova v Mojstru
in Margareti optimistična. Na eni strani jo avtor presega
z ves čas navzočo komiko in humorjem in nazadnje raz-
reši stisko z optimalno projekcijo v totalnem času in
prostoru. Med našimi avtorji pa skuša preseči grotesko
samo Tribuson, ki razlaga in ironizira svoje lastno bese-
dilo, zavzemajoč razdaljo do njega, ko nam tako kot
Andrej Beli pojasnjuje, da je vse skupaj samo "avtorjeva
igra možganov" in da se vedno težje znajdevamo v "tej
mòri, ki vsebuje samo eno raven reda, ta red pa je red
teksta, konvencija zgodbe", v kateri je celo "jaz", kot
pravi v Hoffmannovi tetki, "pogojno ime za posrednega
pripovedovalca". Humor je še ena značilnost njegove
proze, ki jo ob parodiranju in metatekstualnosti zbližuje
s prozo Bulgakova. Toda Bulgakov afirmira in negira
evropsko književnost in tudi glasbeno izročilo, Tribuson
pa v ta evropski kulturni krog vpeljuje še nov medij,
enakopraven prejšnjim — film.
Prevedel Drago Bajt
1971 — Stjepan Cuić: Stallnova slika in druge zgodbe
1971	— Drago Kekanović: Mehanika noči, spisi
1972	— Dubravko Jelačič-Bužimski: Okus po mesu
1972 — Pavao Pavličič: Ladja Iz vode
1972 — Goran Tribuson: Zarota kartografov
1975 — Dubravko Jelačič-Bužimski: Okrutne gledallike
zgodbe
1975 — Pavao Pavličič: Vilinski gasilci
1975 — Goran Tribuson: Praika smrt, groteske
1978 - Saša Meršinjak: Predstave na meji
1978 — Goran Tribuson: Raj za pse
33
žiga Leskovšek
ODBOJNE IN STIČNE ТОСКЕ MED MODERNO IN
ZNANSTVENOFANTASTIČNO LITERATURO - J. G. BALLARD
Bralec, ki hoče prebirati ZF literaturo, mora biti
sprejemljiv za nove koncepte in nova dejst"a. Tistega, ki
pozna in ceni ZF literaturo, bodo nove ideje stimulirale
in dela bo prebiral z večjo intenzivnostjo in navduše-
njem. Bralec, ki ZF literature ne pozna, pa lahko zaide,
kljub svojemu prizadevanju, da bi delo razumel, v slepo
ulico. Pred njim se bo pojavila stena, ki mu bo zaprla
pot, te ovire pa ne bo mogel premagati, ker je preveč
ujet v tradicionalna literarna merila.
Nedvomno se mnogokrat zgodi, da bralec, ki ZF
literature ne pozna, ob tej zvrsti vzklikne: Saj to je
vendar fantastika, irelevantna t)eletristika, ki se ne
ukvarja z realnostjo, niti je ta ne zanima. Verjetno je tak
bralec že poskusil brati dela te literarne zvrsti in uvidel,
da jih ne razume in mu ne dajo ničesar. Vedeti
moramo, da tisti, ki določa, ali pripada literarno delo
enemu žanru ali drugemu, ni pisatelj. To počne bralec,
ki nosi v sebi tradicionalna merila literature in potem
postavlja zidove tam, kjer jih ne bi smelo biti. Bralec
konvencionalne literature dojema ZF literarno delo z
zmanjšano intenziteto kot bralec ZF literature, že zaradi
tega, ker meni, da se ukvarja z nerealnostjo, ki z real-
nim svetom, realnim življenjem in njim samim nima nič
skupnega. Zato se od takega literarnega dela distancira.
Bralec, ki ZF literature ne jemlje resno, torej ne more
dojemati te zvrsti literature v vsej moči. Za ocenjevanje
literarne kvalitete dela to seveda ni odločilno, saj zna
ceniti dobro literaturo ne glede na to, ali je mogoče, da
se dogajanje v realnosti zgodi ali ne. Vsako dobro lite-
rarno delo nam daje vpogled v neko realnost, pa naj bo
to pravljica, satira, zgodovinski roman ali ZF literarno
delo. Še tako kvaliteten stil pisanja ne more nado-
mestiti vsebinske praznosti literarnega dela. Če odvza-
memo delu komponento realnosti že na samem začet-
ku, smo ga izničili in prikrajšali sami sebe za novo
spoznanje.
Že samo dejstvo, da se dogajanje v mnogih ZF delih
odvija na drugih planetih, povzroči, da bralec, ki ZF del
ne pozna, dosežkov te zvrsti literature ne jemlje resno.
Bralec ZF literature je bolj dovzeten in sprejemljiv za
nove ideje in ne bo že a priori zavrnil te misli, saj ve, da
je vsemirje neskončno veliko in da je čisto mogoče, da
se problem ali tematika, ki jo pisatelj obravnava, odvija
nekje daleč od nas in mogoče pod čisto drugačnimi
okoliščinami. Navsezadnje je ZF literarno delo nastalo v
objektivni realnosti, napisal ga je pisatelj na osnovi
svojega doživljanja, ki temelji na njegovem dojemanju
realnosti in njegovih izkušnjah. Bralec ZF literature tako
delo sprejema resno, brez predsodkov, ne pomeni mu
bega iz realnosti, temveč bogati njegovo doživljanje
stvarnosti.
Vidimo, da je mogoče najti skupne točke s
surrealističnimi umetniki, ki trdijo, da ni nujno, da je
realnost taka, kot jo zaznavamo, temveč da je to le naša
interpretacija pojava, ki ga v celoti nismo sposobni
zaznati.
Različno dojemanje ZF zgodbe, pa tudi različno
sposobnost dojemanja bomo skušali prikazati ob
primeru dveh ZF zgodb, ki ju je napisal James Graham
Ballard.
Utopljeni velikan (The Drowned Giant) je ZF zgodba,
ki je bila prvič objavljena v reviji "Playboy". Čeprav je
bila natisnjena v raznih kolekcijah ZF zgodb, ki so Bal-
larda predstavile v ZDA, Veliki Britaniji, ZR Nemčiji in
drugod, ne bi bilo nič čudnega, če bi jo objavili tudi v
kaki zbirki, ki ni posvečena ZF literaturi.
Ballard je prizorišče dogajanja podal z enim samim
stavkom. "V jutru, ki je sledilo nevihti, je morje napla-
vilo truplo utopljenega velikana na obalo, oddaljeno pet
milj severozahodno od mesta." Zgodba je pripoved oči-
vidca, mladega knjižničarja, ki natančno in brezosebno
opisuje, kaj se dogaja z velikanovim truplom po tem, ko
ga je morje naplavilo.
Čeprav pripadajo velikani svetu mitov in pravljic,
zgodbe ne bi mogli uvrstiti v to kategorijo. Velikanovo
truplo ni nadnaraven element, temveč golo dejstvo, ki
kot tako popolnoma ustreza zahtevam notranje seman-
tike ZF literarnih del. Ballard nam ne pojasnjuje, od kod
je truplo prišlo. Ko opisuje počasno razpadanje telesa
in postopno izginevanje posameznih njegovih delov, s
katerimi se prehranjujejo živali in pripravljajo gnojila, se
izogiba sleherni senzacionalnosti. Prav senzacionalnost
je element, ki nedvomno obremenjuje moderno ZF lite-
raturo. Devetdeset odstotkov pisateljev te literarne zvrsti
bi navajalo logična pojasnila, bodisi da je velikan prišel
s kakega oddaljenega ozvezdja in se utopil v zemeljskih
oceanih, bodisi da je rezultat kakega genetskega
poskusa, žarčenja, časovne ali prostorske dislokacije in
podobno. Če bi ta ideja prišla na misel piscu literarne
plaže, bi nedvomno z raketo ali časovnim strojem takoj
pristali njegovi rojaki, po krajšem streljanju z laserji in
podobnim orožjem pa bi truplo odpeljali. Skratka,
podobnih prizorov se verjetno ne bi manjkalo.
Notranja semantika zgodbe je preprosta, saj Ballard
ne postavlja novih zakonitosti hipotetične družbe in
novih svetov, novo je le eno dejstvo. Velikanovo truplo
nam da vedeti, da človeška rasa ni sama v vesolju. Bal-
larda predvsem zanima, če smo ljudje sposobni sprejeti
nekaj, kar je težko racionalizirati. Zanima ga človeška
reakcija. Odgovor na to vprašanje je jasen, saj ljudje ob
koncu zgodbe že pozabijo, da je bilo velikansko
človeško truplo sploh kdaj naplavljeno na obalo. Laže si
34
mislijo, da je bila to velika žival, verjetno velikanski kit,
saj taka razlaga ne ruši njihovih ustaljenih pogledov in
prepričanj.
Brž ko je Ballard predstavil dejstvo (naplavljeno
velikanovo truplo), se prično hkrati razvijati tri niti
dogajanja. Prvi opisni splet nam poda začetno prese-
nečenje ljudi nad mrtvim velikanom in počasno upada-
nje zanimanja zanj. Razpadanje in končno raztelešenje
velikanovega telesa se dogaja hkrati in Ballard mu
posveti veliko pozornost. Najpomembnejša linija poteka
dogodkov pa je osebno zaznavanje mladega
knjižničarja, ki je edini med vsemi opazovalci dovolj
širok v svojem pogledu na življenje in velikanovo truplo
lahko dojame v širši dimenziji kot drugi. Knjižničar
pripisuje velik pomen povsem slučajnemu dogodku in
naplavitev velikanovega trupla dojema kot pomemben
pripetljaj v svojem življenju. Zdi se mu, da je velikanovo
truplo bolj živo kot mnogi ljudje, ki ga hodijo opazovat.
Sprva ga truplo spominja na kip i deal izi ranega mlade-
niča. Zdi se mu, da velikan le spi in da se bo vsak čas
prebudil. Po nekaj dneh pa je videti, da velikan počasi
izgublja mladostni videz, saj se pričenjajo kazati prvi
znaki, da bo telo pričelo razpadati. Zdi se mu, da
velikanovo truplo z vsakim dnem postaja bolj raz-
krojeno, še vedno pa ob pogledu nanj spoznava fizično
in spiritualno superiornost bitja, ki ga je naplavilo
morje. Ko velikanu obraz zateče in mu zabuhla lica
prekrijejo oči, se mu zdi, da velikan doživlja hudo psi-
hično agonijo. Sčasoma truplo razpade, mnoge dele
telesa so ljudje odrezali za prehrano živali ali za
izdelavo gnojil, trupla ni več mogoče prepoznati kot
človeškega. Ljudje pozabijo, da je bilo velikanovo truplo
človeško, knjižničar pa se še vedno spominja dogodkov
na plaži. Kosti, raztresene po obali, mu simbolično
predstavljajo propad človeštva in razkroj njegovih idej,
kajti ljudje se zdijo le nepopolne kopije tega superior-
nega bitja.
V večini Ballardovih del je navzoča posebna oblika
entropije, smrt vsega živega in popolno uničenje. Troh-
nenje velikanovega trupla je značilen primer razkroja
duše in telesa, ki se tolikokrat pojavlja v njegovih delih.
"Utopljeni velikan" nI značilna ZF zgodba.
Nedvomno je bralci ZF literature ne prebirajo s takšnim
navdušenjem kot bralci sodobne literature. Bralec ZF
literature ostane nezadovoljen zaradi manjkajočih pojas-
nil, kako je do takega dogodka sploh moglo priti. Žal je
tako, da povprečni bralci ZF literature ne cenijo zgodb,
kjer ni apokaliptičnih vrhuncev in vsaj malo
senzacionalnosti. Ne glede na to, da zgodba ustreza
zahtevam notranje in zunanje semantike ZF literature,
pa je nedvomno razumljiva tudi bralcu, ki ne pozna teh
zakonitosti. To je mogoče zato, ker je Kafka razširil
meje sodobne literature. James Graham Ballard se je
zdaj tej "meji" približal z vidika ZF literature. Pokazal
je, da je meja le tanka črta, ki je ne moremo vedno
potegniti tam, kjer smo si jo zamislili. Zavedati se
moramo tudi tega, da meje področij niso ostre, da je
med dvema različnima področjema vedno postopen
prehod, ki področji zbližuje. Tako moramo gledati tudi
na odnos med moderno in ZF literaturo.
Kafkova novela Metamorfoza se prične s fantastično
preobrazbo človeka v hrošča. Družina, pri kateri ta
človek živi, je sprva šokirana, nato se ljudje počasi
navadijo nanj, vendar ga v veliki meri ignorirajo, po
njegovi smrti pa nanj in njegovo preobrazbo zavestno
pozabijo. Tudi konec Ballardove zgodbe je podoben
Kafkovi noveli. Z izjemo mladega knjižničarja so na
velikanovo truplo vsi pozabili. Bralec konvencionalne
literature bo torej tako vrsto ZF zgodbe znal dojeti in jo
tudi ovrednotiti kot dobro literaturo. Nedvomno se bo
oglasil tudi kdo, ki bo dejal, da ta zgodba sploh ne sodi
v ZF literaturo. Včasih je mogoče tak ugovor zavrniti
zelo enostavno. Izločiti je treba tisti element, zaradi
katerega delo imamo za ZF, ga zamenjati z elementom,
ki je del naše realnosti, in pogledati, če se zunanja
semantika literarnega dela kaj spremeni. Ce bi v obrav-
navani zgodbi zamenjali velikanovo truplo s truplom
velikanskega kita, bi očividec ne mogel potegniti para-
lele med njim in človeško raso. Zunanja semantika
zgodbe bi se popolnoma spremenila, saj bi izgubila vso
globino, ki jo je Ballardu uspelo doseči z vpeljavo ZF
elementa.
Utopljeni velikan je relativno blizu moderni literaturi
in ga lahko tudi konvencionalni bralec dojame in ceni
kot dobro delo. V nasprotju s tem pa je novela Glasovi
časa (The Voices of Time) nedvomno takemu bralcu
nerazumljiva, saj ne izrablja samo zakonitosti ZF lite-
rature, ampak je za njeno dojemanje potreben tudi
poseben, bolj aktiven način razmišljanja in dojemanja,
ki ni ujet v že ustaljene okvire.
J. G. Ballard je Glasove časa napisal leta 1960,
objavljeni pa so bili v ZF reviji "New Worlds". Kompo-
zicijsko je novela napisana kompleksno In je v pravem
nasprotju s strukturo Utopljenega velikana, kl je
preprosta pripoved mladega knjižničarja. Novela je
dopolnjena s številnimi razlagami, pojasnili, namigi. Ko
jo bralec prebira, je nenehno izpostavljen raznim slut-
njam, katerih skupna točka je končnost vsega, kar
obstaja. Bliža se konec vesolja, sonce se počasi ohlaja,
človeška rasa je obsojena na propad, protagonist novele
pa zre v smrt, ki se mu zaradi starosti in bolezni prib-
ližuje z vrtoglavo naglico. Tema novele je entropija
vesolja in konec vsega obstoječega. Ballard v tem ne
vidi tragedije, saj je čas, da tudi človeštvo doživi smrt,
ki je le logičen zaključek starosti. Moč zgodbe je v
neuspešnih poskusih, kako ubežati temu koncu. Vsak
poskus protagonistov, ki poskušajo doseči nemogoče,
se končuje bodisi v blaznosti ali smrti. Sčasoma tudi
bralec spozna, da usodi ni mogoče ubežati. Zdi se, da
je edina in smiselna pot Iz tega kroga iskanja prav smrt,
ki je logično nadaljevanje nenehne rasti entropije.
Novela se konča mirno, kot da se ni utrudil živeti le
protagonist, temveč je tudi bralec nehal upati na
rešitev.
Stil pisanja je v glavnem sekundarnega pomena. V
nekaterih primerih je Ballard uporabil mojstrske pri-
35
jeme, s katerimi je poudaril enkratnost določenih situ-
acij. Celotna pripoved je prepletena s številnimi infor-
macijami najrazličnejše vrste, ne da bi bila neposredno
podana obrazložitev za njihovo vključevanje v pripoved.
Ballard je v novelo vključil informacije v obliki mag-
netoskopskih trakov, računalniških izpiskov, množico
na videz irelevantnih podatkov in vesti. Vendar to niso
le gole informacije, saj dajejo njegovi pripovedi neki
specifičen, globji pomen. To so dejansko glasovi časa,
ki sporočajo, da prihaja konec. Zaradi take komplek-
snosti je treba potek zgodbe pogosto rekonstruirati iz
podatkov in dogodkov, ki na prvi pogled nimajo glob-
jega pomena. Čas dogajanja v Ballardovi noveli je
postavljen v dvajseto stoletje. Glavni pokrajinski motivi
so gore, večje slano jezero in nekaj vegetacije, ki
pripada družini kaktusov. Tudi objekti, ki jih je zgradil
človek, so enako pusti, sterilni in brez pravega diha živ-
ljenja. Del pokrajine je tudi osušen kopalni bazen,
prekrit z ovenelimi listi, nekaj velikanskih opuščenih
ciljev, ki jih je uporabljala aviacija, in podobno.
Notranjo semantiko novele je Ballard podal z zelo
zanimivo zamislijo. Domneval je, da visoka stopnja
radlacije aktivira dva neaktivna ali tako imenovana tiha
gena. Ti geni so v neznatni meri v vseh živih bitjih in
zanje domnevajo, da nimajo nikakršnega pomena. Ker
bralec konvencionalne literature ni seznanjen z zako-
nitostmi ZF literature, ki ji je znanost in znanstven
pristop temelj notranje semantike, bo sam po sebi
menil, da so tihi geni le Ballardova izmišljotina, če
seveda področja genetike ne pozna nekoliko bolje.
Bralec ZF literature, za katerega je sicer verjetno, da ne
bo vedel prav nič več o tej problematiki kot konven-
cionalni bralec, pa je že nekako uglašen na avtomatično
spoznavo, kdaj literarno delo pripada znanstveno-fan-
tastičnemu žanru in kdaj fantastičnemu žanru. Za ZF
literarna dela je pomemben način reševanja proble-
matike, ki mora temeljiti na znanstveni analizi prob-
lema. Bralec iz notranje semantike literarnega dela
spozna, da je to delo, ki sicer obravnava našo objek-
tivno realnost in spreminja nekatere njene aspekte, da
pa se od problemov ne distancira, saj jih skuša reševati
z nekega drugega vidika. Konvencionalni bralec torej ni
sposoben dojemati Ballardove ZF novele v polni moči
zato, ker ne ve, da Ballard ekstrapolira iz naše objek-
tivne realnosti.
Danes obstajajo domneve, da imajo vsa živa bitja
nekaj tihih genov, ki so nekakšni predhodniki evolucij-
skega razvoja. Tihi geni so nekakšna šifra, zadolžena za
evolucijo posamezne vrste. Ballard je to domnevo upo-
rabil v naši ZF noveli. Znanstveniku je v desetih letih
uspelo izpopolniti tehniko, ki bo tihe gene aktivirala z
izpostavitvijo radiaciji. Hotel je poiskati način, s kate-
rim bi premagal čas In s tem tudi smrt, toda rezultati
eksperimentov so pošastni. Pri večini bitij je prišlo do
nekontrolirane rasti, bitja so pričela razvijati nova
čutila, njihovih funkcij pa znanstvenik ne more spoz-
nati. Iz tega položaja ne vidi izhoda, saj se mu zdi, da
preobrazba eksperimentalnih rastlin in živali vodi le v
norost in pogubo. Ko spozna, da so vsi poskusi jalovi,
napravi samomor.
Ballard s kratko notico v noveli seznani bralca, da je
tretja svetovna vojna že minila, da se je radioaktivno
žarčenje zelo povečalo tudi zaradi ohlajenega sonca in
da zato svet doživlja preobrazbo. Iz tega bralec, ki je
sposoben logično sklepati, lahko uvidi, da so vse reak-
cije in mutacije živih bitij posledica povečane radioak-
tivnosti in da se dogajajo tudi zunaj laboratorija, v
naravnem okolju.
Aktivirani tihi geni poskrbe, da se organizem prila-
godi življenju v radioaktivnem okolju. Živali, katerih telo
je bilo pred poskusom pokrito le z navadno kožo, raz-
vijejo trde lupine, vsebujoče težke elemente, ki jih je
mogoče najti v raznih zaščitnih stenah proti radiaciji.
Žabe so oblikovale trde lupine iz kovin, ki naj bi jih
obvarovale pred radiacijo, kaktusi akumulirajo v velikih
količinah zlato. Popolnoma jasno je, da je razlog za
mutacije povečana mera radlacije. Ballard je opisal cel
spekter sprememb, od najmanjše do najbolj drastične,
in Jih prikazal v vsej njihovi raznolikosti. Slike, prikazi,
ideje, misli, dejstva so podani v najrazličnejših dimen-
zijah in v različnih intenzitetah. Vsega je konec.
Računalniki so dešifrirali signale z zvezd in ugotovili,
da pomenijo odštevanje. Najbolj šokanten je signal, ki
prihaja z nekega oddaljenega ozvezdja v intervalu vsakih
97 tednov, odštevanje pa poteka od števila, ki ima
milijone številk. Bralcu ZF literature je jasno, da se
univerzum bliža koncu, ki ga označuje zadnja številka
tega neskončno velikega števila. Zmanjšuje se člo-
veška rodnost, ljudje spijo že več kot deset ur
dnevno. Počasi izgubljajo voljo do življenja in zdi se, da
umira vse, kar je kdajkoli obstajalo. Tihi geni so torej
aktivirali v ljudeh edini obrambni mehanizem, ki je še
mogoč. Ljudje namreč vedno več spijo; ko bo prišel
konec, jih to ne bo motilo, saj se ne bodo več prebu-
dili. Tihi geni so jim dajali majhno upanje, da bodo
ubežali času, izkazalo pa se je, da to ni mogoče. Vse
skupaj je le ironija obupnih poskusov človeštva. Glavni
protagonist se po samomoru znanstvenika odloči, da si
bo s pomočjo njegovih naprav aktiviral lastne tihe gene.
Ballard uporabi nekonvencionalni opis dogodka, ko
protagonist stopi pred aparaturo in opravi eksperiment
na sebi. Opis dogodka še zdaleč ni klasičen, saj Ballard
niti z besedo ne omeni, da je bil poskus sploh oprav-
ljen. V laboratoriju so le anemone, ki so bile že
podvržene poskusom in so prilagojene novim zako-
nitostim. Njihov pravi svet je svet radioaktivnosti; v
prvotnem svetu so slepe in izgubljene. Ko nenadoma
dobijo močno dozo radioaktivnega žarčenja, doživijo
prvič pogled na svet skozi nova čutila. Radioaktivno
žarčenje se jim zdi kot avdiovizualni efekt, kot sončna
pokrajina, ki jo slepec zagleda prvič v življenju.
Zelo dvomljivo je, če bo konvencionalni bralec
sodobne literature lahko napravil miselni preskok in
sklepal, da je protagonist ZF novele v tem trenutku
izvedel eksperiment na sebi. Na bralca ZF literature pa
bo to delovalo stimulativno, saj bere to literaturo zato.
36
da razmišlja o novih stvareh, da išče nove 1<оге1ас1је, da
si odpira nov pogled na svet. Ko protagonist po
uspešno izvedenem el^sperimentu zapušča laboratorij,
zaznava okolje drugače, kot ga je zaznaval prej. Njegova
čutila postanejo neprimerno bolj ostra in z njimi lahko
posluša čas, ki se počasi ustavlja. Lahko posluša
glasove zvezd, pesmi galaksij in se zaveda, da bo vsega
kmalu konec. Protagonist sedaj ne upa več, da je
mogoče ubežati času in smrti. Končno je pomirjen in
sposoben mirno sprejeti svojo smrt, ki je logičen zak-
ljuček njegovega razširjenega dojemanja univerzuma.
Ballard posreduje temeljno misel spontano, kot logično
nadaljevanje in sklep dogodkov, ki sestavljajo pripoved.
Ko protagonist posluša glasove časa, sliši obenem cele
galaksije in najmanjša zrnca peska, ki mu govore: "Ti
nisi sam. Powers, nikar ne misli, da si. Glasovi časa se
zdaj poslavljajo od tebe. O sebi moraš razmišljati v šir-
šem kontekstu. Vsak delček tvojega telesa, vsako zrno
peska in vsaka galaksija je del iste stvarnosti. Saj si
vendar sam ugotovil, kaj čas dejansko je, torej je vse
drugo brez pomena."
V tej ZF noveli je Ballard uporabil ZF element, da je
lahko razmišljal o času in smrti. Še zdaleč ni izklju-
čeno, da kateri od sodobnih pisateljev ni prišel v svojih
delih do podobnih sklepov, izključeno pa je, da bi lite-
rarno delo, ki ne pripada ZF literaturi, lahko obravna-
valo to tematiko s tega zornega kota in s tako močjo in
neposrednostjo, kot je to uspelo Ballardu z uporabo ZF
elementov. Zunanja semantika te ZF novele popolnoma
ustreza kriterijem ZF literature.
če se zdaj ozremo na to, kako ZF literarno delo
dojema bralec moderne literature, ki ne pozna zako-
nitosti ZF literature, ugotovimo, da obstaja velika ver-
jetnost, da bo to ZF delo razumel le kot nizanje podat-
kov in dejstev, ki nimajo medsebojno nobene povezave.
Kompleksnosti novele in virtuoznega vključevanja
vložkov, ki le indirektno in s posebnimi prijemi kažejo
na dejanski potek dogodkov, ne bo mogel ceniti v taki
subtilnosti in lepoti kot bralec ZF literature. Gotovo je,
da konvencionalni bralec pogosto ne bo mogel napraviti
preskoka ob sceni, ko Ballard z zaznavanjem radioak-
tivnega žarčenja pri anemonah v bistvu posredno
opisuje potek eksperimenta na protagonistu. Tak
preskok pa bo bralca ZF literature stimuliral. Nedvomno
je velikega pomena dejstvo, da bralec ZF literature ne
potrebuje dodatne razlage, sej prebira tako zvrst lite-
rature zato, ker želi aktivno razmišljati.
ZF literarno delo se torej že po sami strukturi
bistveno loči od drugih literarnih del. Nedvomno bi Bal-
lard to ZF novelo lahko napisal tako, da bi bila razum-
ljiva vsem. Podrobno in postopno bi opisal zadeve In
dejstva, ki jih je namenoma preskočil. S tem bi bilo
delo zajetnejše, saj bi ga moral z dodatnimi razlagami
bistveno dopolniti. Funkcionalnosti modernega in ZF
literarnega dela se torej bistveno razlikujeta. Stvari, ki
niso odveč v sodobnih literarnih delih, so nepotrebne v
ZF literaturi, saj le-ta poudarja aktivno vlogo bralca,
spodbuja njegovo razmišljanje in domišljijo.
Dieter Hasselblatt
MEJE SCIENCE FICTION
Razlika med fikcijo in realizmom in kaj vse
sme literatura-literatura
Rad bi pokazal na razliko med fikcijo in
realizmom. To pa zato, ker SF za svoje ne-
realne pripovedi uporablja star realistični
pripovedni način, pa tudi zato, ker ji očitajo
stilistično naivnost in konservativnost.
Fikciia Ideologijo novejšega literarnega realizma
realizem "T^OGOče spoznatl V praksI mlajšega avtorja
reaizem |j^g^ature-llterature Rolfa Dietra Brinkmanna.
Ideologijo in prakso pravim namreč nalašč,
kajti novejši literarni realizem po drugi
svetovni vojni in posebej v iztekajočih se
šestdesetih letih brani trdoglava omejenost,
ki sta jo zlasti poudarjala Helmut Heissen-
büttel in Dieter Wellershoff. Novejši realizem
poudarja, da literatura nič več ne iznajdeva.
Novi аптрак le porablja najdene materiale, ki jih je
literarni realnost Že odpisala. Vendar pa iz tekstov
realizem p^^gjgggg literarnega realizma govori še vse
drugačna ideologija. S spretnimi sodbami
ideološko graja trivialno literaturo, Perryja
Rhodana očrni kot fašista, še preden izrecno
dožene in obsodi SF kot brutalno, nasilno,
rasistično in agresivno, če se v literaturi-lite-
raturi zares kažejo podobne tendence, nji-
hovih avtorjev še ne bi bilo treba postaviti ob
sramotilni steber ideološkega grajanja. Ko pa
Rolf Dieter Brinkmann odkrito obžaluje, da pri
sebi nima strojnice, s katero bi zasluženo
Brinkmarinova zagodel Ivlarcelu-Reichu-Ranickemu, nena-
stroirtica doma opazimo, za kaj gre. Kari Heinz Bohrer
sicer zrelativira Brinkmannovo akcijo, ki po
njegovem mnenju nikakor ni hvalevredna, je
pa v bistvu le prepričan, da je pravična, saj tu
37
avtor končno le neprijetno prizadene kritika,
kar naj bi bila navsezadnje naloga "pisatelja
— provokatorja".
Samo v takih primerih literarni-literarni
kritiki prizanesejo literaturi-literaturi. Enako
prizanašanje pa pri trivialni literaturi ne bi
uspelo.
Brinkmann v svojih dolgočasnih tekstih
govori egocentrično brutalno, brezvestno in
nehumano. Njegovo pesem Zdaj se odpneS
(med drugim posvečeno Dletru Wellershoffu)
je 1966 objavila v "Lirskih zvezkih" Arnfried
Astel:
Njene prsne bradavice
so bile
Cisto drobne
Kot da Jo Je s svinčeno cevjo
udaril po tilniku
Je bežala še
vse do kuhinje.
Kri Je brizgala visoko
v ritmu srčnega utripa.
Tedaj se slečeš, človek.
Novejši literarni realizem. Literatura,
degradirana na raven senzacionalnih poročil o
zločinih iz bulvarnega tiska in na fašistično
brutalnost. Sam sem imel priložnost doživeti
fašizem in imam razloge zoper njega, pred-
vsem kadar se vsiljuje in ponuja pod krinko
estetskih teoremov. Nikakor ni mogoče
spregledati, kakšna ideologija govori iz Brin-
kmannovih tekstov, ki so izdelani po načelih
realistične literarne ideologije. Brinkmann se
očitno na silo veže na brutalnost udarcev, kar
pri njem nikakor ni osamljen primer. V reali-
realistični pripovedi Nič več naprej ("Merkur"
219, 1966) je govor o uharici, o sobi, pečeh in
o nedrčku. V tej pripovedi prehaja skoz
odkrito analogijo v pesem: in udaril Jo Je po
obrazu, njena glava se Je pri tem skotalila z
ene strani na drugo...
Novejši literarni realizem. Heissenbüttlova
teza o materialu literature, ki ga zdaj ni
mogoče več iznajdevati, ampak le še najti.
Rolf Dieter Brinkmann piše v predgovoru k
svoji zbirki pesmi Piloti (Köln), da pravzaprav
ne more nič, če se prišteva k temu novejšemu
realizmu, v nov literarni gosji red...
"Obstaja samo material, ki Je vsem dosto-
pen, In s katerim se vsak dan srečujemo, kar
vidimo ob pogledu skozi okno, ko smo na
ulici, ko gremo mimo izbožbenega okna.
Gumbi, gumbi, kar potrebujemo, na kar
mislimo ali česar se spominjamo, vse Je
povsem navadno, filmske slike, reklame,
stavki iz različnih kontekstov ali Iz odloženih
pogovorov, mnenja, čenče, čenče, ketchup,
šlager, ki pušča določene vtise v obstoječem,
kot če nekdo s svojo palico zamahne in
potem udari..."
Brez tepeža pri Brinkmannu ne gre. 1966
je izšla njegova prozna zbirka GosenIčJI vlak
(Köln). Iz pripovedke Dogodek (str. 133) nava-
jamo odlomek, ki kaže takšno prozo novej-
šega literarnega realizma kot obsedeno tek-
stovno mikroskopsko pot skozi dozdevne
realnosti, kot razjeden posnetek realnosti...
Brinkmann Hlšna окпа so bila videti enaka. Temna.
sme vse leseni, belo pobarvani okvirji so močno
Izstopali iz te umazane sivine. Bila Je vogalna
hiša, stara, zgrajena morda na prelomu sto-
letja, z okrašenim pročeljem; ob okenskih
nišah so bile vrtnice Iz betona. Okna so bila
ozka in visoka. Iz prsteno bele svetlobe, ki se
je razprostirala po vsem pročelju, so tu In
tam Izstopale velike površine, kjer je okrasje
postalo ogromno, grobo In hrapavo In Je
odpadalo. Za vogalom, nekaj korakov naprej
Je bila gostilna, kjer Je na vhodu razkoračeno,
z roko v žepu stal natakar v belem Jopiču.
Prepiral se Je s človekom, ki Je poskušal v
gostilno... Pijanec Je očitno silil v natakarja,
ki ga nI hotel pustiti noter, tako da ga Je ta
udaril. Stopil mu je nenadoma nasproti, ga
udaril In sunit v prsi In ramena. Kratko ga Je
nazljal. Pijanec se je zamajal In se nagnil na
stran, dobil Je še en udarec, ki ga Je zanesel
še tri, štiri korake naprej...
Brinkmannova manična vezanost na
snovno vsakdanjost — jasno črtkanje brez
kontur — je značilna. Goethe je o tem dejal:
"Vzrok za nekatera slaba poetična dela niso v
tolikšni meri avtorji, kot neka splošna
situacija. Poskusi... šušmarstvo... zmote, ki
Jih dela občinstvo brez okusa." (Literarni san-
skilotlzem, 1795)
Fantazija in pravila, stara moč poetič-
nega postopka, danes pojenjujeta na račun
drobnega tekstovnega jecljanja, make-upa
brez obraza. Fantazija in pravila so bi-
la uporabljana zdavnaj pred naravoslov-
nimi znanostmi. Fantastično je bilo pre-
tehtano in pravilno izpeljano. Literatura-
literatura je izdelovala med tem časom tek-
ste, ki so pod okriljem "realizma" odsllka-
vali materiale in bili za petami dejstvom. Lite-
ratura kot lovec za dokončanimi stvarmi:
dolgočasje že navzočega. Povratek iz ideali-
stičnega simbola na prazen tekst, zabava v
jezikovnem laboratoriju, montaža in kolaž s
tekstovnim jedilnim priborom, govor in
beseda in še enkrat govor, ki ga jemljejo
avtorji kot najbolj svojo domeno, kot da jezik
38
ne bi bil nekaj skupnega. Pozabili so, kar je
rekel že F. Dürrenmatt v svojem Obisku stare
gospe: "Z jezikom samim po sebi, s stilom,
se ukvarjajo le diletanti." In nadaljeval, da je
mogoče delati le s tistim kar ustvarja go-
vorico: z mislimi, z dejänji itd.
Kdo je najboljši realist? Tisti, ki Jemlje
določeno realnost kot material za kolaž In
montažo, za aranžma in štafažo? Ali tisti, kl
poskuša predstaviti latentno, pojavljajočo se
realnost v osnutku in modelu?
Zakaj smo naredili takšno zastranitev v
literaturo-literaturo? In zakaj v preteklo
desetletje — ali nismo literarno že korak dlje?
Nikakor. Želel bi spomniti na t.i. "0-ton"
radijske igre, ki poskušajo biti avtentične z
originalnimi posnetki, ki Jih kasneje aranži-
rajo, montirajo in kombinirajo, pri čemer pa
ni jasno, če ni ravno navidez avtentični mate-
rial s posnetkom, z načinom citiranja
zmanipuiiran. Od kod ta že desetletja trajajoči
dvom avtorjev I itérât u re-1 itérât u re v fantazijo,
kreativnost, pravila, ki bi jih lahko presegla le
realnost, ne da bi zmašila skupaj delce nič
več spremenljive realnosti, ampak bi vzposta-
vila osnutek za jutri in pojutrišnjem. Razumite
me prav, prosim. Ne govorim zgolj o SF,
govorim pa o možnostih literature, ki niso
takšne kot fotografija, protokol, reportaža...
In ta literatura-literatura, ki ni sposobna
obvladati premoč današnjih dejstev, ki ne
kaže nobene pripravljenosti, da bi pokazala
procesom več pozornosti kot rezultatom, se
objestno obrača od kriminalnega romana in
SF, kjer ne gre za JeclJav popis končnih dej-
stev, ampak za prikaz možnosti, modelov, ki
skušajo npr. prikazati, kako se mišičje doga-
janja razteza in popušča. Najbolj je čudno
pravzaprav to, da ta literatura dejstev in povr-
šinskega registriranja meni, da bo ezoterična
literatura (in sama je prav to) ne le dosegla(?)
občo zavest, ampak jo celo spremenila. Kot
da bi bili estetska skušnja citiranja, aranži-
ranje citatov in zakulisje realnih materialov
sposobni analizirati, pokazati, kako pridemo
do dejanskih rezultatov naše resničnosti...
Helmut Heissenbüttel nekje piše: "Za nas
so stvari le še v obliki besed. Realistično bi
bilo (danes) literaturo, svet in stvari podvojiti
v osvobojenih citatih in v tej podvojitvi poka-
zati, da ne moremo prodreti v svet urejajoče
in tako, da bi mu podeljevali smisel."
Reinhard Baumgart pa piše (Preveč lep
svet. Je literatura lahko poetična? Referat na
simpoziju v Celovcu, 1970, natisnjen v "Süd-
deutsche Zeitung" 8., 8. 7. 1972):
Baumgart
proti
Heissenbûttlu
"IMontaža citatov torej, reprodukcija jezika
in motenje jezika, literatura kot disonantna
glasba statusa quo... Literatura, kl želi le
izdelovati in utrjevati, kar je, mora biti popol-
noma, do pedantnosti dosledna... Neutrudno
ustvarjajo dejstva. Kajti prav ta spoznavajoča
umetnost se izgublja v kratkovidnih, slepih
serijah nerazvidnih detajlov... Brezupna častl-
lakomnost, fantastična izbira brezupnih prog-
ramov, nekak že skoraj silen strah pred vsem
nepreverjenim, pred slehernim naporom fan-
tazije."
Povsem jasno je torej, da v naslednjem
poglavju — seveda po drugi poti In Iz druge
perspektive — ne bo govor o ničemer drugem
kot o science fiction.
RAZLIKE MED SF, UTOPIJO, FUTUROLOGIJO
SF
utopija
tuturologiia
Science fiction ne smemo zamenjevati z
utopijo in je ne smemo izenačevati s futu-
rologijo. Znano je, da je Marx sebe razumel
realistično glede na utopistične koncepte.
Današnji poznavalec in kritik SF, kakršen
je npr. Hans Joachim Alpers (založnik SF
časopisov), ki se ima za marksistično usmer-
jenega, vrednoti utopistične misli kot SF. Po
njegovem mnenju usmerja pojem utopije v
brezrazredno družbo, se pravi v paradiž.
Utopija je zanj v manjši meri otok sanjačev
kot pa sinonim za družbeno kritiko — tako Je
namreč razlagal na simpoziju o SF evangelske
akademije Hofgeismar o binkoštih 1973. V SF
ga zanima družbena kritika, pri tem pa manj
detajlna kritika simptomov kot globlja vpra-
šanja družbene ureditve.
utopila
l<ot ćruibena
kritilfa
Seveda Je razumljivo,
da takšnemu razumevanju niso pogodu stra-
šila in spake antiutopij, saj Jim manjka pozi-
tivna rešitev. In merilo kvalitete bi izhajalo od
tod, če bi bilo mogoče že danes uresničiti
utopične rešitve, kakršne ponuja SF. Kritična
analiza družbe, kritična analiza proizvajalnih
sil in represije, to bi bile po Alpersu kvalitete
napredne SF, ki bi vnašala med ljudi uto-
pično, praktično projekcijo cilja, seveda ne
toliko prek množične literature kot^v zahtevni
SF. Stvari naj postanejo transparentne; tak-
šna utopija bi bila možna ob napredni zavesti
avtorjev.
Literarna utopija se razkriva kot zatočišče
idealistov, kot sanje onemogočenega akterja,
ki se mu je vtisnila v čelo navpična guba
odpovedi (Dominik Jost: Literarna utopija,
glej: "Neue Züricher Zeitung", 9. 11. 1973,
kjer je najti tudi kratek oris zgodovine
utopije).
Tacitova
"Germania"
Četudi je SF vedno znova poimeno-
vana kot utopično-tehnična literatura, mo-
ramo vendarle poudariti razliko med SF in
utopijo. V utopiji se želja po boljšem social-
nem položaju konkretizira v osnutek boljšega
39
življenja, boljše družbe, idealne države. V
zgodovini utopij pogosto nI omenjena Tacito-
va "Germania", čeprav je vzorčni primer za
nameravano utopijo. Naslovljena je na neneh-
no dekadentno rimsko, dobro situirano in
užitkarsko družbo, nasprotju rustikalne,
nedekadentne, vitalne in naravne izvornosti,
gozdov, lova in medvedjih kož, oglatih žen-
sk, z medico napojenih moških družb,
sveta nordijskih gozdov; vse to je postavljeno
nasproti prevzgojeni rimski civilizaciji. Utopija
lahko drzno preskoči sodobnost in sleherno
uresničenost, mora in more pretiravati, vedno
je svetla kopija temnega negativa vsakokratne
sodobnosti — ali pa obratno — temačno
strašilo in spaka sodobnosti, ki jo je komaj
še mogoče prenašati. Mislim na Huxleyev Vrli
novi svet, na Orwellovo 1984. V nasprotju s
science fiction pa mora utopija počivati na
enem samem natančno pri poved Ijivem na-
činu, ki se ga ne da pripovedovati kot
zabavno zgodbo. Želi biti opozorilo, želi
zaslepiti in biti celo velika pavza v nezaželjeni
sodobnosti. Pripovedni moment je v utopiji v
vsakem primeru anekdotičen, ilustrativno raz-
krivajoč. Utopije imajo vedno značaj genialne
pavšalne rešitve oddaljenega cilja..., pa najsi
gre za briljantne utopije ali grozljive antiuto-
pije, spake, strašila ali hude sanje.
utopija ni
možnost SF
Gledano praktično, so možnosti SF v uto-
piji na škodo vseh patentnih rešitev, ki jih je
mogoče urno potegniti iz hlačnega žepa.
Bolje bi bilo, če bi pokazali diskrepance, ne
da bi vnašali pavšalne rešitve, patentirane
recepte. Prav izostanek delne rešitve vodi
miselni impulz k še intenzivnejšemu prever-
janju; iz frustracij zaradi preostalih pozitivnih
konsekvenc se ponuja miselni impulz, ki bo
kasneje lahko vodil h ključnim sklepom.
Herbert W. Franke v tem smislu zagovarja
drugačno, bolj duhovito pot od utopične. Za
primer sociološko duhovito opozarja na
nepravilnosti, četudi rešitve za njihovo
odstranitev še niso pripravljene. Utopija kot
projekcija cilja postane za zavest utesnjujoča.
Prav odprti koncepti, frustrativni zasnutki bi
stimulirali bralčevo ustvarjalnost; prav v tem
se morda kaže možnost, ki jo SF jemlje
premalo resno: medtem ko postanejo literarne
frustracije vnaprej izpolnjene, lahko imune
reakcije ustvarjamo.
Science fiction ni utopija. Njene možnosti
so kje drugje, na primer v pravkar navedeni
zamisli vnaprejšnje modelne izpolnitve proce-
sov, situacijskih konstelacij in emocij, da bi
se izurili za eventualno konfrontacijo z njimi.
SF ni
tuturoiogija
Science fiction pa tudi ni futurologia.
Tako kot utopija tudi futurologija ni nikdar
pripoved. Ne za eno ne za drugo nI potrebno,
da sta pripovedljivi. Science fiction pa mora
biti pripovedovana. Kolikor je SF v zgoraj
povedanem smislu ekstrapolacija, je mišljena
futurološko.
Futurologija je na eni strani Induktivna
izpoved možnega, na drugI deduktivna
Izpoved o zanesljivih zvezah (Ossip K.
Flechtheim: Futurologija — možnosti In
meje, Frankfurt 1968, str. 21). Pri tem futuro-
logija kot preroško-prognozlčno-projektivno-
teoretlčna disciplina uporablja drugačne
metode kot futurologija planske znanosti, se
pravi, uporabljati jo moramo kot uporabno
znanost... Futurologija pa nI zgolj učenje o
planskih tehnikah — Ima še dva vidika —
preroškega glede neplaniranoga. In Ideološko-
kritičnega. Posnetek resničnosti v smislu
prerokbe In slutnja prihajajočih stvari ostaja
ena njenih najvažnejših nalog ravno zato, ker
ni načrtovana.
Veliko bolj kot utopija in SF ima futurolo-
gija opravka z neposredno prihodnostjo,
prolongirano sedanjostjo. Kjer se SF s
pomočjo pripovednih sredstev prek prihod-
nosti približa sedanjosti, kjer gre utopija... Iz
sedanjosti v časovno in prostorsko oddalje-
nost, pomeni futurologija v omejenih,
preglednih področjih trende od danes v
jutrišnji dan.
Futurologija
ne tio niitdar
umetnost
(fikcija),
Utopija ne
bo nikdar
znanost
Raziskava prihodnosti je danes v resnih
primerih večidel temeljna znanost načrto-
vanja. Ne zanima je toliko vizija popolnega
končnega stanja, kot spoznanja neizprosne
nuje. Manj je delala za uresničenje utopij,
bolj pa zato, da bi se Izognili katastrofam.
Kar entuzlastično Imenujemo "razumevanje
bodočnosti", se pokaže večidel kot pregledna
samoohranitvena praksa. Družba kot celota ali
posameznik... ostajata torej v totaliteti svoje
subjektivnosti zunaj futuroloških možnosti.
Kot objekt raziskav bodočnosti pa tudi načr-
tov, ki temu sledijo, je posameznik razumljen
le deloma, bodisi kot socialni zavarovanec,
kot udeleženec prometa, kot potencialni
abiturlent... Zaman je upanje, da se bo
futurologija razvila v umetnost, da bo utopija
postala znanost. Možnosti futurologie so
samo v tem, da v tehnološko obvladljivih
detajlih pragmatično skrbi za zapadle
podaljšava naših verižnih dejanj (Hermann
Lübbe: Resnost in neresnost raziskav
bodočnosti, "Merkur" 250, febr. 1969, str.
130).
Lahko bi se poigrali s pojmi. V tem pri-
meru bi bila science fiction utopija plus
futurologija, daljena s fantazijo krat pripoved.
Utopija pa bi bila science fiction minus pri-
40
SF mora
biti
pripovedovana
poved plus pojutrišnjem; futurologija pa bi
bila science fiction minus pripoved plus jutri.
Vendar so takšna igračkanja brez pomena.
Eno pa si je vsekakor treba predočiti pri
obsodbi SF, pa tudi pri obsodbi kritike SF;
science fiction mora biti vedno pripovedo-
vana. In ne zahteva futurologije po uporabnih
napovedih za bližnjo bodočnost, ne zahteva
utopije po predstavitvah rešitev in ciljev za
današnje družbene nepravilnosti ne smejo biti
prenešene na SF. Oboje je vir napak, ki
spremeni zabavno berilo znanstvene fanta-
stike v ideološko in futurološko učno uro.
Zgodbe za
cerebralno
telovadbo
Smo se tu zbrali zato, da bi izboljšali
svet, če bi ustvarjali našo zgodovino? ...Nekaj
ur nam mora le še ostati za ustvarjanje videza
in za cerebralno gimnasticiranje... (Wolfgang
Jeschke: Der Zeiter, Lichtenberg 1970, str.
210). Uporabnost zabavnega miselnega tre-
ninga za SF predlaga tudi Stanislaw Lem,
medtem ko ga nepotrpežljiva ideološka kritika
pogosto spregleda. Hans Joachim Alpers v
"Science Fiction Times" (maj 1973, str. 45)
sicer hvali Lemovo science fiction story Pod-
gana v labirintu kot eno njegovih boljših del,
mu pa hkrati očita, da gre tu za suh In ne
preveč pregnantno ponujen izkupiček na 42
straneh.
Kako naj pričakujemo izkupiček od men-
talnega treninga? Ali velja SF le v primeru, če
bi jo bilo mogoče vzeti s sabo kot plen lepo
uporabne (zakaj uporabne?) rešitve? Ali niso
takšne utopistične rešitve utesnitev zavesti?
Ali z rešitvami teh problemov ne prepuščamo
konsumentu to SF-miselno avanturo?... Kak-
šna dolgočasna miselna in ugankarska naloga
— poznamo jo iz nekaterih lažnih nagradnih
razpisov v časopisju — prav pod ugankami je,
sicer v drobnopisu, rešitev lepo čitljivo pred-
stavljena.
Toda kaj je potem SF, če ni utopija ali
futurologija? Kot se zdi, moderna literatura
eksperimentira s predstavitvenimi sredstvi, z
jezikom, obliko itd., hoče vplivati na realnost
in spremeniti zavest in celo družbo. Po obliki
je moderna literatura-literatura eksperimen-
talna, po vsebini realistična oziroma usmer-
jena k realnosti.
Eksperiment
in
kon vendía
Science fiction je eksperimentalna, fik-
tivna in po vsebini fantazijska. In ker bi
morale biti eksperimentalno neresnične vse-
bine predstavljene samoumevno, je njihov
predstavitveni način realističen konven-
cionalni predstavitveni način, tradicionalna
pripoved. Science fiction eksperimentira
vsebinsko. V predstavitvenem načinu, obli-
kovno pa je na sploh konvencionalen. Zato
tudi propadejo vsi poskusi avtorjev SF, da bi
Zabava
z ¡asnim
sporočilom
se v formalnem smislu vedli poetično. V
"Spieglu" je bilo rečeno o Stanislawu Lemu,
da je njegov jezik pogosto povsem poetičen.
Kakšni napačni usmeritvi, kakšnemu
napačnemu programiranju je pri tem podlegel
"Spiegel"? Bradburyja so pogosto hvalili
zaradi njegovega dozdevno poetičnega jezika,
ki pa ni nič drugega kot razsipen jugendstil in
napačno razumljena nova romantika, ki nima
kaj iskati v SF zgodbi. Saj v njej ne gre za
jezik, ampak za urejenost in temo. Za podre-
jenost odklonov in dokaz pripovedljivosti
nekega takega podrejenega odklona. V SF
antologiji Podgana v labirintu (Insel 1972,
izdal Franz Rottenstelner) je na knjigotrškem
seznamu eden izmed avtorjev predstavljen kot
resnični pesnik, medtem ko zgodbo čez vse
hvalijo, saj se je prikupila s svojo iiričnostjo,
ki očara. Ti poskusi SF v smer literature-lite-
rature, ta na-ravnanost tradicionaino-ilterarno
usmerjenih kritikov k dozdevni kvaliteti SF, če
se v njej kaže poetični govor, gre mimo
možnosti samega žanra. Njen namen ni, da bi
dosegla poezijo, ampak... zabavo in odkrito
sporočilo. Da bi to dosegla, morajo biti njene
predstavitvene geste kar se da samoumevne
in konvencionalne.
Upravičeni očitki In obžalovanja vredne meje
razumevanja
Po ustaljenih predstavah SF nI daleč od
resno vzete neumnosti, kjer leteči predmeti
pristajajo na Zemlji, roboti pa hrustajoč In
prasketajoč Iskre tiranizirajo naša mesta,
zeleni možički pa povzročajo nered, če že ne
iz galaktičnega ozadja, potem pa vsaj kot
škratje z Marsa. Drugo ustaljeno klišejsko
predstavo o SF potrjuje v ustreznih predmetih
zabavna industrija SF, ki vidi v tem klišeju
svojo tržno možnost. V mislih imam t.l. vse-
mirsko opero (space-opera)...
Današnja vesoljska mrzlica vabi vedno več
ustvarjalcev avantur k temu, da bi v science
fiction — ali v tem, kar mislijo, da je SF —
odkriti zaklad. S sabo prinaiajo ustaljene
sheme, potisnejo junakom v roke namesto
kolta lasersko pištolo, sezujejc mu kavbojske
škornje In mu nadenejo vesoljsko obleko,
posadijo ga v Superrakete in raztegnejo
prerijo čez planetne sisteme. Namesto za
zlato se bojujejo za uran in ne tiranizirajo le
zaledja ampak celotni planet. Pirati In
prostorske mrhe zalezujejo trgovske ladje ali
prežijo na marsovske princese. V ozadju so
omejeni profesorji, ki brkljajo po čudežnem
orožju in sanjajo o svetovni vladavini.
41
Domorodcem planetov vzdolž Rimske ceste
pripada nehvaležna vloga Indijancev In z nJImI
tUdI tako ravnajo. Brezzračnost In ekstremne
temperaturne razmere ne dovoljujejo le trSIh
ohranitvenih prelskušenj za Junake, ampak
razširjajo tudi skalo brutalnosti z nekaterimi
barvnimi niansaml. Povsod Je poskrbljeno za
akcijski prostor, čeprav se zdi, da od enega
konca galaksije do drugega m dlje kot od
Denverja do Kansas CItyJa, vmes pa Je
duhovna ravan. Malomeščanski patos teh
romanov, ki le mukoma prikrijejo svojo gobe-
zdavost. Je včasih neznosen; ta malomeščan-
ska duhovna ozkost, ki razteza svoj slabi okus
čez svetlobno leto, to odmaknjeno tovarištvo
In sentimentalno In neokusno razumevanje
ljubezni, ki mučno razodeva ustvarjalčevo
nemoč, užitek ob sili In redu in čistoči,
čemerna morala tega t.i. zdravega ljudskega
čuta, ki se slepo podreja samokontroli. Je
vesoljski operi v Nemčiji pripomogla k never-
jetnemu uspehu pri publiki In veliko prispe-
vala k temu, da Ima dobra science fiction te-
žave, da bi se osvobodila sumljive slave
pogrošnih zvezkov, ker Jo kritiki nenehno
mečejo v en koš z deli o Perryju Rhodanu,
Invazijah z Vege, Supermanih In podobno. V
tovrstni zabavni literaturi vidimo eno samo
pozitivno plat: science fiction približuje
mladim bralcem, ki so duhovno sposobni
prëseôl vrtičkarski plot vesoljske opere. Mejo
bi lahko potegnili takole: vesoljska opera nudi
tam, kjer napeto dejanje dominira samo zase,
le senzacije in lov za efekti, nikakor pa ne
specifične, znanstveno-relevantne proble-
matike. Tam, kjer prevladuje preprosta shema
trivialnega pustolovskega romana, vsiljuje
vesoljska opera potek dejanja: Junaka, ki Je
enomiselno pozitiven In se bori proti močnej-
šemu zlemu duhu. Po hudih protiudarcih se
zmagovito upre vsem nasprotnikom In doseže
v happyendu zmagoshvje in čast In včasih
tudi žensko. Svet je v svojem bistvu urejen.
O tem je spregovoril s polno ostrino tudi
Stanislaw Lem:
Nikakršnega
poima
o
"znanosti"
"česar si filozofi ne upajo izreči, o če-
mer svetovno znani učenjaki komaj kaj vedo, to
Je mogoče kupiti na vsaki časopisni stojnici
za 50 do 75 centov. SF Je razveseljiv nadome-
stek za študij debelih knjig velikih mislecev,
kozmologov, astrofizikov In filozofov; poroča
lahko celo o tem, kar bodo vedeli znanstve-
niki, rojeni šele čez deset tisoč let. Ne nor-
čujem se Iz te porabe, ponavljam le, kar je
mogoče dobiti v ponudbi SF... Ena noro-
smešnih skrivnosti SF (ki pa nI strogo zastra-
žena) Je dejstvo, da okrog 98—99% njenih
avtorjev ne pozna znanstvenih spisov In
priročnikov, ki so danes na razpolago, celo
naslova In Imena avtorja ne... Bralci pa o tem
nočejo vedeti ničesar, verjetno zato ne, ker bi
jih to utegnilo spraviti v slabo voljo. Saj Je
veliko bolj prijetno živeti v prepričanju, da Je
mogoče na najcenejši način spoznati grozljive
skrivnosti vesolja In bivanja (S. Lem: Science
fiction: brezupen primer — z izjemami, glej
"Polaris" I, izdal Franz Rottensteiner, Insel
1973, str. 30).
Trde in žaljive besede o poklicno-pogojeni
slaboumnosti tistih, ki ne najdejo časa za
zabavno literaturo in zato nepremišljeno, brez
zadrege popuščajo, ne da bi sploh vedeli, za
kaj gre; ta odkrita, jasna ignoranca na eni
strani ustreza prav tako jasni ignoranci, ki se
ogiba tradicije na drugi strani, na strani lite-
rature-literature.
Humanistični
snobizem
Herbert W. Franke piše:
Se vedno je premalo znano, da ubadanje z
naravoslovnimi znanostmi In s tehniko ni le
rokovanje z lučicami ali baterijami ali eksperi-
mentiranje s kemičnimi raztopinami, ampak
da globlji vpogled v naravoslovne sovisnosti
našega sveta vodi k njegovi modelni pred-
stavi, ki ne zaostaja za tistimi Iz klasične filo-
zofije. Nasprotno: nekdo, ki odkrito prizna,
da gre raje v kino kot v gledališče ali da mu
za klasike preostane le malo časa, bo progla-
šen za neizobraženega. Nasprotno pa bo v
humanističnih krogih veljala celo za čednost
njegova odmaknjenost od matematike ali
njegova Ignoranca do fizike (H. W. Franke:
Science Fiction In tehnična inteligenca,
"Deutschlandsfunk Manuskript", 21. 7. 1973).
Kot značilen primer te ignorance omenja
H. W. Franke humanista, in sicer odlomek Iz
Spominov Carla Zuckmayerja, ki bi ga tu rad
navedel bolj izčrpno kot Franke:
Osvojitev zračnega prostora Ima v resnici
neizmerno pretresljiv učinek — mislim, da
celo močnejšega kot osvojitev vesolja v naših
dneh, čeprav so morda ti rezultati In posle-
dice veliko pomembnejši, vendar so se zgodili
za večino tako nepričakovano, kot Kolumbovo
odkritje Amerike — ta sploh nI vedel, kaj Je
odkril — in vzburjajo na podoben način fan-
tazijo, veselje do pustolovščin in željo, da bi
bili zraven, če že ne drugače pa vsaj kot gle-
dalci Iz najbližje okolice... To Je bilo edino
razdobje mojega življenja, ko sem se zanimal
za tehniko; kasneje se to zanimanje,
hvalabogu ni povrnilo, pa tudi ostalo ni nič za
nJim.
Ta Zuckmayerjeva Izpoved Je obžalovanje
vredna usmeritev, ki med drugim z veliko-
potezno kretnjo prikriva, da tehnika ni le flzi-
42
kalna in strojna tehnika, ampak tudi bloteh-
nlka, sociotehnika, psihotehnika...
Ta Zuckmayerjeva izpoved je obžalovanja
vredna usmeritev, ki med drugim z velikopo-
tezno kretnjo prikriva, da tehnika ni le
fizikalna in strojna tehnika, ampak tudi bio-
tehnika, sociotehnika, psihotehnika...
Na strani tradicionalne literature Je
poudarek na zgodovinskih usmeritvah k
zahodni tradiciji, podedovanih kulturah lepih
umetnosti. Science fiction Je po svojem
namenu In po svojem bistvu ahistorična: v
središču ni tradicija, ampak evolucija. Ozadje,
na katerem se dogaja science fiction, ni staro
kulturno Izročilo, ampak naravoslovna zna-
nost in tehnika, ki sta na specifičen način
usmerjena v spremembe. Klasična, tradi-
cionalna literatura Je vezana na obstoječe, se
pravi na stvari, ki jih ni treba več spreminjati,
ampak le še pojasniti. SF pa ne gre toliko za
pojasnjevanje kot za odločitve. Ahistorična
perspektiva zahteva nadaljevanje razvoja,
zanima se za valovanja, za možne posege In
kontrole itd... Science fiction bi bila potem
nekaj takega kot literatura tehnlčno-nara-
voslovne inteligence (H. W. Franke, glej
zgoraj).
Prepreka
pri
razumevanju
Naravoslovne
znanosti,
tehnika,
duhovne
znanosti
Ignoranca in kiišejske predstave na obeh
straneh pojasnjujejo, da gre tu za temeljno
prepreko pri razumevanju, in sicer za takšno,
ki prevladuje v vzhodni in zahodni družbi in
se pri njeni označitvi Herbert W. Franke že
leta sklicuje na predavanje C. P. Snowa iz
leta 1959 (The two Cultures), kjer Snow
postavlja nasproti humanistično-literarni kul-
turi naravoslovno-tehnično. Večino beletrl-
stičnih tekstov so ustvarili pripadniki huma-
nistično-literarne kulture. Ti pa niso sposobni
izdelovati tehnološko-naravoslovnih tvorb in
jih le molče priznavajo. Večina novinarjev,
radijskih urednikov, literatov so tipični huma-
nisti, zastopniki lepih umetnosti, tradicije,
jezikovne zavesti. Humanistično-literarna kul-
tura ne prispeva k razumevanju našega živ-
ljenjskega prostora, ampak deluje na ozadju
humanističnih del in privilegira vrednote iz
klasične literature in umetnosti. Usmerjena v
preteklost in s tradicionalno zavestjo inter-
pretira podedovane miselne podobe in pod-
pira proti-tehnično miselnost, s čimer se
povečuje nesposobnost pri uporabi tehničnih
medijev, tehničnih miselnih procesov in teh-
ničnih rešitev. Od tod prekletstvo tehnike in
vsega tehničnega, posledica, ki smo jo
formulirali kot primer ignorance do teh
področij.
Tehnološko-naravoslovna kultura — pripa-
dajo ji naravoslovci, tehniki, programerji.
nameščenci tehnoloških in naravoslovnih
poklicev itd. — zahteva razumevanje našega
realnega življenjskega prostora na ozadju
naravoslovno-tehnične ustvarjalnosti; delo z
logičnimi, vendar prosto koncipiranimi
situacijskimi modeli zahteva fleksibilno misel;
usmerjeno je v prihodnost, nezgodovinskost,
zvišuje sposobnost, da se lahko poslužujemo
tehničnih medijev z vso odgovornostjo. Eni
kulturi ustreza humanistično-tradicionaina
literatura, literatura-literatura, drugI pa stro-
kovne knjige, futurološka dela, science
fiction. (K temu glej tudi: Herbert W. Franke:
Prihodnost literature, literatura bodočnosti,
celovški simpozij "Literatura in bodočnost",
od 13. do 20. 6. 1971.)
Tej razumevanjski prepreki ne ustreza le
zavestna, ampak tudi vedênjska prepreka. Le
malo je sodobnikov, ki bi bili v enaki meri
doma v obeh kulturah. Zato ni dovolj le poka-
zati te razumevanjske prepreke. Prizadevati bi
si bilo treba za diferenciacijo. O tem pa bo
govor v naslednjem poglavju.
Simbol In model — diferenčna izjava
Dolgo sem premišljal, kako bi bilo
mogoče pojasniti razlike med tradicionalno
poezijo in science fiction, tako kot se kaže
bralcu, porabniku teksta, knjige, filma itd.
Nekateri primeri, ki bi jih lahko pripisali
obema kulturama, kakor ju je opazil C. P.
Snow, postanejo s tem vprašljivi. Preizkusil
sem jih na univerzitetnih predavanjih na
dunajski, salzburški in innsbruSki univerzi, na
samostanski gimnaziji v Ettalu, na ljudskih
šolskih tečajih v Kolnu, v seminarjih na
ruhrski univerzi v Bochumu, na zasedanju
evangelske akademije Hofgeismar.
Razlika med klasično pesmijo in science
fiction torej? Se pravi, razlika tradicionalnega,
duhovno-znanstvenega razumevanja sveta in
tehnološko-eksperimentalnega svetovnega
reda.
SIfHBOL - MODEL
Tradicionalna poezija, literatura-literatura
je simbolična; science fiction pa je po svojih
možnostih in po svojih najboljših izvedbah
usmerjena v modelnost.
Simbol je treba razlagati, pojasnjevati,
interpretirati, ne predstavlja predvsem samega
setje, ampak pojasnitveno in pomensko sood-
visnost, iz katere je mogoče bolje razumeti
t.i. realni svet. Znani tradicionalni simboli so
križ, vodnjak, voda, drevo, otok, mat.i, sonce,
kelih itd.
Simbol
43
Nasprotno pa je model merilu primeren
vzorec, osnutek neke možne resničnosti, za
katero ni nujno, da obstaja, se pa lahko
pojavi; vendar seveda zasnutek, kl mora biti v
sebi skladen in koherenten. Resnična stolna
cerkev s svojo vboklo, mračno notranjostjo in
z visokim cerkvenim zvonikom je simbol za
človekovo metafizično-religiozno stremljenje
navzgor, k nebu, ki se mora počutiti v tej
usmerjenosti k bogu skrit kot v materinem
naročju. — V stolni cerkvi je tudi prostozidar-
ska koliba in v njej majhen osnutek iz le-
penke, lesa ali umetne snovi, merilu primeren
vzorec, ki naj pokaže, kakšna bi morala stolna
cerkev biti v resnici.
Model
Stolnica—
simbol
in
stolnica—
model
O zvezde In cvet, duh in obleka,
ljubezen, pesem In čas In —
Če bi zgornje besedilo prebral na oglasni
deski, bi marsikdo z nezmotljivo zaneslji-
vostjo dodal, da bi morala slediti še beseda
večnost, večinoma pa bi k temu dodali še
literarni izvor: Brentano. Ta refren, ki se
pojavlja v številnih Brentanovih pesmih kot
zbir romantičnega razumevanja sveta, pred-
stavlja z malo oznakami smiselni sistem sim-
bolov, ki označujejo tradicionalno razume-
vanje človeka v tem svetu: razumljen je kot
razpet med nebom In zemljo, med zavestjo in
vsakdanjim, med emocionalnimi vzbruhi In
napori; razumljen je torej kot bitje med kon-
čnimi in božjimi razsežnostmi. Naša tradi-
cionalna izobrazba nam olajšuje razumevanje
takšne simbolne sistematike, saj je usmer-
jena v preteklost in tradicijo in posreduje
predvsem miselne horizonte tega, kar je velja-
lo včeraL nrfirivífirai.íniim
Zdaj pa bomo analizirali naslednji tekst:
1.	Noben X ne sme poškodovati človeka ali
dovoliti, da ga kdo.drug poškoduje
2.	Vsak X se mora pokoravati človeku, če je
to v skladu s prvim zakonom
3.	Vsak X sme ščititi samega sebe pred ško-
do, če je to v skladu s prvim in drugim
zakonom (...)
Zdaj bi lahko najprej svetovali, kaj bi bilo
najprimernejše za X. Po nekaterih izločilnih
preudarkih (ne suženj ne žival, ampak
nasprotje človeka, pa kljub temu odvisen od
njega, v določenih okvirih pa vendarle samo-
stojen, seveda pa ne bog, še naprej stroj,
avtomat) bi zelo hitro zadeli na robota kot
pravilnega substituta.
Pri drugem tekstu — poznavalci so se pri
tem blago nasmehnili — gre za zakone robo-
tike, ki jih je Isaac Asimov uporabil kot pravilo
v številnih svojih zgodbah in romanih (Jaz,
robot, človek od onkraj. Golo sonce in
Zakoni
robotike
Popolni stroj v "Science Journal", 1968, str.
115—118).
Na primeru obeh tekstov ni težko doka-
zati, da je eden usmerjen simbolno, drugi pa
modelno. Vsak od teh tekstov apelira na
določen odnos. Simbol zahteva za svoje
razumevanje interpretacijo, model pa (za svoj
pristop) uporabnost.
Simbol:
interpretacija
Simbol je večpomenski,
nosilec smisla, simbolna pesem je lepa, se
pravi v jezikovnih razsežnostih okrašena, celo
razkošna, z veliko redundance. Modelna lite-
ratura je po svojih jezikovnih razsežnostih
preprosta (v spisu Popolnost tehnike govori
Friedrich Georg Jünger o hladnem stilu),
označena vsebina je jasna, pregledna in redu-
cirana na preprost strukturni in temeljni
vzorec; v manjši meri večpomenska kot eno-
pomenska. Širina variiranja ni na področju
razlage in tolmačenja smisla, ampak pred-
vsem v uporabnosti. Simbolna pesem ima cilj
— če je vnaprej pravilno razumljena — in tak-
šno vnaprejšnje razumevanje ima pri simbolni
pesmi nujno za cilj, da bi boljše razumeli
svet. Modelu pa ustreza cilj: da bi bila praksa
lahko boljša.
Model:
uporabnost
Simboli potrebujejo torej določeno
vnaprejšnje razumevanje, da bi jih lahko pra-
vilno razumeli. To so namigi na smiselni
horizont. Modeli, ki jih je treba razumeti kot
pouk, potrebujejo predstavitev cilja, da bi
pravilno uporabili modifikacije in modulacije
— in te uporabe bi se končno dopolnile v
miselnem eksperimentu. Simbol, soroden s
primero, parabolo, alegorijo in metaforo, se
etablira, doseže umetniško lepo etabliranje
nekega zanesljivega znanstvenega in simbol-
nega obstoja. Model kot pomanjšan, preg-
leden osnutek ponuja rešitev fiktivnih ali real-
nih problemov s fingiranimi sredstvi: zato je
njegov cilj: odločitev, praksa, uporabnost.
Z vidika teh premišljevanj je zaradi svoje
natančnosti in jasnovidnosti vredna pozor-
nosti neka notica Heinricha von Kleista.
Kleist
je
vedel
Ljudi je mogoče deliti v dva razreda: v
tiste, ki se razumejo na metafore, In take, ki
se razumejo na formule. Takih, ki bi se razu-
meli na oboje, je zelo malo in ne predstav-
ljajo razreda ("Berliner Abendblätter", 10. 2.
1810).
Kleist ima pred očmi umetnike in znan-
stvenike, ko v tej malo znani notici označuje
dve možnosti pristopa k realnosti prek meta-
fore in formule. Svojemu prijatelju Ernstu von
Pfuelu piše Kleist 7. jan. 1805:
Najdem lahko diferencial In ustvarim verz;
ali nista to oba pola človekove sposobnosti?
Metafora,
lormula
44
Naturalistična, Ideološka In modelna literatura
Diktator, ki se ni imenoval veliki Brat kot
pri Orwellu v 1984, ne Führer, Duce ali gene-
ralni sekretar, ampak Oče in Učitelj, si je
včasih privoščil zabavo in se šalil s svojimi
zaprtimi političnimi zaporniki. Med neko tako
zabavo mu je eden od zapornikov pripovedo-
val politično šalo o njem in njegovih
političnih nasprotnikih:
Politična
šala kot
literarni
model
A je iskal v svoji temačni sobi črno
mačko. B je iskal v temačni sobi črno mačko,
ki Je v njej sploh nI bilo. In Oče in Učitelj Je
iskal v temačni sobi črno mačko, ki Je nI bilo
v njej: vsi pa so se vsakih pet minut zadri i: Jo
že imam!"
Ta šala, ki bi jo bilo mogoče povedati v
številnih diktatorskih režimih na podoben
način, ni nič drugega kot literarni model. Kaj
ponuja takšen model? Seveda ne dosežka v
smislu zmerne porabe dela, pač pa tako, da
je dejansko stanje dvignjeno na splošni nivo,
da je osnovni model dejanskega stanja tako
prepariran, da ga je mogoče uporabiti za
podobne situacije, da velja kot negativ za
odlitek številnih podobnih, celo enakih
reprodukcij.
Literarni modeli se utegnejo tako najbolj
natančno srečati s temeljnim modelom
nekega položaja, ko neposredna odslikava
družbeno-poiitično-zgodovinske resničnost ni
možna. Od tod izvirajo politične šale —
vzorčni primerki za literarne modele — najbolj
bohotajoče seveda tam, kjer je svobodno
izražanje mnenja cenzurirano. Ta okoliščina
opozarja na ustvarjalne postopke literarnih
modelov.
Seveda ni nikdar kakšen politični voditelj
v temni sobi iskal črne mačke. Kljub temu pa
je diktator Oče in Učitelj takoj razumel, za kaj
gre, in je zaporniku, ki mu je šalo povedal,
podaljšal zapor še za tri leta (Manfred Bieler:
Oče In učitelj, v: Tri vrtnice na papirju, radij-
ska igra, München 1970, str. 61). Z navezavo
na model, s prenosom omenjenega dejan-
skega stanja v pomanjšano in bolj jasno
mero, je v igro vnesena črna mačka, ki je le
pogojnega značaja. Tu je namesto nečesa. Tu
je namesto nečesa drugega, kar je vsakomur,
ki posluša to Salo, takoj Jasno. S tem, da Je
govor o iskanju črne mačke v temni sobi, ne
pa o nekem utopičnem ali konkretnem poli-
tičnem cilju... dobi model, ki se sprva sploh
ne zdi splošnoveljaven, spet splošnoveljaven
značaj.
Kaj ponujajo takšni literarni modeli? Od
literature pričakujemo najprej, daje literatura,
ki sporoča, se pravi, da je t.im. realistična
literatura, ki Je ob prelomu stoletja doživela
svoj največji razcvet v času naturalizma. Lite-
ratura kot posnemanje, odslikava res-
ničnosti...
Naturalistična
literatura
Pri tem pričakujemo od literature še, da je
proklamativna. Se pravi, da mora popisovati,
kako naj bi bilo, ponuja osnutke želja,
ideološko se enosmiselno fiksira do res-
ničnosti, o kateri govori...
Literatura, ki skrivaj gleda za tem, kar je
uradno in občeveljavno, škili vedno tudi na
resničnost, ne zmore pa nepristransko gledati
na to, kar se dejansko dogaja. Proklamativna
literatura med drugim ne sme biti le
ideološko fiksirana. Tendenciozna je lahko
tudi na druge načine, npr. polepševalno; tudi
obscena, pornografska literatura je proklama-
tivna. Svet Je proklamiran na tak ali drugačen
način in resničnost Je mogoče razumeti glede
na avtorjeve želje le iz enega zornega kota In
skoz eno ODtiko.
ideološka
literatura
V eni varianti pa ima proklamativna lite-
ratura svojo najbriljantnejšo izvedbo in svoje
lastno opravičilo: v SF, ki v alternativnem
osnutku neposredno govori o življenju, o
družbi, svetu, ki naj bi bil skladen z vsem.
Sodobnost je pri tem razumljena kot negativ,
od koder Je v utopični literaturi posneta svetla
in hkrati pozitivna podoba, oziroma vzpostav-
ljena črna in v konturah Jasna spaka.
Na literaturo ni treba gledati kot na
sporočilo o tem, kar se Je zgodilo, ne kot na
citat realno najdenih materialov in tudi ne kot
na proklamacijo tega, kar bi moralo biti
drugačno iz ideoloških, olepševalnih ali ten-
dencioznih razlogov. Literatura je poročilo o
možni resničnosti: poročilo o tem, kar se je
zgodilo, o latentni zakonitosti tega, kar so
dokončali svet, usoda, jaz, družba.
SF kot
proklamativna
literatura
Sporočilo
o možni
resničnosti
Kvaliteta takšne literature je manj v roko-
delstvu samega izdelovanja teksta. Manj torej
v načinu, kako posamezni avtor ureja besede,
realne delce, bolj pa odvisna od resničnosti,
od t. im. prepisovanja in popisovanja te res-
ničnosti. To sodi k rodokolstvu. Tako kot
sodi k mizarstvu védenje, kateri obiič mora
mizar uporabiti za dokončanje nekega dela
pohištva, kakšne firneže, lake in polirne
postopke, da bi izdelal lep kos pohištva.
Kvaliteta takšnega literarnega dela Je pred
dokončanjem tega dela. Namreč v avtorjevi
sposobnosti, da bo našel modele in jih potem
obrtniško obdelal. Za resničnostjo ...najti njeno
možnost. Pri tem Je seveda pomemben
proces abstrahiranja in ekstrahiranja, in to je
važnejše kot navedba dokončanih delcev ali
prepisovanje najdenih materialov. SituacIjskI
vzorec torei, ki je potem poleošan z možnimi
Možnost
resničnosti
45
figurami, l^ot da bi bile resnične. Postopek, ki
poteka na način, kot bi z ekstraktom priprav-
ljali peneč, okusen, vzburljiv napitek. Nekak-
šen — dovolite mi ta izraz — literarni instant
postopek. Substrat, vsut v drugo raztopino...
Ta instant literarni postopek poznamo
najbolje iz science-fiction. Toda ob tej je še
literatura kot real fiction, ustvarjena po istem
postopku. Za ta real fiction najdemo le malo
primerov, verjetno zato, ker tu še ne gre za
resne možnosti literarne dejavnosti. Nekaj
primerov: Kevin Hewster Zomala, radijska igra
Richarda Неуа, v kateri se je eno leto pred
umorom Martina Luthra Kinga govorilo o
Real fiction
umoru črnskega pridigarja, je bila za zafiodno
družbo s svojim sporočilom neprijetna. Enako
radijska igra Alfreda Anderscha Noč žirafe,
kjer gre za osvetlitev de Gaullove moči iz
psihološke perspektive...
Real fiction bi bila tako v sorodu s
science fiction: povedati v obraz resničnosti,
da je latentna, možna, kot bi se bila že zgo-
dila in realizirala. Pripovedne situacijske
modele, vzorčne postopke, potek dogodkov,
vse to je treba v našem svetu najprej najti in
potem vzpostaviti s pisanjem.
Prevedla Ida Tomše
Drago Bajt
SLOVENSKA ZNANSTVENA FANTASTIKA
Geneza In tipologija literarne zvrsti
1.	V razvoju slovenske znanstveno-fantastične
literature vidimo več stopenj. V najzgodnejši fazi
dominirajo klasične utopične prvine, kmalu pomnožene
tudi z antiutopičnimi. V srednji razvojni fazi (20. In 30.
leta našega stoletja) prevladujejo prvine "poljudno-
znanstvenega romana" žilvernovskega tipa. V zadnji
fazi, ki se začne konec 50. let in se danes počasi
končuje, se po vrsti izmenjujejo prvine moderne
znanstvene fantastike (izraz je v izvirni obliki — science
fiction — verjetno pri nas prvi uporabil Vasja Predan
leta 1953), kakršna je nastala v ZDA in se pozneje
razširila tudi v Evropi, zlasti v Veliki Britaniji, Franciji, v
SZ in na Poljskem; močni so predvsem elementi "space
opere" (vesoljske melodrame). Utopične, scientistične in
fantastične prvine nimajo čiste oblike in niso omejene
na ožja časovna obdobja. Slovenska znanstvenofan-
tastična literatura je večprvinska mešanica, zato je
večkrat zvrstno težko opredeljiva, saj pripada različnim
časovno-razvojnim stopnjam zvrsti v svetu.
2.	Prvo utopično besedilo slovenske književnosti je
Stritarjeva Deveta dežela (1878). Ima nujne In tipične
značilnosti (zvrstne invariante) utopičnega žanra:
a) prizorišče je zaprta, nedostopna, realno
neobstoječa dežela (=ou topos), pomaknjena v
drugačne prostorske in časovne koordinate, izven
človeške civilizacije, zunaj Zemlje, zunaj avtorjevega
časa, v fiktivno preteklost ali prihodnost (Stritar: "Deve-
te, moje dežele ni bilo med njimi (= drugimi deželami)
... Devetodeželjani ne popotujemo po svetu kakor vi;
doma tičimo, zato malo vemo, kaj se godi po svetu ...
Mi živimo zase ... Mi se sami vladamo ...");
b)	ima idealno družbeno ureditev, ki je večna in
nespremenljiva ( = eu topos). "Če je kje, v deveti deželi
je sreča doma", pravi Stritar.
c)	Utopični literarni svet korespondira z avtorjevim
realnim svetom — utopija je kritika, satira avtorske
realnosti (Zukunfsatire); Evropa je npr. narobe Deveta
dežela;
č) Preskok v utopično stvarnost je motiviran nereali-
stično (čudne sanje), utopični svet pa je prikazan z
nemimetičnimi pripovednimi postopki (dialog, pogovor,
diskusija o političnem, socialnem in pravnem redu,
gospodarstvu, navadah, nraveh, morali, šolstvu, vzgoji,
kulturi, umetnosti idealne države). Literarni liki in avtor
so ponazoritve ideoloških tez, tipizirani, stilizirani.
3.	Stritar (v spisu skrit za pisateljem Negodo) je bil
sam prepričan, da je Deveta dežela "nov genre v sloven-
skem slovstvu". Vendar je ni zvrstno natančno označil
(govori o potopisu), čeprav so razvidni nekateri viri za
njen nastanek (Rousseau: Emile, Swift: Gulliver, Defoe:
Robinson, Platon: Država, More: Utopija). F. Koblar jo
je poimenoval "utopična povest z rahlo satirično
primesjo", omenjeni pa so bili tudi nekateri možni
zgledi (npr. Atterborm: Die Insel der Glückseligkeit).
4.	Polemičen odgovor na Stritarjevo Deveto deželo
je Indija Komandija Antona Mahniča (1884, 1889 ).
Indija Komandija je glede na Deveto deželo
antiutopična; v primeri z evtopijo (srečno deželo, rajem)
je torej distopija (dežela zla, pekel). Napredno znanost
nadomesti v njej nazadnjaška religija, filozofsko
razsvetljensko misel cerkvena dogma. Utopični družbeni
red Devete dežele je parodiran. Utopični atributi so tudi
46
antiutopični, le IdeoloSkI predznak je drug: Mahničeva
Indija Komandlja je dežela visoko v gorati, blizu
"nebeškim strahovom", njen red je nespremenljiv ("Kar
so enkrat naši starci za dobro spoznali, je zdaj dobro in
bo ...").
5.	Tavčarjeva "času primerna povest iz prihodnjih
dob" 4000 (1891) je po eni strani parodija Mahničevega
spisa, po drugi satirična korespondenca z mahničevsko
zamislijo družbene skupnosti. (Anti)utopični topos je
Emona, z visokim obzidjem ločena od ostalega sveta.
Topos je prostorsko in časovno odmaknjen (otok v
morju, leta 4000), dostopen spet samo v sanjah in ob
pomoči angela Azraela. Utopični ideal je strogo
hierarhiziran: družbeni red je teokracija ("vzajemna
podpora cerkvenega in posvetnega oblastva"), njen
ideolog "blaženi Anton od Kala" (= dr. A. Mahnič), ki
zagotavlja Emoni "vrhunec izobraženstva". Toda emon-
ski svet je notranje neidealen, razlomljen na dobro in
zlo; gre za ambivalenco satire, ki se zateka k literarni
konstrukciji utopije, za razločenost avtorskega ideala in
parodiranega antiideala (Emona je "čudna zemlja",
"čuden svet"); nosilec prvega je poleg avtorja tudi
Azrael, idejni oponent blaženega Antona od Kala.
Pripovedni način je utopični dialog literarnih likov,
avtorja in dveh vodnikov (profesorja z univerze sv.
Simplicija in angela Azraela).
6.	V isti genetično-tipološki niz sodi tudi Mencin-
gerjev Abadon (1893). Utopične prvine so bile pri
Stritarju nedodelane (Deveta dežela ni končana), pri
Mahniču spremenjene v svoje nasprotje, pri Tavčarju
pravzaprav prepoznavne kot satirični elementi. Pri
Mencingerju utopija ("rodovit gaj") sploh ni več
mogoča; mogoča je samo še antiutopija (tehnološki
pekel od Bohinjskem jezeru in v Labodski dolini — IX.
poglavje; militaristični pekel prihodnje aziatske Evrope
— X. poglavje). V Abadonu se je popolna humanizacija
kot utopični ideal sprevrnila v robotizacijo kot končni
cilj antiutopične družbe ("Zgradili smo torej državo na
temelju materializma in robstva ... Nihče nima pravic,
vsakdo ima samo pokorščino, zatorej smo pa tudi vsi
enaki in državna oblast razpolaga z našim življenjem in
z našo smrtjo popolnoma svobodno," pravi duh Velike
Azije v X. poglavju). Toda oba utopična toposa
(Slovenija 24. stoletja. Velika Azija) imata negativen
predznak in sta satirično zenačena z avtorsko realnostjo,
z družbo "volčjih bratodercev", kot taka pa postavljena
nasproti avtorskemu abstraktnemu idealu, razberljivemu
iz Mencingerjevega svetovnega nazora. Značilna
satirična strukturiranost pa je pri avtorju Abadona še
obtežena s prvinami fantastične, groteskne, filozofske,
tendenčne, publicistične in celo trivialne proze.
Pripovedni postopki utopije in antiutopije so razvidni
zlasti v osrednjem delu romana (Vil. — X. poglavje),
kjer so strnjeni monologi in dialogi Abadona, Samorada
Veselina in duha Velike Azije. Motivacija romana je
dvojna: nerealistična (Samoradove vročične sanjske
blodnje, ki jih zapiše pisatelj) in realistična (okvirna
ljubezenska zgodba med Cvetano in Veselinom). Tudi to
govori o raznorodnih literarnih virih Abadona, ki le
nekateri sodijo v izročilo utopične proze (Campanella:
CIvitas solis, Bacon: New Atlantis, Bellamy: Looking
Backward, 2000—1887, R. Michaelis: Ein Blick In die
Zukunft).
7.	Značilnosti utopične literature ima še nekaj del
ob koncu XiX. stoletja. Eden možnih literarnih zgledov
Mencingerjevega Abadona je bila lahko Trdinova
bajka Razodetje (1888), utopija, ki v obliki dialoga med
menihom in Ivanom Slobodinom opisuje "srečno
bodočnost slovenskega naroda" v letu 2175. Prihodnja
podoba slovenstva je sanjska vizija zboljšane
sedanjosti; satirična konfrontacija je sicer nakazana,
vendar bolj ali manj deklarativno. Podoben platonovski
dialog s satiričnimi razsežnostmi je Subičev Pogubni
malik sveta (1893), ki popisuje utopijo na Marsu. Izraba
električne energije je temelj idealne marsovske družbe,
postavljene nasproti realni zemljanski družbi, temelječi
na "pogubnem maliku sveta" — na zlatu In denarju.
Josip Jaklič pa je v dveh "arabeskah" iz cikla z naslo-
vom Pantheon (1893) popeljal junaka na Mars In
Merkur, vendar sta družbi na teh planetih zelo podobni
človeški ureditvi. Utopični preskok izven Zemlje in v
daljno prihodnost (leta 2563) je samo maska realis-
tičnega feljtona s satirično-humornimi prvinami.
8.	Slovenska literarna utopija je bila mrtva že ob
koncu prejšnjega stoletja. To potrjuje njena kratkost,
pogosto nedokončanost in fragmentarnost, pa tudi
skoraj neogibno križanje z vitalnejšimi prvinami drugih
zvrsti, zlasti satire in fantastike. Podoba utopičnega
sveta je vedno ostajala v okvirih sanjske pravljičnosti
(celo Abadon je podnaslovljen "bajka za starce"), vedno
je bila povezana z neutopično podobo avtorskih svetov,
je torej imela značaj pozitivne satire. Slovenska litera-
tura tudi pozneje, v XX. stoletju, ne pozna "čiste"
utopije ali antiutopije: mesto Izobrjetateljsk ali država
Neitahert pri Feiglu, ali pa Šorlijeva dežela Čirimurcev
so samo epizode. Tudi Pečjakov kratki antiutopični
roman Adam In Eva na planetu starcev ima npr.
"konstrukcijsko napako", saj se konča v nasprotju z
vrstnostjo optimistično; Pečjak odstopa od svetovnih
zgledov (Zamjatin, Huxley, Orwell). Treba je še dodati,
da tudi zabeležene literarnoteoretične oznake le redko
označujejo dela vrstno čisto (npr. utopični roman);
neprimerno pogostejše so blažilne ali sestavljene ozna-
ke (utopistični roman, ironična utopija, patetična utopi-
ja, komična utopija, utopična satira, utopično-satirični
roman, utopistično-znanstveni roman).
9.	Literarna utopija ob koncu XIX. stoletja je gradila
svoj idejno-umetniški svet na enem samem temelju
človeškega sveta — na razumu. Idealna država je bila
gola projekcija racionalnega uma, kot taka pa nujno
abstraktno ogrodje brez živih konkretnih nadrobnosti.
Literarna utopija je namreč paralelni model avtorskega
sveta, podoba prihodnosti, kakršna naj bi bila, torej
nemimetična zvrst, ki ne vsrkava detajlov avtorske
realnosti, temveč zgolj začrtuje logično mogoče obrise
konstruirane prihodnosti na osnovi sedanjega reda
47
sveta. Zvrstno je torej shematiziran načrt, ki se hitro
spremeni v iiterarno šabiono, kar kaže analiza njenega
pripovednega ustroja (tip junakov, način njihovega
informiranja o ustroju utopičnega toposa, tipično
prizorišče, prostorsko-časovni odmik itd.). Zato jo je
razvojno tudi zamenjala literarna antiutopia, ki je
podaljšava avtorskega sveta, kakršen je, vendar s
potenciranimi negativnimi točkami. Antiutopija je bližja
satiri in groteski, kot taka pa lahko ujame razsežnosti
sveta in človeka v njihovi ambivalentni dvojnosti. Duali-
stična nasprotja (duhovno/snovno, racionalno/animal-
no, dobro/zlo itd.) so dana v dialektičnem navzkrižju,
zato jih tudi literatura umetniško prepričljiveje oblikuje.
Ï 10. Literarna utopija teži k celotnemu prikazu
"krasnega novega sveta": govori o mikro in makro-
ureditvi idealne države. Antiutopija se temu ne odpove-
duje, vendar se osredinja na mikrokozmos človeka v
prihodnjem zemeljskem peklu, kjer posamičnik po
zakonu zvrsti navadno doživi smrt. Idejno je zato blizu
eksistencialistični filozofiji in moderni prozi, ki zre na
racionalne modele človeškega sveta ironično (npr.
Dostojevski). Junaki antiutopije so ljudje iz "podpodja",
ki se bojujejo z grozečo nevarnostjo, da bi se človek
spremenil v robota in stroj, vendar zaman. Zamisel
podtalnega človeka je imela pomembno vlogo tudi v
razvoju slovenske znanstvenofantastične literature,
zlasti v 30. letih našega stoletja. Tedaj je bilo tudi
posçbej aktualno vprašanje o človeku kot središču
vesoijstva, oziroma vprašanje o razsrediščenju človeka
in zemeljske civilizacije. Problem je naznačen že pri
Tavčarju ("Iz dalje se je videla smešna in malenkostna
zemlja kot rdeča pičica, prav kakor atom, zgubljen med
orjaki sveta"), zasluten tudi pri Mencingerju, bistven pa
šele za Kristana in Bartola. Junak Kristanove "sanjske
povesti" Pertinčarjevo pomlajenje (1914) se hoče iz
"lutke, ki zna hoditi po dveh nogah", razviti v "stvor
napredka in razvoja" ob pomoči "uma svetlega meča"
— vendar nazadnje uvidi, da je "homo sapiens... bebast
otrok, ponosna inteligenca pa blaznikovo jecljanje"
nekje na sredi med bogom in živaljo. Še koreniteje je
spraševanje o mejah človeškega razuma kot središča
vsemirstva zastavljeno pri Vladimirju Bartolu (Al Araf,
1935). V Deželi žalosti je razum "oče vsega človeškega
zla in vse veličine človekove". V drugih novelah (Deklica
s košaro, Zadnje gibalo. Nesrečni ljubimec. Sonata na
pepelnično sredo) pa Bartol oblikuje človeka kot slepo
orodje nevidnih vesoljskih sil, kot strupeno bakterijo v
telesu kozmosa, ki prinaša zlo. Ideje teznih novel je
Bartol zaostril v vizionarnem Pismu o človeku iz nove
dežele (nap. 1931, obj. 1963): katastrofa in tragedija
človeškega bitja izvira iz tega, ker se Je človek uprl
naravi (bogu, stvarniku) in začel "boj zoper nebo" ob
podpori "večnega zoprnika" (hudiča, spoznanja, duha).
Tehnika in znanost, ki želita osvojiti vesolje za človeka,
sta pogubna; "po zemlji rijoči črv", ki hoče postati "orlu
enak", konča v "strašnem smrtnem plesu". Nadaljevanje
te misli najdemo v Novačanovi enodejanki Nadčlovek
(1939), kjer se človek spremeni najprej v Nadčloveka,
nato pa v opico. Apokaliptični konec sveta tudi pri
Novačanu ni popolna antiutopična katastrofa Zemlje in
človeštva, saj se je pisatelj zatekel k ponovnemu stvar-
jenju sveta, ki ga bosta opravila Blaže in Nežica,
slovenska Adam in Eva. Delce se torej končuje s senti-
mentalnim optimističnim happyendom, značilnim tudi
za Adama in Evo Vida Pečjaka. Zdi se, da se še danes
vsi antiutopični nastavki v slovenski književnosti konču-
jejo z utopičnim optimizmom ali pa se razkrijejo kot
sanje, blodnja, privid, igra. Tako npr. tudi v Borovi
"igri, ki je igra" Vesolje v akvariju (1955): ta v začetku
izhaja iz misli, "da je vesolje polno življenja, ki je
mnogo boljše, kakor je naše", in da "smo mi pozemci v
primeri z bitji, ki so jih brezbrežne prostranosti rodile,
le še bežne in smešne sence" — na koncu pa se
"vesoljani" in "Venerjani" izkažejo za preoblečene ljudi,
kozmos pa za povečani model akvarija ("Konec koncev
je vse vesolje slično temu loncu iz stekla: širno je, pa
le omejeno, oboje hkratu").
C 11. Za Mencingerja Je značilen antiutopični mit o
prekletstvu strojev, ki bojo zasužnjili človeka. Ta mit se
pozneje razrase v upor zoper vse, kar izhaja iz duha,
racionalne misli in znanstvenega uma (npr. pri Bartolu).
Vzporedno z antiutopičnim mitom o tehniki pa se je
razvijal tudi utopični mit o znanosti, ki bo ustvarila
človeški raj na zemlji. Ta mit, sloneč na futurološki
viziji razvijajoče se znanosti in tehnologije, je v literaturi
oblikoval Damir Feigel. Prednost je dajal naravoslovnim
vedam (kemiji, fiziki, medicini); od njihovega razvoja bo
odvisno udejanjenje utopične prihodnosti. Feigla zani-
ma en sam izum ali odkritje (Vernov vzorec) in usoda
tega Izuma ali odkritja med ljudmi (Wellsov vzorec).
Osrednja prvina je torej znanstveno-fantastična tema ali
samo idejni motiv; okoli teh pa se spletajo druge zvr-
stne prvine. Ozadje je okvirna pripoved realistične proze
z elementi ljudske, večerniške povesti; fabula je navad-
no kopija pustolovskega ali kriminalistično-detektivske-
ga romana; pripoved je zdaljšana z zaviralnimi vložki
publicistično, tendenčno, poučno, zabavno naravnane
literature. Literarni vir Feigiove proze je slejkoprej
razsvetljenski roman, cepljen na antične avanturistične
potopise in različne robinzonade kasnejših stoletij.
Nekateri FeiglovI motivi, ki jih znanstveno-fantastična
literatura uporablja še danes, so že v Mencingerjevem
Abadonu (leteči človek, električne iznajdbe). Po Feiglu
pa preidejo v poljudnoznanstveno sentimentalno povest
30. let (Pavel Brežnik: Temna zvezda, Marsove skriv-
nosti, Metod Jenko in Viktor Hassl: Izum).
12. Nadaljevalec Feigiove proze, obogatene s prvi-
nami ameriške "space opere", je tudi Vid Pečjak.
Fabulativno, tematsko in idejno se navdihuje ob razvoju
naravoslovnih ved (npr. genetike, kibernetike, robotike,
ekologije). Tema robotov Je Pečjakova osrednja tema; iz
nje se porajajo idejne in moralne dileme tehnične revo-
lucije, tehnološkega razvoja in znanstvene ekspanzije.
Tudi Pečjakov pripovedni okvir Je poenostavljeni okvir
slovenske realistične povesti; prvine trivialne literature
(detektivke, vohunskega in ljubezenskega romana) širijo
48
predvsem prostorska prizorišča in časovne okvire zunaj
zemeljske sedanjosti in dajejo Pečjakovim delom
literarno univerzalnost, značilno tako za Karla Čapka kot
za lana Fleminga, Roberta Heinleina ali Isaaca
Asimova.
; 13. Vesoljska situiranost in tematizacija sta značil-
nosti vse povojne slovenske znanstveno-fantastične
literature. Zunajzemeljska bitja z drugih planetov in
kozmična prostorja so stopila že v utopično prozo
prejšnjega stoletja (Šubičevi Marsovci, Jakličeva Mars
in Merkur). Šoriijevi Čirimurci (1922) so posnetek
Liliputancev, njihovo Čirimurje pa paralelni utopični
svet. Otroški domišljijski pravljici pripadajo prebivalci
Reharjeve zvezde Večernice (Venere) in Pečjakovi
Marsovčki, grozljivki pa Brežnikovi vampirji z Marsa.
Brežnik pozna tudi antropomorfne Marsovce, ki so zgolj
utopična podaljšava človeka v idealni civilizaciji. Nekaj
podobnega so Žganjerjevi prebivalci Hare in Borovi
Venerjani (Bor: "Da, taki so kot mi, samo da imajo
spred in zad oči, ki gledajo iz glave skozi glave" —
Vesolje v akvariju). Šele Puncerjeva Izvenzemeljska bitja
nimajo več antropomorfnih potez in se ravnajo po
človeku nedoumljivi logiki. V stiku z njimi se izkazuje
človekova nezmožnost neantropocentričnega gledanja in
ravnanja, kar lahko ogrozi celo obstanek življenja v
vesolju. Puncer se pri tem zgleduje pri Stanislawu
Lemu.
14.	Od priznanja vesoljske enakopravnosti vseh živih
bitij pa ni dolg skok v vzporedne ali alternativne svetove
in vstop v tuj čas. Izhodišče za beg v drugačne realnosti
je že bartolovsko mešanje budne in sanjske stvarnosti
("Zakaj kdo nam more dati gotovost, da nismo mi,
kakor smo, z vso našo okolico, z vsem vesoljstvom
vred, samo senca v sanjah nekoga, ki spi v kakšnem
prepadu našim dimenzijam tujega onstranstva, kjer ga
mučijo pošastne sanje? ... Ali je kje dokaz, da bi bile te
dimenzije manj resnične, kakor so one, v katerih se
kretamo, ko bedimo? In če se jaz, ko sanjam, kot senca
zavedam, ali se ne zavedajo prav tako lahko same sebe
tudi druge sence, ki jih gledam v sanjah?". Deklica s
košaro). V novelistiki Branka Gradišnika (Od tod do
večnosti. Na lovu, na begu. Kazen, Raziskovalec) je beg
seveda moderniziran zaradi poznavanja anglo-ameriške
znanstvenofantastične literature (Bester, Sheckley,
Vonnegut) in oplemeniten ob zgledih evropskega
romana (npr. Dostojevskem).
15.	Slovenska znanstvenofantastična literatura je
torej prišla do stopnje, ko je sposobna privzemati
najnovejše pridobitve svetovne tradicije, obenem pa s
svojo ekspanzivnostjo širiti meje drugih literarnih zvrsti.
Za sedanji trenutek je značilen prav interakcijski odnos
znanstvene fantastike in "druge" literature: nekateri
zvrst znanstvene fantastike preraščajo v imenu moderne
fantastične proze (B. Gradišnik), drugi prevzemajo
njene motive in teme, da bi razširili meje realistične in
fantastične proze (Miha Remec: Votlina, Prepoznavanje,
Marjan Tomšič, Sandi Sitar). Širi pa se posebno krog
piscev, ki so si zvrst izbrali za edino umetniško izrazilo
(Veseljko Simonovič, Samo Kuščer, Miran Rotner idr.).
Najpogostejša žanra sta short story in novela, redkejši
roman, izjemoma se pojavljajo tudi dramsko delo ("ZF
komedija" Borisa Grabnarja Vojna tajna. Pregnani iz
raja Franja Puncerja), radijska igra (Marjan Tomšič:
Stiglica) in pesem (G. Strniša, T. Kralj). V tem trenutku
lahko sestavimo takle pregled slovenskih literarnih del
znanstvenofantastične naravnanosti.
D 1878 — Josip Stritar: Deveta dežeia
1884 — Anton Mahnič: Indija Komandlja (1889 )
1888 — Janez Trdina: Razodetje
1891	— Ivan Tavčar: 4000
1892	— Ivan Toporiš: Arheološko predavanje leta 5000
1893	— Simon Šubic: Pogubni malik sveta
—	Janez Mencinger: Abadon
—	Josip Jaklič: Pantheon
1914 — Etbin Kristan: Pertinčarjevo pomlajenje
1922 — Ivo Šorli: V deželi čirimurcev
1926 — Damir Feigel: Pasja dlaka!
1929	— Damir Feigel: Na skrivnostnih tleh
1930	— Damir Feigel: čudežno oko
1931	— Radivoj Pehar: Potovanje po zvezdi VečernicI
1932	— Damir Feigel: Kolumb
1933	— Damir Feigel: Čarovnik brez dovoljenja
1934	— Vladimir Levstik: Dejanje
1935	— Damir Feigel: Okoli sveta/8
1935 — Pavel Brežnik: Temna zvezda
—	Pavel Brežnik: ( = P. Ripson): IMarsove
skrivnosti
1938	— Metod Jenko, Viktor Hassl: Izum
1939	— Damir Feigel: Supervitalin
—	Anton Novačan: Nadčlovek
1955 — Matej Bor: Vesolje v akvariju
1961 — Vid Pečjak: Drejček in trije Marsovčki (1965,
1967)
1967	— Branimir Žganjer: Natančno tri dni zamude
—	Vid Pečjak: Pobegli robot (1974 )
1968	— Franjo Puncer: Pregnani iz raja
1970 — Boris Grabnar: Vojna tajna
1972	— Vid Pečjak: Adam in Eva na planetu starcev
1973	— Marjan Tomšič: Stigiica
1974	— Vid Pečjak: Roboti so med nami
—	Dimitrij Rupel: čas v njej rabelj hudi
1977	— Branko Gradišnik: Čas
—	Leopold Suhodolčan: Stopinje v zraku
1978	— Franjo Puncer: Izgubljeni človek
—	Mavrična krila (Izbor slovenskih znanstveno-
fantastičnih zgodb)
—	Ivan Sivec: Mački v vesolju
1980 — Vid Pečjak: Kam je Izginila Ema Lauš
—	Boris Čerin: Cas, blaznost in blodnje
—	Brane DolInar: Dnevnik Jureta Novaka
—	Miha Remec: Prepoznavanje
E 16. Izvirno ustvarjanje literarne znanstvene fantas-
tike spremlja tudi prevajanje tujih del: prvi prevod
(Jules Verne: Potovanje okoli sveta v 80 dneh) se je
49
pojavil pri "Slovenski matici" istega leta kot Stritarjeva
Deveta dežela. Odtlej so bila presajena v slovenščino
temeljno delo utopične literature (More: Utopija),
poglavitni antiutopični romani (Zamjatin: Ml, Huxley:
Krasni novi svet, Orwell: 1984), Frankenstein Mary
Shelley, večina Vernovih romanov, več del H. G.
Welisa, K. Čapka in A. Beljajeva (časovni stroj, Prvi
ljudje na Mesecu; R. U. R, Krakatit, Vojna s saiaman-
dri). Leta 1956 so izšle Zvezdne ladje I. Jcfremova, nato
pa izhajajo romani Lema, Heinieina, Asimova, CIarkea,
Aldissa, Andersona, Wyndhama, Simaka, Sheckleya,
Vonneguta, Nesvadbe, Bestra, Bradburyja in Dicka;
spisek novel in krajših pripovedi v nekaj antologijah
razkriva še daljšo vrsto avtorjev. Formirali so se
specializirani prevajalci zvrsti (Jože Dolničar, Dušan
Kralj, Mitja Tavčar, Boris Grabnar, Boris Verbič, Janez
Zor, Alojz Kodre, Branko Gradišnik), kritiki in esejisti
(J. Dolničar, B. Grabnar, B. Pregelj, J. Stanič, D. Bajt,
Ž. Leskovšek). Zanimanje za znanstveno-fantastično
literaturo se širi pri založbah, v revijalnem tisku in
časopisih, med ljubitelji in bralci (zbirka "Spektrum"
TZS, objave v "Življenju in tehniki", rubrika "Nedeljs-
kega" "Skok v tretje tisočletje", celjska in ljubljanska
razstava — 1977 in 1979, tri društva — "Konstelacija",
"Sekcija za spekulativno umetnost", "Nova"). Zvrst iz
literature prehaja na področje slikanice (I. Sivec), stripa
(Miki Muster, Ivo Antič), filma (celovečerec Oxygen
Matjaža Klopčiča, kratki film Genezis T. Račkega in N.
Križnarja) in v likovno umetnost (Samo Kovač, Marjan
Remec, Jože Spacal, Darko Slavec).
50
Guillaume Apollinaire
KRALJ — MESEC
I.	Renéju Berthieru
23. februarja 1912 sem pešačil po tistem predelu
Tiroisl<e, ki se začenja čisto blizu Monakovega. Bilo je
mrzlo, ves dan je sijalo sonce in daleč za seboj sem
pustil pokrajino, kjer so se pravljični gradovi zrcalili v
jezerifi, rožnatiti v večerni zarji. Padla je noč, razsvetlje-
vala jo je polna luna, lebdeča krogla na nebesnem
oboku, kjer so se svetlikale hladne zvezde. Bilo je okrog
pete. Hitel sem, da bi ujel večerjo v hotelu v Werpu, v
vasi, ki jo gorniki dobro poznajo in od katere sem bil
oddaljen po zemljevidu, ki sem ga nosil v žepu, še tri
ali štiri kilometre. Pot je postajala vse slabša. Prišel
sem do križišča, kjer so se stikale štiri steze; hotel
sem pogledati na zemljevid, a sem opazil, da sem ga
med potjo izgubil. Pa tudi kraj, na katerem sem se
znašel, ni ustrezal nobeni točki na mojem potovalnem
načrtu, ki sem si ga bil pripravil pred odhodom in sem
se ga natanko spominjal: zašel sem. čas me je
priganjal, saj nisem želel prenočiti pod milim nebom.
Stopil sem po poti, za katero se mi je zdelo, da vodi
proti Werpu. Ko sem hodil približno pol ure, me je
zaustavil okrog petdeset metrov visok skalnat zid, pred
katerim je bilo poti konec In za katerim so se kot
brezoblična gmota dvigale gore, bele od snega. Okrog
mene so visoke hoje zibale svoje mračne, povešene
veje, zakaj začelo je pihati in njihovi vrhovi so udarjali
drug ob drugega, in ta zlonosni šum je pustinjo, v
katero me je pripeljalo naključje, delal samo še bolj
grozljivo. Doume! sem, da pred svitom ne bom mogel
najti Werpa, in začel sem iskati votlino ali pa le razpoko
v skalovju, kjer bi, varen pred vetrom, pričakal jutranjo
zarjo. Zelo natančno sem preiskoval pečino, ki se je
dvigala pred menoj, in zazdelo se mi je, da sem opazil
odprtino, proti kateri sem se brž nameril. Odkril sem
zelo veliko jamo in se na slepo srečo podal vanjo. Zunaj
je besnel veter in v tožbi hoj je bilo nekaj presunljivega,
kot bi tisoči in tisoči zablodelih popotnikov kričali v
obupu. Čez nekaj minut sem se jami privadil in zaznal
sem oddaljene zvoke glasbe. Najprej sem pomislil, da
se motim, ampak kmalu nisem več dvomit: res so do
mojih ušes prihajali zvočni in skladni valovi, ki so
izvirali iz notranjosti gore. Kakšno presenečenje in
kakšna groza! Hotel sem pobegniti. A zmagala je rado-
vednost In držeč se stene sem se odpravil raziskat
čarobno votlino. Hodil sem več kot četrt ure in zvoki
podzemnega orkestra so postajali vse bolj razločni,
nato je stena nenadoma ostro zavila. Spremenil sem
smer in v razdalji, ki je nisem mogel preceniti, sem
opazil pramen svetlobe, ki je prenikal, tako se je zdelo,
pod vratnim krilom. Pohitel sem in kmalu sem se zna-
šel pred vrati.
Glasba je utihnila. Slišal sem hrum oddaljenih
glasov. Pomislil sem, da podzemni ljubitelji glasbe
gotovo niso nevarni ljudje, in ker nisem mogel pristati
na to, da bi bilo v moji prigodi, videzu navkljub, kaj
nadnaravnega, sem dvakrat močno potrkal, a nihče se
ni odzval. Ko sem otipal kljuko, sem pritisnil nanjo, in
ker se je zlahka vdala, sem vstopil v prostorno dvorano,
katere stene so bile prekrite z raznobarvnim marmorjem
in s školjkami in ki jo je razsvetljevala zastrta svetloba,
medtem ko je v okrasnih bazenih, v katerih so plavale
ribe različnih barv, žuborela voda.
II.
Potem ko sem se dolgo ogledoval, sem na drugi
strani dvorane opazil priprta vrata, skoz katera sem si
drznil pogledati v naslednjo dvorano, ki je bila zelo
prostorna in zelo visoka. Bila je nekakšna jedilnica, v
kateri je na sredini stala okrogla miza, zadosti velika,
da bi lahko okrog nje posedlo več kot sto gostov.
Tokrat jih je za njo sedelo okrog petdeset, samih mlad-
cev med petnajstim in petindvajsetim letom, ki so se
živahno pogovarjali.
Od vrat, za katerimi sem stal, ne da bi me ugledali,
sem opazil, da miza nima nog. Obešena je bila na
strop, kjer so na štirih kavljih viseli štirje škripci, okrog
katerih so bile navite jeklene vrvi; vrvi so bile po stropu
napeljane v različne smeri in so se skoz obroče, pritrje-
ne v kotih, spuščale ob stenah, kjer jih je bilo mogoče
po mili volji spuščati, dvigati in zaustavljati. Enako je
bilo s stoli v tej nenavadni jedilnici; vsi po vrsti so bili
podobni gugalnici. V raznobarvnih žarnicah so svetile
električne nitke. Opazil sem, da so vseh marvičnih barv,
in žarnice, ki so visele na žicah, so bile po vsej dvorani
razporejene kot po naključju, za nekatere se je celo
zdelo, da poganjajo iz letev na podu. Žarnice s
spreminjastimi barvami so bile razporejene tako vešče,
da je bilo videti, kot da je dvorana oblita s sončno svet-
lobo.
Nisem vkJel nobenega služabnika, a čez nekaj časa,
ko so gostje použili, kar jim je bilo postreženo, so prišli
skozi vrata na dnu dvorane strežaji In odnesli prvo jed,
medtem ko so drugi pred seboj potiskali voziček, na
katerem je bil na ležišču iz suhljadi čvrsto privezan živ
vol. Ko se je voziček, katerega dno je oddajalo
električno toploto, ki je zadoščala, da se z njo pripravi
pečenka, pripeljal do mize, so ga vključili in kmalu se
je pod volom, ki so ga obračali živega, razžarela močna
in dišeča žerjavica. Tedaj so vstopili štirje klavci in se
približali s tistim zadovoljnim in utrujenim Izrazom, s
kakršnim poskuša moj prijatelj René Berthier, preden
zapusti področje znanosti, da bi zavzel območje poezi-
je, ali obratno, s pilo za nohte odpreti svojo vsakodnev-
no konzervo ananasa. Gostje, ki so nadvse prijetno
kramljali, so takoj umolknili, da bi si izbrali kos, ki jim
51
bo najbolj prijal, kot to storijo novinarji v gospodarstvu
po novi kolonialni zmagi. Živega vola so razsekali,
koder so pokazali gosti, in mesar je sukal rezilo s tolik-
šno spretnostjo, da so bili kosi odrezani in spečeni, ne
da bi bil ranjen katerikoli od življenjsko važnih organov.
Kmalu sta ostala samo kost in koža in odnesli so ju kot
davčnega zavezanca, ki so ga oglodali dacarji.
Nato je vstopilo dvajset ptičarjev s piščalmi v ustih
in vsak od njih je nosil veliki kletki živih oskubljenih
rac, ki jih je davil pred vsakim gostom posebej. Brž so
se prikazali še točaji in nalivali ogrsko vino, dvajset
trobentačev, ki so hkrati vstopili skozi štiri vrata, pa je
zaigralo na svoja okrašena glasbila.
Pojedina z živo hrano se mi je zazdela zelo
nenavadna in misel na to, kaj me čaka med ljudmi, ki
so tako žejni krvi, me je rahlo vznemirila. Tedaj pa so
gostje vstali in medtem ko so si prižigali cigarete ali
cigare, so strežaji pospravili z mize in jo v trenutku
dvignili do stropa. Enako so storili s stoli. V dvorani ni
bilo več pohištva in trobentače, ki so se umaknili, so
zamenjali štirje slepci, ki so godil priljubljene napeve,
ob katerih so mladci brž zaplesali. A to razgibavanje je
trajalo le četrt ure, potem pa so odšli v drugo dvorano.
Ker so ostala vrata odprta, sem se pritihotapil do
njih: videl sem goste, kako se pomenkujejo, za
pohištvo okrog njih pa se je zdelo, da pleše kar najbolj
nenavaden ples brez glasbene spremljave. Pohištvo se
je pomalem privzdigovalo kot kakšen saloski poet, se
gugalo in se v sunkih večalo; kmalu je zadobilo obliko
udobnih usnjenih naslonjačev in divanov; neka miza je
bila podobna gobi in kot vse drugo pohištvo jo je
prekrivalo usnje.
Takoj ko je pohištvo zadobilo dostojno obliko in se
prenehalo napihovati, so se neznanci usedli v naslonja-
če in mirno kadili; štirje so se usedli za mizo in začeli
partijo bridža, ki je brž sprožila sila neprijeten prepir,
med katerim je eden od igralcev odložil prižgano cigaro
na mizo in medtem ko je zaripel od besa pretresal igro
svojega nasprotnika, je miza eksplodirala kot nemški
cepeiin in tako vnesla nekaj nereda med karte, pa tudi
vznemirjenosti med navzoče. Takoj je pritekel črnec, da
bi odnesel gumeno mizo, ki jo je ob dotiku s cigaro
razneslo in je ležala na tleh kot crknjen slon; ponudil se
je, da prinese drug izdelek iz kavčuka, pokrit z usnjem,
zakaj šlo je za novo vrsto pohištva, ki se ga je dalo po
želji napihovati in spuščati in je bilo zato zelo pripravno
celo za na potovanje. A gospodje so izjavili, da jim nI
več do kart, in črncu ni preostalo drugega, kot da je
spustil pohištvo, ki je sikaje uplahnilo, kot se upogne
ruski mužik pred svojim gospodarjem. Nato so vsi
zapustili prazno kadilnico in črnec je ugasli elektriko.
III.
Ko sem se nenadoma znašel v temi, sem se pritipal
do zidu in se napotil v smeri, koder so se izgubljali
glasovi. Prišel sem do stopnic, na dnu katerih so bila
vrata, ki so vodila v ozek hodnik, izsekan v steno, na
katerega stenah sem ugledal najbolj nenavadne opolzke
napise, ki so bili bodisi urezani bodisi napisani s svin-
čnikom ali ogljem. Navajam tiste, ki se jih spominjam,
a pri tem blažim grobost nekaterih izrazov.
Velikanski dvojni falus je zaljšal začetni M tegale
napisa:
MICHELANGELO JE NUDIL VELIK UŽITEK
HANSU VON JAGOWU
To je bilo napisano s svinčnikom.
Malo naprej je iz srca, ki ga je prebadala strelica in
ovijal gad, plapolala zastavica z geslom:
KLEOPATRIN DO ZADNJEGA DIHA
Neki učenjak je v gotici izoblikoval željo, ki me je
osupnila in ki je zadevala dramsko pisateljico Hrotswit-
hovo:
RAD Bi SPAL
Z OPATINJO GANDERSHEIM
Francoska zgodovina je iz brezimnega občudovalca
18. stoletja izvabila naslednji blodnjavi vzklik:
POTREBUJEM
MADAME DE POMPADOUR
Ti napisi so bili vrezani v zid s kovinsko iglo.
Tale pa je bil napisan s kredo in krasili so ga trije
krilati kteisi različne velikosti:
ISTEGA VEČERA SEM SPAL Z ISTO ČEDNO TIROLKO
IZ 17. STOLETJA V NJENEM 16., 21, IN 33. LETU
LAHKO BI JO IMEL ŠE V NJENEM SEDEMDESETEM
LETU A SEM JO PUSTIL NIKOLAJU
Anglomanijo v polnem razmahu je bilo čutiti v tej
nedvoumni izjavi, izpisani z modrim svinčnikom:
NEZNANA ANGLEŽINJA
IZ CROMWELLOVEGA ČASA
POPAPCA VSE
Podpis: WILLY HORN
Napis, na široko izpisan z ogljem in ponekod
skorajda izbrisan, se mi je zazdel prav sarkastičen in
domala nespodoben v tem nepredstavljivem risarskem
pokopališču:
VČERAJ SEM SPAL Z GROFICO TERNISKA
V NJENEM SEDEMNAJSTEM LETU
PA JI JE ŽE ZDAVNAJ ODBILO
PETINŠTIRIDESET
H.von M.
52
In nazadnje mislim, da ni preveč predrzno, če
povežem, upoštevaje prejšnje napise in neverjetnosti
domneve navkljub, to strastno in nadvse odkrito prizna-
nje z ljubčkom kralja Henrika III.:
NORO LJUBIM QUELUSA
Ti dvoumni in skrivnostni napisi so me osupiii.
Prebodena srca, srca v plamenih, dvojna srca pa druga
znamenja: kteisi s krili ali brez njih, neporasli ali
runasti; falusi, ošabni ali pohlevni, okorni ali polni
poleta, sami ali v druščini prič, so se na zidu oblikovali
v velik, nespodoben in muhast grb.
Odločno sem stopil po hodniku in skozi vrata, ki
niso imela kril in jih je do polovice zastirala težka
zavesa, sem ugledal, kaj se dogaja v dvorani, katere
pod je bil oblazinjen in prekrit s preprogami, blazini-
cami in pladnji z osvežujočimi napitki. Nizko v stenah
so bile vklesane plitke kotanje in nad njimi pritrjene
pipe; bile so podobne ladijskim kljunom in so lahko
rabile kot bideji ali lavorji. Skupinica, katere premikom
sem dotlej sledil, se je umaknila v to dvorano. Mladci
so polegli po njej. Na blazinah, ki so prekrivale tla, sem
videl še nekaj lesenih škatel. Vsak mladenič je imel eno
ob sebi, druge niso bile zasedene; eno od njih, ki je
ležala blizu vrat, sem lahko dosegel.
Na moč pozorno so si ogledovali albume, ki jih je
bilo tod v izobilju; od daleč se mi je zazdelo, da gre za
albume aktov, za fotografije modelov z akademije, za
moške, ženske in otroke.
Ko je bilo zaznati pričakovani učinek golote, so se
mladeniči namestili v kar najbolj nespodobne položaje.
Razkrili so svojo moškost, in ko so odprli škatle, so
vključili naprave, ki so se začele počasi vrteti, precej
podobne valjem na fonografih. Pripeli so si še nekakšen
pas, ki je bil z enim koncem povezan z napravo, in
zazdelo se mi je, da so vsi na las podobni Iksionu, ko
je ljubkoval Duha Oblakov, nevidno Hero. Roke so
stezali predse, kot bi se dotikali voljnih, oboževalnih
teles, usta so strastno poljubljala zrak. Kmalu so
postali še bolj razbrzdani in se viharno združili s prazni-
no. Bil sem zbegari, kot da sem navzoč pri vznemirljivih
igrah v zavodu priapičnih blaznikov; iz ust so se jim
trgali kriki, ljubezenski stavki, nasladno grčanje, zelo
stara imena, med katerimi sem prepoznal Heloizo, Lolo
Montez, neko mulatko s kaj vem katere plantaže v Loui-
siani 17. stoletja; nekdo je krikal: "paž, moj mili paž".
Ob tej anarhonistični orgiji sem se nenadoma
spomnil napisov na hodniku. Pozneje sem prisluhnil
opolzkim tjesedam, ki so spremljale zadovoljevanje vseh
želja teh razuzdancev, ki so našli naslado v objemu
smrti.
"Škatle," sem pomislil, "so grobovi, odkoder ti
nekrofili izkopavajo zaljubljene mrliče."
Ta misel me je navdušila, prevzelo me je enako
razvratno razpoloženje, in ne da bi me kdo videl, sem
prijel škatlo, ki je ležala blizu vrat; odprl sem jo, jo
spravil v tek, kot sem videl, da so to storili mladci, in
se prepasal; takoj se je pred mojimi očaranimi očmi
izoblikovalo golo telo In se mi nasladno nasmihalo.
Slabo sem podkovan v mehaniki in težko bi
nadrobneje razložil značilnosti naprave in teorije, ki so
jo omogočile. Ker pa ni bila videti niti najmanj
nadnaravna, sem si skušal zamisliti, kako deluje.
Naloga naprave je bila, da, po eni strani, odtegne
času določen del prostora in se v nekem trenutku fiksi-
ra, resda le za nekaj minut, saj nI bila pretirano močna,
in da, po drugi strani, ponudi tistemu, ki se prepaše,
viden in otipljiv del obujenega časa.
Tako sem lahko ugledal, otipal, skratka, obdelal (ne
sicer čisto brez težav) telo, ki se je znašlo na dosegu
mojih rok, medtem ko se to telo sploh nI zavedelo moje
navzočnosti, saj ni v tistem trenutku imelo nikakršne
resničnosti.
Naprave so bile gotovo izredno drage, saj je lahko
izumitelj le z izjemno potrpežljivostjo našel v preteklosti
te strastne osebe v trenutkih največje naslade; koliko
poskusov je bilo potrebnih In koliko valjev je odkrilo kaj
malo pomembne osebe, ki so počele vse mogoče, samo
ljubile se niso.
Domnevam, da so morali načrtovalci teh naprav
temeljito poznati zgodovino in še posebej časoslovje.
Napravo so usmerili v kraj, ki so zanj vedeli, da je tam
ob tem in tem času spalo to in to žensko bitje, in ko so
sprožili mehanizem, so počakali dan in uro, za katera
so pričakovali, da jim bosta ponudila to osebo v
prikladnem položaju.
Z močnejšimi napravami, sestavljenimi bolj v skladu
z običajno moralo, bi lahko obnovili zgodovinske prizo-
re. Nobenega dvoma ni, da bi povezava z govorno
napravo omogočila izumitelju, ki bi želel skrivnost
razodeti javnosti in je ne uporabljati le za razvedrilo
podzemskih razuzdancev, da bi omogočila, pravim,
popolno upodobitev preteklosti v njenih odkritih drobcih
in da bi bilo kmalu vse polno raziskovalcev minulih
časov, kot je še zmeraj, a vse manj in manj, raziskoval-
cev neznanih dežela. Tako bi se kak raziskovalec na vso
moč trudil, da bi valj za valjem obnovil Napoleonovo
življenje. Časopisi bi objavljali takšne novice: "Gospod
X, raziskovalec časa, je po srečnem naključju odkril
pesnika Villona, čigar življenje je tako malo znano, in
mu tesno sledi z valja na valj."
A ne prehitevajmo dogodkov. Vse to je za zdaj še
utopija, medtem ko mi je bilo telo, ki sem ga čvrsto
objemal, tako zelo všeč, da sem ga obilno izkoristil, ne
da bi ono pri tem karkoli slutilo.
Bila je strastna temnolaska z belo kožo, ki se je
zaradi številnih drobnih žil zdela modra, obarvana s
čudovito modrino morja, katerega pena se je zgostila in
oblikovala božansko telo Afrodite. In ker se je zdelo, da
z rokama, sklenjenima v višini prsi, ves čas nekaj
odganja, sem pomislil, da je to nekaj gibko in belo telo
laboda, ki ne bo nikdar zapel, in da je ona Leda, mati
Dioskurov. Kmalu je izginila, saj se je naprava ustavila,
in počasi sem se odmaknil, ves zmeden zaradi svoje
ljubavne prigode.
53
IV.
Razvratni napisi in slavna innena na zidovih hodnika
so me navdala z gnusom, a kmalu me je prevzel ponos,
da sem odslej v sorodstvu s strašno Tindarjevo hišo,
nisem se mogel premagati in sem s svinčnikom
napisal:
LABODU SEM NATAKNIL ROGOVE
Nisem več mogel prenašati vzdušja tega podzem-
nega prebivališča, kjer ni bilo seveda nič nadnaravnega,
a je bilo zame vse tako novo, in poln nemira sem želel
poiskati izhod, ne da bi pri tem koga srečal. Toda zašel
sem, saj sem se, namesto da bi se vrnil skozi dvorane,
ki sem jih že bil prehodil, nenadoma ves drhteč znašel v
veliki dvorani, kjer je na podiju, do katerega so vodile
tri stopnice, ležal stol s polomljenimi nogami, nekakšen
razdejan prestol, za njim pa je visela stenska preproga,
na kateri je bilo mogoče razbrati ščit, izvezen iz srebra.
Na steni, kjer so bila vrata, skozi katera sem vstopil, so
visele slike, ki so prikazovale življenje v raznobarvnih in
jarko osvetljenih prizorih.
Na drugi strani so ves zid zapolnjevale orgle in kot
vitezi v oklepu so druga ob drugi stale leskeče pi-
ščali. Na orglah je ležala zaprta partitura in na vidnem
delu njene bogate vezave sem razbral:
IZVIRNA PARTITURA
"RENSKEGA ZLATA"
Dvorana je bila obložena z zelenim marmorjem,
prepredenim z rdečimi žilicami, in črnim marmorjem,
prepredenim z zlato rumenimi žilicami, in z bakrom;
videti je bilo tudi plošče iz prozornega stekla, odkoder
je prihajala rdeča in vijolična svetloba. A ta svetloba
sploh ni osvetljevala dvorane, ki so jo razsvetljevala
velika lažna okna, da se je zdelo, ko da skoznja vdira
dnevna svetloba. Ponekod po podu sem ugledal mlake
krvi, v nekem kotu pa kup gledaliških kron iz
pozlačenega bakra in steklenih biserov.
Tu se pričenja najrazburljivejša prigoda mojega
potovanja, zakaj ko sem hotel zapustiti ta prostor, a se
hkrati nisem upal vrniti po isti poti, sem na slepo in
povsem neslišno odprl vratca ob orglah. Bila je
približno osma zvečer. Pogledal sem v veliko dvorano,
ki ni bila nič manj razsvetljena kot ta, v kateri sem bil,
in v kateri so se širile dišave rožnega olja.
V njej je sedel moški z mladostnim obrazom (čeprav
je imel tedaj okrog petinšestdeset let), oblečen kot
francoski plemič iz časa Ludvika XVI. Na njegovih
laseh, spletenih kot pri Panurgu, je ležalo na debelo
pudra in pomade. Kot sem ugotovil kasneje, so bili na
njegovem telovniku uvezeni prizori iz Riharda
Levjesrčnega in pod gumbi s premerom dveh palcev se
je pod stekli svetlikalo dvanajst miniatur — portreti
dvanajstih Cezarjev.
Kroginkrog dvorane so iz zidov štrleli veliki bakreni
odmevniki.
Skrivnostni mož, čigar anahronistični videz je bil v
tolikšnem nasprotju s kovinsko modernostjo dvorane, je
sedel pred klaviaturo, naveličano pritisnil na tipko, ki je
ostala vdrta, vtem ko se je iz njega od odmevnikov
razlegal čuden in dolgotrajen šum, ki mu najprej nisem
mogel spoznati pomena.
Neznanec je nekaj trenutkov pazljivo poslušal. Nato
je vstal in s kretnjami, ki so bile hkrati ženske in
glumaške, iztegnil desnico in položil levico na srce, in
medtem, ko se mu je sprevod zvokov približeval, je
vzkliknil:
"Puščavniško kraljestvo! o dežela Spokojnega jutra!
komaj se je zarja dotaknila tvojega kraljestva, že se iz
tvojih samostanov dvigujejo molitve, katerih šum mi
prinaša ta natančna naprava. Slišim, kako suštijo jopiči
iz impregniranega papirja, v katere se oblačijo ljudje iz
ljudstva, slišim ploho milodarov, ki dežuje na prerivajo-
če se siromake. Slišim tudi tebe, broneni zvon iz Seula.
V tvojem glasu se razloči otrokova tožba. Tudi
sprevod slišim, gre za svojim plemenitim gospodarjem,
veličastnim Jang-Banom, ki sedi v sedlu. Če bom
nekega dne še odet v bledi škrlat, ki pripada samo
meni, Kralju-mesecu, bom obiskal tvoje pokrajine in
užival v tvojem podnebju, ki zanj pravijo, da je čudovi-
to."
In medtem ko so donele besede moža, v katerem
sem précej prepoznal Ludvika II. Bavarskega, sem
sprevidel, da se ne moti ljudski glas na Bavarskem, ki
pravi, da se njihov nesrečni in blazni kralj ni utopil v
temačnih vodah Starnberškega jezera. A daljni zvoki, ki
so prihajali iz žalobnega kraljestva puščavnikov, so me
nadvse prevzeli in prepustil sem se čaru, ki je prihajal iz
dežele belih ogrinjal, in pozorno sem prisluhnil
mrmranju zarje, da se mi je zazdelo, kako slišim perice,
ki kar naprej udarjajo po deviško belem perilu in
oblačilih, in kako nenehni udarci s tolkačem zamenju-
jejo likalnik, kot bi prali in gladili sámo belo zarjo.
Nato je prevzvišeni lažni utopljenec iz Starnberškega
jezera pritisnil na drugo tipko in iz besed, ki jih je
mrmral, sem doumel, da prinašajo zvoki, ki prihajajo do
naju, milo jutranje vzdušje na Japonskem.
Kar najbolj popolni mikrofoni, s katerimi je razpola-
gal kralj, so bili razporejeni tako, da so v podzemlje
prenašali najbolj oddaljene zvoke zemeljskega življenja.
Sleherna tipka je sprožila mikrofon, naravnan na takšno
ali drugačno razdaljo. Zdaj je bilo slišati šume neke
japonske pokrajine. Veter je šumel med drevjem, v
bližini je stala vas, saj sem slišal smeh služabnic,
mizarjev obiič in ledeni padec slapa.
A ko je kralj pritisnil na drugo tipko, sva se znašla
sredi dopoldneva in pozdravil je socialistična prizade-
vanja na Novi Zelandiji in slišal sem brbotanje gejzirov
in vretje tople vode.
Lepo dopoldne se je nadaljevalo na vlažnem in
toplem Tahitiju. Zdaj sva na tržnici v Papeeteu, čutne
domačinke hodijo po njej, sliši se njihov lepi grleni
jezik, od daleč podoben stari grščini; sliši se tudi vpitje
54
Kitajcev, ki prodajajo čaj, kavo, maslo in kolače; slišiva
zvoke harmonik in starinskih kitar ...
In zdaj sva v Ameriki, prerija je prostrana, gotovo je
zraslo mesto okrog postaje, s katere je odpeljal
pulman, katerega žvižge slišiva s kraljem.
Zelo močen hrušč z ulice, slišiva tramvaje, tovarne,
videti je, da sva v Chicagu, in to opoldne.
In zdaj sva v New Yorku, ladje prepevajo na
Hudsonu.
Goreče molitve se dvigajo pred razpelom v Mexicu.
Zdaj je četrta popoldne. Po Riu de Janeiru koraka
karnevalski sprevod. Gumijaste žogice, ki jih lučajo
zanesljive roke, se glasno sploščajo na obrazih in razli-
vajo dišečo vodo, kot so jo nekdaj mavrski sadeži, plos,
plos, smeh, ha, ha!
Zdaj je šesta v Saint-Pierre-de-la-Martinique, maske
pojoč odhajajo na ples, okrašene z velikimi rdečimi
cvetovi trsta. Slišim jih peti:
Kdo pa ne poznati
lepi črni pob
kdo pa ne poznati
črni Robeio.
Sedma ura, Pariz; prepoznam piskajoči glas gospo-
da Ernesta La Jeunessa, saj je mikrofon po kdove
kakšnem naključju postavljen v kavarni na velikih
bulvarjih.
Z bonske katedrale zvoni angelsko češčenje, po
Renu vozi proti Koblenzu ladja in na njej poje mešani
zbor.
In zdaj Italija, blizu Neaplja. Pod zvezdnatim nebom
igrajo kočijaži moro.
Nato pride Tripolis, kjer se ob tabornem ognju
uri Marinetti lomiti spačeno francoščino, medtem ko ga
obdajajo odločne čete Savojske hiše, ki so nared, da ga
ubranijo pred malo verjetnim napadom, in ki zdaj pa
zdaj izstrelijo kakšno onomatopoetično salvo, in s
stražarskih mest se slišijo rogovi, s katerimi se kličejo
vojaki.
Še minuta in — deseta zvečer! Ali tožijo berači, ali
berači tako milo jadikujejo? Kralj jih zasliši in zamrmra:
"Glas ispahana prihaja do mene iz noči, ki je črna
kot kri divjega maka."
In ko razmišlja o tem, si predstavljam vonj jasmina.
Polnoč! Siromašni pastir vpije v ledeni puščavi: to
je noč v Aziji, odkoder se po svetu širi zlo.
Sloni trobijo. Ena zjutraj! Indija!
Nato Tibet. Slišiva molilne mlinčke.
Tretja zjutraj: šum tisočih ladij, ki se narahlo
zadevajo z boki ob bregu reke v Saigonu.
Dum, dum, bum, dum, dum, bum, dum, dum, bum,
to je Peking, gongi in bobni procesij, brez števila psov,
ki cvilijo ali lajajo, mešaje svoje glasove s turobnimi
zvoki procesije. Zasliši se petelinji klic, naznanjajoč
zoro, ki že mrtvaško bleda zapušča belo Korejo.
Kraljevi prsti so brez reda hiteli po tipkah in
prebujali, tako rekoč hkrati, vse šume sveta, ki sva ga
— nepremična — obšla na svojem slušalnem poto-
vanju.
Medtem ko sem se čudil, je kralj nenadoma dvignil
glavp. Zdelo se je, da ga moja navzočnost ne presene-
ča:
"Prinesite mi," mi je velel, "izvirno partituro
Renskega zlata. Prelistal jo bom, potem ko sem slišal
simfonijo sveta in preden grem poslušat gibljivi orke-
ster gospoda Oswalda von Hartfelda ... A povej,
hudodelec, kje je tvoja krinka? Nikogar ne maram videti
brez krinke."
Kralj se je s krvoločnim izrazom in s stisnjenimi
pestmi pognal proti meni; bil je herkulske postave,
divje me je stresel, me tepel in brcal, mi pljuval v
obraz in kričal:
"Naj mu odrežejo moda! Frankenstein, Eulenbourg,
Jacob Ernest, takoj mu odrežite moda!"
Nisem počakal nikogar teh gospodov, in ker sem
sprevidel, da kralja bolj vznemirja dejstvo, da nisem
zakrinkan, kot to, da sem se predrzno znašel v njegovi
bližini, sem pomislil, da me ne bo nihče iskal, če le
najdem vrata, skozi katera sem prišel v podzemlje, saj
je kralj prepričan, da sem nekdo Iz njegove hiše:
služabnik, podložnik, paž, fevdnik ali čolnar.
In medtem ko sem bežal, sem ga slišal, kako vpije:
"Partituro Renskega zlata in krinko na tvoj hudodelski
obraz, sicer ti bodo odrezali moda!"
V.
Spet sem začel bloditi po razkošnem podzemlju,
kjer je živel stari utopljenec, ki je bil nekdaj blazni kralj.
Najmanj dve uri sem previdno stopal v temi, odpiral
vrata, tipal po stenah, a nisem našel izhoda.
Slišal sem oddaljene glasove, ki pa so kmalu
utihnili.
Nazadnje sem se znašel v pečini, ki je bila nekakšna
veža tega nenavadnega prebivališča.
Zunaj so donele fanfare, ki pa so čez čas utihnile.
Samo še odpreti sem moral vrata, skozi katera sem bil
vstopil v podzemlje, in že sem se znašel med hojami.
A gozd je bil razsvetljen; ugledal sem tisoče luči, ki
so tekale, se dvigale, spuščale, oddaljevale, bližale,
zbirale, gnetle, padale, ugašale, se znova prižigale,
manjšale, večale, spreminjale barvo, se zlivale v eno, se
spet razpršile, se združevale v geometrijske like, delile v
iskrice, plamene, jih strjevale, da tako rečem, v žareče
geometrijske like, v črke abecede, v številke, v oživljene
človeške in živalske podobe, v visoke goreče stebre, v
jezera s plamenečimi valovi, v bledikavo fosforescenco,
v snope raket in ognjena klasa, v svetlobo, ki ji nI bilo
videti izvora, v žarke, v bliske.
Opazil sem, da se je v daljavi zbralo veliko ljudi.
Previdno sem se jim bližal, skrivaje se za debli dreves,
dokler jih nisem razločno videl. Vsi razen starega kralja
so bili zakrinkani, njegov obraz ni bil zastrt. Oblekel se
je v napol moško napol žensko oblačilo, se pravi, da je
čez svojo obleko iz XVIII. stoletja nadel krinolino, ki pa
55
je bila spredaj odprta in jo je krasil raztegljiv pas,
kakršnega nosijo gasilci.
Zdaj se je spet oglasila glasba. Nekateri godbeniki
so stali zelo daleč, drugi zelo blizu. Njihove fanfare so
se približevale in oddaljevale, zadonele zelo od daleč in
od čisto blizu. Zdelo se je, kot bi se sto orkestrov
podilo, iskalo, razmeščalo, si sledilo, se srečevalo in
razhajalo, zdaj naglo, zdaj spet počasi. Slišal sem
neznane piske, nadvse silovito zvenenje, čudovito nove
barve zvokov. Glasba je prihajala z velike višine, kot z
neba. Glasba je prihajala iz globin zemlje in utapljali
smo se, da tako rečem, v oceanu čarobnih zvokov.
Nenadoma so se vsi opasali z enakimi pasovi, kot
ga je nosil kralj. Nekateri so se pri tem obrnili k meni
in videl sem, da nosijo na pasu napravo, podobno
budilki.
"Glejte jih, glejte jih, barve," je dejal kralj, "to je
največja umetnost, saj ima večje možnosti kot slikar-
stvo ... In ta gibljiva glasba je tudi precej živahna. Zdaj
pa, prijatelji, pojdimo na sprehod."
Kralj-mesec je gibko vzletel. Pristal je na drevesu,
kjer je še naprej govoril. A njegovih besed nisem
razumel, zdelo se mi je, da cvrkuta mesecu, ki je svetil
med vejami, nato je spet vzletel; vsi so poleteli za njim
in izginili v zraku kot jata ptic selivk.
V Werp sem prispel dopoldne in dolgo nisem
občutil potrebe, da bi komurkoli popisal svojo prigodo.
Prevedel Aleš Berger
Claude Seignolle
MOŽ, KI JE VEDEL VNAPREJ
Albarêde, mizar v kraju P..., je imel črn dar: vnaprej
je vedel stvari, ki je zanje bolje, da jih spoznamo šele,
ko pride njihov trenutek. A prav ta dar mu je obilno
koristil, saj je imel komaj dovolj denarja, da je lahko iz
dneva v dan potiskal svoj obiič.
Vsakdo ve, da morajo imeti obrtniki določeno zalo-
go surovin, ki pa zanjo ne vedo, ali jo bodo lahko sploh
kdaj uporabili. Tako mora kovač kar naprej puščati novo
železje, da mu rjavi na dvorišču — za primer pač, če bi
ga nenadoma potreboval. Prav tako bi morala biti
Albarèdova delavnica ves čas polna tramovja in desak
vseh dolžin, zakaj izdeloval je vse od ostrešij do vrat in
od pohištva do krst.
Ne, Albarède ni imel toliko denarja, da bi ga puščal
ležati v odvečnih deskah, zato je nakupoval samo les,
nujno potreben za delo, ki so ga pri njem naročili in ga
tudi vnaprej plačali. No, mizo človek že plača, še
preden je gotova, a da bi si naročil in plačal lastno
krsto, ta je pa prehuda.
Da torej v primeru, ko bi moral na hitro napraviti
kako krsto, ne bi bil na tesnem z lesom, ki ga ne bi
imel na zalogi, je Albarêde vsako leto v januarju name-
nil nekaj dni svojevrstnemu sprehodu po vasi, pri tem
obhodil tudi najbolj oddaljene zaselke in stopil celo v
najmanjše bajte, da bi se ogledal vse po vrsti: od
najmlajšega novorojenca do najbolj sključenega star-
čka.
Vaščani so razumeli njegovo početje kot obisk,
porojen iz naravne in poklicne vljudnosti. V resnici pa je
Albarêde opazoval hojo ljudi, si vtiskal v spomin
najmanjše podrobnosti v njihovem načinu govorjenja,
jim, kot po naključju, otipaval srčni utrip, si pozorno
ogledoval barvo njihove kože in še tisoč drobnih
znamenj, ki jih je razumel le on.
Ko je vse opravil in se je vračal domov, je v glavi
premleval vse, kar je opazil, in vpisoval v svoj prekleti
zvezčič, kakšne deske bo moral nabaviti, tako na
primer: 6 po meter osemdeset za Paula Auverneta ..., 6
po meter petinšestdeset za Berthe Nicaud ..., 6 po
meter petinsedemdeset za Henrija Merleraulta ..., 6 po
meter za malo Nassetovo.
Pa vendar: ko bi tisti dan videli Paula in Henrija,
kako bodro koračita na polje, bi dali roke v ogenj, da se
Albarêdu meša, ko ju že vidi mrtva in ju ima za svoji
skorajšnji stranki. V mislih pa je že sestavljal in zabijal
njuni krsti. Napovedati smrt Berthi, ki je s težavo vlekla
svoje preluknjano zdravje iz leta v leto, ni bila posebna
jasnovidnost, zal-aj vsakdo je opazil, da jo lahko vzame
že naslednji dan, a mala Nassetova! Bilo je je samo
zdravje, in imela je tako rdeča lička, da bi človek kar
ugriznil Vanja in jih surova pojedel.
V enem tednu je vse izračunal. Seveda ni nikomur
niti črhnil, še najmanj pa ženi, ki se je mrtvecev bala,
da je vzdrhtela že, če je pomislila nanje. In ko bi zaupal
svojo preroško moč sosedom, bi ga po pravici kamenja-
li kot zloveščega čuka. Zvedeli so šele dosti kasneje in
niso nikoli prav verjeli.
Skratka, ko je obhodil vse žive mrtvece tistega leta,
je lahko, ne da bi kaj tvegal, nakupil za naslednjih
dvanajst mesecev natanko toliko desak, kot jih je potre-
boval .
In, pomislite, ukanil se je le za dve ali pa tri
stranke, bodisi, ker jih je ocenil prehitro, bodisi — in to
se mu je dogodilo največkrat — ker mu jo je Smrt,
56
jezna, ker jo je spregledal, zagodla in si v zadnjem
trenutku premislila le zato, da bi ga spravila v zadrego,
kaj naj počne z odvečnimi deskami.
Še več: tri dni, preden je kdo preminil, so deske,
namenjene za njegovo krsto, začele škrebljati, in to
tako razločno, da je Albarêde, ki jih je slišal s svoje
postelje, postavljene v sobi poleg delavnice, vstal in šel
pogledat, na kom je zdaj vrsta. Pri tem si ni mogel kaj,
da ne bi pomislil, v kakšni zagati se bo znašla pokoj-
nikova družina, ko jo bo zapustilo dvoje uporabnih rok.
In glejte, ali ni nekega jutra opazil, da se je Albert,
njegov malček, močno popraskal po eni strani glave!
Naslednji dan in vse prihodnje se je stvar ponovila:
zmerom se je počohal po istem mestu, misleč, da mu
tam nekaj nagaja. Ne, ne za dolgo, a vendar dovolj, da
je začelo Albarêda stiskati v grlu.
Saj je sin videti čisto zdrav, za sabo ima deset let
zdravega življenja. Prijazen veder fantič z angelskimi
očmi, rahločuten kot deklica, poln najboljših lastnosti,
vzravnan, okreten in krepak kot držaj za vile, s katerimi
obračamo seno. A naš Albarêde ni mogel več dvomiti o
najhujšem: kar zvilo ga je od žalosti. Ni vedel, kdaj se
bo zgodilo, a prepričan je bil, da se bo zgodilo prav
kmalu. Tako je šel, smrt se mu je že zalezla v njegovo
početje, in hočeš nočeš kupil 6 desak po meter štiride-
set, najlepših, kar jih je mogel najti, in iz najbolj čvrste
hrastovine. Prinesel jih je domov in jih naslonil, težke
od solz, ki mu bodo kmalu stekle po licih, vseh šest
lepo pokonci, na zid delavnice, v kot, namenjen bodo-
čim mrtvecem, kjer je že čakalo petkrat po šest desak.
Prav ob deske za brata Champausoulta jih je prislonil,
za brata, ki sta tedaj kot zmerom, kadar sta se
odpravljala drvarit v gozd, veselo praznila korce slabega
vina in nista niti slutila, kaj ju bo zdaj zdaj doletelo.
Albarêde, ki že sicer ni bil kdove kako zgovoren, se
je zdaj še bolj zakrknil, bil je brez teka in odklanjal je
sleherno hrano, tako da je vse bolj hujšal in bil vse bolj
pobit. Pa vendar se mu ni zdelo potrebno, da bi šel
kupit šest desak po meter petinosemdeset. Na sebi ni
zasledil nobenega znamenja, po katerem bi lahko kaj
sklepal, pa čeprav bi ga bil neznansko vesel.
Njegova žena se je vznemirila, začela ga je spra-
ševati. Razmišljeno ji je odgovarjal in ponavadi naprtil
svojo zlovoljnost poslom, ki so mu šli vse slabše od
rok. Samo sin je zaznal, da gloje očeta še nekaj druge-
ga kot nenehno pomanjkanje denarja. Zato je vse bolj
pogosto hodil z njim v delavnico, kjer pa je oče, name-
sto da bi ga delo prevzelo, brez vneme oblal in zdol-
gočaseno udarjal s kladivom.
Albarêde si seveda ni upal pokazati svojega žalost-
nega obraza, ko je mali tekal za njim in mu z vso
prisrčnostjo tega sveta razlagal, da mu bo, takoj ko bo
zmogel, pomagal dvigati kladivo in sukati oblič. Samo
da bo končal šolo, pa bo ves svet videl, kako lahko dva,
združena v istem delu, zaležeta za štiri.
In na lepem so sredi noči ihtavo zaškrebljale
neusmiljene znanilke — deskê.
Albarêde jih je takoj zaslišal, zakaj odkar je kupil
zadnje darilo za sina, ni več zatisnil očesa. Vstal je,
odšel s tresočimi se koleni in srcem.v grlu v delavnico
in si,govoril, da so to lahko samo deske nekega druge-
ga ki lenta, ki ga je prav včeraj videl v klavrnem stanju.
Posrečilo se mu je, da se je za trenutek znebil sino-
ve podobe. Ne, Albert je kar pokal od zdravja, kaj, od
treh zdravij: eno je imel po očetu, eno po materi, pa še
svoje, ki je bilo vsota obeh, povrhu! Vsa tri ga ne
morejo izdati ob istem času; vsaj eno mu bo ostalo in
to bo zaleglo za vse. Še več: Albert se že en mesec ni
več čohal po glavi. Glej no, ker se je preveč bal, da se
ne bi zmotil, se je, on, Albarêde, enkrat pošteno ušteli
Prižgal je svečo in stopil od blizu pogledat
pokopališče brez mrličev, ki ga je imel v svoji delavnici.
Spet je zaslišal, kako nekaj škreblja, in, o groza!
škrebljale so prav deske njegovega sina!
Seveda je takoj stekel v dečkovo sobo. Albert je
spal ko polh in glasno smrčal.
Hvala bogu! je dahnil oče in sklenil, da bo, ker je
posvarjen, storil vse, da bi obvaroval svojega fanta.
Predvsem ga ne sme niti za trenutek pustiti samega.
Kar na tla ob Albertovi postelji se je ulegel in opazoval,
kot da se bo zdaj zdaj prikazal kak vrag in prerezal
dečku nit življenja. Trdno je bil prepričan, da bo ugnai
še tako neprijeten obisk: če bo potrebno, bo držal
svojega fantiča dan in noč v rokah. In če bodo tri noči
škrebljanja minile, ne da bi se kaj zgodilo, si je dejal,
se ne bo potlej zgodilo nič več.
Zjutraj je fant presenečeno razprl oči, ko je videl, da
Albarêde spi na tleh ob njegovi postelji. Seveda je skle-
nil, da bo odslej še bolj prijazen s svojim očetom, ko
pa vidi, da se je odrekel celo svoji postelji, da bi lahko
spal pri njem.
Ko je Albarêde, ki je spal le napol, zaslišal pokljati
žimnico, je nemirno planil pokonci, a ko je uzrl čili in
prijazni smehljaj svojega sina, se je takoj pomiril.
Albert je vstal, šel iz sobe, prišel nazaj In spet
odšel, in ves čas ga je spremljal oče, ki ga ni več
spustil spred oči. Pozorno je motril vse, kar je stalo ali
pa viselo ob sinovi poti in kar bi ga lahko, če bi se
nenadoma prevrnilo, ubilo. Vse, kar je prišlo na njegov
krožnik in kar bi ga lahko zastrupilo, je oče skrbno
pregledal. Nič več šole: kak fant mu lahko nerodno
podstavi nogo ali pa ga premočno udari pod brado in to
se utegne slabo končati.
Mati ni seveda ničesar razumela in kajpak jI ni
Albarêde niti z besedico razkril skrivnosti; bilo bi pač
prenevarno: kaj če zgubi še njo, čeprav za zdaj še ni
začutil, da bi bilo treba kupiti deske zanjo.
In groza! ponoči so deske spet zaškrebljale in to s
tako ihto, da se drugo jutro nesrečnik ni mogel prema-
gati in si jih je desetkrat, dvajsetkrat ogledal, in deset-
krat, dvajsetkrat se je komaj zadržal, da jih ni prijel z
obema rokama in jih zagnal kam daleč stran, onkraj
njihove krute uporabe.
To je počenjal tako dolgo, da je Albert, ki je imel
prebrisano oko in je marsikaj uganil, sprevidel, da so
57
tiste desl<ê, l^omaj kaj večje od njega, najhujša skrb
njegovega očeta.
Nič ni rekel, a izrabil je prvi trenutek, ko mu je oče
obrnil hrt»et, jih zgrabil, kolikor je le mogel, in jih hotel
zvleči iz kota, kjer so bile postavljene, da bi jih skril
kamorkoli že.
O groza! zdaj se je dvanajst težkih desak, namenje-
nih bratoma Champasoult, desak, ki niso bile več
podklinjene in jih dečkove niso več podpirale, zagugalo
in padlo, pokopalo Alberta pod svojo težo in mu z
ostrimi robovi razklalo lobanjo prav tam, kjer ga je pred
mesecem dni tako srbelo.
Prevedel Aleš Berger
Drago Kekanovič
STARA ZGODBA
Jahala sta ves dan. Šele pod večer sta se ustavila
ob jezeru, da bi se odpočila in opomogla. Veliko časa
nista imela — do noči sta se morala vrniti v vas.
Medtem ko je Stefan privezoval konja, je Stanislava
zmogel spanec, takoj ko se je spustil na travo. Kar naj
spi, je pomislil Stefan, jaz bom napojil konja in potem
bova šla naprej. Tedaj pa se je Stanislav zbudil.
"Kako dolgo sem spal," je vprašal, "dolgo? Strašne
sanje sem sanjal."
"Si že sanjal? Saj oči še pet minut nisi imel zapr-
tih!" se je zasmejal Stefan.
"Poslušaj in se boš sam prepričal, da so bile sanje
res čudne. Sanjal sem, da sva potovala. Ja, tako kot
zdajle. Prišla sva do tegale jezera, ti si odpeljal konje v
visoko travo, jaz pa sem legel in utrujen zaspal. Čakaj,
dobro vem, sanjal sem to, kar se nama je res zgodilo!
Razumeš? Potem sem v sanjah videl samega sebe, kako
ležim ob jezeru, temle jezeru tukaj. In sanjam. Sanjal
sem svoje sanje!" Dobro, mogoče je, pomisli Stefan,
vendar ne reče nič. Stanislav pa nadaljuje: "Se pravi, ja:
medtem ko si ti privezoval konje, sem šel jaz k jezeru,
ja, naredil sem nekaj tistih korakov, da bi se osvežil.
Pogledal sem v globino, brez vsakršnega vzroka, se mi
zdi, in spodaj, na dnu, zagledal vrata, zid ali kaj, zara-
sel s travo in vodnim rastlinjem. Naenkrat so se vrata ali
tisti zid začela odpirati in pred mojimi očmi se je
prikazal neki nov svet. Ne moreš si misliti, kako sem se
začudil, ko sem namesto vil in gradov zagledal samega
set)e, precej mlajšega in seveda lepšega. Ja, videl sem
svojo ženo, otroke, nato najino poroko, videl sem tebe,
Stefan, ko si bil star dvajset let. Gledal sem nazaj v
svojo preteklost, gledal sem sebe, kako postajam vse
mlajši, spet sem bil navzoč, vendar tokrat zares in ne le
v spominu, pri naših deških igrah, tam doli ob reki. Ko si
prišel nazaj, si me zbudil, sedel sem nad Klancem in z
nožičkom v roki nekaj rezljal. Dobro veš, da še danes
hodim tja gor in uživam v pogledu na temno in nedo-
stopno globino prepada. Ja, to sem videl."
"Toda to je vendar strašno, slišiš," je zakllcal Stefan,
"če bi prišel delček sekunde pozneje, bi sanjal, kako
si se rodil! Sanjal bi samega sebe pred rojstvom!"
Stanislav se je zasmejal In rekel: "Ja, žal mi je, da
si bil tako nepazljiv!"
Potem sta se dvignila in stopila proti konjema, kl sta
se mirno pasla ob jezerski obali. Sonce je že zahajalo in
morala sta se odpraviti. Že sta bila v sedlih, ko je Stani-
slav nenadoma seskočil in stopil proti vodi, vodeč konja
za uzdo. "Nisva jih napojila, zaradi teh bedastih sanj
sva pozabila nanje!" "Stanislav!" je zakllcal Stefan s
prestrašenim glasom. Ta pa se je nasmehnil in zamr-
mral, da pač ni baba, ki se boji sanj. Stanislav, je hotel
še enkrat zavpiti Stefan, ki ga je strah stiskal v grlu, pa
je odnehal: oni bi se mu rogai, tako In tako bi ga ne
mogel ustaviti. Stanislav se je že sklonil nad jezersko
gladino in se smejal, smejal na ves glas. Samo sanje
so, sanje, se je oddahnil Stefan in se še sam zasmejal
svojemu strahu.
V tistem trenutku pa je Stanislav, zato ker je zdrsnil
ali pa ga je potegnila neka strašna sila, padel v vodo in
potonil brez glasu. Ko je Stefan prišel do jezera, je bila
voda že mirna, kot da se nI nič zgodilo. Spodaj, na dnu,
ni bilo niti sledu o Stanislavu, četudi se je dno prav
dobro videlo. Stefan se je brez moči sesedel in pokril
obraz z rokami.
Niti sam ni vedel, kako dolgo je tako sedel. Ko je
odprl oči, je zagledal pred sabo neznanega starca,
obsijanega z mesečino. Starec je rekel s čudnim
glasom: "Ne joči, človek, tako se je moralo zgoditi. Tvoj
prijatelj se je posmehoval gospodarju sanj In je moral
biti kaznovan. Slišiš, nikoli ne glej v to jezero, zakaj to
ni jezero, marveč obrnjeno ogledalo, ki kaže skozi čas.
To, kar vidiš, to, kar se preliva, ni voda, marveč
zgoščeni čas našega življenja. Drugačno jezero pa leži
na drugi strani planine: v njem je zgoščeni čas prihod-
nosti. Tudi vanj nikoli ne glej, če hočeš biti srečen, če
hočeš v miru preživeti dni, ki so ti preostali." In starec
58
je izginil. Stefan je hotel nel<aj reći, toda bilo je že
prepozno...
V vasi mu nihče ni verjel. Obtožili so ga, da je
Stanislava ubil; po nenapisanem zai<onu bo obešen
sedmi dan po uboju. Sedmi dan zjutraj pa je voda
naplavila telo. Bilo je telo dečka. Imel je mogoče kakšnih
pet let, nič več. Vsi so se zbrali ob jezeru in se strašno
čudili; kolikor daleč nazaj je segal spomin najstarejših
ljudi, doslej na tem kraju ni nikoli utonil noben otrok.
Tedaj pa je neka starka v množici zakričala: To je moj
Stanislav! To je moj otrok, poznam ga, kako ga ne bi
poznala!
Pravijo, da je bil deček v nekakšnem čudnem polo-
žaju, nekako skrčen, kot bi sedel. V roki, ki je že razpa-
dala, je držal nožiček in izrezljano palico. In četudi so
od tega dogodka minila že dolga leta, četudi se ga
sportiinjajo samo najstarejši ljudje, se vsi ogibajo
jezera. Zarasla ga je trava in gosto grmičevje. Samo
Stefan s starčevskim, drobnim korakom gre vsak dan na
njegov breg in sedi ves dan ob vodi. Stefan je tistega
dne zblaznel.
Prevedel Drago Bajt
Goran Tribuson
JUDOVSKI VLAK
Natanko o pol petih je začela ura neusmiljeno in
brezobzirno zvoniti. S težko glavo in polomljenimi udi
počasi odgrnem odejo in pogledam skoz okno na
mračno ulico. Zaradi teme in jutranje megle nisem videl
skoraj ničesar. Po dolgem in napetem gledanju je bilo
mogoče uzreti samo kakšen snopec žmrkajoče cestne
razsvetljave. Bilo je pravo mrzlo zimsko jutro, termo-
meter je gotovo kazal nekaj stopinj pod ničlo.
Moja glava, glava pa je bila kot polna kamenja ...
Utrujen, zaspan, kakor pretepen sem se napotil
skozi mrzli jutranji zrak proti železniškemu kolodvoru.
Zaradi prevelike količine alkohola, ki sem ga spil sinoči,
spričo kdove koliko pokajenih cigaret se mi je zdelo, da
ml bo zdaj zdaj počil trebuh. Želodec me je to jutro res
mučil in včasih sem se ustavil in premišljal, če bi ne
bilo najpametneje vrniti se domov in prespati ta dan.
Službena pot v S. ni bila tako zelo nujna, da bi ne
mogla počakati nekaj dni. Toda čez deset minut sem se
kljub vsemu privlekel do stare, mračne kolodvorske
stavbe, kupil vozni listek in odšel na tretji peron, kjer je
navadno stal vlak za S. Na kolodvoru je bila vidljivost
Se slabša — samo tema in megla, pomešana z dimom
puhajočih lokomotiv.
Kako sem pravzaprav stopil v ta blodni vlak, še
danes ne vem! Zaradi preutrujenosti, dekoncentracije In
zaspanosti, zaradi potuhnjene bolečine v želodcu? Ne
vem, še danes ne vem! V ta vlak sem sedel brez misli,
da je kaj narobe.
Vagon, v katerem sem se znašel, je bil eden tistih
starih, predvojnih vagonov, kjer ni ločenih kupejev,
temveč je vsa notranjost Iz štirinajstih do osemnajstih
lesenih klopi, obrnjenih druga proti drugi. Bil sem
pravzaprav zadovoljen z dejstvom, da sem sam v celem
vagonu in da me zato ne bo nihče motil s kakšnimi
brezzveznimi pogovori, kakršni so v navadi med
brezdelnimi potniki. Poleg tega bom lahko v miru spal
kakšne dve tri ure.
Udobno se naslonim in skušam zaspati. Želodec se
je še naprej oglašal. Moral bi popiti kaj ostrega v kolo-
dvorski restavraciji, pomislim in še tisti trenutek zasli-
šim, kako nekdo vstopa v vagon. Nisem odprl oči, delal
sem se, da spim. Čez nekaj minut se je vlak počasi
premaknil, nato pa odpeljal, udarjajoč In poskakujoč po
stari progi tako enolično, da se mi je hitro posrečilo
zaspati.
Ko sem se zbudil, je bil že dan. Vlak je počasi vozil
po nekakšni mračni zimski pokrajini. Megle ni bilo več,
toda zdaj je počasi padal gost sneg, ki se je takoj topil
na vlažnih tleh. Natanko meni nasproti je sedel človek
— potnik, ki je očitno prišel v vagon pozneje. Bil je
droben možic kakšnih petdesetih let. Nosil je ponošen
plašč sive barve, s katerega so visele niti in ki je bil na
nekaj mestih nevarno razparan. Okoli vratu je imel rdeč
šal, ki je bil že tako zgubljen In umazan, da je človek
potreboval precej časa, preden je razbral njegovo pravo
barvo. Na kolenih je tiščal pomečkan zafiekan klobuk
rjave barve, klobuk, ki je vsej podobi dajal nekakšen
odmerek otožnosti. Mislim, da človeka ne more nič
pretresti bolj ko star, zafiekan klobuk. Mali, ubogi
človeček je bil poleg tega še neobrit in neostrižen.
Gledal me je z majhnimi, radovednimi škilastimi očmi
in čakal, da prvi spregovorim.
Želodec me ni nehal boleti. Prihodnji teden bom
moral k zdravniku, skrajni čas je že, pomislim in vza-
mem iz notranjega žepa cigarete, oprasnem vžigalico In
globoko potegnem dim. Človeček nasproti se je smešno
gugal v ritmu, v katerem se je zibal stari, prastari vlak.
Zdaj je tudi on izvlekel iz žepa mehur s tobakom in zvil
59
iz časopisnega papirja debelo cigareto. Poterл je začel
iskati ogenj. Naenkrat mi je postalo neprijetno, ker se
nisem sam spomnil, da bi mu ponudil kajo. Gotovo bi
mu bila všeč moja fina, mestna cigareta.
Prižgem mu.
Povlekel je nekaj dimov in se zazrl skoz okno v
pokrajino, ki je fiiteia mimo. Tedaj opazim, da v vagonu
nisva sama. Na neudobnih lesenih klopeh je sedelo še
nekaj ljudi. Pomislim, da bi bil že čas, vzeti to staro
šaro iz prometa. Potem se mi zazdi, da sopotnika od ne-
kod poznam. Samo od kod? Začnem preobračati v
mislih vse obraze in imena ljudi, ki sem jih poznal
površno in na hitrico, toda odgovora nisem našel.
Malo pozneje sem se s starčkom zapletel v pogovor,
v pogovor, ki je v takih okoliščinah navadno neogiben,
ker nekakšna nenapisana pravila preprosto določajo, da
se v vlaku morate pogovarjati z najbližjimi sopotniki. V
pogovoru ga indirektno vprašam glede njegove identitete
in mu omenim, da se mi zdi, da ga od nekod poznam.
Začudila me je odločnost, s katero je zavrnil to
možnost.
"Ne, gotovo ste se zmotili! Ne poznate me in zane-
sljivo se doslej nisva srečala. Samo zdelo se vam je, da
me poznate, ker ste me preprosto z nekom zamenjali.
Ljudje se pogosto takole zmotijo ..."
Strinjal sem se z njim. Gotovo je imel prav, ljudje
se večkrat zmotijo, večkrat kakšnega neznanca zame-
njajo za osebo, ki jo poznajo. Potem je nadaljeval:
"Morie Abramovič! Vidite, še moje ime vam nič ne
pove. Priznajte da niste še nikoli slišali za Morica
Abramoviča."
Res, za Morica Abramoviča še nisem slišal.
"Veste, vse skupaj je zanimivo, čisto slučajno sva
se dotaknila stvari, ki me na neki način obseda ali celo
spravlja v bolezen. Če vas zanima, vam lahko kaj povem
o tem."
Ne spomnim se, če me je zanimalo, a odgovoril
sem mu pritrdilno. In zdaj je začel praviti o tej svoji
obsedenosti s tihim, komaj slišnim glasom, kot bi šlo
za skrivnost ali kot bi se bal, da ga bo kateri od
potnikov slišal. Prižgala sva si cigareti. Nisem se motil,
res mu je bil všeč moj "kent".
"Pred kakšnimi desetimi leti, ko sem se vrnil Iz
taborišča, kjer sem bil Interniran kot poljski Jud, se mi
je začelo dogajati to, o čemer sem vam reke'. Zamenja-
val sem ljudi. Grem po ulici in zagledam svojega znan-
ca tega in tega ... Ko pa se mu približam, vidim, da
sem se zmotil in da stoji pred mano povsem neznana
oseba."
"Ampak, to ni nič nenavadnega. Tudi meni se to
pogosto dogaja. Vidite, tudi vas sem danes očitno
zamenjal z nekom drugim!"
Ugasnil je cigareto in se zagledal skoz okno. Potem
je nadaljeval, kot bi govoril sam sebi:
"Ampak pri tem je vseeno nekaj čudnega. Jaz sem
namreč zmeraj videval samo mrtve ljudi, znane pokoj-
nike, samo da sem jih zamenjaval. Stopim v kakšno
kavarno in na koncu dvorane zagledam starega prijatelja
Andrzeja Blovsteina. Zavpijem od veselja in se napotim
k njegovi mizi, potem pa se naenkrat spomnim, da je
Blovstein že leta 1943 umrl v taborišču. Nekega lepega
pomladnega dne so ga poslali na kopanje, ki se ga je
tako veselil ... Potem stopim bliže in vidim, da sem se
zmotil. Poševna rdeča svetloba, posebna tujčeva drža in
še različne druge okoliščine so povzročile, da sem videl
v njem podobo pokojnega prijatelja."
"Zanimivo! Ampak tudi to se da razložiti. Psiho-
analiza bi gotovo ..." sem umolknil, ker me je postalo
nekoliko sram, da sem uporabil besedo, ki jo možiček
gotovo ne pozna.
"Pustite psihoanalizo pri miru! Povedal vam bom,
kako se je stvar odvijala naprej, pa boste sami spoznali,
da ta usrana psihoanaliza nima s tem nobene zveze.
Napake, ki sem jih delal, so bile vse pogostejše. Pred
kakšnimi petimi leti se mi je malone vsak dan dogajalo,
da sem srečal enega ali dva mrtva prijatelja. Čas prepo-
znavanja pa je bil vse daljši. Začudenim in v resnici
nedolžnim ljudem sem se moral približati na korak, pre-
den sem se prepričal, da ne gre za moje mrtve prijatelje,
temveč za čisto slučajne sprehajalce."
"Gotovo ste prišli v taborišču ob živce, razumljivo.
Pa res, kje ste pa bili?" ga vprašam in stisnem z rokami
trebuh, da bi pregnal neprijetno bolečino.
"Pustite zdaj taborišče! To nima nobene zveze z
njim!"
Toda jaz sem še naprej vztrajal pri razrvanih živcih
nekdanjega taboriščnika, kar ga je nekako celo razje-
zilo. Zdelo se je, da ima svojo razlago vsega, zato je
mirno nadaljeval:
"Po daljšem času se mi je začelo dogajati še nekaj
bolj čudnega. Zdaj sem lahko daljši čas, dan za dne-
vom, srečeval zmeraj iste ljudi. Praviloma so bili to
vedno mrtvi taboriščniki — Judje in Poljaki, ljudje, s
katerimi sem skupaj preživljal najtežja leta življenja.
Najhuje pa je bilo pred tremi leti, ko sem čisto slučajno
srečal Sonio Shenberg."
"Kdo pa je Sonia Shenberg?" se presenečeno vtak-
nem v t)esedo.
"Sonia Shenberg je bila medicinska sestra v mojem
mestu. Bila je'pet let mlajša od mene. Deportirali so
naju z istim kamionom, tistega dne, ko je imela trideset
let. Njo ... njo sem skrivaj imel rad, njej pa se ni niti
sanjalo o tem. Revica je končala v eni od zloglasnih hiš
lutk. Saj veste, v javni hiši za nemške oficirje. Kdove,
ali ima sploh kakšen grob? Verjetno ne!"
"To Sonio sem srečal pred kakšnima dvema letoma
in pol na pokopališču v našem mestu," je nadaljeval
Morie Abramovič, "sključeno je stopala in jokala. Ta
postava, te kretnje, ta glas, vse je bile njene. Šele ko
sem se ji približal in je prijel za reke, s katero si je
hotela obrisati solze, sem videl, da sem se zmotil."
"Ste je od takrat pogosto videvali?"
Starec se je bridko nasmehnil In si prižgal še ene
cigareto.
"Od takrat sem jo videval tudi dvakrat ali trikrat na
dan. Vidite, nekaj pri tem pa je čudno. Počasi sem se
60
namreč začel med vsemi temi stvarmi čutiti prijetno.
Tisti trenutel^, ko sem spoznal, da ne gre za mrtvo
osebo, temveč za kakšnega brezzveznega tujca, sem
celo postal žalosten.
"Od kod vam take morbidne misli?"
"Mladenič, tu ni ničesar morbidnega. V teh prekletih
taboriščih so izginili ljudje, ki sem jih imel rad, ki so
bili delček mene. Jaz, jaz pa sem ostal v svetu, ki mu
sploh ne pripadam. Vidite, po vseh teh navideznih
srečanjih s Sonio Shenberg se mi je začelo dozdevati,
da bi moral biti z njimi in da je vse potaboriško življenje
samo sen, samo grde In tragične sanje."
"Ne, vi ste del tega sveta, vaše blodnje in prividi so
samo sanje, ki se jih morate otresti."
Nasmeje se. Moje besede so bile besede optimiz-
ma, ki zanj ni imel nobenega pomena.
"To niso blodnje! Kmalu, natančneje, čez leto dni,
sem spoznal, da ne gre ne za blodnje ne za privide.
Tisto leto nisem srečal skoraj nikogar, ki bi me spomnil
na kakšnega mrtvega tovariša ali znanca. Okoli mene so
gomazeli sami mrtveci — v gostilnah, na ulici, v
gledališču. Preprosto sem se vračal v svoj svet, svet, iz
katerega sem pred desetimi leti nekoliko po krivici
odšel. Ena stvar pa me je pri tem motila ..."
Postalo mi je že neprijetno zaradi njegove bedaste
in morbidne zgodbe, pa sem ga prekinil ravno v trenut-
ku, ko se je vlak ustavil na neki manjši postaji.
"Oprostite, kdaj pridemo v S.?"
Na moje vprašanje se je nekako skrivnostno
nasmehnil. Tedaj mi še ni maral povedati, da ta vlak
sploh ne pelje v S. Potem pa je nadaljeval zgodbo, pri
kateri je vedno t>olj užival.
"Motila so me ta prepoznavanja, ti trenutki, ko sem
odkril, da človek, ki sem ga zagledal, nI ne Daniel
Barash ne David Alterman ne Ruta Brzeska, temveč
neki čisto neznan sprehajalec. Motila so me ta grenka
zbujanja, ki so mi onemogočila najti stik z mrtveci, ki
so me zapustili pred mnogimi leti."
Zdaj je starec začel mečkati že skoraj uničeni
klobuk. Roke so se mu tresle in po njegovem vedenju je
bilo mogoče sklepati, da prihaja na vrsto veliki trenutek
njegove zgodtDe.
"Pred dobrim letom sem na velikem živinskem
sejmu v B. srečal Arama Kovvalskega, ki je bil z mano
dve leti v isti taboriški baraki. Sedel je za mizo in jedel
kuhane klobase. Stopim k mizi In mu sedem nasproti.
Dolgo sem ga napeto gledal in čakal na trenutek, ko se
bom zavedel svoje zmote. Toda zgodilo se je nekaj
nepričakovanega. Res je bil Aram Kowalski, ki je leta
1944 tragično umrl v krematoriju. Se pravi, da so bila
vrata v drugi svet odprta, lahko sem navezal neposreden
stik z mrtvimi tovariši. Vse tisto, kar se je dogajalo
prej, pa je bila samo predigra, samo počasna priprava
za ta veliki trenutek. In odslej ni bilo več tistih mučnih
trenutkov prepoznavanja ..."
"A bi radi povedali, da ste srečavali prave mrtvece?"
"Ja, vsak dan več. Včasih se mi je zazdelo, da sem
zagledal na ulici kakšno neznano osebo, ko pa sem se
ji približal, sem spoznal, da gre za enega mojih števil-
nih znancev, ki ne živijo več. Stvari so se nekako
postavile na glavo. Ja, kmalu me je povsem obdalo to
sladko kraljestvo mrtvih, kraljestvo, ki mu tudi sam
pripadam in kamor bom vsak čas odšel."
Želodec me je strašno bolel. Čutil sem, da bom
bruhal. Zunaj je sneg kar naprej zasipaval nekakšno
mračno pokrajino, sonce pa se ni hotelo pokazati izza
gostih svinčenih oblakov. Vlak se je spet ustavil na neki
majhni postaji.
"Ja, prijatelj, tudi tile potniki tule so moji stari
taboriščni tovariši. Vidite, tistile tamle z brki je Isak
Alterman, tista ženska tam je njegova žena Rut. V kotu
sedi Jil^i Nedomansky, ki je 1943. izdihnil pod nemškimi
kopiti. Vsi v tem vagonu so z mano, na istem potova-
nju."
"Zakaj pa potujejo v S.? Kaj bodo počeli v S., saj
vendar spadajo na pokopališče?"
"V kakšen S., mladenič! Ta vlak nas pelje na veliko
resnejše potovanje. Zdaj, ko sva še na postaji, bi bilo
dobro, če bi izstopili. Pozneje morda ne bo več časa!"
Začutim, kako se mi v želodcu nekaj dviga, in
stečem ven. Dolgo sem bruhal v nekakšnem gozdiču za
postajo. Dolgo in s težavo, solze so mi prišle v oči. in
ko sem končal, sem zaslišal zategli žvižg lokomotive in
sikanje pare.
Stečem k tirom. V grozanskih oblakih dima in pare
je vlak zapuščal postajo. Bil je videti kot velikanska
kovinska pošast, namenjena v kraj, kamor nI mogoče
priti. Na progi je stala moja mala potovalka. Nekdo jo
je vrgel ven. Najverjetneje stari Morie Abramovič.
Zdaj se mi je posrečilo natančneje pogledati
postajo, kjer sem stopil z vlaka. Bila je pravzaprav ena
sama majhna hišica, ki je že skoraj razpadla. Vrata in
okna so bila zabita z deskami, prek table s postajnim
imenom je bilo potegnjenih z apnom nekaj črt. Očitno
postaje že precej časa niso več uporabljali. Kmalu se je
od nekod prizibal nekakšen pijanec v lepem usnjenem
plašču. Stal sem s potovalko v rokah in ga gledal.
Tresel se je od mraza.
"Kam pelje ta vlak?" ga vprašam.
"Kakšen vlak?" se je začudil, opotekajoč se na
klecajočih nogah.
"Ta, ki je pravkar odpeljal. Menda ne boste rekli, da
niste videli vlaka, ki je pravkar odpeljal?"
"Eh, šalo stran. Nobenega vlaka ni tu. Ta proga je
zaradi nerentabilnosti zaprta že več ko sedem let. Ha,
ha, ha, vlak, pravite? Nobenega vlaka ni, že leta nI
nobenega vlaka," se je zasmejal in krepko potegnil Iz
steklenice, ki jo je nosil v plaščnem žepu.
"Boste malo?" mj je ponudil.
"Ni vlaka?" sem buljil vanj. Kaj pa govori? S čim
sem pa potem jaz prišel sem? Seveda, pijan je ko
mavra, pa blebeta neumnosti.
Pogledam po stari, s travo zarasli progi. Zazdelo se
mi je, da je daleč na obzorju še videti majhne oblačke
dima, ki so morali prihajati iz pošastnega judovskega
vlaka Morica Abramoviča.
Ta vlak je bil zdaj na neki, res nenavadni poti.
Prevedel Drago Bajt
61
Milorad Pavić
AKSEANOSILAS
i.
Znano je, da ima samostan Žiča v Srbiji ime in
vzdevei^. Ime je dobil nel<e noči, ko je blisk nad krajem
izpisal besede Žiča. Vzdevek "sedemvrata" pa je Žiča
dobila zato, ker ima samostan sedem vrat. Kadarkoli je
bil namreč kronan srbski vladar, začenši s Štefanom
Prvovenčanim in njegovim ustoličenjem leta 1196, so za
vsako kronanje v samostanu naredili nova vrata, pozneje
pa so po vzorcu vrat v Žiči sezidali tudi sedmera vrata
Beograda. Časi so minili, vzroki so pozabljeni. Ko je v
začetku našega stoletja neki francoski bizantolog in
umetnostni zgodovinar povpraševal po razlogih, je dobil
od nun v Žiči tole razlago.
Vrata so isto kot ime.
Ne smemo misliti, da so jih odpirali zato, ker bi bili
novi vladarji bolj prevzetni od starih in ne bi hoteli pri
kronanju stopiti skoz ista vrata kot njihovi predniki.
Take misli so jim bile tuje. Preprosto so posnemali
neko starejšo navado, to je, da mrtve ne smemo nikoli
nositi iz hiše skoz ista vrata, ki jih uporabljajo živi. Zato
so v starih hišah vedno naredili za vsakega mrtveca
nova vrata.
Da, toda v našem primeru gre za vstopanje in
kronanje, ne pa za odhajanje mrtvih, je pripomnil
Francoz.
— Odvisno od tega, kako gledate na zadevo, so
odgovorile nune. — če imate cerkev za hišo, kronanje
pa za praznično dejanje, potem lahko vse skupaj
razumemo tako, kot pravite. Če pa zadevo obrnete in
vzamete svet kot hišo, cerkev pa kot vesolje, potem
vam bo jasno, da kronanje v cerkvi pomeni izstopanje iz
sveta v vesolje, ne pa prihajanje v hišo. Če pa kronanje
razumete kot izobčenje, kot zapuščanje lastne hiše, se
pravi sveta in svojega imena, ki ga zamenjuje novo,
vladarsko ime, ne pa kot čast, potem ste blizu tistemu,
v kar so pravzaprav verovali stari kralji, ko so odpirali
vsak svoja cerkvena vrata, misleč, da je njihovega
posvetnega življenja s kronanjem konec...
Strokovnjaki pravijo, da kozmonavti še danes
izstopajo v vesolje vsak skozi svojo odprtino in puščajo
za sabo lastno "luknjo" v magnetnem plašču Zemlje.
Naj bo kakorkoli, v Žici lahko še danes vidite
ostanke starih vrat. Njihovo število je težko ugotoviti,
zakaj število vrat zunaj ni enako številu vrat, štetih od
znotraj. To pa zato, ker neki Nemanjič ni hotel, da bi
zanj naredili posebna vrata. Glede na to, kar smo že
povedali, je jasno, da vzrok temu ni bila njegova skrom-
nost, temveč prav nasprotno, njegova ošabnost. Ko pa
je na dan kronanja, odločen, da vstopi skozi tuja vrata,
prišel do Žiče in odklenil prva vrata, tista, skozi katera
je nekoč vstopil v cerkev njegov oče, se je pokazala
zazidana meniška celica z ilovnatimi tlemi, odkoder ni
bilo mogoče priti do oltarja in mesta za kronanje. Zato
se je s častnim spremstvom in ključarji moral vrniti in
ukazati, naj odklenejo druga vrata, vrata njegovega
deda, potem pa se je s spremstvom spet namenil stopi-
ti skoz ta vrata. Toda vrata so vodila k stopnicam v klet,
polno vode. Vladar se je moral še enkrat, tretjič, vrniti
in poskusiti s tretjimi vrati, tistimi, ki jih je nekoč
sezidal njegov praded. Ta vrata so ga odpeljala po
dolgem hodniku, ki se je končeval z navadnim jaškom
za svetlobo in drugimi zaklenjenimi vrati. Vladar je
ukazal, naj razbijejo ključavnice, in stopil ven, trdno
odločen, da se bo vrnil pred glavni vhod, kjer ga je
pričakovala nestrpna množica ljudi. Vladar in njegovo
spremstvo so krenili nazaj, toda priti niso mogli
nikamor. Kraj, kjer so se znašli, je bil docela neznan,
veter močnejši od konj, cerkveni zid vse višji, oken
manj in manj, vhoda pa nikjer. Hodili so okoli in okoli
in ljudje še danes verjamejo, da bojo hodili večno.
Odtlej je primer neokronanega Nemanjiča največja
skrivnost, njegovo ime pa se ne sme pozabiti, vendar
tudi ne zapisati niti prebrati, za kar skrbe posebni ljud-
je: dva ključarja in dva talca. Vsaka izmed sedmerih vrat
Žice imajo namreč svojega ključarja, in ti ključarji iz
roda v rod predajajo svojo dolžnost in zaobljubo,
izročajo ključe naslednikom. Če bi dobro iskali, bi
morda še dandanes našli v starih družinah velike ključe,
katerih namen je pozabljen. Tudi tisti neznani
Nemanjič, ki ga niso mogli okronati in je zato njegovo
ime postalo kraljevska skrivnost, je imel svoje ključarje,
čeprav je bil brez svojih vrat. Namesto vrat so varovali
njegovo ime. Ključarji so bili pravzaprav zelo zaupne
osebe. Zakaj ime, ki so ga poznali samo oni in ki so ga
izročali mlajšim kot ključ od vrat, ki jih ni bilo, je pri
vsaki novi zamenjavi na prestolu postalo v resnici eden
izmed ključev oblasti, zato ga niso razglašali zaradi
državnih razlogov. Način varovanja skrivnosti je bil zelo
strog. Ključarji so nosili v ušesih namesto uhanov
zvončke, da ne bi slišali nič drugega razen tisto, kar so
morali slišati, na jeziku pa obroč, da ne bi Izgovorili
vladarjevega imena, ki so ga varovali. Konje so brzdali z
bičem, levico so za hrbtom z desnico držali okoli lahti,
očetje pa so stoletja strašili svoje otroke, da jih bojo
nekoč ti ljudje z zvonci v ušesih, ki se jih svet boji kot
okužencev, zgrabili na ulici, jim vtaknili v jezik obroč in
jim naložili, naj varujejo ime, težko kakor reka ibar.
Ime, zaradi katerega ti gre spanje in glava, ime, ki ga je
treba vse življenje varovati kot svečo v vetru, da bi se ne
pozabilo in bi ne bilo nikdar kakorkoli zapisano in
prebrano, če je po nesreči že bilo zapisano. Zato so bili
za ključarje in varuhe imena izbrani vedno nepismeni
ljudje, ki so morali taki tudi ostati; tisti, ki imajo števil-
ke v prstih, sporazumevajo pa se z ribiškimi vozli in ne
s pisavo. Tako s strani ključarjev ni bilo nobene nevar-
62
nosti, da bi izdali ime z govorico, zakaj jezik jim je bil
zaobročkan, s pisavo pa imena niso mogli izdati, ker so
bili nepismeni. Oblasti pa so se veliko bolj bale, da bi
kdo prepovedano ime zapisal, kot pa ga razkril ustno.
Tisti, ki bi ga zapisal, bi bil velik zločinec zoper varnost
kraljestva, tisti pa, ki bi nesrečno zapisano ime prebral,
bi bil njegov prvi sokrivec, ki je enako odgovoren in
zasluži enako kazen. Da ne bi prišlo do zapisovanja in
nadaljnjega širjenja imena s čitanjem, potem ko bi ime
že kdo zapisal, sta bila poleg ključarjev določena tudi
dva talca, ki nista poznala prepovedanega imena. Eden
je z glavo jamčil, da nihče od sodobnikov ne bo nikjer
zapisal in prebral imena, ki ni bilo namenjeno zapiso-
vanju in branju, drugi pa je, prav tako z glavo, jamčil,
da se to ne bo zgodilo niti v prihodnosti.
II.
Okoli leta 1379, pripoveduje neka legenda iz Žiče, je
živel v samostanu ob siru in orehih eden najbolj učenih
menihov tistega časa, neki Jeftimije Span. Golobradec,
kakršen je bil že po imenu, ni smel prenočevati v samo-
stanu, temveč je stanoval zunaj obzidja, v posebni
celici, prizidani k shrambam in nočišču ob samostan-
skem obzidju. Včasih so ljudi, kakršen je bil Span,
imeli za brezspolne in so jih klicali s posebnim ime-
nom. Tudi menih je imel tako ime — onao, sestavljeno
iz vseh treh zaimkov za moški (on), ženski (ona) in
srednji spol (ono). Preživljal se je s slikanjem ikon, pri
čemer je uporabljal prstene barve, pomešane s slino,
zakaj ni hotel uporabljati ničesar živalskega ali rastlin-
skega izvora.
— Če bi se odrešenik hotel združiti s cvetom ali
živaljo, ne pa s človekom, potem bi to tudi storil, je
zagovarjal svoj način slikanja. — Kako potem nam
pravica, da mešamo njegovo naravo z rastlinami in
živadjo?
Prepisoval je svete knjige, pisal liturgične pesmi in
v spisih razpravljal o nespovrnijivosti časa. Menil je, da
ni načina, ki bi nas lahko vrnil v tek časa, od posledice
nazaj k vzroku, zakaj popolnejših stvari ni mogoče
zvajati na manj popolne. In ker so vsi dokazi na poti od
posledice k vzroku — ne moremo dokazati prav ničesar
na svetu, je trdil onao. Ni se bal ne človeka ne dogod-
kov, ne mraza ne pripeke, bal se je le določene ure
dneva — tiste ure, ko se noč umije s svetlobo. Bal se
je svita.
Nekega dne po maši je sedel pred počivališčem in
gledal goro Stolovi. Bose noge je grel na pasjem hrbtu.
Zrl je na vrhove v daljavi in jasno videl, da je v različnih
višinah Stolov zmerom različen dnevni čas. Tedaj se je
v sosednjem prostoru zaslišal nenavaden hrup. Onstran
vrat je bilo slišati, kako premikajo velikanske mize,
prestavljajo in razporejajo lesene klopi, ki zadevajo v
zidove in tla. Vstal je, odprl vrata in osupnil: pred njim
je bila shrambica, široka tri lakte, dolga pa niti toliko
ne. Lastna vrata ne bi šla vanjo. Na sredi je stal stol.
Prazen in zapajčevinjen. Na tej pajčevini pa je sedel
hudič. Ko ga je menih zagledal, se je takoj spomnil
izreka:
—	Pazi se tistega, ki ima rep spredaj — to je Satan!
Pljunil je v zrak, toda pomagalo ni nič. Hudič je vstal,
ga prijel za roke, popeljal kot nevesto v sobo in se
odpel. Iz hlač je potegnil velikanski kosmat rep in z
njim najprej dobro prebičal meniha po golem telesu.
Potem ga je z istim repom oplodil, držeč ga za ušesa,
in ga pustil v bledežu na tleh celice. Našel ga je pes in
ga oblizal, potem pa zlizek izbljuval.
Naslednji dan pred svitom so stopili v celico ljudje
z zvončki v ušesih. Menih je v strahu prebledel:
—	Mar že vejo? se je osuplo vprašal. Bil je prepri-
čan, da se je že razvedelo, kako ga je hudič oplodil, in
se je tako zelo tresel, da so ključi v kuti udarjali drug
ob drugega.
Dež je bil v oči in usta, ko so ga vodili čez dvorišče,
veter pa bi mu lahko raztrgal srajco. Peljali so ga v
dvorano, tako dolgo, da bi se beseda, izgovorjena na
enem koncu, pozabila, preden bi prišla na drugi konec
prostora. Vzdolž dvorane je segala prav tako dolga
miza, polna skodel z ribami in sadjem, za mizo sta
sedela dva človeka, iz ust sta jima gledala jezika,
nepremično sta zrla v pripeljanca. Na mizi pred njima je
bila srajca. Na srajci je ležala knjiga, vezana v rdeč
safian.
—	Kraljevsko skrivnost je treba varovati, mu je rekel
eden od obeh ljudi, ko so spremljevalci z zvončki v uše-
sih izginili. In je povedal menihu, kaj pričakujeta od
njega. Nista izrekla imena vladarja, tistega strašnega
imena, ki ga je bilo treba varovati kot največjo skriv-
nost, imena, ki ga ni smel nihče zapisati ali prebrati.
Rekla pa sta mu, da je vladar pred tistim dogodkom z
vrati pisal tako vzvišeno poezijo, da je ni bilo mogoče
poslušati, ne da bi človek v solzah izgubil vid. Dvor je
po dolgih letih molčanja sklenil, da ljudem pove za to
poezijo, neprekosljivo in neprimerljivo.
—	In kaj lahko pri tem storim jaz? je vprašal
Jeftimije Span. — Jaz, ki mu je v veliko srečo že to, da
ga onesnaži ptica? Jaz, ki sem, kar sem živ, poljubil
samo kruh, ki je padel z mize, ki sem pisal pesmi za
molitev, in to dobro, ker je bil stenj svetilke namočen v
olje in je bil plamen sinjkast in dišeč?
—	Prav zato si nama potreben. Zakaj vladar, o
katerem govoriva, ni pisal poezije v jeziku, ki bi ga mid-
va razumela. Zato pa veva, da si pesnik, da lahko z jezi-
kom narediš vse, kar hočeš, da pa nočeš vsega, kar
moreš. To poezijo moraš prevesti ...
In človeka sta vstala, se poklonila pred knjigo z
rdečim safianom in jo ponudila Jeftimiju Spanu.
—	Tu notri so zapisane pesmi, ki jih nikoli nihče ni
bral in ki jih zdaj moraš prevesti v vsem razumljiv jezik.
Vzemi knjigo in jo odnesi s seboj. Ni mi treba praviti,
da bo najino oko budno tudi takrat, ko spiš. Veva, da
se ob misli na prihodnost še vedno bojiš preteklih
nesreč in starih sovražnikov. To je neoprezno in lahko-
miselno. Bodi prepričan, da boš odslej imel nove in še
strašnejše krvnike, kot so bili stari, in še sanja se ti ne.
63
kakšne nepričakovane nesreče te čakajo. Zato bodi
pameten. In zapomni si, da bojo vsako tvojo zapisano
b)esedo izgovarjali in se je učili na pamet milijoni ljudi.
S temi besedami sta ga odslovila. Menih je vzel
knjigo v rdečem safianu, slišal je samo še to, da bosta
gospoda vsak teden povprašala, kako gre delo od rok.
Potem je planil iz dvorca, pijan od sreče, v spremstvu
ljudi z zvončki v ušesih, ki se jih ni več bal. Torej niso
vedeli za njegovo zvezo s Satanom! Rešil se je grmade,
počastili so ga z najglobjim zaupanjem ...
Vrnil se je v svojo celico, prižgal dišečo svečo,
odložil srajco s knjigo v rdečem safianu na mizo in
odprl neko drugo knjigo, da bi bral. Bral je in se pripra-
vljal za skok. Vedel je: od tega, kako bo začel, je odvis-
no vse njegovo življenje, odvisno tudi to, ali bo še kdaj
pomočil pero v črnilnik. Plamen na njegovi sveči se je
zapletal v vozel, bila je noč, slišati je bilo vodo, ki
usiha. Ko se mu je zdelo, da čuti težo ognja na stenju,
ko so se mu razvezali notranji čuti, ki so sence živih
čutil, je odpri knjigo v rdečem safianu, pripravljen, da
začne prevajati. Toda v njej ni bilo ničesar. Vsak list
posebej je obrnil s palcem in kazalcem, vsakega potem,
neverujoč svojim očesom, še med palcem in sredincem.
Toda odkril ni nič. Knjiga je bila čisto prazna, niti ena
sama samcata beseda ni bila zapisana v njej.
V nedeljo zvečer, nekaj po polnoči, so ljudje z
zvončki v ušesih prišli spet ponj. Peljali so ga v dvorec,
v dvorano z dolgo mizo. Tu sta kot prvič sedela tista
dva človeka in ga vprašala, kako mu gre. Rekel je, da
gre, zagledal se je v svoje nohte, ki jih je drgnil v
nespečnih nočeh, in videl v njih svoj desetkratni obraz.
Bil je bled in zbegan. Odpustili so ga in ni vedel, ali
vedo ali ne.
Vrnil se je v celico, v ušesih so mu kar naprej
zvonili zvončki, kot bi jih imel sam. Sedel je, pomočil
pero v usta, potem v črnilo, in začel pisati... Pisal je
pesmi, ki bi jih moral prevesti. Najprej jih je sestavljal v
jeziku, kakršnega je nekdaj govoril vladar, potem pa jih
je prevajal v jezik, ki so ga vsi razumeli, trudeč se, da
bi bil zvest izvirniku. Delo je napredovalo počasi in
Spana je bilo strah. Razmišljal je takole:
—	Vsako bitje je središče sveta. Ta središča uga-
šajo in nastajajo, še bolje, ta središča zgubljajo ali
dobivajo svojo telesnost ... Zato je čisto vseeno, kdo je
pisal te pesmi. On ali jaz...
Toda strah se je kljub temu krepil. Dovolj bi bilo, če
bi tista dva človeka za mizo odprla knjigo in opazila
prevaro. Span se je v resnici oprijemal rešilne slamice...
Nekega dne sta hotela videti narejeno. Zbral je svoje
papirje, jih odnesel v dvorano z dolgo mizo, toda tam je
rekel, da je delo šele na začetku, da je potreben veli-
kanski napor in hudo naporno vsakodnevno delo, da bi
obvladal snov. Človeka za mizo sta ga gledala in rekla:
—	Vse, kar zapisuješ, vsako črko, vsako besedo,
vsako vrstico, vse hrani. Kot da bi pazil na zobe ali
nohte na roki. Vse — tisto, kar je dobro, in tisto, kar v
tvojem pisanju ni vredno ničesar — vse nama boš dal
po končanem delu. Niti ena sama samcata beseda se
64
ne sme zgubiti. Zakaj tudi odmev je pomemben, če je
glas svetinja. Posebej moraš paziti, da ne bo nič prišlo
v roke zanamcev. Kar zadeva te, nanje ne moremo raču-
nati. Nikakršnega zaupanja ne moremo imeti vanje.
Večinoma so pustolovci in morilci. V ničemer ne bojo
koristili. Moramo se jih ogibati kot živega ognja. Sam
se boš lahko prepričal... In sta ga še enkrat odslovila in
mu dala nov rok.
Minil je čas, dogovorjeni dan se je približal. Span
pa ni naredil ničesar. Ničesar ni dokončal, tisto, kar je
bilo začeto, je bilo začeto samo v njegovi glavi, in
dovolj je bilo odpreti knjigo v rdečem safianu in videti,
da Spanovo delo ne ustreza tistemu v knjigi, zakaj tam
ni bilo na papirju niti besede, on pa je uporabljal pisa-
vo. To je bilo jasno videti. Začelo se mu je blesti,
zadnjo noč se mu je zazdelo, da je vsak kos njegove
kute predél okoli samostana: pas je bila reka Ibar,
odprtine za gumbe gorski studenci, ogrinjalo gora
Stolovi, pod katero, to je Span jasno čutil, leže težka
tla z ognjem v notranjosti ... Tla, ki jih je oplodil hudič.
Ob običajni uri, to pa je bila ura, ko se koljejo
petelini, ki prezgodaj zapojejo, so ljudje z zvončki v
ušesih prišli po Spana. Ukazali so mu, naj prinese
knjigo v rdečem safianu in vse papirje in zapiske. Ko so
prišli v dvorec, mu je eden od obeh ljudi vzel knjigo v
rdečem safianu in jo zavil v srajco. Španove papirje je
vzel drugi in jih prevezal in zapečatil, ne da bi jih
pogledal.
—	S prevajanjem in objavo knjige v rdečem safianu
ne bo nič, sta mu odsekano rekla in pomignila ljudem z
zvončki. Ti so ga odpeljali in pospremili v sodno dvora-
no. Tam sta sedela dva druga človeka in rekla menihu:
—	Razglašava te za talca. Ljudje so pripravljeni
izdati kraljevsko skrivnost. Nekoč, prej ali slej, se bo
našel kdo, ki bo ime, zaupano samo dvojici nepisme-
nih, zapisal in tako skrivnost izdal. Da se to ne bi
zgodilo, imamo vedno dva talca. Enega za današnji rod
in enega za prihodnje rodove. Ta dva jamčita z življe-
njem, da skrivnost ne bo nikoli odkrita. Ti si zdaj drugi
talec.
—	Kako naj jamčim za nekoga, ki se, kot ste sami
rekli, sploh še ril rodil, da bo čuval skrivnost?
—	To je tvoja stvar, sta odvrnila sodnika in odločila,
naj se Jeftimije Span pokonča. Zadnjo noč je Span
prebil zaklenjen v svoji celici in mislil na človeka, ki bo
nekega dne zapisal pozabljeno ime, na človeka, zaradi
katerega mora umreti. Zazdelo se mu je, da ga vidi, in
naslikal je ikono, na kateri je upodobil krivca za svojo
smrt. To je bil človek srednje postave, kakšnih pet-
desetih let, z modrimi očmi in od strahu hladnim pogle-
dom, koničastega nosu, potisnjenega v brke, mršavih
nosnic in majhne brade. Bil je videti kot da se je
objedel plesnivega kruha. Na drugi strani deske pa je
Span tik pred svitom naslikal obraz drugega
soudeleženca in sokrivca svoje smrti, ki bo zapisano
ime prebral.
Zjutraj so ga pripeljali pred samostan, ga ob)esili za
noge, da so mu sline tekle v oči in je mokril po svojem
lastnem trebuhu. Potisnili so mu glavo v vedro, mu
zabodli sulico v prsi in počakali, da je kri napolnila
posodo. Tako se je zadušil v lastni krvi.
Ko je bila obsodba izvršena, je bila prebrana še
obtožnica, kot opomin za vse tiste, ki so videli obsod-
bo. Glasila se je takole;
— Nedvomno se bo nekoč v prihodnosti rodil
nekdo, ki bo kljub prepovedi zapisal ime, ki ga ni
dovoljeno postaviti na papir, in nekdo, ki bo to ime
prebral, čeprav se ne sme prebrati. Zato je smrt
Jeftimija Spana utemeljena po zakonu, zakaj on je eden
od dveh talcev za stvari, ki se bodo šele zgodile.
III.
Leta 1979 sem videl v Žici, jaz, ki zapisujem te
vrstice, čudno ikono, za katero so mi rekli, da ni svéta
in da ne stoji skupaj z drugimi ikonami in freskami.
Slišal sem tudi zgodbo o Jeftimiju Spanu, ki jo je nasli-
kal zadnjo noč življenja. Zvedet sem tudi za prepove-
dano ime neznanega Nemanjiča, ki so ga naskrivaj
prenašali iz roda v rod. Zanimalo me je, zapisal sem si
ga in začel brskati za njim po literaturi. Preobrnil sem
vse priročnike, iskal po velikih knjižnicah in arhivih,
toda zaman. Tega imena ni bilo v nobenem slovarju, v
nobeni enciklopediji, v nobenem rodovniku Nemanjičev,
v nobeni zgodovini. Šele ko sem vse preiskal in ugoto-
vil, da je ime zapisano prvič, sem spoznal, kaj sem
storil. Ko sem zapisal to ime, sem ubil Jeftimija Spana.
Zločin je edino, kar se lahko giblje proti teku časa k
našim prednikom, zakaj vzrok teku časa lahko stoji za
posledico. Moj zločin se tako vrača skozi čas nazaj k
svoji žrtvi, moj pravnukovski greh zadeva Jeftimija
Spana šest stoletij pred mano. Jaz sem zdavnaj predvi-
deni krivec za njegovo smrt.
Pri tem zločinu pa imam sokrivca. To si ti, ki si
naslikan na drugi strani Španove ikone, ti, ki si v naslo-
vu te zgodbe že prebral prepovedano ime Akseanosilas.
Prevedel Drago Bajt
- Jorge Luis Borges
DVOGOVOR O DVOGOVORU
A; "Zatopljena v razglabljanje o nesmrtnosti, v prihaja-
jočem somraku nisva prižgala luči. Obema je obraz
prekrila tema. Macedonio Fernandez je kar naprej
ponavljal, da je duša nesmrtna, in neprizadetost in
milina v njegovem glasu sta bili prepričljivi bolj, kot
bi mogla biti še taka gorečnost. Zagotavljal mi je, da
je telesna smrt docela nepomembna in da mora biti
umiranje zagotovo najbolj ničevo in prazno dejstvo
med vsemi, ki lahko doletijo človeka. Sedel sem in
se igral z Macedonijevim zaklepnim nožem, spet in
spet sem ga odpiral in zapiral. Neka harmonika v
bližini je brez premora brundala La Cumparsito,
oguljeno in plehko reč, ki je tolikim všeč samo zato,
ker menijo, da je stara. Predložil sem Macedoniju,
da bi skupaj naredila samomor, saj bi potem mogla
nemoteno razpravljati naprej."
A; (z zelo skrivnostnim glasom) "Zares, ne spominjam
se natančno, ali sva si tisto noč vzela življenje ali ne
B: (s šegavostjo v glasu) "Domnevam, kajpada, da sta
se naposled odločila, kako tega ne bosta storila."
SANJSKI TIGRI
Kot otrok sem strastno oboževal tigra; ne jaguarja,
lisastega 'tigra' v prepletih ob Amazonki in na rastlin-
skih otočkih, ki plujejo po Parani navzdol, temveč
progastega, azijskega, kraljevskega tigra, ki se mu more
postaviti nasproti samo bojevnik v stolpiču na slonovem
hrbtu. Rad sem se neskončno dolgo mudil pred eno od
kletk v živalskem vrtu; velikanske enciklopedije in knjige
o naravoslovju sem presojal po tem, kako sijajni so bili
njihovi tigri.
(Še zdaj se spominjam tistih ilustracij — jaz, ki si
ne znam dobro priklicati v spomin obrvi ali smehljaja
kake ženske.)
Otroštvo je minilo, tigri in moje strastno zanimanje
zanje so se postarali, vendar so še navzoči v mojih
sanjah. Še zmerom prevladujejo na tej prikriti in
zmedeni ravni. In tako me, medtem ko spim, zapelje
kak sen, in na vsem lepem se zavem, da sanjam. Potem
pomislim: to so sanje, čista zabava moje volje, in ker je
v tem moja moč neomejena, bom zdaj naredil tigra.
O, nesposobnost! Moje sanje ne morejo nikoli
ustaviti zveri, po kateri hrepenim. Tiger se resda prika-
že, vendar nagačen ali slaboten, ali z nečistimi oblikami
vzorcev, ali v neprimerni velikosti, ali izgine prenaglo,
ali pa ima poteze ptiča ali psa.
65
UJETNIK
Naslednjo zgodbo pripovedujejo v Juninu ali v
Tapalquéju. Med indijanskim napadom je izginil neki
deček. Ljudje so domnevali, da so ga ugrabili Indijanci,
in njegova starša sta ga iskala zaman. Potem, veliko let
pozneje, je prišel tja neki vojak iz notranjosti dežele, in
povedal jim je o Indijancu z modrimi očmi, ki bi prav
latiko bil njun sin. Po dolgem času sta ga torej našla
(okoliščine v letopisih so se izgubile, in ne bom si
izmišljal reči, o katerih ne vem ničesar) in ga, kot se
jima je zdelo, tudi prepoznala. Mož, ki se je bil v divjini
tolkel skozi prvobitno življenje, ni več razumel mate-
rinega jezika, pa vendar je brezskrbno in ubogljivo
dovolil, da so ga odpeljali domov. Pred hišo je obstal,
morebiti zato, ker so tako naredili tudi drugi. Zastrmel
se je v vrata, kot da bi ne vedel, čemu rabijo. Potem je
na vsem lepem pobesil glavo, vzkliknil je, stekel skozi
vrtna vrata, predirjal je dve dolgi notranji dvorišči in se
pognal v kuhinjo. Brez obotavljanja je potisnil roko v
sajasti dimnik in potegnil ven nožič z roževinastim
ročajem, ki ga je bil skril tja, ko je bil še deček. Oči so
se mu zalesketale od veselja, in njegova starša sta
jokala, ker sta našla izgubljenega sina.
Temu spominu so morda sledili še drugi, ampak
Indijanec ni mogel živeti med štirimi stenami, zato se je
nekega dne odpravil iskat svojo divjino. Sprašujem se,
kako se je počutil v tistem omotičnem trenutku, ko sta
se preteklost in sedanjost združili v eno. Zanima me, ali
se je v tem ekstatičnem trenutku pogrešani sin vnovič
rodil in umrl, in ali se mu je sploh kdaj, pa čeprav
samo kot majhnemu otroku ali psu, posrečilo prepo-
znati starša in rojstno hišo.
PROBLEM
Predstavljajmo si, da nekdo najde v Toledu kos
papirja z arabskim besedilom in da paleografi izjavijo,
kako gre za rokopis istega Cida Hameta Benengelija, pri
katerem si je bil Cervantes sposodil svojega Don Kiho-
ta. V zapisu beremo, da junak — ki se je bil, kot govori
povest, klatil po Španiji oborožen z mečem in s ščitom,
izzivajoč na dvoboj vse mogoče ljudi in iz vsakovrstnih
razlogov — ob koncu enega svojih številnih spopadov
spozna, da je ubil moža. In na tem mestu je zapisa na
lepem konec. Problem, ki se nam zastavi, je uganiti ali
priti do domneve, kako ob tem reagira Don Kihot.
Meni se zdi, da so mogoče tri rešitve. Prva je nega-
tivna. Nič posebnega se ne zgodi, zakaj v Don Kiho-
tovem svetu prividov ni smrt nič manj običajna kot
čarodejstvo, in zato nekoga, ki se bojuje, ali misli, da
se bojuje proti pošastim in čarovnikom, to ne more
pretresti. Druga rešitev je čustvena. Don Kihotu se ni
nikdar posrečilo pozabiti, da si ga je izmislil Alonso
Quijano, ki je prebiral pravljice. Srečanje s smrtjo in
ugotovitev, kako so ga sanje pripeljale do tega, da je
ponovil Kajnov zločin, ga vržeta iz njegove raznežene
blaznosti, najbrž za vselej. Tretja rešitev je morda
najbolj verjetna. Potem ko Don Kihot ubije človeka, se
ne more sprijazniti s tem, da je njegovo grozotno deja-
nje plod delirija. Resničnost posledice ga prižene k
domnevi, da potekata dve vzporedni resničnosti, in Don
Kihot se ne bo nikdar iztrgal svoji blaznosti.
Preostane nam še ena domneva, tuja španskemu in
celo vzhodnjaškemu svetu. Njeni okvirji morajo biti
veliko bolj starodavni, bolj zapleteni in utrudljivi. Don
Kihot, ki ni nič več Don Kihot, ampak prej kak kralj
hindujskega ciklusa, nagonsko ve, medtem ko stoji nad
truplom svojega sovražnika, da sta uboj in zaploditev
božanski ali čarobni dejanji, ki očitno presegata
človečnost. Ve, da je mrtvi mož iluzija, kot je to tudi
okrvavljeni meč, katerega težo čuti v roki, in kot je iluzi-
ja on sam in vse njegovo prejšnje življenje, mogočni
bogovi in vesolje.
RAGNARÛK
Podobe v sanjah, je zapisal Coleridge, so posledica
občutij, o katerih mislimo, da jih te podobe povzročajo:
groze ne čutimo zato, ker bi nas bilo strah sfinge — o
sfingi sanjamo zato, da z njo izrazimo občutek groze.
Če to drži, kako bi mogli s popolnim zapisom vzorcev
takih sanj poročati o osuplosti, razvnetosti, preplahu,
stiski in prešernem veselju, iz katerih so stkane? Kljub
temu bom tvegal takšen zapis. Mogoče bo dejstvo, da
so sanje potekale na enem samem prizorišču, odpravilo
ali vsaj ublažilo bistveno težavo.
Prizorišče je bil oddelek za filozofijo in književnost v
času prodirajočega mraka. Kot je to v sanjah običajno,
je bilo vse rahlo drugačno; izbirčna domišljija je
spreminjala reči. Volili smo svoje predstavnike.
Pomenkoval sem se s Pedrom Henriquezom Ureno, ki je
bil v vidnem svetu že dolga leta mrtev. Nenadoma naju
je zmotil trušč, kot ga povzroči kaka demonstracija ali
skupina pocestnih glasbenikov. Iz Pekla je pridrlo rjove-
nje, živalsko in človeško hkrati. Neki glas je oznanil:
"Že prihajajo!" Potem pa: "Bogovi! Bogovi!" Iz sodrge
se je prikazalo štiri ali pet bitij, in spravila so se na
oder zborovalne dvorane. Vsi smo zahlipali in zaploskali
— to so bili Sogovi, ki so se vrnili po stoletja dolgem
izgnanstvu. Oder jih je napolnil z zanosom, sunili so z
glavami nazaj in se izprsili, potem pa ošabno sprejemali
znamenja našega spoštovanja. Eden med njimi je držal
v roki vejico, ki se je brez dvoma skladala s preprosto
botaniko sanj; drugi je s široko kretnjo izprožil predse
svojo dlan — krempljasto šapo; eden od Janusovih
obrazov je nezaupljivo opazoval zakrivljeni Totov kljun.
Enega med njimi, ne spominjam se, katerega, je mogo-
če spodbudilo naše ploskanje, da je izbruhnil v zmago-
slavno, neverjetno žalostno kokodakanje, v nekakšno
grgrajoče piskanje. Od tistega hipa naprej so se reči
spreminjale.
Vse skupaj se je začelo s sumom, morebiti preti-
ranim, da bogovi ne znajo govoriti. Med dolgimi stoletji
surovega in krvoločnega življenja je v njih zakrnelo vse,
kar so bili imeli človeškega. Mohamedanski mesec in
66
rimski križ sta s temi ubežniki ravnala neusmiljeno.
Nizka čela, orumeneli zobje, brki, redki kakor brki
mulata ali Kitajca, in debele zverinske ustnice, vse to je
govorilo o izprijenosti olimpijskega rodu. Njihova obla-
čila so se, bolj kot s spodobno in skromno revščino,
ujemala s pregrešno razkošnostjo v igralniških beznicah
in javnih hišah Pekla. V gumbnici enega med njimi je
krvavel rdeč nagelj; izpod tesno oprijetega jopiča druge-
ga je štrlelo nekaj, kar je imelo obliko bodala. Na lepem
smo začutili, da hočejo izigrati svoj zadnji adut, da so
zvijačni, nevedni in okrutni kot starodavne roparske
zveri. In če bi dovolili, da nas prevzame strah ali usmi-
ljenje, bi nas naposled umorili.
Zgrabili smo za svoje težke revolverje — ti so kar na
lepem prišli v naše sanje — in z veseljem pobili
Bogove.
ZASTRTA OGLEDALA
Mohomedanska vera zatrjuje, da bo ob neogibnem
sodnem dnevu sleherni zločinec v podobi živega bitja
vstal od mrtvih s svojimi dejanji vred, in ukazano mu
bo, naj jih oživi, in ker ne bo prebil te preizkušnje, ga
bodo skupaj z njimi prepustili plamenom kazni. Kot
otrok sem pred velikimi ogledali občutil enako grozo ob
spektralno podvojeni ali povečkrateni resničnosti.
Njihovo nezmotljivo in nenehno delovanje, ko so
zasledovala moje gibe, njihova vesoljna pantomima, vse
to je bilo nenaravno vselej, kadar se je začelo mračiti.
Vsak večer sem prosil boga in svojega angela varuha,
naj ne sanjam o ogledalih. Vem, da sem jih opazoval s
hudimi slutnjami. Včasih sem se zbal, da se bodo
začela odmikati od resničnosti, kdaj drugič sem se
prestrašil, da bom tam zagledal, kako mi obraz pači
nepričakovana stiska. Slišal sem, da se je ta strah tudi
pošastno razširil po svetu. Naslednja zgodba je zares
preprosta, in neprijetna tudi.
Leta 1927 sem se seznanil z deklico mračnega
videza, najprej po telefonu (kajti Julija se je zame
začela kot glas, brez imena in obraza) in pozneje na
uličnem vogalu, bilo je proti večeru. Imela je vznemirlji-
vo velike oči, gladke svetlo črne lase in pokončno držo.
Njen ded in praded sta bila federalca, moja pa sta bila
unitarijca, in ta stara neubranost v najini krvi naju je
povezovala, da sva bolje občutila očetnjavo. Julija je
skupaj s svojo družino živela v veliki, napol podrti hiši z
zelo visokimi stropi, med puščobo in godrnjanjem
plemenite revščine. Ob popoldnevih — kdaj pa kdaj tudi
zvečer — sva se potikala po njeni soseski, Balvaneri.
Stopala sva ob mogočnem zidu ob železniški progi;
nekoč sva naredila sprehod po Sarmientu, prav do jase,
odkoder drži pot v park Centenario. Med nama ni bilo
ljubezni, kot tudi ne kake možnosti zanjo: v njej sem
čutil globino, ki ji je bila erotika popolnoma tuja, in te
globine sem se bal. Ce iz potrebe po zaupnosti pripo-
veduješ ženskam o resničnih ali ponarejenih okoliščinah
svoje deške preteklosti, to ni nič nenavadnega. Nekoč
sem ji moral reči kaj o ogledalih. In to jI je leta 1928
vsililo privide, ki so se 1931. leta razcveteli. Torej, pred
kratkim sem zvedel, da se ji je zmešalo In da so
ogledala v njeni sobi zastrta, saj je v njih videvala, kako
se moja podoba polašča njene, drgetala je In se
pogrezala v molk in zatrjevala, da jo čarovniško prega-
njam.
Kako žalostno jo je zasužnjil moj obraz, eden mojih
prejšnjih obrazov. Ta ostudna usoda, namenjena moji
podobi, bo gotovo naredila ostudnega tudi mene,
vendar mi tega zdaj ni več mar.
MARTIN FIERRO
iz tega mesta so korakale vojske, kl so bile videti
mogočne, in pozneje so tudi bile, ko so si pridobile
slavo. Minevala so leta, ob neki priložnosti se je vrnil
vojščak in s tujim naglasom v govoru pripovedoval, o
tistem, kar se mu je bilo primerilo v krajih z Imenoma
Ituzaingo in Ayacucho. Te reči so zdaj, kakor da jih
nikoli ni bilo.
Tu sta bili na vrhuncu moči dve tiranski vladi. Med
vladavino prve je nekaj mož na poti s tržnice v Plati
prodajalo bele in rumene breskve kar s sedeža svojega
voza. Neki otrok je privzdignil rob ponjave, s katero so
bile pokrite, in videl glave unitarijcev s krvavimi brada-
mi. Druga je za mnoge pomenila ječo in smrt; za vse je
pomenila nelagodnost, okus sramote med vsakodnev-
nim delom, nenehno poniževanje. Te reči so zdaj, kakor
da jih nikoli ni bilo.
Mož, ki je poznal vse besede, je z natančno ljubez-
nijo opazoval rastline in ptice te dežele in jih popisal,
morda za vedno. In v kovinskih prispodobah je zapisal
obširno kroniko burnih sončnih zatonov in luninih men.
Te reči so zdaj, kakor da jih nikoli ni bilo.
Tu so se tudi celi rodovi seznanjali s tistimi običaj-
nimi in nekako večnimi spremenljivostmi, ki so predmet
umetnosti. Te reči so zdaj, kakor da jih nikoli ni bilo.
Toda v šestdesetih letih devetnajstega stoletja, ali tako
nekako, je neki mož v hotelski sobi sanjal o boju.
Gavčo visoko vzdigne črnca s svojim nožem, ga trešči
ob tla kot vrečo kosti, gleda njegove predsmrtne krče in
smrt, počepne, da bi očistil rezilo, odveže svojega
konja in ga počasi zajezdi, da bi kdo ne pomislil, kako
beži. To, kar se je nekoč zgodilo, se ponavlja v
neskončnost: bleščeče vojske so izginile, ostal pa je
skromni boj z nožem. Sanje enega moža so det skup-
nega spomina.
Prevedel Bogdan Gradišnik
67
Marcel Béai u
NEPOPOLNA 2ENSKA
Ko sem nekega dne predstavil svojo ženo prijatelju,
se je ta začudeno zganil, a brž obrzdal. Ženo sem
pogledal drugače kot ponavadi in takoj doumel razlog
njegovega začudenja: moja soproga ni imela rok.
Odkritje, ki me je popolnoma zmedlo. Kakšen slepec
sem bil! Da sem živel deset let z brezrokcem, ne da bi
to opazil! Res je lahko podnevi prikrivala svojo invalid-
nost z mnogimi ortopedskimi pripomočki in z veščimi
umetnijami oblačenja. Ampak zvečer, in ponoči! Kaj ne
bi moral, kot njen soprog, že prvega dne odkriti njeno
hibo? Najprej sem bil zbegan, nato me je popadel bes,
zatem sem občutil nekakšen sram. Komu, če ne sebi,
naj pripišem, da sem bil tako dolgo žaljen? Kmalu sem
videl samo še to praznino, to vrzel. Obsedla me je bole-
ča želja, da bi dobil žensko, ki bi imela zgornje ude.
Tako sem, najzvestejši vseh soprogov, začel varati tisto,
ki sem jo ljubil. Ah, najprej neredno, prikrito. Potlej
vsem na očeh, vsak teden. Nobene ljubice nisem
obdržal več kot mesec, to pa zato, ker je bila moja
razvratnost nenehno sledenje, zmerom bolj bridko iska-
nje tistega, česar ni imela moja žena, pri drugih žens-
kah. Varal sem jo, skratka, le zato, da bi ji bil bolj
zvest. Ampak roke mojih ljubimk niso bile nikoli
podobne tistim, ki bi jih morala imeti moja žena, tistim,
ki jih ni imela.
MRTVA VNAPREJ
v hotelu, kjer sem prebival, sem se kratkočasil
tako, da sem iz svoje sobe oprezoval, kaj se dogaja v
tistih nasproti. Vsak večer mi je, prihuljenemu v temi,
moje čakanje povrnilo nešteta ugodja: obraz, ki sta ga
žaluziji prekrivali kot nagrobni kamen, gola roka, ki se
je potopila v črno vodo zavese, lasje, izpuljeni vrtincem
noči. Zadovoljil bi se z razvedrilom, namenjenem
izključno vidu, ko ne bi bežni obleski z nekega okna,
zavitega v mnoge skrivnosti, vzbudili v meni najbolj
nore vseh strasti. Tam je živela ženska, sama kot jaz.
Včasih je pela in iz svoje opazovalnice sem vročično
prisluškoval zvokom, ki so prihajali iz njenih ust.
Drugekrati, ko sem jo gledal, kako sedi pri lepotilni
mizici, sem se moral ugrizniti v jezik, da ji ne bi zakri-
čal, kako rad bi jo videl od bliže. In nekega večera se je
zgodilo, da sem, pozabljajoč na svojo senčno kletko,
nekaj nenavadnih znamenj doumel kot vabilo. Čeprav
sem natančno poznal razporeditev sob, sem šele po
daljšem omahovanju potrkal na vrata tiste, o kateri sem
tolikokrat sanjal, da sem vanjo vstopil. Noben odgovor
se ni zaslišal na moje udarce. Drznost poželenja in
bojazen, da bi pritegnil pozornost sosedov, sta me
gnali, da sem pritisnil na kljuko in odrinil vrata. Bila je
gola In zdelo se je, da spi. Moj zablodeli duh me je
napeljal na misel, da je to prostodušna ljubezenska
zvijača, zvijača, na katero sem brž pristal. Gotovo sem
izgubil vsakršno nadzorstvo nad samim seboj, saj
nisem niti za trenutek pomislil, kako nenavadno zlahka
sem utešil svojo strast. Zdelo se mi je, da vznak zvrnje-
ni in v temo potopljeni obraz drhti v krčih naslade, a ko
sem, zadovoljen, pogledal natančneje, sem doumel, da
sem le sam pognal v gibanje negibno telo in da sem
nečistoval z mrličem. Takoj je zamrla tudi moja strast!
V kakšno grozotno dogodivščino sem se zapredel! Brž,
zbežati moram. A na hodniku že odjeknejo koraki, vrata
se odpirajo in v smrtnem strahu kriknem: nisem jaz,
nisem jaz!
POROKA
ženil sem se. Je na svetu še kakšna večja sreča?
Sama radost je bila vsepovsod. Še duhovnik, ki je
maševal, je bil videti razigran. A nekaj med navzočimi je
nenadoma skalilo mojo radost, vtisnilo gubo skrbi na
moje vedro čelo. Ta nekaj je bil neki obraz. Gotovo sem
med nekim prejšnjim bivanjem preživel cela stoletja s
tem obrazom, tako znan mi je bil. In zdaj se je znova
prikazal, ne da bi mu mogel nadeti ime. Je razburjenje,
ki ga je povzročila moja poroka, tako pretreslo
mehanizem mojega pomnenja? ... A nenadoma sem se
domislil, da sem že bil poročen: nobenega dvoma ni
bilo, da je obraz, zgubljen v množici, ta grozljivi in
spokojni obraz, obraz moje prave sporoge. Oblila me je
zona, rotil sem nebo, naj škandal ne izbruhne pred
koncem ceremonije. Duhovnik me je zdaj premerjal z
resnim pogledom. Razletele so se ptice vseh barv, ki so
prepevale v mojem srcu! Jata vranov, ki grozeče
krakajo, ga bo razkljuvala! Koliko nevšečnosti bo
prinesla ta nova zveza! In kako jo preprečiti? Kaj nisem
že zdavnaj z vso gorečnostjo svojega srca izrekel
zakramentalnega da? Nazadnje smo, jaz in moji dve
ženi, odšli proti domači hiši, ki jo je že obkrožala gruča
radovednežev.
TROJE UST
Naneslo je, da sem imel troje ust. Ko so ena govo-
rila, kar so hotela reči, nisem mogel preprečiti drugim,
da ne bi še vsaka izrekla močno drugačne misli. Pomi-
slite, kaj so o teh različnih mnenjih sodili moji prija-
telji! Prišel sem na glas omahljivca in neznačajneža. Pri
teh treh ustih je bilo najbolj sitno, da so bila videti kot
ena. Tisti, ki so me poslušali, so bili prepričani, da
imam samo ena usta, kot vsi ljudje. Zatorej je bilo še
68
bolj sitno, da niso ta vidna usta nikoli izrazila moje
resnične misli, a da so pri tem kar naprej govorila
drugim: Bodita že tiho, bodita že tiho. Najhuje pa je, da
bi v času, ko sem imel troje ust, ki so govorila v en
glas, v svojih stikih s sodobniki zlahka pogrešil ne le
dvoje dodatnih ust, ampak tudi tista, ki se je zanje
zdelo, da so moja, zakaj — in tu postaja moj primer
zares nevsakdanji — povedati nisem imel ničesar.
ZLOCIN V SNU
Moja soba je gledala na cesto. Ponoči nisem več
vedel, ali sem na cesti ali v sobi. V sobi ni bilo ničesar,
po cesti pa se je nekdo sprehajal, in ta nekdo sem bil
jaz, saj nisem bil več v sobi. Stopal sem torej po
pločniku, kot bi kaj iskal, kot bi za nečim stikal po
različnih koncih noči, in prešteval svoje korake. Minile
so dolge ure, ko je otrok, ki sem ga čakal, stopil iz
sence in ostal prav na meji, do kamor so segli moji
pogledi. Ni se mi bilo treba kaj dosti premakniti, da bi
se stopil z njegovim obrazom. Kaj se je zgodilo zatem?
Nisem bil več na cesti in nisem bil več v sobi. Gotovo
sem pil njegov poljub, slino njegovega poljuba, gnusen
okus njegovega poljuba. A moja roka na hrbtu, kaj je
počela moja roka na njegovem hrbtu? Nikoli ne bo
nihče vedel odgovora. Še so minevale ure in na lepem
sem se pognal v nor beg. Ni bilo morilca, nisem bil jaz
morilec! Moja soba je gledala na cesto... Sicer pa so
zadnji valovi noči vrgli med smetnjake zarje le brezzobi
glavnik ali pa včasih glavo polomljene punčke, ki v
jamicah ni več imela svojih steklenih oči.
ARHITEKT
Ko sem prišel v deželo, kamor je že segel glas o
mojem ugledu, me je začudilo, da me je sprejelo odpo-
slanstvo pritlikavcev. Čeprav je bila misel, naj zgradim
vas zanje, precej nevsakdanja, je nisem odvrnil. Rahlo
banalna stran podjetja me je celo kratkočasila in odločil
sem se, da se bom namestil kar tam, saj bom lahko
najbolje preverjal svoje načrte in nadzoroval, kako jih
izvršujejo. V tej deželi bom moral prebiti dolge mesece,
celo leta. Na žalost so mi pritlikavci lahko ponudili le
bivališča, ki so bila po meri njihove rasti, in moral sem
si preskrbeti streho nad glavo v sosednji naselbini. A iz
naselja, ki smo ga gradili, je v sosednje mesto vozil
samo vlak, ki je prihajal pozno ponoči in odhajal še
pred svitom. Kmalu sem se naveličal počivati v kraju, ki
je sodil le v območje noči. Ko sem na gradbišču nepre-
stano srečeval pritlikavce, me je obšla želja, da bi spet
videl normalno raščene ljudi. Tako sem nekega dne
zanalašč zamudil jutranji vlak, da bi na ulicah, ki se
bodo izvile iz teme, ugledal bitja po svoji podobi. A ko
je zarja osvetlila stvari in ljudi okoli mene, sem sprevi-
del, da sem zapravil dan: to mesto ni bilo naseljeno s
pritlikavci, ampak z brezrokci in breznogci.
BESEDE TJAVDAN
Trije možje so pili in sramotili boga, globoko
nagnjeni nad mizo, rdečih obrazov v tobačni megli.
Tako prepričani so bili videti o tem, kar govorijo, da se
nisem mogel upreti skušnjavi, da bi preluknjal njihove
smešne balončke. Ko je eden od njih spet Izjavil,
podkrepljujoč trditev s curkom sline: Boga spioh nI ...,
sem se — jaz, brezverec — obrnil in kot izziv živim
karikaturam samega sebe navrgel: kaj pa sploh veste o
tem? V zakajeni sobi, ki je zaudarjala po slabem vinu,
se je razleglo huronsko vpitje. Naj me obvaruje
Nemogoči in njegove čete! In četudi sem tvegal, da se
osmešim, sem s preroškim glasom spregovoril besede,
ki sem si jih sproti izmišljal: Smejte se, pijte, govorite,
da je vse igra naključja! Pa vendar je enemu od vas
pravkar umrla mati, drugi ne bo, ko bo priSel domov,
več našel svoje žene, in tretji bo nocoj izvedel, da mu je
hči ušla in ga otxjarila s sramoto ... Norčevali so se iz
mene, a natanko sem videl, da le zato, da bi prikrili
zbeganost. In nekaj zatem sem spet srečal svojo trojico
nevernežev, ki jih je zadela nesreča. Prekletstvo, kl je
prišlo iz mojih ust, SE JE DO PIKE IZPOLNILO. Imeli
so me za nadnaravno bitje in nisem jih mogel prepri-
čati, da so se moje besede uresničile le zaradi trojnega
naključja. Brez dvoma tudi sam nisem bil popolnoma
prepričan o tem; ohraniti sem moral trdnega duha, da
nisem začel verjeti v lastno boštvo. še dolgo zatem sem
moral zbrati ves svoj razum, kadar sem si hotel dopove-
dati, da je bilo vse, kar sem govoril, le besede tjavdan.
MOST
Iti je bilo treba čez most. Na drugi strani je bilo dru-
go nabrežje, skrito v gosti megli, ki se je dvigala iz re-
ke. Na tem mlečnatem zaslonu sta se odražala visoka
stražarja, še sama ogrnjena v meglasta vojaSka plašča.
Misel, da bi se približal čuvarjema, ki sta mi nemara
sovražna in mimo katerih ne morem, ne da bi me zasli-
šala, me je zaustavila in zadrhtel sem od strahu. Od
kod prihajate, je vprašal prvi.
Obrnil sem se, kot bi vprašanje zares odjeknilo v
mojih ušesih. Za menoj je bilo toliko prehojenih poti,
toliko dežel in mest, da jih ne bi mogel opisati v nekaj
besedah. Od kod prihajam? Iz poletja življenja, s toplih
travnikov, po katerih se poganjajo telesa v srečni
sproženosti udov. Je resnica, da je vse zbežalo pod to
navidezno negibnost? Je resnica, da minevamo?
Nenadoma se znajdemo na robu zledenele planote, ki jo
bo požrla senca, ujeti v meglo, pred grozečima stražar-
jema. Od kod prihajate? Kaj ste počeli? ...
In zdaj je treba čez ta most, čez edini most, ki pelje
čez reko na nevidno nabrežje. Kaj boste počeli tam
čez?, vpraša drugi glas, še bolj strašljiv. Zakaj most je
meja in drugo nabrežje drug svet. In da bi prišel z ene-
ga na drugo, se moram srečati s stražarjema, ki se vse
bolj stapljata z meglo in nočjo. Od kod prihajam, to že
vem, ampak kako naj povem, kaj bi rad tam čez?
69
Tako besedujoč sam s seboj sem se približal mostu
in se znašel za korak dva pred stražarjema, katerih vse
večji obrisi in popolna negibnost so me počasi pomirili.
Saj sta samo kamnita kipa! Kako neumen sem bil, da
sem se ju ustrašil! In še bolj neumno, da sem tolikanj
razmišljal o nasprotnem nabrežju. Medtem ko sem, na
novo opogumljen, veselo koračll, se je megla na vsem
lepem dvignila, v tisočih iskrah se je zalesketala noč. In
takoj, ko sem prišel čez most, so mi prihitele nasproti
prikazni.
Prevedel Aleš Berger
Bruno Schulz
SANATORIJ PRI KLEPSIDRI
Potovanje je trajalo dolgo. Na tej stranski, pozablje-
ni progi, po kateri vozi vlak samo enkrat na teden — se
je peljalo samo nekaj potnikov. Nikoli še nisem videl
takih starinskih vagonov, z drugih prog so jih že zdav-
naj umaknili; prostorni so kakor sobe, temni in s števil-
nimi zakotji. Ti hodniki, ki so se lomili pod različnimi
koti, ti labirinti praznih in hladnih oddelkov so imeli v
sebi nekaj nenavadno zapuščenega, skoraj grozljivega.
Hodil sem Iz vagona v vagon In iskal kakšen toplejši
kotiček. Povsod je pihalo, mrzel zračni tok si je iskal
pot skozi hodnike ter skoz In skoz prevrtal cel vlak. Tu
in tam so sedeli na tleh ljudje s culicami, ne da bi si
upali zasesti prazne klopi, ki so bile čezmerno visoke.
Sicer pa so bili ti platneni sedeži mrzli kakor led in
lepki od starosti. Na zapuščenih postajah ni izstopil niti
en potnik. Brez žvižga in puhanja je vlak počasi, kakor
zamišljen, odpeljal naprej.
Nekaj časa ml je delal družbo človek v raztrgani uni-
formi železničarja, molčeč in zamišljen. Pritiskal je
robec k oteklemu licu. Potem se je tudi on nekam
zgubil, gotovo je neopazno izstopil na kaki postaji. Za
njim je ostalo potlačeno mesto na slami, ki je pokrivala
tla, in črn, oguljen kovček, ki ga je pozabil.
Brodil sem po slami in odpadkih, ko sem z majavim
korakom stopal iz vagona v vagon. Na stežaj odprta
vrata oddelkov so nihala v prepihu. Nikjer nobenega
potnika. Naposled sem srečal sprevodnika v črni
službeni železničarski uniformi. Okoli vratu si je zave-
zoval debelo ruto, pospravljal svojo kramo, svetilko,
službeno beležnico. — Prispeli smo, gospod, — je
rekel in me pogledal s popolnoma belimi očmi. Vlak se
je počasi ustavljal, brez sopihanja, brez ropota, kakor
da bi z zadnjim dihom pare izhlapeli iz njega vsi znaki
življenja. Ustavili smo se. Molk in zapuščenost, nobene
zgradbe na postaji. Ko je izstopal, mi je še pokazal
smer, koder se pride v Sanatorij. Z velikim kovčkom v
roki sem stopil na ozko belo cesto, ki se je kmalu
izgubila v temni goščavi parka. Radoveden sem opazo-
val pokrajino. Cesta, po kateri sem stopal, se je
vzpenjala in pripeljala na hrbet blage vzpetine, s katere
je bil razgled daleč naokoli. Dan je bil čisto siv, zastrt
in enoličen. Morebiti se je pod vtisom tega težkega in
brezbarvnega vremena mračila velika ponev obzorja, na
katerem se je zarisovala prostrana gozdnata pokrajina,
ki so jo kakor kulise sestavljali pasovi in proge gozdov,
vse daljši in vse bolj sivi, potekajoči v lisah in blagih
dolinah enkrat z leve, drugič z desne strani. Zdelo se je,
kakor da ta temna pokrajina, polna resnobnosti, komaj
opazno valovi sama v sebi, se pomika mimo sebe kot
mrko kopasto nebo, polno nevidnega gibanja. Kakor da
lahkotni pasovi in trakovi gozdov šumijo in rastejo iz
tega šumenja, podobni morski plimi, ki se neopazno
dviguje na breg. Sredi temne razgibanosti gozdnega
področja se je pridvignjena bela cesta vila kakor
melodija s hrbtom širokih akordov, pod pritiskom
mogočnih glasbenih masivov, ki so jo na koncu vsrkali.
Odtrgal sem vejico z drevesa ob poti. Zelenina lista je
bila vsa temna, skoraj črna. Ta črnina je bila nasičena,
globoka in dobrodejna kakor sanje, polne moči in
blagodejnosti. In vsi sivi toni pokrajine so izvirali iz te
edine barve. Taka je včasih pri nas pokrajina v obla-
čnem poletnem mraku, prepojena od dolgotrajnega
deževja. Prav taka globoka in spokojna predanost, prav
taka vdana in dokončna otopelost, ki ne potrebuje več
utehe v barvah.
V gozdu je bilo temno kakor v noči. Tipaje sem
hodil po tihem igličju. Ko so se drevesa razredčila, so
mi pod nogami zadoneli tramovi mostu. Na drugem
koncu so se pod somrakom dreves svetlikale stene
hotela z mnogimi okni, znanega kot Sanatorij. Dvojna
steklena vrata pri vhodu so bila odprta. Vanj se je prišlo
naravnost z mostiča, z obeh strani ograjenega z majavo
ograjo iz brezovih vej. Hodnik je bil temačen In sloves-
no ti hoten. Po prstih sem se začel pomikati od vrat do
vrat in v mraku prebirati številke nad njimi. Na ovinku
sem naposled naletel na sobarico. Ravno je zadihala in
razburjena planila iz sobe, kakor da bi se bila komu
iztrgala iz vsiljivih rok. Ni me razumela, kaj bi rad.
Moral sem ponoviti. Zmedeno je mencala.
Ali je prišla moja brzojavka? Razprostrla je roke in
pogledala vstran. Samo čakala je na priložnost, da bi
70
skočila proti napol odprtim vratom, kamor je pogledo-
vala.
—	Pripeljal sem se od daleč, telegrafsko sem rezer-
viral sobo v tej hiši, — sem rekel precej nestrpno. —
Pri kom naj se javim?
Ni vedela. — Mogoče bi šli v restavracijo, — se je
izmotavala. — Zdaj vsi spijo. Ko bo gospod Doktor
vstal, vas bom napovedala.
—	Spijo? Saj je vendar dan in še dolgo do noči ...
—	Pri nas zmeraj spijo. Ne veste tega? — Uprla je
vame začuden pogled. — Končno pa tukaj nikoli nI noč,
—	je spogledljivo dodala. Ni več nameravala pobegniti,
v rokah je vrtela čipke predpasnika in jih cefrala.
Zapustil sem jo. Stopil sem v skoraj temno
restavracijo. V njej so bile mizice, velik pult je stal
vzdolž cele stene. Po dolgem času sem spet začutil
lahkoto. Razveselil sem se ob pogledu na pecivo in
torto, s katerimi so bile bogato obložene plošče na
pultu.
Položil sem potovalko na eno od mizic. Vse so bile
prazne. Plosknil sem z rokama. Nobenega odgovora.
Pogledal sem v sosednjo dvorano, večjo in svetlejšo. Ta
se je skozi široko okno ali ložo odpirala proti poznani
mi pokrajini, ki je bila v okenskem okviru s svojo
globoko žalostjo in resignacijo kakor žalostni memento.
Na miznih prtih so bili ostanki jedi, odprte steklenice,
na pol izpraznjeni kozarci. Tu in tam je ležala celo
napitnina, ki je natakarji niso pobrali. Vrnil sem se k
točilnici in ogledoval pecivo in paštete. Na pogled
nadvse okusne. Preudarjal sem, ali naj si sam
postrežem. Začutil sem nenavadno lakoto. Zlasti
posebna vrsta hrustljavega peciva mi je delala skomine
v ustih. Ravno sem hotel s srebrno lopatico dvigniti eno
od slaščic, ko sem začutil, da je nekdo za mano.
Sobarica je prišla v tihih copatih in se s prsti dotaknila
mojega ramena. — Gospod Doktor vas pričakuje, — je
rekla in si ogledovala nohte.
Šla je pred mano — in polna magnetizma,
kakršnega je imelo poplesovanje njenih stegen, se
sploh ni obrnila. Poigravala se je s privlačnostjo tega
magnetizma, uravnavajoč oddaljenost najinih teles,
medtem ko sva šla mimo več deset vrat s številkami.
Hodnik je postajal vse temnejši. Že v popolni temi se je
mimogrede oprla name. — Tu so Doktorjeva vrata, — je
zašepetala, — vstopite, prosim.
Doktor Gotard me je sprejel stoje sredi sobe. Bil je
mož nizke rasti, širokih ramen, s črnimi zalizki.
—	Prejeli smo vašo brzojavko, že včeraj, — je rekel.
—	Na postajo smo poslali zdraviliško kočijo, toda pri-
peljali ste se z drugim vlakom. Zal železniške zveze niso
najboljše. Kako se počutite?	,
—	Ali je oče živ? — sem vprašal in se z nemirnim
pogledom zatopil v njegov nasmejan obraz.
—	Živ je, seveda, — je rekel in mirno vzdržal moj
žareči pogled. — Seveda v mejah, ki jih določa položaj,
—	je dodal s priprtim pogledom. — Kot jaz dobro
veste, da je s stališča vašega doma, iz perspektive vaše
domovine — oče umrl. Tega ni mogoče spremeniti. Ta
smrt meče določeno senco na njegovo tukajšnje biva-
nje.
—	A oče sam tega ne ve, ne ugane? — sem šepeta-
je vprašal. Prikimal je v globokem prepričanju, — Lahko
ste mirni, — je rekel s pritišanim glasom, — naši
pacienti tega ne uganejo, ne morejo uganiti ...
Gre za to, — je dodal, pripravljen svoj mehanizem
predstaviti s prsti, ki so bili že nastavljeni, — da smo
pomaknili čas nazaj. Sčasoma bomo zaostajali za cel
interval, katerega obseg ni mogoče določiti. Vse skupaj
pač postane relativno. Tako pri nas smrt vašega očeta
preprosto še ni nastopila, tista smrt, ki ga je v vaši
domovini že doletela.
—	Potemtakem, — sem rekel, — oče pravkar umira
oziroma je blizu smrti ...
—	Niste me razumeli, — je odvrnil s prizanesljivo
nestrpnostjo. — Pri nas reaktiviramo preteklost z vsemi
njenimi možnostmi, torej tudi z možnostjo ozdravitve.
Gledal me je z nasmeškom in se držal za brado.
—	No, zdaj pa se gotovo želite srečati z očetom. Po
vašem obvestilu smo rezervirali za vas drugo posteljo v
očetovi sobi. Pospremil vas bom.
Ko sva stopila na temačen hodnik, je doktor Gotard
že govoril šepetaje. Opazil sem, da ima na nogah
klobučevinaste copate, kakor sobarica.
—	Našim pacientom omogočamo, da veliko spijo,
varčujemo z njihovo življenjsko energijo. Končno pa
tako in tako tukaj nimajo nobenega drugega dela.
Pred nekimi vrati se je ustavil. Položil je palec na
usta.
—	Vstopite tiho — oče spi. Tudi vi ležite. To je
največ, kar lahko storite v tem trenutku. Na svidenje.
—	Na svidenje, — sem zašepetal in čutil, kako mi
srce bije skoraj v grlu. Pritisnil sem kljuko, vrata so se
sama vdala, odprla so se, kakor se sama od sebe odpro
usta v spanju. Stopil sem v notranjost. Soba je bila siva
in gola, skoraj prazna. Na preprosti leseni postelji pri
majhnem oknu je ležal oče v bogati posteljnini in spal.
Njegovo globoko dihanje je iz globokega sna Iztisnilo
cele sklade smrčanja. Zdelo se je, kakor da je soba že
napolnjena s tem hrčanjem od tal do stropa, a se je kar
naprej kopičilo. Ves pretresen sem opazoval shujšani,
upadli obraz, v tem trenutku ves zatopljen v smrčanje.
Obraz, ki se je globoki zamaknjenosti — brez svoje
pozemske prevleke — nekje na daljni obali Izpovedoval
o svojem bivanju ob slovesnem odštevanju minut.
Druge postelje nI bilo. Od okna je vleklo do kosti. V
peči ni bilo zakurjeno.
—	Ne kaže, da bi tukaj kaj posebno skrbeli za pa-
ciente, sem pomislil. — Tako težkega bolnika pustiti kar
na prepihu! In bržkone nihče ne pometa. Debela plast
prahu je prekrivala tla, prevlekla nočno omarico z
zdravili in skodelico mrzle kave. Pri točilnici ležijo kupi
peciva, pacientom pa dajejo čisto črno kavo namesto
česa hranljivega! Seveda, spričo dobrotljive ustavitve
časa je to malenkost.
Počasi sem se slekel in zlezel v posteljo k očetu. Ni
se prebudil. Le njegovo hrčanje se je z visoke stopnje
71
očitno znižalo za ol^tavo in izgubilo nekaj svoje vzne-
sene deklamacije. Postalo je bolj zasebno smrčanje za
lastno rabo. Očeta sem podložil s pernico in ga, kolikor
se je dalo, zavaroval pred prepihom, ki je vel od okna.
Kmalu sem zaspal poleg njega.
II.
Ko sem se prebudil, je bil v sobi polmrak. Oče je že
oblečen sedel za mizo, pil čaj in pomakal vanj s
sladkorjem oblit prepečenec. Na sebi je imel še novo
črno obleko iz angleškega sukna, ki si jo je kupil zadnje
leto. Kravato je imel zavezano nekoliko malomarno.
Ko je opazil, da ne spim, je rekel s prijaznim
nasmehom na svojem od bolezni bledem licu: — Od
srca sem se razveselil, Jožef, da si prišel. Kako prese-
nečenje! Tukaj se počutim tako osamljenega. Resda se v
mojem položaju ne gre pritoževati, prestal sem že hujše
stvari in ko bi hotel potegniti facit z vseh strani ... Pa
to ni važno. Predstavljaj si, takoj prvi dan so mi
postregli z imenitnim flletom de boeuf z gobicami. To,
Jožef, je bil strašanski kos mesa. Svarim te kar najmo-
čneje — če bi ti tukaj kadarkoli nameravali postreči s
fiietom de boeuf ... Še zdaj čutim žerjavico v trebuhu.
In neprestana diareja ... Sploh si nisem mogel opomo-
či. Toda moram ti povedati novico, — je spet povzel. —
Ne smej se, tukaj sem najel lokal za trgovino. Zares.
Čestitam si za tako idejo. Na vso moč sem se dolgoča-
sil. Ne moreš si predstavljati, kakšen dolgčas je tukaj.
Tako pa imam vsaj prijetno zaposlitev. Seveda pa si
nikar ne predstavljaj kakega razkošja. Kje neki. Veliko
skromnejši lokal kot naša nekdanja trgovina. V primer-
javi s tisto preprosta baraka. Pri nas v mestu bi me bilo
sram take branjarije, toda tukaj, kjer smo morali toliko
popustiti v naših zahtevah — ni tako, Jožef? ... —
Bolehno se je zasmejal. — Postalo mi je težko. Sramo-
val sem se očetove zmedenosti, ko je opazil, da je
uporabil neprimerno besedo.
—	Vidim, da si še zaspan, — je rekel čez čas. —
Naspi se še malo, potem pa me boš spremljal v trgo-
vino — kajne? Ravno tja se mi mudi, da bi videl, kako
gredo posli. Nimaš pojma, kako težko je bilo dobiti
posojilo, kako nezaupljivi so tukaj do starejših kupcev,
do kupcev z resno preteklostjo ... Se spominjaš optiko-
vega lokala na trgu? No, takoj zraven je naša trgovina.
Izveska še nima, a tx)š tudi tako našel. Težko je zgre-
šiti.
—	Ali hodite ven brez površnika? — sem vznemir-
jeno vprašal.
—	Pozabili so mi ga dati k prtljagi — predstavljaj si
— nisem ga našel v kovčku, toda sploh ga ne pogre-
šam. Tole blago podnebje, to milo vreme! ...
—	Vzemite moj površnik, — sem vztrajal, — prosim,
res ga vzemite. — Toda oče se je že pokril s klobukom.
Pomahal mi je z roko in se izmuznil iz sobe.
Ne, nisem bil več zaspan, čutil sem se spočitega ...
in lačnega. Z zadovoljstvom sem se spomnil na točil-
nico, založeno s pecivom. tHed oblačenjem sem mislil,
kaj si bom privoščil od tistih različnih vrst slaščic.
Prednost sem nameraval dati hrustljavemu pecivu z
jabolki, ne da bi pozabil na imenitne piškote, napolnje-
ne s pomarančnimi krhlji, ki sem jih videl tam. Obstal
sem pred ogledalom, da bi si zavezal kravato, toda za
njegovo površino se je kakor v sferičnem zrcalu izgubil
moj obraz nekje v ozadju, vrteč se v motno globino.
Zaman sem uravnaval oddaljenost s tem, da sem se
približeval in oddaljeval — iz srebrne plavajoče megle
se ni hotel prikazati noben odsev. Moram naročiti drugo
ogledalo, sem pomislil in odšel iz sobe.
Na hodniku je bilo čisto temno. Vtis slovesne tišine
je še povečevala utripajoča plinska svetilka, ki je gorela
z modrikastim plamenčkom na ovinku. V tem labirintu
vrat, zidnih vdolbin in zakotij sem le s težavo našel
vrata v restavracijo. Grem v mesto, — sem se hitro
odločil. — Jedel bom kje zunaj. Upam, da bom našel
kakšno dobro slaščičarno.
Za vhodom me je prepojil težak, vlažen in blag zrak
te posebne klime. Nenehna sivina vremena se je
omračila še za nekaj odtenkov. Bilo je, kakor da bi dan
gledal skozi žalni trak.
Nisem se mogel nagledati žametaste, sočne črnine
najtemnejših predelov, vseh tonov ugasle sive plišaste
upepelitve, ki je zvenela s prehodnimi zamolklimi toni,
prekinjenimi z dušilno loputo klavirske strune — tega
nokturna pokrajine. Bogat in gosto nabran zrak mi je
pahljal obraz z mehko pahljačo. V njem je bila medla
milina stoječe deževnice.
Spet ta šum črnih gozdov, ki se Izgublja v sebi,
gluhi akordi, ki burkajo prostranstvo že zunaj skale
slišnosti! Bil sem na zadnjem dvorišču Sanatorija. Gle-
dal sem na visoke dvoriščne zidove glavnega poslopja v
obliki podkve. Vsa okna so bila zaprta s črnimi polkni-
cami. Sanatorij je bil v globokem snu. šel sem skozi
vrtna vrata z železnimi palicami. Zraven njih je bila
pasja koča — nenavadne velikosti — prazna. Spet me je
vsrkal in objel črn gozd, v njegovih teminah sem hodil
po tihem igličju na slepo, kakor da bi imel zaprte oči.
Ko se je malo zasvitalo, so se med drevesi zarisali obri-
si hiš. Še nekaj korakov in bil sem na prostranem mest-
nem trgu.
Čudno, zmotna podobnost s trgom našega doma-
čega mesta! Kako so si v bistvu podobni vsi trgi na
svetu! Skoraj iste hiše in trgovine!
Pločniki so bili skoraj prazni. Žaloben In pozen
poisvit nedoločene ure dneva je prišel z neba z
nedoločljivo sivino. Z lahkoto sem prebiral vse napise
in izveske, pa vendar ne bi bil presenečen, če bi mi
povedali, da je zdajle globoka noč! Samo nekatere
trgovine so bile odprte. Druge so imele napol spuščene
žaluzije, zaprli so jih prezgodaj. Trpek in bohoten zrak,
zrak, opojen in bogat, je na nekaterih mestih vsrkal del-
ček razgleda, izbrisal kakor z mokro gobo nekaj hiš,
cestno svetilko, delček izveska. Na trenutke je bilo
težko dvigniti veke, ki so omahovale v čudni brez-
brižnosti ali zaspanosti. Pričel sem iskati optikov lokal,
ki ga je omenjal oče. O njem mi je govoril kot o nečem.
72
kar mi je znano, kakor da je prepričan o mojem
poznavanju tukajšnjih razmer. Ali ni vedel, da sem prvi-
krat tukaj? Brez dvoma se mu je zmešalo v glavi. Toda
kaj neki naj bi pričakoval od očeta, resničnega le napol,
ki živi tako pogojno življenje, relativno, omejeno s toli-
kerimi pridržki! Težko je bilo skriti, da si mu iahko le
ob veliki meri dobre volje priznal določeno vrsto biva-
nja. Bil je usmiljenja vreden surogat življenja, odvisen
od splošne prizanesljivosti, od tistega "consensus
omnium", iz katerega je črpal svoje neznatne sokove.
Bilo je jasno, da se je lahko ta kiavrni videz življenja
obdržal v tkivu resničnosti le tako, da so vsi okoli njega
pogledali skozi prste spričo očitne in izrazite slabosti
njegovega dejanskega stanja. Najmanjše nasprotovanje
ga je lahko zamajalo, najblažja sapa skepticizma zruši-
la. Ali mu je Sanatorij doktorja Gotarda lahko zagotovil
potrebno toplo vzdušje dobrohotne strpnosti, ga
zavaroval pred mrzlimi prepihi treznosti in kriticizma?
Občudovanja vredno je bilo, da je v tako ogroženem in
negotovem položaju oče zmogel ohraniti prav izvrstno
držo.
Razveselil sem se, ko sem zagledal izložbeno okno
slaščičarne, polno šarkljev in tort. Moja lakota je oži-
vela. Odprl sem steklena vrata s tabiico "sladoled" in
stopil v temačen lokal. Dišalo je po kavi in vaniliji. Iz
ozadja trgovine je prišla gospodična, njen obraz je bil
zastrt v mraku, in sprejela naročilo. Končno sem se
lahko po tako dolgem času enkrat do sitega najedel
odličnih krofov, ki sem jih pomakal v kavo. V
temačnosti sem sredi poplesujočih aratjesk mraka kar
naprej goltal pecivo in zraven čutil, kako mi vrtajoča
temina prodira pod veke, neopazno prevzema mojo
notranjost s svojim toplim utripanjem, milijonskim
mrgolenjem rahlih dotikov. Končno je le še pravokotnik
okna svetil kot siva lisa v popolni temi. Zaman sem z
žličko trkal po mizni plošči. Nihče se ni prikazal, da bi
vzel plačilo za hrano. Na mizi sem pustil srebrnik in
odšel na ulico. V knjigarni zraven je biio še svetlo.
Vajenci so zavzeto zlagali knjige. Vprašal sem po oče-
tovi trgovini. To je takoj drugi lokal zraven nas — so mi
pojasnili. Uslužen fantič je celo skočil k vratom, da bi
mi pokazal. Sprednja stran je bila steklena, izložbeno
okno še neurejeno, zastrto s sivim papirjem. 2e pri
vratih sem začuden opazii, da je trgovina polna kupcev.
Moj oče je stal za pultom, kar naprej slinil svinčnik in
sešteval dolg račun. Gospod, za katerega je pisal ta
račun, je bil sklonjen nad pultom, s kazalcem je sle-
dil vsaki dodani številki in potiho štel. Drugi gostje so
gledali. Oče me je pogledal iznad očal, obstal pri števii-
ki, do katere je prišei, in rekel: — Tu je zate neko
pismo, na pisalni mizi je, med papirji — in se je spet
poglobil v seštevanje. Medtem so vajenci odlagali
prodano blago, ga zavijali v papir, povezovali z vrvicami.
Police so bile le deloma napolnjene z blagom. Večji del
je bil še prazen.
— Zakaj ne sedete ? — sem tiho vprašal očeta, ko
sem stopil za pult. — Prav nič ne pazite nase, pa tako
bolni ste. — Ukazujoče je dvignii dlan, kakor da zavrača
moje prigovarjanje, in ni nehal računati. Bil je videti
zelo slab. Kakor na dlani je bilo, da le umetno poživilo,
vročična dejavnost ohranja njegove moči in zadržuje
trenutek popolnega zloma. Pobrskal sem po mizi. Bil je
bolj paket kot pismo. Pred nekaj dnevi sem pisal v
knjigarno v zvezi z neko pornografsko knjigo In tako so
mi jo poslali sem, torej so že našli moj oziroma očetov
naslov, čeprav je ta komaj odprl trgovino, še brez izves-
ka In znaka. Zares čudovito organizirano poizvedovanje,
urnost odpošiljanja pa vredna občudovanja!
— Prebereš lahko zadaj v pisarni, — je rekel oče in
me nejevoljno pogledoval, — sam vidiš, da tukaj nI
prostora.
Pisarna za trgovino je bila še prazna. Skozi steklena
vrata je padalo iz trgovine nekaj svetlobe. Ob stenah so
viseli površniki vajencev. Odprl sem pismo in začel brati
v slabi svetlobi pri vratih.
Sporočajo, da žal nobene knjige nI bilo na zalogi.
Začeli so poizvedovati za njo, ker pa nočejo vnaprej
obetati uspeha, si dovoljujejo ponuditi mi brez obvez-
nosti neko delo, za katerega pričakujejo moje nedvom-
no zanimanje. Nato je sledil zapleten opis zložljivega
astronomskega refraktorja z velikim dosegom in
različnimi vrlinami. Radoveden sem izvlekel Iz ovojnice
to pripravo, izdelano iz črne cerade ali trdega platna,
zloženo v ploščato harmoniko. Že od nekdaj bi dal vse
za teleskope. Začel sem vleči narazen večkrat zložen
plašč naprave. Napet na tankih paličicah se mi je
raztegoval v rokah ogromen meh daljnogleda, ki je
segal vzdolž cele sobe, labirint črnih komor, dolg
kompleks optičnih temnic, ki so bile do polovice
vstavljene druga v drugo. Podobno je bilo dolgemu
avtomobilu iz polakiranega platna, nekak gledališki
rekvizit, ponaredek iz lahkega papirnatega materiala, ki
je dajal videz masivne resničnosti. Pogledal sem v črn
lijak in v ozadju zagledal svetlikajoče se obrise dvori-
ščne stene Sanatorija. Radoveden sem se zrinil globlje
v zadnjo komoro aparata. Zdaj sem v vidnem polju
daljnogleda sledil sobarici, ki je šla s pladnjem v roki
po mračnem hodniku Sanatorija. Obrnila se je In se
nasmehnila. Ali me vidi? sem pomislil. Nepremagljiv
spanec mi je z meglico zastiral oči. Zdaj sem že sedel v
zadnji komori daljnogleda kakor v limuzini. Rahel
premik vzvoda in glej, aparat je začel šelesteti kot bi
frfotal papirnat metulj in začutil sem, da se premika
hkrati z menoj in zavija proti vratom.
Kakor velika črna gosenica je daljnogled krenil v
osvetljeno trgovino — mnogočlenski trup, papirnat
ščurek z imitacijo dveh luči na sprednjem delu. Kupci
so se stisnili skupaj, da bi se umaknili temu slepemu
papirnatemu zmaju, vajenca sta široko odprla vrata na
ulico in počasi sem se v tem papirnatem avtu odpeljal
ven, skozi špalir gostov, ki so z ogorčenimi pogledi
spremljali ta v resnici škandalozen odhod.
III.
Tako živimo v tem mestu, čas pa mineva. Večji del
dneva prespimo in to ne le v postelji. Glede tega nismo
73
preveč zahtevni. Na vsal<em Igraju in ob vsaki uri dneva
je človek pripravljen malo zadremati. Z glavo oprto na
mizo v restavraciji, kočiji, pa celo stoje med potjo, v
senci kakšne hiše, kamor človek skoči, da bi se za
trenutek prepustil nepremagljivi potrebi po spanju.
Ko se prebudimo, še omotični in majavi nadalju-
jemo prekinjeni razgovor, gremo naprej po trudni poti,
rešujemo dalje zapletena vpašanja brez konca in kraja.
Zaradi tega se izgubljajo nekje med potjo celi intervali
časa, izgubljamo nadzor nad trajanjem dneva in na
koncu se prepustimo; brez obžalovanja se odrečemo
skeletu neprekinjene kronologije, ki smo se je svoje dni
navadili pozorno nadzirati iz razvade in stroge vsakdanje
discipline. Že zdavnaj smo žrtvovali tisto neprestano
pripravljenost za polaganje računov o prebitem času,
tisto dlakocepstvo v preštevanju do zadnje pare prežive-
lih ur — ponos in prizadevnost naše ekonomike. Na
tiste poglavitne čednosti, pri katerih svoje dni nismo
poznali omahovanja niti pregrešitve — smo že zdavnaj
pozabili.
Nekaj primerov naj služi za ilustracijo tega stanja.
Ob določeni uri dneva ali noči — komaj opazna niansa
neba kaže razliko med njima — se prebudim ob ograji
mostička, ki vodi v Sanatorij. Mrak je. Omotičen od
zaspanosti sem moral nezavedno hoditi po mestu,
preden sem se na smrt utrujen privlekel do mostiča. Ne
bi mogel reči, ali me je vso pot spremljal dr. Gotard, ki
zdaj stoji pred menoj in z navajanjem sklepnih ugoto-
vitev končuje nekakšno dolgo predavanje. Navdušen
nad svojim govorom me celo prime pod roko in potegne
za sabo. Grem z njim in preden prekoračiva ropotajoče
deske na mostu, že spet spim. Skozi priprte veke nejas-
no vidim živahno Doktorjevo mahanje z rokami, nasmeh
v globini njegove črne brade, in zaman skušam razumeti
ta najpoglavitnejši logični sklep, poslednji adut, s
katerim na višku svojega dokazovanja slavi zmago v drži
mirno, s spuščenima rokama. Ne vem, kako dolgo že
hodiva tako drug ob drugem, zatopljena v pogovor, poln
nerazumevanj, ko se nenadoma ves prebudim, doktorja
Gotarda ni več, popolna tema je, a le zato, ker imam
zaprte oči. Odprem jih in vidim, da sem v svoji sobi, v
postelji, ne da bi vedel, kako sem prišel vanjo.
Se skrajnejši primer:
Ob času obeda stopim v mestno restavracijo v splo-
šen hrup in zmešnjavo gostov pri jedi. In koga zagle-
dam na sredi dvorane za mizo, ki se šibi pod jedmi?
Očeta. Vsi pogledi so uprti vanj, on pa se, bliskajoč z
briljantno iglo, nenavadno živahen, v zanosni blaženosti
afektirano obrača na vse strani v družabnem razgovoru s
celo dvorano hkrati. Z narejenim postavljaštvom, ki ga
gledam v največjih skrbeh, kar naprej naroča nove jedi
in te se grmadijo na mizi. Z užitkom jih zlaga okoli
sebe, čeprav še ni končal s prvo jedjo. Mlaska z jezi-
kom, žveči in obenem govori ter s kretnjami, z mimiko
izraža največje zadovoljstvo nad pojedino, z navdušenim
pogledom spremlja natakarja, gospoda Adasa, in mu z
ljubeznivim nasmeškom daje neprestano nova naročila.
In ko ga natakar, vihrajoč s prtičkom, teče izvršit, se
oče z umirjene kretnjo obrača k vsem kot pričam
neoporečnega čara tega Ganimeda.
— Neprecenljiv dečko, — vzklika z blagim
nasmeškom in zapira oči, — angelski dečko! Priznajte,
gospodje, da je očarljiv!
Z odporom se umaknem iz dvorane, oče me ni
opazil. Če bi ga vodstvo hotela najelo za reklamo, da bi
pritegnil goste, se ne bi mogel obnašati bolj provo-
kativno in izzivalno. Z glavo, omotično od zaspanosti
sem se opotekal po ulicah, namenjen domov. Za hip
sem naslonil glavo na poštni nabiralnik in si vzel kratek
počitek. Končno se v temi pritipljem do vhoda v Sana-
torij in vstopim. V sobi je temno. Obrnem stikalo, toda
električna napeljava ne deluje. Od okna mrzlo piha.
Postelja zaškriplje v temi. Oče dvigne glavo iz postelje
in reče: — Ah, Jožef, Jožef! Dva dni ležim tukaj brez
vsake oskrbe, zvonci ne delajo, nihče ne pride pogledat
k meni, lastni sin pa me, težko bolnega človeka, zapu-
šča in se vlači z dekleti po mestu. Glej, kako mi tolče
srce.
Kako naj to uskladim? Ali oče sedi v restavraciji,
predan nezdravi požrešnosti, ali leži v svoji sobi težko
bolan? Ali sta dva očeta? Nič takega. Vsega je kriv hiter
razpad časa, ki ga ne nadzoruje neprestana budnost.
Vsi vemo, da se ta vetrnjaška prvina za silo drži
določene discipline le zaradi neprestane obdelave,
rednega prizadevanja, vestnega naravnavanja in kori-
giranja prestopkov. Brez tega nadzorstva se takoj
nagiblje k prestopkom in odklonom, zbijanju nepred-
videnih norčij, neuravnovešenim burkam. Vse razločneje
se kaže neskladnost naših individualnih časov. Čas
mojega očeta in moj lastni čas nista več skladna.
Mimogrede rečeno, razuzdano vedenje, ki mi ga je
očital oče, je neutemeljeno obrekovanje. Tukaj se nisem
približal še nobenemu dekletu. Opotekajoč se kakor
pijan iz enega sna v drugega sem v treznejših trenutkih
komaj opazil tukajšnji lepši spol.
Končno zaradi večnega mraka na ulicah niti ni
mogoče natančneje razločevati obrazov. Edino, kar sem
lahko opazil kot mlad človek, ki še ima, tako ali druga-
če, v zvezi s tem določeno zanimanje — je bila nena-
vadna hoja teh gospodičen.
To je hoja v neizprosno ravni črti, ki ne upošteva
nobenih ovir in se ravna le po nekakšnem notranjem
ritmu, nekakem pravilu, po katerem tečejo koraki kakor
nit s klobčiča v premočrtnem drncu, natančnem in
elegantnem.
Vsaka ima v sebi posebno, individualno pravilo
kakor navita vzmet.
Ko tako hodijo naravnost naprej, zagledane v svoje
pravilo, globoko zbrane in resnobne, se zdi, da so
zavzete le z eno skrbjo, da ne bi česa spregledale, da
se ne bi zmotile v zahtevnem pravilu in se niti za mili-
meter ne bi oddaljile od njega. In tedaj postane jasno,
da tisto, kar resno in zavzeto nosijo v sebi, ni nič
drugega kot nekakšna idée fixe lastne popolnosti, ki
zaradi trdnosti njihovega prepričanja postane skoraj
resnična. To je nekakšno vnaprejšnje prepričanje,
74
sprejeto na lastno odgovornost, brez vsakega opore-
kanja, nedotakljiva dogma, ki je nad vsakim dvomom.
Kakšnih pomanjkljivosti in napak, zavihanih ali
sploščenih noskov, peg in ogrcev ne skrivajo smelo pod
zastavo te fikcije! Ni take grdosti in banalnosti, ki je
zanos tega prepričanja ne bi potegnil za seboj v to fikti-
vno nebo popolnosti.
V tej sveti veri postaja telo vidno lepše, noge pa,
resnično lepo oblikovane in gibke v neoporečnih čevljih,
govorijo s svojim načinom hoje, z voljno tekočim, s
sijajnim monologom stopanja izžarevajo bogastvo ideje,
o kateri zaprt obraz ponosno molči. Roke držijo v žepih
svojih kratkih, oprijetih jopic. V kavarni in gledališču
prekrižajo noge, razgaljene visoko do kolen, in z njimi
zgovorno molčijo. Toliko mimogrede samo o eni od
posebnosti mesta. Omenil sem že tukajšnjo črno
vegetacijo. Pozornost zasluži predvsem posebna vrsta
črne praproti, katere veliki šopi v vazah krasijo vsako
stanovanje in vsak lokal. To je skoraj žaloben simbol,
mračni grb tega mesta.
IV.
Razmere v Sanatoriju postajajo vsak dan neznosnej-
še. Težko je zanikati, da smo se preprosto ujeli v past.
Od tenutka mojega prihoda, ko so pred novim gostom
pokazali videz določene gostoljubnosti — se uprava
Sanatorija ni niti zajmanj potrudila, da bi nam delala
vsaj utvaro kakšne oskrbe. Prepuščeni smo preprosto
sami sebi. Nihče ne skrbi za naše potrebe. Že zdavnaj
sem ugotovil, da so žice električnih zvoncev prekinjene
takoj nad vrati in ne vodijo nikamor. Osebja ni videti
nikjer. Hodniki so noč in dan pogreznjeni v temo in
tišino. Močno sem prepričan, da sva z očetom edina
gosta v tem Sanatoriju in da je skrivnosten in zaupen
izraz na obrazu, s kakršnim sobarica zapira vrata sob,
ko prihaja iz njih ali stopa vanje, mistifikacija, nič
drugega.
Včasih bi najraje po vrsti odprl vrata vseh sob in jih
pustil na stežaj odprta, da bi razkril to nepošteno zvija-
čo, v katero so nas zvabili.
Pa vendar nisem povsem prepričan v svojih sumih.
Včasih pozno ponoči vidim dr. Gotarda na hodniku,
kako hiti nekam v belem operacijskem plašču in s
klistirno brizgalko v roki, pred njim pa gre sobarica.
Tedaj ga je težko ustaviti in pritisniti ob zid z odločnim
vprašanjem.
Če v mestu ne bi bilo restavracije in slaščičarne, bi
lahko umrl od gladu. Doslej nisem mogel izprositi
druge postelje. O sveži posteljnini ni govora. Priznati j^
treba, da splošen razpust kulturnih običajev ni priza-
nesel niti nam samim.
Leči v posteljo v obleki in čevljih je bilo zame
kot civiliziranega človeka zmeraj nekaj nepojmljivega.
Zdaj pa prihajam domov pozno, pijan od zaspanosti, v
sobi je polmrak, zavese na oknu napete od mrzlega
piša. Nezaveden se zavalim na posteljo in se zakopljem
v pernico. Tako prespim cela časovna obdobja brez
reda, dneve ali tedne, potujem skozi enolične pokrajine
sna, zmeraj na poti, zmeraj na strmih cestah dihanja,
enkrat potujoč lahkotno in gibko z blagih pobočij,
drugič spet z napornim vzponom po navpični steni
smrčanja. Ko dosežem vrh, imam širen razgled po tej
skaloviti in gluhi puščavi sna. Ob določenem času, na
nezavedni točki, nekje sredi nenadnega zasuka smr-
čanja se napol prebudim in začutim pri nogah očetovo
telo. Tam leži zvit v klobčič kakor muca. Spet zaspim z
odprtimi usti in vsa obsežna panorama gorate pokrajine
se valujoče in veličastno pomika mimo mene.
V trgovini razvija oče na novo oživljeno dejavnost,
izvaja transakcije, posveča vso svojo pozornost prepri-
čevanju strank. Lica mu zardevajo v zanosu, oči blešči-
jo. V Sanatoriju leži težko bolan, kakor je bil zadnje
tedne doma. Težko je tajiti, da se proces s hitrimi kora-
ki približuje usodnemu koncu. S slabotnim glasom mi
govori: — Pogosteje bi moral hoditi v trgovino, Jožef.
Vajenci nam kradejo. Saj vidiš, da nisem več kos nalo-
gam. Že tedne ležim tukaj bolan, trgovina pa je zane-
marjena, prepuščena na milost in nemilost usodi. NI
bilo od doma nobene pošte?
Postaja mi žal vsega tega početja. Težko bi rekel,
da smo ravnali prav, ko smo nasedli glasbeni reklami In
poslali očeta sem. Nazaj pomaknjen čas ... v bistvu se
to lepo sliši, kako pa je v resnici? Ali je tukaj mogoče
naleteti na polnovreden, pravičen čas, čas, ki je nekako
odvit s svežega svitka, ki diši po novem, po barvi? Res
nenavadno. Ta čas je prav do dna izrabljen, ljudje so ga
že obrabili, oguljen in na več mestih preluknjan čas
je, prozoren kakor sito.
Pri tem pa vsa ta zelo nepoštena manipulacija s
časoni. Tiste zakulisne spletke, skrivno poseganje Izza
hrbta v. njegov mehanizem, tvegane goljufije okrog
njegovih občutljivih skrivnosti! Včasih bi človek najraje
udaril po mizi in na vse grlo zakričal: — Dovolj.tega,
roke proč od časa, čas je nedotakljiv, časa se ne sme
dražiti! Ali nimate dovolj prostora? Prostor je za člove-
ka, v prostoru se lahko podite po mili volji, prevračate
kozolce, se premetavate, skačete z zvezde na zvezdo.
Toda za božjo voljo, ne dotikajte se časa!
Po drugi strani, ali je mogoče zahtevati od mene, da
bi sam odpovedal doktorju Gotardu? Kolikor je že
bedno očetovo bivanje, toda vsaj vidim ga, sem skupaj
z njim, govorim z njim ... Pravzaprav sem doktorju
Gotardu dolžan neskončno zahvalo.
Nekajkrat sem se hotel z njim odkrito pogovoriti.
Toda doktor Gotard je neprijemljiv. — Pravkar je odšel v
jedilnico, — mi je sporočila sobarica. Namenim se tja,
ko me ona dohiti in reče, da se je zmotila, doktor
Gotard je v operacijski sobi. Pohitim v zgornje nad-
stropje in pri tem razmišljam, kakšne operacije bi lahko
tukaj opravljali, vstopim v predsobo in res mi rečejo,
naj počakam. Dr. Gotard bo čez trenutek prišel ven,
pravkar je končal operacijo, umiva si roke. Malo, pa bi
ga videl, majhnega, korakajočega z velikimi koraki v
razprtem plašču, kako hiti skozi vrsto bolniških dvoran.
In kaj se izkaže čez hip? Doktorja Gotarda sploh nI bilo
75
tukaj, že več let nI bilo nobene operacije. Doktor Gotard
spi v svoji sobi, njegova črna brada štrli zasukana v
zrak. Sobo napolnjuje hropenje kot kope oblakov, ki
rastejo, se kopičijo, na svojih klobčičih dvigujejo dok-
torja Gotarda skupaj z njegovo posteljo, zmeraj više in
više — veličasten, zamaknjen vnebohod na valovih
hropenja in napihnjeni postelji.
Dogajajo se še bolj čudne stvari, stvari, ki jih prikri-
vam sam pred seboj, naravnost fantastične stvari po
svoji absurdnosti. Kadarkoli stopim iz sobe, se mi
zazdi, da se nekdo hitro odmika od vrat in zavije v
stranski hodnik. Ali pa gre kdo pred menoj, ne da bi se
obrnil. To ni bolniška strežnica. Vem, kdo je to! —
Mama! — kličem razburjen s tresočim se glasom in
mama obrne glavo in me za hip pogleda s ponižnim
nasmehom. Kje sem? Kaj se dogaja tukaj? V kakšno
past sem se ujel?
V.
Ne vem, ali je to vpliv poznega letnega časa, toda
dnevi postajajo vse resnobnejših barv, mračijo se in
temnijo. Tako je, kakor da bi gledal svet skozi popol-
noma temna očala.
Vsa dežela je kakor dno velikega akvarija — iz
bledega črnila. Drevesa, ljudje in hiše se zlivajo v črne
obrise, ki valovijo kot podvodne rastline sredi tega
tintastega tona.
V bližini doma mrgoli črnih psov. Različne velikosti
in oblike se podijo nizko v mraku po vseh cestah in
poteh, poglobljeni v svoje pasje zadeve, tihi, polni
napetosti in pozornosti.
Po dva, po trije tekajo mimo z iztegnjenimi, prežeči-
mi vratovi, z dvignjenimi ušesi, z žalostnim tonom tihe-
ga cviljenja, ki se nehote trga iz grla in opozarja na
največjo razburjenost. Globoko zaskrbljeni, zmeraj urni,
zmeraj na poti, zmeraj proti nerazumljivemu cilju —
komaj da opazijo mimoidočega. Včasih ga samo z očmi
oplazijo med tekom in takrat iz tega črnega in modrega
pogleda žari bes, ki ga pred izbruhom zadržujejo le zato
ker nimajo časa. Včasih celo popustijo svoji jezi, se
zakadijo s sklonjeno glavo in z grozečim renčanjem pod
noge, a se na pol poti premislijo in stečejo naprej v
dolgih pasjih skokih. Proti tej pasji nadlogi ni pomoči,
a kaj za vraga drži Sanatorij na verigi velikega volčjaka,
strašno beštijo, pravega volkodlaka, naravnost demon-
sko divjega?
Zona me spreletava, kadar grem mimo njegove lope,
ob kateri stoji nepremičen, na kratki verigi, z divje nasr-
šenim ovratnikom razmršene dlake okoli glave, brkat,
ščetinast in bradat, z mogočnimi čeljustmi, polnimi
očnjakov. Sploh ne laja, le njegov divji pogled postane
še grozljivejši, ko zagleda človeka, poteze mu odreve-
nijo v izrazu neskončne jeze in, počasi dvigajoč strašen
gobec, se v tihih krčih predaja prav nizkemu, gorečemu,
iz globokega sovraštva izvirajočemu zavijanju, v katerem
zvenita žalost in obup nemoči.
Moj oče hodi ravnodušno mimo te zveri, ko skupaj
odhajava iz Sanatorija. Kar pa zadeva mene, sem vsakič
globoko pretresen ob tej elementarni manifestaciji
nemočnega sovraštva. Zdaj za dve glavi preraščam oče-
ta, ki majhen in suhljat stopicija ob meni s svojim
drobnim starčevskim korakom.
Ko se približava trgu, opaziva nenavaden vrvež.
Trume ljudi tekajo po ulici. Na uho nama pridejo
neverjetne vesti o vdoru sovražne armade v mesto.
V splošni zmedi se širijo med ljudmi alarmantne in
nasprotujoče si novice. Težko je razumeti. Vojna brez
predhodnih diplomatskih ukrepov? Vojna sredi blaže-
nega miru, ki ga ni zmotil noben spor? Vojna s kom in
za kaj? Sporočajo nam, da je invazija sovražne armade
opogumila stranko nezadovoljnežev v tem mestu, šli so
na ulice z orožjem v roki in terorizirajo mirne prebivalce.
V resnici sva videla skupino teh napadalcev v črnih
civilnih oblekah z belimi pasovi, prekrižanimi na prsih,
ki so molče korakali s pobešenimi puškami. Množica se
jim je umikala, se valila na pločnike, oni pa so šli in
izpod cilindrov pošiljali ironične temne poglede, v kate-
rih je bil izraz občutka premoči, preblisk zlobnega zado-
voljstva in nekakšno sporazumevanje z mežikanjem,
kakor da bi zadrževali izbruh smeha, ki bi razkril vso
mistifikacijo. Nekatere od njih je množica prepoznala,
toda vesele krike je zadušila groza pobešenih pušk.
Gredo mimo nas, ne da bi koga zgrabili. Spet se po
vseh ulicah preliva prestrašena, mrko molčeča množica.
Gluho hrumenje se vije nad mestom. Zdi se, kakor da
od daleč prihaja topot artilerije, bobnenje vozov z muni-
cijo. — Moram se prebiti do trgovine, — reče oče,
bled, a odločen. — Ni me treba spremljati, samo oviral
bi me, — doda, — vrni se v Sanatorij. — Strah mi
narekuje, naj ubogam. Vidim, kako se oče preriva skoz
sklenjeno steno množice in izgubljam ga izpred oči.
Tam, v gornjem delu mesta, je bila gneča redkejša,
končno je popolnoma Izginila. Mirno sem stopal po
praznih ulicah do mestnega parka. V njem so gorele
svetilke s temnim, modrikastim plamenčkom, kakor
žalobni zlati klobučki. Okoli vsake je poplesoval roj
hroščev, težkih kakor krogle, ki jih nosijo krila v pošev-
nem, bočnem letu'. Nekateri, ki so padli, so se nebog-
ljeno kobacali z izbočenimi hrbti, zgrbljeni v trdih
lupinah, pod katere so poskušali zložiti razširjene nežne
mrenice kril. Po travnikih in stezicah so se sprehajali
ljudje, zatopljeni v brezskrbne razgovore. Zadnja dreve-
sa se povečajo nad dvorišča hiš, ki ležijo nizko spodaj,
prislonjene ob zid parka. Hodil sem ob tem zidu, ki z
moje strani sega komaj do prsi, na drugi strani pa pada
v visokih terasastih škarpah, do ravni dvorišča. Na
nekem mestu se je iz stlačene zemlje dvorišča dvigovala
ograja prav do višine zidu. Z lahkoto sem prestopil
oviro in se po ozki brvi prerinil med tesno zazidanimi
hišami na ulico. Moje predvidevanje, ki je temeljilo na
odločni prostorski intuiciji, je bilo pravilno. Znašel sem
se skoraj nasproti sanatorijske zgradbe, katere dvoriščni
zidovi se nejasno svetlikajo v črnem okvirju dreves.
Vstopim kakor po navadi od zadaj čez dvorišče, skozi
76
vhod z železno ograjo, in že od daleč zagledam psa na
verigi. Kal<or zmeraj me ob tem pogledu spreleti zona
odpora. Rad bi bil čimprej mimo njega, da ne bi slišal
njegovega iz globine srca prihajajočega stoka jeze, ko v
grozi zapazim in kar ne morem verjeti, da se v poskokih
oddaljuje od lope, neprivezan teka okoli dvorišča z
gluhim lajanjem, kakor da bi prihajalo iz soda, in mi
namerava presekati pot nazaj.
Odrevenel od groze se umaknem v nasproten, naj-
bolj oddaljen kot dvorišča, instinktivno iščem kakšno
zavetje, nato se umaknem v majhno utico, ki stoji tam,
popolnoma prepričan o brezuspešnosti svojega truda.
Kodrasta zverina se v poskokih približa in glej, že je
njegov gobec pri vratih utice, jaz pa v pasti. Komaj živ
od strahu opazim, da je odvil vso dolžino verige, ki jo je
vlekel za seboj čez dvorišče, in da je sama utica že
izven dosega njegovih zob. Zaprepaden, odrevenel od
groze komajda čutim malo olajšanja. Na majavih nogah,
blizu omedlevice, dvignem oči. Nikoli ga nisem videl
tako od blizu in šele zdaj sem spregledal. Kakšna je
moč predsodka! Kako silna je sugestija strahu! Koli-
kšna zaslepljenost! Saj to je bil človek. Človek na
verigi, ki sem ga v poenostavljeni metaforični, poprek
vzeti posplošitvi na nepojmljiv način imel za psa.
Prosim, ne razumite me napak. Bil je to pes —
nedvomno, toda v človeški podobi. Kakovost psa je
notranja kakovost in se lahko izkazuje enako dobro v
človeški podobi kakor v živalski. Ta, ki je stal pred
menoj med vrati utice, z nekako narobe obrnjenimi
čeljustmi, z vsemi zobmi, ki jih je kazal v grozečem
renčanju — je bil moški srednje rasti, s črno brado.
Obraz rumen, koščen, oči črne, zlobne in nesrečne. Po
črni obleki, po civilizirani obliki brade bi ga lahko imeli
za izobraženca, za učenjaka. Lahko bi to bil starejši
izgubljeni obraz doktorja Gotarda. Toda prvi videz je
zavajal v zmoto. Njegove velike, z lepilom popackane
roke, dve grobi in cinični črti okoli nosu, ki se izgublja-
ta v bradi, vodoravne surove gube na nizkem čelu so
razpršile to prvo zmoto. Prej bi lahko bil knjigovezec,
kričač, govornik na shodih in partijec — nasilen človek
s temnimi izbruhi strasti. In prav tam, v tistih čeljustih
besa, v tisti krčeviti naježenosti vseh vlaken, v podivjani
blaznosti, ki besno revska na vanj naperjeno palico — je
bil stoodstotni pes.
Če bi se splazil skozi zadnjo ograjo utice —
razmišljam — bi zagotovo ušel dosegu njegovega besa
in po stranski stezi bi lahko prišel do vrat Sanatorija. Že
se vzpnem na ograjo, ko se nenadoma ustavim sredi
giba. Spreleti me, da bi bilo preveč okrutno brezbrižno
oditi in ga pustiti takole v njegovem nemočnem besu,
ki je presegel vse meje. Predstavljam si njegovo
strahotno razočaranje, nečloveško bolečino, če bi me
videl, kako odhajam iz pasti in se za vselej oddaljujem.
Ostanem. Stopim k njemu in govorim z naravnim, mir-
nim glasom: — Pomiriti se, gospod, jaz vas bom
'od vezal.
Tedaj se njegov obraz, ki ga stresajo drgeti in
trepeti od renčanja, popolnjuje, izglajuje in iz globine
se prikaže skoraj čisto človeško obličje. Brez strahu se
mu približam in snamem zaponko z njegovega vratu.
Nato greva drug ob drugem. Knjigovezec je v urejeni
črni obleki, toda bos. Poskušam navezati z njim pogo-
vor, toda iz njegovih ust prihaja le nerazumljivo
momljanje. Le v očeh, teh črnih zgovornih očeh berem
divjo, navdušeno privrženost, simpatijo, ki me navdaja z
grozo. Včasih se spotakne ob kamen, ob kepo zemlje,
in tedaj se njegov obraz nepričakovano zlomi, razpade,
osuplost se porazgubi, pripravljena za skok, takoj za
njo pa bes, ki samo čaka trenutka, da bi spet spremenil
ta obraz v klobčič sikajočih kač. Tedaj ga spravim k
sebi s strogim opominom. Celo potrepljam ga po hrbtu.
Na trenutke skuša biti njegov obraz začuden, nezaupljiv
in ne verjame nasmeškom. Ah! kako me teži to grozno
prijateljstvo. Kako se rešiti tega človeka, ki koraka
zraven mene in visi z očesom, z vso gorečnostjo svoje
pasje duše na mojem obrazu. Vendar ne smem zatajiti
svoje potrpežljivosti. Izvlečem denarnico in rečem v
resnem tonu: — Gotovo vam je potreben denar, rade
volje vam ga posodim — toda ob tem postane njegov
pogled tako preteče divji, da brž spravim listnico. In še
dolgo se ne more pomiriti in obvladati potez, ki jih
neprestano izkrivlja krč zavijanja. Ne, tega ne prenesem
več. Vse drugo raje kot to. Že tako in tako se je vse
zamotalo in zapletlo. Nad mestom vidim odsev požara.
Oče je nekje v ognju revolucije v plameneči trgovini,
doktor Gotard nedosegljiv in vrh vsega mati, ki se je
pojavila tako nepojmljivo, incognito, v nekakšnem
skrivnostnem poslanstvu! To so žarišča nekakšne
velike, nerazumljive zanke, ki se zapira okoli mene.
Pobegniti, pobegniti od tod. Kamorkoli. Rešiti se tega
obupnega prijateljstva, tega po psu zaudarjajočega
knjigoveza, ki me ne izpusti spred oči. Stojiva pred
vhodom v Sanatorij. — Izvolite v mojo s'^bo, gospod,
— sem rekel z vljudno kretnjo. Civiliz''ani gibi ga
navdušujejo, uspavajo njegovo divjaštvo. Spustim ga
pred seboj v sobo. Posadim ga na stol.
—	V restavracijo stopim po konjak, — mu rečem.
Spet vznemirjen vstane in hoče z menoj. Z blago
odločnostjo ga mirim.
—	Kar sedeli boste, mirno boste počakali, —
govorim z globokim, tresočim se glasom, na dnu
katerega zveni prikrit strah. Z negotovim smehljajem
spet sede.
Odidem ven in grem počasi po hodniku, nato po
stopnicah navzdol, po hodniku do izhoda, grem mimo
vhodnih vrat, premerim dvorišče, zaloputnem za sabo
železna vrata in začnem teči brez diha, z razbijajočim
srcem, s kljuvanjem v sencih po temnem drevoredu, kl
vodi proti železniški postaji.
V glavi se mi grmadijo podobe, ena grozljivejša od
druge. Nestrpnost pošasti, njeno presenečenje, obup,
ko bo spoznala, da je bila prevarana. Vrnitev blaznosti,
ponovitev besa, ki bo izbruhnil z nezadrževano silo.
Očetova vrnitev v Sanatorij, njegovo nič hudega sluteče
trkanje na vrata — in nenadoma Iz oči v oči s strahotno
zverino.
77
Sreča, da oče v bistvu ne živi več, da ga v resnici
več ne zadeva vse to, — sem z olajšanjem pomislil In
že videl pred seboj črno vrsto železniši<ih vagonov, t<l
čal^ajo na odhod. Sedem v enega od njih in vlal< se,
l<al(or da bi čakal na to, brez žvižga premakne z mesta.
V oknu se še enkrat počasi premika In obrača ta
velikanska posoda obzorja, napolnjenega s črnimi
šumečimi gozdovi, sredi katerih se svetlikajo zidovi
Sanatorija. Zbogom oče, zbogom mesto, ki ga ne bom
nikoli več videl.
Od tedaj se vozim, nenehno vozim, nekako sem se
nastanil na železnici in pustijo me pri miru, ko se poti-
kam iz vagona v vagon. Kakor sobe veliki vagoni so
polni smeti in slame, prepih jih prevrtava skoz in skoz v
sive brezbarvne dneve.
MoJa obleka se je strgala in razcefrala. Podarili so
mi ponošeno železničarsko uniformo. Obraz imam
obvezan z umazano krpo zaradi zateklega lica. Sedim v
slami in dremljem, ko pa postanem lačen, se postavim
na hodnik pred oddelki drugega razreda in pojem. In
mečejo mi drobiž v mojo sprevodniško kapo, v črno
železničarsko kapo z oguljenim ščitkom.
Prevedel Niko Jež
Vladimir Memon
POTOVANJA
(ravnine resničnosti)
Vem, da Je nekje v meni, v slehernem delčku moje-
ga telesa — stroja mene, v njegovih stenah in navlaže-
nih prazninah, v slehernem organu, ki je Jaz in se s
sosednjim združuje v nejasno, lebdeče razmerje, da
celota — Jaz, misli in se giblje ... vem, da Je nekje v
meni, v slehernem tkivu, v slednji kemikaliji, soku —
smrt. Nekakšen konec (konec česa?), ki pa si ga Jaz
— moja glava, ne morem niti zamisliti, saj je vendar
tako daleč, tako skrito: nekaj temnega, nedoločljivega,
pritrjenega v meglo, ki se vleče med listi časa, ki še
pride ... nad gozdom na robu mesta, ko se večeri in
diši po snegu in je hladno in je luč, ki mi sveti, da se
ne spotaknem ob korenine, ki prebadajo peščeno stezo
pred kratkim še negovanega parka ... In je luč — luč s
ceste spodaj, kjer se gosti promet, ker se vračajo
domov, na večerjo in prižigajo žarnice v hišah za zastr-
timi okni, in če se odprejo vhodna vrata, požene na
pločnik Jezik rumenkaste svetlobe, ki se v trenutku spet
zapre vase, ko se glasovi umaknejo cesti in Izginejo v
hiše, med vonje po hrani, cigaretah in posteljnini. Vem,
da to je v meni, telo mi daje jamstvo meje, lesenega,
lakiranega roba, konca, čeprav še vedno stojim, raz-
širjenih rok in z glavo, upognjeno nazaj, da lovim zrak,
sredi ploskev, premikajočih se zrcal možnosti. Dobro ...
vem, da Je meja, vem, da je konec — pa kaj?! Prav nič
drugače se ne gibljem, besede so iste ... In nič več. Ti-
sto končno in nepreklicno, razpadajoče je jaz, je moje
telo, je stroj, ki je, pa vendar že od vsega začetka in vse
bolj tudi že več ni. Nič! Sem. Sem jaz in hkrati in vse
močneje sem nič. Sem in vem, da ne bom in hkrati že
zdaj Jaz-sem nosim pogoj, da izginem. Nobene razsve-
tlitve, nobene podobe ne izkliče spoznanje, srečanje s
koncem (za nemir je prezgodaj). Ker nič Je, in drugega
kot to, kar Je, niti ne more biti — tako kot to, kar je (vsi
in vse okrog mene). Je in hkrati, ampak to enkrat
kasneje, že več ni. Tako. Vse Je samo to. Zbudijo se
podobe. Zaskeli me ves trebuh in bedra, vse, kar Je
okoli spola in spol je vse trši. IHitro in nestrpno slačim
žensko, ja, skoraj konkretno žensko in sebe, se je doti-
kam, s prsti, z usti, s celim telesom, Jo ližem, grizem,
l30žam in ležem nanjo, z vso svojo težo, da Jo čutim, da
vem, da je, da ni utvara, slika, zrak, ampak ima tudi
ona svojo težo, toploto, znoj, kožo, ki Jo loči od drugih
predmetov okoli mene, ki sem nenadoma vse, soba in
hiša in mesto, radijski signal, ampak hkrati ta, ki vta-
kne svoj trdi in nezadržni valj — spol, ki hoče še in še
in še rasti in trdeti, da je svet, ki ima v sebi stroje in
trave in elektriko in morje, meglenosti slik, ki prihajajo
iz glave, ampak hkrati ta, ki se vdene v njeno kožno,
elastično in vlažno votlino, v nič, ki je v njej, ki je del
nje, ki je ona, ona, ki živi in je prostor, kot sem Jaz
prostor in sva snov, ki živi, ki zdaj, prav zdaj fuka in bo
neki sok, neka snov prav kmalu, prav zdaj vzkipela In
butnila ven, vanjo, v njeno razdraženo, žarečo notranjo
steno, sva živa, premikajoča se snov, prilepljena z zno-
jem, kot kožna magneta, ki bosta potem govorila in ka-
dila in pila in Jedla in šla ven in se vrnila in lagala
in se smejala in se sovražila in se ubijala in se ljubi-
la in zapirala vsak svoje veke, ki izkličejo
slike..................... obzidje na vrhu hriba in spodaj
luka z bleščeče belo in modro lakiranimi Jadrnicami in z
zaboji za ribe na sprhnelih, ukrivljenih ribiških barka-
čah, s soncem, ki se ulovi v nagubani trak zalivskega
toka in blešči, kot da Je udarilo ob zrcala in Je morje
eno samo steklo, gladko in trdno, da dve telesi skočita
navzdol in ujameta v hrbet, ki Je nenadoma Jadro, veter,
in zdrsita mimo pomola ven, se ogneta ladji, ki je
zasidrana zunaj, naredita dva, tri kroge in se vsa žejna in
78
zadovoljna vrneta, splezata na kopno, se grejeta, pljeta
vino in pri sosednji mizi, na vrtu pred gostilno, igrajo
že celo popoldne, že nekaj dni in noči, že odkar stoji
mesto in odkar hodijo z barkami vleč ribe na kopno,
igrajo že večnost trajajočo partijo briškola. Slišati je
smeh, šale, vonjati je kiselkast vonj po vinu in po že
preperelih sodih, videti je skoraj nage ženske, ki jim
pod pisanimi prtički poskakujejo trde in prožne prsi in
se gibljejo, živijo bedra in trebuhi. In se ujamejo rute In
lasje v nenaden sunek vetra in zakrijejo obraze, ljubke
in zvite, da se ti od lepote in vročine in slasti, ki bode
navzdol, med noge, dela tema in samo zapreš oči in
sitsneš sapo skozi grlo, da je slišati kratke, v vse
gostejši zrak vržene, vrezane krike. Ja ... v vsej tej
neurejenosti in koži čutiti, biti, v koži, lok življenja:
vulkan in ne red, ker red je smrt in ker itak je v vsakem
življenju že nekaj smrti in je, in živi sredi življenja, ne da
bi jo klical, mimo volje, ki naj brizga svoje sile drugam.
Ne pa vanjo. Ooo podobe:
Ne spominjam se točno, koliko nas je bilo v heli-
kopterju: šest, deset, morda dvajset — sedel sem na-
mreč spredaj, tik ob pilotu in še dveh kolegih; v steni
tik za hrbtom so tičala ovalna vrata, ki so vodila v pro-
stor za potnike, od koder je bilo slišati smeh in razgra-
janje. Leteli smo dovolj visoko, da smo imeli pregled
nad celo pokrajino. Dan je bil jasen in šele daleč pred
nami so siveli prvi kumulusi. Sledili smo reki. Na naši
levi se je Se vedno kovinsko bleščalo morje z ogromnimi
lesenimi barkami in štirioglatimi bambusovimi jadri, kot
bi bila jadra kitajskih džunk, ob izlivu tako široka in
zamočvirjena delta pa se je ožila in ravnina je postajala
vse bolj podobna klinu, ki na robovih prehaja v gričevje.
Izginili so zaselki, izginile ceste in železnice — izginilo
je vse, kar nam je dajalo občutek varnosti, domačnosti
in reda — človeka ali vsaj nam enakega človeka ... za-
čelo se je tisto, kar je drugo, drugačno, tuje, morda
celo nevarno ... no, dokler smo sedeli v udobnih, po
telesu umerjenih foteljih, obdani z enoličnim in varnim
ropotom motorja in helikopterjevih vetrnic, res nismo
imeli niti najmanjšega razloga za vznemirjenost. Pa
vendar ... kopaste gore, še najbolj podobne razvlečenim
sladolednim kupam so bile popolnoma, popolnoma
preraščene, stotine in stotine kilometrov naokrog ni bilo
ene same jase, ene same skale, ničesar razen zelene
nepropustnosti gozdov, ki je na mestih požirala reko ...
zeleno zeleno zeleno, ki ni bilo ne gozd ne zemlja ne
stvarnost, snov, ampak ena sama neizmerna zastra-
šujoča zelenost... sluzno vlažna in zatohla zeienost
kože zemlje in možganov in oči in potovanja in mojih
sopotnikov, ki so se raztopili v ovijalke In praprot. To je
torej Bolivija, to je torej naš izlet, sem si mislil in
živčno brskal po žepih za cigaretami. Ne kadit, se je
zadri pilot — hočeš, da nas požre džungla!!! Zbegala
me je pilotova razdraženost. Strah? Saj to je ja čisto
nedolžen, čisto rutinski polet, izlet, ekskurzija. Ne?
Ne?? Pozorneje sem si ogledal sopotnika: oba negibna,
kot otrpla sta strmela nekam ven, skozi vetrobran,
ampak pogleda se nista nikamor upirala, ničemur nista
sledila. Sem se premalo prepustil logiki, nenapisanim,
vendar vsem že vnaprej znanim, prav v kožo vrezanim
pravilom potovanja? Motorji za moje uho delajo nor-
malno, lučke na armaturni plošči gorijo tako kot že od
vsega začetka, noben vzvod, nobeno krmilo se ni zatak-
nilo. Oni zadaj, v kabini za potnike, še vedno zelo
pomirjujoče razgrajajo. El comunicado al equipo de
ocho seis tres ... está prohibido pasar ... está
prohibido pasar ... está prohibido pasar. Pilot je zgrabil
za mikrofonček, pritrjen na čelado, in tulil — ko-or-
di-na-te, sporoči ko-or-di-na-te ... Nič. V radiu nI niti
škrtnilo. Pilot je poskusil še enkrat. In še enkrat. Nič. V
riti smo, sem si mislil. Pa ne! Pilot je z mirno, že toli-
kokrat preizkušeno kretnjo izključil radio, se udobneje,
s celim hrbtom namestil na pilotskem sedežu, malo
popravil smer in leteli smo naprej, kot da se ni zgodilo
nič nič nič. In tako uro, dve, pod nami kopasti vrhovi in
na enak način vdrte doline, še vedno, ne, vse bolj zele-
ne, reka, ki jo je vse težje razločiti, oblaki, ki so vse
bliže, vse gostejši, vse bolj temni, mokri. PIČKA, je
naenkrat zarjul pilot, da je od krika zaripel. ZGUBILI
SMO SE. In čez čas: Konc je, fantje. In so mi resnično
vstali lasje in mi je hrbet oblilo nekaj mrzlega in me je
stisnilo v želodcu in sem kar lezel in lezel vase in če ne
bi bil privezan, sem imel občutek, da bi me kar zmanj-
kalo, da bi se stopil, kot iz snega. Edino, kar mi je
dajalo vedeti, v koži vedeti, da sem, je bil pas, s kate-
rim sem bil pripet na sedež, gladek najlonski pas, pri-
čvrščen na steno in v pod kabine z debelimi plastičnimi
sponkami, izpod katerih so štrlele kovinske zanke.
Ogledoval sem si ga, pas, kot bi bila edina stvar na
svetu — ne, vse drugo je izginilo, vse, razen najlonskih
niti, ki se pletejo v vozle in ti vozli v še večje vozle, ki
se potem vlečejo v plast, ta plast pa je z drugačnim, še
zgoščenejšim pletenjem zvezana s spodnjo plastjo
najlonskega traku in tako v šest ali osem plasti. In
potem nisem vedel, ali je pri sponki zvarjen ali spleten,
ker če je zvarjen, morda slabo zvarjen, je več možnosti,
da se pri močnem sunku zvar odlomi, mogoče pa ne,
ker bi pletenje druge, zavihane strani traku utegnilo ple-
tež zrahljati in bi bila odpornost manjša... ali pa ne,
ker ... izgubil sem se v gozdu odpirajočih se hipotez, ki
bi se morale razvijati tako, da bi se med sabo zvezno
primerjale in se potrjevale In Izpeljevale v višjeredne
hipoteze, vendar se je slika, miselna slika dokazovanja
in zanikanja sproti mlinčila v kašo, v zmedo, v mlakužo
polomljenih logičnih nastavkov, polizrisanih z t>elo ski-
cirno črto v podobo, kamor je potem vdrla barva In
slutenje snovnosti, da je misel zgubila svojo logično
preglednost, črno, drsno polje v butanje slik, spomina,
in je barvni, snovni prostor v glavi preskočil v neonsko
t>elo žarenje, ki je bilo prostor vrhovnega, končnega,
zadnjega nekontroliranega dogajanja utripa, vsega, tudi
celega mojega telesa, ki ga sploh nI bilo, v zavesti, kot
tam, v teh ostrih, kot nož ostrih lisah neonske luči,
neonske luči — popolnega zlitja, zlepljenostl v kepo, ki
je zadnja, skrajna zgostitev vsega — snovi, volje, za-
vesti v točko, v vse-prostor, ki je samo to, ki je vse-
79
to ... popolna Izpraznjenost, zaključenost in Izhodišče,
prostor, ne, stanje začetka in stanje konca, edina opor-
na točka—snov v votlosti, v cevi, kl poči In robov ni, v
črnem prostorske votlosti, edina oporna točka, ki nI
oporna točka, edina zanesljivost, kl ni zanesljivost, ker
ne sloni na ničemer, nikjer, ampak preprosto je tu,
ampak ni predmet, ne da se prijeti, spati v krogli žgoče
beline, ne, to je plin, ne, to je gib, kroženje ničesar, ki
je nekaj, edina zanesljivost, ki je nič—vse, kl je
vse—nič. Pogled, volja po tipanju je šla še globlje, še
bolj izpraznjeno v Izpraznjevanje, v intenziviranje ne-
česa, ki sploh ni — ja, niča, ki je, da je ostala samo
volja, vsa prazna in je odznotraj butala v lobanjo, da je
hotelo raznesti čelo, ampak ni prišla, volja, nikamor, le
globlje in globlje in globlje v Istem, vedno drugačnem
istem istem istem ... tega prodiranja, tega letenja, te
hitrosti, hitrosti, ki ni, se nI dalo ustaviti, se ni dalo
reči STOP, postaviti zaporo, jasno — vse betonske
zapore, vse rdeče-bele zapornice je odpihnilo, da so
odplavale in ostale zadaj, tonil sem in plaval ven, hkra-
tno, ne, še to ne, ampak naprej naprej naprej nikamor v
zgoščevanju, vserazširjajoči se preji črnine, votlosti,
podrgnil sem se po čelu, podrgnil sem čelo, stisnil sem
pest in sem pritiskal na čelo, da je vdrl hlad noter, da
je vdrla pest noter, da je vdrl rokav puloverja noter, da
je vdrla kabina noter, da je vdrlo zelenje gozda gozda
gozda in reke reke reke pod nami noter, da so vdrle
roke pilota noter, da sta vdrla obraza sopotnikov noter,
da sem se vzravnal in pogledal okoli in se zagledal v
pilota, kl je mirno, zadovoljno pilotiral in si nekaj
žvižgal, se zaljubil v njegovo roko, ki se skoraj ni doti-
kala krmila, se zaljubil v krmilo, še enkrat pogledal
kolega in opazil, da se je eden sklonil naprej in je drugI
pokimal in se še udobneje zleknil po sedežu, opazil, da
je vse mirno, normalno, da mogoče panike sploh nI
bilo, da se mi je samo zdelo, da je pilot bledél in kričal,
fantje, odjebali smo, da gre vse, kot je treba, še več, da
je izlet nad vsemi pričakovanji in da so fantje zadaj že
krepko pijani... še več, mogoče pa sploh nisem na
izletu nekje nad bolivijskim klorofilom, ampak sedim v
svoji sobi v Ljubljani, se iz helikopterja počasi vračam
vase in opazim potipkana lista in prsta, ki divje tolčeta
po pisalnem stroju in je zunaj mraz, kakšnih minus
osem in je ena po polnoči, petek. O ne, sem si takrat
rekel, se oprl ob polico pod zaobljenim vetrobranom, si
ogledoval ogromen brisalec, ki se bo moral kmalu
vključiti, ker smo skoraj že prebili prve nežnejše oblake
in bomo kmalu v jedru vlage, kl bo gozd spodaj
prebodla in ukrivila pod težo hitrih in gostih igel vode,
ne, sem si takrat rekel — tako daleč, da grem iz sebe v
drug prostor in v drugega sebe, ne smem, da grem iz
set)e v drug prostor in v drugega sebe, ne smem,
nima smisla ... Ostanem TU in ZDAJ, v tej tesni, po
t»encinu smrdeči kabini, kakšnih tisoč metrov
nad verjetno kašasto, zamočvirjeno, malarično reko,
s svojima kolegoma in pilotom, ki molčijo in si
vsak nekaj brunda in z zapito kompanijo zadaj, za
steno, TU in ZDAJ, kar pomeni, da bomo najkasneje
čez minuto sredi nevihtnega oblaka, ki se mu pilot bliža
z vsem svojim srcem, z vsemi svojimi jajci, kot da bi
šlo za najboljšo, za najstrašnejšo fukačo vseh časov, in
je ves naježen od pričakovanja ... užitka ... res, nisem
še videl tako totalno, totalno zrajcanega človeka. Vklju-
čili so se brisalci. Prišlo je do prvega sunka, takega, da
nam je vzelo sapo in bi nas sploščilo na rašpijasti
pločevini stropa, če ne bi bili privezani. Pilot se je zare-
žal in zatulil na vse grlo, kot kavboj, ki ga meče s
podivjanega konja JUUuuu-uUUU-uuU. Potem se je šele
začelo. Vsebino pljuč, glave in stopal je zmastil in
spodrinil svinčeni tovor želodca, kot vztrajnik ga je me-
talo gor in dol po telesu, po kabini, bil sem prepri-
čan, da se bo vse v meni raztrgalo, da bo koža počila in
se bo vse zdruzasto izlilo iz mene, da bojo pokonci v
sedežu le še kosti, moje ogrodje! In sem začel tuliti še
jaz, da premagam želodec, da pozabim na pokanje, da
ga prekričim, in smo rjoveli, vse bolj iz užitka do kriča-
nja in do rukanja podivjanih mas oblakov, iz užitka do
tako norega, brezmejno nesmiselnega užitka ... Ja,
noro, no-ro, to naše letenje In premetavanje po smrdeči
kovinski škatli, s kašljajočimi motorji in propelerji, kl
so rezali rezali rezali vodo In zrak in izgubljali višino in
jo spet naskočili, no-ro, s tem pokozlanim prostorom in
rjovenjem in režanjem, da so bila vsa zobovja zunaj in
se je videlo vse do goltanca In so nebo parale strele In
smo se še bolj režali In vsaka nova strela, vsak nov
sunek je bil še bolj oster, še bolj ... ooo nori, divji kro-
hot vode, elektrike, letenja ... In ko že nismo mogli več,
ko bi nam, če bi trajalo samo še sekundo, samo še pol
sekunde, od smeha razneslo želodce in srca, te naše
zmešane pumpe, in ko smo dosegli tisto skrajno skraj-
no skrajno mejo, ko je bolj neumna, bolj smešna samo
še smrt, to, da se stegneš, da crkneš, je bilo tudi obla-
kov konec, ja, naenkrat jih je bilo konec in vdrla je luč
in jasnina jasnina jasnina, neotipljiva, prozorna, brez-
barvno modra jasnina jasnina jasnina. Luč. IHelikopter
je žametno drsel skozi blazino zraka, kot jadrnica, kot
puh v rahli, komaj, komaj vidni sapi. Spustili smo se
niže! Gorovja so predrla gozd, da je ostal spodaj kot
prstan, in dobila zot« — skale, vse bele, krhke in
apnene, bile so planote, prostrane, posute s travo, s
kočami, s kresovi in govedom, bile so strmine In lame,
ki so se pasle bok ob bok z ovcami in gamsi, ki so jih
gledali navzdol, z najožjih, z najbolj lomljivih polic, in
so preskakovali prepade in se skrili v gore, ko jih je
dosegel ropot naših motorjev in je naša senca lizal-
skale in so gamsi bežali hitreje in se skrili še globlje,
tako daleč in tako globoko v jedro gore, da jih nikoli,
nikoli ne doseže senca našega umetnega kačjega
pastirja. Ooo gamsi, ljube, lepe živali! Orel, kl je nosil
jagnje, se je ustrašil in počenil na rob, skoraj pred nos
pobesnelim pastirjem. Še više je bil sneg in ko smo se
skoraj dotaknili vznožja vrha, je zvok sprožil plaz — ooo
valil se je kot vata In kot prah proti dolini. Ko smo
preleteli najvišji vrh, sta nasproti prijadrala kondor in
orel z ogoljenim vratom. Morala sta biti vajena hrešče-
čih kovinskih bratov, da se nista splašila, ampak se
80
samo zamajala, togih kril, enkrat levo, enkrat desno,
kot bi hotela pozdraviti in sporočiti, da se vidimo v
kantini. Še en rob in naenkrat spodaj, daleč daleč daleč
spodaj ocean. Nisem mogel verjeti, da smo v teh nekaj
ušivih urah preleteli ceiino. CELINO!!! S helikopterjem
v nekaj urah preleteli celino!!! Čisto mogoče je, da se
motim, da je pilot izbral najkrajšo, ampak zares naj-
krajšo pot, nekaj sto ali tisoč kilometrov, ne več, ali pa,
da je to isto morje kot tisto, kjer smo vstopili.
Dvomim ... ali pa. Mogoče pa sploh nismo leteli nad
Bolivijo, ampak smo kje doma, v Evropi, morda kje
niže, proti Perzijskem zalivu, kaj vem!
Tudi prtljago smo že vso znosili ven, pa je glavni
propeler še kar žvižgal. Na jaso je pripeljal avtobus ...
vsak milimeter pločevine je bil okrašen z drobnimi,
komaj razločnimi ornamenti. Šofer olivno rjave polti je
bil videti grob in nasilen. Gosti, skoraj jekleno trdi brki
so nevarno zatrzali, ko je zahteval alkohola. Dali smo
mu, jasno. Možak je bil visok in zamaščen. Oči so ble-
ščale požrešnost črev in jajc. V trenutku nam je bilo ja-
sno, da če bi potovala z nami ženska, bi imeli proble-
me. Možak je vsakega posebej zgrabil za roko, stopil je
čisto blizu, ves slinast od prijaznosti je prav iz dna
črev, skozi vso čebulo in špirit, bruhal svoj welcome
welcome. Klopi so bile brez prehoda postavljene po celi
širini abtobusa, da smo morali preskakovati železne
okvirje in smo metali nahrbtnike kot vedra ob požaru.
Vprašali smo pilota, če se ne boji, da bi ukradli
helikopter, ko ga je pustil kar tako. Sem zaklenil, je
priprl oči in pihnil. Vozili smo nad prepadi. Hitro! Ne-
verjetno hitro!! Kolesa bolj v zraku kot na tleh. In
tolkla so zdaj ob skalo, zdaj ob kamnite robnike. Metalo
nas je kot žogice v fliperju. Bledi bledi bledi — tudi
pilot. Še nikoli nisem doživel takšnega kolektivnega
strahu. In solidarnosti. V pričakovanju karambola. Šofer
je rjovel neko ogabno sladko nemško popevko.
Kar naenkrat, ne da bi vedeli, kako, se je spet začel
gozd in ceste je bilo konec. Hudournik jo je odnesel, se
je režal šofer. Po ozki in krhki in prašni polici smo
prilezli na drugo stran, na travnato gozdno stezo, kjer
so nas čakale vprege. Ljudje (tudi ženske in otroci so
bili zraven, kar nas je presenetilo), drugačni od šoferja
— manjši, svetlejše polti in prijaznejši. Nežni. Pohlevni.
Kot ogromni sivkasti bivoli, ki so vlekli kratke vozove z
enim samim parom koles. To je pekel to je pekel to je
pekel sem kriknil, ko se me je dotaknil otrok, ves v kra-
stah, ves v gnoju, z odpadajočim mesom na licih. Tri
sem si roke ob hlače, jih polival s špiritom, pol stekle-
nice sem zlil po obrazu, ker sem se prej dotaknil ust.
To je pekel to je pekel to je pekel!!! sem tolkel okrog
sebe in skušal zbežati nazaj, na prašno, vendar z vro-
čino razkuženo cesto. Zgrabili so me in pilot mi je tako
primazal, da bi me skoraj zmanjkalo. To je pekel to je
pekel to je pekel sem šepetal, sem nihal z glavo sem in
tja. Domačini so gledali v tla. Bolezen je bila del njiho-
ve krivde, krivde, da so takšni, podhranjeni in brez volje
do drugačnega (boljšega?), pasivni; krivde, da sploh so.
Žal mi je bilo. A ni bilo kaj. Opravičilo bi bilo obtožba.
Kot jekleno žareč, koničast dež. Kazen. Vi ste čuteči,
nežni, nežni ljudje, sem šepetal, sebi. Krenili smo.
Počasi. Leno. Skoraj se nismo premikali. Postali smo
gozd. Postali smo vlaga. In oddaljeni kriki. Opic. Pti-
čev. Postal sem izrezljano kolo voza. In bivoljl drek. In
bivolji možgani, ki so mirno, in še enkrat, in še enkrat
mirno žvečili sok hrane in hoje, kajti hrane je bilo v teh
krajih dovolj, zanje. Ustavili smo se. Domačini so jedli.
Pest moke, pomešane z motno, rjavkasto vodo. Čebula
ali strahotno pekoča paprika, ki daje občutek sitosti.
Smejali so se tiho in boječe, ko smo jim ponujali čoko-
lado. Od nas niso hoteli ničesar. Res ničesar. Morda,
na koncu poti, nekaj denarja. Morali smo pri lesti že
zelo visoko, kajti gozd je prešel v iglavce in zrak je
postajal vse redkejši. Da smo dihali hitro In nas je stis-
kala tesnoba. Ker so bila pljuča, ker je bilo telo vse bolj
prazno. Vse bolj temno. Vse bolj smrtno, končno. Vse
bolj kopneče. Vse bolj véllki, končni, večni nič. Nekje
daleč spredaj je vznikalo In ugašalo globoko, basovsko
trobljenje. Prihaja iz ljudi ali iz neskončnosti, iz temne,
snovno obsijane luči, poglabljajoče se krožnice neba
bitja niča? Vsega? Telesa, kože predstave, drsenja ...
brezzvočja ... vsezvena ...? Kamnito skladovje hiš,
vzniklih iz istoobličnosti skal — gorovja, gozda spodaj,
odkoder smo se vzpenjali, preleta neba, zraka. Misli.
Nekega drugega, resničnejšega, vidnejšega bitja. Kole-
sa vozov in kopita in koraki so votlo rožljali po kamnitih
kockah ceste, ki je peljala v mesto. Zgoraj In spodaj so
na skalah bleščali metri in metri platna. Še mokrega, še
prosojnega papirja. Prestopili smo obok lesenih, s
popisanimi trakovi pokritih, iz ničesar dvigajočih se
mestnih vrat. Ulica se je prevesila navzdol — hiše:
kockaste, vstavljene ena nad drugo in ena v drugo.
Mala, z modro tkanino zavešena okna. Nekaj sivih, v
pasu preščipnjenih psov je preteklo cesto niže.
Nikogar ni bilo ... pač — iz popolnoma okroglega
stolpa, z okni v dveh nadstropjih, iz stolpa, ki se je
moral vsaditi iz neba v to drugačnost, iz stolpa — iz
logike in razuma, je stopil visok, koščen Evropejec. Ob-
stal sem. Prepričan, da sem tega moža že nekje srečal.
Da ml je znan. Visoko in plešasto čelo, plešasto skoraj
do tilnika in od uhljev navzdol razmršeni siveči kodrasti
in dolgi lasje, nekoliko sivkasta koža in dolga valovita
brada, ogromen koščen, skoraj orlovski nos, čisto
krogli, globoko v čelo potisnjeni pametni, hudomušni
očesi ... ta prijazen, prijateljski ... na svoj način lep
obraz ... mi je znan ... Znan. Najina pogleda sta se uje-
la. In zažarela. In sva se nasmehnila. In se začela sme-
jati. In se začela zvijati in se tolči po kolenih. In se za-
čela krohotati, tuliti. In sva se pognala v objem. In sva
se odpahnila in gledala. In se gledala. Kaj pa »j^tukaj!
sva zatulila hkrati. Se spomniš, sem rekel, ko si ml
pripovedoval, sem rekel, da so te prijatelji peljali na nek
židovski pogreb, nekje v New Yorku, sem rekel. In so
te vsi spoštljivo gledali, sem rekel, češ, pomemben
mož, sem rekel, in si bil najbolj židovski od Židov, sem
rekel ... Ja, ja, je rekel, pa sploh nisem Žid, je rekel in
sva se režala In se boksala. Stopil je v stolp In privlekel
dva mrežasta klobuka in rokavice.
81
Mučno kósanje telesa besed, ki se zapre vase. In
molči. In ne gre vame. In je tam, pa ga vendar ni. NI.
Kósanje, kjer je kri, kjer se odpre koža. Pomena. Glave.
Gibanja črk sredi papirne beline. Ko je hitrost, ko je
strah pred tem, da ne izgine, edina, edina ravnina.
Edino zares. Ne, nisem bog, ustvarjajoči, izklicujoči
bog za strojem. Stroj sem, ki kliče boga, ki je zunaj. Ko
vem, da je zunaj. Ko vem, da JE JE JE JE. Pa ne bog.
Ampak pomen, beseda. Polno. Perché fare un'opera
(un'opera d'arte), se si può soltanto sognarla? je rekel
Pier Paolo.
Vse okrog mene je, smrt. Vsaka beseda je plašč
smrti. Kot da je edini dogodek življenja, edini pravi
dogodek, smrt. Kot da je edino, kar je vredno, smrt.
Kot da v življenju ničesar, ničesar ni razen smrti. Ko pa
je živeti biti. In zakaj potem biti za ne-bitil! Ker ... treba
je živeti živeti živeti živeti!!! In misliti v: živeti živeti
živeti, ja, živeti! ! !
O neskončna, nedokončana samota, ki si v meni!!!
Kamen, ki ga mečem vate, v razpoko iz apnenca, in se
odbijaš od skal in zveniš ob zidanih stenah vodnjaka. O
samota, blaga in kruta, maternica. Seme, plod vsega! O
koža, spol klica!! Žarenje hotenja!!!
Povedal je, da se je po tistem intervjuju in prega-
njanju, obsodbah, grožnjah, ki so sledile, pred tremi ali
štirimi leti, dokončno umaknil. Da je spoznal blago-
dejnost brezinteresnosti. In da je, po drugi strani, od-
kril, da pač tam ni bil več prostor NJEGOVEGA delo-
vanja. Da naj drugi, če hočejo, padejo v finto, tisti, ki
so še sveži, novi, ker prav padanje v finto, odkrito in
zavestno, je lahko še edini smisel, delovanje, ki
OBJEKTIVNO pelje v razkritje in realizacijo tistega,
česar še ni. Česar sicer ne bi bilo nikoli. Da pa je njega
članek in vse, kar je sledilo, dotolklo — in še sreča, ker
je njegov čas pač minil. Da je pač s svojimi lunatičnimi,
ampak za tisti prejšnji čas potrebnimi projekti, prepro-
sto ODJEBAL. Fucked off. Da se je odselil. Da je pu-
stil vse k vragu, pa ne iz jeze, ampak iz globoke, teme-
ljite spoznave svojega dela in svojega trenutka. Globoko
pomirjen s sabo, vesel, ta je toliko, toliko pustil za
sabo, toliko že narejenega (kar krivično, ne, tako čudno
se mi zdi, da ni ostalo toliko storjenega dela koga dru-
gega, sposobnejšega, bistrejšega, je govoril, zmajeval z
glavo in se smehljal), vesel, da gre v drugo, v novo!
Odšel je, se naselil v teh iz besede izsanjanih hribih, si
postavil stolp (kar pri nas ne bi bilo mogoče, saj ne
prenese različnosti, pa vendar rase iz mita popolne
novosti, torej iz že vnaprejšnje nezadostnosti, iz reke, ki
ni), si postavil čebeljnjak in kozjo stajo. Razvija pose-
bno vrsto gomoljev, škrobnatih in vitaminskih, skoraj
samoohranjujočih se. Cvetijo.
Odprl je loputo panja, da se je izziatilo satovje.
Vem, se je nasmehnil, da mi bo kmalu, prav kmalu
odpovedalo srce. Naučil sem se prisluškovati telesu. In
vem. Morda bi se prej, ko sem se gibal med maso
nerazpoznatnega mesa, v mestu, ustrašil. Mislil sem,
takrat, da je umreti krivično, da je črnina, luknja, ki
sicer je, pa ne zame, ker da v tem neznanem ni mene.
ki moram graditi in živeti. Pa je takrat, ko poslušaš
telo, vse tako jasno, tako čisto, tako drugačno ! Tako
daleč od ... sleherne apriorne smiselnosti ... od poslan-
stev ... in od pojmov ... Poleg tega smo ... živeli v
času, ko smo mislili, da je vse možno, da se vse dà.
Ja, da se vse dà. Vsaka ulica, vsak kamen, vsak obraz
je klical po novem, vse je žarelo od možnosti, od VSE-
GA, ki nas je klicalo vase, naše mesto je bilo tam,
vmes, v iz-govoru, v govoru vsega. Njegove besede so
me spomnile na sneženje. Na ulico, ko se zjutraj
zbudiš in je vse vse vse belo. Na slepečo obljubo mra-
za, na belo belo belo zastiranje zvoka. Ni bilo važno,
kako, je rekel, ampak kaj, ampak kaj, ampak kaj, je
bobnelo, se je vilo med kamnite stene mojega, v hod-
nike, v tišino, vase odprtega sluha. No, in v približno
takem vzdušju se je začel boj z monopoli. Na začetku
so bili mlini na veter le ena od tolikih stvari, ki smo jih
načrtovali. Nič odločilnega, ena sama radost nad pra-
kso, nad zavestjo, da je vse možno. Le jasno je treba
hoteti, spoznavati dano in še vedno in še jasneje hoteti.
In uresničevati, hitro, sigurno, premišljeno. Potem se je
stvar zapletla. Ljudje monopola so imeli finte, mi proti-
predloge, ne na nivoju fint, ampak na nivoju danosti.
Prakse. Ja, mogoče smo premalo vedeli, da so finte In
praksa eno. Da je tudi finta praksa in da je tudi praksa
finta. Da je eno vdeto v drugo, in ne le vsebina na eni
in embalaža na drugi strani. Ločeno. Čeprav je prav
mišljenje enosti način mišljenja ljudi monopola, na na-
čin ohranjanja sebe kot ljudi monopola. Seveda gre pri
tem le za varianto enosti. Za monopolno varianto
monopola. Mogoče se spomniš, da smo hoteli na ti-
stem močno vetrovnem kraju postaviti mrežo mlinov na
veter, da bi lahko vsaka družina ali nekaj družin skupaj
imelo lastno elektrarno. Tako bi izkoristili veter, ki je
itak zastonj, pocenili elektriko, decentralizirala bi se
predvsem industrija, več prostega časa ... no, in tako
naprej. Jasno, da to monopolistom, biznisarjem s
človekovim delom, končno, z njegovim življenjem, ni
bilo prav. Jasno, da se vsak monopol krepi — in se
brani. Ideja z mlini na veter je propadla, za njo počasi
še vse druge, mi smo se razkropili in mi še zdaj ni
jasno, če še vedno velja, da je vse možno, vendar zno-
traj principa pravila igre, ali pa tudi mimo principa pra-
vila igre; ali pa, da načelo "vse se dà" ne drži več in da
mogoče sploh nikoli ni veljalo. Takrat se je začelo med
nama, med ženo in mano, krhati, бе zmeraj sva si trdi-
la, da popolnoma, da brezpogojno zaupava drug v
drugega, da si slediva, v sleherni, v sleherni stvari, pa
če gre do konca, da verjameva, da mimo vsega verja-
meva v naju, da sva eno, da sva pripravljena biti vedno
novo, vedno drugačno eno, mimo varnosti, mimo ne-
varno tople varnosti gnezda ... in prav pretirano vzne-
mirjena, ogrožena varnost, gnezdo — red, ki ni prvi, ki
ni važen, ki je bliže smrti in ne življenju ... strah pred
neznanim, pred nepričakovanim, pred ne-načrtom je
predvsem z njene strani nagrizel tako brezpogojno
zatrjevano brezpogojnost ... začela sva dvomiti — v
drugega, vase ... ona ni več mogla biti opora, vrnitev
82
înergije, moči meni — in jaz ne več njej. Vse pogosteje
>va spraševala — kaj je narobe, najino življenje je
jostajalo strah pred tem, da bo nekaj narobe in posto-
3oma, da sploh kaj bo, najino skupno življenje je
jostajalo strah pred skupnim, strah pred vsem skup-
lim, strah pred drugim in potem strah pred samim
iabo, pred tem, da si strah sploh upava zaznati, v sebi.
/edela sva, da je konec, in nisva hotela vedeti. Bilo je
^učno. Vsaka beseda je postajala nekaj drugega, vsak
jib je bil ne tisti gib, ampak je v očeh drugega postajal
simbol za nekaj neizraženega, torej neprijetnega, zlob-
lega. Postajalo je nevzdržno. In sva vseeno vztrajala,
čakala sva na nekaj, na nek dogodek, ki bo odzunaj,
(ar sam od sebe, po božje uredil najino situacijo, da bo
laenkrat, v sekundi vse, kot je bilo prej, v neki, takrat
ie megleni, nedoločljivi preteklosti. Možnost skupnega
e izgubljala konkretno vsebino, obliko, običajnost in se
zsanjala v idealiteto. Ponovno, kot nekoč davno prej, je
nekje v glavi zabrnel uničujoči, strupeni lik Dantejeve
Beatrice. Proti vsakemu poskusu upora proti samemu
sebi. In ker sem vse vztrajneje vedel, da je Beatrice
strup, fikcija, NIČ, sem izsanjano, vame abortirano me-
glico parodiral. Postajal sem si neznosen — jaz, vse.
Dna in jaz njej, vsem, samemu sebi ... vse manj
asno... noro... Prišlo je še do povoda za ločitev...
nekaj neumnega ... noč, ki sem jo preživel z drugo žen-
sko ... in potem je bilo konec. Dolgo se nisem zna-
lel ... nekako nisem več vedel zase ... Odpotovati je
Dilo takrat še najbolj pametno. Vzeli so me na majhen
Dotniški reaktivec. Z jahto smo pluli po nekih rekah,
Jokler se ni pokvaril motor in smo hodili. In so nas
jomačini vozili v kanujih iz drevesnega lubja. In so
3obegnili. In so pobegnili tovariši. In sem ostal sam.
Brez hrane. Bolan.
Spomnim se, da so me položili v cvet, v naguban
azporek orhideje in me dolgo dolgo nosili. Vem, da je
Dadal sneg — cvetni sneg in da so me vlekli z vrvmi
Dreko kanalov in prepadov. Spominjam se nečesa sive-
ga — mehko, žametno sivega, neba, ki me je nežno,
/arno jemalo v svojo vato, v svojo nedoločljivost, v
Drezprostor. Ko so me položili v rdeče-modro polo-
Sčeno, bleščečo dvorano, sem še vedno bledel — v ne-
(aj dneh sem strahotno shujšal; občutek breztelesnosti,
Drezorganskosti; negotovost, slast, ki vre iz budne
lerazmejenosti izsanjane snovi glave in neke nejasne
lebdijivosti prostora, kjer sem jaz, kjer je moje odsotno,
Dvateno telo. Ni bilo več mene in ni bilo več zunanjega,
dejanskega, oprijemljivega, trdnega — ker vse, vse je
bilo le še: ne-jaz, želatinasto utripanje tipnega vida.
Brezčasno, neprostorsko brzenje. Tok. Vlažna in topla
leditev. Mislim, da so me slekli in me božali po kurcu.
Da si je neka mogočna, črnolasa ženska odpela zlato
zaponko in je rdeča tunika zdrsela s telesa. Da je sedla
name in sovražno ... In presenečeno sopla. Da so kosti
medenice boleče rezale vame. Da kar ni hotela z mene,
čeprav sem končal. In da je lovila moj sok, si ga razma-
zala po dlaneh in ga gledala. In nekaj mrmrala. Da je
sedla v oblazinjeni oder v obliki školjke, v obliki vagine
pod školjkast, z ognjem ožarjen medeninast emblem.
Presenetilo me je, da ves ta čas nisem opazil niti enega
samega moškega. Ves čas zdravljenja. Učenja jezika.'
Privajanja na hrano in na drugačen, žametnejši,
logičnejši ritem življenja. Sprva je bilo krasno — kra-
sno, razumeš!! Edini moški v deželi žensk. Svetinja!
Občutek sem imel, da si ženske izbiram — kadar sem
hotel, kakor sem hotel. Vedno nove in vedno drugačne.
Hranile so me, me čuvale, da sem postopoma začenjal
topeti. Neobčutljiv za okolico, seksualni stroj. Počasi
sem le začenjal čutiti, da lebdi nad mano nekakšna
sicer zelo ohlapna, široko zastavljena kontrola — pa
vendar kontrola, razumeš! Neko oko, nekaj, kar kana-
lizira navidez moje lastne odločitve v neko drugo, meni
neznano, preračunljivejšo logiko. Postajal sem pozoren
na skrajno natančno, pedantno lovljenje moje sperme,
na to, da se niti kapljica ni izlila med rjuhe, izginila v
robu steklenega, modro prosojnega paviljona, kjer sem
spal, jedel in fukal, vsem na očeh. Opazil sem, da se v
vsem tem času ni niti ena ženska pojavila dvakrat v
postelji. Da sploh ne vem, kdo, kaj so ženske, s kateri-
mi sem, kaj mislijo, kako živijo. Kaj je z moškimi.
Kmalu se je sum, da sem kontroliran, da sem tu z
nekim posebnim, meni neznanim namenom, da imam
znotraj življenja vseh teh žensk, vseh teh školjk, žen-
skih spolov nad vrati, v emblemih, v zastavi, v obliki
pohištva, stavb, celo znotraj oblike pribora in načina
serviranja hrane neko posebno funkcijo, neki, rekel bi,
ekonomski, ali vsaj obredno-simbolni pomen. Da sem
uporabljan, razumeš, da nisem važen jaz, ampak moja
uporabnost. Če sem se hotel sprehoditi, so me odvlekle
nazaj noter, v moj udoben, a vendar prozoren paviljon in
me vtikale vase, hotel sem si ogledati okolico, oditi na
nekajdnevno potovanje, biti nekaj tednov sam — vse
ostreje, vse nasilneje so zavračale moje predloge. Fukat
fukat fukat fukat ... DOSTI mi je bilo!! Ko so opazile,
da se hočem navezati na katerokoli od njih, so legale
name ledene, nedostopne, zahtevajoče. Prišle so, vča-
sih v skupinah, stale so v vrsti, me grabile med noge,
si ga že vsega mehkega vtikale vase in šle, ne da bi se
ozrle — nič. Fiziologija plojenja. Nisem mogel, nisem
hotel več. Ves sem se ježil od odpora, od gnusa do
lepljivo toplega služenja, do znoja, do vsega, do hrane,
do spanja, do vsega, kar je v zvezi s telesom, do vsega,
kar spominja na telo. Če bi bil kje kak moški, bi ratal
peder, sem še mislil, a kmalu ne več. Gnus gnus gnus.
Gabilo se mi je, dotik stekla, dotik kovine, rastlin me je
spomnil na kožo, vse snovno sem hotel izkozlati, uniči-
ti, zažgati. Izpljuniti sem se hotel, se razsnoviti, izpareti
v čudežno polje najabstraktnejše harmonije števil,
zvoka. Ne biti snov, ampak lebdeči, premikajoči se,
nedoločljivi kot premice, ploskve. Vse to se je seveda
kazalo na moji potenci — na ekonomski upravičenosti
mojega bivanja. Voditeljice — postopoma sem le
razpoznaval hierarhično ureditev te ženske bande — so
me najprej prijazno nagovarjale, naj plodim njihove
državljanke vsaj pol tako uspešno, kot sem jih prej,
potem so mi grozile. Z lakoto. Ena oplojena ženska —
83
en obrok hrane. Nič fukat — nič papat, so kričaie. Da
bi zbežal, ni bilo misliti. Postal sem agresiven, takoj so
se umaknile, me zaklenile, čakale, da obnemorem. Vse
sem poskušal, da se rešim, pa ni šlo. Rapidno sem za-
čel propadati. Tako sem ležal dneve in noči in tedne,
skoraj negiben, opravljal sem tistih nekaj najnujnejših
kretenj, ali še tistih ne, telo je lebdelo na robu preži-
vetja. Iz glave se mi je izbrisalo vse, vse, ničesar ni bilo
—	ne spomina, ne podobe, ne želje. Ne potrebe. Nika-
kršne. Približno sem slutil, da sem, da bivam. A mi je
bilo odveč, ne, vseeno je bilo ali živim ali ne, to je bilo
tako daleč, nekaj tako tujega — živeti. Ne morem se
spomniti, kaj se je takrat nazunaj dogajalo z mano,
kako da me je ta družba žensk sploh ohranila pri življe-
nju. Vsaj zdi se mi, da so nekatere še vedno upale, da
si opomorem, druge so zahtevale smrt, ker da nimam
več pravice do življenja — nekoristen, neuporaben —
torej nepotreben. Spet druge, se mi zdi, ali pa sem to
zvedel kasneje, so zahtevale kastracijo, da bi se moj
preparirani spol vgradil v državni emblem ... no, ne vem
—	na nosilih so me odnesle do prepada, na drugi strani
je drla reka v globino, tega se dobro spominjam. Pele
so in igrale na nekakšne piščali. Voditeljica je z opazno
nejevoljo stopila k meni; jasno je dala čutiti, da tega
raje ne bi, da pa mora zadostiti nekim višjim, tudi njo
določujočim načelom, in me vprašala, kot vprašaš
otroka, kaj je integral: "Kaj je zate mulierizem?! Čeprav
veš, kako nevreden si, da bi izgovoril to svetlo, najči-
stejšo, najlepšo Besedo, Besedo, ki ji je treba brezpo-
gojno, do zadnjih moči služiti, jo ljubiti, za katero je
treba ubijati in biti ubijan, živeti in biti živet. Besedo, ki
je Vse, in mi, ki smo nič: meso, prah, smola; veš, da si
nevreden izgovoriti Besedo, ki navdihuje sleherno dobro
našega bivanja in je zlo dokaz, da v Besedo nisi, nismo
verjeli, jo nosili v mislih, v srcih — dovolim ti, da še
enkrat prisluhneš svojemu srcu in najdeš pravo podobo
mulierizma, ki že od rojstva živi v tebi, a ga je prekrilo
ali zlo ali zmota; dovolim ti, da poveš, kaj je
mulierizem, ker še vedno globoko v srcu upam, da te je
pri grehu, pri neizpolnjevanju dolžnosti vodila zmota ...
Povej — je mulierizem Ingenium muliebre ali mens, to-
rej roža civitatis?" Vse je utihnilo, vsi pogledi so se
obrnili vase in zasvetili v drugačni, vzvišeni luči, roke
so se jim tesno stisnjene ob bok v neki drugi, nezemski
trzavici gibale v obroču vsem znanega znamenja. Pojma
nisem imel, o čem govori. Spomnil sem se kamenjanja
neke deklice, ki je vpila — Verjamem! Verjamem! in je
zbor kamenjajočih ritmično poplesaval in pel: Ni
mulierizma v srcih odpadnic. "Čakamo!" je zasikala
voditeljica, nekaj zelo starih žensk pa je že cepetalo: Ni
mulierizma ... Utrujen sem bil. "Nikoli se nisem učil
latinsko." Voditeljico je obsedel radostni bes. Še enkrat
se je zaničljivo, pomilujoče ozrla proti meni. Ples "ni
mulierizma" že ni bil več zaradi mene, jaz nisem bil več
važen, izpadel sem iz igre, z mano naj bi se pač doga-
jalo tisto, kar zahteva logika višjih, nezemskih načel.
One še izvajalke državnih in kozmičnih načel niso, so
samo sile. Drhtenje v ožilju Besede. Kako čudno
nesmiselna in vendar ubijalska izmišljotina; beseda —
pena. Ženske so se trudile, da bi ne bile več one, da bi
bile nekakšno groteskno poosebljenje načela — in ko
je to šemasto sprenevedanje doseglo višek in so pele:
Ni mulierizma v srcu odpadnika —
zlo in sovraštvo mu temno ukazuje,
zločine, zarote zakrknjeno kuje
in kliče temó, vse Svéto uničuje ...
Naš dan je — o, ubijmo odpadnika!
je voditeljica v sikajočem ritmu nekaj trdo zamrmrala,
dvignila roko, in ženske so me spustile navzdol. Dolgo,
dolgo sem padal. In ko sem le začutil bližanje dna, ko
se je zrak zgostil in postal hladnejši, je od nekod
priplaval ogromen rjavkast balon, da sem mehko padel
na njegov hrapavi vrh, se globoko globoko udri, pripla-
val nazaj, se ujel v nekakšno mrežo, ki me je potem po-
vlekla v pleteno košaro spodaj. Objel me je suh, dolgo-
las in sivobrad starček. Vriskal je od veselja in poska-
koval. Torej takšna je ta smrt, me je prešinilo, na drugi
strani življenja je pravljica, je Kosobrinček! in nisem
mogel verjeti, da tudi po smrti diham, da se čutim, da
mi je dobro. Pa sem te rešil, pa te niso ubile, se je
smehljal Kosobrinček. Torej nisem umrl! Letela sva vse
više in ko se je pojavila pečina z vsemi rdeče oble-
čenimi ženskami, jim je Kosobrinček pokazal klinca —
Evo vam, pičke!!! se je režal, voditeljica pa je norela od
besa, metala je kamenje, les, kar ji je prišlo pod roke in
bi skoraj sama padla v globino. Potem sva se spet
spustila — počasi in dolgo sva letela navzdol. Slap je
tolkel in lomil že izdolblo strugo, se spodaj pokril v
oblak megle in šele daleč niže se je spet ujel v mirno
tekočo reko, pršeči oblak pa je na eni strani še vedno
požiral del velikega rečnega otoka. Ko sva pristala, se
je balon ulegel na naju. Starček je nekaj rekel, pa ga
nisem slišal. Hrup padajoče vode je ostro rezal bobni-
če.
Le ozka polica pod stenami je vodila do vhoda v
Kosobrinčkovo domovanje, do vhoda, ki ga je voda
popolnoma zakrivala. Potem kakšne četrt ure hoje skozi
osvetljeno jamo, saj se je svetloba, ki se je prebila
skozi slap, célo pot odbijala kot v nekakšni igri zrcal od
velikih kristaliziranih plošč. Potem se je znenada
odprlo: široka, skoraj v pravilen krog sklenjena ravnina,
obsijana z nenavadno rumeno lučjo. Ravnina, posejana
s čebeljnjaki in z nasadi grmičevja v rumenih cvetovih.
"Za čebele," je naredil krog z roko Kosobrinček, "te
rastline." Kako prijetno toplo je bilo, zatišno. Ob robu
majhnega gozda je stala njegova brunarica. Nekega ve-
čera, ko sem se že toliko popravil, da sem sedel na
klopi pred hišo, je Kosobrinček opazil, da se čudim
nenavadni svetlobi. "Sem dol naju nihče ne vidi," se je
smehljal. "Če se vzpnem po teh skalah na vrh, sem prav
v središču ženske države, one pa me ne vidijo. Niti ne
vejo za dolino. Zakaj? čebele, dragi moj! Zgnetle so
streho iz voska nad dolino, od zgoraj pa se človeku zdi,
da stoji pred prepadom. He he! Čebele! Prijazne žužel-
ke. Nenavadne živali." Kosobrinček je dobro skrbel
84
zame. Hitro sem si opomogei. Jedel sem med. Pil me-
dico. Veliko sva hodila naokrog. Se veliko pogovarjala.
Ali veliko molčala. Razburjenje se je poleglo, tako da
sem se lahko vse mirneje spominjal svojih dni v deželi
žensk. Tudi o tem sva se pogovarjala. Nekega večera,
ko sva pred hišo zakurila ogenj in sedela in sedela in
sedela, je Kosobrinček rekel: "Veš, da je nekakšna
zveza med državo žensk tam zgoraj — in med čebe-
lami?" "Kakšna zveza?" "Mitična. Zgodba je, na katero
se sklicujejo, ko govorijo o počelu — in o načelih svoje
države. Mitična zgodba, imenovana Mitos čebeljega
kralja." Vendar dolgo ni hotel pripovedovati — le drezal
je v ogenj in gledal v prazno. Potem je začel, vendar s
tako spremenjenim glasom, da sem se zdrznil; če mu
ne bi gledal v obraz, bi bil prepričan, da govori nekdo
drug.
Mitos čebeljega Kralja
Naenkrat in brez posebnega povoda sta ga prešinili
besedni zvezi: homo homini in lojalni državljan. Bil je
že kakšnih deset metrov od tal, pa še vedno ni preplezal
spodnje polovice jeklene konstrukcije, ki je držala uro
za beleženje smučarskih tekmovalnih časov. Čutil je
popolno nezmožnost, da bi iz posameznih besednih
otočkov izpeljal misel, jo zaključil In jo primerjal s prej-
šnjo ali s šele prihajajočo. Čeprav v popolni smučarski
opremi in s smučmi na nogah, ni imel nikakršnih težav
pri preprijemanju z ene sivkasto hrapave cevi na drugo,
ker so težo, niti, elastiko gravitacije prestrigle nevidne
škarje in ni plezal, ampak ga je plezalo. Globoko iz nje-
ga sta se nenadoma izvila vonj in okus po poma-
rančnem soku, sladkanem z medom. Imel je občutek,
da ima to spominjanje pomarančnega soka in medu
močno pomenljivo zvezo z iskanjem dokončnega izhoda
iz stiske, iz že dolgo na vse strani zlepljene, blokirane
situacije, iz brneče železne komore. Dekle mu je še
vedno sledilo, razdalja med njima — bila je kakšen
meter in pol niže, se ni ne večala ne krčila. Tudi ona ni
plezala, ampak jo je plezalo — vsaj mislil je, da jo
pleza; zato ga je stisnilo, ko je začutil, da začenja
dekletu jemati sapo. Ozrl se je in ji precej trše, kot je
hotel, zaklical: čez glave, čez nas cele je stisnjen oklep
iz trdo zvarjenih voščenih plošč ... Zdrznila se je, stis-
nila obraz v gube, pripravljena, da tiho prenese napad.
Saj je vendar govoril o tistem, kar ju določa, o naravi
stvari, ki ju giblje; nasmehnil se je in skoraj nežno
nadaljeval, saj je želel, da mu pomaga, dekle, čimprej
izliti se iz pokrajine totalne skepse, iz ledeno otrplega
brezprostorja, nemoči: mi sami — tisti, ki smo znotraj,
lahko le s skrajno koncentracijo zberemo sok, razpršen
po celem telesu, in ga brizgamo v steno, da se vosek
stali, da vdre v nas luč in zrak, ki sta zunaj, da vdre v
nas sok, ki je v drugem; izpraznjene voščene oblike, ki
brez nas ne živijo, mi brez njih pa lahko, ostanejo
zadaj, razmetane po travniku nad strugo, mi pa smo del
reke, ki že za naslednjim zavojem spremeni obliko, saj
gotovost njenega toka dolbe, uteleša in določa smer;
smer — apriorni in abstraktni topografski načrt ne
določa ne reke ne naju, ki sva njen del, del, ki teče vse
globlje in je vsaka naslednja pokrajina vpeta v spomin
na preteklo. Preplezala sta srednji del konstrukcije,
pazila, da se ne dotakneta električnih vodov, ki so
napajali uro'in žarnice; utripajoča neonska svetloba je
ostro risala njuni telesi na križno in vzporedno postav-
ljene palice ogrodja. Dekle je izgubljalo ritem dihanja,
vse hitreje, vse krčeviteje je lovilo sapo, obraz je bil ves
zaripel in preznojen, razdalja med njima se je sprva ne-
opazno, a vse očitneje večala. K skupini, ki ju je že od
vsega začetka opazovala, je pripeljal policijski avto.
Mož v civilu jima je skozi megafon kričal, naj se vrneta,
sicer bodo prekinili tekmovanje. Onadva pa sta še kar
plezala. Ura je bila le še nekaj preprijemov od njega —
razločno je bilo slišati njeno pritajeno električno brne-
nje, ko je skupina spodaj zatulila in se razbežala. Glas v
megafonu je sredi besede otrpnil. Odrezal si je glavo! S
smučjo si je odrezal glavo! je komaj razločno in v
duševnih besedah prišlo skozi megafon gor do njega.
Ozrl se je. Dekle spodaj se je v krču oprijelo prečnega
droga (ne tako, je rekel, izgubila boš nčšenje, padla
boš v gravitacijo!), oči je široko široko razprla in na-
enkrat je začela kričati. Videl je še svojo glavo, kako se
je odbijala od kovinskega ogrodja, izgubila kapo, škro-
pila s krvjo in vse bolj padala padala padala, dokler ni,
rdečkasta pika, obležala v snegu. Smučko, ki jo je držal
v roki, si je ponovno zapel in nadaljeval s plezanjem, z
drsenjem navzgor. Dolgo se je gledal v gladko izbru-
šeni, zrcalni površini hrbtnega pokrova ure. Bil je tak,
kot je pričakoval: na vratu, kjer se je še držalo nekaj
strjene krvi, je bila pritrjena valjasta, strogo geome-
trijsko oblikovana površina kepe čebeljega sata. Zado-
voljno se je nasmehnil vase — čebelji Kralj! Dolgo,
dolgo je opazoval vrste in vrste osmerokotnikov, prevle-
čenih s tanko, prosojno membrano, da med ne bi izte-
kel ven, ki se je rahlo, nežno gubala in valovila, ko se je
veter ujel vanjo. Čebelji Kralj, se je spet nasmehnil vase
svoji metamorfozi in pomislil, kako bi z veseljem pove-
dal svojemu italijanskemu prijatelju, ki je ves nemočen
brizgal energije v labirint trenja istoplastnih abstraktnih
plošč brez vrat in brez oken: finalmente niente di poli-
tico. Ven! V prostor! V gibanje! Videl je, kako je prile-
tela prva čebela in sedla na vrh sata. In še ena. In še.
Kmalu ni bilo več točke telesa, ki ne bi bil pokrit z
grozdi čebel. Sprva se je koža, še nevajena mehkih dla-
čic, dotiku upirala, se ježila. Tudi dekle spodaj so oble-
pile čebele. Ona je vpila. Gasilci so razpeli lestve in
brizgali vodo ali peno, a je niso dosegli. Kmalu se bo
navadila nanje, na čebele, se je ljubeče nasmehnil. Ko
se je v kovinsko zrcalo ujelo sonce, da je bleščalo in nI
videl ničesar, so ju čebele, njega in dekle, na neslišen
ukaz dvignile in dolgo dolgo dolgo sta letela. Spodaj je
ostalo smučišče, hoteli, avtomobili, potem mesto,
potem gozd, preletela sta reko in jezero; in se vzpenjala
še više, mimo zasneženih vrhov. Ritem čebeljega bren-
čanja mu je polnil sluh, misel, telo. Približevala sta se
jasi, visoko nad dolino, kjer se je zlati la morda pet,
morda deset metrov visoka valjasta, v sredini odebelje-
85
na čebelja stavba. Skozi odprtino na vrhu so ju mehko
položile na povoščeno dno prostrane notranjosti.
Svetloba, ki je prodirala skozi satovje in med, ju je ujela
v utripanje zamolkle rumene barve, zamolklo rumenega
vonja in v brenčanje, ki je prekrilo zvoke zunanjega,
drugega sveta in zunanjega, drugega, ne več čebeljega
spomina.
—	"To je mit, na katerem temelji država žensk," se
je smehljal Kosobrinček in zvil cigareto iz čudno diše-
čih, iz čudno opojnih trav.
—	"Kaj ni mit le izgovor za državo, zunanja podoba,
nasilno združujoče besede, ki kristalizirajo potrebo po
večnosti na eni in zahtevo po pokornosti ali redu na
drugi strani. In ta izgovor-pretekst-mit je uporabljan
zato, da se manipulira s področjem iracionalnega —
verovanja, saj je prav stopnja verovanja merilo pripad-
nosti temu ženskemu, tako absurdnemu sistemu (zakaj
slabši je sistem, apriori racionalna tvorba, večjo mero
verovanja, fanatične, netvorne iracionalnosti potrebuje,
da se sploh obdrži)? A ni tako?"
Kosobrinček je povlekel dolg dolg dim, od užitka
zatisnil oči, potem se obrnil k meni in smeje se, skozi
pokvarjene zobe skoraj zašepetal:
—	"Načelno imaš prav. Vendar — ali ni v življenju
važno ne samo jesti, ampak hkrati kaj jesti, kako jesti
in s kom jesti, da o tistem drugem, drugačnem,
mogoče nespoznatnem, kar seveda ni več last države,
ampak življenja, čeprav si sistemi na vse načine živ-
ljenje, tisto drugo, lastijo in sleparijo potencialne
nosilce drugega s precej nizkimi, ozko utilitarnimi finta-
mi, ali ni vseeno važna oblika in način hranjenja in ne
samó hranjenje sámo na sebi?"
—	"Dobro," sem rekel, "se strinjam," sem rekel —
"ampak kakšno zvezo ima zgodba o čebeljem kralju z
državo žensk? Tega — res ne razumem."
Kosobrinček je slastno povlekel dim in mi ponudil
dolgo, zveriženo cigareto. Potegnil sem — zavrtelo me
je, da sem kar otrpnil, kot po močnem vinu.
—	"Zveza ... to je mit, to so metafore, dragi moj ...
postati iz človeka žuželka, čeprav žuželčji kralj, je velika
sprememba. On, s satjem medu, s čutnicami, z mišlje-
njem medu je nenadoma postal živec, jedro, zavedajoče
se, ali bolje, po človekovo zavedajoče se jedro čebe-
ljega sveta. Postal je inspiracijski medij: olajšati delo in
življenjske pogoje čebel s tem, da uvaja tehniko vode-
nja, drugačne, navidez učinkovitejše komande in
inspiracijski medij — potencialni sicer, človeške
družbe: uvajati disciplino in nagon, druge, naravn^jše,
varnejše organizacijske sile. Ker pa je postal živec žu-
želk, se je izmaknil živcu človeka, zato je potreboval
žensko ... ne žensko nasploh, ampak prav njo. Njo kot
posrednico."
—	"Še zmeraj ne razumem."
Kosobrinček se je spet vsevedno nasmehnil, da mi
je že šlo na živce:
—	"Cilj je bil, stopiti dve naravni izkušnji, izkušnjo
človeka in žuželke v eno — čigav cilj je to bil, seveda ni
jasno in ne bo. In na koncu, celo združiti obe obliki —
človeško in žuželčjo, v eno."
—	"Pa država žensk, kaj ima pri vsem tem?"
—	"Razumeš, da je to zgodba, da je to le meta-
fora?! Ona je samo prototip ženske, izvorni model,
zgodba! Če je on dobil znamenje, naj si odreže glavo in
stopi v kraljestvo žuželk, ga ona ni! Predvideno je bilo,
da ona veruje — veruje vanj, v sleherno njegovo pre-
obrazbo, da gre preko vsega, celo preko spremembe
človeških oblik le za svojim lastnim verovanjem! Ampak
je noben ni vprašal, če hoče! In ko je spoznala, da je le
medij, ne po svoji volji izbrana muza inspiratorka —
potencialna regeneratorka človeških oblik in človeških
pameti v spremembo, se je čutila izigrano. Razumeš?!
Nič več ljubljena — no, mogoče še ljubljena, ampak
predvsem koristna, uporaben element v procesu
vzajemne mutacije!"
—	"Potem ga ni dovolj ljubila. Če ljubiš, nameni in
pomeni izginejo."
Spet je Kosobrinček potegnil globok dim, podrezal v
ogenj, da so se vzdignile iskre in nadaljeval:
—	"Veš, dragi moj, ljubiti je tudi ljubiti še neroje-
nega. In roditi neznano, mogoče roditi pošast, morilsko
silo, je ne le vprašanje odgovornosti, ampak predvsem
vprašanje ljubezni, ljubezni do vseh treh!"
—	"Že ... ampak ... kaj je bilo potem!"
—	"Vidiš, da si padel v finto mita," se je zakrohotal
Kosobrinček. "Dejstva? Legenda je skopa — normalno,
kot je skopa vsaka politična legenda, saj če ne bi bilo
usmerjene domišljije, se politični naboj ne bi naelektril
in če se ne bi naelektril, ne bi zadel v točno vnaprej
določeno točko. V jedro, v zgolj metaforično spoznano
jedro. Ker — poleg uporabne metafore je še druga,
določujočnejša metafora!"
—	"Kako pa je prišlo do države žensk; zakaj so prav
ta mit uporabile?"
—	"Misliš, da je zgodba mita zgodba o realnem ...?
Mogoče ... mogoče pa res je ... ja ... Mit pozna malo
dejstev, še ta so zabrisana."
—	"Kosobrinček, ti me imaš za norca!"
—	"Za norca? Dajva, pokadiva še eno cigareto. Za
norca da te imam? Vsaj za trenutek nehaj misliti
premočrtno ... misli metafore. Pojavi postanejo ...
mnogo razumljivejši, ne: pojavi postanejo — umijivejši;
ja, to je. To. Še več, dragi prijatelj — vsakdo, prav
vsakdo ima svoj mit. Ne verjameš? Da bo narava mita
jasnejša, začniva kar pri tebi. Kakšen je tvoj mit?" se je
šegavo nakremžil Kosobrinček.
—	"Moj? ... Potovanja."
—	"Premalo. Tu manjka ... arhitekture, prostora —
hiše. Potovanje ... to je le črta, ki švigne mimo očesa,
ki pride in gre. Izmisli si ga, svoj mit, prijatelj."
—	"O, moram še nekaj pokrajin prepotovati ..."
—	"Hočeš, da ti jaz povem tvojo esencialno, zgo-
ščeno zgodbo? Morda je to le provizoričen mit, mit
tvojega potovanja. Mogoče pa je dokončen. Dokončno
prilepljen nate. Razen, če ga ne presežeš, si izmisliš
drugega. Imenujva ta tvoj mit: Kraška idila. Potem boš
86
povedal, će ti ugaja. Ne — miti ne morejo ugajati, oni
so. So lahko le točni ali napačni. Povedal boš, če se ti
zdi točen. Samo to ...
Kraška idila
S končne kolodvorske postaje, bolj podobne postaji
za tovorni promet, naj bi pešačili še kak kilometer do
avtobusa, ki bi nas zapeljal v mesto. Razdeljeni v manj-
še skupine plezamo po rdečkastem, kot z malinami
tlakovanem hribu proti na obeh koncih zaobljeni trd-
njavi. Robida, žuželke, vročina. Potem skozi razvalino
na drugo stran, kjer naenkrat ni več hriba (čeprav se je
še malo predtem kazal kot čisto pravilen stožec). Pot
nas pripelje na ozko, vijugavo kraško stezo, ograjeno z
visokim in debelim kamnitim zidom; oltarčki, kuščarji,
muhe. Pridemo do razpotja. Po kratkem, živčnem prere-
kanju se skupina vsuje skozi rdeča, pol razpadla lesena
vrata, ki se iz zidu odpirajo v polje. Ovce, se deremo,
dva moja prijatelja in jaz, dokler še zadnji ne izgine.
Čas kot da je splahnel. Ne vem, kdaj opazimo, da se
tla, na prvi, znano-neznani poti izmikajo spod nog in se
vrtimo v krogu; prizori — drevo, posut zid, živali, se po
vsakih dvesto, tristo korakih ponovijo, čeprav se nam
zdijo borovci, daleč zadaj, vse manjši.
Naenkrat spodaj, globoko pod nami, močno za-
bobni, se strese in iz prej ravnih tal izskoči grič, ki v
svoj stisnjeno ozki vrh požene vas. Dvigne nas visoko v
zrak in smo nekaj časa kot ptiči. Ko pristanemo, nekje
med prvo in med drugo hišo v vasi, dvignemo čisto
malo prahu, skoraj nič. Otroci na razpokani deski, pri-
trjeni na mala, škripajoča kolesa, preskakujejo strehe,
zvonik, dvorišča in vreščijo, da ne poznajo ljudi, ki so
nam ukradli avto. Potem se ulice, kot bi jih odrezalo,
končajo v železni ograji, za njo kvadrat trga. Namesto
škrij steptana ilovica; na sredini kovinska pumpa za
vodo. Srečamo prve ženske; telesa so jim tesno zavita v
temne šale, tudi obrazi so skoraj zakriti. Po zlizanih
kamnitih stopničkah se spustimo na trg. Zazdi se nam,
da je na vogalno hišo na drugem koncu pripeta vijolična
markacija za do avtobusa. Moški v plavih, od zemlje
zamazanih delovnih oblekah, ženske z vedri za vodo na
glavi, v rokah, obstanejo, si nas kakor skrivaj, spod
obrvi, pazljivo pazljivo ogledujejo, si čudno skrivnostno
mežikajo, a se delajo, kot da nas sploh niso opazili. Trg
je kakor otrpnil; kot da se zdaj, ko smo prišli, vendar
lahko nekaj začne — kot da je vsem, razen nam, nekaj
že davno davno znano.
Iz gostilne z rdečim Kokakola stopi poštar, obstane
pred vrati, za njim še gostilničar in pek. Nerodno mi je
in zoprno; kot na odru, pomislim, ampak na odru, kjer
se vse, kar se dogaja, dogaja zares.
Skozi nekakšna vrata v vratih pridivja mala kosmata
kepa, psiček s kuščarskim gobcem, in bevska in se
slini; obstane. Naenkrat se mi zarije v hlače v koraku. Z
zobmi, ki niso zobje, ampak ostra, šklepetava rože-
vinasta žaga. "Ga spodit, da se ne opazi, in se nasmeh-
nit, kot da ni nič!" si mislim, vsem na očeh. Pes pa sili
vse globlje, vse bolj nevarno v jajca. V moja jajca!
Zgrabim ga za lepljivo nakodrano, zaprašeno dlako, a
bolj ko ga tržem, bolj se mi izmika in grize še globlje.
Ljudje pa kar stojijo in gledajo. Panično vlečem skoz-
iano umazano kepo, ima me, da bi kričal. "NE! Treba je
ukrepat premišljeno, sistematično! Med zobe pri stra-
neh vtaknit železno palico, ki se razpre kot škarje,
potem psu, ki ni pes, ki ima čeljusti od krokodila,
razpret gobec, da se mu razpolovi glava." Iztržem pali-
co, zataknjeno za prijateljev usnjen pas. Le s težavo jo
vrivam med zobe. Delati je treba hitro in natančno.
Roke se mi tresejo. Strah ohromi naježene mišice.
Vaščani so še bolj pozorni, se ne smejejo več. Roke so
naenkrat vse mokre in palica pade. Popolnost tišine
prebode pok odsunjenih vrat. Na trg skoči zelo umazan
otrok sedmih ali osmih let, v usta vtakne drobno
ploščato piščalko in pihne — nobenega piska ni slišati.
Dlakasta masa sproži ušesa, odpre gobec, prileti na tla,
se zapodi k otroku. Priden bodi, priden, ga boža po
kuščarskem gobcu. Zarjovem — Se malo in bi mi raz-
neslo grlo, se zaletim proti spackani gnusobi in ji dam
tako brco, da jo odnese na drugo stran trga in jo skoraj
splošči. Žival zacvili, se pobere, vzame zalet, se mi z
vso silo ihtavo zagrize v korak, da kar otrpnem, prijatelj
pa, ves zaskrbljen, vpraša; Misliš, da bo fantek še
enkrat zapiskal?
—	"Kaj se ti zdi?" se je zarežal Kosobrinček.
—	"Sploh me ne razumeš. Ali pa zelo zelo eno-
stransko. Preenostavno."
—	"In vendar si Sel svojo pot, mar ne? Skušal si
izdelovati elektrarne na veter, ni tako?"
—	"To še ni kastracija."
—	"Je. Kastracija čutenja pripadnosti črednosti.
No, pa sem padel v lastno past. Mita se vendar ne da
razložiti. In to niti ni mit o konkretnem tebi, ampak je
mit tebe. Preklicujem to o kastraciji in o lastni poti.
Vzamem besedo nazaj. Torej, se ti zdi ta mit točen?"
—	"Ne vem."
Nekaj časa sva molčala. S palicama sva brskala po
žerjavici.
—	"Kaj pa tvoj mit, Kosobrinček?"
—	"Nimam ga ..." je rekel precej neprepričljivo.
"Sicer se pa oddaljujeva od teme najinega pogovora.
Saj se ne pogovarjava o naju, pač pa o naravi esen-
cialne zgodbe, da bi po tej poti razumela naravo države
žensk. Drži? Kaj je torej esencialna zgodba? Zgoščene
značilnosti nekih pojavov in odnosov, da že sežejo navi-
dez onkraj realnega, otipljivo realnega, mislim reči. Tu
se nekaj zgodi: zgostita se čas in prostor v neko real-
nost, ki naenkrat še intenzivneje obstaja kot obstaja
običajna. Ena realnost ne izključuje druge. Hkratni sta.
Le da se običajnost odvija zelo zelo počasi — in ko
pride do hitrih sprememb, ostanejo nedoumljive. Mit pa
naenkrat vse-biva. In vse do najbolj zunanje nadrob-
nosti, zares, dejansko je."
—	"Hočeš reči, da me je dejansko grizel pes s
krokodiljim gobcem v jajca?"
87
—	"Ah, ne razunneš. Ne razumeš ... ja, dejanskosti
ne razumeš. Sploh nimaš vpogleda v to, kar imenujemo
pojavnost. Pojavnost je zate ... tako enosmerna ...
revna ... tako ..."
—	"Pa daj še kakšen primer — ja, tvojega, na pri-
mer."
—	"Nimam ga, sem ti že rekel."
—	"Da človek mitov nima mita?! O imaš ga, Koso-
brinček."
—	"Kdaj drugič. Pojdiva spat. Zaželel sem si nekaj
malega oprijemljive, merljive resničnosti. Res, kdaj dru-
gič. Spat!"
Naslednjega jutra sva se odpravila iz najine pro-
strane jazbine — na ogled. Čudovite kristalizirane
plošče! Čudovito zrcaljenje svetlobe — in celo šumenja
padajočega slapa! Kosobrinček pa je obstal: "Slišiš," je
ves bled zastrigel z ušesi. Razen vode nisem slišal
ničesar. "Ženski glas! Kliče me. Po imenu. In tebe tudi.
Ne slišiš?!" Oprijel se je stene. Težko lovil sapo. "Od-
krile so me. Ne slišiš? Čisto blizu je že ..." Trdo me je
zgrabil za roko, obupano je šepetal — pomagaj — nje-
gov pogled me je rotil, naj zberem moč, ki je nimam,
ja, rešim naj naju. Kajti mimo varnosti Kosobrinčkovega
domovanja je le še varnost smrti — to so šepetale nje-
gove živčno trzajoče oči in tresenje njegovega telesa.
"Pomagaj ... Prosim ... Ker proti njim ... že nimam več
moči ..." "Kosobriiiiiinčeeeeek," sem tudi jaz zaslišal.
In še enkrat. In še. Čudna tesnoba me je spreletela. Pa
tudi — radovednost. Ja, radovednost. Ni še minilo toli-
ko časa, kar sem bil v njihovih rokah, vendar sem že
veliko tega pozabil. In — zaželel sem si — ženske.
Splazil sem se ven. Prav blizu slapa je stala, vsa v
capah in razpraskana. Še je klicala in se ozirala. Potem
se je sesedla na skalo. Zajokala je. Oprezoval sem za
drugimi, pa se mi je zdelo edino živo bitje daleč nao-
koli. Zares edino, razen mene. Voda je na vso moč
škropila po nji, ona pa je tiščala obraz h kolenom. Ko
je dvignila glavo, sem jo zgrabil za usta, jo potegnil k
sebi, pod slap, in jo odvlekel k vhodu. Vem, da je bilo
tvegano, lahko bi jo ostale nastavile za past. Vendar
nisem smel tvegati, da se sama potika v tako nevarni
bližini. Strgal sem obleko z nje in jo zagnal v vodo. Naj
mislijo, da jo je odneslo. O bližina, o ponovno odkrita
bližina ženske! Ogrnil sem jo v srajco in jo odvedel po
hodniku. "Si nor, kaj naj z njo," je tulil Kosobrinček.
"Izda najuL" Ona pa je kot avtomat odpirala in zapirala
usta: "Pobegnila sem rešita me pobegnila sem ..."
Kosobrinček je pritisnil na skalo, da se je odpahnil velik
kvader. "Če ji sledijo, bova tu varna. Tudi pred njo."
Začela sva jo spraševati. Ona pa se je le močno stisnila
k meni in dolgo dolgo dolgo — spala.
Res je pobegnila, čeprav je Kosobrinček ostajal
nezaupljiv. Ja, pobegnila je. Iz ljubezni do mene. Iz lju-
bezni! O, kako čudna, tuja beseda v teh čudnih krajih!
O, verjel sem temu, kar je pripovedovala s svojim
tihim, s svojim krhkim glasom. O ne, nisem nezaupljivi
Kosobrinček, ujet v logiko shem, o ne!
"Od trenutka, ko so te pripeljale, se je vse tako
spremenilo! Ves red se je porušil. Vse, kar so nas prej
učile. Doktrina mulierizma se je začela krhati. Nismo
dvomile vanjo — le nekako: njene niti, prej tako jasno
zvezane v celoto, so se začele cefrati. Pokati. Prej je
bilo jasno: vodstvo naše vélike matere in me. Enake v
delu, v odnosih, v vsem. In celoto je ovijal mulierizem.
Nobenih razlik med nami — no, le vodje so živele
ločeno od nas, sicer pa enakost vse do misli in čustev.
Z veseljem smo delale, kar nam je bilo ukazano delati.
Z veseljem smo dovoljevale vbrizgovanje nekakšne teko-
čine, čemur je sledila nosečnost in rojstvo. Otroke so
nam takoj ob rojstvu odvzele, še videle jih nismo —
vendar tako je bilo prav, saj so to zahtevala naša vrhov-
na načela. Jemale so nam mleko, dokler smo ga še
imele, potem so nas počasi pripravljale na novo
nosečnost. Bolne in opešane so odstranile v posebne,
njim namenjene zavode, te pa so zamenjala nova dekle-
ta. Živele smo.
Ti si prišel ^ tako nenadoma ... tako nanaglo si
prišel ... Podobno telo, vendar tako drugačno! Še
odprtine za rojstvo nisi imel, ampak nekak spremi-
njajoči se valj. Morale smo te hoditi gledat, ko si se
zdravil. In voditeljice so nam razlagale: "To je moški,
me smo ženske. Beseda mulierizem prihaja od besede
ženska, zatorej smo me izbrane, ne moški. Oni nam
služijo, da rojevamo otroke (ja, začele so nam kazati
otroke). Ve rodite moške ali ženske. Vendar me, vélike
matere skrbimo, da se mulierizem, in predvsem on,
ohranja. Kajti moški so proti njemu — ustanovili so
državo, na oni strani vélikega brezna, nam sovražno,
vendar smo oboji prisiljeni trgovati — oni, da ohranjajo
svoj zarod, in me, da rojevamo, kot je zapisano v véliki
knjigi." Kakšna zmeda! Da nismo me edina življenjska
oblika. In da rojevamo sebi enake, pa tudi moške!
Kakšne zmedene izjave smo dajale na "duhovnih vajah
o mislih in čustvih", na DVoMČu. In kakšne šele
potem, ko smo izvedele, da te bomo morale pustiti
vase. Kako to je, hočem reči, kaj čutiš, nismo vedele,
ker so vse, ki so te vzele vase, osamili. Lahko pa smo
gledale proces oplojevanja, saj je bil v skladu z načeli
mulierizma, kajti s tabo smo se osvobodile odvisnosti
od sosedov. Postale smo avtonomne, kot so govorile
vélike matere. Prišla je vrsta tudi name. Bil si tako lep.
Bilo je tako lepo, takrat, ko si začel govoriti, in si me
še kar in še kar plodil. O, tako lepo ... Ko si končal,
nisem hotela stran — celo telo je bilo prej eno s tabo,
eno samo valujoče trepetanje, ja, in potem nekakšna
elektrika, morje, padanje, ja, in če sva se razdružila,
sem hotela ohranjati stik vsaj z besedo, odpoljubljati
tvoj glas, tebe. Prepovedano je bilo govoriti, kazen za
pogovor je bila oznaka odpadnik. A še preden bi lahko
odprla usta, so me že odvlekle. Nekaj neznanega,
neznanskega sem začutila v sebi, bilo je povezano s
tabo, ja, s tabo. Ta neznanskost, ta moč, ki sem jo, to
vem, prejela od tebe, pa čeprav v nasprotju z mulie-
rizmom. Pa čeprav. Ko sem DVoMČu to občutenje
skušala opisati, je mati vélikih mater zakričala "priva-
88
tizacija splošne dobrine" — in so me osamile. Za
takšno obsodbo, prav v zvezi s tabo, so nekaj dni prej
eno že odpadničile. Mene véiike matere niso. Le
natančno sem jim morala opisati svoje misli in čustvo-
vanja. Razložile so mi drugim skrita načela države
(nekaj nadrobnosti v zvezi z dozdajšnjim trgovanjem) —
in me vrnile med že oplojene. Postala sem previdnejša,
na DVoMČu sem o sebi molčala. In mislila nate, te
čutila v sebi. Ti, ti si zame postal mati vélikih mater in
ne več ona, tebe, tebe sem najbolj ljubila. Čeprav se
nisem hotela izneveriti naši Veliki Besedi, se je prav to,
na mojo veliko grozo, zgodilo z mano. Stopila sem v
stik s podzemeljsko mrežo potencialnih odpadnic, ki mi
je priskrbela ponarejeno dovolilnico za obisk pri tebi.
Večjega odpadništva ne bi mogla zagrešiti. Medtem pa
se je že marsikaj spremenilo. Vélike matere so te za-
čele, sprva mimogrede, kasneje pa vse odločneje
obdolževati sabotaže in privatizacije splošne dobrine, in
prav na dan, za katerega je veljalo moje dovoljenje za
ploditev, si bil obsojen. In ti ti ti — bi moral umreti! Ko
se je razleglo besno kričanje proti Kosobrinčku, škratu,
odpadniku in sem videla, kaj se je zgodilo, bi bila
skoraj zavriskala od veselja (po načetih DVoMCa bi
sicer morala izraziti prav vse, kar se dogaja "v individu-
alni notranjosti države", a sem se navadila kontrolirati).
Takrat mi je zadostovalo, da si rešen,.pa čeprav od
Kosobrinčka. A ko je mineval teden za tednom, enako,
enako, enako, sem vse bolj hrepenela po tebi. Ponoči
sem iz ovijalk naskrivaj pletla vrv. In jo včeraj vrgla v
prepad, se dolgo, neskončno dolgo spuščala. Spodaj
sem vrv prižgala.
Tako. Zdaj sem tu. Pri tebi. Nazaj ne grem (končno,
čemu, če pa bi se spet znašla tu spodaj, le brez vrvi in
brez oblike). Vem, da ne čutiš toliko do mene kot jaz
do tebe — vem, da bi moral sovražiti mulierizem in z
njim mene — če hočeš, da grem, povej! Šla bom, v
vodo se vržem, pa me ne bo; le povej, če hočeš, da
grem ..."
O, verjel sem ji! Kako sem ji verjel. In jo na čuden,
sebi lasten način vzljubil. Ne še čisto. Ampak vendar —
vzljubil. Pobožal sem jo po laseh. "Ostane, kajne,
Kosobrinček?" "Odločno sem proti. Vendar jo zdaj, ko
pozna vhod, morava zadržati."
Navajali smo se drug na drugega. Ukvarjali smo se
z drobnimi opravki — precejali med, kontrolirali sa-
tovje ... Se veliko pogovarjali. Neprestano sem pre-
mleval svoj mit in mit države žensk, skušal dojeti njun
pomen za konkretno realnost, način njunega uravna-
vanja, določevanja te realnosti. Z dekletom sva se
veliko pogovarjala o mulierizmu, o funkcioniranju držav-
nega aparata, o Čebeljem Kralju.
"Veš, da obstaja pred-zgodba k osrednjemu mitu, ki
pa se jo zelo redko omenja. Imenuje se —
Prisluškovanje ... Ne spominjam se je natančno, vendar
mislim, da gre nekako takole ...
Prisluškovanje
Privita se je čisto k meni in mi segla med noge.
Njene lovke so me grabile, v vakuumske seske polipa
so sesale mojo kožo, njena bedra so me stisnila vase,
me osluzila, njene oči so se široko, stekleno razprle.
Res nisem mogel. Kje si? Vstal sem in se skozi okno
splazil na vrt.
Padal je sneg iz steklastih vlaken, mehko mehko je
legal na kožo; ko sem podrsal, se mi je zarit globlje in
me skelel. Vendar vrt ni bil ne bel ne drugačen. Nika-
kršen ni bil, vrt, stisnjen v obroč plastične kupole. Všeč
mi je bilo, da sem gol, in prečiščeni zrak me je skoraj
pomiril. Ni me zebel. Šele takrat mi je začelo med
nogami rasti, sredi vrta pa se je zajec, grobo zmontiran
iz rdečih kovinskih folij, vijakov in matic, zavrtel. Tedaj
sem jo močneje kot kdaj prej zasovražil, nabrekel sem
se pognat v sobo, še ves ovit v steklasti sneg sem se z
vso silo zaril vanjo; ona je seveda mislila drugače. Dalj
kot je trajalo gibanje, bolj sem jo sovražil, sem se
sovražil. Naenkrat se je napela, se z nohti zarila globo-
ko v moja ledja, zadržala sapo, zastokala, se spremenila
v nekaj iz nežnega pliša, iz katerega je potem zagore-
lo; jaz sem zastajal na vrhu, otrpnil, se razpočil. Vrglo
me je, razcefranega, skozi njene visoke plamene, po
kotih sobe, nekaj me je obležalo na mizi, v pepelniku, v
kozarcih, te del mene, ki je ostal v nji, je žarel, pekel,
se vnel. Oči je vrglo pred televizijski zaslon, kjer je bilo
vse natančno zabeleženo. Iz gumbov je potisnil žice,
zaslon, da bi vključil oči v svoj vseskozi delujoč krogo-
tok. Šele takrat sem se prav zavedet vsega, kar se je
ves čas dogajalo. Bilo je neprijetno, saj sem bil enako
intenzivno v pepelu, nekoč ona, v svojih scefranih
koščkih mesa in sluzi, semena, ki je raslo in preplav-
ljalo sobo, oči in ekran, soba, ki me je zalivalo, pla-
stično prosojen vrt in vrteči se zajec. Iz sladkornice sem
se vil jaz, tobačni oblak, pod strop, a me je srkajoče
seme tudi tam dohitelo. Ustnice na polici so poljubljale
hrbte knjig in sesale črke, ki so bile spravljene znotraj.
Potem je iz omare pripeljal rdeč avto, v ostrem zavoju
zavrl pred gumbi ekrana, skozi šipo so skočili moji
prsti, preverili zvezo z očmi, pritisnili na rdeči gumb, da
se je vse skupaj začelo vrteti nazaj in sem počasi
prehajal iz razdrobljenosti v sobi v nekaj, kar se je lahko
fotografiralo kot moje prejšnje telo. Stenska ura je
odbila tri, štiri udarce, šipo je žvenketaje prebila kovin-
ska kukavica, ki je na prav šibki vzmeti zatulila v sobo
klic tovarniške sirene.
Potem je bilo vse tiho, šipa se je zacelila, oči so
skočite vame, v ekranu je zaprasketalo, ko se je pre-
klopil na kamero pod stropom in spet sva se ljubeče
tiho, počasi slačila, ženska in jaz, in se s postelje
preselila na preprogo pod mizo, da bi se skrila brne-
čemu očesu kamere."
Kosobrinček je med njenim pripovedovanjem pristo-
pil in se hudomušno čohal po bradi. Že je začel zvijati
svojo nepogrešljivo cigareto, bržko je bil govor o esen-
cialnih zgodbah. "Ne vidim prevelike povezave s Čeb)e-
Ijim Kraljem. V čem ga ta mit razjasnjuje?" sem se
obrnil k nji, ona pa je samo zmignila z rameni. "Nas so
to učile."
89
"Mogoče pa vem jaz kaj več, ali vsaj slutim," se je
zahahljal Kosobrinček. "Vidita, osnovni motiv te prav-
ljice je prisluškovanje. Je vdiranje nekoga tretjega v
intimo, je nezaupanje tega tretjega do moškega in
ženske, ali pa močan interes, da njun odnos kontrolira.
Za to, da ju bo manipuliral? Ker si jemlje pravice, da ve
več o intimi kot onadva in da ju uravnava? Ne vem.
Odnos med spoloma je v sistemu popolne kontrole
posameznika postal nevzdržen, izgubljal je intimnost,
individualnost, izrojeval se je. In prav ta mit pripove-
dujejo ženske, ko govorijo o neposrednem vzroku za
nastanek njitiove države. Kajti sistem takšne vrste
kontrole si je izmislila in ga izpopolnila civilizacija
moških. Izbrale in realizirale so pač radikalno civiliza-
cijsko alternativo..."
"Ne razumem..."
Kosobrinček se je zakrohotal. "O, to je novo, da ne
razumeš! Seveda ne razumeš, ker misliš, da je problem
v državi; tu je problem mit. Njegove logike ne razumeš,
nimaš prav razvitih miselnih čutnic, misliš po moško, ki
v radikalni konsekvenci le kontrolira in koordinira —
manipulira le po lastni volji. Ker ne zna — prisluškovati
voljam in potrebam drugih. Prisluškovanje v tem mitu ni
prisluškovanje, poslušanje, učenje-za-samega-sebe,
ampak je le golo, čisto nasilje. Ženske predlagajo
prisluškovanje v imenu velike ljubezni. A je tudi ta na-
silna, ker ne dopušča ne nastanka, kaj šele razvoja
intime, pač pa njeno obliko vnaprej enosmiselno dolo-
ča. Ampak dovolj — dal sem ti le nekaj iztočnic... v
tvojem jeziku ... ki niso niti preveč natančne ... Bosta
dim?"
Spet so se mi skoraj zavrtele oči, ko sem povlekel,
ona pa je bila navajena. Lokalne navade! In takrat me je
mimogrede prešinilo: "Kosobrinček, ali kdaj dežuje v tej
tvoji nižini?"
"Nikoli."
"O hudiča ... Kako pa sploh kaj zraste?"
"Čebele, dragi moj, čebele. Na, še en dim."
Vsak dan sva si bila bližja, ona in jaz. Drug brez
drugega preprosto nisva več zdržala. Postajala sva si —
fizično potrebna. Ja, postajala sva eno: ona-jaz, jaz-
ona. Ko sva si v delu hiše urejala najin prostor, sprva
Kosobrinček ni kazal prevelikega navdušenja. Sčasoma
pa je nehal nergati. Potem so se začele Kosobrinčku
vse skrivnostneje svetiti oči, če je ujel kakšno najino
nežnost. Komaj razločno si je takrat momljal v brado:
"Čebelje človeško kraljestvo". Ja, zares nenavadno naju
je gledal.
Nekega dne, ko smo sedeli pred hišo, je nenadoma,
po dolgem molku, začel pripovedovati svoj mit, ime-
novan "Pravljičar", mit o sebi — Kosobrinčku.
Pravljičar
Pravljičar se je pokril z visoko stožčasto kapo.
Pogasil je ogenj, edino svetlobo razen bakrene oljenke
na mizi, ki je potem metala dolge in nerazločne sence
po visoki kamniti sobi, nekoč vinski kleti, saj so se na
90
stenah še poznali sledovi sodov — pogasil je ogenj, ki
je gorel globoko v pomlad, ker je vrel od vročine v vijo-
lično dolgem pravljičarskem plašču, brez katerega ni
mogel stopiti v svet druge, notranje podobe. Že dolgo
ni bilo nikogar, ki bi ga hodil poslušat, in nikogar, ki bi
mu s svojo nenadoma pobeglo besedo, s komaj za-
znavno kretnjo odprl pogled v snov, v drsenje podobe
— edinega pravega, drugega, zgoščenejšega bivanja
njega in sveta. Že dolgo ni bilo nikogar in niti on ni
imel h komu stopiti; med pripoved in poslušalce, med
tisti nevidni, zgoščeni pretok utripajočega zraka ... v
vse to krhko, nežno, komaj komaj zaznatno — so
hrupno, jekleno vdrli mlini, lastniki pripovedi, da bi,
kot so sami trdili, zaščitili poslušalstvo in njega,
pravljičarja, v imenu višjih, skupnih pravic in še višjih,
še skupnejših dolžnosti. Ampak, kako naj bi svetil in
tipal ta ogromni, njemu tako neznan in tuj, oddaljen
mehanizem želodca in črev, ki ni sam ne pripovedoval
ne poslušal in nikoli poskušal vstopiti v stekleni vrt zli-
tja s podobo — mehanizem, ki se je zažrl prav do dna
možgan pravljičarja in nekaj zahteval, ukazoval, drobil
kristalno pokrajino besede — ampak zahteval, kaj?
kako? zakaj?; in ko je pravljičar zarezal do svoje skraj-
ne, skrajne meje, da je kri zalivala misel in oči, ga je
mehanizem, samozvani posrednik med njim in poslu-
šalci, motril tako nezaupljivo, skoraj sovražno in spet
tišal njegov govor v nekakšnem imenu (ampak v imenu
česa?), tako da je v prepričanju, da vse ščiti (ampak
pred kom? pred čim?) za trdo zapahnjenimi okni, nekje
daleč v nekakšnih visokih betonskih sivih stolpih,
postal edino, kar je sploh še bilo. In tako ni bilo več
ničesar, kajti pravljičarja in poslušalce je vsrkalo v nevi-
dno prebavo molka in volje po poslušanju, in voljo po
pripovedovanju je zmlela žlindra oddaljenih, nejasno
gromkih besed in železnih plošč, ki so deževale s teras
stolpov, da sta se pripoved in poslušanje — nekaj tako
mehko preprostega in naravnega in vendar do kraja
nespoznatnega, kot je sila, ki skozi ogreto zemljo nena-
doma, brez slednjega vzroka, potisne rožo in drevo —
da je v to željo, v ta sok podobe vdrla ... otrplost.
— Je res bolje nič kot nekaj, se je oziral pravljičar
po sobi, ki je izginjala, ko je ugašal ogenj in je plamen
oljenke barval le bele, nepopisane liste, dlani in ozek
krog grobo iztesane mize. Prijel je za pero, da bi pisal.
Ampak — pisal komu, ko je moral, moral gledati poslu-
šalčeve oči, ko je moral vedeti, ali je podoba resnična
in živi ali gre mimo in je milni balonček; pisati komu —
saj je vedel, da je prostor, kjer tiskajo črke, skopnel in
bojo ostale v predalu ... Zakaj potem želeti, želeti ra-
dostne luči samomučenja, rotenja besede, prebijanja
tja, v neslišno prasketanje pomenov, slik, zvoka? Res,
zakaj vse to? Spustil je roke, da so mrtvo obvisele ob
stolu, se čisto, se čisto izpraznil — nobene besede,
nobene želje, nič nič nič, bil je, pravljičar s stožčasto
kapo, z zvezdami iz posrebrenega papirja, in ga ni bilo.
Potem je objel kolena, jih povlekel k sebi in se s celim
trupom nagnil naprej, in nazaj, in naprej, v vse večjem
odklanjanju, v enako tujem, popolnoma popolnoma
odsotnem ritmu. Nekaj minut. Pol ure. Uro.
Zdrznil se je, kot bi se nenadoma zavedel sebe, celo
telo pognal v krč, prebudil mišice, možgane, se dotak-
nil posrebrenih zvezd na kapi, da bi začutil toploto,
kajti ko je široko, obsijano polje pravljice prišlo čisto
zraven, ko je bilo tu, ko se je sesula meglena zavesa
temè v dež kristalčkov in kot veter kresnic zadevala ob
pravljičarjevo kapo, so se papirnate zvezde vnele, da je
čudno živa, čudno znana toplota vdrla v prste, in potem
v roke, in potem v celo telo. Priprl je oči in prisluhnil
prstom, zvezdam na svojem neskončno visokem, sobo,
nebo predirajočem stožcu ... ker ... zunaj ni bilo nič,
niti sobe, ki jo je nehal čutiti, ko je ugasnila žerjavica v
kaminu, ker ... zunaj, razen ozkega kroga mize in papir-
ja in dlani ... ni bilo nič, ali je bilo kot soba, prisotna,
vendar potopljena v zvon brezsvetlobja, da ni bilo kam
stopiti ... pa tudi če bi vstal in bi tipal za tlemi, kam
naj bi šel, h komu, v katero smer; zakaj? Priprl je oči in
prisluhnil prstom, zvezdam na svojem neskončno viso-
kem, sobo, nebo predirajočem stožcu ... zapraskalo je,
prebodlo prste, naelektrilo telo ... in nič več. Nič.
Spet se je spustil v stekleni zvon svojega telesa, da
je po dveh, treh udarcih srca kri odplahnila sleherno
misel, sleherno čutenje, pogled in se je on — zavest in
zavest telesa, razpršil v zrnate kepe temè okrog njega in
je nihal, on in ne več on, s trupom, kot bi bil za vedno
vlit v bronasto steblo, naprej in nazaj, naprej in nazaj ...
nekaj minut, pol ure, uro. Vse globlje. Vse bolj nepo-
vratno. Dokončno."
"Ti torej potrebuješ deželo žensk, Kosobrinček?!
Ker petja brez raznoobličnosti življenja ni. Prišel si iskat
snovi za svoje petje, Kosobrinček?! TI potrebuješ to
okolje, kot morda ono tebe ..."
"Ženske tam zgoraj me ne potrebujejo. Jaz pojem
zaradi pesmi. Važna je pesem. Izdelana mora biti, pa
čeprav za nikogar. Pa čeprav za neka fiktivna prihodnja
ušesa ..."
"Ni to slaba tolažba, Kosobrinček?" sem rekel, ona
pa ga je sumljivo gledala.
"Tako znan mi je tvoj mit, čeprav ga prvič slišim.
Tako je podoben mitom, ki smo se jih učile ..."
Kosobrinček pa je hitro vstal, predlagal je, naj
gremo delat medico. "Ne ne ne, Kosobrinček," ga je
zgrabilo dekle za roko, "si nisi mitov dežele nad nami
izmislil prav ti?! Kosobrinček?!" On jI je iztrgal roko in
suho rekel: "Ljubita se. fHočno se ljubita!" — in je izgi-
nil v hišo. Sledila sva mu. Stal je v kleti, pred centri-
fugo in panji, pripravljenimi, da iztočimo med. Iz centri-
fuge je izvlekel čebelo, ki se je ujela vanjo in si jo
mehko položil na dlan. Krili sta se ji prilepili na trup; le
s težavo se je premikala. Ko je čisto obstala, ga je piči-
la. Kosobrinček je trn počasi izvlekel, čebela z odprtim
drobom pa je še nekaj časa migala. "Vidita, kako se je
ujela v lastni izdelek. Kako umira. Groza me je sleher-
nega trpljenja. Vidva — vidva bi lahko preprečila nova
trpljenja — trpljenja čebel, trpljenja ljudi. Kralja člove-
ško-čebeljega kraljestva! Ljubita se! Zaupajta mi! Prvi
poizkus se mi ni posrečil, ker dekle ni vedelo za
projekt. Postal je mit — ja, mit države žensk. Sele ti,
dekle, ki si že prebredlo izkušnjo ženskega sveta in ti nI
ustrezal, pa vendar ohranjaš formalni ženski spomin, in
ti, ki si preživel izkušnjo moškega sveta in ga ohranjaš
z močjo formalnega spomina in ga presegaš z močjo
odprtosti za spremembe, šele vidva lahko uresničita
zamisel novega, boljšega sveta. Sveta brez trpljenja,
sveta fantastične zmožnosti za organiziranje in fanta-
stične zmožnosti za izpopolnjevanje — ter za Indivi-
dualnost, za intimo ..."
"Potem je poizkus ustanovitve čebeljega kraljestva
zares obstajal ..."
"Izmislil sem si projekt, izpeljava pa je le stvar ruti-
ne... Le da je vse skupaj propadlo zaradi napake v pro-
jektu. Ne v izvedbi, kajti imaginacijo je neverjetno lahko
udejaniti ..."
"In državo žensk si si tudi ti izmislil?"
"Ne, ta je le posledica neuspelega projekta.
Uporabile so le zamisel, ki so ji postavile alternativo. In
to zamisel so imenovale mit ..."
"Kaj res, Kosobrinček!? Ne lažešl?" se mu je groze-
če približala.
"Ne. Zame je mitični nivo dejanski, uresničljivi nivo.
Zanje pa je ostajal le metafora, ki služi formalni orga-
nizaciji države. Jaz imaginirano realiziram in s tem
genetsko spreminjam konkretnost. One pa so imagi-
narno ločevale od dejanskega in tako vnaprej pristale na
ločenost od realnosti in na prevaro: verjeti je potrebno
izmišljenemu. To pa je že nasilje nad dejanskostjo.
Brez moči, da bi tudi one imaginirale in to realizirale.
Enako je seveda z državo moških na drugi strani sote-
ske ..."
"Zakaj potrebuješ to moč, Kosobrinček?"
"Da se uprem nasilju—smrti, prijatelj. Da se uprem
molku—smrti, prijatelj. Da sem čisti akt življenja, krea-
cije in preverjanja izdelovanja imaginacije v stvarnosti,
prijatelj. Da ne umrem, prijatelj! Da vidva, da te čebele
tu ne umrejo, prijatelj. Da smo — z gotovostjo življenja
v sebi, ne pa z gotovostjo smrti, prijatelj! Dajmo, začni-
mo že! Nobenih sekanj glav, le čebelje peruti vama
poženejo na hrbtu. Začnimo že. Postajal sem že ne-
strpen, vse te dneve, ki so se vlekli in vlekli. Začnimo
že!" Spogledala sva se. In se razumela. "Ne zdaj, Koso-
brinček." "Zdaj, sicer se izmakneta moji kontroli. Zdaj!"
Zgrabil sem jo za roko, bežala sva proti izhodu. "Nazaj,
norca! Nov svet ustvarimo, norca!" Že sem čutil, kako
me ovija Kosobrinčkova volja, kako me skeli hrbet, kot
bi hotelo nekaj pognati. Nisem hotel. Med tekom sem
ujel njen pogled. Ni hotela. Tekla sva, tekla, tekla. Pre-
tekla hodnik. Se opotekaje prebila skozi slap. Tam so
že stale oborožene ženske in kričale: "Ujemite ju,
odpadnika." S sosednjega brega so se spuščali navzdol
moški. Gledali so se, medtem pa sva skočila v košaro,
presekala vrv in se z balonom vzpenjala vse više, vse
više, vse više, da je bilo spodaj videti moške in ženske
le kot majhne, čebelam podobne točke. Dolgo sva le-
tela. Preletela hribe, potem neskončno dolge ravnine In
morja, pa spet hribe. Dolgo dolgo sva se ljubila. In
potem, ko sva gledala iz košare dol, na pokrajino, ki je
91
potovala pod nama, so začele besede kar same od sebe
prihajati skozi usta, besede, imenovane "Telesa":
"Sopara se težko in zatohlo zaliže v pohištvo, v
papirje. V meso. Trdo zagrizen drug v drugega drsi dež,
drsi plamen po koži, po črkah, mimo in nezadržno na-
vzdol, vendar stik, čeprav bežen, otrpne v spominu
naježenih dlak rok, trebuha, nog. Zunaj rosenje ostri
sliko, zvoke, da razlike, nenadoma jasne in rezke, zape-
čejo (za drugo ali za tretjo hišo ali iz gozda, desno, go-
vorijo, cesta se blešči od oljnatih madežev in od trakov
posnetih gum, nekje niže poči pločevina in iz avto-
mobila trobi, ko je končano, še pet, šest sekund).
Potem se pogled odmakne in obrne navznoter, da
se prostor, kot pod reflektorji, izlušči iz belih zrn mrene
in se razširi, iztisne iz obrisov, ki so menda že bili,
vodo, da vztrajno in zbito v odmike drsijo mimo, izgi-
njajo, se vračajo, vendar brez točke, ki bi se obdržala,
čvrsto, čeprav v izmiku, prilepljena nanje. Kot da to, kar
se kaže, izrivajo oblike, ki bodo izginile takoj ko bodo
tu, naključne, brez reda in pomenov — vse dokler
pogled ne zatiplje drsenja, čistega, brez oblik in vsega v
zvoku.
Pokaže se cesta, ki se v naletu izvije iz vode in iz
trav, se, stisnjena v utripanje rumenih in rdečih luči,
preplete in se na desni strani vozla požene navzgor;
okrog pogleda, zgoraj, se iztisne zrak, da se votlo praz-
ni prostor zgosti v kepo in se začuti v telo, v živce.
Med ostro in natančno zasekani ploskvi bregov se uja-
mem v most, ki prečka cesto, še vedno drsečo navzgor.
Skozi dlani, ki se oprimejo kovinske cevi belo pre-
pleskane ograje, vdre mraz vse do glave in pogleda, ki
ne obstane, ki gladko in enakomerno, zalizan v otrplo
negibnost gibanja, drsi po hrapavih zrnih asfalta
spodaj, saj se beli betonski trak mostu, položen na
sploščeni oljnati kaplji, ne zatakne, ne ustavi — vse
dokler most ne zavije na levo, med skale, in se iz-
makne.
Naenkrat vdre sonce, se odbije od skal in zareže.
Steza se zlomi. Z rokami zarijem po steni in obvisim.
Plavaj, plavaj, kriči ženska. Čutim, kako se polica dvi-
gne, zadene ob mejo, ki je znotraj, in obstane. Spodaj
se starejša ženska stisne k mlajši, ji odpne krilo, kari-
rasto bluzo, ji pomaga sleči rdeče svilene hlačke, jo
bežno podrsa po rjavem trikotniku rahlo nakodranih dla-
čic, ji hitro seže še globlje, med stegna, z drugo roko
povleče po nežno zaokroženi ritki in se ustavi v križu,
prvo pa dvigne po trebuhu navzgor, se dotakne malih,
trdih prsi in bradavice, ki izstopi in otrpne sredi zra-
slega rožnatega kroga, potem dvigne drugo roko, da se
sreča s prvo na vratu, roki ji okleneta obraz, se dotak-
neta ušes in sežeta med kratko ostrižene, svilnato
mehke rjave lase. Mlajša se potem obrne, se mi
nasmehne in se požene v morje.
Spomnim se, da je bila tema. Zapeljal sem naprej,
čisto k zapornici. Čuvaj je sedel ob oknu in bral časo-
pis, na levi, pod lučjo, je dolg, suh moški objemal
zamaščeno, v trenirke oblečeno žensko, ki se mu je
hihitaje izmikala; potem jo je zgrabil za daleč ven štrle-
če, povešeno zadnjico in ona je veselo vrisnila. Ozrl
sem se. Ženski obraz v avtu je bil skrit, kot potisnjen v
drugačno temo, zagrnjen v bleščanje čudno široko od-
prtih oči. Iztrgal sem se in spet pogledal. Takrat je bil
obraz obrnjen k paru na drugi strani, čeprav cel stisnjen
k meni, kot bi hotel, da se razpršena in zbledela luč uli-
čne razsvetljave zabrisano razlije po koži, po laseh,
spetih na temenu in po vratu, ki daje slutiti črto, ki
pelje do prsi. Trajalo je le nekaj trenutkov; ko so zape-
kle oči, je obraz izginil in v lesku pogleda iz teme se je
ostro in natančno zarezala slika od stika naježene kože.
Plavaj, plavaj, kriči ženska in voda mi tuli v ušesih,
ko me vleče navzdol in mi zarije noge v pesek, da se ta
vzdigne in razlije po dnu; nekaj ostrega se mi zajé v
stopalo, se iztrže iz tal in se prelomi. Ko pridem po
zrak, se ženska sonči; prsi in trebuh so ji razliti po ska-
li; skozi sončna očala se mi nasmehne — vidi me,
hkrati začutim mlajšo žensko, kako se odzadaj prisesa
name. Obrne me. Z dlakavim hribčkom me podrgne po
trebuhu. Z jezikom se dotaknem vlažnih in gladkih zob,
potem ji ga pod sekalci zarinem v usta, kjer je vlažno
toplo in sladko, da mi izmije sol. Ko izplavava, me
prime za roko, si jo vtakne v usta in z jezikom kroži po
vrhu prstov, mi gre čez oči in obrvi, se dotakne ustnic,
mi z drugo roko seže med noge in me liže po trebuhu,
da za jezikom ostaja topla sled sline. Plavaj, plavaj,
kriči ženska nad nama in se smeje, kot bi hotela izgi-
niti. Izmaknem se. Luč potegne krog, da ženski zalije
tema.
Vidim se, kako sedem. Kako začutim telo, najprej v
grlu. Ostro je in sladko in skuša me spomniti, zbuditi
kožo. Mi povleči oči navzdol. Iz grla, iz glave se vse
jasneje toči v stopalo, ki je daleč spodaj in ščemi. Kepa
v meni se pretoči v prozorno rjav, krhek, na soncu
presušen ribji hrbet, oster, prevlečen z razpadlo, hrapa-
vo lusko. Enakomerno, suho bode skozi meso, skozi
kite med kostmi, ki peljejo v prste, in zgoraj vse više,
vse više vzdiguje kožo. Ko se prazne očesne dupline
kolobarjev glave prežrejo skozi, se hrbet ne ustavi. Ne
izvlečem je, ribe, bojim se, da se zlomi. Ne boli me.
Vidim mišice, ki jih razteguje želodec, kot bi se hotel
izvreči; obraza ne vidim. Plavaj skozi pesek, plavaj, kriči
ženska iz teme. Vse okrog mene je, blizu je in daleč,
snov, kot da je izginila iz telesa, kot da ni luč, kot da ni
iz zvoka."
Ko se je pripovedovanje, kar samo od sebe, konča-
lo, je ona skozi trdo stisnjene ustnice komaj komaj
izdavila: "Prosim te, ne! Ne! Ne dèli resničnosti! Omeji
imaginacijo — in se odpri temu, kar naju določa. Naj
naju živi življenje, in ne želja po genetski spremembi,
naj naju končno živi tudi smrt! Združi vse vrste
resničnosti v to! Ne izmikaj se smrti, ne izmikaj se
bitju. Pozabi misliti s Kosobrinčkovo glavo. Rada te
imam ..." Odpoljubil sem solze z njenih oči — in
poskusil začeti misliti drugače.
Zdaj sva tu. Tibet, mislim, da se imenuje to
gorovje. Postavila sva si stolp, začela gojiti čebele — z
njimi ni veliko dela, z gomolji še manj ... Brezinte-
92
resnost. Želja po čistenn bivanju, s snnrtjo v sebi ..." je
l<ončal moj prijatelj in me pospremil v stolp. Ona naju
je že čakala z večerjo. Čakala sva — on pa je z roko
drsal po mizi in govoril: "Vidiš, celo življenje sem se
umikal. Bežal sem. Tu, v tem brezkonfliktnem svetu
sem se morda našel — sva se morda našla," se ji je
nasmehnil in jo pobožal po roki. "Ker vse je tako
preprosto, ustvariti je potrebno le brezkonfliktnost, ker
nikakršen konflikt ni potreben, ni na strani življenja-
smrti, ampak na strani smrti, ki hoče živeti in na strani
življenja, ki hoče smrt. Nenaraven je, konflikt. Problem
pa je — ustvariti in vzdrževati mir, ravnotežje z zunanjo
in z notranjo uro ... To ..."
Potem se je znenada zatopil vase, s prsti ritmično
udarjal po mizi, se vse močneje prepogibal in govoril,
kot bi govoril le sebi; ona je sledila njegovemu ritmu in
molitev brezglasno ponavljala:
"Ooo ogledalo ... ogledalo ... ooo bitje, ki ga čutim
v sebi, tako moje, še več, tako ... snovno ga čutim v
sebi, kot bi bilo nekaj drugega, kot da bi me živelo ...
oooo ogledalo ...
Ker se začetek izvija iz teme, trdo, a neustavljivo, iz
preje, iz negibnih tekočin hrane in varne enosti vsega.
Negibno je. Brez razlik, brez ločitev. Čeprav ni —
vendar je, drobno zarezano v kepo teme, v kepo kupole
teme, v meso, v snov, potopljeno v nekaj mehkega in
toplega. Ko se iz odsotnega in iz zarezane, ločene
snovi, že v začetku, izliže oblika, zapečejo igle reflek-
torjev v oder potopljene pokrajine. Luč, ki se loči iz
teme, ki je prva razlika, ki je v vsakem začetku, izreže
podobe od prej, da zapiskajo v bivanje, v zvok.
Ker se nič ne ponavlja, saj se vrnitev pokrije s
tišino. Ker se vedno znova in drugače rodi, ko zapečejo
zvoki in se tema zaliže pod kožo, da je ni, čeprav vstaja
in vedno na novo izgine, vendar je, kot je luč in
podoba, v bitju snovi, hkrati. Ker utripa z odštevanjem
ur, brez konca, v vedno drugačnem ponavljanju, vendar
s koncem v loku bitja. Zrno poganja peščeno nihalo iz
luči v temo, iz teme v luč, dokler ga teža gibov, snovi,
ne povleče iz sredine na obod, da roke privlaka spustijo
in odpade. Dolgo plava navzdol, dokler veter ne izliže
kristala zvoka in se zrno, ki je v zrnu od prej, požene
navzgor, prav v grlo giba.
V	zemlji je, v kamnu, v zenici lista. V vodi je, v soli.
V zobu elektrike, v zidu, v živali. V krču mišic, v očeh, v
črki. V živcu.
V	zrcalu je, ki se izlije iz negibnosti v snov, da jo
tipa, v spomin in med sanje iz zvočenja mrene. Besede
drsijo po steklu taleče se in spet vase otrple ploskve —
ploskve vsega, mene — ki se vžge, ko se izsrka valo-
vanje kroga, mene."
Po večerji je pripovedovala o ženski, ki se je bila
pred nekaj leti zatekla k njima po tem, ko je sin naredil
samomor, sin, ki ga je oblivala z vso neizmernostjo
svoje ljubezni, da je hotel in živel samo to, kar je hotela
in živela ona.
Zadnje besede, ki jih je zapisal v dnevnik, so bile:
Ne vem, zakaj se tako oklepate življenja.
"Se tako oklepamo življenja," sem ponovil.
"Se tako oklepamo življenja ... Saj ...I"
"Imata kaj otrok?"
Nasmehnila sta se. "NImava ... nekako ... nisva
pomislila nanje ... Saj ..."
Pogovor se je izpraznil. Nekako ... brenčava sta se
mi zazdela ... njuno obnašanje je bilo nekako ...
čebelje. Ja, čebelje. Ostal sem še kak teden, dokler
nisem dokončno dojel vzdušja, v katerem sta živela: ja,
čebelno, medeno vzdušje. In vendar ... morda sta se
zares našla, mislim reči, na civilizacijsko veljaven način
našla ...
S prijatelji sem se srečal v sosednji vasi. čeprav je
deževalo, krošnjarji niso pospravili stojnic pred gostil-
no: lončene piščali, krožniki, platnena oblačila, zgu-
bana od dežnih kapelj. Znotraj visok obokan strop,
zamaščen od umazanije, od kužnega zraka. Domačini
nas grabijo za roke, za obleke, nas otipavajo. Ko na
črvivem krožniku prinesejo nekakšno razpadajočo hrano,
sprva nočem jesti. Vendar lakota vse huje kljuje v že-
lodcu. Čudno opojna, čudno blizu smrti je ta jed.
Zamaščeni strop se je spremenil v poplesujoče ste-
klene, kristalno steklene plošče, kamor je posijalo
sonce. Razlilo se je v tisoče mavric. Nehalo je deževati.
Šli smo ven. Zunaj je stal plesalec. Razkrečene noge,
daleč od telesa štrleče, upognjene roke. Iztegnjeni
prsti. Popolna tišina, popolna tišina — le plesalec, ki
se je v tesno zadržanem ritmu premikal po gladkem
prostoru pred gostilno. Kot bi vzletel, kot bi lebdel nad
gorami in izkliceval njihovo obliko. Njihovo nezadržno
rast navzgor, proti soncu, proti belim spotegnjenim
oblakom. Izklicevanje v bivanje. Temna prisotnost bitja,
mehka prisotnost smrti. Temna prisotnost smrti, mehka
prisotnost bitja, vdihovanja zraka. Široko odprte oči.
Zenice, ki so sunkovito poskakovale iz levega v desni,
iz desnega v levi kot očes. Sunkovito prekinjano,
sunkovito podaljševano zrenje. Zrenje. Zrenje.
Začutil, začutil sem spol. Odšel sem po stezi na-
vzgor, se zleknil na mokri travnik ljubimcev.
Ooo otrok ooo otrok ooo otroka iztisnem iz sebe iz
sebe. Iz sebe.
Podobe. Podobe. Podobe. Podobe. Podobe. Podobe.
Doma. Doma se oko in pisava, oko pisave, pisava
očesa zgosti v objektiv super osem kamere.
Prasne vžigalica — v temi zadiši po cigareti. Prst
poišče hladno, a prijazno kožo stikala nočne svetilke,
pritisne.
Vstopi kodravo vrtenje tobačnega dima, sili v sre-
dino in navzgor, k jedru. Potem so knjige: na levi plat-
nice priprtega slovarja, papirji spodaj; na jekleni pod-
stavek prislonjena slovnica v klicajih s svinčnikom, pa-
pirji spodaj; proti sredini, spredaj, t)eležka In rumen
kemični, ki trdo, sovražno, a vztrajno vrezuje črke v
nepopisane liste, naprej — spodaj zvezek; na sredi, za-
93
daj, očala v rjavem plastičnem okvirju, odprta navzven
in prislonjena pravokotno na rdečkasti lak stare, s
prahom posute mize. Se više, že proti desni, so knjige,
razprt črno pleten pas ročne ure (kazalci kažejo 2.17),
svinčnik spodaj; škatlica vžigalic leži na pol prazni zele-
no-beli škatli cigaret (tu gre pogled navzdol, slika na
zgornji strani kocke vleče v akvarelno zabrisan zeleno-
vijoličen gozd v ozadju; spredaj, kot bi se pustil portre-
tirati, tuli medved navzven, proti desni — kocka z
medvedom bi lahko prebila prvo, edino vidno ravnino
stvari na stari, s prahom pokriti mizi, navzdol, v dihanje
časa živali, jeseni in v leno, a vztrajno premikanje
mišic, zvoka, piskajoče suhih vej na tkanini posušene
praproti) — še bolj desno je steklenička z lekarniškim
alkoholom, zamazano poln steklen pepelnik, oranžna
škatla s črnilom, prazna prozorna plastična vrečka, ki bi
šuštela, če bi se je roka, ki pelje glavo kemičnega dru-
gam, v neznano belo, v prazno, če bi se je roka dotak-
nila, razgrnjen A4, temno modro popisan papir z rde-
čimi popravki, zelo nizko zadaj na desno skoraj pre-
vrnjena škatla z vitamini, še niže, navznoter, proti skle-
nitvi polkroga rumena knjižica s ključem na vrhu, zvez-
ki, bliže sem polprazen megleno zamazan kozarec z
motno tekočino mleka in čaja, belo-zeleno-rdeče-modre
ploskve na platnicah broširanega slovarja z zelenim
kemičnim počez in spet zvezek in belo, belo, nikoli
iztisnjeno v slast krika dna, nabreklo od žeje izli-
vajočega se prodiranja, do konca.
Marko Mak
PIRAMIDA FARAONA AMENOFiSA
Tistega večera, ko je veliki duhovnik prišel faraonu
Amenofisu povedat, da je piramida končana, je faraon
ležal na svoji prestolni postelji in občudoval angele, ki
so z belimi, plamenečimi krili prihajali iz noči njegove
zavesti. Kot že tolikokrat v svojem življenju je vedno
znova ločeval svetlobo od teme.
"Piramida je končana, Amenofis," je rekel duhovnik
z neprizadetim glasom, kakor da bi pozval vladarja na
večerno molitev.
"Kaj že?" je vzkliknil faraon: "Je življenje takó
kratko?"
"Amon te kliče k sebi," je odvrnil božji služabnik,
"kakor je pred leti poklical tvojega očeta in vse tvoje
kraljevske prednike, tja do Menesa, utemeljitelja dina-
stije."
Amenofis je stopil k oknu, se zazrl v večerno nebo,
na katerem so se prižigale bleščeče puščavske zvezde,
in se skušal spomniti sedanjega in vseh preteklih živ-
ljenj.
"Amon sem jaz," je rekel, "jaz sem tisti, ki ločuje
svetlobo od teme. V meni gori ogenj, ki se po merah
vžiga in po merah ugaša ter reže svet z ostrimi sen-
cami.
"Tudi tvoj oče je govoril tako," je odvrnil svečenik in
z roko pokazal proti zahodu, kjer se je svetila zadnja
črta večerne zarje.
"Dobro," je po krajšem premolku prikimal faraon,
"ukaži ljudstvu, naj se pripravi na ceremonial."
Veliki duhovnik se je priklonil in odšel iz dvorane.
Piramida se je z ostrimi robovi dvigala v nočno nebo, v
njej je tisoče sužnjev zgostilo brezmejen napor, da bi se
njihov vladar iztrgal iz objema zemlje in se napotil k
zvezdam. Mnoga leta je Amenofis s svojega okna opa-
zoval množico vozov, ki so vlekli kamnite balvane na
gradbišče, toda on sam ni šel nikoli nadzorovat
gradnje, kajti zakon je narekoval, da so delo zidarjev
vodili duhovniki, ki so jih služabniki prinašali iz
svetišča ob reki v bogato okrašenih nosilnicah. Potem
so prihajali v faraonovo palačo in dolge ure molče
poslušali vladarjeva navodila. Nikoli ni zanesljivo vedel,
če so se res ravnali po njegovih besedah, a ni si preveč
belil glave s tem, kajti bil je še mlad in dan odhoda je
bil še daleč.
Pred kakim letom dni pa je faraon od svojih vohu-
nov zvedel, da so ob zgornjem templju, na robu mesta,
pristale nekakšne tuje ladje, ki da so bile vse svetleče
in so se bleščale v srebrnem sijaju celo ponoči. Ko je
terjal od velikega duhovnika pojasnilo, mu je ta odgo-
voril, da so prišli na obisk svečeniki iz Ugarita ter da so
njim častilcem nesmrtnega Amona, pomagali razjasniti
nekat^ . skrivnosti v zvezi z notranjostjo piramide. Na
vprašanje, od kdaj imajo v Ugaritu takšne ladje, ki se
svetijo ponoči v srebrnem sijaju, pa je veliki duhovnik
odgovoril, da je tisto noč mesec svetil tako močno, da
se je srebrno lesketal celo puščavski pesek. Toda ta
razlaga faraona ni pomirila; sklenil je, da se kljub temu
ne bo mešal v delo graditeljev, vendar pa je v njegovem
srcu bil zasejan dvom, nejasna slutnja, da mu že vse
življenje nekaj prikrivajo.
Ko je veliki duhovnik odšel, da bi izdal ukaze za
pogrebne svečanosti, je Amenofis poklical služabnika in
mu presenečenemu ukazal, naj zamenja z njim obleko.
Služabnik se je sprva upiral, ko pa mu je faraon zagrozil
z mečem, je privolil. Amenofis je oblekel preprosto
94
ogrinjalo, obdržal je samo kraljevski prstan s smarag-
dom, velikim kot vranje jajce. Ko je bila zamenjava izvr-
šena, je služabniku ukazal, naj se uleže na njegovo
posteljo in tako ostane vsaj toliko časa, dokler ne bo
vzšel mesec, potem pa naj stori po svoji volji; sam pa
se je splazil skozi skrivni izhod v zunanje dvorišče pala-
če, ki jo je poznal kot lasten žep, saj je v njej prebil vse
svoje življenje.
V zunanjem dvorišču je vse vrvelo: Amenofis si je
utiral pot med služabniki in sužnji, ki so pod vodstvom
oblastnih dvorjanov in duhovnikov pripravljali ceremo-
nialne predmete za pogrebno procesijo: iz šibja in
temno rdečega baržuna so povijali ogromne mrtvaške
butare, črni Nubijci so z lojem mazali velikanske bakle,
godci so uglaševali piščali, ženske so šivale še zadnje
okrasje na tunikah vestalk, ki naj bi faraona pospremile
v temo. Njega, Amenofisa, preoblečenega v preprosto
služabniško oblačilo, pa ni spoznal nihče, kajti le redki
so bili tisti, ki so ga že videli od blizu.
"Nihče ne živi večno, tudi Amenofis ne," je rekel
suženj, ki je na velikem panoju slikal podobo svojega
vladarja, faraon pa se je nasmehnil in odvrnil: "Razen
Amona, gospodarja življenja in smrti."
Dvorane zunanjega krila palače so bile skoraj
prazne, tako da se je brez težav prikradel do tistega
pročelja, ki meji na reko in na stare, vegaste mestne
hiše. Vedel je, da bi mu bilo nemogoče pobegniti skozi
glavni izhod, tam bi ga straža gotovo ustavila in morda
tudi prepoznala. Tukaj, na padajočih terasah, ki so se
spuščale dol v mesto, pa ni srečal nikogar. Luna, ki je
vzšla za robom piramide, je sijala tako močno, kakor da
bi se sonce vrnilo v noč, le da so bili njeni žarki beli,
hladni. Reka se je globoko spodaj svetila kot dolga,
srebrna pot in se izgubljala tam daleč v puščavskih
prostranstvih. Ko je Amenofis zrl v luno, je moral
pripreti veke, da je gledal le z ušesi: ni bilo slišati, da
bi se kdo približeval, le zadaj, na dvorišču so šumeli
tisočeri glasovi, v valovih so prihajali in odhajali,
prepuščeni zračnim tokovom. Na terasah so cveteli ole-
andri in začarano je ovohaval njihove dišeče cvetove, na
katere so sedale majhne lučke kresnic. Prevzemala ga je
nočna opojnost. Nikoli ne prideš do roba sveta, si je
rekel: čeprav prehodiš tisočero poti. Iz okna, za trepe-
tavimi listi mimoz in akacij, so se zaslišali zveneči
glasovi alhambre, na nebu so svetile zvezde, svetleči
biseri, razsuti z neznanih ladij, srebrne meglenice, ki so
spominjale na nežne pajčolane dvornih princesk. Zbral
je vso divjost v svojih žilah, z vso močjo je stekel skozi
trepetlike, odgnal se je od tal, ko mu je zaprla pot kam-
nita ograja, pristal na njenem robu, kakor maček, leb-
deč na prevesici, in lovil ravnotežje po ozki stezi med
razdrapanimi stenami, napušči in kamnitimi pomoli
spodnjih grajskih poslopij, ki so se izgubljale v globini.
Bil je prvič na begu in to ga je navdajalo s tolikšno
radostjo, ki je še ni bil skusil. Nihče na svetu ni vedel,
da je zdaj on, faraon Amenofis, tukaj, da se spušča po
dišečih terasah svoje palače dol v mesto in dalje, preko
reke k piramidi, ki so jo zgradili njemu v čast. Edino
spremstvo, ki ga je spremljalo po teh samotnih poteh,
so bili arhaični kipi, neme priče njegove svobode, ki so
utelešali mitološke živali iz Amonovega dvora.
Ko je prišel v mesto, se je plazil ob zidovih, da ne
bi srečal kake nočne straže, a na ulicah ni bilo nikogar
in brez težav je prišel do reke, ki je tiho tekla med
ločjem in se lesketala v mesečini. Zdaj je videl piramido
že povsem razločno: osupnil je nad njeno ogromnostjo,
na nasprotnem bregu se je dvigala velika kot gora,
stebri pred njenim vhodom pa so dostojanstveno stali
kakor negibni stražarji.
Iz meglice med ločjem se je izvil čoln, na katerem je
sedel star, sivolas čolnar. Veslal je naravnost proti
Amenofisu.
"Starec, pelji me čez reko!" je zaklical faraon: "Dam
ti prstan, ki je vreden toliko, da boš presrkbijen do
konca svojih dni."
Čolnar mu je brez besede pomagal, da se je vkrcal v
čoln, ko pa mu je Amenofis hotel dati prstan, je odrinil
njegovo roko in brez besede odkimal. Zaveslala sta od
brega po svetleči gladini. Enakomerno udarjanje vesel
se je počasi, sprva komaj opazno, potem pa vedno bolj
razločno spreminjalo v besede, v dolgo litanijo glasov,
ki jih je stari čolnar nizal skozi trajanje začaranega
časa. Govoril je v jeziku, ki je bil faraonu povsem
neznan in ki sploh ni bil podoben nobenemu izmed
jezikov sosednjih ljudstev.
Amenofis je bil že na robu sna, ko je čoln udaril ob
nasprotni breg. Iz marmornega pristana se je dvigalo k
piramidi položno stopnišče, ki so ga z obeh strani
obdajali visoki stebri. Stopil je na breg, napravil nekaj
korakov, ko pa se je ozrl nazaj, da bi pozdravil čudnega
čolnarja, je ostrmel: ni ga bilo več tam in tudi čoln je
izginil, le vodni tok je komaj slišno oblival nabrežje.
Premeril je reko z očmi in zazdelo se mu je, da vidi tam
daleč, pri zgornjem templju, srebrni sij neznanih ladij.
Zdaj je vedel: prestopil je tisti prag, ki ga je ločeval od
njegovega resničnega domovanja, sveta bogov.
Napotil se je po stopnišču navzgor. Bilo je tako
tiho, da so njegovi koraki odmevali na belem kamnu
kakor udarci na gong. Pričakoval je, da ga bo izza ka-
kega stebra ustavil eden izmed tistih angelov, ki so ga
že dolga leta obiskovali na robu sna, a tu ni bilo ni-
kogar, stebri so bili vedno bolj gosti, kakor da bi stopal
v temen gozd, ki s svojimi sencami vse bolj in bolj
zakriva nebeško luč. Tudi mesec se je skril za gmoto
piramide in že je Amenofis stegnil roko, da bi tipal pot
pred seboj, ko je obstal pred velikimi zaprtimi vrati.
Tedaj je rekel Glas: "Kdo si ti, ki prihajaš iz noči?"
Amenofis je otrpnil ob tem nenadnem Glasu, ki je
prihajal nekje iz notranjosti, iz piramide, kakor da bi mu
govoril odmev, ki ga je že davno poznal, ki je bil že
vseskozi prisoten v njem samem.
"Jaz sem faraon Amenofis in prihajam, da dopol-
nim, kar mi je usojeno," je odvrnil. Zdaj so njegove
lastne besede zvenele kot odmev onega Glasu.
"Prišel si, da vstopiš v svoj spomin," je povzel Glas
95
kot v zvočnem zrcalu, "prišel si, da vstopiš v dno svoje
duše, kjer sta svetloba in tema eno in isto."
"Pripravljen sem!" je zakllcal faraon s polnimi prsmi
in tisti hip ga je bela svetloba prešinila kakor blisk, ki v
njem zgori vse, kar ni od vekomaj, in ostane le večno
živi ogenj. Potem, ko je minilo nekaj trenutkov, morda
pa tudi tisočletij, je spet zaslišal Odmev svojega glasu:
"...Zdaj lahko lebdiš, plavaš, letiš!" Velika vrata so bila
odprta in onstran praga je zijalo globoko rdeče morje,
brezdanji prostor, kjer ni bilo več ne zgoraj ne spodaj,
kjer je lebdel v prostranstvu brez mej. V rdeči megli je
postopoma začel razpoznavati srebrne mreže, krista-
laste strukture kovinsko bleščečih se teles, atome,
molekule, spiralaste verige in veje, na katere so bile
nanizane svetleče celice.
"Vstopil si v svoj spomin," je rekel Glas: "Ko boš
premagal tudi tega, boš postal nesmrten, postal boš
Amon."
Plaval je tja k spominskim celicam, ki so se svetile
kot daljna sonca, zavita v rdečo meglo. Dolge vrste
atomov so izginjale v daljavi, nekateri izmed njih so se
povezovali v molekule in se spet razdvajali, drugi pa so
nemoteno leteli po praznini. Posamezne molekule so se
glede na mirno lebdečo večino premikale, bile so
sestavljene v pravilno geometrične formacije, v svetleče
ladje, ki so jadrale skozi tkivo spominskih pajčevin. Iz
globine je priplavata, počasi rotirajoč, kak seženj široka
kocka, se mu približata, da bi se je skoraj lahko dotak-
nil, in se spet začela oddaljevati. Pa je bila le seženj
široka? je podvomil Amenofis: morda je bila silno velika
in je letela neprimerno dalje, kakor je bil ocenil. V tej
tišini in brezdanji megli ni bilo ničesar jasno, ničesar
trdno; približeval se je ogromni kristalasti tvorbi, mreži
atomov in molekul, ki jo je zagledal že takoj na začetku,
toda zdaj se mu je nenadoma zazdelo, da to sploh ni
isti del svetlečega tkiva, da je medtem preletel že tiso-
čero takih mrež, ki pa jih je sproti pozabljal. Na tej
široko razvejani skupini molekul, ki je bila zdaj pred
njim, ni bilo ničesar takega, kar bi si lahko posebej
vtisnil v spomin: res so bile nekatere izmed njenih
spiralastih, cikcakastih in prizmatičnih verig ponekod
pretrgane, drugod zvezdasto razvejane v dolge tipalke,
ki so izginjate v rdeči plazmi, toda na trenutke je bil
trdno prepričan, da je vse to že videl, davno preden je
vedel za svoje ime.
Odkar je vstopil v piramido, še ni naletel na nobeno
oviro, čeprav je srebrno tkivo postajalo vse bolj gosto in
tudi bližje so mu bile posamezne celice, ladje, ki so
plule skozi rdečo meglo. Zdaj se je približeval spirala-
stemu kraku, na katerega so bili nanizani atomi kot
biseri: spoznat je, da je trčenje neizbežno, in to ga je
razveselilo, ker se bo ob tej veji lahko ustavit, videl,
kakšni so atomi od blizu, kako so medsebojno pove-
zani, če jih je mogoče odpreti in si iz njih sestaviti
ladjo, ki bi jo lahko krmaril po svoji volji. Do spiralaste
veje ni bilo več daleč, čeprav celo zdaj, tako blizu, še ni
bilo mogoče z vso gotovostjo oceniti razdalje. Naslednji
hip je rahlo zazvenelo, trk ni bit kdovekako močan, veja
se je le neznatno, komaj opazno upognila. Krogla, ob
katero je trčil, je merila v obsegu kaka dva sežnja. Bila
je gladka, na njej ni bito nobene odprtine, medtem ko
so bile veje, ki so rasle iz nje, skoraj presojne, narejene
kakor iz finega stekla. Ko je Amenofis z roko polzel po
gladki površini, ga je prešinila grozna misel: zazdelo se
mu je namreč, da tipije stranico svoje postelje v palači
in da je krogla okrasni držaj ob njegovem vzglavju! Se
vse to dogaja le v meni, v moji ugašajoči zavesti? se je
vprašat.
"Zabrisati moraš sledi, po katerih si hodil," je rekel
Glas, "tako kakor odrešujoči veter zabriše stopinje v
pesku."
"Kako naj to storim?"
"Izberi si svojo ladjo in bodi prepričan, da bo prišla
k tebi in te vodila, kajti misli privlačijo delce prahu."
In res, od ene izmed daljnih galaksij, ki so lebdele v
tem razpršenem kozmosu, se je točita majhna lučka,
sprva jo je videl le kot drobno trepetajočo zvezdico, ki
pa se je vse bolj približevala, tako da je kmalu razločil
srebrni pramen, ki se je vlekel za njo kakor rep tava-
jočega kometa, ko pa je minilo še nekaj časa, je opazil,
da je sestavljena iz svetlečih atomov, povezanih v si-
jajen kristal s tankimi, skoraj prosojnimi vezmi. Ko je
prišla ladja k njemu, se je oprijel ene izmed njenih vej
in splezal v sredo med srebrne krogle, da bi bil varen
pred morebitnimi brodolomi.
Potovanje je bilo dolgo, ladja je zavijala sem in tja,
izogibala se je vejam in grozdom drugih atomov in iska-
la pot med spominskim tkivom, ki je bilo ponekod
gostejše, ponekod redkejše, rdeča barva neba se je vse
bolj spreminjala v črno, dvigal se je vedno višje proti
vrhu piramide, k tisti točki, ki je obljubljala poslednjo
odrešitev. Zazdelo se mu je, da se staplja s svojo ladjo,
da njegove roke postajajo svetleče veje in da se njegova
misel razpršuje v pajčolane srebrnih meglic.
Nenadoma se je razprl ogromen prostor, okrogel
kakor velikansko oko. Iz zenice, ki je zrla v nebo, so
prihajali štirje žarki in izginjali v globini. Počutil se je
vedno bolj lahkega, dvigal se je navzgor, hkrati pa se je
njegova duša širila na vse strani. Ničesar ni zapuščal,
povsod je ostajal, čeprav se je raztezal po vesolju kakor
eter in čedalje bolj pozabljal, da je imel nekoč omejeno,
v prostoru jasno začrtano obliko. Tudi svojega glasu ni
slišal več, kajti nikogar ni biio, ki bi mu Glas lahko
govoril. Postajat je puščavski pesek, ki briše stopinje,
in zvezdni žarek, ki izginja v temo.
Zdaj, ko se je nekdanji faraon Amenofis spreminjat
v večnega Amona, ni mogel več imenovati samega sebe
s tem novim imenom, kajti svetloba in tema sta postali
eno in isto. Amon se ni nikoli mogel zavesti svoje
nesmrtnosti, slutili so jo le duhovniki, ki so se trudili,
da bi v negibni mumiji ohranili lik umrlega faraona, in
pa ljudstvo, ki mu je zgradilo tisočletno piramido.
96
LJUBEZENSKE METAMORFOZE
Imela je zaprte oči in njeni kodri so se prepletali z
listi in zvezdastimi cvetovi kadulje, pahovke, visoke bil-
nice, travniške penuše, mišjega ječmena in lisičjega
repa.
Kopasti oblaki so polzeli prek modrih tolmunov.
Veter, ki jih je nosil čez prepade neba, je prinašal tudi
daljno zvonjenje, kajti bila je nedelja v mesecu travnu,
ko naju je zemlja prižela na rob tega modrega prostora,
globokega, odprtega neba! Zrak je bil poln vonjav in
travnik je šumel od nenehnega brenčanja tisočerih
žuželk. Visoka trava je valovila v vetru, med njenimi
šilastimi listi in kimajočimi cvetovi je migotalo sonce:
cekin, lebdeč nad travami.
Zvonjenje iz vasi je prenehalo in nastala je gosta ti-
šina, le še oblaki so počasi polzeli preko neba in
žuželke so igrale svoj večni kontinuo. Dvignil sem se na
komolcih, da mi je pogled segel preko travnika.
Nedaleč stran se je med zelenimi bilkami dvigal preču-
den cvet, kakršnega še nikoli nisem videl. Tako zelo je
žarel v temno rdeči svetlobi, da je spominjal na daljno,
tuje sonce. Na enem izmed njegovih zmajastih listov je
pristal majhen hrošč, bil je rjave barve, ki se je na
podolgovatih pokrovkah spreminjala v mavričen lesk,
zdaj vijoličen, pa rdeč, oranžen in zelen. Vzpenjal se je
po listu proti glavnemu steblu, ki je nosilo cvet, pri
čemer je tipal s svojima pahljačastima tipalkama po
gladki površini. Očesci sta se mu svetili kakor dva
majhna, komaj vidna bisera. Potem sta se pokrovki
dvignili, zdaj sta bili povsem kovinskega sijaja, in
razprli sta se široki, prozorni krili. Bilo je, kakor da bi
vesoljska ladja razpela svoja svetleča krila, da bi ujela
čimveč rdečih žarkov zvezde, ki je sijala nad njo. Tedaj
sem si zaželel, da bi potoval s to ladjo skozi tisočero
neznanih svetov. Hrošč je vzletel in se izgubil v opoj-
nem ozračju, jaz pa sem zbudil Sonjo, da bi mu tudi
midva sledila preko zelenega oceana.
"Glej cvet, ki žari kakor sonce!" je rekla še napol v
snu, potem pa sva se dvignila in se napotila proti robu
gričev na zahod.
Tam je ležala zemlja, velika in nema: travniki so
segali prav tja do gričev, ki so se kot ogromni valovi
zaganjali k nebu. Za njimi so izginjali kopasti oblaki,
beli velikani, tako kakor ladje izginjajo pred očmi
tistemu, ki ostaja na pomolu. Zvonar, ki je na vrhu
vaškega zvonika zaustavil zvon, je stopil k obokani lini
in se ozrl čez travnike. Precej daleč od vasi, kako miljo
ali več, sta se iz trave dvignili dve ptici in se v nizkem
letu napotili proti robu gričev. "Verjetno sta divji raci,"
je rekel zvonar svojemu pomočniku, vaškemu fantinu, ki
mu je bil pomagal nihati zvon, nakar sta se napotila dol
po polžje zavitih stopnicah v vas.
Divji raci pa sta s počasnimi, dolgimi nihaji kril in z
naprej štrlečima kljunoma rezali gosti zrak, poln
pomladnih vonjev in brenčanja tisočerih žuželk. Morda
sta kdaj davno vedeli za neskončno bogastvo življenj-
skih preobrazb, pa sta nanje pozabili, prehajajoč iz
enega življenja v drugo. Se ti še spominjaš časa, ko si
letel na krilih pomladi? Se še kdaj predajaš oceanu
ozračja, ki šumi pod krili, in sončnim žarkom, ki ob
dotiku z zemljo plamtijo v zublje trav? Travnik je pose-
jan z makovimi cveti, ki kot rdeči utrinki bežijo mimo,
med njimi rastejo plavice, modri glavinci, vijolične
penuše. Oblaki drsijo po gladini neba, preko roba
gričev, ki se vse bolj približuje, in vaški zvonik je komaj
še videti, njegova šilasta kapa se je skrila med cvetove
marjetic in bele otočke trobelik. Okrogle glavice regrata
sejejo svoje padalce vse naokoli.
Začneš se dvigati v velikih krogih. Včasih zanihaš in
loviš ravnotežje zaradi nenadnega sunka vetra. Ona te
čaka na travniku, pri belem grmu. Nebo je že skoraj
povsem prekrito z oblaki, ki tvorijo kobulaste gradove,
le tu in tam sonce še prodira skozi modre tolmune in
riše na travniku svetle lise. Vasica, skupek majhnih hiš,
zbranih okrog cerkvice s koničastim zvonikom, se spet
prikaže, izgubljena med travniki in gozdovi na vzhodu.
Beli grm je le še majhna lučka na zeleni preprogi trav-
nikov. Nedaleč stran, v smeri proti soncu, se pase
čreda ovac. Gledaš k robu gričev na zahodu, oblaki ne
tonejo več za njim, ampak plovejo naprej v daljavo.
Preko roba še ni videti, a zdi se, da ga tvori dvojni
greben, da!, da!, tam čez je še višji val zemlje, ki se
dviga med bele kope na nebu. Nato se začne spušča-
nje, zrak šumi v krilih, beli grm se veča, ona vzleti in
skupaj nadaljujeta pot proti robu gričev, s počasnimi,
dolgimi nihaji kril, leteč nizko nad travnikom.
Začenja se pokrajina zajcev: med visoko travo raste
grmičevje, posejano v manjših in večjih skupinah po
pobočju. Prevladujeta dren in češmin; medtem ko so
drenovi grmi že odcveli in se med listi prikazujejo
majhni zeleni plodovi, pa dišeči češminovi zvezdasti
cvetovi padajo prek vej v visečih grozdih. Ponekod raste
tudi nešpija in jerebika, med temi otoki grmičevja pa še
vedno prevladujejo trave, laška ljuljka in turška detelja.
Makovi cveti postajajo redkejši, a modri glavinci se še
upirajo vetrovom, vršečim k robu gričev. Prepelica, ki se
je bila skrila v kosmuljino krošnjo, se kokotaje spusti k
svojemu gnezdu v travi. Do grebena ni več daleč. Tako
kot pokrajina pred njim je porasel s travo, večjih dreves
ni videti, le tu in tam se riše temna silhueta kakega
grma na belosivem ozadju neba. Čedalje gostejša plast
oblakov prekriva sonce. Tu na robu veter piha s podvo-
jeno močjo.
Ptiča sta pristala na dvokrpem ginkju, ki je stal
prav na vrhu grebena kakor mejnik dveh pokrajin.
Ginkjo je manjše drevo s pahljačastimi listi, edini poto-
mec nekdaj ugledne družine ginkovcev, ki so živeli v
97
davni juri. Tul<aj, viscido na valu zemeljskega oceana,
sredi vetrov in oblakov, je komaj poganjal brstiče na
cvetnih vejicah. Pahljače so šelestele v vetru.
Onstran travnikov se je greben spuščal v vrtoglavo
globino. V skalnih duplinah so med belimi cvetkami
gorskih vetrnic gnezdile vrane in krožile nad prepadi.
Zeleno dno soteske, ki jo je tam čez zapiral drugi
greben, je bilo poraslo z gozdovi. Sredi doline se je
vijugala manjša reka, obdana s pasom obrežnega proda.
Drugi greben, ki se je dvigal onstran zračnih prostran-
stev, je bil višji od tega, za njim je izginjalo nebo z
gmotami težkih oblakov, kakor da bi drselo v neko
gigantsko jamo za robom sveta. Na obzorju so se ostro
črtale postave dreves: skupina kakih sedmih ali osmih
hrastov, ki so stali prav nasproti ginkja, je bila še
posebno mogočna, imeli so široka debla in gosto raz-
vejane krošnje. Zrak je postajal vse težji in oblaki so se
spuščali vse nižje, kakor da bi hoteli krila ptic prikovati
k tlom.
"Greva tja do sedmih hrastov?" je vprašala Sonja.
"Tja," sem rekel in jo poljubil, v resnobnem
pričakovanju nove ljubezenske metamorfoze.
Sedmerica hrastov, visokoraslih dobov, je imela
velike zelene krošnje, ki so se rahlo zibale v vetru. Po
razdrapani skorji starih debel se je vzpenjal bršljan in si
iskal opore med razpokami v lubju. Spodaj so bila dre-
vesa porasla z mahom, ki se je širil med grčavimi kore-
ninami in svetlo zeleno praprotjo. Na koncu hrastovih
vej, med šopi mladih listov, so poganjale prašne
mačice na dolgih, visečih viticah. Med mahom in prap-
rotjo so ležali tu in tam še lanski želodi s posušenimi
pecljatimi kapicami. Oblaki so potovali dalje proti
zahodu. Grmičasto pobočje, ki se je spuščalo dol k
prodnatemu koritu rečice in prehajalo na dnu doline v
gozd, tu ni bilo tako strmo kot pri dvokrpem ginkju in
le ponekod so posamezne skupine skal štrlele iz trave
in grmičevja.
Dalje od sedmih hrastov pa se je začenjal veliki
gozd. Tu so se tla komaj opazno spuščala in se izgub-
ljala med srebrnkastimi debli bukev, med javori in
makleni. Pod krošnjami dreves je vsepovsod rasla
bujna, visoka praprot. Nobena izmed živali, ki so živele
v tem kraju, ni vedela, do kam sega gozd in kaj je on-
stran njega, toda vse so slutile, da je gozd ogromen, da
skriva v sebi tisočero čudežnih jas in planjav, kjer se
lahko zgodi karkoli. Volkovi so pripovedovali, da na
neki daljni jasi stoji začaran grad lepe čarovnice, ki
vsako žival spremeni v kamen. Stopnišča in dvorane
njenega gradu so polne kamnitih volkov, risov, trnjola-
stih zmajev, krasotnih gepardov, troglavih kač, med-
vedov in kikonov, ki brezizrazno strmijo v kamnito
večnost, medtem ko njihova gospodarica s smarag-
dnimi očmi in zlatimi, padajočimi lasmi, lepa kot
sončna vila, sedi na levjem prestolu in čaka zelenega
Pana, ki bo odrešil njo in njene žrtve zakletega gradu.
Zajci, ki so zvrtali svoje dupline med koreninami dreves
nedaleč od dobrave sedmih hrastov, pa so pripovedovali
drugačne zgodbe: pravili so, da je na zahodu, na koncu
gozda temna reka, na kateri se srebrno blešči mese-
čina; ob bregu je čoln, na njem pa sedi čolnar. Vsakega
zajca, ki beži pred lisico ali podlasico in onemoglo
obstane na bregu reke, zroč v lesketajoče se mesečevo
pot, vsakega vzame čolnar na brod in odvesla, daleč,
daleč.
Zajci so bili pravkar na paši v turški tedelji pod
robom gozda, nedaleč od sedmih hrastov, hoteč izkori-
stiti še zadnje trenutke pred dežjem, ko so zaslišali
svarilni klic svojega stražarja. Stražar, ki je ves čas med
obedom svojih tovarišev čepel med rumenimi cvetovi
neužitnega kokovičnika, strigel z ušesi in gledal v
dolino pred seboj, je opazii, da se bliža nevarnost: iz
votline med grčastimi koreninami starega hrasta, enega
izmed častitljive sedmerice, je smuknila na piano lisica,
za njo pa še ena. Zajci so se v hipu razbežali in smuk-
nili v svoje luknje. A to ni bilo potrebno, kajti lisici sta
za hip obstali, kakor da ju je presenetila bleščeča svet-
loba dneva, nato pa nadaljevali pot po gozdu ter kmalu
izginili v bujno rastoči praproti, med bukovimi, hrasto-
vimi in smrekovimi debli. Neslišno sta stopali po
mahovnatih tleh in si utirali pot med stebli podlesnic.
Mnoge od teh praprotnic še niso razprostrle vseh svojih
velikih pernatih pahljač, zelenih mahal, ampak so poleg
razvitih listov še vedno poganjale polžasto zavite brstiče
na visokih pecijih, pokrite z rjavimi, plevnatimi luskami.
Med podlesnicami je raslo tudi vresje, po tleh pa so se
plazila vilasta stebla kijastih lisičjakov, praproti z
ozkimi, šiiastimi mahali, ki niso bila pahljačasto razprta
kot pri podlesnicah, ampak so bila bolj podobna žitnim
klasom, zavitim v drobne rumene lističe. Tudi stebla teh
praproti so bila prekrita z majhnimi, šiiastimi listi.
Nekateri lističjaki so rasli navpično navzgor, prodirali so
skozi zelene pahljače podlesnic in s svojimi kijastimi
trosovniki segali skoraj do nižjih drevesnih vej. Ponekod
so ob deblih visokih adrašev poganjali šopi orlove pra-
proti, med grčastimi koreninami starega maklena pa je
jelenov jezik skrival svoje podolgovate liste. Mnoga
drevesa so bila prepredena z ovijalkami: predenica je
ovijala mlade vejice gladkih, srebrnkastih bukev, bela
omela je spredala svoje vitice med vejami kostanjev.
Mah je bil posejan z majhnimi, modrimi cveti jetrnika in
pozabljenimi žirovimi oreščki. Dolgopecljate bukove
mačice so se svetile med zelenečim listjem. Drevesna
debla, ki so se dvigala skozi vse to podrastje in izgi-
njala v krošnjah, so kakor stebri prostrane katedrale
nosila zelene oboke vej. V visokih vejah so zašumele
prve deževne kaplje, a dež je trajal samo nekaj trenut-
kov in spet prenehal. Črničevje, poraščeno z bodečo
lobodiko, je tu in tam zaprlo pot. Med listavce in
iglavce so se prikradli zavitolistni sagovci, drevesastim
praprotim podobne golosemenke z velikimi, pernatimi
listi. Pod njimi se je razraščal črni zobnik ali bien,
cvetni zmaj z ukrivljenim hrbtom, iz katerega so poga-
njali ščitasti temnozeleni listi, ki so na vrhu stebla,
upognjenega k tlom, obkrožali rumeni cvetni venec,
preprežen z vijoličnimi žilami.
98
Lisici sta se ustaviii na gozdni jasi, l<i so jo obkro-
žali črni gabrovci. Zrak je bil gost, veter je popolnoma
prenehal. Nebo, ki se je prikazalo med krošnjami dre-
ves, so prekrivali težki, sivočrni oblaki. Neprekinjeni
šum tisočev rastočih listov, pokajočih vejic in brez-
številnih, očem nevidnih živalic, je le še poglabljal
brezno tišine. Mar je to le šum krvi, ki kroži v duplinah
sluha? Ali pa na neki daljni jasi zeleni Pan igra na
gozdne orgle globok, komaj slišen vibrato? Živali sta
stali v okamneli otrplosti, oči so jima žarele v smarag-
dnem sijaju. Nato se je zaslišalo daljno grmenje in spet
sta se potopili v praprotno džunglo, med velike pahljače
podlesnic in vilasta stebla lisičjakov, ki so segali do
drevesnih krošenj.
Dolgo sva hodila skozi gozd, morda je minil kam-
brij, morda silur ali celo devon. In ti si rekla, da zdaj
veš, da se spominjaš te poti, da si nekoč davno že
hodila tukaj. Stopala sva med črničevjem, edinim
preostalim listavcem, kajti praproti so začele povsem
prevladovati. Dosegale so višino po nekaj sežnjev,
spodaj pa so bila njihova stebla že olesenela. Zemlja je
postajala mehka in vlažna, utirala sva si pot med stelj-
kami skrčenika, po katerem so se plazili veliki kuščarji
in naju gledali z izbuljenimi očmi. Na vejah drevesastih
praproti so pristajali rumenokljuni kiviji. Ob pogledu na
korenine in gomolje, ki so zijali iz zemlje, sem te vpra-
šal, kakšna je zrcalna slika te pokrajine, onkraj roba
tal?
Prišla sva v travno stepo, na kateri so se dvigali gaji
kalamitov, velikanskih drevesastih preslic. Kalamiti so
bili tako visoki, da so segali tja do oblakov, imeli so
debele, v vretencih postavljene veje in grčaste olesenele
korenike. Na tleh so ležala njihova votla debla, na
katerih so se zaredile gljive. Zrak je postajal vse težji,
zatišje Ted nevihto vse bolj zatohlo. Z očmi uprtimi v
tla, kakor da bi nosila nizko nebo na ramah, sva stopala
po bujni travi. Vodomec je švignil iz gnezda med
ločjem.
"Med tremi travami se je začela najina pot," si zaše-
petala, "toda kako drugačne so zdaj: kadulja, pahovka,
penuša, vse kričijo, plamtijo!"
Zemlja je postajala mehka in vlažna, med kokaljem,
bedrencem in trpotcem so poganjale zlatičice: začelo se
je veliko močvirje. Drevesaste preslice so spletale vse
bolj neprehoden pragozd, kalamiti so ponekod prehajali
v pečatnikovce in luskavce. Le s težavo sva se prebija-
la skozi vse to rastje, preko gomoljev razhudnikov in
starih trohnečih štorov, na katerih so ždele panjevke in
rumene štorovke in kjer je domoval čreslov cvet. Malo
upanja je še ostalo, da se bova rešila iz teh mrež zele-
nega boštva, izgubila sva se med pajčolani lapuha, med
širokimi listi kalužnic in težkimi socvetji gozdnih prap-
roti. Uročile so naju grmičaste žveplenjače in strupene
cvetke kačnika. Tu so se bohotile mešinke, ki lovijo
žuželke na svoje limanice in jih nato prekrijejo s svojimi
požrešnimi listi. Prišla sva v zatohle, mračne dvorane, v
temne votline, ki so jih tvorili velikanski karžlji, rože-
naste trobente, mavrahi in vražji gobani. Po gobjih
stenah so visele pahljačaste zavese, težke sige. V temni
kaluži, ki je zrcalila črne oblake, so tonile alge, izginja-
joč v motni globini. Kavlerpe so zapredle stara razpa-
dajoča debla, tako kot korenine prepletajo pozabljene
mamutove kosti. Tedaj je zašumelo, blisk je razparal
nebo in dvignil se je odrešujoči veter, ki je zabučal
skozi veje pradavnih gozdov.
"Sonja!" sem zaklical: "Vrniva se k soncu, k
pomladnim travnikom za vasjo!"
Začela sva teči, luna je podila viharne oblake, ki so
jih trgali mogočni bliski, z dolgimi skoki sva preskako-
vala praprotna drevesa, bežala sva preko mahovja,
samotnih jas, preko ribnikov, v katerih se je zrcalila
mesečina, in grmovij, kjer so se svetile divje oči, slišala
sva tuljenje volkov, veliki črni ptiči so plahutali z zmaja-
stimi krili, šepetala sva besede ljubezni, sledila vzkli-
kom noči, vse je zvenelo, gozdovi so dehteli v temnem
oceanu, penili so se grebeni skal, zveri so pile pri
globokih studencih, žrtve so bežale preko samotnih
planjav in omahnile med črne zublje trav pod velikimi,
svetlimi, daljnimi zvezdami. Vso noč je trajal ta let
skozi gozd, zjutraj pa je vzšla rdeča zarja, nastopil je
trenutek tišine, trenutek strahu. Gledala sva drug
drugega, gledala naravnost v oči, in vedela sva, da ni
besed, ki bi premagale to tišino, da ni solz, ki bi
utopile to žalost, da ni ljubezni, ki bi potešila to željo.
Sonce je vzšlo nad vaškim zvonikom, razprli so se
cvetovi na travniku, iz vasi se je zaslišalo jutranje
zvonjenje in z roko v roki sva se napotila v novi dan.
Pavao Pavličič
ORGLE
Do nenavadne spremembe v življenju popravljalca
glasbil Blaža Jakovljeva je prišlo nekega junijskega
popoldneva, ko je na cerkvenem koru popravljal orgle,
prve orgle v našem mestu, ki so bile sicer že v začetku
rabljene, vendar so dobro igrale celih deset let. Sonce
je ogrelo reko in razbelilo mali tlakovani plato pred
glavnimi vrati, v svežem polmraku pa je dišalo po
starem lesu, svili praporov za procesije, pretkanih z zla-
99
tom, prahu, svečah in zastanem zral^u. Blaž je delal
zgoraj, včasih se je ozrl na prazno ladjo in plamenči^e
voščenk, ki so migljali kakor zvezde v meglenem vreme-
nu, ter na rdečo oljenko pred glavnim oltarjem, ki je
bila med svečami kot mesec pred vetrovnim dnevom.
Prijetno se je počutil pri delu med temi svetimi stvarmi,
kot bi nasproti oltarja opravljal kakšno skrivno mašo
samo zase, užival je v svoji spretnosti in si delovito
brisal znoj, ki mu je tekel v oči in lepil na hrbet srajco,
ki je iz spoštovanja do cerkve ni hotel sleči, četudi je
bil sam. Čudil se je ostrosti svojega sluha in je veselo
skakal s korske ograje, na kateri je stal, viseč nad praz-
nino, in odhajal k mehovom ter pritiskal nanje, da bi
slišal, kako se oglaša piščal, ki jo je ravno popravljal,
potem pa je odhajal popravljat še vse druge drobne
napakice, stoječ z bosimi nogami na ograji, medtem ko
je bilo njegovo popevanje podobno brundanju, opona-
šajočemu nizke orgelske tone v najbolj svečanih delih
maše.
Stopala pa se se mu potila, kar na lepem pod njim
ni bilo več ograje in Blaž je začutil, kako ga je nekaj
brezobzirno udarilo po rami, boku in glavi, in zaslišal
zvok, kot bi kdo izdiral zob.
Zbudil ga je nekakšen nenavadno glasen in prediren
šum, podoben žaganju drv, samo še precej močnejši,
predornejši in neprijetnejši. Ležal je na trebuhu, pri
miru, zraven desnega očesa je videl strašansko pove-
čane luknjice in izbokline na zelenkasti površini tal. Ni
se upal premakniti, mislil je, da je nekaj v njegovem
telesu zlomljeno, ker je povsod čutil bolečino. Toda
tisti zvok, ki ga je še naprej slišal, mu ni dal miru,
zakaj vrtal mu je v glavi, ki se je spričo zvoka hotela
razpočiti, postajal je vedno bolj nevzdržen. Blaž je
počasi premaknil roke, še vedno z lici prilepljen ob tlak,
potem še noge, nato se je počasi postavil na kolena,
opirajoč se na roke in stresajoč glavo, da bi se rešil
tistega zvoka, nazadnje pa je spoznal, da ničesar ni
zlomljeno, se skobacal na noge in naredil nekaj kora-
kov. Stopal je počasi, z razbeljeno glavo od tistega
zvoka. Na poti k vratom pa je opazil, da zvok ne prihaja
iz glave, temveč od zunaj. Nekajkrat se je zasukal in
iskal izvor (zdelo se mu je, da prihaja nekje izpod
klečalnikov in klopi), ker pa ni odkril ničesar, je stopil v
cerkev.
Tu ga je preplavila neznosna količina oglušujočih
zvokov, zvokov, ki so bili docela neznani, nezaslišani in
tako močni, da je že mislil, da ga bo podrlo. Kot
človek, ki je stekel v naliv in naredil nekaj korakov v
njem, je stopil nazaj in se umaknil spet v cerkev. V nji
je bilo tiše, čeprav se je tisti predorni zvok še naprej
slišal. Znova je stopil počasi po stopnicah in sedel na
eno od njih. Nekako se je navajal na ta plaz šumov,
četudi si ni znal razložiti, odkod prihajajo. Zakaj vse je
bilo mirno: ptice so skakale po drevju, mesto na levi se
je šopirilo pod hribom, kjer je stala cerkev, dim se je
sukljal iz dimnikov, na malone belem nebu ni bilo niti
oblačka. Blaž je počasi vstal in naredil nekaj nezane-
sljivih korakov po malem platoju.
Ko je prišel v drevored, kjer je vladal čuden šum,
kakor pri slapu, se je zavedel, da se je njegov sluh
nekako spremenil, da zdaj sliši veliko bolje kot drugi
ljudje, da sliši tudi tisto, kar sploh ni mogoče slišati:
pretakanje sokov v drevesih in rastlinah, šumenje pod-
zemnih voda, bitje ptičjega srca, pokanje razbeljenega
skalovja, lahno tresenje oblakov na nebu, premikanje
krtov in črvov. Presenečen je obstal. Odtrgal je kosta-
njevo vejico in si jo pritisnil k ušesu. Zasadil je noht
vanjo, pokazal se je zelenkast sok in slišal je, kako se
židka tekočina tare ob njegovem nohtu. Potreboval je
nekaj časa, da je to sploh verjel. Tedaj se je zaslišala iz
daljave neka čisto nova vrsta pokanja, šumenja in
oglušujočega bobnenja, ki se je vedno bolj bližalo. Ko
je bil hrum vse močnejši, je opazil, da se mu po sen-
čnatem, zelenem predoru med kostanji bliža neki pešec.
In medtem ko so se zvoki tega človeka bližali, je Blaža
stresla mrščavica, stopil je mimo človeka in počasi
odšel domov, in ne da bi karkoli rekel materi, je šel v
sobo in tam zaprl oči ter se skušal umiriti v tem
nedopovedljivem hrumu okoli njega.
Nekaj dni se mu je zdelo, da bo znorel. Ni mogel
spati, človeška bližina je bila zanj neznosna, bodisi
zaradi telesnih šumov ali spričo donečih glasov, zato se
je gvardijanu opravičil, da je bolan, pustil delo pri orglah
in iskal samotne in čim tišje kraje, veslal daleč po
Donavi in cele dneve sameval na bregu onstran reke.
Pogosto se je zdrznil in skočil pokonci, obseden od
strahu, nekajkrat pa je celo brezglavo zbežal stran, kajti
takrat, ko je počila veja ali ko je smuč udaril z repom
po gladki, zeleni vodi, se mu je zdelo, da je konec
sveta, da se zemlja odpira in da se podira nebo. Od
strahu še jesti ni mogel, zvok lastnega glasu ga je
napolnjeval z grozo. Mati ga je nezaupljivo gledala, mi-
slila je, da je zaljubljen, on pa se je skrival in obupaval,
vedoč, da ne more iti k nobenemu zdravniku.
Toda počasi se je vsega privajal. Ko ga je minila
prva groza zaradi bolezni in izvzetosti iz sveta (ali bolje,
pretirane vključenosti vanj), se mu je najprej posrečilo,
da je vsako noč za nekaj ur zaspal, četudi nemirno. Ves
čas se je zdrzoval, vendar se je kljub vsemu odpočil.
Nekaj naslednjih mesecev je začel ločevati zvoke, ki jih
je izpuščalo njegovo telo, od tistih okoli sebe. To je
bilo težko, delal je veliko napak, kot človek, ki znenada
oslepi in se mora privaditi na življenje v temi, toda kljub
vsemu je napredoval. Potem je z veliko težavo in pozor-
nostjo začel nekako ločevati zvoke okoli sebe in raz-
poznavati, od kod prihajajo, določati njihov izvor in
pravo jakost. Znal je ugotoviti, kdaj je bilo kje v bližini
pasje ali ptičje srce, kdaj je zvok prihajal izpod zemlje
in kdaj iz zraka, kdaj je slišal šumenje vode in kdaj
pretakanje sokov v rastlinah. Odslej se je vedno hitreje
učil, vedno bolje je razločeval zvoke, vsak dan je prina-
šal nova spoznanja in nove radosti. Počasi se je tako
izuril, da je lahko razlikoval premikanje krapa od premi-
kanja ostriža ali menka pod zeleno površino Donave,
razlikoval zvok pod kostanjevim lubjem od zvoka pod
lubjem lipe. Veselo je nadaljeval s popravilom orgel in
100
drugimi popravili glasbil, postajal je vedno bolj spreten,
pogosto se je z nasmehom spominjal tistega črva, ki ga
je zbudil, ko je ležal nezavesten na cerkvenih tleh.
Počasi je spoznaval, da rastline, živali in stvari okoli
njega živijo docela drugačno življenje, kot se mu je
zdelo doslej, zavedel se je, da je s svojo nepričakovano
zmožnostjo predrl v skrivnost, ki je pred njim ni poznal
nihče. Spoznal je, da prisluškujoč zvokom ne le bolje
popravlja glasbila, temveč tudi laže uporablja stvari
okoli sebe: bolje obdeluje vrt, če posluša pretakanje
sokov, bolje preračuna trdnost gredi za gradnjo, lahko
celo pomaga preprečiti povodnji, če posluša zvoke v
nasipu. Sprva se mu je vse skupaj zdelo čudno in
neverjetno, toda s preskušanjem se je počasi prepričal
o veliki koristnosti in uporabnosti svoje zmožnosti.
Odhajal je v gozd ali na polje in poslušal, kako šuštijo
rastline, kako pa drevesa, kako se pretaka sok v hrastju,
kako v brestih, kako v žitu in kako spet v detelji. Razli-
koval je njihovo šumenje po letnem času, naučil se je
po curljanju sokov sklepati, ali bo drevo rodilo, ali bo
trta dobro obrodila, ali stebla na travniku napada kak-
šna okužba.
In to svojo vednost je izrabljal, kolikor je le mogel,
čeprav se mu je zdelo, da še vse premalo, hotel je svojo
nepričakovano nadarjenost uporabiti še bolj, z veliko
žlico, za izboljšanje življenja v našem mestu. Zato se je
o tem z marsikom pogovarjal, spraševal je ljudi, kaj
mislijo, pri tem pa se nikakor ni hotel izdati. Pričakoval
je ugovore, pričakoval je, da ga bodo ljudje gledali
sumničavo, in res je bilo tako. Nihče ni hotel niti pomi-
sliti na možnost, slišati tisto, kar je nemogoče slišati,
nihče celo ni bil mnenja, da je mogoča iznajdba, s
katero bi se mu to posrečilo. Toda tisto, kar je Blažu
Jakovljevu najprej vzelo veselje pri poskusu, da bi svojo
zmožnost dal na razpolago mestu, je bila prav ta
zmožnost sama: če bi ne bilo te možnosti, bi poskušal
naprej, toda ta zmožnost mu je že na začetku dala
vedeti, da je vse zastonj. Takoj ko je namreč začel
govoriti o tem, je zaslišal v ljudeh nekakšno sovražno
pokljanje živcev, nekakšen šum krvi, ki je pričal, da kaj
takega ne bojo sprejeli in da je zaman karkoli razlagati.
Blaž se je težko sprijaznil s tem, toda odklanjanje
mu je dajalo priložnost za nove raziskave, pritegovalo in
osredinjalo mu je pozornost, v svoji obsedenosti je
odkril marsikaj novega in zato se mu je spet vrnil
njegov mir. Zakaj spoznal je, da ljudje v različnih
trenutkih dajejo od sebe različne zvoke, da se po teh
zvokih razlikujejo, kot se razlikujejo po temperamentu
in značaju, in da je on, Blaž, tudi tedaj, ko mu ljudje
sploh nič ne govorijo, sposoben, poslušajoč njihove
zvoke, uganiti, kakšnega razpoloženja so, včasih pa
celo to, kaj mislijo. To ga je tako zavzelo, da se je
nekaj naslednjih let ukvarjal samo s tem, ne da bi se
menil za karkoli drugega.
Toda za njegovo zmožnost se je njegovi volji
navkljub razvedelo po vsem mestu: nekje se je verjetno
izdal, nekaj so ljudje sklepali iz njegovih čudnih pogo-
vorov o zvokih, nekaj pa so zaslutili na kdovekakšen
skrivnosten način, kakor je on sam marsikaj zaslutil po
zvokih. Seveda večina ni hotela verjeti vsega skupaj,
nekateri so se ga ogibali kakor začaranega, nekateri pa
so mu predlagali, naj hodi po sejmih in kaže svojo
zmožnost in mu napovedovali lep zaslužek. Toda on se
ni kaj prida oziral na vse to, ni skušal ovreči govoric,
tako da jih je bilo že malone konec.
Toda znova so se začele, ko je prišlo do vojne.
Nekega zgodnjega večera je Blaž Jakovljev pritekel na
mestno upravo in našel tam predsednika Mestnega
sveta in načelnika straže ter zadihan povedal, da se
bliža sovražnik, da sliši sopenje konj, vznemirjeno raz-
bijanje vojaških src, zvenčanje sabelj in vzklike čast-
nikov. Svoje zmožnosti ni več skrival, saj je vedel, da je
mesto v nevarnosti. Toda v mestni upravi so ga začude-
no gledali, svetovali so mu, naj se gre domov naspat,
potem pa so se, kdove zakaj, lotili mlačnih previd-
nostnih ukrepov. Začel se je napad, komaj so ga odbili,
po tistem pa se je razvedelo, da je Blaž Jakovljev rešil
mesto, četudi je bila večina še zmeraj prepričana, da
gre za golo naključje.
Toda naključje se je ponovilo in Mestna uprava je
sklenila naložiti Blažu, da jo bo skrbno obveščal o
vsakem sumljivem zvoku, ki bi ga zaslišal na mest-
nem območju. Tako je moral čepeti v neki stražarnici ob
Donavi (v vodi se zvok bolje sliši), če je bilo sonce ali
veter, in prisluškovati in poročati, ko je kaj zaslišal. Vse
to se mu je zdelo neizrekljivo dolgočasno, zato je pri
tem razmišljal o tem in onem, preudarjajoč, kako bi se
znebil obveznosti. Ko je tako sedel brez pravega dela, je
nekoč, opazujoč poplavljen travnik daleč na zahodu,
opazil, da so topoli, ki so rasli tam, podobni orglam.
Eden izmed njih je bil najvišji, okoli njega pa so se
vrstila vedno manjša in manjša drevesa. Topoli so bili
vitki in lepi in Blaž je cele dneve poslušal, kako šumijo,
škripajo in se oglašajo z različnimi zvoki svojih sokov.
Očarala ga je sladkost vseh teh šumov, ki jih je morda
povzročilo to, da so drevesa rasla iz istih tal. Vsak
izmed topolov se je oglašal drugače, pa vendar so se
vsi nekako skladali v skupno melodijo.
Tako se je Blaž dokopal do misli, da bi izdelal orgle
iz živih dreves, ki bojo Igrala s svojimi sokovi in na
katerih bo lahko muziciral tako, da bo premikal veje.
Moral je poiskati ustrezne mladike, jih cepiti in obrezati
na primeren način. Orgle bo slišal kajpada samo on,
toda kdove, je mislil, mogoče se bo kdaj tega naučil še
kdo drug.
Zdaj je cele dneve razmišljal o tem, ždeč v svoji
opazovalnici; več je bil na daljnem travniku kot na
svojem mestu. Nazadnje ni mogel več zdržati. Naloga
mu je bila zoprna, ker je moral ves dan čepeti na enem
kraju, pa tudi zato, ker je čutil, da je to najslabša
uporaba njegove sposobnosti, kar si jih le lahko mis-
limo. Hrepenel je po čem boljšem in tako se je neke
noči izmuznil iz mesta, preplaval Donavo in pobegnil.
Dolgo časa ga ni bilo nazaj v mesto, tako da so že
skoraj pozabili nanj, pozneje pa se je izvedelo, da se je
klatil po svetu, popravljal glasbila, zabaval ljudi na
101
sejmih, opravijal različna dela, da pa nikjer ni našel
miru. Veliko pozneje se je tudi zvedelo, zakaj je to
storil: k temu ga je spet prisilil njegov poseben stik z
zvoki. Komaj jo je odnesel iz mesta in se je prebijal
skoz močvirja ob Donavi, ga je njegov nenavadni sluh
spet začel skrbeti. Sprva temu ni namenjal posebne
pozornosti, toda v vasi, kjer je prenočil, mu je nena-
doma postalo jasno, da se z zvoki okoli spet nekaj
dogaja. Najprej je rabil precej časa, da se o tem pre-
priča, zakaj ni mogel verjeti svojim ušesom (če lahko
zanj kaj takega sploh rečemo, saj je poslušal samo z
ušesi); v tej oddaljeni vasi je namreč še zmerom slišal
zvoke iz našega mesta, in to tako razločno, kot da bi bil
v njem, četudi se mu je to zdelo povsem nerazumljivo
in nemogoče. Ni treba govoriti, koliko dela je imel, da
se je naučil ločevati zvoke iz mesta od zvokov okoli
sebe. Nadaljeval je pot, hodil skozi različne kraje, toda
glasove iz našega mesta je slišal še kar naprej in zaradi
tega je bil vedno bolj zaskrbljen, vedno bolj je hrepenel
po tem, da bi se znebil teh šumov. Pravijo, da je
potoval celo čez morje, toda sluh se mu je zmeraj bolj
ostril, tako da je na kateremkoli kraju zmeraj vedel, kaj
se godi pri nas. To ga je trapilo, zmerom težje je pre-
našal svoj položaj, toda zdravila ni bilo. Vse skupaj je
bilo teže tudi zato, ker mu je preprečevalo, da bi se lotil
uresničevanja svoje zamisli o orglah.
Do tega mu je bilo zelo veliko, zato se je kljub
vsemu nekoč nekje v širnem svetu lotil izdelovanja dre-
vesnih orgel. Sadil je in cepil, naslavljal prošnje na
oblast, razlagajoč nujnost svojega dela, zalival, čakal.
podiral drevesa in izkopaval parobke, pa spet sadil in
čakal. Leta so minevala in ostarel je, toda bil je trmast,
ker je samo v delu našel 'mir pred šumi iz našega
mesta. Na koncu je, pravijo, končal orgle, ki jih ni
mogel slišati nihče drug razen njega.
Ko so orgle zaigrale, je bilo glasov iz našega mesta
konec: Blaž je slišal samo šume okoli sebe (še vedno
razločneje kot drugi ljudje) in seveda orgle, pa naj je šel
kamorkoli. Zdaj je bil pomirjen in se je kmalu spet pri-
kazal v mestu, gnan od nostalgije. Čudno so ga gledali,
zakaj govorice o njegovem početju so ga prehitele.
Toda našel je svoj mir, zdaj se je lahko v miru ponudil
na voljo Mestni upravi, ki se je spet vojskovala. Zaupali
so mu staro dolžnost, ki jo je znova začel opravljati v
opazovalnici ob Donavi.
Tu pa ga je, se zdi, spet obsedla nekakšna nova
misel in ga tako hudo zaposlila, da se je vse manj
posvečal nalogi (nekateri trdijo, da je šlo za orgle iz
glasov človeške krvi, srca in živcev). Toda tokrat Blaž ni
utegnil uiti. Ko je razmišljal, kako bi to izvedel, je
Mestno upravo pozabil obvestiti o sovražnikovem
prihodu, kar je mestu povzročilo veliko škodo, zato so
ga obtožili veleizdaje in ubili. Tistega sončnega jutra,
ko je stopal na morišče, se je smehljaje zazrl v nebo,
kot bi nekje daleč slišal nekakšen prijeten napev.
Kdove ob kateri poti na prašni ravnini zdaj pojejo
stoletna drevesa v svetlem poldnevu z visokim glasom
njegovih orgel.
Prevedel Drago Bajt
Wolfgang Hildesheimer
ZAKAJ SEM SE SPREMENIL V SLAVCKA
v slavčka sem se spremenil iz prepričanja. Ker niti
nagibi niti odločitev za tovrstno dejanje niso nekaj
običajnega, mislim, da je vredno povedati zgodbo o tej
metamorfozi.
Moj oče je bil zoolog in je vse svoje življenje posve-
til temu, da bi*napisal obsežno delo o dvoživkah, ker je
bila po njegovem mnenju literatura na tem področju
nezadostna, deloma pa tudi napačna. Mene to delo —
morda po krivici — ni nikoli zares zanimalo, čeprav smo
imeli doma veliko žab in močeradov, ki bi že zaradi
svojega načina življenja in razvoja opravičevali študij.
Moja mati je bila pred poroko igralka in je dosegla
svoj vrh v Deéelnem gledališču v Zwickauu z vlogo
Ofelije. Gotovo se imam temu dejstvu zahvaliti, da sem
dobil ime Laertes, sicer lepo zveneče, ampak nepri-
merno ime. Kljub temu pa sem ji bil hvaležen, da me ni
imenovala Polonius ali Gildenstern, čeprav je to zdaj
seveda vseeno.
Ko mi je bilo pet let, so mi starši podarili čarov-
niško skrinjico. Tako sem se torej naučil kar dobro
čarati — čeprav po otroško — še preden sem znal brati
in pisati. S praški in inštrumenti, ki so bili zloženi v
skrinjici, sem lahko spremenil brezbarvno vodo v rdečo
in potem spet nazaj v brezbarvno ali pa sem s prepro-
stim zasukom razpolovil leseno jajce, tako da je pri tem
druga polovica brez sledu izginila, lahko sem povlekel
ruto skozi prstan, pri čemer se ji je spremenila barva,
skratka, v skrinjici ni bilo ničesar, kar bi bilo, kot je
navadno pri večini igrač, samo miniatura resničnosti,
da, zdelo se je, da se proizvajalec teh fantazijskih orodij
sploh ne ozira na vzgojni smoter in skuša zatreti prebu-
jajoči se občutek za koristnost. To dejstvo je odločilno
102
vplivalo na moj kasnejši razvoj, kajti zadovoljstvo pri
spreminjanju enega nekoristnega predmeta v drugega
me je pripeljalo do tega, da sem iskal srečo na poti
neželenega spoznanja. Vsekakor pa do svoje preobrazbe
te sreče nisem našel.
A zaenkrat je bilo moje častihlepje spodbujeno.
Kmalu mi moja čarovniška skrinjica ni več zadostovala,
kajti medtem sem se naučil črkovati in sem na pokrovu
prebral sramoten napis: Mali čarovnik.
Še se spominjam popoldneva, ko sem prišel k očetu
v delovno sobo in ga prosil, da mi dovoli pouk v čarov-
ništvu. Bil je zatopljen v svet dvoživk in me je odsotno
pogledal. Ponovil sem svojo prošnjo in takoj je privolil.
Ne morem se otresti občutka, da je mislil, da gre za
pouk klavirja, kajti nekoč kasneje me je vprašal, če že
igram Czernyjeve etude. Pritrdil sem, kajti bil sem
prepričan, da mi mojega zatrdila ne bo treba doka-
zovati.
Hodil sem torej k pouku čarovništva k nekemu
umetniku, ki je nastopal na mnogih varietejskih odrih
našega mesta in je poleg tega, kot sem lahko razbral iz
njegovih pripovedovanj, imel uspeh tudi v Londonu in
Parizu. Cez nekaj časa sem toliko napredoval, da sem
znal iz cilindra pričarati zajčke. Z zadovoljstvom se
spominjam svoje prve predstave, ki sem jo uprizoril v
družinskem krogu. Starši so bili ponosni na mojo spret-
nost, ki sem si jo pridobil takorekoč mimogrede in ki bi
jo v bodoče, poleg svojega prihodnjega poklica — o ka-
terem niso imeli nobene določene predstave — lahko
izvajal namesto domače glasbe.
Odrasel sem svojemu mojstru in odtlej eksperimen-
tiral sam zase. Poleg te dejavnosti pa nisem zanemarjal
splošne izobrazbe. Veliko sem bral in se družil tudi s
šolskimi prijatelji; opazoval sem njihov razvoj. Nekdo,
na primer, ki so mu v mladosti podarili električno želez-
nico, se je pripravljal na kariero železniškega
uslužbenca, nekdo drugi, ki se je igral s kositrnimi
vojaki, se je posvetil oficirskemu poklicu. Tako je bila
že zgodaj uravnana splošna zahteva po koristnosti;
vsakdo se je oprijel svojega poklica, ali bolje, poklic se
je oprijel njega. Sam pa sem si nameraval urediti živ-
ljenje drugače.
Tu bi rad poudaril, da me pri odločitvah v naslednjih
letih ni vodila misel, da bi v očeh drugih veljal za
ekscentrika ali izvirneža. Veliko bolj me je spodbadalo
rastoče spoznanje, da si ne moreš kar tako izbrati
kakega poklica, ne da bi pri tem kakorkoli hodil v zelje
soljudem. Zato se mi je zdela celo uslužbenska kariera
še prav posebej nemoralna. Toda zavračal sem celo take
poklice, ki so veljali za bolj človekoljubne. Ob tem se
mi je zdelo dvomljivo celo delo zdravnika, ki lahko s
svojim posegom reši človeško življenje, kajti rešeni je
lahko lopov, ki mu na stotine zatiranih bitij goreče želi
smrt.
Hkrati s tem pa sem tudi spoznal, da je mogoče
dejstva razbrati le iz trenutnega stanja stvari, da je torej
brez koristi, če hočemo iz njih delati kakršnekoli sklepe
ali izkušnje. Zato sem sklenil, da bom svoje živ-
ljenje preživel nedelavno in da ne bom tuhtal o ničemer.
Priskrbel sem si dve želvi, se zleknil v ležalnik in
opazoval ptice nad seboj in želvi pod seboj. Čaranju
sem se odpovedal, kajti dosegel sem popolnost, čutil
sem, da sem sposoben spreminjati ljudi v živali. Te
sposobnosti pa se nisem posluževal, kajti prepričan
sem, da tovrstnega posega v življenje nekoga drugega
ni mogoče opravičiti.
Takrat se je prvikrat zbudila v meni želja, da bi bil
ptič. Sprva si želje nisem hotel zares priznati, kajti do
neke mere je pomenila polom: torej mi še ni uspelo, da
bi se brez želja veselil ptičje eksistence, življenje mi
kali hrepenenje. Kljub temu pa sem bil šibak in sem se
igral z mislijo o izpolnitvi želje, ja, bil sem celo pono-
sen, da zmorem ostvariti željo, brž ko se mi poljubi.
Potreboval sem samo še en preizkus svoje umetnosti.
Priložnost se mi je kmalu ponudila. Nekega popol-
dneva — ležal sem na vrtu in opazoval svoji želvi — me
je obiskal prijatelj, dr. Werhahn. Bil je časopisni ured-
nik. (V mladosti so mu podarili tiskarski stroj.) Zleknil
se je v sosednji ležalnik in začel tarnati, sprva o hudo-
biji časopisnega bralca, nato pa o šibkostih današnjega
časnikarstva. Nič nisem rekel, kajti ljudje ne vidijo radi,
da jim segaš v besedo, kadar tožijo. Končno se je
izpovedal in rekel: "Vsega imam dovolj." Ko se je ena
od mojih želv priplazila izpod njegovega ležalnika, je še
dodal: "Najraje bi bil želva!" To so bile njegove posled-
nje besede, zakaj vzel sem svojo čarobno palico In ga
začaral. Z Werhahnovo časnikarsko kariero je bilo tako
konec, njegovo življenje pa se mu je verjetno s to
preobrazbo podaljšalo, kajti želve dosežejo visoko
starost. Zame je bil to uspeh. Razen tega sem imel zdaj
tri želve. (Da bi odvrnil kakršenkoli sum, še enkrat
zagotavljam, da sem drugi dve živali kupil kot taki.)
Preden sem se preobrazil, sem svojo umetnost
uporabil še enkrat. Te priložnosti se spominjam z dolo-
čenim nemirom, kajti nisem povsem prepričan, ali sem
ravnal prav.
Nekega junijskega popoldneva — dan sem preživel
na deželi — sem sedel pod lipo na vrtu neke krčme in
praznil kozarce jabolčnika. Užival sem v samoti. Toda
kmalu je privršala na vrt skupina petih mladih deklic, ki
so posedle okoli sosednje mize. Deklice so bile čiste in
čedne, toda mene je vznejevoljilo, ko so začele peti In je
ena izmed njih spremljala petje na mandolini. Sprva so
pele "Morm, res morm, tja v mest...", potem pa:
Če ptička bi bila
in bi imela krila,
bi poletela k tebi.
Ta pesmica se mi je zmeraj zdela dokaj slaboumna,
predvsem zato, ker so krila nekaj povsem naravnega za
ptice. Toda zdaj je bila zapeta tako, da me je pripravila
do tega, da sem petju napravil konec in pevke začaral v
jato vrabcev. Stopil sem k njihovi mizi in zamahnil s
čarobno palico; morda se je za trenutek zdelo, kot da
hočem dirigirati temu kvintetu, pa ne za dolgo, kajti pet
103
vrabčkov je prhnilo in krožeč odletelo. Le pet napol
izpitih pivskih kozarcev, nekaj načetih maslenih kruhkov
in ležeča mandolina — tihožitje, ki me je malce pre-
treslo — so pričali o tem, da je bilo tu še pred nekaj
trenutki razgibano mlado življenje.
Zaradi tega opustošenja me je obšel rahel občutek
krivde, kajti mislil sem, da želja, biti ptica, morda ven-
darle ni bila tako jasno in enoumno izpovedana v pesmi
in da verz: "Če ptička bi bila..." morda ni brezpogojno
izražal želje kot take, čeprav je ta tendenca v pesmi bila
(če pri taki pesmi sploh lahko govorimo o tendenci).
Imel sem občutek, da sem ravnal v afektu, pod vplivom
svoje — sicer gotovo upravičene — nejevolje. To sem imel
za nekaj sebe nevrednega, zato sem sklenil, da tudi s
svojo lastno preobrazbo ne bom več dolgo odlašal. Rad
bi poudaril, da me ni gnal strah pred posledicami moje-
ga dejanja, denimo sodno preganjanje, da sem končno
privzel drugo podobo. (Kako zlahka bi ob moji aretaciji
spremenil kakega kriminalističnega uslužbenca v škorca
ali kaj podobnega.) Prej je bilo to prepričanje, da iz teh-
ničnih razlogov ne bom nikoli našel popolnega miru, ki
sem ga potreboval za čisto, neskaljeno uživanje stvari.
Nekje bo vedno lajal kak pes, kričal kak otrok ali prepe-
valo mlado dekle.
Izbira slavčkovega lika ni bila samovoljna. Želel sem
postati ptič, ker me je močno mamila misel, da bi letal
s krošnje na krošnjo. Poleg tega sem hotel znati peti,
kajti ljubil sem glasbo. Misel, da bom zdaj lahko tisti,
ki posega v življenja drugih in pri tem moti njihov sen,
sem seveda pretehtal. Toda zdaj, ko nisem več človek,
so mi daleč miselne poti in interesi ljudi. Moja etika je
etika slavčka. Septembra lanskega leta sem stopil v
svojo spalnico, na stežaj odprl okno, se začaral in odle-
tel. in tega nisem obžaloval.
Zdaj je maj. Večer je in mrači se. Kmalu bo tema.
Potem bom pričel peti — ali, kot pravijo ljudje, gosto-
leti.
Prevedla Lučka Jenčič
Uroš Kalčič
ZADOSTI JE DNEVU NJEGOVA LASTNA TEZAVA
Možakar je zagazil in zakomolčaril v gosto leskovje,
kjer so tla obetala večjo volhkoto, kakor na od sonca
razpečenih nabrežnih skalah hribovskega potočka.
Sklonil se je, potem ko ga je kaj kmalu našel, k črnika-
stemu trhlemu panju, ki je ležal do polovice oboda
zavaljen v sprhnelo listje, sprijeto v nekakšne šnite za
kompost. Možakar je panj odvalil, s kratkim debelim
palcem in nič bolj drugačnim kazalcem odkrcnil listnato
skorjo, potem pa, kot da bi delal utore za fižolove
prekle, zavrtal z najdaljšim, tri palce dolgim sredincem
v močnato puhlico, na dnu utora pa prst na vsem lepem
krepko zakljukal in čvrsto potegnil navzgor, cefrajoč
bele koreninice, da je tam spodaj zazijala jama s pogle-
dom na notranjščino črnice z lepim, tolstoritim primer-
kom rožnatega deževnika, ki se je zvijal v silnih nepri-
likah.
Možakar je zdaj z deževnikom v ožmeku palca in
kazalca odkolovratil nazaj v sončavo k bistremu potoku.
Tam je počenil k svojemu telečnjaku, potegnil iz njega
pipec, da odklopil, obliznil rezilo in razsekljal rejenega
samca na mnogo členov, ki so poslej skušali vsak po
svoji glavi odnašati celo kožo v sončni dan, a zaman,
zakaj možakar jih je že drugega za drugim krcal v škat-
lico žveplenk, iz katere je še ne tako dolgo tega, kar jo
je mahnil v leščevje, odstranil vseh petdeset drve in jih
skrbno zložil v suho zavetje. Zdaj je možak vstal, se
odseknil na kleči in z nezaklopljenim pipcem zalomastil
v nabrežno šibje, vešče ocenjujoč posamezne odrastke.
Pri prvaku plemenskih lepotcev se je že v tretje v ta
poletni dan sklonil, da je pokazal hosti svoja mlečno
bela, nekoliko bolno zamaščena ledja in z vožjo opa-
sane hlamudrače, na zadnjičnem šivu preparane v
dolžini kazalca, in tenko prdnil. Palico je prirezal tesno
pri prsti, jo zalomil in jo pozneje, ko je že sedel na topli
skali, marno obtesaval po vsej njeni sloki dolžini. Ko
mu je postala po všeči, je segel v telečnjak in privlekel
na svetlo — konopec.
Zdajci je možakar segel v hlačni razporek, odpel
varnostno zaponko, ki je bila varovala njegov mednožni
drobnjak, jo vtaknil med škrbine in jo ukrivil v kaveljc,
ki ga je krepko pričvrstil na konopec. Potlej je odprl
predalček vžigalčne škatlice in nataknil na zdaj že vsem
poznani kaveljc eno izmed mesnatih deževniških
kolesec. Ter vse vkup izuzev palice zadegal v iskreče se
valove bistrega gorjaka.
Ni si tako nesrečnik do kraja iztisnil žaltavega ogrca
iz nosne pogačice, ko je vrvica cuknila, ko da bi kak živ
krst na onem koncu zanjo potegnil. Urno je odvihtel v
lok vbočeno palico kvišku in predenj je tlesnila tolsta
riba. Možakar je vstal, stisnil ribo za škrge in ji iztaknil
kaveljc iz goltanca. Hočeš nočeš se mu je požrla slina
ob pogledu na otepajočo se postrv, koreslja, sulca.
104
Odložil je lovski pribor s plenom vred in se začel
razgledovati naokrog, kakor da resnično išče primeren
prostor za ognjišče. V tistem je riba slabotno, pa ven-
dar dovolj glasno, da bi jo lahko slišal možakar s parom
žoltih vatastih čepov v kocinastih uhljih, velela:
Mož, pusti me živeti.
Možak je zavalil vkup nekaj skal in začel stikati po
obrežnem dračju. Prišedši s polnim naročajem suhljadi,
je le-to zložil poleg ognjišča in se začel ozirati za kakim
otepom sesušene trave ali česa podobnega temu nag-
lemu in lahkemu netivu. Vtem je riba, ki ji je iz škrg
izcmizela malone že vsa voda, v drugo spregovorila:
Brž, pojemajo mi moči, pohaja sapa; vrzi me nazaj v
potok in izpolnim ti tri želje.
Mož se je nekaj časa vrtel okrog sebe, iskaje iskano
kurjavo, a ko se mu ni več ljubilo preveč časa in moči
izgubljati za nemara odvečen opravek, je sklenil, da pod
obilnejšo suhljad podtakne in nalomi finejših vejic in
kaj scvrljenega listja tudi, zakaj pa ne. Tako bivši, se je
zasukal in kar se da neutegoma pohitel nabirat zasilno
in nadomestno netivo. Ko je bilo ognjišče naposled
pripravljeno za pogon, je bila riba že na koncu svojih
moči, a kar jih ji je še ostalo za nohti črnih, jih je skle-
nila potrošiti še za en stavek, natančneje tri:
Rotim te, bodi človek, izpolnim ti vsakršno željo.
Možakar je izbezal kar tri cele vžigalice na en mah
in jih resknil ob zažigalno drčo ter jih urno potisnil v
mednožje kurišča. Skraja so vse reči stale tako, kakor
da se ogenj ne bo maral zlahka prijeti; pirava suhljad je
zgolj pridušeno tlela in masten rumenkast stebriček
gostega dima se je grudasto valil nad tlemi, kar na
lepem pa je venkaj bušil silovit plamen in zagorelo je,
da je zapraskljalo iskric na roje.
Mož je čučnil k potoku, zgrabil ribo, jo odprl s pip-
cem in ji postrgal drobovje v vodó. Na koncu je že
skoraj snažno žival pomočil, jo pomencal po čistini In
jo poplaknil, da je bila godna za peko. Zdaj jo je bilo
treba edino še nakoličiti skozi gobec na zašiljeno palico
in jo pridržati nad ognjem.
Pri tem opravilu si je možak razvezal z jermencl
povita švedra in spodvil noge podse, obirajoč si nad-
ležne košeniljke, da mu je čas hitreje mineval in da je
laže premagoval slastno ščemeč vonj po cmarečem se
mesu in pogled na rumenečo hrustljavo skorjo. Ko je
bila peka vkraju, je odložil ribo na kos časopisa, ki bi
ga bil pravzaprav lahko uporabil za netivo, ko bi se bil
tega prej domislil, ne pa šele zdaj, ko je minilo že več
dni in možakar leži v nekem skednju. Iz telečnjaka je
potegnil še brtavs štruce in strok česna, pa se je lotil
slastnega obeda. Ko se je naposled prehrustal do pol-
zlatega repka in slednjič pomlatii še tega, jezamežikal,
koicnil in se od tople sitosti utrujeno zabolščal v tleče
ognjišče.
O, kaj bi zdajle dal za požirek vina, je bila prva želja
potem.
Leonora Carrington
DEBITANTKA
Ko sem bila debitantka, sem dostikrat šla v živalski
vrt. Tolikokrat sem šla, da sem bolje poznala živali kot
deklice svoje starosti. Prav zato, da bi pobegnila pred
ljudmi, sem šla vsak dan v živalski vrt. Najbolje sem
spoznala mlado hijeno. Tudi ona me je poznala; bila je
silno bistra; naučila sem jo francoščine, ona pa me je
naučila svojega jezika. Tako sva prebili dosti prijetnih
ur.
Za prvi maj je moja mati pripravljala ples v mojo
čast. Trpela sem cele noči; zmerom sem sovražila
plese, posebej tiste v mojo čast.
Prvega maja 1934 sem zelo zgodaj zjutraj obiskala
hijeno.
"Sranje," sem ji rekla, "nocoj moram iti na svoj
ples."
"Srečo imate," je rekla, "jaz bi prav rada šla. Plesati
ne znam, lahko pa bi kramljala."
"Obilo jedače bo," sem rekla, "pred hišo sem videla
tovornjake, ki so bili do vrha naloženi s hrano."
"Pa se še pritožujete," je z gnusom odvrnila hijena,
"jaz jem enkrat na dan, in ne vprašajte, kakšne svinja-
rije mi mečejo."
Prešinila me je drzna misel, toliko da se nisem
zasmejala: "Saj greste lahko namesto mene."
"Nisva si dovolj podobni," je žalostno rekla hijena,
"sicer bi gotovo šla."
"Glejte," sem rekla, "v večerni svetlobi se ne razloči
prav dobro; če bi se še oblekli, se ne bi v množici ljudi
sploh nič opazilo. Po drugi strani pa sva približno
enake rasti. Moja najboljša prijateljica ste, lepo vas
prosim."
Ob tem se je zamislila, vedela sem, da jo moj pred-
log mika.
"V redu," je naposled dejala.
105
Bila je zelo zgodnja ura in ni bilo dosti paznikov.
Hitro odprem kletko in tako rekoč v tiipu sva že na
cesti. Zaustavim taksi; doma še vsi spijo. V svoji sobi
vzamem iz omare obleko, ki naj bi jo nosila zvečer. Bila
je malo predolga in hijena ni hodila najbolje na visokih
petah mojih čevljev. Poiskala sem rokavice, da bi skrili
njeni dlani, ki sta bili preveč dlakavi, da bi bili podobni
mojima. Ko je v mojo sobo posvetilo sonce, je že
nekajkrat stopila gor in dol po sobi in se pri tem držala
kolikor toliko vzravnano. Tako naju je prevzelo, da je
malo manjkalo, pa bi moja mati, ki mi je prišla voščit
dobro jutro, odprla vrata, še preden je hijena smuknila
pod mojo posteljo. "Čudno smrdi v tvoji sobi," je rekla
mati, medtem ko je odpirala okno. "Popoldne se boš
okopala z mojimi novimi solmi."
"Velja," sem rekla.
Ni dolgo ostala, mislim, da je bil vonj zanjo premo-
čan.
"Pravočasno pridi k zajtrku," je še rekla, ko je šla iz
sobe.
Najbolj težko je bilo najti preobleko za naličje. Ure
in ure sva tuhtali; odbila je vse moje predloge. Nazad-
nje mi pravi:
"Mislim, da sem našla rešitev. Imate služkinjo?"
"Da," presenečeno odvrnem.
"No torej. Pozvonili ji boste, in ko bo vstopila, bova
planili nanjo in ji iztrgali obraz; nocoj bom namesto
svojega nosila njen obraz."
"To ni pripravno,"rečem. "Ko ne bo imela več
obraza, bo po vsej verjetnosti umrla. Gotovo bo kdo
našel truplo in šli bova v ječo."
"Zadosti sem lačna, da jo požrem," reče hijena.
"Pa kosti?"
"S kostmi vred," pravi, "je torej zmenjeno?"
"Samo če mi obljubite, da jo boste ubili, preden ji
boste iztrgali obraz; sicer bi preveč trpela."
"Prav, meni je vseeno."
Bila sem precej živčna, ko sem pozvonila Mariji,
služkinji. Tega ne bi storila, če ne bi zares sovražila
plesov. Ko je Marija vstopila, sem se obrnila k steni, da
ne bi ničesar videla. Priznam, da je bilo hitro oprav-
ljeno. Kratek krik pa konec. Medtem ko je hijena jedla,
sem gledala skoz okno.
Čez nekaj minut je rekla:
"Ne morem več. Še stopali sta mi ostali. Dajte mi
vrečko, pa ju bom pojedla kasneje."
"V omari je vrečka z uvezenimi lilijami. Vzemite ven
robčke in jo uporabite." Storila je, kot sem naročila.
Nato je rekla: "Zdaj se obrnite in poglejte, kako sem
lepa."
Pred zrcalom si je hijena občudovala Marijin obraz.
Skrbno je bila snedla vse okoli njega in zdaj je ostalo le
najnujnejše. "Res, dobro opravljeno," sem rekla. Proti
večeru se je hijena oblekla in mi naznanila: "Izvrstno se
počutim. Zdi se mi, da bom nocoj doživela imeniten
uspeh."
Ko sva od spodaj zaslišali glasbo, sem ji rekla:
"Zdaj pojdite. Zapomnite si, da ne smete blizu moji
materi; govoto bi opazila, da niste pravi. Od drugih ne
poznam nikogar. Vso srečo." Preden je odšla, sem jo
poljubila, a res je zelo zaudarjala. Znočilo se je. Od
pretresov, ki sem jih doživela podnevi, sem bila utru-
jena, s knjigo v roki sem ob odprtem oknu legla k
počitku. Spominjam se, da sem brala Gulliverjeva po-
tovanja Jonathana Swifta. Približno čez eno uro se je
prikazalo prvo znamenje nesreče. V sobo je priletel
netopir in tenko cvilil. Strašansko se bojim netopirjev.
Skrila sem se za stol, šklepetaje z zobmi. Komaj sem
bila na kolenih, je ropot mojih vrat preglasil netopirjevo
prhutanje. Vstopila je moja mati, vsa bleda od besa:
"Sedli smo za mizo," je rekla, "ko je stvar, ki je bila na
tvojem prostoru, nenadoma vstala in zakričala:
'Smrdim, kaj? Ja, ja, jaz ne jem kolačev.' Ob tem si je
strgala obraz in ga pojedla. Hop, in že je izginila skoz
okno'."
Prevedel Aleš Berger
Jožef Kot
ZADEVA NEDOLŽNE SEDMERICE
1
Zaslišalo se je enolično trkanje, vrata so se stresla,
kakor bi kdo udaril po njih s kladivom. Pravkar sem
premišljeval o neskončnosti vesoljstva, misli so mi blo-
dile po daljnih galaksijah s čistimi in jasnimi svetovi,
brez tiste teže, ki me je priklepala k tej nepopisno
majhni pisarni z oknom, obrnjenim na mestno sme-
tišče. Bil sem začetnik, zato nisem mogel izbirati.
Elegantni uradi z mahagonijevimi mizami, številnimi
telefoni in selektorji, z veliko sprejemnico in nasmejano
tajnico so bili zame še dalj kot gradovi v oblakih, viseči
na tenkih nitkah mladostnih idealov, zato sem bil zado-
voljen s tistim, kar sem imel, s pisarno v napol podrti
106
hiši na mestnem obrobju, v morju biata, sredi kate-
rega se je stiskal prazen otok, skromno zatočišče moje
zdajšnje detektivske pisarnice.
Trkanje se je ponovilo. Neučakan zaradi prve zadeve
sem zinil "Naprej!", sladko poigravajoč se s to besedo
na jeziku. Vse skupaj sem moral reči strogo in svareče,
zakaj vrata se še zmeraj niso odprla. Toda drugače
nisem mogel ravnati, vedel sem, da moram biti — če
hočem uspešno delati — trd in neizprosen, kajti te last-
nosti so za današnjega detektiva edino mogoče pripo-
ročilo. Moja odločitev, da bom postal detektiv, je bila
prav tako fantastična in nerazumna kakor sanjske
blodnje. Vedel sem, da tega poklica že davno ni več, da
so ga zamenjali mnogo bolj učinkoviti in tehnično
popolnejši policijski aparati, toda kljub temu sem se
svoje obupne namere, ki je bila menda fantazmagorični
sad samozvanega popravljalca krivic, oklepal s takšno
krčevitostjo, s kakršno se neplavalec drži plutovinastega
obroča.
—	Naprej, sem rekel, zdaj že mehkeje, malone
spodbudno — toda namesto škripanja kljuke se je trka-
nje še enkrat ponovilo.
Vzel sem noge z mize, z bolečim srcem sem se
odrekel vnaprej pripravljeni pozi, ki bi učinkovala celo
na najbolj nepopustljivega klienta, vstal sem in se
napotil prvi stranki naproti. Cetotedensko lenarjenje v
tej kolibi me je že spravljalo v mrke misli, in upanje, da
se mi je nazadnje le posrečilo rešiti se tega topega
posedanja med štirimi umazanimi, zapajčevinjenimi ste-
nami, bi me bilo pripravilo še do večje popustljivosti,
kakor pa je bilo lastnoročno odpiranje vrat klientu, o
katerem se mi niti sanjalo ni.
—	Naprej! sem rekel čisto tiho in hitro odprl vrata.
Na pragu je stala koza. Zaman sem se oziral, če
mogoče kje v bližini ne stoji njen lastnik, ali če morda
to ni škodoželjna šala, ki so mi jo ušpičili mestni huli-
gani. Nikjer ni bilo nikogar, samo koza je stala pred
mano, velika sita koza z gladko belo dlako in dolgo,
enakomerno skodrano brado. Zameketala je in vstopila.
—	Dovolite, da se usedem? je rekla zamolklo in se
skobacala na divan.
—	Izvolite, sem rekel in nisem mogel verjeti. Počasi
sem zaprl vrata in stopil k svoji mizi.
—	Najbrž ste se zmotili, sem plaho rekel. — Nisem
živinozdravnik.
—	Vem, je rekla koza. — Detektiv ste.
—	Ja, sem rekel samovšečno in z olajšanjem sedel
za mizo. To je bil torej primer. Človek v mojem položaju
ne more izbirati. — Kaj lahko storim za vas?
—	Nekaj groznega se je zgodilo, je zatarnala koza in
glas se ji je spremenil v pretrgano meketanje.
—	No, no... pomirite se, sem jo potolažil. Spod
mize sem vzel konjak. — Vam lahko nalijem?
Koza je odkimala z glavo.
—	Načeloma pijem le vodo, je rekla koza in s
kancem ogorčenja gledala, kako sem kar iz steklenice
potegnil daljši požirek.
—	Če hočete, da vam pomagam, mi morate vse
povedati, sem rekel.
—	Bom, je rekla koza.
—	Lahko mi zaupate.
—	Stanujem tu blizu, je rekla koza in pokazala z
glavo proti oknu. — Na številki osemnajst. Hiša je prib-
ližno taka kot tale.
Zardel sem do lasnih korenin in skril obraz v dlani.
—	Saj poslušam, sem rekel.
—	Danes zjutraj sem morala na trg. Zmanjkalo nam
je peteršilja, saj veste... Nahraniti sedem želodcev...
Spet je zameketala.
—	Imate številno družino? sem vprašal in previdno
tehtal vsako besedo.
—	Ja... imam... se pravi, imela sem jo... sedem
mladičev, je rekla koza s tresočim glasom. — Ko sem
se vrnila s trga, ni bilo za njimi niti sledu. Kakor da se
je zemlja udrla pod njimi.
Prižgal sem si cigareto.
—	Že razumem, sem se zagledal v okrogel oblaček.
—	Otroci so se vam izgubili. Zdaj pa ste prišli k meni,
da bi vam jih poiskal. Vendar dvomim, če vam v tem
primeru lahko pomagam. Če se trop pase, se pogosto
izgubi. A za take primere imamo posebej izurjene pse,
ki po vonju izvohajo tudi najbolj zgubljeno ovco.
—	Nisem ovca, je rekla koza. — Koza sem.
—	Jaz pa nisem pes, draga gospa, sem zlovoljno
odrezal.
—	Moji mladiči se niso izgubili na paši. Pustila sem
jih v bajti. Zaklenila sem za njimi. Niso mogli sami na
cesto. Poleg tega pa so bili ubogljivi. Nikoli me niso
jezili.
Koza je segla z gobcem v malho na predpasniku, ki
ga je imela privezanega na trebuhu, in potegnila iz nje
povaljano fotografijo. Vrgla jo je na mizo.
—	Poglejte, je rekla. — Kakšna čudovita družinica
smo bili.
Nerad sem vzel v roke oslinjeno porumenelo sliko.
Pred kopico sena je stalo sedem majhnih kozličev, za
njimi pa s ponosno dvignjenimi glavami in zaljubljenimi
pogledi oba roditelja.
—	Je to... vaš mož? sem vprašal v zadregi in po-
kazal na njenega partnerja.
—	Bivši, je rekla koza in v očeh se ji je malo zale-
sketalo. — Ločila sva se.
—	Ločila?
—	Emancipirana koza sem, je rekla moja klientka.
—	Menda ne bom dovolila, da bi mi vsak butast kozel
kratil svobodo.
—	Že dolgo živita ločeno?
—	Prišla sem k vam, da bi mi pomagati, je rekla
koza. — Ne pa zasliševali.
Uvidel sem svojo netaktnost in srknil konjak.
—	Prav imate, sem rekel.
—	Se boste lotili primera?
Pogledal sem obledelo fotografijo.
—	Nerada bi šla na policijo, je dodala z enako mero
samopomilovanja. — Ne bi rada videla, da zaženejo
107
glede tega vik in krik. Novinarji, televizija — saj veste.
Koza v mojem položaju si kaj takega ne more privoščiti.
—	Seveda, sem rekel. — Takoj se bom lotil zadeve.
—	Me veseli, je veselo zameketala koza, se skoba-
cala z divana in skoz priprta vrata odkopitljala iz sobe.
Razgrnil sem robec po mizi, izvlekel iz predala pi-
štolo, jo razstavil do zadnjega delčka in skrbno očistil.
Zasebni detektiv ne more nikoli vsega predvideti.
Pogled se mi je ustavil na fotografiji. Družinica se je
nerazberljivo spremenila v eno samo splošno podobo
nekakšnega kozjega arhetipa, posamične glave so se mi
zdele enako neizrazite in nezgovorne. Če bi se odpravil
po okoliških hlevih in kmetijah poizvedovat, ali je kdo
ukradel to sademčlansko skupinico, bi bilo moje delo
zaman. Pritisnil sem v prazno na petelina in se še
enkrat okrepčal s konjakom.
2
Ko sem nazadnje prežvečil prve vtise in naredil
nekaj plahih, zato pa nekoristnih sklepov, sem si obul
gumijaste škornje, vtaknil pištolo v plašč in stopil po
lepljivem blatu, ki se nikakor ni hotelo posušiti, proti
hišici svoje stranke. To je bila dobro ohranjena bajta s
prepleskanimi oknicami in majhnim vrtom. S kamenčki
posute ozke potke so tudi zdaj, pozimi, pričale, da ima
hišni lastnik veliko smisla za simetrijo in posveča
svojemu vrtiču nenehno pozornost. Kaj neki gojijo tu?
mi je prišlo na misel. Zelje? Sprva me je ta misel raz-
veselila: predstavljal sem si zeljnate glave, zložene na
okroglih gredicah, podobne kupu lobanj pred bun-
galovom kakšnega ljudožerca, kup zeljnatih glav, na
katerem stoji pritlikavec ali pa pritlikava koza. Potem pa
sem se spomnil, da nimam pravice napihovati stvari in
jim pripisovati neresnične pomene, saj se že moja
zadeva giblje na mejah resničnosti.
Nekaj pa sem zatrdno vedel: moj preiskovalni krst je
dokaz, da sem v resnici pravi možak. Vsak drug človek
bi odnehal takoj, ko bi videl, da bitje, ki trka na vrata, ni
del njegovega sveta.
Za sabo sem zaslišal piskav glasek. Ozrl sem se. Iz
sosednje hišice je škilila proti meni lisica.
—	Iščete kozo?
—	Ja, sem rekel in trdneje stisnil pištolo v žepu.
—	Je ni doma, je rekla lisica. — Že zjutraj je šla
ven.
—	Ste njena soseda? Takoj sem se zavedel, da je
moje vprašanje odveč.
—	Že pet let živiva skupaj tu, je rekla lisica.
—	Poznate tudi njenega moža?
—	Poznala sem ga, je rekla lisica. — Pijandura je
bil.
—	Pijandura?
—	Kdo pa ste vi?
—	Samo mimo sem prišel.
—	Vohljate?
—	Ja, sem prišel na dan s pravo barvo.
—	Za tistimi njenimi krotami?
—	A vi tudi veste?
—	Rada imam detektive, je rekla lisica. — Navadno
radi poslušajo. Poznala sem nekoga, ki je zmeraj pravil:
"Gospa lisica, tako lepo znate pripovedovati."
—	O čem ste mu pa pripovedovali?
—	Saj niti ne vem več.
—	O kozi?
—	Lahko da tudi o kozi. A to je bilo že zdavnaj. Še
preden je kozel ugriznil kozo v brado. Lisica je skočila z
okna in se spravila na kamniti zidec. — Nekoč je prišel
domov nasekan in je klatil strašne bedarije...
Izvlekel sem beležnico. — Kaže, da je bil kozel pravi
tiček.
—	Pa še kakšen! Lisici so se zasvetile oči. —
Veste, nikoli nisem zavidala kozi. Vzgojiti sedem lačnih
ust, ob možu, ki pije... Hodil je v žganjarno tu blizu.
Vedno je našel na dvorišču kakšen načet sodeč in je
vse polokal, da je bil na koncu nasekan kot goba.
—	Kje pa je zdaj?
—	Ne vem, je rekla lisica. — Žganjarno so pred
kratkim zaprli, gotovo išče kakšno drugo beznico.
—	Koza me je prosila, da bi raziskal izginotje njenih
mladičev, sem rekel. — Najprej sem mislil, da je to
preprosta zadeva: šli so pač nekam na pašo. Zdaj pa
vidim, da se iz takele bajte ne da tako zlahka uiti.
—	Ojoj, je rekla lisica. — Ti ubogi kozlički!
Pogledal sem jo: — Mogoče kaj veste?
—	Jaz? Lisica si je obliznila tačko.
—	Če karkoli veste, tega ne smete prikrivati. Za
preiskavo je vsaka malenkost pomembna.
—	Nekaj sem videla, je rekla lisica. — Davi sem
bila slučajno pri oknu, kdor pa je pri oknu, ta marsikaj
vidi.
Odprl sem beležnico in oslinil svinčnik. — Povejte
mi!
—	Kar zastonj?
Nesramnost lisice me je razkačila. Najraje bi jo kar
pustil. Toda morda je bilo ravno njeno pričanje ključ za
rešitev uganke. Takoj ko sem zagledal kozino hišo, sem
bil prepričan, da kozliči niso izginili iz nje po naravni
poti, verjetno so se v tej hiši zgodile čudne reči,
bržkone imam opraviti z zločinom. Zato sem požrl slino
in rekel: — Kaj bi pa radi?
—	Sladkor. Samo nekaj kock sladkorja, je rekla
lisica proseče in si obliznila šobe. — Vem, da sladkor
ni zdrav, da si kvariš z njim zobe in se rediš. A samo
enkrat živimo, ne?
—	Žal nimam pri sebi nič sladkega. Lahko pa vam
postrežem v pisarni. Včasih si kuham kavo in iahko bi
vas povabil k sebi.
—	Potem pa pojdiva, je rekla lisica.
Ko sem znova čofotal po blatu, sem preklinjal svojo
bedasto uslužnost. Sicer pa lisičina izpoved tako ni
mogla dolgo ostati prikrita. Pri njeni zgovornosti je bilo
to le vprašanje časa. Prav zato pa nisem mogel tvegati.
Njene besede bi čisto lahko prišle na ušesa kakšnemu
drugemu detektivu. Tega pa si zaradi prestiža nisem
mogel dovoliti.
108
Lisica si je radovedno ogledala глојо pisarnico in
prelistala nekaj knjig na polici.
—	Šara, je rekla, — sama šara.
—	Se spoznate na to? sem jo začudeno pogledal in
ji vrgel nekaj koščkov sladkorja.
—	Ne, je rekla. — Ampak koza se spozna. Cele
gore knjig si kupuje. Začela je šepetati. — Pa nikar ne
mislite, da jiti bere. Tako inteligentna pa ni. Menda
hrani z njimi svoje mladiče. Bi se potem še kdo čudil,
če so ušli.
—	Torej so ušli?
—	Tega nisem rekla, je rekla lisica in hrustala
košček sladkorja. — Slučajno sem gledala skoz okno.
Zato lahko zanesljivo trdim, da kozliči niso izginili pro-
stovoljno. Zjutraj sem pravzaprav pospravljala po sobi
in hotela iztresti prt, ko se je izza vogala prikazal volk.
Poznate volka?
—	Ne, sem rekel. — Samo slišal sem zanj.
—	Približal se je hišici, je rekla lisica. — Čez oči je
imel krinko, kot bi šel z maškarade, levo sprednjo taco
pa čisto belo. Tako smešen je bil, da sem komaj udrža-
la smeh. Ko je prišel do kozine hišice, je nekajkrat
pošnofal, potem pa skočil čez ograjo in kar čez vrt šel k
oknu in potrkal s tisto belo taco na šipo.
—	In potem?
—	Skoraj sem že hotela zavpiti nanj, ko je začelo
kipeti mleko. Seveda sem stekla k štedilniku, a ko sem
se vrnila k oknu, volka ni bilo več.
Tedaj se mi je posvetilo. Kozliče je požrl volk. V
časopisih sem že večkrat bral poročila, kako so krdela
podivjanih volkov napadla samotno vas in potešila svojo
hudo lakoto na domačih živalih. Vendar pa to ni bila
nikakršna samotna vas; če je v teh krajih res živel kak-
šen volk, se je gotovo že civiliziral in težko da bi se
loteval krvoločnih pohodov nad nedolžne kozličke.
Obenem pa se mi je tak konec zdel tudi poceni, prepo-
ceni, da bi se to spodobilo za prvo zadevo privatnega
detektiva, zato sem rekel lisici: — Vaša izpoved je
resda pomenljiva, vendar pa skoraj ne morem verjeti, da
bi volk danes posegal po takšnih nezakonitih načinih za
preživljanje.
—	Ko sem nato kmalu spet stopila k oknu, sem
zagledala na cesti tarnajočo kozo. S svojo glasno
bolečino je hotela nahujskati vse naokoli, vendar se ji
nalašč nisem hotela pokazati.
—	Kaj pa mislite o volku?
—	To je vetrnjak, je z repom zamahnila lisica. —
Navadil se je živeti na veliki nogi. Pa je kmalu raztrosil
vse za izlete z Rdečimi kapicami in za podobne trapa-
rije, zdaj pa živi od drobnih goljufij. Preobleče se na
primer v medveda in ukrade med čebelam, ki sploh ni
njegov.
Lisica je polizala pepelnik z ogorki vred in zazehala.
Rekel sem: — Zdaj pa moram pogledati, če se je koza
že vrnila. Rad bi videl njeno hišo tudi od znotraj.
Vstal sem in se napotil k vratom. Lisica mi je
nerada sledila.
3
Koza me je sprejela v domači halji, v bradi je imela
papirnate navijalke.
—	Od vas sem hotela najprej iti k frizerki, vendar bi
morala dolgo čakati, zato sem se vrnila.
—	Imate kakšno novico? sem vprašal.
—	O mladičih?
—	Ja, o mladičih.
—	Ne, je odkimala z glavo. — Če bi jo imela, bi vas
ne prosila za pomoč.
—	Jaz sem nekaj izvohal, sem se pohvalil. Koza je
pazljivo poslušala mojo domnevo, da ima pri izginotju
kozličev prste vmes volk, potem pa je rekla: — Neum-
nost. Zakaj bi se volku zahotelo prav mojih kozličkov?
Vprašal sem jo, kaj meni o maškaradi.
—	To si je lisica izmislila, je rekla škodoželjno
koza. — Vam ni povedala tudi tega, da se volk ozira za
mano?
—	Se res?
—	Prosim vas! Kozo je streslo. — Tadva že dolgo
šmirata skupaj.
Nisem se hotel več vtikati v sosedske razprtije, zato
sem se lotil druge teme.
—	Kje pa je vaš mož?
—	Kozel? Bogve. Že dva tedna ga nisem videla.
—	Morate vedeti, kam je šel.
—	Ne vem. Razšla sva se. Tak surovež je bil.
—	Kaj pa kozliči?
—	Tudi malčki ga niso marali, je rekla koza s
posebnim poudarkom.
Ogledal sem si prostor, kjer sva sedela. Opremljen
je bil kakor spalnica, le namesto pernice je bila na po-
stelji slama. Nad zakonsko posteljo je visela poročna
fotografija, pod njo pa povečana barvna družinska slika,
ki sem jo videl že prej.
—	Vašega moža torej že dva tedna ni bilo domov?
—	Ga sumite? je bruhnilo iz koze, vendar je takoj
spet poprijela v jeznem tonu. — Moje kozličke Iščite,
ne pa tega kozla.
Postelja je bila poležana, slama v kupih, kot bi
nekdo pravkar ležal na nji.
—	So tule spali kozliči?
—	Ne, jaz, je rekla koza in brada se ji je zatresla.
—	Ker je tako razmetano, sem mislil...
—	Se koza ne more premetavati v spanju?
Res, imela je prav, zato sem končal jalovo zasliše-
vanje. — Na svidenje, sem rekel. — če se boste česa
spomnili, mi takoj sporočite.
Koza me je brezbrižno pogledala in molčala.
Ko sem šel mimo lisičine hiše, sem zaslišal znani
glas. — Počakajte, gospod sosed, novico imam za vas.
—	Ja?
Lisica se je zvito zasmejala.
—	Vem, kje je kozel.
In povedala mi je, kaj je pravkar zvedela od srake.
Kozel baje leži dvesto metrov od tod v jarku in ima smrt
na jeziku. Zahvalil sem se lisici za informacijo in skle-
109
nil, da kozla nemudoma poiSčem in mu postavim nekaj
vprašanj, ki so za rešitev zadeve neogibno potrebna. Na
dnu srca pa sem upal, da bo stvar razjasnila natančna
osvetlitev odnosov v družini: če je šlo v resnici za
skrhan zakon, potem bi množično izginotje otrok niti ne
bilo kaj posebnega. Res je šlo tudi za to epizodo z
volkom, toda imel sem jo prej za lisičino škodoželjnost.
Kozla sem zlahka našel, zakaj v bližini je bil en sam
.jarek, v katerem je ležal en sam samcat kozel. Zmotiti
se nisem mogel.
Ko sem se približal, je zastokal in meketaje rekel:
— Umiram.
—	Kaj vam je?
—	Povedal vam bom resnico, živo resnico. Sem
največji lump in baraba, .kar jih je. S kopiti je razrival
mehko glino. — Mislil sem, da je v tistem sodu... v
tistem sodu...
—	V kakšnem sodu?
—	V tistem sodu... tam, tam... je pokazal nekam
daleč z zadnjimi nogami. — V njem pa je bil petrolej.
Častna beseda, petrolej... Zdaj... zdaj pa imam poln
trebuh petroleja...
—	Otroci so se vam izgubili, sem pretrgal koziovo
agonijo. Zdelo se je, da ga je preplavil nov val življenja.
—	Res? Torej se je posrečilo? se je nekako olajšano
oddahnil.
Še nikoli nisem bil tako blizu cilja.
—	Ste jih vi... vi... umorili?
—	Umiram, je rekel kozel, — brez pomena je, da bi
vam karkoli prikrival. Pred dvema tednoma sem se ločil
od žene.
—	Niste spali sinoči doma?
—	Ne.
—	Toda vaša postelja je bila razmetana.
—	Cipa, je izcedil skozi zotje. — Vedno sem trdil,
da moja žena ni poštena koza, ampak vlačuga. Takrat,
pred dvema tednoma, mi je rekla, da teh sedem mladik,
teh sedem ponosov mojega življenja — ni mojih. Si
morete misliti, kako me je to prizadelo? Takrat sem
prisegel, da se ji bom strašno maščeval.
—	In?
—	Nagovoril sem volka, naj izkoristi kozino odsot-
nost in vse mladiče požre. Naj vtakne taco v moko, se
izdaja za kozo in s prevaro pride v kočo... Kozel je začel
hlipati. — On jih je požrl. Beštija, on jih je požrl... Jaz
pa... jaz... Več mi ni uspelo zvedeti od njega, še enkrat
je brcnil s kopiti in se nemočno iztegnil.
4
Moja zadeva se je približevala učinkovitemu koncu.
Splazil sem se v volčji brlog, zakaj baraka, v kateri je
živel volk, res ni zaslužila boljšega imena. Naglo sem
odprl vrata in nameril pištolo.
—	Aretirani ste, sem zavpil.
Volk je dvignil pogled od časopisa, ki ga je imel
razgrnjenega pred sabo, in rekel: — Zanimivo, napo-
vedujejo razjasnitev in otoplitve, če lahko človek ver-
jame napovedim.
Brez moči sem pobesil pištolo. Prizor, za katerega
sem se tako skrbno pripravljal, se ni posrečil. Moj
nasprotnik ni pokazal niti najmanjšega znamenja upi-
ranja. To me je razjezilo.
—	Vsaj vstanite, ko govorim z vami.
Volk se je zasmejal. — Ko bom nehal brati, je rekel
nazadnje.
Toda bil sem nestrpen. Iztrgal sem mu časopis
spod nosu in ga vrgel v kot.
—	Sploh veste, česa ste obtoženi? sem domišljavo
vprašal.
—	Sem nedolžen kot jagnje, je rekel volk, — če je
treba, pa lahko postanem besen ko lev. Zato se po-
mirite, gospod!
—	Kaj ste naredili z njimi?
—	S kom?
—	S... s kozliči.
Volk se je zasmejal.
—	Vse vem, sem mu prišepetaval, — pohrustali ste
jih, ničvrednež, nabasali ste si vamp z njimi, še po
rožičkih ste si oblizovali tace.
—	Pa verjamete takim pravljicam? me je začudeno
pogledal volk. — Mojbog, še to recite, da sem jih vseh
sedem naenkrat spravil v trebuh, potem pa mi ga je
nekdo razparal in so kozlički živi poskakali iz njega in
tako naprej, vse do neskončnosti, eno neumnost za
drugo.
Pot mi je stopil na čelo. Njegovi argumenti so bili
prepričljivi, začel sem omahovati.
—	Prej bom verjel vremenski napovedi kot pa takim-
le oslarijam, se je zarežal volk. — In vi se imate za
inteligenta?
—	Toda kozel vas je vendar prosil...
—	Ja, kozel je prišel k meni in rekel: "Sovražim ta
kozleta. Moraš jih požreti." Vprašal sem ga: "Kaj te
žre?" On pa mi je na dolgo in široko razlagal, da je
koza fiandra najslabše sorte, da se ji že pri pogledu na
kakšnega kozla začne tresti brada in da ti otroci prav-
zaprav niso njegovi, ampak so otroci drugih očetov,
zato bo res najboljše, če jih pokončam. Noče, da bi to
storil zastonj, če se bom odločil, me bo bogato popla-
čal.
—	In vi ste to sramotno povabilo sprejeli in se
navsezgodaj splazili do koče, pa še v čudni preobleki...
—	Prosim vas vendar... Niti ganil se nisem iz hiše.
Prvič, imam že dve leti dieto in ne jem mesa, drugič
pa...
—	Na srečo se tokrat ne boste zmazali. Nekdo vas
je videl. Imam pričo.
—	Lisico? Z nekom sem se vendar moral dogovoriti,
je veselo zarenčal volk. — Kozel je bil stiskač, zato sem
si moral priskrbeti zagotovilo, da mi bo plačal za
neuresničeno komedijo. Vedel sem, da se ne bo tako
hitro vrnil, toda po sraki bi mi moral poslati denar, ki bi
ga potem delil z lisico.
110
—	Zdaj vam ne bo nič poslal, sem rekel. — Malo
prej sem ga videl, kako je stegnil pete.
—	Kaj? Izraz na volčjem obrazu se je spremenil.
Besnost se mu je pokazala v očeh. — Ta razbojnik si je
drznil crkniti, preden mi je plačal?
—	Nekakšen petrolej je spil, sem rekel prestrašeno
in spet segel po pištolo.
Volku je pena stopila na gobec in pokazal je
podočnike. Najprej sem hotel pritisniti na petelina,
potem pa sem videl, da pištola sploh ni nabita, da se
mi vse doslej ni posrečilo dobiti niti enega samega
samcatega naboja. Pozabil sem na svoje privatnodetek-
tivsko dostojanstvo, stekel iz kolibe in jo ubral narav-
nost po blatu. Prevzemal me je strah, imel sem obču-
tek, kot da mi sledi za petami cel trop sestradanih vol-
kov, pripravljenih na vse. Vedel sem, da mi moja revna
pisarna ne more nuditi varnega zavetišča, zakaj četudi
bi se skril med njene štiri stene, bi bil za zmerom ob-
koljen, na veke bi me odrezal od sveta volčji krog, iz
katerega ne bi bilo nobene druge poti razen konca. In
zato sem tekel naprej, proti mestu, k hišam, tja, kjer bi
ne bil sam, kjer bi bila moja obkoljenost le obkoljenost
med stoterimi drugimi, kjer bi bil obkoljen tako, da bi
pojem kroga zgubil svojo geometrično zaprtost.
Planil sem v najbližjo restavracijo, sprva sploh
nisem opazil ne hrupa ne žvenketanja posode ne zadim-
ljenoga prostora s pogrnjenimi mizami in tulečo melo-
dijo iz glasbenega avtomata.
K meni je stopil natakar, v belem suknjiču in s
postrani zavezanim metuljčkom, in vprašal: — Boste
našo specialiteto, gospod? S krompirčkom ali z rižem?
Molče sem prikimal, ne da bi vedel, zakaj, in šele
potem, ko sem okusil prvi grižljaj mehkega mesa, sem
se zavedel, da sem grozno lačen: od jutra v resnici
nisem dal še nič v usta, zdaj pa se je že mračilo.
Kakšen tepec sem bil! Zadnja izkušnja me je neprek-
licno prepričala, da je zame vsa zadeva končana, z njo pa
tudi moja kariera privatnega detektiva. Preprosto nisem
bil primeren zanjo, to, da bi ril po blatu, ki se Je lepilo
name in ga nisem mogel odstraniti, sploh ni bilo zame,
nisem se mogel delati pogumnega, ko pa je pogum
tako ali tako le drugo ime za strah, ki se ga zavedamo.
— Vam tekne? se je ustavil zraven mene natakar,
ravno tisti trenutek, ko sem vzel v roko kost, debelo
obraščeno z mesom. — To je kozličkovina, mi je
zaupno šepnil. — Enkraten kos. Le kam smo prišli?
Davi navsezgodaj je bila tu neka koza in nam je prodala
sedem svojih kozličev. Pograbila je denar — to naj
ostane med nama — zunaj pa jo je čakal v avtu neki
gizdalinski kozel. Le kam smo prišli!
Meso v grlu se mi je zataknilo, začel sem se daviti,
zdelo se mi je, da mi je stokilska teža obležala v ustih.
Natakar me je tolkel po hrbtu, me silil, naj pijem vodo,
jaz pa sem samo kašljal in kašljal, včasih se mi je
zdelo, da mi bo ta grižljaj kozličkovine za vedno obtičal
med požiralnikom in goltom, med nebom mojih sanj-
skih idealov in zemljo, na kateri se še koze pokorijo za
Medejin zločin. Kašelj se je na lepem spremenil v pretr-
gan meket, toda meketal nisem le jaz, po vrsti so se mi
pridružili tudi natakar in točaj in mali pikoli in kuharji in
pomivalke posode, potem pa še drugi gostje za mizami,
in vsi skupaj smo meketali dolgo, enolično in z občut-
kom krivde, ki ni bila naša krivda.
Prevedel Drago Bajt
Andrej Sinjavski
PHENC
i
Danes sem ga spet srečal v pralnici. Naredil se je,
kot da me ne vidi, ves zaposlen s svojim umazanim
perilom.
Najprej so bile na vrsti rjuhe, ki jih tukaj uporabljajo
zaradi higiene. Na eni strani take rjuhe izvezejo z
majčkenimi črkami besedo "noge". To delajo zato, da bi
se izognili neprijetnostim: človek se z usti ne sme
dotakniti okuženega mesta, ki so se ga še včeraj pri-
tikala stopala.
Tudi brca je veliko bolj žaljivo dejanje kot udarec z
roko, pa ne samo zato, ker je bolj boleča. Verjetno se v
tej neenakosti kaže neizživeto krščanstvo. Noga je
pregrešnejša od ostalega telesa iz preprostega razloga,
ker je dalj od neba. Samo spolni organi jo odnesejo še
slabše, zato jih skrivajo.
Potem so se zvrstile prevleke s potemnelimi
preležaninami v sredi. Nato brisače, ki se, drugače kot
prevleke, hitreje umažejo na robovih, nazadnje pa kosi
telesnega perila različnih barv.
Tisti trenutek je začel odmetavati svoje stvari s tako
hitrico, da jih nisem utegnil pregledati, kot bi bilo tre-
ba. Morda je hotel prikriti kakšno skrivnost, morda pa
se je, kot vsi ljudje, sramoval pokazati stvari, ki so se
neposredno dotikale nog.
Toda sumljivo se mi je zazdelo to, da daje prat
ponošeno perilo. Navadno so grbavci izredno čisti.
111
Bojijo se, da bi s svojo obleko povzročili dodaten gnus.
Ta pa je bil vsem pričakovanjem navkljub zanemarjen,
kot bi ne bil grbavec.
Celo ženska, ki je sprejemala perilo, vsega vajena
oseba, ki ji niso tuji sledovi najredkejših tekočin, se ni
mogla zadržati in mu je rekla kar precej na glas:
—	Državljan, kaj pa mi molite pod nos? Ce ne znate
spati po človeško — pa sami perite!
Molče je plačal in jo pobrisal. Nisem mu sledil, da
bi ne pritegoval tuje pozornosti.
Doma je bilo kot vedno. Komaj sem prišel, se je
pokazala Veronika. Uprla je oči v tla in mi predlagala,
da večerjava skupaj. Nisem mogel zavrniti dekleta.
Edino ona v celem stanovanju je znosna z mano.
Škoda, ker njeno usmiljenje temelji na spolnosti. Danes
sem se iatiko dokončno prepričal o tem.
—	Kako kaj Kostricka? sem vprašal Veroniko, da bi
napeljal pogovor na skupne sovražnike.
—	Oh, Andrej Kazimirovič, spet mi je grozila.
—	Zakaj pa?
—	Kot po navadi. Luč v kopalnici in mokra tla.
Rekla je, da se bo pritožila hišniku.
Ta novica me je vrgla iz tira. Sanitarije uporabljam
manj ko drugi. V kuhinjo skoraj ne hodim. Mar more
kuhinja nadomestiti sobo s kopalnico?
—	Ne meni se zanjo, sem ostro rekel. — Sama pa
žge kilovate. Njeni otroci so mi razbili steklenico. Kar
naj pride hišnik.
Toda vedel sem, da bi bilo vmešavanje oblasti zame
najčistejša voda avanture. Zakaj bi po nepotrebnem
pritegoval pozornost?
—	Pomirite se, Andrej Kazimirovič, je rekla Vero-
nika. — Za neprijetnosti s sosedi sem sama kriva.
Pomirite se, lepo vas prosim.
Stegnila je roko, da bi se dotaknila mojega čela.
Posrečilo se mi je odmakniti se.
—	Ne, ne, nobene vročine nimam. Zdaj pa večer-
jajva.
Jed na mizi se je kadila in zoprno dišala. Vedno me
je presenečal kulinarični sadizem. Piščanca jejo v
juhi. Svinjsko drobovje natlačijo s svinjskim mesom.
Črevo, ki je požrlo samo sebe, oblilo s kurjimi iztrebki
— to je jajce s klobaso.
še hujše stvari pa počnejo z žitom: režejo ga, tepe-
jo, meijejo v prah. Se mogoče zato moka in muka ločita
samo po eni črki?
—	Jejte, Andrej Kazimirovič, me prepričuje Vero-
nika. — Nikar se ne vznemirjajte, prosim. Jaz sem
kriva.
Kaj pa, če bi takole pripravili tudi človeka? Vzameš
kakšnega inženirja ali pisatelja, ga pretakneš s slanino
in napolniš z njegovimi lastnimi možgani, v zapečene
nosnice pa mu vtakneš vijolico — in ga serviraš za
kosilo kolegom? Ne, zaboga, muke Kristusa, Jana Husa
in Stenjke Razina so navadna malenkost v primeri s
trpljenjem ribe, potegnjene s trnkom iz vode. Ti so se
vsaj zavedali, zakaj jih mučijo!
—	Andrej Kazimirovič, povejte, ste zelo osamljeni?
je vprašala Veronika, prinašajoč čajnik v sobo.
Ko je šla ponj, sem stresel hrano s krožnika v časo-
pis.
—	Ste imeli prijatelje, — je dodala sladkor, —
otroke, — še žlička sladkorja, — ste imeli kakšno
žensko?... — zdaj je mešala, mešala.
Očitno je bila hudo vznemirjena.
—	Vi ste moja prijateljica, sem previdno začel. —
Kar pa se tiče žensk, vidite sami: star sem in grbast.
Star in grbast, sem ponovil z neizprosno vztrajnostjo.
Po vsej sili sem se hotel izogniti priznanju: čemu
zdaj priznanje, ko mi je že brez njega hudo? Naj pokva-
rim najino bojno zavezništvo zoper hudobne sosede, naj
dražim zanimanje device, ki ni našla primernega pote-
šenja?
Da bi se ognil neprijetnostim, sem se bil pripravljen
izdajati za alkoholika. Ali kriminalca. Morda celo za
norca, pederasta? A bal sem se: vsaka od teh lastnosti
bi lahko moji osebnosti dala nevaren, zarotniški lesk.
Zato sem poudaril svojo grbo, starost in mizerno
plačo, svoj mirni poklic računovodja, ki mi odjemlje
veliko časa, pa to, da je grbavcem, kakršen sem jaz,
potrebna ustrezna grbavka, normalna in lepa ženska pa
rabi simetričnega moškega.
—	Dajte no, preveč ste plemeniti, je odločno rekla
Veronika. — Imate se za invalida in se bojite, da bi bili
v napoto. Ne mislite, da se mi smilite. Všeč so mi
kaktusi, vi pa ste taki ko kaktus. Vidite, koliko jih je
samo na vašem podokniku!
Moje roke so se dotaknili njeni vroči prsti. Zdrznil
sem se kot bi me speklo.
—	Vas zebe, ste bolni? je sočutno spraševala Vero-
nika, v skrbeh zaradi temperature mojega telesa.
To je bilo preveč. Izgovoril sem se na migreno in jo
prosil, naj me pusti samega.
—	Do jutri, je rekla in pomahala z ročico kot kakšna
punčka. — Jutri mi boste dali kaktus. Jutri.
To krotko dekle je govorilo z mano kot kakšen
glavni knjigovodja. Priznala je svojo ljubezen in zdaj
zahtevala vračilo.
Kje sem že bral, da so zaljubljenci kot pokorni
sužnji? Kaj pa še. Če se človek zaljubi, se vede kot
gospodar, ki lahko razpolaga s tistimi, ki ga premalo lju-
bijo. Kako vesel bi bil, če bi me nihče ne ljubil!
Ko sem ostal sam, sem začel zalivati kaktuse. Iz
emajliranoga krožnika sem jim počasi dajal hrano —
mojim grbastim otročkom — in počival.
Bilo je že dve ponoči, ko sem se, izčrpan od lakote,
po prstih stihotapil po temnem hodniku v kopalnico.
Tam sem se navečerjal kot le kdaj!
Težko je jesti enkrat na dan.
II
Po tistem večeru sta minila dva tedna. Veronika mi
je povedala, da jo snubijo: neki poročnik in neki igralec
iz gledališča Stanislavskega. Toda to je ni motilo, da mi
112
ne bi dajala prednost. Grozila je, da se bo dala ostriči
na balin in potenn ne bonn več mogel govoriti o njeni
lepoti, ki jo je neumno žrtvovati za starca in spako.
Nazadnje je začela še vohuniti za mano in me prestre-
zati, kadar sem šel v kopalnico.
—	Grbavce krasi snažnost, sem navadno odgovarjal
na njena vprašanja, zakaj se tako pogosto kopam.
Za vsak primer sem začel z zastorčkom zagrinjati
mlečno steklo med kopalnico in straniščem. Preden
sem se slekel, sem vedno pregledal zapahe. Slabo sem
se počutil ob misli, da me kdo opazuje.
Davi sem potrkal na vrata njene sobe, da bi napolnil
nalivno pero s črnilom in nadaljeval svoj neredni dnev-
nik. Veronika še ni vstala, ležala je v postelji in brala
"Štiri mušketirje".
—	Zamudili boste na predavanje, sem rekel, ko sem
jo vljudno pozdravil.
Zaprla je knjigo in rekla:
—	Veste, da celo stanovanje misli, da sem vaša lju-
bica.
Ničesar nisem rekel, toda zgodilo se je nekaj groz-
nega. Veronikine oči so blisnile, odgrnila je odejo in mi
jezno nastavila svoje golo telo:
—	Poglejte, Andrej Kazimirovič, poglejte, čemu ste
se odpovedali!
Pred petnajstimi leti sem imel v rokah anatomski
učbenik. Ker sem želel biti na tekočem, sem skrbno
preučil vse slike in diagrame. Potem sem v Parku
kulture in počitka Gorkega lahko opazoval otroke, ki so
se kopali v reki. Toda slečene žive ženske, pa še tako
od blizu, doslej nisem imel priložnosti videti.
Ponavljam — bilo je grozno. Bila je vsa enako
nenaravno bele barve kot njen vrat, obraz in roke. Spre-
daj sta se zibali dve beli dojki. Najprej sem mislil, da
so to še ene roke, amputirane nad komolcem. Toda
vsaka se je končevala z okroglo bradavico, podobno
zvončnemu gumbu.
Naprej dol, vse do nog, pa se je čezinčez širil zaob-
ljeni život. Tu se nabira na kup hrana, použita čez dan.
Spodnja polovica života je bila kot glava porasla s
kodrastimi dlakami.
Zmeraj me je vznemirjalo vprašanje spola, ki ima
poglavitno vlogo v umskem in nravnem življenju ženske.
Menda je zaradi varnosti od pradavnih časov zavit v tan-
čice neprebojne skrivnosti. Celo v anatomskem učbe-
niku ni o tem niti besede, ali pa je povedano nejasno in
mimogrede, da ne bi nihče vedel, za kaj gre.
Zdaj sem premagal osuplost in se odločil, da
izrabim priložnost in pogledam tja, kjer so — kot piše v
učbeniku — rodila, ki izstreljujejo narejene otroke kot
kakšen katapult.
Tam sem na hitrico zagledal nekaj, kar je bilo
podobno človeškemu obrazu. Toda zdelo se mi je, da to
ni bil ženski, temveč moški obraz, starikav, neobrit, z
režečimi zobmi.
Zlakotnjen hudoben možak je živel med njenimi
nogami. Ponoči je prejkone smrčal in preklinjal od
dolgega časa. Morda od njega izhaja dvoličnost ženske
nature, o kateri je pesnik Lermontov pisal: "Kot angel z
neba lepotica, kot demon zvijačna in zla."
Nisem se še utegnil znajti, ko se je Veronika na
lepem stresla in rekla:
—	No ...r
Zapirala je oči in odpirala usta kot kakšna riba,
potegnjena iz vode. Premetavala se je po postelji —
velika bela riba — brez moči in namena, njeno telo pa
so začeli pokrivati modrikasti mehurčki.
—	Oprostite, Veronika Grigorjevna, sem plašno
rekel. — Oprostite, sem rekel. — Moram v službo.
In sem odšel, trudeč se hoditi tiho in brez oziranja.
Zunaj je padal dež, meni pa se ni mudilo: v uradu
smo imeli higienski pregled. Zdaj, ko sem se znebil
Veronike, sem si na račun državne službe (proračuni,
nikotin, glavni knjigovodja Zikov, zmešane strojepiske
— za vse po 650 rubljev na mesec) lahko privoščil raz-
košje, kakršno je sprehod po svežem zraku v deževnem
vremenu.
Poiskal sem zanikrn vodni odtok in se sklonil pod
curek. Voda mi je tekla naravnost za ovratnik — hladna
in okusna voda — čez kakšne tri minute sem bil že kar
dobro moker.
Pešci, ki so hiteli mimo, vsi z dežniki in gumija-
stimi podplati, so se škile ozirali vame, moje ravnanje
jih je očitno zanimalo. Moral sem se spraviti iz tega
položaja in se sprehoditi po lužah. Čevlji so bili že kar
dobro premočeni. Vsaj s spodnjim delom sem bil zado-
voljen.
—	Ah, Veronika, Veronika, sem ponavljal nejevoljno
sam pri sebi. — Zakaj ste bili tako okrutni, da ste se
zaljubili vame? Zakaj vas ni bilo čisto malo sram svoje
zunanjosti in ste se vedli tako odkrito, tako brez vsake-
ga takta?
Sram je človekova poglavitna vrlina. To je nejasna
slutnja o lastni nepopravljivi zunanjosti, nagonski strah
pred tistim, kar se skriva pod človekovo obleko. Samo
sram in še enkrat sram lahko malce požlahtni človeka in
ga naredi če že ne lepšega, pa vsaj skromnejšega.
Seveda, zdaj ko sem bil tukaj, sem se ravnal po
splošnih šegah. Spoštuj zakone dežele, v kateri si prisi-
ljen živeti. Poleg tega me je nenehna nevarnost, da me
bojo ujeli in razkrinkali, silila, da sem navlekel nase
vse te maškaraste cunje.
Toda če bi bil v njihovi koži, ne bi ne podnevi ne
ponoči slekel niti kožuha, kaj šele obleke. Dal bi se
plastično operirati, da bi imel krajše noge in grbo na
plečih. Grbavci so tu vendarle boljši od drugih, čeprav
so seveda tudi nakaze.
Žalostno razpoložen sem se napotil v Gercnovo uli-
co. Nasproti konservatorija si je najel polkletno sobo
tisti grbec. Že pol mesca sem ga opazoval — bil je
graciozen, sključen, prav nič podoben človeku, nekako
me je spominjal moje nepovrnijive mladosti.
Trikrat zapored sem ga videl v pralnici in enkrat v
cvetličarni, ko je kupoval kaktus. Po listku za perilo, ki
ga je pokazal, se mi je posrečilo zvedeti za njegov
domači naslov.
113
Treba je bilo postaviti pii<o na i.
Prepričeval senn se, da je to nemogoče, da so vsi
mrtvi in sem preživel samo jaz, kakor Robinson Crusoe.
Sam, z lastnimi rokami, sem uničil vse, kar je ostalo po
nesreči, drugih sploh ne more biti.
Kaj pa, če so njega poslali za mano? In se zdaj skri-
va pod masko grbavca? ... Skrbelo jih je! Nenadoma
jim je šinilo v glavo in so se zapodili po sledi!
Kako so zvedeli? Po dvaintridesetih letih? Po tukaj-
šnjem času. Živ in zdrav. Za glavo gre.
Ampak zakaj sêm? Kaj pa še. Nihče ni poskušal.
Čisto na drugem koncu. Tu že ne. Zgrešili so. Kjer ni
muh. Sedem in pol. V taki kaši.
Kaj pa, če gre za slučajnost? Navadna pomota?
Zunaj smeri in zimskega urnika. Slučajno pn^i. So
mogoče slučajnosti? Natanko to. Nikoli več. Ni dovolj?
Pod masko grbavca. Enak. En sam — vendar pa enak.
Vrata je odprla dama, podobna Kostricki. A njegova
Kostricka je bila močnejša in starejša. Od nje je prihajal
podeseterjeni duh španskega bezga. To je bil parfum.
—	Leopold se bo kmalu vrnil. Izvolite, prosim.
Na koncu hodnika je lajal neviden pes. A pepasti se
me ni upal. S temi živalmi sem že imel težave.
—	No, no! Saj ne grize. Niksa — lezi, tiho!
Medtem ko sva se vljudno obkladala z besedami in
je žival vedno huje besnela, so skozi stranska vrata
pokukale tri glave. Gledale so me z zanimanjem in vpile
na psa. Bilo je grozno dretje.
V sobi, kamor sem s precejšnjim tveganjem stopil,
je bil majhen otrok, oborožen z mečem. Ko naju je
zagledal, je poprosil za brusnični džem in se začel gla-
sno dreti, se pačiti in migati z boki.
—	Sladkosnednež. Po meni je, je rekla njegova
Kostricka. — Če se boš cmeril, te bo striček popapal.
Da bi se prikupil gospodinji, sem v šali rekel, da
jem namesto juhe toplo otroško kri. Otrok je hipoma
utihnil, odvrgel meč in se skril v oddaljeni kot, ne da bi
odmaknil z mene oči, polne živalskega strahu.
—	Leopoldu je podoben, ne? je vprašala Kostricka
nekako mimogrede, vendar s hripasto nežnostjo v gla-
su.
Naredil sem se, da ima prav.
Vrtelo se mi je od slabega zraka, prepojenega s hla-
pi španskega bezga. Koža, nadražena od tega vonja, se
je na več mestih vnela. Grozila je nevarnost, da se mi
bojo na obrazu pokazale zelene lise.
Hudobna Niksa na hodniku pa je tapkala s kremplji
po parketu, ovohavala moje sledove in glasno vlekla
zrak v smrček. Vznemirjene stanovalke so se šepetaje
pogovarjale med seboj, ne da bi vedele za mojo zvečano
akustično dojemljivost.
—	Očitno je brat Leopolda Sergejiča ...
—	Ne, ne, to pa ne, naš grbavček je v primeri s tem
uliti Puškin.
—	Bog ne daj, da bi ponoči sanjala o takem ...
—	Še gledati ga ne morem ...
Vse skupaj je pretrgal Leopoldov prihod. Spominjam
se, da mi je bilo všeč, ko je začel — pri priči — igrati
svojo vlogo, klasično vlogo grbavca, ki je srečal pred
ljudmi sebi podobno nakazo.
—	Ah! Kolega v nesreči! S kom imam čast? Čemu
se lahko zahvalim? ...
Igral je z najbolj prefinjeno psihološko tančino —
ponos, ki ga je podpiral s posnemanjem, in sram, ki ga
je skrival z glumaštvom. Zajahal je naslanjač kot jezdec,
oklenil z nogami sedalo, skočil potem pokonci in spet
okobalil stol ritenjsko, položil glavo na naslon, se stra-
šno pačil in kar naprej suval z rameni, kot bi preiskoval
svojo grbo, ki se je dvigovala nad njim kot nahrbtnik.
—	A tako, a tako, Andrej Kazimirovič. Meni pa pra-
vijo Leopold Sergejič, smešno, ne? Kot vidite, sem tudi
malo grbast.
Zabavalo me je njegovo posnemanje pretiravajočega
človeka, ta umetnost, tembolj podobna resnici, čimbolj
je bila nesmiselna, in s tiho žalostjo sem se zavedel
njegove življenjske premoči in svoje nespretnosti, da bi
si tako kot on privzel edino mogočo zemeljsko obliko
— podobo grbavih spak in prizadetih samoljubnežev.
Kakorkoli že, dal sem mu vedeti, da bi se rad z njim
pogovoril za-up-no.
—	Saj lahko grem, je užaljeno rekla Kostricka in
odšla, ob slovesu pa me je zagrnila s pekočimi vonja-
vami.
Hudobno sem pomislil, da je prepojena s tem
vonjem čisto do kosti. Celo njeni iztrebki imajo vonj
parfuma, ne pa duh kuhanega krompirja in domačnosti
kot navadno. Sčije pa najčistejšo kolonjske in v takem
ozračju bo ubogega Leopolda kmalu pobralo.
—	Je že dolgo, kar ste prišli? sem vprašal narav-
nost, ko sva ostala sama in je v oddaljenem kotu čepel
samo odreveneli otrok s topim skrivnostnim pogledom,
polnim groze.
—	Prišel — odkod? se je ognil odgovoru.
Ko je gospodinja odšla, je njegovo igrano veselost
naenkrat kar odpihnilo. Minile so ga vse glumaške
ambicije, ki jih ima večina grbavcev, dovolj pametnih,
da skrivajo svojo grbo, in ravno prav ponosnih, da ne
trpijo zaradi nje. Toda meni se je zdelo, da še ni čisto
pri sebi in se še kar naprej skuša z utrujenim videzom
izdajati za nekoga, ki v resnici ni.
—	Dajte no! sem tiho rekel. — Takoj sem vas spo-
znal. Iz istih krajev sva. Tako rekoč sorodnika. PHENC!
PHENC! sem ga šepetaje spomnil imena, ki je bilo za
obadva sveto.
—	Kako ste rekli? ... Veste, tudi vi se mi zdite
nekam znani. Kje sem vas neki že videl?
Mrščil je čelo, se drgnil po njem in pačil usta. Nje-
gov obraz je imel malone človeško gibljivost in spet
sem mu zavidal to presenetljivo štreniranost, čeprav so
me njegove previdne navade začele jeziti.
—	Ha! je zavpil in se še naprej delal norca, — ste
bili morda v službi pri Glavbumsbitu? Stiriinštiridesete-
ga je bil direktor Jakov Solomonovič Zak. Tak simpa-
tičen židek ...
—	Nobenega Zaka ne poznam, sem suho odvrnil. —
Dobro pa vem, Leopold Sergejevič, da vi sploh niste
114
Leopold Sergejevič, da niste nikakršen grbavec, čeprav
povsod vtikate svojo grbo. Dosti sprenevedanja. Navse-
zadnje jaz ne tvegam manj kot vi.
—	Kako si upate, je vpil, — kako si upate meni
govoriti, kdo sem! Uničili boste moje odnose z gospo-
dinjo, pa še žalite me! Kar sami si poiščite, je rekel, —
tako izredno žensko, potem pa se norčujte iz moje fizi-
čne hiibe. Saj imate večjo grbo kot jaz. Slišite? Večja
nakaza ste. Spaka! Grbec! Uboga pokveka!
Na lepem pa se je zasmejal in se tresnil po betici:
—	Spomnil sem se! V pralnici sem vas videl. Samo
to naju druži, da dajeva prat perilo na isti kraj.
Tokrat sem verjel njegovi iskrenosti. Ja, v resnici si
je domišljal, da je Leopold Sergejevič. Preveč resno je
zaigral svojo vlogo, podivjal je, se počlovečil, preveč
postal podoben okolju in se prepustil tujemu vplivu.
Pozabil je svoje prejšnje ime, izdal je daljno domovino,
če mu ne bom pomagal, bo po njem kot bi mignil.
Zgrabil sem ga za ramena in ga previdno stresel.
Tresel sem ga in ga prijateljsko, v dobri veri prepričeval,
naj se spomni, naj se potrudi in se spomni, naj se zave
samega sebe. Kaj mu bo ta Kostricka, od katere se širi
strupeni duh? Sodomija nima niti med ljudmi nobene
avtoritete. Še manj izdaja domovine, čeravno ne na-
merna, temveč zaradi navadne pozabljivosti ...
—	PHENC! PHENC! sem mu ponavljal in mu govo-
ril še druge besede, ki sem se jih spominjal.
Na lepem sem skozi bostonski suknjič začutil
toploto — kdove od kod se je vzela. Njegova ramena so
bila vedno bolj vroča, pekoča kot Veroniki na roka, kot
tisoč drugih vročih rok, s katerimi se nisem drznil roko-
vati.
—	Oprostite, sem rekel in razklenil prste. — Očitno
gre za pomoto. Za neprijeten nesporazum. Vidite ...
kako bi vam rekel ... včasih imam živčne napade ...
Tedaj sem zaslišal neznanski ropot in sem se
obrnil. Za mano je v spoštljivi oddaljenosti copotal
otrok in mi grozil z mečem.
—	Pusti Leopolda! se je drl. — Ti, ti! Pusti Leo-
polda! Moja mama ga ima rada. On je moj oči, moj
Leopold, ne tvoj!
Ni bilo več dvoma. Zmotil sem se. To je bil človek,
običajen človek, čeprav je imel grbo.
Vsak dan težje živim. Prišla je zima — najbolj mrzel
letni čas v tem delu sveta. Ne grem več iz hiše.
Ampak ne smem se pritoževati. Po novembrskih
praznikih sem se upokojil. Manj denarja imam, ampak
je bolje. Le kaj bi neki storil zadnjič, ko sem bil bolan?
Za službo ne bi imel dovolj moči, da bi prinesel bolni-
ški list - bi pa bilo povezano s skrbmi in nevarno. Naj
se dam na stara leta medicinsko preiskati? To bi me
pogubilo.
Včasih se sprašujem: zakaj bi navsezadnje ne lega-
liziral svojega položaja? Zakaj sem se trideset let izdajal
za drugega, kot kakšen zločinec? Andrej Kazimirovič
Sušinski. Pol Poljak, pol Rus. 61 let. Invalid. Nepar-
tijec. Samec. Sorodnikov in otrok nima. V tujini nI bil.
Rojen v Irkutsku. Oče: nižji uslužbenec. Matj: gospo-
dinja. Umrla zaradi kolere leta 1901. To je vse!
Kaj bi bilo, če bi šel na policijo, se opravičil, vse
preprosto in po pravici povedal in razložil?
Vidite, stvar je taka in taka. Vidite — bitje z dru-
gega sveta. Ne iz Afrike in ne iz Indije, celo z Marsa ali
kakšne Venere ne, ampak še od dalj, še iz težje
dosegljive daljave. Vi še imena nimate za tiste kraje, še
sam — pa če boste razgrnili pred mano vse vaše zvezd-
ne zemljevide in narise — ne bom vedel, častna be-
seda, da res ne bom vedel, kje je tista čudovita pikica,
kjer sem bil rojen.
Prvič, nisem strokovnjak za astronomijo. Prišel sem
— bolje, pripeljali so me. Drugič, tu je povsem druga-
čen položaj, v vaših knjigah in papirjih ne morem
prepoznati rodnega neba. Se zdaj grem včasih ponoči
ven, vzdignem glavo in vidim: spet ni tisto! Celo tega
ne vem, po čem hrepenim. Morda se od tod ne le ne
vidi moja zemlja, temveč celo sonce ne. Morda je celo
na drugi strani Galaktike. Kdo bi vedel!
Ne mislite, prosim, da sem prišel sem s kakšnim
skrivnim namenom. Preseljevanje ljudstev, vojna svetov
ali kaj drugega. Nisem ne vojak ne znanstvenik ne
popotnik, po poklicu sem računovodja, tukaj seveda,
starega poklica raje sploh ne omenjam — kdo bi se
znašel v vsem tistem.
V nikakršne daljave se nismo nameravali odpraviti,
kar tako smo se peljali, na dopust, če povem preprosto.
Na poti pa se je nekaj zgodilo, no, recimo, da je bil
meteorit, da boste bolje razumeli, padali smo, brez
vsakega zaviranja, neznanokam, padali sedem mescev
in pol — ampak naših mescev, ne vaših — in se po
golem naključju znašli tukaj.
Ko sem se zavedel, sem videl, da so potniki mrtvi.
Pokopal sem jih, kakor je v navadi, in se začel prila-
gajati.
Povsod okoli mene — sama eksotika, ki je nisem
razumel. Na nebu sveti luna, velika, rumena, zato pa
samo ena. Zrak ni pravi, svetloba ni prava, teža je
drugačna, pritisk mi tudi ne ustreza najbolj. Pa kaj bi
govoril! Navadno preprosto drevesce je bilo zame nekaj
takega kot za vas jež.
Kam naj se denem? Moral bom piti in jesti. Kajpa
nisem ne človek ne žival, še najprej sodim — po tem,
kar poznate vi — v rastlinsko kraljestvo, vendar imam
tudi svoje prvotne potrebe. Najbolj nujna je zame voda,
ker pač ni druge boljše tekočine, zaželena je tudi stalna
temperatura, poleg vode pa včasih manjkajoče soli. V
okoliškem ozračju čutim nastopajočo ohladitev. Sami
veste, kako je mrzlo v Sibiriji.
Kaj sem hotel, moral sem oditi iz tistih gozdov. Izza
grmov sem že nekaj dni opazoval ljudi. Takoj sem videl,
da so razumna bitja, toda sprva sem se bal, da me bojo
pojedli. Zahomotal sem se v nekakšne cunje (takrat
sem storil svojo prvo krajo, opravičljivo v tedanjem
položaju) in stopil s prijaznim obrazom iz gozda.
115
Jakuti so gostoljubno In zaupljivo ljudstvo. Pri njih
sem se tudi naučil najpreprostejših človeških navad,
potem pa sem se odpravil v bolj civilizirane kraje.
Naučil sem se jezika, se lotil znanosti, poučeval mate-
matiko na srednji šoli v mestu Irkutsk. Nekaj časa sem
živel na Krimu, toda kmalu sem ga zapustil zaradi
klimatskih razmer: poleti je preveč vroče, pozimi pa
premalo, tako da moraš imeti stanovanje s centralno
kurjavo. Tak komfort pa je bil v dvajsetih letih redek in
zelo drag — denarja pa nisem imel. Zato sem se naselil
v Moskvi ... In tu še zdaj živim ...
Če bi komurkoli povedal to svojo žalostno štorijo,
pa četudi v še tako preprosti obliki — mi ne bi verjel,
za noben denar mi ne bi verjel. Če bi se lahko vsaj zjo-
kal pri tem. Smejati sem se že nekako naučil, jokati pa
ne znam. Imeli bi me za bedaka, fantasta, še kazensko
bi moral odgovarjati: ponarejena izkaznica, ponarejanje
podpisov in žigov in druga kazniva dejanja.
Če pa bi mi vsej pameti navkljub verjeli — bi bilo še
slabše.
Z vseh vetrov bi se zbrali akademiki vseh mogočih
akademij — astronomi, agronomi, fiziki, ekonomisti,
geologi, filologi, psihologi, biologi, mikrobiologi, ke-
miki in biokemiki, preučili bi me do poslednjega
vlakenca, ničesar ne bi pozabili. Kar naprej bi me
spraševali, preiskovali, ogledovali, jemali vzorce.
O meni bi delali disertacije, filme In pesnitve v
milijonskih nakladah. Dame bi si začele mazati ustnice
z zeleno šminko in naročati klobučke, podobne kaktusu
ali vsaj fikusu. In vsi grbavci bi imeli — nekaj let — pri
ženskah velikanski uspeh.
Po moji domovini bi poimenovali avtomobile, z
mojim imenom pa stotine novorojencev, da ne govorim
o ulicah in psih. Postal bi znan kot Lev Tolstoj, kot
Gulliver in Herkules. Ali Galileo Galilei.
Toda kljub temu splošnemu zanimanju za mojo
skromno osebo ne bi nihče vedel ničesar o meni. Kako
bi me tudi razumeli, če sam ne morem z njihovim jezi-
kom ničesar povedati o svojem nečloveškem bistvu. Ves
čas se vrtim okoli njega in se zadovoljujem z meta-
forami, ko pa bi moral povedati kaj o bistvu — utih-
nem. Pred sabo vidim samo trdni in nizki GOGRY,
slišim hitri VZGLJAGU in nepopisno čudoviti PHENC
preblisne moje deblo. Toda vse manj in manj takih
besed je v mojem gasnečem spominu. Z glasovi člove-
ške govorice lahko le približno povem njihovo zgradbo,
če pa bi me obkrožili lingvisti in me vprašali, kaj to je,
bi samo rekel: GOGRY TUŽEROSKIP — in odmahnil z
rokami.
Ne, raje bom životaril sam in inkognito. Če sem že
tak posebnež prišel na svet, bom pa še živel neopazno.
In neopazno umrl.
In ko bom umrl — to pa bo kmalu — me bojo dali v
veliko stekleno posodo s špiritom in razstavili v zoolo-
škem muzeju. In ko bojo ljudje v dolgih vrstah hodili
mimo mene, se bojo tresli od strahu, in da bi se
opogumili, se bojo začeli nesramno smejati z režečimi
ostudnimi usti: "Uh, kakšen nenormalen, grd izrodekl"
Jaz že nisem izrodekl Če sem drugačen — se je tre-
ba takoj posmehovati? Ne morete meriti moje lepote s
svojo grdostjo. Lepši in bolj normalen sem kot vi. Vsa-
kič, ko se pogledam, se znova nazorno prepričam o
tem.
Preden sem zbolel, se je razbila kopalna kad. Za to
sem zvedel pozno zvečer in spoznal, da je to storila
Kostricka, da bi mi naredila sitnosti. Od uboge Vero-
nike nisem pričakoval pomoči. Bila je jezna name po ti-
stem dogodku, ko mi je ponudila najboljše, kar je, s
človeškega gledišča, sploh imela, jaz pa sem se šel
sprehajat.
Zdaj sem včasih slišal — skozi zid — njene zračne
poljubčke nekemu igralcu iz gledališča Stanislavskega,
s katerim se je omožila. Bil sem od vsega srca vesel in
sem celo naskrivaj poslal na svatbo torto za 16 rubljev z
njenimi začetnicami in monogramom iz čokolade.
Toda jesti sem nujno moral, Kostricka pa je pokva-
rila kad, da bi me pogubila, v luknjo, iz katere teče
voda, pa so — med čakanjem na popravilo — zabili
lesen čep, da bi voda ne cúrela iz nje. Ko so vsi legli in
je iz nadstropja nad mano in iz nadstropja pod mano pa
tudi iz sosednjih stanovanj prišlo enakomerno hropenje,
sem snel s klina Veronikin škaf, ki visi v našem stra-
nišču skupaj z drugimi škafi. Donelo je kakor grom, ko
sem ga vlekel po hodniku, v nadstropju pod mano je
nekdo nehal smrčati. Toda stvar sem speljal do konca,
zavrel sem čajnik v kuhinji, natočil vedro mrzle vode in
vse skupaj znosil v svojo sobo in se zaprl vanjo. V
ključavnično luknjo pa sem potisnil ključ.
Kako prijetno je bilo sleči obleko, odložiti lasuljo,
odlepiti uhlje iz pravega kavčuka in odpeti jermene, ki
so mi stiskali hrbet in prsi. Moje telo se je zravnalo kot
palma, prinesena v zavitku iz trgovine. Vsi udje, ki so
čez dan otekli, so oživeli in se razgibali.
Stopil sem v škaf, z eno roko prijel gobo, da bi
namočil z vodo vsa suha mesta, z drugo pa čajnik. S
tretjo roko sem prijel vrč z mrzlo vodo, vlil vanj kropa in
s preostalo četrto roko poskusil, če ni voda prevroča.
Uh, kako prijetno!
Koža mi je vsrkavala dragoceno tekočino, ki je z
višine lila na telo iz emajliranega vrča, in ko sem pote-
šil najhujšo lakoto, sem sklenil, da se natančneje ogle-
dam in si izmijem nezdravo sluz, ki je izstopila skozi
pore in se zgostila tu in tam v suhih vijoličnih strdkih.
Resda so moje oči na rokah in nogah, na temenu in na
tilniku začele vidno pešati, skrite podnevi pod robato
obleko in umetno periko. Eno oko je oslepelo že leta
štiriintrideset, ker ga je ožulil desni škorenj. Težko sem
se pregledal s potrebno skrbnostjo.
Toda sukal sem glavo, nisem se zadovoljil s pol-
obratom — s klavrno stoosemdesetstopinjsko normo, ki
je na voljo človeškemu vratu, zamežikal sem z vsemi
očesi, ki so bila nepoškodovana, razganjajoč utrujenost
in temo, in nazadnje se mi je posrečilo, da sem se videl
z vseh strani — otienem in z nekaj zornih kotov. Kakšen
privlačen pogled, na žalost zdaj izvedljiv samo v redkih
nočnih trenutkih. Samo roko sem dvignil, pa sem se
116
videl takorel<oč iz zraka, vzpenjajoč in sklanjajoč se
nadse. Obenem pa — z drugimi očmi — nisem odmak-
nil pogleda od spodnjega dela, hrbta in ospredka — od
vsega svojega razvejenega in razprostrtega telesa.
Če bi ne živel dvaintrideset let v tujem svetu, bi mi
morda niti ne šinilo v glavo, da bi občudoval svojo
zunanjost. Toda tukaj sem edini vzorec tiste izgubljene
harmonične lepote, ki se ji pravi moja domovina. Kaj pa
naj počnem na zemlji, če naj ne občudujem sebe?
Moja zadnja roka se je že zvila, ker je morala nene-
hno oblikovati človeško grbo! Na moji srednji roki,
znakaženi od jermenov, sta se že posušila dva prsta,
moje staro telo pa je zgubilo nekdanjo gibčnosti Kljub
temu pa sem lep in sorazmeren — čeprav zavistneži in
kritikastri trdijo drugače!
Tako sem razglabljal, ko sem se polival iz vrča —
tisto noč, ko je Kostricka sklenila, da me bo ubila z
razbito kopalno kadjo. Zjutraj pa sem bil bolan, gotovo
sem se prehladil v škafu, in začel se je najtežavnejši
čas v mojem življenju.
Poldrug teden sem ležal na svojem trdem divanu in
čutil, kako se sušim. Nisem imei moči, da bi šel po
vodo v kuhinjo. Moje telo, trdno povito v človeški ža-
kelj, je obmirovalo in oteklo. Izsušena koža je razpo-
kala. Jaz pa se nisem mogel niti dvigniti in zrahljati
vezi, ostre, kot bi bile žičnate.
Tako je minil teden in pol in nihče ni prišel k meni.
Zamišljal sem si, kako bojo po moji smrti razve-
seljeni sosedi telefonirali na polikliniko. Prišel bo
okrajni zdravnik, da bi ugotovil nastop smrti, sklonil
se bo nad divan, s kirurškimi škarjami razstrigel obleko,
ovoje in jermene in strahoma odstopil za korak, potem
pa ukazal čim hitreje prepeljati moje truplo v najboljše
in največje anatomsko gledališče.
In že je tu — posoda s špiritom, ostrim kot parfum
Kostricke! Potapljajo me — v strupeno kopel, v stekle-
no grobnico, v zgodovino, v pouk zanamcem — na veke
vekov — mene izrodka, najhujšega izrodka na zemlji.
Tedaj sem zastokal, najprej tiho, potem glasneje, s
sovražnim in neogibnim človeškim glasom. "Mama,
mama, mama," sem stokal, oponašaje intonacijo joka-
jočega otroka, da bi zbudil pomilovanje v vsakomur, ki
bi me slišal. In ko sem tako dve uri klical na pomoč,
sem prisegel, da bom do konca obdržal svojo skrivnost
zase in ne bom izročil sovražnikom v roganje in
posmeh zadnjega koščka svoje domovine — svojega
prelepega telesa — če bom seveda preživel.
Vstopila je Veronika. Vidno je shujšala, njen pogled
brez vsake ljubezni in užaljenosti je bil jasen In ravno-
dušen.
—	Vode! sem zahropel.
—	Če ste bolni, je rekla Veronika, — se morate
sleči in si izmeriti vročino. Poklicala bom zdravnika.
Prinesli vam bojo posodo.
Zdravnik! Posoda! Sleči se! še tega bi se manjkalo,
da bi se dotikali mojega čela, mrzlega kakor zrak v
sobi, da bi s svojimi žarečimi prsti tipala moj utrip, ki
ga ni bilo! Ko mi je popravljala blazino, je s studom
odmaknila roko, ko se je dotaknila moje lasulje. Ver-
jetno je moje telo zbujalo v nji, pa tudi pri drugih ljudeh
samo gnus.
—	Vode! Zaboga, vode!
—	Sveže ali zavrete?
Nazadnje je odšla in se vrnila z vrčem. In medtem
ko je brisala prašni kozarec s tisto zamišljeno počas-
nostjo, ki bi jo lahko imel za maščevanje z njene strani,
če bi ne vedel, da ničesar ne ve, je rekla:
—	Res sem vas imela rada, Andrej Kazimirovič. Ra-
da, rada... kako naj vam rečem?... rada iz usmiljenja...
Iz usmiljenja do osamljenega pokvečenega človeka,
oprostite mi to odkritosrčnost. Tako ste se mi
smislili... ne videti... fizične hibe... Andrej Kazimirovič,
zdeli ste se mi najlepši človek na svetu... lepši od
vsakega... človeka. Ko pa ste se tako okrutno ponor-
čevali... Ubiti se... Rada... odkrito povem... Spošto-
vanja vreden človek... Spet rada... človeka... s
človeškim... človeškost... kot človek človeka...
—	Veronika Grigorjevna, sem jI segel v besedo, ker
nisem več mogel prenašati tega. — Prosim vas. Hitro.
Vode.
—	Človek... vekloč... čeklov... kvoleč... človek...
—	Vode! Vode!
Napolnila je kozarec in ga na lepem ponesla čisto k
mojim ustom. Moji umetni zobje so udarili ob steklo,
toda odločil sem se, da spijem tekočino: treba me je
polivati, zalivati kot rožo ali jablano — od zunaj, ne pa
skozi usta.
—	Pijte, tak pijte no! je silila Veronika. — Saj ste
hoteli vode...
Odrinil sem jo, planil pokonci in sedel, čuteč, daje
vsega konec. Voda mi je tekla iz ust na divan. Posrečilo
se mi je ujeti nekaj kapelj v nastavljeno suho dlan.
—	Dajte mi vrč in pojdite ven, sem ji ukazal z naj-
večjo strogostjo, kar sem je bil sposoben. — Pustite
me pri miru! Sam bom pil.
Iz Veronikinih oči so polzele velike solze.
—	Zakaj me sovražite? je vprašala. — Kaj sem vam
naredila? Sami niste hoteli moje ljubezni, iz usmiljenja
ste se ji odpovedali... Vi ste hudoben, slab, zelo slab
človek, Andrej Kazimirovič.
—	Veronika! Če imate vsaj še kanček usmiljenja,
pojdite, vas prosim, rotim vas, pojdite, pustite me
samega.
Odšla je, vsa sključena. Tedaj sem si odpel srajco in
potisnil vrč pod pazduho — z grlom navzdol.
IV
Vrvenje in direndaj narave. Vse je živčno. S hitrico
poganja listje. Vrabci odsekano čivkajo. Otroci hitijo na
izpite v šole in tehnikume. Glasovi varušk na dvoriščih
so vreščavi, histerični. Zrak zaudarja. Povsod je — v
majhnih količinah — raztopljeni vonj Kostricke, še kak-
tusi na podokniku zjutraj smrde po limonah. Ne smem
pozabiti — preden grem, moram kaktuse podariti Vero-
niki.
117
Bojim se, da me je zadnja bolezen uničila. Ni mi le
zlomila telesa, temveč tudi pokvečila dušo. Včasih me
prevzamejo čudne želje. Hočem v kino: Rad bi igral
damo z možem Veronike Grigorjevne. Pravijo, da
izvrstno igra damo in šah.
Prebral sem svoje zapiske in ostal nezadovoljen. V
vsakem stavku je vpliv tujega okolja. Komu je potrebno
to čvekanje v krajevnem narečju? Ne smem pozabiti vse
skupaj zažgati, preden grem. Ljudem vendar ne bom
kazal tega. Moji pa tega tudi ne bojo brali, ničesar ne
bojo zvedeli o meni. V tako zagamano daljavo, v tako
divjino ne bojo nikdar zašli.
Vedno teže se spomnim česa preteklega. Od rojst-
nega jezika mi je ostalo samo še nekaj besed. Celo
misliti sem se odvadil po domače, kaj šele pisati in
govoriti. Spominjam se nečesa lepega, a kaj je to, ne
vem.
Včasih se mi zdi, da imam doma otroke. Takšne
okrogle kaktuščke. Ne smem jih pozabiti dati Veroniki.
Zdaj so gotovo že veliki. Vasja hodi v šolo. Zakaj v
šolo? Odrasel je že, samostojen. Inženir. Maša pa se je
omožila.
Bog! O bog! Zdi se, da postajam človek!
Ne! Nisem zato trpel 32 let, nisem se zato mučil
vso zimo brez vode na trdem d Ivanu. Zakaj sem ozdra-
vel, če ne zato, da bi se potuhnil na tihem kraju in umrl
brez škandala, ko se otopi i? Samo tako lahko obdržim
tisto, kar mi je Se ostalo.
Vse je pripravljeno za odhod: vozovnica do Irkutska,
plastenka za vodo, precejšnja vsota denarja. Skoraj vso
zimsko pokojnino imam na hranilni knjižici. Nisem
zapravljal denarja ne za kožuhe ne za tramvaje in tro-
lejbuse. Ves čas nisem bil niti enkrat v kinu. Stano-
vanja pa nisem plačal že tretji mesec. Skupaj*^- 1657
rubljev.
Pojutrišnjem, ko bojo vsi legli, bom neopazno odšel
iz hiše in — v taksi — in na kolodvor. Tam pa papa! —
adijo za zmeraj! Gozdovi, gozdovi, zeleni kot materino
telo, me bojo sprejeli in skrili.
Bom že kako prišel. Večkrat bo treba najeti čoln.
Kakšnih 350 kilometrov. In ves čas po reki. Voda pri
roki. Trikrat na dan se bom lahko polival.
Bila je udrtina. Poiskal jo bom. Naredili smo jo, ko
smo pristali. Naložiti nanjo veje. Brinje — kot smodnik.
Brez same samcate človeške misli, brez samcate
besede v tujem jeziku.
Ko bo začelo zmrzovati in bom videl, da je prišel
čas — bo dovolj vžigalica. Ničesar ne bo ostalo.
A dotlej bo dolga. Bo veliko toplih, veliko prijetnih
noči. In veliko zvezd — na poletnem nebu. Katera je —
ne bom vedel. Vse bom gledal — skupaj in vsako
posamič — gledal z vsemi očmi. Ena bo že moja.
O Domovina! PHENC! GOGRY TUŽEROSKIP! Pri-
hajam! GOGRY! GOGRY! GOGRY! TUŽEROSKIP!
TUŽEROSKIP! BONJOUR! GUTENABEND! TUŽERO-
SKIP!
BU —BU —BU!
MIJAU—MIJAU!
PHENC!
Prevedel Drago Bajt
Robert Siiverberg
KALIBAN
Vsi so spremenili svoj obraz v standardni model. To
je najnovejša reč, ki pa je ne smete pomešati z naj-
novejšo Rečjo. Najnovejša Reč sem jaz. Zanje je naj-
novejša reč, najnovejša modna muha, najnovejša norost
to, da spremenijo svoj obraz v standardni model.
Nimam pojma, kako to napravijo, mislim pa, da ima
opraviti nekaj z genetiko, z RNA, DNA in NDA, ampak
retroaktivno. Ven pridejo s svetlimi valovitimi lasmi in z
iskrečimi se modrimi očmi. Njihovi obrazi so podol-
govati in resni, z ostrimi ličnicami. V bradi imajo gubo,
ozke ustnice so jim zvite v ironičen nasmeh. Celo tem-
nopolti: ozke ustnice, modre oči, svetli valoviti lasje. In
rožnata polt. Zdaj so vsi videti enaki. Mili poarijčeni
svet. Ves naš planet. Razen mene. Meene.
Nepopoln sem. Omadeževan. Nedopusten. Sem naj-
novejša Reč.
Louisiana je rekla: Ali bi hotel občevati z menoj?
Tako nenavaden si. Tako lep. O kako si te želim, čudno
bitje iz čudnega časa. Moje odprtine so tvoje.
Ponudba je bila vredna premisleka. Nekaj časa sem
razglabljal o tem, ker sem mislil, da hoče biti pokro-
118
viteljska do mene. Končno pa sem ji sporočil svoj pri-
stanek. Odšla sva v javno občevalnico. Louisiana je
večja od mene in njeni lasje so slap iz predenega zlata.
Ima modre oči in podolgovat resen obraz. Sodim, da je
stara kakšnih dvaintrideset let. V občevalnici je razbli-
nila svoja oblačila in se gola postavila predme. Tega
dne je imela zlate spolne dlake, njen trebuh pa je bil
raven in trd. Njene prsi so bile okrogle in rahlo podol-
govate, z zelo majhnimi bradavicami. Daj no, je rekla,
še ti razblini svoja oblačila.
Rekel sem: Bojim se, ker je moje telo grdo in se
boš norčevala iz mene.
Tvoje telo ni grdo, je rekla. Nenavadno je, a ni grdo.
Moje telo je grdo, sem vztrajal. Noge imam kratke
in ukrivljene navzven, na stegnih mi izstopajo mišice in
ves sem poraščen s črnimi kosmatimi dlakami. Kot
opica. In na trebuhu imam grdo brazgotino.
Brazgotino?
Na mestu, kjer so mi odstranili slepič, sem dodal.
To jo je neverjetno vzdražilo. Bradavice so ji nabrek-
nile in obraz ji je zažarel.
Tvoj slepič? Odstranili so ti ga?
Da, sem rekel, to se je zgodilo, ko sem imel štiri-
najst let, in zdaj imam na trebuhu ostudno rdečo braz-
gotino.
Vprašala je: Katerega leta si bil star štirinajst let?
Mislim da ieta 1967, sem odvrnil.
Zasmejala se je, plosknila z rokami in začela plesati
po sobi. Prsi so ji poskakovale gor in dol, a njeni dolgi
valujoči svileni lasje so jih kmalu zakriii. Videle so se le
rožnate bradavice, kot gumbi. 1967! je vzkliknila. Štiri-
najst! Odstranili so ti slepič! 1967!
Potem se je obrnila k meni in dejala: Mislim, da je
bil moj ded rojen leta 1967. Kako strašno prastar si.
Oče mojega očeta po kontramolekularni strani spirale.
Nisem vedela, da si tako prastar.
Prastar in grd, sem dodal.
Nisi grd, samo nenavaden, je rekla.
Nenavaden in grd, sem rekel. Nenavadno grd.
Za nas si lep, je rekla. Ali hočeš zdaj razbiiniti svoja
oblačila? Neugodno bi se počutila, če bi občevala s
teboj, ne da bi se slekel.
Dobro, sem rekel in se pogumno razkril. Krive noge.
Dlakave prsi. Trebuh z brazgotino. Izbočena ramena.
Kratek vrat. Če je že videla moj nesimetrični obraz, pa
naj vidi še moje bedno telo. Če že hoče tako.
Sopeč in vzdihujoč se je vrgla name.
Kakšna je bila Louisiana pred spremembo? Ali je
imela vrvaste lase brez leska, debele ustnice, kljukast
nos, zraščene črne obrvi, neprijeten zadah, eno dojko
večjo od druge, navzven obrnjena ploska stopala,
vegaste zobe, temne dlačice okoli bradavic, izbočen
popek, nagubano zadnjico, koščena stegna, modre žile
na mečih, štrleča ušesa? Ali so potem na njej izvedli
postopek homogenizacije in napravili iz nje zlato bitje,
kakršna je danes? Koliko časa je trajalo? Kakšni so bill
stroški? Ali je vlada denarno podpirala to dejavnost? Ali
so bila v to vključena tudi velika združenja podjetij?
Kako so te stvari urejali v socialističnih deželah? Ali
komu ni bilo do tega, da bi ga spremenili? Morda pa se
je Louisiana že rodila taka. V vsaki družbi najdemo
posameznike, katerih lepota je naravna.
TABELA 2. NADOMESTKI AMINOKISLIN V POLIPEP-
TIDNIH ANTIBIOTIKIH
Doktor Habakuk in senator Mandragora sta porabila
veliko časa, da sta me izpraševala v Zrcalni Palači. Nad
glavo sta mi postavila zeleno plastično kupolo, da bi
lahko moje besede posnela do zadnjega odtenka in
poudarka natančno. Pripoveduj nam, sta rekla. Prese-
nečeni smo nad tvojim antičnim naglasom. Tvoji primi-
tivni vonji so nas očarali. Ali se zavedaš, da si naš
edini predstavnik mòre, iz katere smo se zbudili. Povej
nam, je rekel senator, povej nam o svoji surovi civili-
zaciji. Podrobno nam opiši onesnaževanje okolja.
119
Razloži nam vzroke rivalstva med narodi. Primerjaj
metode političnih) razprav v Sovjetski zvezi in Združenih
državah. Podaj nam svojo analizo socioloških vplivov
prvega potovanja na Luno. Ali bi rad obiskal Luno? Ti
lahko ponudimo psihedelične droge? Te je Louisiana
spolno zadovoljila? Tako smo veseli, da si pri nas.
Smatramo te za edinstven duhovni zaklad. Pripoveduj
nam o včerajšnjem včeraj, mi pa te bomo zamaknjeni in
očarani poslušali.
Louisiana pravi, da je stara sedeminosemdeset let.
Naj ji verjamem? Od nje veje pomladna svežina. Ne,
vztraja, stara sem sedeminosemdeset let. Rodila sem
se 11. izmeničnega marca 2022. Ali te to žalosti? Te je
strah pred mojo visoko starostjo? Poglej, kako napeto
kožo imam. Poglej, kako se mi zobje bleščijo. Zakaj si
potrt. Navsezadnje sem mnogo mlajša od tebe.
TABELA XIX
Nekaj manj verjetnih, a pomembnih možnosti
1.	'Prava' umetna inteligenca
2.	Praktična uporaba kontrolirane fuzije za pridobivanje
nevtronov in (ali) energije
3.	Umetna rast novih udov in organov (In situ ali pa za
kasnejše presajevanje)
4.	Super prevodniki pri sobni temperaturi
5.	Splošna uporaba raket v trgovskem ali potniškem
prometu (zemeljskem ali izvenzemeljskem)
6.	Uspešno kemijsko ali biološko zdravljenje večine
duševnih bolezni
7.	Skoraj popolna oblast nad mejnimi spremembami v
dednosti
8.	Zadržani življenjski procesi (leta ali stoletja)
9.	Uporabni materiali s trdnostjo blizu teoretične meje
10.	Pretvorba sesalcev (ljudi?) v bitja, ki dihajo tekočino
11.	Neposredno polnjenje človeških spominskih celic
12.	Neposredno povečanje človeške miselne zmoglji-
vosti s pomočjo mehanske ali električne povezave
možganov z računalnikom
13.	Splošno pomlajevanje in (ali) znatno podaljšanje
človekove življenjske dobe in energije — recimo 100
do 150 let
14.	Kemijska ali biološka kontrola značaja ali inteli-
gence
15.	Avtomatizirane avtoceste
16.	Razširjena uporaba premičnih pločnikov v lokalnem
prometu
17.	Večje naselbine na luni in na planetih
18.	Uporaba električne energije za manj kot 0,3 tisočin-
ke dolarja za kilovatno uro
19.	Potrditev nekaterih parapsiholoških fenomenov
20.	Planetarno inženirstvo
21.	Preoblikovanje sončnega sistema
22.	Spočetje v laboratoriju in gojenje živalskih
(človeških?) zarodkov
23.	Proizvodnja droge, podobne Huxleyevi somi
24.	Tehnološka inačica telepatije
25.	Delna neposredna kontrola posameznih miselnih
procesov
Vem, da je bil za to veliko spremembo v neka-
terih primerih potreben zapleten kirurški poseg.
Presajevanje roženice in kozmetično prilagajanje
obrazne strukture. Bilo je dosti zamenjav organov. Ti
ljudje so precej nestalni. Stalno menjavajo dele svojih
teles za nove in izboljšane. Povedali so mi, da je med
nekaterimi skupinami ljudi postala raba mehaničnih
udov običajna. Tako lahko priključijo nase nove roke in
noge brez kakršnihkoli težav. To je resnično era prese-
nečenj. Kljub temu je videti, da njihove ženske občujejo
na stare načine: kolena navzgor, stegna narazen, leže
na desni strani, leva noga upognjena proti desni, noge
v kolenih rahlo ukrivljene, itd., itd., itd. Človek bi
mislil, da so se do zdaj domislili česa novega. Morda
pa možnosti inovacije na področju erotike le niso tako
široke. Ali lahko jaz kaj predlagam? Kako bi bilo, če bi
si ženska odpela obe roki in nogi, nato pa se prepustila
moškemu samo s svojim trupom? Nebogljena! Ranljiva!
Popolno ženstvena! O tem se bom pogovoril z Louisi-
ane. A sodeč po smoli, kakršno imam, se njene roke in
noge ne bodo dale odstraniti.
Na prvo para-sredo vsakega meseca me poročnik
Hotchkiss uči dihanja v tekočini. Odideva v eno od naj-
globljih podzemnih nadstropij Poslopja Ekstravagance,
kjer je poseben bazen z vodo, obogateno s kisikom. Ta
bazen je samo za začetnike. Je krožne oblike in sploh
ni globok. Voda se blešči kot opal. Običajno je bazen
natrpan z otroki. Ker pa me je sram, da bi razkazoval
svoje telo, poskrbi poročnik Hotchkiss, da sva sama.
Vsaka učna ura je zelo podobna prejšnji. Poročnik
Hotchkiss se spusti po položni stezi v bazen. Je višji od
mene, ima zlate lase in modre oči. Včasih ga težko
ločim od doktorja Habakuka in senatorja Mandragore.
Nekoč mi je zaupal, da je star osemindevetdeset let in
torej ni Louisianin vrstnik. Vendar pa mi je ona ome-
nila, da mu je že večkrat dovolila, da je oplodil njena
jajčeca. Glede tega sem v dvomih, kajti razmnoževanje
je v tej dobi precej neobičajno. Koliko je potem ver-
jetno, da bi mu to dovolila več kot enkrat? Mislim, da
mi hoče s pripovedovanjem takih stvari zbuditi občutek
120
ljubosumja, ker ve, da so bili primitivni predniki
pogosto ljubosumni. Kakorkoli že, poročnik Hotchkiss
zdaj stopa v vodo. Sega mu do popka, do širokih nepo-
raščenih prsi, do grla, do brade, do občutljivih tankih
nosnic. Nato izgine pod vodo in se plazi naokrog po
dnu bazena. Vidim njegove zlate lase, ki se bleščijo
skozi kristalno čisto vodo. Pod vodo ostane kakšnih
osem ali dvanajst minut. Od časa do časa pomoli roke
iz vode in mi pomaha, da bi videl, kje je. Potem pride
ven. Iz nosnic mu lije voda, vendar ni niti malo zasopel.
Pridi zdaj, mi reče. Saj bo šlo. Nič težje ni, kot se zdi.
Namigne mi proti stezi. Vsak otrok lahko to napravi, mi
zatrjuje poročnik. To je samo stvar obvladanja in
odločnosti. Odkimam z glavo. Ne, rečem, to ima nekaj
opraviti z genetsko preobrazbo. Moja pljuča niso prila-
gojena dihanju v vodi, menim pa, da tvoja so. Poročnik
se le zasmeje. Pojdi, pojdi v vodo. In spustim se po
stezi. Kako se voda blešči in lesketa! Seže mi do
popka, do črno poraščenih prsi, do grla, do brade, do
širokih debelih nosnic. Vdihnem, a se začnem dušiti in
pljuskati po vodi. Zdrvim navzgor po stezi in se borim,
da bi prišel do zraka. S svinčeno težo vode v pljučih se
izčrpan vržem na marmornata tla in zavpijem: Ne, ne,
ne, nemogoče je. Poročnik Hotchkiss stoji nad menoj.
Njegovo telo je brezhibno. Reče mi: Poskušati moraš
vzgojiti v sebi pravilen odnos. Vse zavisi od tvojega
duševnega stanja. Poskusi misliti o dihanju pod vodo
bolj pozitivno. Ali ne veš, da je to pomemben korak v
evoluciji, ena od velikih in veličastnih reči, ki ločujejo
našo vrsto od avstralopiteka. Ali nočeš biti del tega
velikega skoka naprej? Dvigni se. Poskusi znova. Misli
pozitivno ves čas. Zavedaj se razlike med seboj in
našimi živalskimi predniki. Pojdi noter. Noter. Noter. In
res grem noter. Trenutek zatem planem iz vode. Dušim
se in pljuskam po vodi. To se dogaja vsak mesec, na
prvo para-sredo. Vedno ista reč.
Ko se pogovarjaš po telefonu in je zveza nenadoma
prekinjena, ali te skrbi, da bo tvoj sogovornik mislil, da
si jo sam namenoma prekinil? Ali pa morda sumiš, da
jo je on prekinil? Takih problemov tukaj ne poznajo. TI
ljudje zelo malo telefonirajo. Louisiana včasih pri-
pomni: V tej eri smo šli dalj od borne komunikacije.
Skozi moje oči vidijo ti ljudje svojo bleščečo
plastično dobo v pravilni zgodovinski perspektivi. Sami
bi jo videli kot sedanjost, ki je vedno enaka. Zame pa je
to prihodnost in tako imam resničen zorni kot opazo-
valca: lahko rečem, da je bilo nekoč tako, a da je zdaj
tako. Hvalijo mojo nadarjenost. Cenijo me. Prihajajo z
drugih kontinentov, da bi se s prsti dotaknili mojega
obraza. Pravijo mi, kako zelo občudujejo mojo nesimet-
ričnost. In mnogo vprašanj mi postavljajo. Večinoma
me sprašujejo o svoji lastni eri, moja jih ne zanima
toliko. Vprašujejo:
Ali te mika zadrževanje življenjskih procesov?
Ali si bil prevzet nad fuzijsko elektrarno in vso to
energijo, ki jo vsebuje?
Ali lahko opišeš medsebojno povezavo možganov z
računalnikom kot doživljaj ekstaze?
Ali odobravaš preoblikovanje sončnega sistema?
So pa tudi taki, ki so bolj zahtevni do mojih
kritičnih zmogljivosti, na primer doktor Habakuk in
senator Mandragora. Postavljajo mi taka vprašanja:
Ali je kratkotrajnost življenja v tvojem času ovirala
razvoj moralnih instinktov?
Se ti zdi naše izenačenje videza na kak način
ostudno?
Kakšna je bila tvoja običajna čustvena reakcija pri
pogledu na iztrebek kakšne divje živali na ulici?
Ali lahko izraziš moč svojih občutkov glede minlji-
vosti človeških institucij?
Napravim vse, kar je v mojih močeh, da jim
ustrežem. Pogosto je zelo težko odgovoriti na njim
razumljiv način, pa si vendar prizadevam. Včasih se
sprašujem, ali ne bi bilo zanje koristneje zasliševati
neandertalca. Ali pa enega od avstralopitekov poročnika
Hotchkissa. Mogoče jaz nisem dovolj primitiven, čeprav
imam zanje vseeno svojo magnetno privlačnost.
Predstavnike novega živalskega debla
Gnathostomulida, ki so jih pred kratkim odkrili v
Evropi, so zdaj našli v neslutenem izobilju in raznoli-
kosti vzdolž vzhodne obale Združenih držav.
Opisano je dva milijona živalskih vrst, a hitrost
naraščanja novih opisov nam pove, da predstavljata ta
dva milijona samo kakšnih petdeset odstotkov vseh vrst
na zemlji. Prirastek števila novih vrst ptic (8600 znanih
vrst) se je zmanjšal za manj kot 0,3 odstotka letno.
Vendar hitrost naraščanja pri mnogih drugih razredih
(na primer Turbellaria z 2500 znanimi vrstami) kaže ver-
jetnost, da neopisane vrste obsegajo več kot osemdeset
odstotkov. Čeprav je opisana le kakšna polovica obsto-
ječih vrst živali, smatramo, da poznamo osemdeset
odstotkov družin, petindevetdeset odstotkov redov in
skoraj vse živalske razrede. Torej je novo deblo prava
redkost.
Prvi dan se mi je vse zdelo precej grozljivo. Zagledal
sem enega od njih — tisti uglajeni obraz in vse ostalo
— vendar še nisem bil toliko iznenađen. Drugi, ki je
stopil v sobo, da bi mi dal injekcijo, pa je bil popol-
noma podoben prvemu. Dvojčka, sem pomislil, moja
doktorja sta dvojčka. Nato je prišel tretji, četrti, peti.
Enak obraz, popolnoma enak zafukan obraz. Predstav-
121
Ijajte si moje občutke, ko sem ležal pred tem shodom
popolnih — s svojim bulastim nosom, krivimi zobmi, z
obrvmi, ki se stikajo, z mesnatimi kozavimi lici. Povem
vam, imel sem občutek, da ne spadam sem.'Pred tem
nisem bil nikoli občutljiv glede svoje zunanjosti — saj
veste, svet je nepopoln in vsi imamo svoje napake —
ampak ti pasji sinovi niso imeli napak in težko se je
bilo sprijazniti s tem. Hotel sem se napraviti pamet-
nega, pa sem rekel: Vsi ste se razmnožili iz istega
vzorca genov, ali ne? Sodobni napredek medicine je
omogočil neskončno število podvojitev genetskega
zapisa in vas petero pripada istemu izvirniku, ali ne?
Več naenkrat jih je odgovorilo: Ne, ni tako — v resnici
si sploh nismo v sorodu. V zadnjem meta-tednu se je
vsak od nas samostojno odločil za standardno podobo,
ki je v skladu s trenutno pribljubljenim modelom.
Potem so me prišli pogledat še trije ali štirje drugi.
V začetku sem si stalno dopovedoval: V deželi lepih
je grdi kralj.
Louisiana je bila prva, s katero sem imel spolne
odnose. Cesto sva hodila v javno občevalnico. Precej
strastna je bila in zlahka se jo je dalo vzdražiti. Vendar
pa mi je njena prijateljica Calpurnia nekaj mesecev kas-
neje povedala, da Louisiana pred občevanjem z mano
vzame drogo za pospeševanje orgazma. Ko sem Calpur-
nio vprašal, zakaj, ji je postalo nerodno. Užaljen sem
razgalil svoje telo in se vrgel nanjo. Da, je vpila, posili
me, raztrgaj me! Njeni močni krči so me presenetili.
Naslednje jutro me je Lousiana vprašala, če sem opazil,
kako je Calpurnia pred občevanjem pogoltnila majhno
škrlatno kapsulo. Calpurnia ima enak obraz kot Louisi-
ana, ampak dojki ji stojita bolj narazen. Spolne odnose
sem imel tudi s Heleno, Amnioto, Drusillo, Florindo in
Vibrisse. Pred spolno združitvijo vsako vprašam za ime,
da ne bi prišlo do pomote.
Ko je padel mrak, so sprogramiraii eno uro rdečega
in zelenega dežja. Od senatorja Mandragore sem
poskušal izvedeti, na kakšen način so me pripeljali v to
ero. Morda prenos materije skozi čas? Ali so v fizičnem
smislu dvignili moj jaz iz takrat v zdaj? Ali pa je bilo
moje telo mrtvo in shranjeno v zmrzovalnici, dokler ga
ti ljudje niso oživili in obnovili? Sem morda popolna
genetska rekonstrukcija, izpeljana iz nekaj delcev
prastarega telesnega tkiva, najdenega v baročni žari?
Verjetno sem le simulirana in stilizirana interpretacija
človeka iz dvajsetega stoletja, izdelana s pomočjo
računalnika pod inteligentnim in skrbnim vodstvom.
Kako ste to napravili, senator? Na kakšen način? Prene-
halo je deževati. Ostale so luže lepih oblik in obledelih
barv.
Ko sem se z Louisiane pod roko sprehajal po Vene-
rini aveniji, se mi je zazdelo, da sem videl človeka z
obrazom kot je moj. Bil je le preblisk: teman videz,
goste košate obrvi, ščetine na licih, glava bojevito
nasajena med mogočnimi rameni. Še preden sem si ga
lahke dodobra ogledal, je zavil za vogal in izginil.
Louisiana mi je namignila, da se najbrž preveč vdajam
halucinogenom. Odšla sva v podvodno zabavišče. Pla-
vala je pod menoj kot zlata riba in svetloba vrtečih se
luči se je odbijala na navzgor obrnjenih poloblah njene
zadnjice.
To naj bo prikaz svečane mentalne sposobnosti, je
rekla Vibrissa. Želim ti pokazati, kakšen je lahko obseg
človeških zmožnosti. Preberi mi katerikoli odlomek iz
Shakespearea po lastni izbiri, jaz pa ga bom dobesedne
ponovila, nato pa napravila analize teksta. Naj posku-
siva? No, dobro, sem rekel in se z nohtom narahlo
dotaknil Shakespearove kocke. Prikazale so se besede
in rekel sem naglas: Kar kdo, si upam jaz: približaj se
kot dlakav ruski medved, oklopljen nosorog, hirkanski
tiger; v postavi kterikoli razen tej, in čvrsti živci mi ne
zadrhte. Vibrissa je ponovila odlomek brez napake, ga
razložila kot odsev pesnikove zavisti zaradi penisa,
potem pa še omenila opombe Seneke in Strindberga.
Napravila je name močan vtis. Ne, saj pravzaprav nisem
bil nikoli intelektualec.
Na dan prireditve jadranja na snegu sem razločno in
brez najmanjše možnosti dvoma ali pomote videl dva
posameznika, podobna meni. Ali za svojo zabavo uva-
žajo še druge ljudi moje vrste? Če je tako, jim bom
zameril. Preveč cenim svoj edinstveni položaj.
Doktorju Habakuku sem povedal, aa se želim prija-
viti za preoblikovanje obraza, da bi bil v skladu z
družbenimi normami. Napravite mi to, sem rekel, s
presajevanjem ali pa z upravljanjem genov, kakorkoli že
delate. Imeti hočem zlate lase, modre oči in pravilne
poteze. Hočem biti tak, kot vi. Doktor Habakuk se je
prijazno nasmehnil in odkimal s svojo mladostno zlato
122
glavo. Ne, je odgovoril. Ne zameri nam, ampak rajši te
imamo takega, kot si.
Včasih sanjam o svojem življenju iz prejšnjih dni.
Razmišljam o avtomobilih, o gnjatih, davkih, cvetlicah,
mozoljih, zastavljalnicah in o bruto narodnem dohodku.
Obujam tudi spomine na svoje otroštvo, spomine na
starše, ženo, svojega zobozdravnika, svojo mlajšo hčer,
mizo, zobno ščetko, svojega psa, dežnik, svojo priljub-
ljeno znamko piva, uro, svoje sosede, gramofon, oka-
rino. Vsega tega ni več. Ko v občevalnici drgnem svoje
meso ob meso Drusilie, se sprašujem, ali ni morda ona
eden od mojih potomcev. V tej civilizaciji moram nekje
imeti potomce, in kaj, če je prav ona eden Izmed njih?
Hoče, da z njo izvršim oralno perverznost, a ji rečem,
da takih reči ne morem početi s svojo lastno prav-
nukinjo.
Največkrat ostanem miren kljub nenavadni naravi
stresa, ki so ga ti dogodki povzročili v meni. Še vedno
se zavedam svojega videza, le da tega nočem kazati
drugim. Pogosto hodim okrog nag, prav tako kot oni.
če jim ni všeč moje dlakavo telo z neskladnimi udi, naj
pa pogledajo stran.
Od časa do časa rignem, se popraskam pod
pazduho ali pa napravim kakšno drugo primitivno reč,
da bi jih opomnil, da sem pristni človek iz preteklosti.
Kajti zdaj ni nobenega dvoma več, da imam svoje
posnemovalce. Najmanj pet jih je. Calpurnia to zanika,
ampak tako neumen pa le nisem.
Doktor Habakuk mi je zaupal, da odhaja na
počitnice v Karpate in da se ne bo vrnil do 14.
nadomestnega junija. V tem času bo zame skrbel
doktor Clasp. Ko je doktor Clasp stopil v mojo sobo,
sem mu takoj omenil njegovo presenetljivo podobnost z
doktorjem Habakukom. Kaj bi rad? me je vprašal.
Povedal sem mu, da hočem, da me operira, ker bi bil
rad tak kot drugi. Na moje presenečenje se je doktor
Clasp prijazno nasmehnil in mi odvrnil, da t)0 nemu-
doma uredil vse potrebno za mojo preobrazbo. Res je,
da je v nasprotju z njegovimi načeli, da bi dovolii, da bi
katerikoli organizem po nepotrebnem trpel. Odvedli so
me v operacijsko sotx) In mi dali anestetično sredstvo
kislega okusa. Zdelo se mi je, da sem se že v nasled-
njem trenutku prebudil. Potem so me odpeljali v
kupolo, obloženo z ogledali, da bi se lahko videl.
Predelali so me v enega od njih, čisto tako, kot sem si
želel: svetli lasje, modre oči, vitko, gibčno telo In lepo
simetričen obraz. Cez nekaj časa je prišel doktor Clasp.
Stala sva drug ob drugem: lahko bi bila dvojčka. Kako
ti je všeč? je vprašal. Solze so ml privrele v oči In rekel
sem, da je to najčudovitejši trenutek v mojem življenju.
Prijateljsko me je dregnil v ramo in rekel: Veš, jaz
nisem doktor Clasp, ampak doktor Habakuk, in na Kar-
pate sploh nisem odšel. Ves ta dogodek je bil le del
naše analize za vzorec tvojih reakcij.
Louisiana je bila osupla nad mojim spremenjenim
videzom. Ali si res on? je spraševala. Ali si res on?
Dokazal ti bom, sem rekel In jo naskočil s svojo staro
prazgodovinsko vnemo, pri tem pa sopel in jo grizel v
prsi. Otresla se me je s spretnim sunkom boka in
zbežala iz sobe. Nikoli več me ne boš videl, je vzklik-
nila, jaz pa sem samo skomignil z ramen) in zavpil za
njo: Kaj zato, takih kot si ti, lahko vidim veliko. Nikdar
več je nisem videl.
TABELA I
Sestava izokalorične diete
Verjetne reakcije, ko človek odkrije, da je bil Iztrgan
iz svoje kulturne sredine:
123
Ponovno so se vsi dali spremeniti v standardni
model. Zadeva se je odvijala postopoma več mesecev,
vendar je zdaj prehod zaključen. Imajo košate obrvi,
kozava lica in dlakave prsi. To je najnovejša reč. Prebi-
jam se skozi gnečo na ulicah in kamorkoli se ozrem,
povsod vidim obraze, ki odsevajo mojo lastno neure-
jenost. Le da jaz nisem več neurejen. Simetričen sem in
brez napake, jaz edini. Doktorja Habakuka ne morem
najti, doktor Clasp je v Pirenejih, senator Mandragora
pa je na volitvah propadel. In tako moram ostati lep.
Med njimi. Vsi so enaki. Debelih ustnic, krivih zob,
kepastih nosov. Kako jih preziram! Jaz sem edini zlat.
Oni pa s to svojo metamorfozo brijejo norce iz mene.
Vsi. Rogajo se mi. Meeeni.
Prevedel Mitja Zupančič
Branko Gradišnik
POIZKUS
Pri Trti so kar na lepem že ugašali. Natakarji so s
poblaznelo zagnanostjo metali še zadnje stole čez
mize, iz točilnice je prihajal žvenket steklenine in
denarja, gospodar je hitel odpirat okna, da so
goste plasti postanega cigaretnega dima zvalovile
in se začele v natrganih koprenah vijugati ven, na
podu se je kadil po nemarnem odvržen ogorek in 40
že ga je zatrla peta hlastavega natakarja, ki ni
imel časa, da bi se sklanjal, snažilka je z veliko,
10 umazano cunjo, ohomotano okrog metle, vlekla
po hodniku, spolzkem in pobljuvanem, čez
katerega se je zdaj osuplo prebijal gost. Kako se
je vse spremenilo v nekaj minutah, ko ga ni bilo v
točilnici! Še malo prej se je pogovarjal s pritli-
kavim gospodom v prisiljenem klobuku in z vbok-
limi naočniki, ki so tako neprijetno večali njegov
strmi pogled, govorila sta o skupnem znancu, ki 50
si je pred nekaj tedni vzel življenje, ne da bi bil
pustil kakršnokoli sporočilo ženi in otrokom;
20 pritlikavi gospod se je krčevito oprijemal svojega
suknjiča iz umetnega usnja, vlekel ga je navzdol
in narazen, kakor da ga duši, on pa je s cigareto
brodil po prepolnem pepelniku in z levico nosil k
ustom pijačo, prijazno in razumevajoče je
pokimaval, govoreč, da je bil znanec že nekaj
časa čuden, da ga zadnje leto skoraj ni bilo več
ne v gostilno ne domov, da so se mu vsi kdove 60
zakaj zamerili, tako domači kot prijatelji — sama
sta si bila sicer samo bežna znanca, ampak tudi
30 on je opazil, da se ga zadnje časa ogiba, kakor da
bi se sploh ne poznala, zares čudno —--še
malo prej sta takole stala s pritlikavim gospodom
sredi množice zariplih, razlezenih obrazov, ki so
ves čas odpirali usta in kričali drug čez drugega,
ob točilnem pultu ni bilo tako rekoč niti toliko
prostora, da bi nanj oprl komolec, vsi so vsevprek
naročali še enega za na pot, steklena vrata so
nevarno zvenčala, iz kota se je slišalo drobljenje
kozarca, skratka, gostilna je bila polna in vesela,
zdaj pa, ko se je vrnil s stranišča — tam se prav
gotovo ni zadržal dlje kot minuto — naenkrat vse
prazno, kakor da bi bili vsi zvedeli za kako res
hudo novico, morda da se je začela vojna, da bo
potres ali da je gostilničarju pravkar umrla hči,
ampak ne, tu, v tem tesnem točilniškem prostoru
je očitno šlo vse kot po maslu, blagajničarka je
zavezovala papirnate vrečke s preštetimi kovanci,
gospodar je še zadnjič povlekel z vlažnim, od vina
popacanim prtičem po pločevinasti površini točil-
nega pulta, pri vratih je s ključi v rokah stala
njegova posušena, molčeča žena in pozvanjala z
njimi, prav nič žalostno, zaskrbljeno ali vsaj
zamišljeno, ampak tako kot pač zvoniš zamud-
nemu gostu, opozarjaje ga, naj se že vendar
izgubi — popil si, plačal si, kaj se potem še
obiraš? Kaj nimaš doma? Nimaš tam nikogar? Te
ne čaka žena? Te ni že včeraj prišel iskat tvoj
mali?
Res je prišel, res mu ga je poslala žena, da se je
smukal med nogami tovarišev, samih poštenih
ljudi, ki so si pošteno prislužili svoj denar, ki so
iz dneva v dan dobesedno garali, pa si ne bi smeli
zvečer privoščiti urice oddiha in sproščenega
pomenka ob kozarčku ali dveh? Mali pa ga je kar
naprej eukal za hlačnico, ko da bi gorela voda... s
to mislijo, ki je nekako kvarila prijetni večer, je
124
mož pokimnil gostilničarju, rekel njegovi ženi, naj
skrbno zaklene, se zasmejal in stopil ven skozi
vrata, ki mu jih je ustrežljivo odpirala.
70 Ulica je bila povsem prazna, moža je ta praznota,
ta skrajna opustelost komaj nekaj hipov zatem, ko
je še stal sredi življenja v točilnici, udarila še bolj
kot nered in umazanija, vidna v spraznjeni
gostilni, zakaj tam notri so bili vendarle še ljudje,
in sicer ljudje, ki so povrhu imeli povsem
določne, nedvomne in premišljene namene:
prešteti denar, zakleniti izkupiček, pospraviti
inventar, na hitrico pojesti, kar je ostalo v kuhinji,
potem pa spat in v nov delovni dan; podoba miru
80 in negibnosti, ko je bila vsa ulica kot iztaknjena iz
časa in so še luči orjaških stolpnic doli pri reki
pozabile mežikati kot običajno, pa je bila nekaj
tako bednega, da se je kar zamajal na pragu in za
hipec pomislil, kako bi bilo, če bi se vrnil in
poprosil za še en kozarček, ampak vrata so se že
zaprla, škrtnil je ključ, bil je zunaj in treba je bilo
domov. Ozrl se je po temnih obrisih hiš, odmak-
njenih nekoliko stran od ceste, ločenih od nje s
še bolj temnim pasom urejenega nasada, poras-
90 lega z grmovjem in iglastim drevjem, od katerega
pa ni prihajal nikakršen zvok, ni bilo vetra, ki bi
se zaganjal v veje, da bi strugale druga ob drugo,
da bi svileno šuštele iglice in bi storži mehko
cepaii po trati, mož je skušal pomisliti, da je to
nekaj običajnega, asfalt se je svetlikal v minulem
dežju in po dežju nekako nikoli ni vetra, očitno je
naliv, ki je šel čez mesto, medtem ko je bil on v
gostilni, tudi pregnal pozne sprehajalce psov in
pijane postopače, navsezadnje pa je gotovo že čez
100 polnoč; ampak vse to mu ni moglo zadušiti
občutka, da se v parku nekaj skriva, da ga nekdo
opazuje izmed grmičja, izza osamljenih cestnih
svetilk, izza opečnega zida na drugi strani ceste.
Po hišah je bilo za čudo še veliko oken, osvetlje-
nih z rumeno, oranžno ali modrikasto svetlobo
nočnih lučk, lestencev in televizorjev: ali je bilo
tisto, kar je ljudi pregnalo z ulice, prav tisto, kar
jih je držalo budne, zadrževalo v okrilju domačne
luči? Nemara so tudi oni občutili nerazložljivo,
110 razburkano tesnobo, ki obhaja njega? In zdaj s
skrčenimi koleni sedijo po naslanjačih pred televi-
zijskimi aparati ali v posteljah in se skušajo
zamotiti s kozarcem kuhanega vina, s knjigo ali s
pritišanimi prizori na ekranu? Vzdignil je pogled
proti nebu: bilo je kot običajno, popacano s
skoraj nevidnimi oblaki, težko in dušeče, kakršno
je nebo v nočni, jesenski Ljubljani, rahlo
obarvano z rdečkastim sojem, kakor zamolkla
kupola. Se enkrat je pogledal nazaj proti gostilni,
120 ampak čas je moral brez njegove vednosti pote-
kati res naglo: tam so že prezračili, okna so bila
zaprta, polkna zapahnjena, hiša ni kazala
nobenega znamenja življenja več, še izvesek z
brlečim modrim grozdom in trebušastimi črkami
je tisti hip, pod njegovim pogledom, ugasnil.
Skomignil je, segel z desnico v žep in natipal šop
ključev, izmed njih je s prsti odbral največjega,
tistega od vhodnih vrat, in ga stisnil med skr-
čene členke sredinca in prstanca, da bi Imel v
130 roki nekakšno orožje, če bi se moral braniti,
potem je stopil naprej po pločniku, držeč se nje-
govega robnika in skrbno preiskujoč temo na levi.
No, svet je sestavljen iz skrajnosti, ki so med
sabo odvisne in ki potrjujejo druga drugo, brez
ene ne bi bilo druge, brez te ne one, mi pa ho-
dimo skoznje in samo njihove jasno izrisane meje
nam omogočajo, da ne omahnemo: dobro In
slabo, lepo in grdo, prav in narobe, živo in mrtvo,
laž in resničnost pa tudi vse drugo, čemur
140 pravimo pojmi, nam je lahko za vodilo na poti, da
vedno vemo, kam gremo in kje smo. Te noči pa nI
bilo tako. Na osamljeni ulici se je možu zdelo, da
je nekako do kraja izgubljen, ne zato, ker bi se
res bal temnega parka — to so mu onemogočali
izpiti kozarci — ne zato, ker ga je doma čakalo
mučno pregovarjanje z ženo ali ker je v tem brez-
vetrju nenadoma začutil onemoglost, ampak zato,
ker ulica kratko malo ni bila več tisto, kar je bila
po navadi. Nedoločljivo in skrivnostno se je
150 preselila v skrajnost in najhujše je bilo, da ta
skrajnost ni bila lažniva, ulica ni bila videti neres-
nična, temveč nasprotno, preresnična: ta ulični
svetilnik, ki se tako strmo vzdiguje v temo, vrh
njega pa žari svetloba, ujeta v kolobar hlapov, ta
sprani opečnati zid, posut z bleščečimi kosci
stekla, in progasta zebra, ki negibno pelje s
pločnika na pločnik, vse, prav vse je bilo videti
tako staro in tako novo, kakor da je ujeto v en
sam krožni trenutek, v katerem se venomer
160 ponavlja, utripajoč iz niča spet v snovnost, tako
hitro, da tega oko ne zmore zaznati. Vsak vidni
vtis se je stoteril in hkrati ostajal sam, tako da je
mož, proti svoji volji strmeč v predmete, ki so
sestavljali prizorišče, občutil utrujenost kot po
večurnem branju težkega, nerazumljivega bese-
dila. Bilo je čisto razločno vidno, da je ulica
večna, on pa minljiv, še več, da je zaresna, on pa
le poljuben. Ti, ne čisto oblikovani prebliski misli
so ga spravili v hiter korak, skoraj tek, kakor da bi
170 z gibanjem lahko pretrgal urok in našel staro, pa
če še tako majavo ravnotežje večerne poti iz
gostilne domov, vendar je v tistem trenutku že kar
vedel, da se je že začelo in da je prav zaradi tega
sam na cesti. Kaj naj bi bilo tisto, kar se je
začelo, o tem si ni bil prav nič na jasnem, med-
tem ko je vse bolj občutil svoje telo, zobe, ki so v
hitrem zaporedju tleskali, da so skoraj že škle-
petali, nenadoma težke roke, ki so mlahavo ople-
tale ob telesu, napete kite na mečih — vsekakor
180 se je bližal nekakšnemu odkritju, poln občutkov,
kakršni ga niso obhajali že od mladih let, ko se
mu je prvič zazdelo, da ima v zakupu skrivnost
125
življenja, od časov torej, ko se je hrupno ločeval
od staršev, ko se je upiral običajnosti, ko je tre-
petal pred prvim zaresnim zmenkom z dekletom,
čuteč hkrati mraz in vročino, sram in prezir,
krhkost, moč. Zdaj je bil že povsem napet, pa do
kraja razprt, karkoli se je imelo zgoditi, bi lahko
presenetilo samo še njegov razum, telo pa se je
190 že vdajalo mrščavici, kakor prebujeno po dolgem
spanju. Pred njim se je stezala dolga cesta,
stegovala se je, razgrinjala in razpirala iz teme kot
elastika, kot prazen tekoči trak, kot črn, usnjat
jezik. Ne, takšne prispodobe so bile že preveč, pa
tudi potrebe ni bilo po njih, saj je vtem že zagle-
dal tisto, kar ga je po vsem videzu že ves čas
pričakovalo in se mu napovedovalo, skrito med
dvema zimzelenima, vendar oguljenima grmičema
ob pločniku. Bil je temen predmet. Možje obstal,
200 loveč ravnovesje na robniku iz klesanega kamna,
ozrl se je, ulica je bila seveda še zmeraj prazna,
kakor je pričakoval, nobenega zvoka ni bilo razen
šumenja v ušesih, še dihati je pozabil; s telesom
je bil usmerjen naprej po cesti in čutil je bolečino
v tilniku, ko je v tej togi, napeti drži zvijal vrat in
Skušal razločiti temn^ obrise med grmovjem.
Predmet je bil temen, to je bilo edino, kar je bilo
pri njem določljivo, oblike se niso dale ujeti. Kak
obnemogel pijanec? Po svoji izkušnji je vedel, da
210 pozna opitost neko stopnjo, ko dež in mokrota
kličeta človeka, da bi se ulegel na travo, se zavle-
kel med grmovje in kar zaspal... Ali mogoče
crknjen pes? — za hip se mu je zazdelo, da
temna gmota moli vse štiri od sebe — ampak ne,
če je to tisto, zaradi česar se je znašel na samotni
ulici in v razdraženem stanju duha, potem mora
biti nekaj drugega, nekaj do kraja drugačnega. In
čim bolj je zrl v temno gmoto, tem bolj se mu je
dozdevalo zanesljivo, da spreminja obliko, da
220 nenehno spreminja obliko, da ga s svojim muha-
stim mrgolenjem oblik spodbuja, vabi bliže.
Predmet je postajal zdaj, ko se mu je mož začel
obotavljivo bližati, že kar razburkan, vse bolj je
migetal, vš'e bolj se je premetaval iz ploskosti v
prostor, stezal je krake, napihoval se je pa spet
razčlenjal, njegove stranice — če so to bile stra-
nice — so se gostile v robove, v obline, v zavoje
in krivulje, potem so se spet razletele v drobne
črne ploskvice kakor pri diamantu, ki bi bil tako
230 brušen, da bi vsrkal vso svetlobo. Mož je zdaj stal
na robu trate, do temnega predmeta je bil komaj
korak, pa vendar je bilo tam še zmeraj nekaj, kar
bi lahko postalo karkoli, nekaj brez imena, z
ničimer drugim kot z zamolklo, zakrinkano črnino,
za katero se je zdelo, da ga pravzaprav ne obdaja,
da je ne meče nanj senca grn>ovja, marveč izvira
iz njega. Mož je stopil še bliže, sklonil se je, pred
njim je bil zdaj že dokončno predmet brez last-
nosti, nekaj, česar ni, nekaj, česar ni nikoli nihče
240 ne iskal ne našel — in kaj zdaj? Negibna, živa
ulica za hrbtom ga je potiskala vse bliže, za
trenutek je s pogledom še obdrsnil bližnja pro-
čelja onkraj grmovja, v katerih so se še zmeraj
svetila okna, zbujaje dražeče misli na ljudi onkraj,
potem pa že ni bilo več časa in to je treba razu-
meti dobesedno, ni šlo za odmerke časa, za
sekunde ali minute, časa kratko malo ni bilo več,
mož se je bil preveč približal, predmetova moč ga
je ujela in ga v trenutku, prej ko v trenutku,
250 potegnila vase.
Ker ni bilo časa, ga tudi ni moglo nič preteči vse
do spet jasnega trenutka zavesti, ko se je znašel
sredi tujega prostora: to je bilo povsem očitno, to
so, če ne drugo, dokazovali trije zelenkasti
možički, ki so ga obdajali v belini in ga otipavali z
mislimi. In v njem so poleg strahu in osuplosti
zatipali še kanec razočaranja, češ da se ne bi
smelo zasukati tako plehko In banalno, v nekak-
šno znanstvenofantastično dogodivščino, v kateri
260 si je mogoče zastavljati povsem stvarna in hkrati
neumna vprašanja: Je bil temni predmet leteči
krožnik, ki ga je z magnetizmom afi s kakšno
drugo obliko energije vsrkal vase in ga priličil
svojim razsežnostim? Ali pa časovni stroj in je
zato nenehno spreminjal obliko, ker v teku časa
ne ostane trdna nobena oblika? Ali kratko malo
prav majcena črna luknja, ki mu je odprla prehod
v protisvet? Na preplet teh vprašanj v moževi
glavi, ki se je hkrati skušala sukati in s pogledom
270 objeti prostor abstraktne beline, odmaknjene v
nedoločljivost, na ta vprašanja, ki sodijo k običaj-
nim možganskim vajam bralca znanstvenofan-
tastične zgodbe in ki so nudila možu oporo, da se
mu ni pri priči zmešalo, so se možički odzvali z
blagim zanikanjem, telepatsko dopovedujoč mu,
da mora v tem svetu odmisliti običajne časovno-
prostorske podmene in se sprijazniti s tem, da je
v nečem, kar ni ne ta ne oni svet in kar ima čisto
drugačna pravila igre.
260 Prav, je pomislil mož, ki se je medtem že dovolj
zbral, in kako pravite temu svojemu svetu?
Nekakšno ime menda mora imeti?
Naš svet ima veliko imen. Nekateri mu pravijo
Ploski svet, drugi spet Belo-črni svet, tretji pa kar
na kratko Odtis, so se nasmehnili možički, čisto
taki kot iz pogrošnega časopisa. Ampak dovolj o
tem. Kakor se sliši čudno, smo tu zato, da bi
odgovarjali na tvoja vprašanja, vendar ne na vsa.
Samo hipne prikazni poljubne oblike in brez svoje
290 volje smo, zato ti ne moremo povedati drugega
kot tisto, kar nam je zapisano. Torej raje prisluhni
temu, kar ti imamo povedati, in ne izgubljaj časa
s praznimi vprašanji.
Sem potemtakem nisem prišel po naključju, je
počasi premišljeval mož, ne da bi se še skušal
premakniti, ker prostor tega ni dovoljeval, nisem
prišel po naključju, ampak sem bil poklican,
zvabili so me sem, ulica in temni predmet sta me
126
vrgla noter, vse življenje pravzaprav me je peljalo
300 sem, saj če ne bi bil zahajal v gostilno, tudi zdaj
ne bi bil šel mimo predmeta.
In prav nesmiselnost njegovega položaja, ko je ta-
kole stal — ali sedel ali ležal — sredi očitno
prismuknjenih možičkov, mu je govorila, da ni
zaman tu. če bi ga ugrabil leteči krožnik, bi bil
pač ugrabljen, zvezali bi ga in ga omamili, na
lobanjo bi mu pritrdili takšen ali drugačen aparat
in iz njega bi črpali podatke o ljudeh ali preuče-
vali njegove fiziološke odzive, ali pa bi ga raz-
310 stavili v zoološkem vrtu ali muzeju, morda celo
zares, v pravem pomenu besede razstavili, počasi,
kos za kosom, ud za udom, kot zanimivo, umetel-
no napravo, da bi videli, kaj se skriva v njej;
kakorkoli že, bil bi v povsem trpnem, podrejenem
položaju in vse bi teklo naprej kar brez njega,
tukaj pa je bilo vendarle videti, da so prej možički
zaradi njega kot on zaradi možičkov, da je potem-
takem on tisti, ki se mu nekaj dogaja. Za hip se
je celo nasmehnil, ko je videl, kako se mrščijo
320 možički, čakaje, kdaj bo nehal razpredati in jim
dovolil, da opravijo svoje delo. Ampak čakajte, je
pomislil, zakaj bi se sploh pogovarjal z vami, ko
pa ste samo prikazni brez volje, kakor sami
pravite, dajte no, peljite me k svojemu gospo-
darju, če ga sploh imate, pokažite mi ga. da od
njega zvem, zakaj moram biti tu.
To pa žal ne bo mogoče, so pri priči odgovorili
možički, naš gospodar, če mu smemo tako
nespoštljivo reči, je čisto drugje in je tukaj od
330 njegove prevzvišene celote samo delček, samo
drobec njegove emanacije, to pa smo prav mi.
Dobro, ampak opravimo že, povejte vendar, kaj bi
radi od mene, je rekel mož, ki se mu je zdaj zares
rahlo zbledlo, tako da se je pogovora udeleževal
le še površno, kakor v sanjah ali med branjem
razgovora v knjigi, nekako oholo in od zgoraj.
Možički so se spogledali, pomeli so si roke in si
pomežiknili, češ, zdaj ga imamo — tako vsaj je z
nejevoljo opazil mož. Nikar se ne jezi, so rekli v
340 eni misli, tukaj smo prav zares samo zaradi tebe,
in sicer zato, da bi povemo dokončno in zadnjo
resnico o tebi, o življenju, o čemerkoli, kar bi te
utegnilo zanimati. In tudi to, da smo prav trije,
ima svoj pomen v redu stvari, zakaj tolikšno je
število vprašanj, ki nam jih smeš zastaviti — s
končnimi in zadnjimi vprašanji je pač tako, da so
po svojem bistvu neskončna in vedno predzadnja,
zato je tu omejitev gotovo na mestu. Kar sprašuj,
lahko začneš.
350 Še eno vprašanje pred tem, je v mislih skoraj
zaklical mož, ki se mu je na lepem zazdelo, da je
končno doumel, kaj se dogaja z njim. Je tole
nekakšna pogodba s hudičem? Je to pekel?
Oh, daj no mir, so odgovorili, kakšen pekel neki
in kakšen hudič? Hudiča sploh ni, to ti povemo
kar tako, za nameček, in pekla seveda tudi ne, če
ga seveda ne jemljemo kot prispodobo življenja.
Zelenkasti smo samo tako, po gospodarjevi
muhavosti, drugače pa bi prav lahko bili kaj
360 povsem tretjega... Brez skrbi, kar vprašuj.
Pa kaj je torej to, ni nehalo skrbeti moža, saj
nisem menda mrtev? Saj ne umiram, kajne? Saj
tisti temni predmet, ki sem ga tako jasno videl v
njegovi nejasnosti, ne more biti v resnici moje
telo, moje truplo, saj se v svoji pijanosti menda
nisem ulegel na trato, da zdajle prenikata vame
vlaga in mraz, da me skuša ruša pod menoj
vkleniti in vrniti vase?
Prav zares, so rekli nemara s posmehom, če bi se
370 ti življenje drugače sukalo, bi bil lahko pesnik,
tvoje prispodobe so prav umetelne. Vendar se
motiš, kot sploh vsi pesniki. Postavi nam že tista
tri vprašanja, potem boš lahko živel naprej, kakor
se ti bo pač zahotelo, ampak ne zbujaj v nas
nestrpnosti, ki je ne smemo čutiti!
Ampak kakšen bi lahko bil smisel teh treh
vprašanj? je vprašal mož.
Aha, so poskočili možički, to ti pa že lahko šte-
jemo za prvo vprašanje. Odgovor se glasi takole:
380 Smisel vprašanj je, da jih zastaviš. Ne glede na
to, kaj ti lahko povejo naši odgovori, je za človeka
zadosti, da vprašanje zastavi.
Pa saj to je krivično, je vzkipel mož In skušal
divje pogledati okrog sebe ali kamorkoli že. Prvič,
ne zdi se mi prav, da vse skupaj postaja nekakšna
alegorija, ki ne bo nič drugega, to se že vidi, kot
izmikanje, nekaj brez repa in glave in brez trd-
nosti. In drugič, tega sploh nisem spraševal
zares.
390 Kako to veš? Sicer pa je bilo vprašanje prav
posrečeno. Nadaljuj.
Mož je premišljal: kaj za vraga bi naj bilo drugo
vprašanje? Za kakšno uganko gre? Zakaj bi sploh
moral karkoli vpraševati? Kaj se bo zgodilo, če bo
kar tiho? Ampak hkrati se je zavedal, da možički
slišijo vsako njegovo misel in da pravzaprav že
ves čas, odkar se je znašel tu, ne dela drugega,
ko da se divje sprašuje.
Možički so mu spodbujajoče, prijazno pritrdili.
400 Mož je razmišljal. Po dolgem trenutku je vprašal
—	in pri tem se je sam sebi zazdel res prebrisan
—	kdo ali kaj je njihov gospodar.
Hm, so odgovorili in postali še oni pesniški, kaj
naj ve roža o soncu, o vodi, o topli prsti v rastli-
njaku in o skrbni vrtnarjevi roki? Kaj naj ve slika o
umetniku, pesem o tistem, ki jo jé skoval? Naš
gospodar je kratko malo tisti, ki nas je ustvaril,
imenuje pa se — pa to je zgolj zunanja okoliščina
—	kratko in jedrnato bg.
410 Bog? je ušlo možu.
Ne, ne bog. Samo bg. Bg.
Mož je čakal. Potem je rekel: In to naj bi bil že
odgovor? Je to vprašanje? so mu takoj vrnili
možički, vendar se je videlo, da se trudijo biti
127
samo hudomušni, da bi radi zdaj, 1<о je večina
njihovega dela že opravljena, speljali pogovor v
lahl^otnejše struge.
Še zadnje vprašanje... No prav: kai^šno bo poslej
moje življenje?
420 Možički so se razveselili. Še en dokaz, so vzklik-
nili, da ni nikoli odgovor tisto, kar bi biio
pomembno, ampak je vse skrito že v vprašanju
samem. Tvoje življenje bo takšno, kakršno si boš
uredil. Trenutno imaš kar precejšnje možnosti —
po našem mnenju ima precejšnje možnosti
vsakdo, ki se mu zgodi nekaj, kar se ni zgodilo
pred njim še nikomur — lahko živiš zadovoljno in
v skromnem, ponižnem strahu spričo zavesti, da
je nekje na svetu višja sila, ki se je blagovolila
430 zmeniti za tvojo malenkost in ki ti je nastavila na
pot temni predmet in nas. Lahko se tudi nameniš
iskanju, skušaš lahko odkriti, kakšen je pravi
pomen tvoje prigode, koplješ za resnico, raz-
mišljaš o svojih vprašanjih in naših odgovorih,
živiš v dvomu in upanju pred bgom. Lahko pa bi
se seveda tudi zgodilo, da boš ostal, oprosti
odkriti besedi, pijanec, da boš zjutraj molče hodil
v službo in se zvečer molče vračal iz gostilne,
prigodo in naše besede pa izbrisal kot privid
440 delirija. Kdo bi vedel vnaprej?
Mož se je zavedal, da so ga z odgovorom ogolju-
fali, pogrelo ga je tudi, da ga imajo za pijanca, pa
vendar se je zdaj, ko je bilo preizkušnje po vsem
videzu konec, odločil, da pokaže prijaznost in
ponižnost, ki mu bosta nemara še najprej odprli
izhod od tod, in res so možički, ki so začeli
čudno bledeti, na hitrico odgovorili z nekaj puhlo-
stmi, značilnimi za vse njihovo govoričenje, in
potem pokazali možu, naj kar pogumno zakoraka
450 skozi belino pred seboj, tam da so vrata.
Ko je odhajal, se je še enkrat ozrl po možičkih;
izgubili so bili že vso barvo, bili so le še pokon-
čni, presojni liki, kakor trije prsti, ki bi si jih
primaknil k očem in pogledal skoznje v daljavo —
— — pravzaprav so bili zdajle prav res še najbolj
podobni prstom, pa najsi se je to zdelo še tako
nemogoče — bgovi prsti? — še med korakom je
pogledal kvišku, zgoraj se je razpenjalo kupolasto
nočno nebo, objel ga je hlad, stal je na mokrem
460 asfaltu, na isti preresnični cesti, pred njim je
potuljeno stal znak, rumen, trikoten, obrobljen z
rdečim pasom, z vrisanima silhuetama hitečih
otrok, na ulici ni bilo nikogar, nobenega človeka,
nobenega avtomobila, zasukal se je in odkril, da
stoji ob opečnem zidu, oblepljenem z obledelimi
plakati, na katerih je mož s kratko pristriženimi
lasmi in z resnobnimi oglatimi naočniki oglašal
kdove kaj, mogoče pijačo v kozarcu, s katerim je
nazdravljal, ali kos sira, ki ga je z drugo roko
47C nabadal na vilice. Ali sem stopil skozi plakat, je
zbegano pomislil mož, ali sem stopil s plakata?
Na asfaltu se je valjala natrgana revija. Sklonil se
je in jo pobral, bila je tuja, francoska, polistai je
po njej, s težavo iočevaje liste, zlepljene od
mokrote, in poleg fotografije nage temnopolte
deklice res zagledal šaljivo podobo, na kateri so
se tisti zeleni možički s štrlečimi sekalci in z
antenami na glavi podili po kopališču in kdove
zakaj preganjali plavalnega učitelja, medtem ko se
480 za prsate kopalke ali za vabljivo modro vodo v
bazenu še zmenili niso. Neumnost, je pomislil,
neumnost.
Ulica je bila neznosno pusta, pa vendar je kar
kipela od nevidne navzočnosti minulega, ko da bo
zdaj zdaj vzdrhtela, zazevala, se pretegnila, se
vzdignila, se prebudila. Stopil je prav k zidu in s
prsti zatipal po gladki, od lepila zvaiovljeni
površini plakata, od koder ga je z nasmeškom
gledal mož z naočniki, nič več, nič drugega, samo
490 navaden plakat, prilepljen na navaden zid, in tudi
med grmoma naravnost čez cesto ni bilo več tem-
nega predmeta, zveza z bogom je bila pretrgana,
zdaj bi biio res mogoče samo še v bolnišnico ali
domov; moža je streslo, zganil se je in zakorakal
po ulici. V daljavi je že videl svojo hišo; temno
pročelje, stisnjeno v perspektivi, stlačeno med
dve višji poslopji, ga je opomnilo, naj hodi zrav-
nan in naravnost, pijanost ga je medtem že
500 povsem zapustila in njeno blago razdraženost sta
nadomestili dve prežemajoči misli: prva je bila, da
se mu je zgodilo nekaj, česar ne bo nikoli razumel
in s čimer ne bo vedel kaj početi, skratka, nekaj
nesmiselnega, nekaj, kar je čisto iz reda, druga
pa, kaj naj bi rekel ženi. Saj ji menda ne bo
govoril o zelenih možičkih in bgu, imela ga bo za
povsem prepojenega z alkoholom ali celo blaz-
nega; pa ravno zeleni možički od vsega na svetu!
Morala si bo misliti, kar si mora misliti sam: da je
bilo vse skupaj halucinacija brez repa in glave.
510 Kako so se izmikali v svojih odgovorih, barabice
navihane!
V takšnih in podobnih utrganih in zbegano veselih
mislih je stopil v vežo, natipal je stikalo, ki je
hvala bogu še bilo na starem mestu, stopnišče je
zalila jarka luč, zgoraj so se že odpirala vrata,
žena je stala na pragu, na obrazu je imela modri-
kaste senčne tone, ne žile, ampak sledove utru-
jenost in noči, napovedi modric, udarcev, krikov z
okna, pridušenega hlipanja. Ničesar mu ni rekla,
520 tudi ust ni odprla, ampak ga je samo ves čas
spremljala z očitajočim pogledom, ko je šel skozi
rutino večernih dolžnosti: čevlje dol, copate gor, v
kuhinjo, pojesti ribe iz pločevinke, košček sira,
glavico česna, potem v kopalnico, odtočiti, se
umiti, si oščetkati zobe, pogledati v ogledalu
podplute oči in rastočo plešo nad mrkim, nagu-
banim čelom, potem čez predsobo, kot nalašč
brezhibno pospravljeno, v spalnico, prehrupno
zapreti vrata za sabo, prižgati nočno lučko, sleči
530 "hieko do perila, zviti prepotene nogavice v kepo
128
in jih potisniti pod posteljno znožje, poisi<ati
pižamo.
Pižame pa ni bilo nil<jer.
"Ja kje je pa pižama? Kam si spet dala pižamo?"
Pogledal je pod blazino, pod odejo, na preprogo,
na kljukico za vrati. Očitno se je odločila, da bo
vsako njegovo prizadevanje pospremila z zaničlji-
vim, obtožujočim molkom, kot se spodobi trpeči
ženi. Stopal je gor in dol po spalnici, prav kot po
540 kletki, pižame ni bilo.
"A mi res ne misliš dati pižame? Tako kot si mi
takrat poskrila vse čevlje, da ne bi mogel na
proslavo? Ženska, hitro daj pižamo sem, sicer bo
joj, ti sploh ne veš, kdo sem, pazi se, ti rečem, to
je že višek, človek lahko v lastni hiši menda
pričakuje, da bo imel pižamo. Ali naj bom kar v
spodnjicah, slišiš, ti, ti —" in spomin na tri
zelene možičke z njihovim zavitim govorjenjem
mu je dal primerno prispodobo — "ti lady
550 Macbeth!" Bila je kar tiho, mišice na licu so ji
trzale, da je bilo kot spremenjeno, ko da se bo
vsak čas skrčilo v spako, po vsem videzu je iz nje
silila beseda, kaka prav nizka beseda, ki se je za-
ganjala čisto od spodaj, iz njenih globin, in je vse
huje treskala po stisnjenih zobeh. "Pa kako naj
sploh živiva skupaj, če mi niti pižame nočeš dati?
Kako naj se sploh kaj pogovoriva, kako naj se
izkopljeva iz te godlje, če boš kar tiho? Mčiči, jaz
sem vsaj pošten, jaz se trudim, dokazujem ti,
560 govorim ti, preklam se s tabo, prepričujem te, ti
pa takole, ko da bi bil že mrtev, ko da hodi po
hiši samo še moja — moja — moja hipna prika-
zen!" Med besedami se je zavedel, da se ji prav
gotovo zdi prav to, prikazen, sestavljena iz utir-
jenih, neskončnih, razdraženih stavkov, prikazen,
ki nima nobene zveze več z možem, ki jo je takrat
jeseni v takšni zadregi, s takšnim zanosom vzdig-
nil v naročje in jo nesel v čoln, medtem ko je reka
mrežkala sonce in oblake in drevje... Za hip ga je
570 ustavilo, preden je bilo že spet kot včeraj in pred-
včerajšnjim; še vedno s stisnjenim obrazom, vsa
uvela in grda, je šla k omari, vzela s police novo
pižamo in mu jo z besedami: "Samo mučiš me
še, samo mir mi daj, pijan si," napol podala
napol vrgla v obraz. Njegova napetost se je, kakor
da bi bila čakala samo še na to, v hipu sprožila,
pognal se je naprej in v otipljivi misli, da besede
ne zaležejo več, udaril, ne prav po obrazu, toliko
se je zadrževal, ampak jo je nekako sunil z razprto
580 dlanjo v ramo, da se je opotekla, potem se je pa
že začelo, ko mu je skušala vrniti udarec, in nekaj
časa sta se samo vrtela in premetavala po prostoru
in se tolkla, molče, zagrizeno, težko sopeč, brez
kake posebne misli. Moža je zajel neustavljiv
drget, tresel se je, poskakoval kot možiček na
vzmeti, pretresali so ga vse hujši sunki, zdaj so
se tresla že tla, stene so pokale, lestenec je divje
krožil pod stropom, s katerega se je usipal omet.
omare so zaropotale in zaplesale po parketu, In
590 preden se je mož zavedel, da to ne sodi k njego-
vemu telesu, da je vse to zares, da se podira hiša,
da se je začela vojna ali potres, je bila soba samo
še razvalina prejšnjega urejenega prostora, začeli
so padati tramovi lesenega stropa, težko pohištvo
iz gornjega stanovanja, levo in desno okrog njiju
so deževale skodelice in žličke, kaj je to, je
pomislil mož, se mi meša zdaj ali se mi je prej,
mi tako plačuje bg, ampak zakaj njej, zakaj
otrokom? V tistem trenutku, ko se je hiša že
600 sesedala in so vsa stanovanja postajala eno, sta
se seveda objela, hlastala sta drug po drugem,
tesno sta se oklepala, kot dve otrpli živalci, usta
so samogibno poiskala usta, ni bilo časa za
besede in ne za solze, samo še pobožala sta se
lahko.
KOMENTAR
naslov: Poizkus
Še preden se poizkus začne, moramo pripraviti zanj vse
potrebno. Položimo torej najprej asfaltno prevleko, de-
belo kak decimeter, da bo lepo prekrila nič spodaj in da
se možu ne bo na lepem, čisto nepričakovano, ko bo,
naredil šele nekaj prvih korakov, udrlo, da torej ne bo
obvisel v praznini, sprašujoč se, kako je mogoče, da
spodaj ni zemlje, da mu noge kar bingljajo iz ploske
dimenzije cestne površine tja dol v prazno, prazno,
prazno luknjo brez robov in mej, napolnjeno z ničem,
ne trdno ne rahlo, ne mrzlo ne vročo in ne mlačno,
čisto brez vsebine, ki bi se dajala čutom, tako da nog
in trupa tako rekoč ni več, samo še glava na skrčenem
vratu je, in roki, ki se konec koncev morata sprostiti,
omlaheti morata in popustiti prijem, možu pa bi vse,
kar je kdaj preživel, narekovalo, da mora pogledati, kaj
je tam spodaj, nekaj mora biti, čeprav ni ničesar.
Asfalt prekrijemo z drobci prahu, z razmazanimi žu-
želkami, s polomljenimi vejicami in z jesenskim listjem,
prebarvamo ga s spranimi progami zebre, s sledjo zavr-
tih avtomobilskih gum, ki se končujejo pred prehodom;
cestišče posujemo z odvrženimi cigaretnimi ogorki, s
preslinjenimi, prežvečenimi filtri, s pokurjenimi vžiga-
licami; košek za odpadke, ki ga postavimo ob ulični
svetilnik pri prehodu, napolnimo z olupki in papirji, s
šopom pomečkanih listov, na katerih je natipkano
poročilo o letnem vzdrževalnem in naložtjenem načrtu
komunalnega podjetja, s celofansko vrečko, v kateri so
celo še trije kisli bomboni, s kosom že malce ples-
nivega kruha, k temu navrzimo še jabolčni ogrizek in
zlati, folijasti pokrovček kondoma; pločnik pod košom
naj bo nastlan s papirčki in kepicami cigaretnih zavoj-
čkov. Tako. Čez vse potegnemo tenko plast vlage,
asfalt naj se blešči kakor po dežju, papir naj bo raz-
močen, čezenj naj se vlečejo vijolične, nakosmičene
12á
proge črnila. Na desni strani cestišča vzdolž pločnil<a
nasujemo l<amenje, grušč, za meter širol< pas zai<rnele
trave naj se vleče ob visoi^em opečnatem zidu, vrh kate-
rega zasadimo v cementno podlago kosce nazobljene
steklovine: zdaj možu še na misel ne bo prišlo, da bi
zahajal s ceste in lazil čez zid. Ob levem robu — če
gledamo v smeri, v katero pojde mož — položimo
tlakovan pločnik, ki ne sme biti preširok, da bo mož šel
čim bliže temnemu predmetu. Tega postavimo kak
meter od pločnika, med dva grma, da ga zakrivata,
dokler ne prideš prav vštric; grma naj mečeta nanj
senco, tako da so njegove oblike še bolj nedoločljive,
cestne svetilke ob pločniku naj bodo v ta namen dovolj
vsaksebi.
Nikar si nič ne zmišijujmo, nikar ne skušajmo dodajati
kake izvirne, osebne poteze, kake slikovite in posrečene
drobnosti, izgubljene zlate verižice na robniku, lasta-
vičjega gnezda pod nastreškom, povožene mačke ali
odklenjenega kolesa pred gostilno; vse to samo zavaja
in odvrača od naravnega teka poizkusa. Okolje naj bo
čimbolj naravno, ulica naj bo čimbolj zvest posnetek
ulice, ki smo si jo izbrali, poizkus mora biti speljan v
kar se da neponarejenem okolju, kjer se lahko iluzija
docela vtke v resničnost in kjer se predmet raziskave
giblje svobodno in po svoji volji! Nebo naj bo potemta-
kem povprečen posnetek neba, nočno, popacano s slut-
njami težkih oblakov, težko in dušeče, kakršno je nebo
v nočni, jesenski Ljubljani, rahlo obarvano z rdečkastim
sojem, kakor kupola, poveznjena čez gledalca, brez
vsake zvezde, ki bi migljala in potovala čez nebo, kvareč
videz otipljive, trdne, negibne zemeljskosti.
Pod obnebjem potegnimo še nazobčano črto mestne
vedute in spodaj motne strehe bližnjih hiš, siva, napo-
čena pročelja, krušeči se omet; zaprta okna, rosna v
sobni toploti, tu pa tam prekrijmo z rumeno ali oranžno
ali modrikasto svetlobo nočnih lučk, lestencev in tele-
vizorjev, spodaj vdelamo težka, pozaklenjena vhodna
vrata.
Na ulici ni nikogar, ulica je tihožitje, ki čaka na svojega
človeka, da se sprehodi po njej usodi naproti. Kot vsak
posnetek tudi ta ni umetnina, pa vendar s svojim preta-
njenim videzom pristnosti zbuja prava čustva: osamlje-
nost, zazrtost vase, žaiobno utrujenost, ki so kot nalašč
za naš namen. Nekaj trenutkov si zadovoljno ogle-
dujemo svoje delo, primerjaje ga z izvirnikom. Vselej se
splača še malce pomuditi in preveriti, ali je res vse, kot
je treba, in tudi zdaj tako rekoč v zadnjem trenutku
opazimo, kaj vse smo spregledali: pred zebro manjka
prometni znak, ki opozarja voznike na šolarje, ob
opečnatem zidu je treba postaviti še drogove električne
napeljave in med njimi napeljati žice, tudi zid je še gol
in hitro ga oblepimo s plakati, malo naprej od prehoda
pa pod zid spustimo revijo, oguljeno od najstniških
prstov; daleč onkraj se v temo vzdigujejo stooke stolp-
nice, kakor v skrivni abecedi nenehno prižigajo in uga-
šajo svoja okna, že jih začnemo nanašati na podlago,
ko se domislimo, da je trud nepotreben, saj bo mož s
pločnika tako ali tako videl pravo okolico, ponarediti je
treba le ulico samo, ki ga bo neopazno speljala iz res-
ničnosti, repliko, sredi katere bo nemoten in sam,
prepuščen samo nam. Stolpnice pa vendarle kar dokon-
čajmo, škoditi ne more, če že ne koristi! Končen vtis je
popoln; še celo to, da uličnih svetilk ne obletavajo
žuželke, ni nič hudega, saj smo ulico postavili v jesen-
ski čas, ko je že pozno zanje. Sicer pa smo prepričani,
da bi se nam po vsem tem, tako umetelno zgotovljenom
delu, gotovo posrečilo posneti še življenje samo, pa če
se to sliši še tako neverjetno. Zdaj se ozremo skoz
okno, tudi zunaj se je že stemnilo, ljudje razpirajo
dežnike, začelo je pršiti, avtomobili vozijo po spolzki
cesti bolj počasi, ampak kar vidiš, kako se jim pravza-
prav še bolj mudi, razmere so potemtakem ugodne, le
čas še ni pravi. Gremo v kuhinjo, natočimo si še sami
kozarec vina, z njim oddrsamo v dnevno sobo, sedemo
v naslanjač in se za kdove kako dolgo zazremo v tele-
vizijo. Pred očmi nam begajo modrikaste podobe,
nekdo jaha, nekdo strelja, nekomu polagajo zanko krog
vratu, potem nekdo prebira z lista pred seboj nekaj o
lakoti, ampak kako daleč je to od resničnosti, naše res-
ničnosti, ko stegujemo noge predse na zeleni, obla-
zinjeni podnožnik in se po nas razliva toplota popitega
vina, da nas polni s prijetno razdraženostjo! Potem je
sporeda na lepem konec, spet odidemo v delovno sobo,
opazimo, da so nam vzeli pepelnik, z dobrim občutkom
sedemo za delovno mizo, prižgemo si cigareto, odpi-
jemo požirek, počasi potegnemo iz cigarete, da nas
zaščemi v vršičkih pljuč, spet pogledamo proti oknu in
zagledamo v šipi svoj obris, skozi katerega vdira tema;
to je čas samote, čas, ko se zapirajo zadnje gostilne,
ko odhajajo domov še zadnji ljudje, zdaj bo treba
prekriti resničnost z iluzijo, cesto ob gostilni z našo
cesto, nanjo pa prestreči zadnjega gosta, jo potem hitro
odmakniti, preden zakoraka nanjo kdo drug, in jo
prenesti v naš svet. Sklonimo se nad papir, vzamemo v
roko svinčnik, pišemo.
vrstice 1—69 Pri Trti so kar na lepem že ugašali
Prihod na ulico je videti preprost, pa ni. Da spraviš
človeka iz prostora na odprto, da ga zbezaš ven, čez
prag, je treba neskončne potrpežljivosti in pri tem je
pomembna vsaka nadrobnost. Pomembne reči se lahko
izkazujejo v na videz najbolj nepomembnih, še več,
tisto, kar je najbolj pomembno, kar je čez vse in edino
pomembno — saj pod vsem tem, čemur pravimo svet
ali življenje, mora ležati takšen skupni imenovalec, ki
ureja reči in jim daje pravo vlogo — tisto najbolj
pomembno se ves čas izkazuje prav v vsem, sploh ni ne
časa ne prostora, ki bi bila rešena te navzočnosti, svet
je je poln do zadnjega kotička, ob njej svet obstoji ali
propade, če svet sploh je, mora imeti v sebi tudi njo,
pa najsi je očitna ali ne, najsi jo odkriješ ali samo veru-
ješ vanjo, v njej se svet postavlja predse, išče se v njej,
njegovo kipenje pri tem je neznosno. Vsak možev korak
iz gostilne je torej neskončen napor našega iskanja in
130
zato ga sprejemamo z dolžnim spoštovanjem, še
posebno, ker je z njim v zvezi tudi poizkus.
vrstica 117 je nebo v nočni, jesenski Ljubljani
Zatekamo se po pomoč k leksikonu Cankarjeve založbe,
izdanem v Ljubljani leta 1973: Ljubljana, glavno mesto,
gospodarsko, kulturno in upravno-politično središče
SRSIovenije, 173 300 prebivalcev (1971); leži v južnem
delu Ljubljanske kotline, na križišču naravnih poti proti
Alpam, Panonski nižini. Dinarskemu gorstvu in Severni
Italiji, et cetera. Ime mesta je omenjeno, da bi bilo
jasno, kako zlahka je leposlovje resnično.
vrstica 131 potem je stopil naprej
Zdi se, da človek na ulici tudi ne more drugače, ko da
stopi naprej. Vsak prostor ima svoje duhovne in telesne
značilnosti: temni ribniki, na primer, z negibno, črno
gladino, ki komaj kaj zvalovi, če vržeš vanjo kamen, so
nam simbol podzavesti, gozd po drugi strani je nekaj
zunaj zgodovine, nekaj, kar sega onkraj paleolitika in
človeške omike, nekaj nekamenega, v čemer si gol in
brez brambe, potemtakem simbol živalskega v nas;
mesto pa je razdeljeno, kakor omenjeno že prej (glej
opombo k vrsticam 1 — 69), na zaprte in odprte pod-
prostore, na sobe in ulice, da se tako izrazimo — v
sobah se vedno vrtimo, hodimo v nekakšnih razburkanih
krogih ali poplesujemo, včasih je, ko da rastemo, ko da
postajamo vse bolj strmi, vsekakor pa po sobah nikoli
nikamor ne stopamo. Sobo merimo s koraki, to pa ne
pomeni nič drugega, kot da hodimo gor in dol, gor in
dol, kot po kletki. Soba je dokončno omejena, vse, kar
se dogaja v njej, je že zdavnaj naredilo križ nad tistim,
ki je notri, takemu ni pomoči in edini izhod mu je okno.
Čisto nekaj drugega je cesta, po njej stopaš, po njej
lahko stopiš, vsaka cesta nekam pelje, cesta je omejena
le s svojo smerjo, prav ta pa ji daje obljubo cilja in
ljudje so na njej dovolj svobodni — to pa je za poizkus
vsekakor nujno.
vrstica 133 No, svet je sestavljen Iz skrajnosti
Zanimiva misel, čeprav jo pobija druga, skrita malo
naprej (glej vrstici 144/5), ki kaže, da svet po drugi strani
sploh ni sestavljen iz pojmov, ampak iz različnih snov-
nih delcev, ki odrejajo njegove lastnosti.
vrstica 199 in naprej
predmet
ob pločniku. Bil je temen
Naš mož je zrel, mehak kot hruška, zdaj mu ne ostane
drugo, ko da se prepusti temnemu predmetu. Zakaj
smo izbrali prav temen predmet ob cesti? Mogoče je v
tem tudi nekaj ironije. Temni predmeti v jarkih ali med
grmovjem: pijanci, ki jim je kemizem spremenil in izrinil
tisto, kar se je obetalo na njihovih fotografijah, ko so
imeli šest mesecev, poldrugo leto, pet let, ko so bili
mladeniči v okorni maturantski obleki in novih čevljih,
stoječ med grmiči ob robu trate, osvetljeni v soncu,
mežikaje vanj, nasmejani, kratko pristriženi ali z
drznimi prameni na čelu, za katerim so uskladiščeni še
bolj drzni in visokoleteči načrti, ljudje, ki so nekaj
obljubljali tako sebi kot drugim, staršem in prijateljem,
dobri in dobronamerni ljudje — v tako doumetem
temnem predmetu, ki ti poleg misli na crknjeno mačko
ali odvrženo škatlo najprej seže v glavo, se ponuja
metafora življenja, življenja moža, ki ga uporabljamo pri
poizkusu, ne glede na to, da temni predmet ni ne
pijanec ne mačka ne škatla ne karkoli drugega, kar bi
bilo te vrste.
vrstici 254—5 zelenkasti možički
Zelenkaste možičke smo si izbrali iz golega udobja, saj
prav dobro ponazarjajo tujost in so hkrati dovolj domači
(če ne od drugod, pa iz smešnic), tako da človeka ven-
darle ne vržejo povsem iz tira. Kot so se nam namesto
zelenkastih možičkov ponujali možički vseh drugih
nepopisnih, nezemeljskih barv, pa ne le možički, ampak
tudi vsa druga bitja in nebitja, pa smo se odločili za
najlažjo pot, tako smo tudi glede nadaljnjega teka poiz-
kusa tehtali več možnosti, na primer boj s stoglavo
pošastjo, udeležbo v galaktični vojni in celo srečanje s
hudiči, pa smo vse to odvrgli kot odvečno. Za moža, ki
ga potegne temni predmet v tuji svet, so tudi zelenkasti
možički dovolj. Povrhu se nenehno zavestno odločamo
za mešanje resnobe in prismojenosti, povzdignjenosti
in plehkosti, resnice in laži, ker se nam dozdeva, da je
življenje sestavljeno ravno takole, pa ne le to, ampak je
tudi končni namen poizkusa, da bi odkrili, kakšen vpliv
ima čudežno in neverjetno na tisto, čemur v svoji nave-
ličanosti, sprijaznjeni z življenjskimi resnicami, pravimo
vsakdanjost.
vrstica 268 protisvet
Vprašanje nikakor ni napačno — tudi svet bajk in mitov,
božanstev in fantastike je protisvet.
vrstice 283—5 Naš svet ima veliko imen
Nedolžna šala na račun lastnosti potipkanega papirja.
vrstica 370 ti življenje drugače sukalo, bi bil lahko
pesnik.
Pri pesnikih pač ni pomembno, ali imajo prav ali ne,
pomemben je njihov preroški dar, to, da verjamejo v kar
si bodi in da povzdignejo to v sveto resnico. Naša
skromna želja je, da bi se tako zgodilo tudi tukaj.
vrstica 409 kratko in jedrnato bg
Anagramatične igre ni potrebno posebej pojasnjevati.
Vendar se na tem mestu, ki se najbolj približuje
131
mističnemu, ponuja priložnost, da omenimo zavrženo
različico moževe prigode, ki je imela prav tak značaj. V
tej različici se mož sploh ne sreča z zelenkastimi
možički, njegova prigoda nikoli ne postane fantastična,
ampak je kratko malo mistično doživetje: za temni
predmet se izkaže, da je knjiga, v kateri je zapisano
moževo življenje. Mož brez razumetja prebira zapis svo-
jega premikanja po prostorih, svojega druženja z ljudmi
in ločevanja od njih, zapis je strog, natančen in
vseveden, kar se tiče njegovih misli in dejanj v pretek-
losti, pa povsem molčeč o prihodnosti: knjiga se
seveda končuje v sedanjosti, z opisom nocojšnje
prigode, in v tem opisu mož spet najde knjigo in jo
spet brez razumetja prebira, dokler ne pride spet do
opisa nocojšnje prigode in tako naprej in naprej, v
vedno nove opise sredi opisov. Različico smo zavrgli,
ker smo se lahko upravičeno bali, dà potem moža ne
bomo nikoli več dobili iz nje.
vrstica 514 in naprej nesmiselnega, nekaj, kar je čisto
iz reda
Tu se začenja poizkus zatikati, doslej je bil v naših ro-
kah in vse je teklo — vsaj z našega gledišča — kot po
maslu, kot je videti zdaj, pa se ne bo končal v naš prid,
od njega ne bomo imeli prav nič, takšen razplet nam
napoveduje vsaka moževa misel, in tolažba ob ugo-
tovitvi, da nima čudežno nikakršnega vpliva na tisto, kar
je običajno, nam ne more prav nič pomagati glede na
položaj, v katerem smo, glede na to, da smo poizkus z
možem začeli zato, da bi spoznali, kako bi se lahko
sami izvlekli iz vsakdanjosti, se izmazali pred iner-
tnostjo, v kateri smo. Povrhu se že malce prej (glej
vrstico 495) pokaže še ena, sicer manjša neprijetnost:
moževa hiša kot nalašč stoji ob naši ulici, ki jo bo zato
treba odstraniti z največjo naglico in previdnostjo, med-
tem ko se bo mož pogovarjal z ženo — če se bo sploh
hotel pogovarjati!
vrstici 559—560 mu je dal primerno prispodobo — "ti
lady Macbeth!"
Spet se zatekamo k Leksikonu Cankarjeve založbe (Id.):
Macbeth (maekb'eO), škotski kralj (1040—57), junak
istoimenske Shakespearove tragedije. Pri roki nimamo
nobenega drugega enciklopedičnega vira (knjižnice so
ponoči zaprte), zato nam mora bralec verjeti na besedo
da je lady Macbeth žena zgoraj omenjenega.
vrstica 566 ki nima nobene zveze več z možem, ki jo je
takrat
To se je resnično pripetilo pred kakimi sedmimi leti na
Dolenjskem. V poizkus smo skušali čimmanj mešati
vsakdanjost, ponekod se temu vendarle ni bilo moč
ogniti. Naša edina pregreha je nemara druga: da smo
se polakomnili tuje resničnosti, samo zato, da bi bil ves
poskus še bolj verodostojen. Ampak ali ne dela tega
vsak pisatelj, ko zatrjuje, da opisuje resnične dogodke,
vsak življenjepisec, vsak zgodovinar in znanstvenik?
vrstica 591 in do konca da se podira hiša, da se je
začela vojna ali potres
Potres pravzaprav ni naravni potres, ampak smo ga v svo-
ji nerodnosti zagrešili mi, ko smo se zdaj, ko je vsega
konec, skušali po tihem umakniti, ko smo skušali
odstraniti ulico, razočarani nad njegovim izidom. Ker kaj
nam je povedalo moževo ravnanje? Da si vselej takšen,
kakršen si vselej, da te ne more iz kože spraviti še tako
korenit poseg od zunaj, da te kljub ne vem kakšnim
izrednim doživetjem ali izkušnjam na koncu vedno čaka
življenje. In kaj naj storimo mi, ki smo, kakor že
omenjeno, hoteli s poizkusom dobiti nauk, recept za
preseganje svoje običajnosti? Naj še sami do kraja
odnehamo? Žal nam je moža, ki se nam je medtem že
priljubil, žal nam je njegove nedolžne žene in še bolj
nedolžnih otrok, žal nam je vseh prizadetih, žal nam je,
da smo povzročili takšno zmedo. In zakaj? Samo zato,
ker ni šlo vse po načrtih, ker se je ulica, naša ulica,
kdove zakaj zlila s pravo ulico, na kateri po naključju
stanuje — je stanoval — mož, in ko smo jo skušali
neopazno odmakniti, je potegnila za sabo resnično
podlago in povzročila pravi pravcati potres. Obstanemo.
Misel nam ne da miru. Kako je mogoče, da sta se
iluzija in resničnost zlili v eno? Pogledamo skozi okno:
Ljubljana je mirna kot vedno, nikjer ni gasilcev, nikjer
ljudi s culami, nikjer vrveža civilne zaščite; odgovor je
torej samo eden: ko smo mislili, da moža speljujemo v
svoj svet, smo v resnici speljali vanj sebe, postali smo
ujetnik svojega papirja. Ne vemo več, čćmu bi lahko po
vsem tem še rekli resničnost. Nehamo tipkati, odpijemo
še zadnje požirke iz steklenice — tako je, ponoči smo
si bili iz kuhinje prinesli celo steklenico vina in jo izpili,
pa ne le to, potem smo šli gledat v hladilnik, ali je tam
še kaj, in tam sta bili še dve steklenici piva, zadnjo
smo spraznili prav zdajle — vstanemo izza mize in se
odmajemo v dnevno sobo. Kot v moževi zgodbi je tudi
tu že skoraj jutro, žena je že vstala in daje malemu
jesti, molče se gledamo iz oči v oči, ampak pravzaprav
bolj mimo, žena je tiho, ko da je greh, če celo noč
delaš in moraš potem podnevi malo podremati, s
pogledom zajemamo njeno postavo sredi tesnega
prostora, natrpanega s pohištvom, tiho smo, potem
izrečemo malemu nekaj božajočih besed in se vrnemo v
delovno sobo, zakajeno in polno mlečne, dimaste svet-
lobe. Tisti hip se zavemo, da smo pravzaprav v zavrženi
različici, da smo še vedno tu, sredi poizkusa, pa če še
tolikokrat zapišemo, kako vstajamo in odhajamo v
dnevno sobo ali v kuhinjo, kako se premikamo po
prostoru, ko za nas ni več drugega prostora kot ploski
list papirja. Tedaj je trenutek, ko se je treba ponižati in
se odpovedati majestetične množine, saj je že čisto
jasno, da se nam je vse izmuznilo iz rok. Sedim za
pisalno mizo: kaj zdaj? Ali naj še jaz čakam na potres,
na smrt, da se bom lahko iztrgal, da se bom pokesal.
132
da bom obžaloval In se videl kot na dlani? Spet vsta-
nem in odidem proti dnevni sobi, da bi izrekel prijazno
besedo, ampak kakšna beseda je sploh mogoča v tak-
šnem nemogočem položaju? Zdaj razumem, zakaj se
tuja, vsevišnja bitja, ki sedijo bodisi v letečih krožnikih
bodisi na sončnem vozu ali nebeškem prestolu, vselej
prikazujejo, pa nikoli ne prikažejo, nikoli ne razkrijejo.
Zakaj se nikoli ne vmešajo v vsakdanjost: brž ko bi
prestopila mejo med svojim in spodnjim svetom, bi se
zapredla vanjo. Kako strašno je, da na koncu vsega
vedno srečaš samo sebe!
DOSTAVEK
Poizkus je potekal v noči med 1. in 2. oktobrom 1979.
Šele zdaj razumem, kaj se je pravzaprav zgodilo, kje je
tičala moja zmota ali napaka, zakaj sem še zmeraj tu,
zakaj se poizkus ni posrečil. Lotil sem se ga z
napačnega konca, zamenjal sem vzrok in posledico, ko
sem se trudil, da bi beseda postala meso, pa sem samo
spodrival resničnost z izmišljenim. In vse te veličinske
predstave, ves ta globoki padec! Nikakršen ujeti bog
nisem, človek sem, meso je še vedno tu, šibko meso,
ki ni zdržalo nečloveškega napora, ki je moralo v obupu
gledati, kako se v potresu ruši njegov umišljeni svet.
Bil je res Ploski, Črno-beli, papirnati svet, svet, ki
pravega sveta ne more prenesti.
(V noči med 1. in 2. oktobrom ni bilo potresa, to
ponavljam še enkrat, seizmografi na Golovcu niso zaz-
nali niti najmanjšega drhtenja, to je preverjeno, o tem
sem se šel v nesmiselnem upanju prepričat.)
Ati je v tej nebogljenosti kakšno upanje? Mogoče res.
Mogoče dragoceno spoznanje, da je treba pisati
drugače. In mogoče veselje, da sem še zmeraj v tej
sobi, s pogledom na isto žaiobno ulico, nad tem stro-
jem, nad papirjem, kljub vnaprejšnjemu koncu vedno
znova.
Bi rad še kaj povedal?
Bi.
V Ljubljani, 27. marca 1980
John Cheever
NEZNANSKI RADIO
Jim in Irena Westcott sta bila tiste vrste človeka, za
katere se, kar se tiče dohodkov, prizadevnosti in ugle-
da, zdi, da dosegajo tisto zadovoljivo povprečje, ki ga
oblikujejo statistična poročila v študentovskih kolegij-
skih biltenih. Bila sta starša dveh majhnih otrok, poro-
čena sta bila devet let, živela sta v dvanajstem nad-
stropju stanovanjske hiše na zahodnem koncu Sedem-
desetih avenij, med Peto in Madisonovo, v gledališče
sta hodila povprečno 10,3 krat letno in nadejala sta se,
da bosta nekoč živela v Westchestru. Irena Westcott je
bila prijetno, dokaj preprosto dekle z mehkimi lasmi in
s širokim, nežnim čelom, na katerem ni bilo zapisano
prav nič, in v mrzlem vremenu je nosila plašč iz dihurje-
vine, prebarvane tako, da je spominjala na kunje krzno.
Za Jima Westcotta, ki je imel sedemintrideset let, ne bi
mogli reči, da bi bil videti kaj mlajši, iahko pa bi rekli
vsaj, da se je po vsem videzu počutil mlajšega. Siveče
lase si je strigel zelo na kratko, nosil je obleke, kakršne
je nosil med študijem v Andovru, njegovo vedenje pa je
bilo tehtno, zagnano in namenoma naivno. Od prija-
teljev, sošolcev in sosedov je Westcottova razlikovalo
samo zanimanje za resno glasbo, ki jima je bilo skup-
no. Zelo velikokrat sta hodila na koncerte — čeprav sta
to redkokdaj komu omenila — in velik del časa sta
preživljala, poslušaje radijsko glasbo.
Radio je bil stara naprava, občutljiva, nepredvidljiva
in že nepopravljiva. Ne on ne ona se nista spoznala na
delovanje radia — 'ali sploh katere izmed naprav, ki so
ju obdajale — in kadar je začel jecljati, je Jim z dlanjo
od strani potolkel po omarici. Včasih je zaleglo. Nekega
nedeljskega popoldneva je glasba sredi Schubertovega
kvarteta povsem zamrla. Jim je spet in spet tolkel po
omarici, odziva pa ni bilo; Schubert je bil zanju izgub-
ljen za vselej. Jim je obljubil Ireni, da bo kupit nov
radio, in ko se je v nedeljo vrnil z dela, ji je povedal, da
ga je dobil. Ni ga hotel opisovati in rekel je, da jo bo
presenetilo, ko prispe.
Naslednji popoldan so radio dostavili h kuhinjskim
vratom in Irena ga je s pomočjo svoje služkinje in
dostavljača spravila iz lepenke in ga prenesla v dnevno
sobo. Pri priči ji je padlo v oči, kako grda je velika
škatla iz kavčukovine. Irena se je ponašala s svojo
dnevno sobo, opremo in barve zanjo je bila izbrala prav
tako skrbno, kot si je izbirala obleke, zdaj pa se jI je
zdelo, da čepi novi radio sredi njenega domačega imetja
kakor nasilen vdiraiec. Vrsta stikal in gumbov na opaž-
133
ni plošči jo je begala in temeljito jih je preučila, preden je
dala vtikač v vtičnico in prižgala radio. Skalo je prepla-
vila zlovešča zelena svetloba, iz daljave je zaslišala
klavirski kvintet. Kvintet je bil oddaljen le za hip: s
hitrostjo, večjo od svetlobne, se je zgrnil na Ireno in
napolnil stanovanje s tako mogočno okrepljenim
zvokom glasbe, da je zbil porcelanast okrasek z mize na
tla. Pohitela je k aparatu in zmanjšala glasnost. Divja
sila, ujeta v grdi kavčukovinasti škatli, jo je navdala z
nelagodjem. Tedaj sta se iz šole vrnila otroka in
odpeljala ju je v park. Šele pozno popoldne se je
utegnila vrniti k radiu.
Služkinja je otrokom že dala večerjo in je zdaj pazila
nanju med kopeljo, ko je Irena prižgala radio, pritišala
glasnost in se usedla, da bi prisluhnila Mozartovemu
kvintetu, ki ga je poznala in se ga veselila. Glasba je
prihajala ven čista. Novi aparat ima veliko bolj jasen
zvok, je pomislila, kot pa stari. Rekla si je, da je zvok
najbolj pomemben, škatlo pa tako lahko skrije za zofo.
Ampak kakor hitro se je sprijaznila z aparatom, so se
začele motnje. Petju strun se je pridružil prasketav
zvok, ko da bi se oglašala goreča zažigalna vrvica.
Onkraj glasbe je šumljalo, da se je Irena nelagodno
domislila morja, in kakor se je kvintet nadaljeval, tako
so se šumoma pridružili še mnogi drugi. Poskusila je
vse gumbe in stikala, ampak nič ni priglušilo motenj,
tako da je razočarana in osupla sedla nazaj in skušala
slediti teku napeva. Za steno njene dnevne sobe je
imelo poslopje dvigalni jašek in zvoki dvigala so bili ti, ki
so ji odkrili naravo statičnih motenj. Po zvočniku se je
prenašalo rožljanje dvigalnih kablov in odpiranje in zapi-
ranje dvigalnih vrat, in ko se je zavedela, da je radio
občutljiv na vsakršno električno napeljavo, je skozi
Mozarta začela razločevati zvonjenje telefona, obračanje
številčnice in narekanje sesalnika za prah. Ko je še bolj
pazljivo prisluhnila, je lahko razznala zvonec na vratih,
zvonce dvigal, električne brivnike in mešalnike, katerih
zvoke je aparat pobiral iz stanovanj, ki so obdajala nje-
no, in jih predvajal po zvočniku. Mogočni in grdi aparat
s svojo napačno dovzetnostjo za neubranost je bil več,
kot je mogla prenesti, zato je reč ugasila in odšla
pogledat otroka v otroški sobi.
Ko je Jim Westcott zvečer prišel domov, je samo-
zavestno stopil k radiu in ga naravnal. Čakala ga je ista
izkušnja kot Ireno. Na postaji, ki jo je izbral, je govoril
moški, in njegov glas iz daljave je v hipu tako silovito
narastel, da se je stanovanje streslo. Jim je zasukal
gumb za glasnost in glas utišal. Potem, minuto ali dve
pozneje, so se začele motnje. Zaslišalo se je zvonjenje
telefonov in stanovanjskih zvoncev, ki se mu je pri-
družilo drleskanje dvigalnih vrat in brnenje kuhinjskih
naprav. Narava zvokov se je, odkar je radio preskusila
Irena, spremenila; nekdo je izključil še zadnji brivnik,
sesalniki za prah so bili vsi spet v svojih omarah in
motnje so odsvitale tisto spremembo ritma, ki zajame
velemesto, kadar zaide sonce. Vrtel in vrtel je gumbe,
zvokov pa se ni mogel znebiti, zatorej je radio ugasli in
rekel Ireni, da bo zjutraj poklical tiste, ki so mu ga pro-
dali, in jim pošteno posvetil.
Ko se je Irena naslednjega popoldneva vrnila v
stanovanje od družabnega kosila, ji je služkinja pove-
dala, da je prišel nekdo in popravil radio. Irena je šla v
dnevno sobo, ne da bi snela klobuk in krzno, in presku-
sila je aparat. Iz zvočnika je prišel posnetek "Misurij-
skega valčka". Spomnil jo je šibke, škripave glasbe iz
starinskega gramofona, ki jo je včasih slišala od onstran
jezera, ob katerem je preživljala poletje. Čakala je,
dokler ni bilo valčka konec, pričakujoč kako pojasnilo o
posnetku, vendar ga ni bilo. Glasbi je sledila tišina,
potem pa se je tožeča in škripava plošča ponovila.
Zasukala je gumb in našla zadovoljstvo zbujajoč izbruh
kavkaške glasbe — topotanje bosih nog po prahu in
rožljanje okrasnih cekinov — ampak iz ozadja je lahko
slišala zvonjenje in zmedo glasov. Takrat sta prišla iz
šole otroka, ugasila je radio in šla v otroško sobo.
Ko se je zvečer vrnil Jim, je bil utrujen, okopal se je
in se preoblekel. Potem se je pridružil Ireni v dnevni
sobi. Ravnokar je prižgal radio, ko je služkinja naznanila
večerjo, in tako ga je, ko sta z Ireno šla za mizo, pustil
prižganega.
Jim je bil preveč utrujen, da bi vsaj igral družabnost,
večerja ni bila v ničemer takšna, da bi terjala Irenino
pozornost, in zato ji je od jedi odtavala k ostankom
leščila za srebro na svečnikih in od tam h glasbi v drugi
sobi. Nekaj trenutkov je poslušala Chopinov preludij in
potem na svoje presenečenje zaslišala moški glas, ki je
segel vmes. "Za božjo voljo, Kathy," je rekel, "kaj
moraš vedno igrati klavir, kadar pridem domov?" Glasba
se je končala, kot bi odrezal. "Takrat imam edino
priložnost," je rekla ženska. "Po ves dan sem v pisar-
ni." "Jaz tudi," je rekel moški. Dostavil je nekaj grdega
o planinu in zaloputnil vrata. Strastna in melonholična
glasba se je spet oglasila.
"Si slišal tole?" je vprašala Irena.
"Kaj?" Jim je jedel posladek.
"Radio. Neki moški je rekel nekaj med glasbo —
nekaj grdega."
"Najbrž je kaka igra."
"Jaz ne bi rekla, da je igra," je rekla Irena.
Šla sta od mize in si odnesla kavo v dnevno sobo.
Irena je prosila Jima, naj poišče kako drugo postajo.
Obrnil je gumb. "Si kaj videla moje naramnice?" je
vprašal neki moški. "Zapni me," je rekla neka ženska.
"Si videla naramnice?" je spet rekel moški. "Samo
zapni me, pa ti bom poiskala naramnice," je rekla žen-
ska. Jim je zavrtel do druge postaje. "Želel bi si, da ne
bi puščala jabolčnih olupkov po pepelnikih," je rekel
nov moški. "Ta vonj sovražim."
"To je pa čudno," je rekel Jim.
"Kajneda?" je rekla Irena.
Jim je spet zavrtel gumb. "Na obali Koromandije,
kjer buče zgodaj zacveto," je rekla ženska z izrazitim
angleškim naglasom, "je na sredi črne hoste živel Jongi
Bongi Bo. Dva stara stola, sveče pol, pa star vrč, kar
brez ročaja..."
134
"Mojbog!" je vzkliknila Irena. "Saj to je Sweeneyeva
varuška."
"To mu je bil ves ulov," je nadaljeval britanski glas.
"Ugasi to reč," je rekla Irena. "Oni mogoče slišijo
naju." Jim je ugasli radio. "To je bila gospa Armstron-
gova, varuška pri Sw/eeneyevih," je rekla Irena.
"Gotovo bere mali punčki. Živijo v stanovanju 17-B. Z
gospo Armstrongovo se pogovarjam v parku. Prav dobro
poznam njen glas. Gotovo dobivava druga stanovanja."
"To ni mogoče," je rekel Jim.
"No, bil je glas Sweeneyeve varuške," je zagreto
rekla Irena. "Poznam njen glas. Zelo dobro ga poznam.
Kdo ve, ali lahko oni slišijo naju?"
Jim je obrnil stikalo. Najprej iz daljave, potem pa
vse bliže, kakor da ga nosi veter, je spet prišlo razločno
naglašanje Sweeneyeve varuške: "Gospa Zvenka! Gospa
Zvenka!" je govorila, "tam, kjer buče že cveto, kaj mi
hočeš biti ženka, dene Jongi Bongi Bo..."
Jim je stopil k radiu in glasno rekel v zvočnik:
"Hej!"
Nočem več živeti sam," "je nadaljevala varuška,
"pridi, bodi mi za ženo, pridi v to gozdno temo, sam
živeti več ne znam ..."
"Bi rekla, da naju ne sliši," je rekla Irena. "Poskusi
kje drugje."
Jim je naravnal na drugo postajo in dnevno sobo je
napolnil hrušč koktejiske zabave, ki je ušla z vajeti.
Nekdo je igral na klavir in pel Sopečnico, glasovi, ki so
obdajali klavir, so bili strastni in zadovoljni. "Jejte no
sendviče," je zavreščala neka ženska. Slišali so se vriski
smeha in nekakšna posoda je treščila na tla.
"To sta gotovo Hutchinsona iz 15-B," je rekla Irena.
"Vedela sem, da prirejata popoldne zabavo. Videla sem
jo v prodajalni pijač. Kaj ni to božansko? Poskusi še
kaj. Poglej, ali bi lahko dobil tista dva iz 18-0.
Westcotta sta tega večera prisluškovala samogovoru
o lovu na losose v Kanadi, partiji bridga, sprotnim
pripombam o svojeročno posnetem filmu, po vsem
videzu z dvotedenskih počitnic na Morskem otoku, in
pa jedkemu družinskemu prepiru o prekoračenem
bančnem računu. Opolnoči sta radio ugasila in šla v
posteljo, vsa šibka od smeha. Nekoč ponoči je sin
zahteval kozarec vode in Irena mu ga je natočila in mu
ga odnesla v sobo. Bilo je zelo zgodaj. Vse fuči v sose-
ščini so bile pogašene in s fantkovega okna je lahko
videla prazno ulico. Šla je v dnevno sobo in prižgala
radio. Slišala je pokašljevanje, stok, potem je neki
moški spregovoril. "Se dobro počutiš, draga?" je vpra-
šal. "Dobro," je utrujeno rekla ženska. "Pa že, bi rekla,
da mi je dobro," in zelo čustveno je dostavila: "Ampak
veš, Charlie, nič več se ne počutim kot nekdaj. Včasih
je v iednu kakih petnajst ali dvajset minut, ko se poču-
tim kot nekdaj. Nočem še h kateremu zdravniku, ker so
računi zanje že grozni, ampak kratko malo ne počutim
se kot nekdaj, Charley. Sploh se ne počutim več kot
nekdaj." Nista mlada, je pomislila Irena. Po zvenu nju-
nih glasov je domnevala, da sta srednjih let. Zadrževana
otožnost pogovora in prepih od spalničnega okna sta jo
spravila v drget in vrnila se je v posteljo.
Naslednje jutro je pripravila družini zajtrk —
služkinja se do desetih ni prikazala iz svoje kletne sobe
— hčerki je spletla kite, potem pa čakala na vratih,
dokler dvigalo ni odpeljalo otrok in moža. Tedaj je šla v
dnevno sobo in prižgala radio. "Nočem v šolo," je
vreščal otrok. "Šolo sovražim. Ne grem v šolo. Šolo
sovražim." "Šel boš v šolo," je rekla razjarjena ženska.
"Da sva te spravila na to šolo, sva plačala osemsto
dolarjev, in šel boš, pa če te bo konec." Na naslednji
številki skale se je zaslišal izrabljeni posnetek "Misuri-
jskega valčka". Irena je sukala gumb in vdirala v
zasebnost vrste omizij pri zajtrku. Prisluškovala je
znamenjem slabe prebave, telesne ljubezni, brezdanjega
napuha, upanja in obupa. Irenino življenje je bilo skoraj
prav tako preprosto in zavetno, kakor se je kazalo, in
odkritosrčne in včasih surove besede, ki so prihajale iz
zvočnika, so jo osupile in vznemirile. Poslušala je,
dokler ni vstopila služkinja. Tedaj je hitro ugasila
radio, zakaj njen vpogled je bil, kakor se je zavedela,
lahko le skriven.
Tega dne je bila za kosilo domenjena s prijateljico,
tako da je odšla iz stanovanja malce po dvanajsti. Ko
se je dvigalo ustavilo v njenem nadstropju, je bilo v
njem nekaj žensk. Zazirala se je v njihova prikupna in
ravnodušna obličja, v njihova krzna in v umetne cvetlice
na njihovih klobukih. Katera izmed njih je bila na Mors-
kem otoku, se je spraševala. Katera je prekoračila svoj
bančni račun? V desetem nadstropju se je dvigalo
ustavilo in pridružila se jim je ženska s parom škotskih
terierov. Lase je nosila v visoki pričeski in imela je
plašč iz kunjega krzna. Pobrenčavala si je "Misurijski
valček".
Irena je pri kosilu popila dva martinija, preiskujoče
je gledala prijateljico in se spraševala, kakšne so njene
skrivnosti. Po kosilu sta bili nameravali nakupovati,
ampak Irena se je opravičila in odšla domov. Rekla je
služkinji, naj je ne motijo, potem je šla v dnevno sobo,
zaprla vrata in prižgala radio. Tega popoldneva je slišala
zastajajoči pogovor med neko žensko in njeno teto v
gosteh, histerični sklep družabnega kosila in neko
gostiteljico, ki je poučevala svojo služkinjo o nekaterih
kaktejiskih gostih. "Ne dajaj najboljšega viskija niko-
mur, če nima belih las," je govorila. "Poglej, ali se
lahko znebiš jetrne paštete, preden postrežeš s toplimi
jedmi, in ali bi mi lahko posodila pet dolarjev? Rada bi
dala napitnino strežniku v dvigalu."
Kakor je mineval popoldan, tako je naraščala nape-
tost pogovorov. Irena je lahko z mesta, kjer je sedela,
videla odprto nebo nad Osrednjim parkom. Na nebu je
bilo sto in sto oblakov, kakor da bi bil južnik razlomi!
zimo na kosce in jo zdaj odpihuje na sever, po radiu pa
je slišala, kako prihajajo koktejiski gostje, kako se iz
svojih šol in uradov vračajo otroci in poslovni možje.
"Davi sem našla na tleh v kopalnici kar velik diamant,"
je rekla neka ženska. "Gotovo je padel iz tiste zapest-
nice, ki jo je sinoči nosila gospa Dunston." "Prodala ga
135
bova," je rekel гло§к1. "Odnesi ga k tistemu draguljarju
na Madisonovi aveniji in ga prodaj. Gospa Dunston tako
ne bo opazila, nama bi pa nekaj sto dolarjev prišlo prav
..." "Pomaranče in limone, slišiš svetega Klemna
zvone," je pela Sweeneyeva varuška. "Novčič vodi te k
cekinu, poje zvon pri Šent Martinu. Kdaj mi plačate
dolgove? slišiš Baileya zvonove ..." "Saj to ni klobuk,"
je zaklicala neka ženska in za tirbtom ji je hrumela
koktejiska zabava. "Saj to ni klobuk, ljubezensko
razmerje je. Tako je rekel Walter Florell. Rekel je, da ni
klobuk, ampak ljubezensko razmerje," in potem je ista
ženska pritišano dodala: "Govori no s kom, za božjo
voljo, ljubček, govori s kom. če te zaloti, da kar stojiš
tukaj, ne da bi se pogovarjal, naju bo umaknila s
seznama povabljencev, jaz pa te zabave obožujem."
Westcottova sta bila ta večer namenjena večerjati v
gosteh, in ko je Jim prišel domov, se je Irena napravlja-
la. Videti je bila žalostna in negotova, tako da ji je pri-
nesel pijačo. Večerjala naj bi pri prijateljih v soseski in
do tja sta se sprehodila peš. Nebo je bilo širno in
napolnjeno s svetlobo. Bil je eden tistih prelepih veče-
rov, ki netijo spomin in želje, in zrak, ki se je dotikal
njunih obrazov in dlani, je bil tako mehak. Na vogalu je
stala godba Rešeniške vojske in igrala "Jezus je slajši".
Irena je potegnila moža za roko in ga za minutko pridr-
žala, da sta poslušala glasbo. "Prav res so tako prijazni
ljudje, kajneda?" je rekla. "Tako prijazne obraze imajo.
Prav res so veliko bolj prijazni od marsikoga, ki ga
poznava." Iz torbice je vzela bankovec, pristopila je in
ga spustila na tamburin. Ko se je vrnila k možu, je
njeno lice izžarjalo melanholijo, ki mu ni bila domačna.
In tudi njeno vedenje pri večerji se mu je ta večer zdelo
čudno. Brezobzirno je segala gostiteljici v besedo, v
ljudi na oni strani mize pred sabo pa je strmela z nape-
tostjo, ki bi jo bila pri svojih otrocih kaznovala.
Ko sta se peš vračala z zabave, je bilo še zmeraj
milo, in Irena se je ozrla kvišku k pomladnim zvezdam.
"Kako ta svečica na daleč žarke lije," je vzkliknila, "tako
na hudem svetu dobro delo sije." To noč je čakala, da
je Jim zaspal, potem je šla v dnevno sobo in prižgala
radio.
Jim je prišel naslednji večer domov nekako ob
šestih. Ema, služkinja, mu je odprla, snel je klobuk in
si začel snemati plašč, ko je v predsobo pritekla Irena.
Obraz se ji je svetil od solz in njeni lasje so bili neure-
jeni. "Pojdi gor v 16-C, Jim!" je zavreščala. "Ne snemaj
si plašča. Pojdi gor v 16-C. Gospod Osborn pretepa
ženo. Prepirata se od štirih, zdaj pa jo mlati. Pojdi gor in
ga ustavi."
Iz radia v dnevni sobi je Jim slišal krike, kletvice in
tope udarce. "Saj veš, da ti ni treba poslušati takšnih
reči," je rekel. Stopil je v dnevno sobo in obrnil gumb.
"Ne spodobi se," je rekel. "Kakor da bi gledala skozi
okno. Saj veš, da ti ni treba poslušati takih reči. Lahko
ga ugasiš."
"Oh, tako grozno je, tako strašno je," je hlipala
Irena. "Že ves dan poslušam in tako moreče je."
"No, če je tako moreče, zakaj pa potem poslušaš?
Ta preklicani radio sem kupil, da bi se ga veselila," je
rekel. "Veliko sem plačal zanj. Mislil sem, da te bo
mogoče veselilo. Hotel sem ti narediti veselje."
"Nikar, nikar, nehaj, ne prepiraj se z mano," je zaje-
čala in mu položila glavo na ramo. "Vsi drugi so že ves
dan prepirajo. Vsi se prepirajo. Vsi so v skrbeh zaradi
denarja. Mati gospe Hutchinsonove umira na Floridi od
raka, onadva pa nimata dovolj denarja, da bi jo poslala
na kliniko Mayo. Vsaj gospod Hutchinson pravi, da
nimata dovolj denarja. In neka ženska v hiši ima
razmerje s hišnikom — s tistim ogabnim hišnikom.
Preveč ostudno je. In gospa Melville ima težave s
srcem, gospod Hendricks bo aprila izgubil službo,
gospa Hendricksova pa je pri tem tako nemogoča, tisto
dekle, ki si vrti 'Misurijski valček', pa je kurba, navadna
kurba, in dvigalni strežnik ima jetiko in gospod Osborn
pretepa gospo Osbornovo." Narekala je, tresla se je od
žalosti, z robom dlani ustavljaje solze, ki so ji lile po
licih.
'No, pa zakaj ti je treba poslušati?" je spet vprašal
Jim. "Zakaj ti je treba vse to poslušati, če te dela tako
nesrečno''"
"Oh, nikar, nikar, nikar," je klicala. "Življenje je
prestrašno, preveč nizkotno in grozno. Ampak midva
sploh nisva taka, kajne, dragec? Kajne? Hočem reči, da
sva bila vedno dobra in spodobna in da sva se ljubila,
kajneda? In dva otroka imava, dva prelepa otroka.
Najino življenje ni nizkotno, kajne, dragec? Kajne da
ne?" Oklenila mu je roke krog vratu in pritegnila
njegovo lice k svojemu. "Srečna sva, kajneda, dragec?
Midva sva srečna, kajneda?"
"Seveda sva srečna," je utrujeno rekel. Začela ga je
zapuščati nejevolja. "Seveda sva srečna. Ta preklicani
radio bom dal jutri popraviti ali odpeljati." Pogladil jo je
po mehkih laseh. "Uboga moja mala," je rekel.
"Saj me ljubiš, kajneda?" je vprašala. "Pa nisva pre-
več zamerljiva ali v skrbeh zaradi denarja ali nepoštena,
kajne?"
"Nisva, dragica," je rekel.
Naslednji dopoldan je prišel nekdo in popravil radio.
Irena ga je previdno prižgala in vsa vesela slišala rekla-
mo za kalifornijsko vino, potem pa posnetek Beethov-
nove Devete simfonije, skupaj s Schillerjevo "Hvalnico
radosti". Ves dan je imela prižgan radio, iz njegovega
zvočnika pa ni prišlo nič nepravega.
Ko se je Jim vrnil domov, so igrali neko špansko
suito. "Je vse v redu?" je vprašal. Bled obraz ima, je
pomislila. Popila sta nekaj koktejlov in sedla k večerji
ob zvokih "Nakovalnega zbora" iz Trubadurja. Temu je
sledilo Debussyjevo "Morje".
"Danes sem plačal račun za radio," je rekel Jim.
"Štiristo dolarjev je stalo. Upam, da boš imela kaj od
njega."
"Oh, prav gotovo da," je rekla Irena.
"Štiristo dolarjev je veliko več, kot si lahko privo-
ščim," je nadaljeval. "Želel sem si kupiti nekaj, česar se
boš veselila. To je zadnja razsipnost, ki sva si jo mogla
letos privoščiti. Vidim, da še nisi poravnala svojih raču-
136
nov za obleko. Videl sem jih na tvoji toaletni mizici."
Naravnost jo je pogledal. "Zakaj si mi rekla, da si jih
poravnala? Zakaj si mi lagala?"
"Samo vznemirjati te nisem hotela," je rekla. Odpila
je malo vode. "Svoje račune bom lahko poravnala iz
tega, kar mi boš dal ta mesec. Prejšnji mesec so bile
snemtjive prevleke, pa tista zabava."
"Z denarjem, ki ti ga dajem, se moraš naučiti ravnati
malo bolj po pameti, Irena," je rekel. "Razumeti moraš,
da to leto ne bova imela toliko denarja kot lani. Danes
sem imel z Mitchellom pogovor, ki me je krepko
streznil. Nihče sploh ničesar ne kupi. Ves svoj čas
porabimo, ko vpeljujemo nove izdelke, veš pa, kako
dolgo to traja. Ne postajam vedno mlajši, veš. Sedem-
intrideset let imam. Naslednje leto bom sivolas. Ne gre
mi tako, kakor sem upal, da mi bo. In ne pričakujem,
da se bo obrnilo kaj na boljše."
"Razumem, dragi," je rekla.
"Začeti bova morala zategovati pas," je rekel Jim.
"Misliti morava na otroka. Da bom povsem odkrit do
tebe, denar me hudo skrbi. Prav nič gotovega ne vem o
prihodnosti. Tega ne ve nihče. Če se mi kaj zgodi, je tu
zavarovalnina, ampak dandanes to ne zaleže ne vem do
kdaj. Strašno garam, da bi omogočil tebi in otrokoma
udobno življenje," je trpko rekel. "Nerad gledam, kako
se tratijo vse moje sile, vsa moja mladost za krznene
plašče in radijske aparate in snemljive prevleke in —"
"Prosim, Jim," je rekla. "Prosim. Slišali naju bodo."
"Kdo naju bo slišal? Ema naju ne more slišati."
"Radio."
"Oh, sit sem tega!" je zavpil. "Do grla sem sit tvojih
strahov. Radio naju ne more slišati. Nihče naju ne more
slišati. Pa kaj, če bi naju slišali? Komu kaj mar?"
Irena jé vstala izza mize in odšla v dnevno sobo.
Jim je šel do vrat in od tam vpil za njo. "Zakaj si kar na
lepem tako krščanska? Kaj te je kar čez noč spremenilo
v nuno? Materin nakit si ukradla, preden so overili
oporoko. Svoji sestri nisi dala niti beliča od tistega, kar
ji je bilo namenjeno — še takrat ne, ko je bila v stiski.
Grace Howlandovi si uničila življenje, in kje je bila tvoja
pobožnost in krepost, ko si šla k tistemu mazaču za
splave? Nikoli ne bom pozabil, kako hladnokrvna si
bila. Pobrala si svojo torbo in odšla, da daš umoriti
otroka, kakor da bi šla v Nassau. Če bi imela kak
razlog, če bi imela kakršenkoli dober razlog —"
Irena je za trenutek postala pred ogabno škatlo,
osramočena in čuteč slabost, vendar je zadržala roko na
gumbu, preden je prekinila glasbo in glasove, upajoč,
da ji utegne aparat spregovoriti prijazno, da utegne sli-
šati Sviíeeneyevo varuško. Jim je še naprej vpil nanjo s
praga. Glas iz radia je bil prijeten in neprizadet. "Zgodaj
zjutraj je v nesreči v Tokiu," je govoril zvočnik, "umrlo
devetindvajset ljudi. Zgodaj zjutraj so nune pogasile
požar v katoliški bolnišnici blizu Buffala, namenjeni
oskrbi slepih otrok. Temperatura je osem stopinj
Celzija. Vlažnost je devetinosemdeset."
Prevedel Branko Gradišnik
Veseljko V. Simonovič
ZELO RADIOAKTIVNA ZGODBA
"Samo s prezirom bomo lahko zavezali tuje jezike, ki
zapirajo svoje sovražne oči pred našo plemenito prihod-
nostjo ..."
(Upravnik, na nekem občnem zboru prdejskega gasil-
sko-kulturnega društva "Vatrobranec")
"Tovariši, Gospod Kukman se je vrnil iz Trsta!"
"Kaj? Imeli smo ga, da bo prosil za politični azil."
"Ni mogel, ker mu prihodnji teden poteče potni list.
Pač pa nas zdaj vse vabi v svojo sobo na slovesno
otvoritev."
"Kaj neki bo pa otvarjal? Je mar prinesel kakšno
steklenico?"
"To ne, pač pa si je kupil nov radio. Pravi, da bo
zdaj v Prdejcih prižgal bakljo resnice."
"To pa moramo videti! Samo paziti bo treba, da
nam ne bo česa zažgal."
Med ostarelimi krajani v Domu ostarelih krajanov v
Prdejcih, pošta Prdejci-Center, je vest o srečnem
povratku Gospoda in aktivista za človekove pravice
Evalda Kukmana vzbudila prav otroško veselje. Žal pa je
že tako, da je vsako otroško veselje kratko, tako tudi
veselje ostarelih krajanov.
Izkazalo se je namreč, da jim Gospod Kukman iz
Trsta ni prinesel niti pornografskih revij, za katere so ga
bili še posebej rotili, naj jih ne pozabi — kaj šele, da bi
se bil skopuh vrgel v stroške in jih presenetil s kakšni-
mi manj skromnimi darili!
Tudi če bi bil hotel, kar pa seveda ni, ker je bil
skopuh, bi Gospod Kukman v Trstu nikomur ne mogel
kupiti niti pet dek mortadele. Gospod Kukman je ves
137
svoj denar do zadnjega solda vložil v nakup radia. Kajti,
tako kot dober pek potrebuje kvašeno testo, da nam iz
njega mesi vsakdanji kruh, tako tudi oporečnik in akti-
vist za človekove pravice potrebuje dober radio, da
posluša, kaj kvasijo tuje radijske postaje, in si s tem
širi svoje oporečniške horizonte.
Kot je na koncu modro pripoznal Rajtguzen, novinar
in pisatelj začetnik: "Mi bomo brez pornografije najbrž
že kako shajali. Gospod Kukman pa brez kvalitetnega
radia ne bi bil pravi oporečnik, ker ne bi vedel, proti
čemu mora oporekati!"
Nedolgo po tem modrem pripoznanju se nahajamo v
skromni sobi Gospoda Kukmana, ki je tako nabita z
radovednimi ostarelimi krajani, da morajo Roška Kar-
bunklja brž potisniti nazaj na hodnik. Nesrečni Karbun-
kelj je predebel in bi podihal preveč kisika, kar bi uteg-
nilo biti smrtno nevarno. Karbunklju sledi po isti poti
Kadudelhoper, ki je sicer suh kot pajek, mu pa zato nič
manj ne smrdijo noge — ostali mu očitajo, da zato, ker
si jih ne umiva, sam pa vpije, da je to naraven pojav; da
noge morajo smrdeti, ker človeku rastejo iz riti, ki tudi
smrdi.
Ko je tudi ta smrdljiva nevarnost mimo, ko Gospod
Kukman vidi, da so se gledalci pregrupirali in da je v
njihovi sredi tudi njegov zagrizeni ideološki sovražnik,
tovariš upravnik, da znak Kamikazeju in Noni Dinami-
tarki, ki oberoč postavita na mizo veliko in težko škatlo
iz lepenke. Kamikaze seže za pas, mu poda ostro britev
in — švist, švist, vrvica poči, lepenka se razpre in iz
(skoraj) vseh grl se izvije dolg Ahhh... To, kar se
pokaže ostarelim očem, to ni navaden radio. To je čudo
od radia, to je ... to je satelit! Pero je žal nemočno, da
bi podrobno naštelo in opisalo, koliko je tu naj-
različnejših gumbov, tipk, skal, stikal, pretikal in kaj ti
ga jaz vem česa vsega še ne — vse pa izdelano v
steklu, kromu in plastiki, pa tudi nekaterih drugih žlaht-
nih kovinah.
Rajtguznu se prvemu razveže pisateljsko grlo:
"Ahh, kakšna ekspertiza! Poglejte si no ta smisel za
industrijsko oblikovanje, lepo vas prosim."
"Dela tudi na baterije," ga skromno dopolni Gospod
Kukman.
"Pri Merkurju so zadnjič imeli na prodaj ravno take-
ga," ve povedati Konka Prevala, "ampak ta je lepši in
boljši, ker je bil oni jugoslovanski."
"Vi ste pravi svetovljan. Gospod Evald. Zdaj bomo
pa kar k vam hodili poslušat razne sporede," se povabi
Nona Dinamitarka. "Tista Savica, ki jo imamo v klubski
sobi, še za v peč ni več dobra, tako je preperela."
"Zato, ker je jugoslovanska," spet zacvili Konka
Prevala. "Ti boga, saj jo poslušamo že od osvoboditve
dalje, pa še vedno govori eno in isto — vsako uro poro-
čila, opoldne kmetijski nasveti, zvečer pa literarni nok-
turno. Bah!"
"Tovarišica, pazite na svoj dolgi jezik," se na tem
mestu zelo uradno oglasi upravnik, ki bi bil stokrat raje
videl, da je Gospod Kukman prinesel iz Trsta pravo
bakljo in jih celo napravil za pogorelce, kot pa da je pri-
nesel pravo radijsko postajo. Požar krije zavarovalnica,
katera zavarovalnica pa bo krila njega, upravnika, ko mu
bodo na občini referenti spet prali možgane, češ da
dopušča, da se Dom ostarelih spreminja v gojišče
protiljudskih elementov!
"Poglejte, tovariši," nadaljuje nekoliko mehkeje,
"res je, da je naša Savica skromen radio in da ujame
samo Ljubljano. Toda, ali je sploh pomembno, kaj
ujame..."
"Pa še kako, ti boga!"
"Ni pomembno! Pomnite, da smo ta radio kupili, ko
je bila naša domovina še vsa v plamenih in ruševinah —
mi pa smo že takrat spoštovali zlato pravilo, da mora
naš delovni človek osem ur delati za svetlo prihodnost,
osem ur spati in se osem ur zabavati ob poslušanju
radia. Zato naša Savica ni samo radio, ampak tudi
spomenik — in naj bo sram vse tiste, ki mislijo dru-
gače. Fej!"
"Kaj pomaga, ko pa ta spomenik ne dela. Skrta,"
ugovarja Kamikaze in zaškrta z zobmi, da bi ponazoril
povedano.
"Seveda škrta, ampak samo kadar veter zaganja
drevesne veje ob električno napeljavo," pojasni uprav-
nik. "In če vam že radio ni dober, zakaj raje ne gledate
televizije?"
"Je tudi nenehno v remontu!"
Upravnik na to pri najboljši volji ne ve pravega
protiargumenta, zato spelje prepir na bolj abstraktno
področje.
"Ne razumite me napak, tovariši. Priznam, tovariš
Kukman je kupil lep radio. A to ni naš, socialistični
radio! Ponj je moral v tujino. Pomislite, koliko grenkih
solza je prelil neznani delavec ob tekočem traku, ko je
njegova žuljava roka hitela sestavljati to blestečo napra-
vo, za katero mu je njegov neusmiljeni kapitalistični
gazda ob koncu šihta na roko odštel nekaj krajcarjev!
Pomislite na tega tovariša, kako zdaj hiti domov, v
svojo vlažno kletno sobico, v kateri v enem kotu žalost-
no vene njegova življenjska tovarišica, bolna na pljučih,
v drugem se pasejo črni ščurki, pomešani z bacili, v
tretjem pa se stiska peščica bolehnih otroških oči, ki
nemo sprašujejo — Ata, ata, ali bomo danes spet brez
kruha?..."
"Nehajte, upravnik, za božjo voljo!" zavpije Divja
Lola Montez, katoliška mati sedemnajstih parov otroških
oči, in bruhne v divji jok; pa tudi ostali si prično nekam
sumljivo podajati robce. Edino Železna babica, ki nikoli
ne joka, ker se boji, da ne bi zarjavela, se prerine k
Gospodu Kukmanu in z palico poropota po njegovem
radiu: "Evald, naravnost povejte — ste nas povabili sem
jokat ali poslušat ta vaš mikrofon?"
Gospod Kukman, ki si je v glavi ravno sestavljal
obširen odgovor na upravnikov esej, se zdaj tudi
spomni, da bo najbolje, če namesto njega spregovori
kaka tuja radijska postaja — ta bo upravniku in osta-
lim znala jasno povedati, da niso črni ščurki nič v
primerjavi z nekompetentnostjo in drugimi grozodejstvi
komunističnih režimov, kakršen je tudi jugoslovanski.
138
Ostali ostareli vidijo, da se Gospod Kukman resno
napravlja pognati svojo napravo v tek, zato nehajo jokati
in pritisnejo bliže, Gospod Kukman pa pritisne na tip-
ko, pod katero z drznimi črkami piše ON/OFF.
Nič! Kazalec za iskanje tujih kilohercev nemo polzi
preko tujih radijskih postaj vsega sveta — preko tistih,
ki oddajajo za politično polpismene, in preko tistih, ki
so tudi same politično polpismene in so orientirane na
imbecile in druge trdonje. Vse molči, celo lokalni radio
Poiuie, oddaljen od Prdejcev slabih pet kiiometrov, tako
kot leti golob.
"Ti strela! Kaj je zdaj to?" se prestraši Gospod Kuk-
man. "Tja do Sežane je lovil Vatikan in Dojče Vele, kot
bi sedela v sosednjem kupeju. Dojče Vele se je oglasil
celo v slovenščini. V Sežani sem ga potisnil pod klop,
da mi ne bi bilo treba plačati carine ..."
"še celo to!" se spet razburi upravnik. "Lepo vas je
naučil ta vaš Dojče! Vi, Kukman, niste samo razredni
sovražnik, ampak tudi saboter itd. Prav, da so gnili kapi-
talisti zdaj enkrat tudi vas sabotirali in vam prodali
gnilo robo."
"Pardon! V kapitalizmu je potrošnik stokrat bolje
zaščiten kot je v samoupravljanju," pripomni Sanofabič,
nekdanji podeželski učitelj angleščine, In se — ne da bi
ga kdo prosil — spusti v sila dolgočasno pripoved o
tem, kako je šel neki njegov podeželski kolega nekoč na
sindikalni izlet v London, kjer si je kupil galoše.
"... in ko je mož v trgovini povedal, da je iz Jugo-
slavije, se je trgovcu takoj razlezel obraz. 'Če se vam
bodo te galoše razi epi le kaj prej kot v enem mesecu',
mu je rekel, 'jih lahko še isti dan prinesete nazaj In
boste dobili nove.' Tako boste tudi vi morali nesti
zamenjat vaš radio, gospod Kukman. Ali še veste, od
koga ste ga kupili?"
"V pristanišču, od nekega Garibaldija. Rekel je, da
ga je dobil naravnost z ladje," skrušeno zamomlja
gospod Kukman in je zdaj sam tisti, ki mu gre najbolj
na jok.
"No, no, nikar se zdaj ne cmerimo, Evald. Saj škatla
je lepa, jo boste imeli pa na polici za okras, če vam že
noče nobene zapeti," ga tolaži Železna babica in spet
podrega v aparat s svojo okovano palico.
Sprejemnik pa kot da je čakal samo na ta impulz —
v zvočniku najprej zahrešči, nato pa tako zabuči, da
pomeče ljudi na vse strani:
"Zemljani, mi vas opazujemo ... Zemljani, mi vas
opazujemo ... blip, blip ..."
"Gorje, Angel Smrti je spregovoril," predirljivo
zavpije Divja Lola Montez in si začne ruvati lase.
"Tiho bodi, žival neumna," jo ozmerja Kamikaze.
"Kakšen angel smrti! Miličnikom je dolgčas, pa se
gredo slepe miši s svojimi volki-tolkiji." Kamikaze
dobro ve, kaj vse se dogaja za debelimi zidovi prdejske
postaje LM, ker so ga imeli tam že večkrat v pridržanju.
"Škoda. Jaz pa sem že mislil, da smo ujeli kakšno
vesoljsko ladjo," je razočaran Rajtguzen, ki je tudi
znanstveni fantast.
Še bolj razočaran je gospod Kukman.
"Sem si mar za to kupil radio, da bom vesoljske
ladje poslušal!" milo zatarna in v obupu udari z glavo
po mizi. Miza tega ne prenese in se razstavi na
posamezne planke, vse skupaj, vključno z radiom, pa
zgrmi po tleh. Radiu na srečo ni nič, ker je kompakten,
se pa iz njega vsuje taka poplava besed, kot da bi tuje
radijske postaje hotele prinesti noter vse tisto, kar so
poprej zamolčale.
"No, vidite, vse se je srečno končalo," se razvese-
lijo ostareli krajani.
"Samo da je vrag spregovoril. Toda — ali ga boste
morali zdaj vsakokrat vreči po tleh, če ga boste hoteli
poslušati, gospod Kukman?"
Kukmanov odgovor preglasi zgoraj omenjena ploha
tujih besed, zato spet požene kazalec za Iskanje
razločnejših kilohercev na dolgo pot okoli sveta. A
kazalec se tokrat ne premakne več niti za las — trmasto
obtiči v slepi ulici, tuji žlobudrale! pa še bolj vnete
nadaljujejo svoj žlobuder, čeprav jih nihče ne razume.
"To je lahke samo japonščina, ker je tudi radio
japonski. Tule lepe piše Made in Japan. Te pomeni
izdelano v Japanu," je Sanofabič takoj pripravljen
demonstrirati svoje podeželsko obvladanje angleščine.
"Dober radio, če lovi na tako astronomsko daljavo.
Ampak kaj bo to Gospodu Kukmanu? Mar bo zdaj
poslušal Studie ob 17-ih v japonščini, ko je pa ne
zna?"
"Tega si je pa tudi sam malo kriv. Če bi se bil rodil
na Japonskem, se mu kaj takega nikoli ne bi zgodilo."
"Zakaj pa vi nič ne rečete, šoku le? Zakaj ves čas
samo gledate in molčite?" se Železna babica obrne k
Šokuletu, ki ga pero doslej ni imelo priložnosti omenja-
ti, ker je ves čas same gledal In molčal. "Kaj nam niste
pravili, da ste bili včasih radioaktivni?"
Šokule se je pred leti, ko se ga zvezanega pripeljali v
Dom ostarelih, res bahal, da je delal na radiu. To
pravico si je jemal, ker je nekaj časa stanoval čez cesto
od RTV in je zate mislil, da je de smrti podkovan v vseh
radijskih vprašanjih. Kaj je počel, preden se je
podkoval, tega ni vedel nihče. Govorilo pa se je marsi-
kaj — med drugim se mu celo pripisevaii, da je bil med
vojne Hitlerjeva desna reka in da bi ga bilo treba obesi-
ti, če se je že sam firer tako poceni izmazal. Drugi spet
so govorili, da tiste o Hitlerju že ne more biti res, ker
da je Šokule NOB in vse sovražne ofenzive prezimil na
nevtralnem švedskem severu, kjer je med tamkajšnjimi
Eskimi organiziral odporniške gibanje za primer
nacističnega napada. Tretji so se popolnoma strinjali z
drugimi, le to so imeli za dopolniti, da tiste ni bit šved-
ski, ampak gorenjski sever, ter da je Šokule tam v neki
zemljanki do osvoboditve skrival ubežnega bolgarskega
kralja, s katerim sta bila prijatelja iz otroških let.
Govorile se je veliko, vedelo nič, kajti sam Šokule je
e svoji preteklosti molčal kot grob. Za te je imel en
sam razlog — če bi njegove pretekle zasluge prišle na
dan, bi njegova glava ne bila več vredna niti pol
piškavega boba.
139
Šokule je bil zaslužen za zlonn japonskega cesarstva
in osvoboditev daljnovzhodnih narodov izpod japon-
skega škornja! In maščevalni Japonci so ga iskali po
vsem svetu, da se mu maščujejo.
"Šokule, ej'ga," zaejkajo ostareli krajani, naveličani
tega dolgega premišljevanja. "Stopite no bliže in povej-
te, kaj je narobe z radiom Gospoda Kukmana. Saj vas
ne bo ugriznil, prekleto!"
O, Šokule je dobro vedel, kaj je narobe! Spomin mu
je poletel nazaj, v tisto usodno noč, ko je pijan padel s
prekooceanske barke in so ga valovi naplavili na kitaj-
sko obalo. Na Kitajskem ga je potem dalje plavilo sem
ter tja, preživljal pa se je v glavnem s krajo in s tem, da
je nastopal po obcestnih krčmah, kjer je kmete učil
jodlati ali pa jih je kratkočasil tako, da jim je po stropu
plesal kazačok. Vse je bilo dobro, dokler se ni oženil z
neko mančursko kamelo, ki ga je speljala v Mančurijo.
Tu so ga skupaj s kamelo zajele divje japonske horde—
kamelo so mu posilile, njega pa so prisilile v kola-
boriranje. Iz zamaškov za koka-kolo je moral v letih, ki
so sledila, štancati čelade za piščance, da je okupator
lahko ščitil svojo perjad pred anglo-ameriškimi grana-
tami in šrapneli. Je pa kaj kmalu videl, v katero smer
piha monsun, zato se je domislil načrta, ki je imel za
Japonca katastrofalne posledice. Pričel je kovati veliko
tanjše čelade, kot so to predpisovali standardi, in
zavezniški ogenj je začel neusmiljeno decimirati pernato
golazen. Ne le, da je zdaj vidno kopnela elita piščan-
cev-kamikaz, temveč se je redčilo tudi število piščan-
cev, ki so bili posebej izurjeni za to, da so iz drevesnih
krošenj z glasnim vpitjem opozarjali na bližajoča se
sovražnikova letala. Kar pa je bilo najhuje — svinec je
terjal najbolj krvav davek med piščanci, ki so bili name-
njeni za piščančjo rižoto, najbolj priljubljeno jed japon-
skih zasedbenih enot.
Danes je slišati smešno, toda v tistih časih bi no-
ben vojaški kuhar ne vrgel v kotel piščanca, ki ga je raz-
mesaril svinec, saj so vsi mislili, da je svinec strupen.
Raje so stradali in si zategovali pasove. Toda v strogo
biološkem smislu je tudi okupator človek, ki mora jesti
— zato ni trajalo dolgo, pa je japonski prijem pričel
popuščati in vojska se je morala v popolnem neredu
umakniti iz Mančurije. Z sramotno izgubo te
najmočnejše postojanke pa je bil končni zlom japon-
skega imperija samo še vprašanje časa, kot ve povedati
vsaka zgodovina.
"Kaj ste se tako zamislili, Šokule?" se zdaj spet
oglasijo ostareli krajani, ki jim je medtem že pričelo
pohajati potrpljenje. "Zakaj nas bojkotirate? Povejte
svoje strokovno mnenje, če ne pa nič!"
Šokule jih pomilovalno pogleda, češ, kaj boste vi,
ostarelčki, ki vam nihče ne streže po življenju. Potem
pomilovalno pogleda Kukmanov radio, iz katerega se še
vedno neumorno oglašajo japonski spikerji in spikerice.
Ustnice so se mu skrivenčile v zaničljiv nasmeh, kot bi
hotel reči — žutokljunci, vi me kar zmerjajte in poni-
žujte, ampak povem vam, da bo na koncu spet Šokule,
stara kljuka, tisti, ki se bo najslajše smejal.
Da ga iščejo, da bi z njegovo krvjo sprali svojo
omadeževano vojaško čast, mu je postalo jasno že pred
leti, ko je v Delu slučajno naletel na neki članek, ki je
opisoval, kako Japonska preplavlja Evropo in svet z
cenenim tehničnim blagom. Avtor članka je to imenoval
"gospodarski čudež", ampak Šokule je vedel bolje —
Japonec je maščevalen, delal bo tudi čudeže, če bo tre-
ba, samo da poravna tisto, kar je neporavnanega.
Na sled so mu prišli pred mesecem dni. Bila je
nedelja in Šokule se je mirno bril z električnim briv-
nikom, ki si ga je tako kot običajno izposojal od svoje-
ga sobnega tovariša, Kadudelhoperja, ko je bil ta na
obisku pri svoji slaboumni sestri v eni od ljubljanskih
blaznic. Mašina je brnela nekam glasneje kot sicer, pa
tudi težje mu je ležala v roki. Naenkrat je na licu začutil
pekočo bolečino. Stekel je v kopalnico in se pogledal v
ogledalu — po bradi mu je curljal tenak curek krvi!
Prijel je brivnik in ga z vso silo treščil po betonskih
tleh. Seveda, nekdo je bil skrivaj vgradil noter na
stotine drobnih in kot britev ostrih nožkov! In ko je
pobrskal po razbitinah, je odkril še nekaj, kar ga je
osupnilo — elektromagnete, tuljavice in raznobarvne
žice, povezane tako, da so dopuščale en sam sklep:
brivnik ni bil samo morilsko orodje, ampak tudi
prisluškovalna naprava. Kako zelo domiselno od Japon-
cev!
In zdaj to z radiom! Ubogi Gospod Kukman, kako
se je pustil kukniti, pomisli Šokule, na glas pa reče:
"Gopod Kukman, vaš radio je načelno dober, treba
bo samo tu in tam zmodulirati kakšen modulator, pa
tudi upori se mi zdijo preveč uporni. Veste kaj —
zaupajte mi ga v popravilo do jutri. Malo ga bom
namazal in igral bo kot nov."
"Saj je nov."
"Saj zato pa."
Naslednji dan, ko Gospod Kukman potrka na vrata
Šokuletove spalnice, v upanju, da bo nemara še lahko
ujel jutranji buletin kakšne tuje radijske postaje, pa se
med njim in Šokuletom razvije naslednji dialog:
G. Kukman (ne more verjeti svojim očem): Gospod
Šokule, ali prav vidim, ali me oči varajo?
Šokule: Nič vas ne varajo. Vaše oči so dobre. Ko bi
imel tudi sam take!
G. Kukman (ogorčeno): Zakaj ste mi potem razdrli
moj radio, podli starec?
Šokule (udari po mizi, da nekaj najdražjih elektronk
popada na tla, kjer se pri priči razbijejo): Bodite tiho,
da vam povem!
G. Kukman (vzklikne): Povejte!
Šokule (mu pove svojo življenjsko zgodbo).
G. Kukman (histerično): Ha, ha, ha!
Šokule: Kaj se smejete kot idiot? Bodite človek, da
vam povem do konca. Ko sem odvil zadnjo steno, se je
usulo ven na desetine majhnih Japončkov. Razbežali so
se po vseh luknjah, samo eden se je zalezel med žice.
Vse sem moral populiti ven, da sem ga dobil v pest ..."
G. Kukman (vdano v usodo): Tako je, če daš nekaj
opici v roke!
140
šokule: Zacepetal ml je v dlani, zapiskal Sajonara!
in mi udaril tak karate, da me še zdaj boli glava.
G. Kukman: Edino pametno!
Šokule: Tekel sem po mačko in ji velel Iskati po
luknjah. A kaj moreš — mačka je neumna žival, ni kot
cucek, ki si pusti komandirati...
G. Kukman: To je nezaslišano! Ne, ne, to bom
prijavil na DIKODOK (Prd.)
Šokule (se smeje): Ni vredno truda. Gospod
Kukman. Rumenčkov zdaj lep čas ne bo več nazaj. Tak
strah sem jim vili v kosti, da najbrž še zdaj bežijo proti
Jokohami, seveda če se niso kje ustavili.
(Zastor usmiljenja)
Iz zapisnika DIKODOK (Prd.)
(disciplinska komisija Doma ostarelih krajanov,
Prdejci)
... tako se ugotovi, da je tov. Ujmek Štrumple,
vulgo Šokule, speljal tov. Kukmanu popolnoma nov
radio iz uvoza, pod pretvezo, da mu ga bo poštimal
(namazal itd.). Istega imenovani vulgo ni storil, nego je
radio razdrl., da bi videl kaj je notri. Nastala je strahovi-
ta gmotna škoda! Dano mu pojasnilo o Japoncih
DIKODOK (Prd.) zavrača s svojim pojasnilom: DIKO-
DOK (Prd.) ni videl še nobenega Japonca, zato ne more
reči, ali je ta rasa res tako majhna, da lahko zleze v
radio, kot trdi vulgo Šokule. To je vseeno! Ob
natančnem pregledu ostankov zadevnega aparata se
namreč ugotovi, da se pod nalepko Made in Japan skri-
va originalni napis Made in Yugoslavia. To pomeni, da
je tov. Kukman v Trstu kupil yugoslovanski radio in da
bi bili zato notri lahko samo Yugoslovani.
DIKODOK (Prd.) tega ne verjame, ker lahko vidi
Vugoslovane vsak dan. Noben med njimi ni tako
majhen, da bi se mogel skriti v radiu, sploh pa ne v
tolikšnem številu ...
Veseljko V. Simonovič
i. r.
Philip K. Dick
ELEKTRIČNA MRAVLJA
Popoldne, petnajst minut čez štiri po standardnem
zemeljskem času se je Garson Poole zbudil v bolniški
postelji. Vedel je, da leži v bolniški postelji, v sobi s
tremi posteljami, razen tega pa je ugotovil še dvoje: da
nima več desne roke in da ne čuti nikakršnih bolečin.
Rekel si je, da so mu dali močan analgetik. Zagle-
dal se je v najbolj oddaljeno steno, katere okno je kaza-
lo na spodnji del New Yorka. Mreža, v kateri so švigali
in se prevažali vozila in pešci, se je svetlikala v soncu
poznega popoldneva, in blišč starajoče se svetlobe ga
je odobrovolji!. Ni še ugasnila, je pomislil. Pa tudi jaz
še ne.
Na mizici ob postelji je stal telefon; pomislil je,
potem ga je dvignil in poklical zunanjo linijo. Trenutek
zatem je zagledal Louisa Dancemana, ki je vodil dejav-
nosti Tri-plana, kadar je bil on, Garson Poole, kod
drugod.
"Hvala bogu, da ste živi," je rekel Danceman, ko ga
je zagledal; njegov veliki, mesnati obraz, zaradi
kozavosti podoben Lunini površini, se je zgladil od
olajšanja. "Telefonarim že od —"
"Le da nimam desne roke," je rekel Poole.
"Saj bostevredu. Mendavam lahko prišijejodrugo."
"Le koliko časa sem že tu?" je rekel Poole. Čudil se
je, kam so odšle sestre in zdravniki; čudil se je, kako
to, da jih ni okrog njega, da bi negodovali in se jezili
zaradi njegovega telefoniranja.
"Štiri dni," je rekel Danceman. "V tovarni gre vse
kot namazano. Dejansko smo si dobili naročila od treh
različnih policijskih sistemov, vseh treh tukajšnjih, s
Terre. Dva sta iz Ohia, eden iz Wyominga. Dobra,
zanesljiva naročila z enotretjinskim predujmom in obi-
čajno triletno možnostjo najema."
"Pridi in spravi me od tod," je rekel Poole.
"Ne morem vas spraviti ven, dokler nove roke —"
"To bom uredil kasneje." Obupno si je želel nazaj v
dobro znano okolje; na dnu njegovega spomina se je
noro sukala slika trgovske "petarde", groteskno pove-
čana na pilotskem zaslonu; če je zamižal, je čutil, da je
spet v svojem poškodovanem plovilu, ki ga meče od ene-
ga vozila do drugega, da si na poti nabira neznanske po-
škodbe. Tisti kinetični občutki ... zdrznil seje, ko si jih
je priklical v spomin. Rekel bi, da imam srečo, si je
rekel.
"Ali je Sarah Benton tam, pri tebi?" je vprašal
Danceman.
"Ne." Seveda; njegova osebna tajnica bi morala —
pa čeprav le zaradi skrbi v zvezi s poslom — tičati kje
lizu in ga na svoj suhoparni, otročji način pestovati.
Vse ženske močne postave rade ravnajo z ljudmi mate-
rinsko, je pomislil. Pa še nevarne so; če padejo nate, te
lahko ubijejo. "Morda se mi je zgodilo pa to," je glasno
rekel. "Morda je Sarah padla na mojo petardo."
"Ne, ni; vezna palica v krmilni plavuti vaše petarde
se je razcepila ravno v času prometne konice in vi —"
141
"Sedaj se spominjam." Zasui<al se Je v postelji, Ker
so se odprla vrata bolnišl<e sobe; poicazali so se belo
oblečen zdravnik In dve sestri v modrem In se približali
njegovi postelji. "Kasneje se pogovoriva," Je rekel Poole
in odložil slušalko. Globoko je vdihnil, poln priča-
kovanja.
"Tako zgodaj pač ne bi smeli telefonirati," je rekel
zdravnik, ko si je ogledoval njegov bolniški list. "Gospod
Garson Poole, lastnik podjetja Tri-plan Electronics.
Izdelovalec puščic, ki z uporabo naključne identifikacije
sledijo plenu v krogu s premerom tisoč milj, ker se odzi-
vajo na edinstvene valovne vzorce v možganih. Uspešen
mož ste, gospod Poole. Toda, gospod Poole, niste
človek. Električna mravlja ste."
"Kristus," je rekel osupli Poole.
"Sedaj ko smo to ugotovili, vas res ne moremo
zdraviti tukaj. Vedeli smo seveda, brž ko smo pregledali
vašo poškodovano desnico; videli smo elektronske se-
stavne dele, nato smo napravili rentgenske posnetke
života in ti so seveda potrdili našo domnevo."
"Kaj," je rekel Poole, "pa sploh je 'električna mrav-
lja'?" Pa saj je vedel; izraza ni bilo težko razbrati.
Ena od sester je rekla: "Organski robot."
"Razumem," je rekel Poole. Po celem telesu mu je
površino kože predrl hladen znoj.
"Niste vedeli," je ugotovil zdravnik.
"Nisem," Je odkimal Poole.
Zdravnik je rekel: "Sem dobimo približno po eno
električno mravljo na teden. Včasih Jo prinesejo po
prometni nesreči — tako kot so vas — nekatere pa pri-
dejo prostovoljno ... kakšna taka, ki Ji, prav tako kot
vam, niso nikdar povedali, ki je sodelovala z ljudmi in
mislila, da je tudi ona — človeško bitje. Kar pa se tiče
vaše roke —" Pomolčal je.
"Na mojo roko kar pozabite," Je divje rekel Poole.
"Bodite mirni." Zdravnik se je nagnil nadenj in se
ostro zazrl navzdol, Poolu v obraz. "Z bolniško ladjo vas
bomo dali prepeljati v servisno delavnico, kjer bodo za
primerno ceno opravili popravila oziroma nadomestili
vašo roko. To bo šlo na vaš račun, če ste sam svoj
lastnik, v drugem primeru pa na račun vaših lastnikov,
če so kje. Vsekakor pa boste spet prišli za svojo mizo
pri Tri-Planu in delovali tako kot poprej."
"S to razliko seveda," je rekel Poole, "da sedaj
vem." Pomislil je, ali vejo tudi Danceman ali Sara ali
kdo drug v pisarni. Mar so ga kupili oni — ali pa eden
izmed njih? Napravili zanj načrt? Figura, je rekel sam
sebi — to je vse, kar sem bil. Prav gotovo v resnici
nisem nikoli vodil podjetja; to je bila le misel, ki so mi
Jo vcepili, ko so me naredili ... skupaj z mislijo, da sem
človek in da živim.
"Preden nas zapustite in odidete v popravijalnico,"
je rekel zdravnik, "bodite tako prijazni In v sprejemni
pisarni poravnajte račun."
Poole je trpko rekel: "Kaj naj mi zaračunajo, ko pa
tu ne zdravite mravelj?"
"Naše storitve," je rekla sestra. "Do trenutka, ko
smo opazili."
"Izstavite mi račun," je rekel Poole z divjo, nemočno
Jezo. "Izstavite račun moji firmi." S hudim naporom mu
je uspelo, da je sedel; v glavi se mu Je vrtelo, ko Je
okorno prenesel težo s postelje na tla. "Z veseljem bom
odšel od tod," je rekel, ko se Je postavil pokonci, "in
hvala za vašo človekoljubno skrb."
"Hvala tudi vam, gospod Poole," je rekel zdravnik.
"Morda pa bi bilo boljše, če rečem kar Poole."
V popravljalnici so mu nadomestili manjkajočo
roko.
Izkazalo se je, da je roka naravnost osupljivo zani-
miva; preden je dovolil, da mu jo tehniki priklopijo, jo
je dalj časa preučeval. Na površini je bila videti, kot bi
bila organska — prav res Je na površini takšna tudi bila.
Naravno meso Je bilo prekrito z naravno kožo in po
venah in kapilarah Je tekla resnična kri. Toda pod vsem
tem so se svetile žice in vezja in majceni sestavni
deli ... ko se je zagledal globoko v zapestje, je videl to-
kovne pregrade, motorje, večstopenjske ventile, vse
zelo majhno. Zapleteno. In — roka je veljala štirideset
"žab". Tedenska plača, kakršno je dotlej dobival po pla-
čilni listi podjetja.
"Ali ima ta reč kakšno garancijo?" je vprašal
tehnike, medtem ko so "kostni" del roke ponovno spa-
jali s telesom.
"Devetdeset dni, kar se tiče delov in delovanja," je
rekel eden od tehnikov. "Razen če je podvržena
malomarnosti ali namerni zlorabi."
"Tole mi pa rahlo diši po namigovanju," je rekel
Poole.
Tehnik, človek — prav vsi so bili ljudje — je rekel,
medtem ko ga je ostro opazoval: "Ste se prenarejali?"
"Nevede," je rekel Poole.
"Sedaj pa bo vede?"
Poole je rekel: "Natanko tako."
"Pa veste, zakaj niste nikdar uganili? Gotovo so bili
znaki ... šumi In brnenje v notranjosti, tu in tam. Sploh
se vam ni posvetilo, ker ste bili programirani tako, da
tega niste zaznavali. Sedaj pa boste prav tako težko
ugotovili, zakaj so vas izdelali in za koga ste delovali."
"Suženj," Je rekel Poole. "Mehaničen suženj."
"Kar dobro ste se imeli."
"Živel sem dobro življenje," je rekel Poole. "Trdo
sem delal."
Plačal je delavnici njenih štirideset "žab", pretegnil
svoje nove prste. Jih preizkusil, pridvigujoč to ali ono,
na primer kovance, potem je odšel. Čez deset minut je
bil na krovu Javnega vozila, namenjen domov. To Je bil
res poseben dan.
Doma, v svojem enosobnem stanovanju, si je nato-
čil požirek Jacka Daniela s škrlatno nalepko — šest-
deset let starega — se usedel in začel srkati, med-
tem pa strmel skozi svoje edino okno v poslopje na
drugI strani ceste. Ali naj grem v pisarno? se je vprašal.
Če bi šel, zakaj bi šel? Če ne, zakaj ne? Odloči se. Kri-
stus, je pomislil, spodkoplje te, ko takole zveš. Čudo
sem, se je zavedel. Mrtev predmet, ki oponaša živega.
Vendar pa — čutil se je živega. Toda ... sedaj Je čutil
142
drugače. O sebi. In zato tudi o drugih, še posebno o
Dancemanu in Sarah, o vseh pri Tri-Planu.
Mislim, da se bom ubil, si je rekel. Ampak verjetno
sem programiran, da tega ne storim; to bi bila huda
škoda, za lastnika. In tega si ta ne bi želel.
Programiran. Nekje v meni, je pomislil, je na nekem
mestu pritrjena matrica, mreža rešeta, ki me odrezuje
od nekaterih misli, nekaterih dejanj. In me sili v druga.
Nisem svoboden. Tudi nisem bil, ampak zdaj vem in to
me dela drugačnega.
Okno je naravnal na neprozorno, ugasli je luč na
stropu in si začel previdno, kos za kosom, slačiti obla-
čila. Ko so tehniki v popravljalnici nameščali novo roko,
jih je prav skrbno opazoval: sedaj si je kar jasno pred-
stavljal, kako je sestavljeno njegovo telo. Dve glavni
plošči, vsaka v enem stegnu; tehniki so bili plošči
odstranili, da pregledajo sestavljena vezja pod njima.
Če sem programiran, se je odločil, potem bom matrico
našel tam nekje.
Splet vezij ga je osupnil. Pomoč potrebujem, si je
rekel. Pa poglejmo ... kateri je že pozivni tonski znak za
računalnik razreda BBB, ki ga najemamo v podjetju?
Dvignil je fon in poklical računalnik, ki je bil za
stalno umeščen v kraju Boise v Idahu.
"Rabo tega računalnika cenimo na pet 'žab' v minu-
ti," je rekel mehanični glas iz fona. "Prosim vas, podr-
žite svojo kreditno kartico pred zaslonom."
Storil je tako.
"Ko boste slišali zvočni znak, boste povezani z
računalnikom," je nadaljeval glas. "Prosim, zastavite
mu vprašanje, kolikor hitro morete, in zavedajte se dej-
stva, da bo njegov odgovor dan v merah mikrosekund,
medtem ko bo vaše vprašanje —" Utišal je glasnost.
Prav hitro pa jo je povečal, ko se je na zaslonu pojavil
prazni zvočni vstopnik računalnika. V tem trenutku je
postal računalnik velikansko uho, ki ga je poslušalo —
njega in še petdeset tisoč drugih spraševalcev z vse
Terre.
"Preišči me s pogledom," je ukazal računalniku. "In
povej mi, kje bom našel programacijski mehanizem, ki
nadzira moje misli in dejanja." Čakal je. Na fonovem
zaslonu se je prikazalo veliko operativno oko z mnogimi
lečami in se zastrmelo vanj; tam, v svojem enosobnem
stanovanju, se mu je razkazal.
Računalnik je rekel: "Odstrani prsno ploščo. Pritisni
na grodnico in nato povleci ven."
Storil je tako. Del njegovega prsnega koša se je
odklopil; ves omotičen je del položil na tla.
"Razločim lahko tvoje kontrolne module," je rekel
računalnik, "toda težko se je odločiti, kateri —" Postal
je, medtem ko je njegovo oko drselo sem ter tja po
fonovem ekranu. "Razločim lahko svitek luknjastega
traku, ki je nameščen nad tvojim srčnim mehanizmom.
Ali ga vidiš?" Poole je zasukal glavo in pogledal. Tudi
on ga je videl. "Sedaj se moram Izključiti," je rekel
računalnik. "Ko bom preučil podatke, ki so mi na voljo,
se bom oglasil in ti dal odgovor. Na svidenje." Zaslon
je potemnel.
Iztrgal bom trak iz sebe, si je rekel Poole. Drob-
cen ... nič večji od dveh navojev sukanca, s pregledno
glavo, nameščeno med podajnim in navojnlm bobnom.
Nobenega znaka premikanja ni opazil; svitka sta bila
videti nepremična. Gotovo se vključita kot preklop, je
pomislil, kadar pride do posebnih zapletov. Preklop
mimo mojih možganskih procesov. In to sta počela vse
moje življenje.
Segel je navzdol In se dotaknil podajnega bobna.
Samo tole moram izruvati, je pomislil, in —
Fonov ekran se je ponovno osvetlil. "Kreditna
plošča številka 3-BNX-882-HQR446-T", se je zaslišal
računalnikov glas. "Ponovno te kliče BBB-307DR v
odgovor na tvoje vprašanje pred šestnajstimi minulimi
sekundami, z dne 4. novembra 1992. Svitek luknjastega
traku nad tvojim srčnim mehanizmom ni programacijsko
telo, temveč ustroj za dovajanje realnosti. Vsi čutni
dražljaji, ki jih prejema tvoje osrednje živčevje. Izvirajo
iz te enote, in vsakršno igračkanje z njo bi bilo nevarno,
če ne celo pogubno." Dodal je: "Kot je videti, nimaš
tokovnega kroga za programiranje. Vprašanje je odgo-
vorjeno. Na svidenje." Izključil se je.
Poole, ki je gol stal pred fonovim zaslonom, se je s
preračunano, izjemno previdnostjo spet dotaknil bob-
niča s trakom. Sedaj razumem, je divje pomislil. Ali res
razumem? Ta enota —
Če prerežem trak, je dojel, bo moj svet Izginil. Za
druge se bo resničnost nadaljevala, zame pa ne. Tako je
zato, ker moja resničnost, moje vesolje, prihaja vame Iz
te majcene enote. Podatki prihajajo v iskalo in medtem,
ko se trak po polževo odvija, iz njega v moj osrednji
živčni sestav.
Doumel je, da se trak takole odvija že leta In leta.
Pobral je svojo obleko, se ponovno oblekel, se use-
del v svoj veliki naslonjač — luksuzni izdelek, ki si ga
je v stanovanje prinesel iz glavne pisarne Tri-Plana — in
si prižgal tobačno cigareto. Ko je odlagal vžigalnik,
okrašen z začetnicami, so se mu tresle roke; naslonil se
je nazaj in izdihnil predse cigaretni dim, ki se je obliko-
val v siv, težak oblak.
K tej stvari se moram spraviti počasi, si je rekel.
Kaj bi rad storil? BI se rad ognil svojemu programu?
Ampak računalnik konec koncev ni našel nikakršnega
programskega kroga. Ali želim drezati v svoj trak za
resničnost? In če, čemu?
Zato, je pomislil, ker bom, če bom obvladoval tega,
obvladoval resničnost. Vsaj kar se mene tiče. Svojo
subjektivno resničnost ... toda to je vendar vse, kar je.
Objektivna resničnost je umeten spoj, povezan z
domnevnim posplošenjem množice subjektivnih
resničnosti.
Moje vesolje je v mojih rokah, je doumel. Če bi le
lahko ugotovil, kako ta preklicana reč deluje. Spočetka
sem se namenil samo iskati in najti svoj programski
krog, tako da bi lahko dosegel pravo homeostatično
delovanje: nadzor nad samim seboj. Toda s tem —
Toda s tem ne bi dosegel le nadzora nad samim
seboj; dosegel bi nadzor nad prav vsem.
143
In prav zato sem drugačen od kateregakoli človeka,
ki je kdaj živel in umrl, je mračno pomislil.
Stopil je k fonu in poklical pisarno. Ko je na zaslo-
nu zagledal Dancemana, je odsekal: "Hočem, da mi
pošlješ na dom popoln pribor mikroorodja in poveče-
valni zaslon. Delo imam z nekim mikrovezjem." Prekinil
je zvezo, ker o zadevi ni tiotei razpravljati.
Čez pol ure je zaslišal trkanje pri vhodnih vratih. Ko
je odprl, se je znašel pred enim od delovodij iz delav-
nice, obloženim z vsakovrstnim mikroorodjem. "Niste
povedali, kaj vse bi radi," je rekel delovodja, ko je
vstopal v stanovanje. "Torej mi je gospod Danceman
naročil, naj prinesem prav vse."
"In sistem povečevalnih leč?"
"Na vozu je, gori na strehi."
Morda bi pa zares rad umrl, je pomislil Poole. Pri-
žgal si je cigareto in stoje kadil in čakal, da je delo-
vodja iz podjetja privlekel v stanovanje težki povečevalni
zaslon skupaj s pogonsko enoto in kontrolno ploščo.
Kar počnem zdaj, je samomor. Spreletel ga je drget.
"Je kaj narobe, gospod Poole?" je rekel delovodja,
ko se je spravljal pokonci, potem ko je odložil težko
breme sistema povečevalnih leč. "Najbrž se vam še
vedno zatikajo kolesca zaradi nesreče, ki ste jo imeli."
"Tako je," je tiho rekel Poole. Stal je in ves napet
čakal, dokler ni delovodja odšel.
Plastični trak je pod sistemom povečevalnih leč pri-
vzel novo obliko: sedaj je bil širok pas, vzdolž katerega
se je pomikalo na stotisoče vsekanih luknjic. Se mi je
kar zdelo, je pomislil Poole. Ni posneto v obliki nabojev
na plasti železovega oksida, temveč so resnično izse-
kane vrzeli.
Pod lečo je odsek traku vidno polzel naprej. Šlo je
sicer počasi, a vendar z enakomerno hitrostjo v smeri
proti iskalu.
Zdi se mi, je pomislil, da so izsekane luknje prehodi
za vklop. Deluje prav tako kot mehanični planino:
neprekinjeno pomeni ne, izsekana luknja pa da. Kako
naj to preizkusim?
Očitno tako, da izsekam še nekaj lukenj.
Zmeril je količino traku, kolikor ga je še bilo na
podajnem tulcu, izračunal — z veliko težavo — hitrost
njegovega premikanja in dobil številčno vrednost. Če bi
spremenil del traku, ki ga vidi ob vstopnem robu iskala,
bi minilo pet do sedem ur, preden bi nastopila tista
določena časovna doba. V resnici bi upodobil dražljaje,
ki bi se pojavili šele čez nekaj ur.
Z mikroščetko je premazal velik, razmeroma velik
odsek traku z neprozornim lakom, ki ga je našel v
sklopu rezervnih sredstev, priloženem k mikroorodju.
Premazal sem za kake pol ure dražljajev, je pomislil.
Prekril je bil vsaj tisoč lukenj.
Prav zanimivo bo videti, kakšna sprememba bo
zajela njegovo okolje šest ur od tega trenutka in ali se
bo sploh kaj zgodilo.
Pet ur in pol kasneje je sedel pri Krackterju, v izbra-
ni manhattanski okrepčevalnici pri kozarčku pijače z
Dancemanom.
"Slabi ste videti," je rekel Danceman.
"Saj tudi sem slab," je rekel Poole, izpil je viski z
limono in si naročil drugega.
"Zaradi nesreče?"
"V nekem smislu že."
Danceman je rekel: "Ali je — je kaj, kar ste zvedeli
o sebi?"
Poole je dvignil glavo in se skozi medlo svetlobo
točilnice zazrl vanj. "Torej veš."
"Vem," je rekel Danceman, "da bi vas moral ime-
novati 'Poole' in ne 'gospod Poole'. Toda drugo mi je
bolj pri srcu in se bom tega še kar držal."
"Kako dolgo že veš?" je rekel Poole.
"Odkar ste začeli voditi podjetje. Povedali so mi, da
hočejo resnični lastniki Tri-Plana, ki bivajo v ozvezdju
Prox, naj bi Tri-Plan vodila električna mravlja, ki bi jo
mogli nadzirati. Hoteli so sijajno in podjetno —"
"Pravi lastniki?" Bilo je prvič, da je slišal kaj o
tem. "Imamo dva tisoč delničarjev. Raztreseni so vse-
povsod."
"Marvis Bey in njen mož Ernan na Proxu 4 imata v
rokah enainpetdeset odstotkov volilnih deležev. V resni-
ci je tako že od vsega začetka."
"Zakaj tega nisem vedel?"
"Ukazali so mi, da vam ne smem povedati. Misliti bi
bili morali, da vso politiko podjetja vodite sami. Z mojo
pomočjo. V resnici pa sem vas s podatki hranil jaz,
mene pa Beyeva."
"Figurica sem," je rekel Poole.
"V nekem smislu res," je prikimal Danceman. "Toda
zame boste vedno ostali 'gospod Poole'."
Del najbolj oddaljenega zidu je izginil. In z njim
nekaj ljudi ob bližnjih mizah. In —
Onstran velike steklene stene točilnice se je iz
obstoja utrnila veduta New Yorka.
Ko je Danceman opazil njegov izraz, je rekel: "Kaj
pa je?"
Poole je hripavo dejal: "Ozrl se. Ali opaziš kake
spremembe?"
Danceman je, potem ko je pogledal po sobi, rekel:
"Ne. Kakšne pa?"
"Ali še vidiš obris mesta?"
"Seveda. Čeprav je prekrito s smogom. Luči mige-
tajo -"
"Zdaj torej vem," je rekel Poole. Prav je imel; z
vsako premazano luknjo na traku je izginil ta ali oni
predmet iz sveta njegove resničnosti. Vstal je in rekel:
"Kasneje se spet vidiva, Danceman. Vrniti se moram v
svoje stanovanje; tam me čaka še nekaj nedokončanega
dela. Lahko noč." Odkorakal je iz točilnice In ven na
ulico in si skušal poiskati taksi.
Nobenega taksija ni bilo.
Tudi taksiji, je pomislil. Sprašujem se, kaj vse sem
še prekril. Cipe? Cvetice? Ječe?
Tam, na parkirišču točilnice, je stala Dancemanova
petarda. Njo bom vzel, se je odločil. V Dancemanovem
svetu taksiji še vedno so; kasneje si lahko enega naja-
144
mem. Sicer pa je vozilo last podjetja, in pri sebi imam
kopijo ključa.
Prav kmalu je bil v zraku in zavil je proti svojemu
stanovanju.
Mesto New York se še ni vrnilo. Na levi in desni
vozila in poslopja, ulice, premični pločniki, svetlobni
znaki ... v sredini pa nič. Kako naj poletim v to? se je
vprašal. Izginil bi.
Ali pa bi res? Letel je proti niču.
Medtem ko je kadil cigareto za cigareto, je petnajst
minut letel v krogu ... Potem pa se je New York čisto
tiho spet pojavil. Sedaj lahko konča polet. Ugasli je
cigareto (bilo je škoda nečesa tako dragega), in pognal
proti svojemu stanovanju.
Ko je odklepal vrata stanovanja, je razmišljal: "Če bi
vstavil ozek neprozoren trakec, bi lahko —"
Misli so se mu razgubile. Na stolu v dnevni sobi je
nekdo sedel in po televiziji gledal kapitana Kirka.
"Sarah," je razdražen rekel. Vstala je, malce prejedra,
vendar ljubka. "Ni te bilo v bolnišnici, pa sem prišla
sem. Še vedno imam ključ, ki si mi ga vrnil marca,
potem ko sva se tako grdo sporekla. Oh ... videti si
tako potlačen." Približala se mu je in se zaskrbljeno za-
zrla v njegov obraz. "Te poškodba tako zelo boli?"
"Saj ni to." Snel si je površnik, kravato, srajco in
nato še prsno ploščo; počepnil je in začel vtikati dlani v
rokavice za mikroorodje. Zastal je, pogledal navzgor k
njej, in rekel: "Spoznal sem, da sem električna mravlja.
In to mi v nekem pogledu odpira določene možnosti, ki
jih sedaj raziskujem." Premaknil je prste in na bolj od-
daljenem koncu levega polja se je premaknil mikro-
izvijač, povečan do vidnosti s pomočjo sistema poveče-
valnih leč. "Lahko gledaš," jo je poučil. "Če želiš."
Začela se je jokati.
"Kaj je narobe?" je divje vprašal, ne da bi odmaknil
oči od svojega dela.
"Jaz — tako žalostno je. Vsem pri Tri-Planu si bil
tako dober delodajalec. Tako zelo te spoštujemo. In
zdaj se je vse spremenilo."
Plastični trak je imel pri vrhu in pri dnu nepre-
luknjan rob; odrezal je vodoraven, ozek trak, zelo ozek,
potem ko se je za trenutek zelo zbral, pa je sam pre-
rezal še trak za štiri ure daleč pred iskalno glavo.
Potem je odrezani trakec položil pravokotno na iskalo,
ga s toplotnim mikroelementom privarli na novo mesto,
koluta trakov pa spet pritrdil na levi in desni strani. V
resnici je tako vstavil dvajset mrtvih minut v odvijajoči
se pretok svoje resničnosti. Te minute naj bi — po
njegovem izračunu — nastopile nekaj minut čez polnoč.
"Ali se preurejaš?" je plašno vprašala Sarah.
Poole je rekel: "Osvobajam se." Zato je imel v na-
črtu še druge predelave. Toda najprej je hotel preveriti
svojo domnevo; prazen, nepreluknjan trak pomeni nič
dražljajev, če traku torej ne bi bilo ...
"Ta izraz na tvojem obrazu," je rekla Sarah. Začela
je zbirati svoje reči, torbico, plašč, zviti audivid maga-
zin. "Šla bom; saj vidim, kako se počutiš ob tem, ko si
me našel tukaj."
"Ostani. Gledal bom kapitana Kirka s teboj." Nadel
si je srajco. "Se spomniš, ko je bilo pred leti še —
koliko že? — dvajset ali dvainajset kanalov na TV? Pre-
den je vlada ukinila neodvisne?"
Prikimala je.
"Le kako bi bilo videti," je rekel, "če bi televizor na
zaslon za katodne žarke projiciral vse katode hkrati? Ali
bi v tej mešanici sploh lahko kaj razločili?"
"Zdi se mi, da ne."
"Morda bi se pa lahko naučili. Naučili, da bi znali
izbirati; da bi sami odrejali zaznavo tistega, kar bi hoteli
in česar ne. Pomisli na vse take možnosti, če bi naši
možgani lahko sprejemali in obdelovali po dvajset slik
naenkrat; pomisli na količino znanja, ki bi ga lahko na-
brali med danim časom. Bil bi presenečen, če bi
možgani, človeški možgani —" Premolknil je. "Človeški
možgani tega ne bi zmogli," je rekel potem, ko je malo
pomislil. "Kvazi-organski možgani pa bi to teoretično
zmogli."
"In ti imaš take?" je vprašala Sarah.
"Da," je rekel Poole.
Kapitana Kirka sta gledala do konca, potem sta šla
v posteljo. Toda Poole se je na postelji usedel in,
naslonjen na blazine, kadil in tuhtal. Sarah se je ne-
mirno premikala ob njem, čudila se je, zakaj ne ugasi
luči.
Enajst petdeset. Prav kmalu se bo zgodilo.
"Sarah," je rekel, "tvojo pomoč potrebujem. Čez
nekaj minut se mi bo pripetilo nekaj čudnega. Trajalo
ne bo dolgo, hočem pa, da me previdno opazuješ. Glej,
ali bom —" Zmignil je z roko. "Ali se bom kaj spreme-
nil. Ali bo videti, kot da spim, ali bom govoril neum-
nosti ali —" Hotel je reči, ali bom izginil. Pa ni rekel.
"Nič hudega ti ne bom storil, vendar pa mislim, da ne
bi bilo slabo, če bi se oborožila. Pištolo za obrambo
pred nasilneži imaš pri sebi?"
"V torbici." Povsem se je bila zdramila; usedla se je
v postelji in z divjem strahu strmela vanj. Njena močna
ramena so bila v sobni svetlobi zagorela in posuta s
sončnimi pegami.
Prinesel ji je pištolo.
Soba je otrpnila v paralizirano nepremičnost. Potem
so se začele odcejati barve. Predmeti so se pomanjše-
vali, dokler se niso kot dim razblinili v sencah. Tema
je v tanki plasti prekrila prav vse in predmeti v sobi
so postajali vedno bolj nejasni.
še zadnji dražljaji zamirajo, je doumel Poole. Priprl
je oči, trudeč se, da bi še kaj videl. Razpoznal je Sarah
Bentonovo, kako sedi na postelji: tudi ona je bila le
dvodimenzionalna pojava, podobna podprti lutki, ki je
imela Izginiti in se razbliniti. Skozi sobo so v nestabilnih
blakih nihali posamezni piši razsnovljene snovi; ele-
menti so se zbirali, razpadali, pa spet zbirali. In potem
je izginila še zadnja toplota, pa energija, pa svetloba;
soba se Je prekrila in zlezla sama vase, ko se je nepre-
dušno zaprla pred resničnostjo. V tem trenutku je po-
polna črnina izpodrinila vse drugo, prostor je bil brez
globine in tema ni bila nočna, ampak zares trda In
145
nepopustljiva. Za namečel< tudi slišal ni prav nič več.
Segel je od sebe, tiotei se je česa dotal<niti. Toda
imel ni ničesar, s čimer bi iatiko segal. Z vsemi rečmi
vesolja je izginilo tudi občutenje lastnega telesa. Ni
imel rok, pa tudi če bi jih imei, ne bi imei z njimi česa
zatipati.
Še vedno imam prav, kar se tiče delovanja traku, je
rekel sam pri sebi, za prenos nevidnega sporočila
uporabljaje neobstoječa usta.
Bo to minilo v desetih minutah, se je vprašal. Sem
imel tudi v tem prav? Čakal je ... vendar je nagonsko
vedel, da je z vsem drugim odšel tudi njegov čut za
čas. Le čakam lahko, je doumel. In upam, da ne bo
dolgo trajalo.
Da bi si osmislil čas, je razmišljal o sestavljanju
enciklopedije; poskušal bom sestaviti spisek vseh be-
sed, ki se začno s črko 'a'. Poglejmo. Razmišljat je.
Avtomobil, aplikacije, aksetron, atmosfera, Atlantik,
antipasta, akcija. Še in še je razmišljal, kategorije so
drsele skozi njegove, od strahu razpršene misli.
Nenadoma se je zableščala svetloba.
Ležal je na kavču v dnevni sobi in mehka sončna
svetloba se je prelivala skoz edino okno. Nadenj sta
bila sklonjena dva moža z rokami, polnimi vsakršnega
orodja. Vzdrževalca, je doumel. Delala sta bila na meni.
"Zaveda se," je rekel eden od tehnikov. Vzravnal se
je in se za korak odmaknil; na njegovo mesto je stopila
Sarah Benton. Od pričakovanja se je tresla.
"Hvala bogu!" je vlažno dahnila Poolu v uho. "Tako
me je bilo strah; naposled sem poklicala gospoda Dan-
cemana, ker —"
"Kaj se je pripetilo?" jo je ostro prekinil Poole.
"Začni na začetku in, za božjo voljo, govori počasi.
Tako da bom lahko vse temeljito dojel."
Sarah se je zbrala, se popraskala po nosu in se
živčno zagnala v pripoved: "Padel si v nezavest. Kar
ležal si, kot da bi bil mrtev. Čakala sem do pol treh, ti
pa nisi storil ničesar. Telefonirala sem gospodu Dan-
cemanu, na žalost sem ga morala zbuditi, on pa je
poklical enoto za vzdrževanje električnih mravelj — ljudi
torej, ki delajo na popravilih organskih robijev, in ta dva
moža sta prišla okrog tri četrt na pet in sta te vse odtlej
popravljala. Sedaj je četrt na sedem. In zebe me in rada
bi šla v posteljo; danes ne morem v službo; prav zares
ne morem." Obrnila se je stran in zasmrkala. Zvok mu
je bil zoprn.
Eden od uniformiranih vzdrževalcev je rekel:
"Igračkati ste se s svojim trakom za resničnost."
"Res je," je rekel Poole. Zakaj bi zanikal? Gotovo
sta našla vstavljeni neprekinjeni trak. "Ne bi smel biti
tako dolgo izklopljen," je rekel. "Trak sem vstavil za
deset minut."
"Izključil je prenosnik traku," mu je pojasnil tehnik.
"Trak se je nehal premikati naprej; vaš vstavek ga je
zataknil, in samodejno se je ustavil, da bi se trak ne
pretrgal. Le kaj vam je bilo, da ste se igrali s temi
rečmi? Ali ne veste, kaj bi lahko povzročili?"
"Nisem do kraja gotov," je rekel Poole.
"Kar precej jasno pa vam je vendarle."
Poole je trpko rekel: "Saj prav zato to počnem."
"Vaš račun," je rekel vzdrževalec, "bo petindevetde-
set žabic. Lahko ga poravnate v obrokih, če želite."
"V redu," je rekel; omotično se je zravnal, si pomel
oči in se nakremžil. Glava ga je bolela in v želodcu je
imel popolno praznino.
"Naslednjič pa trak obrežite," mu je povedal vodilni
tehnik. "Tako se ne bo zataknilo. Kaj se niste domislili,
da ima ta reč vdelan varnostni faktor? Tako da se
ustavi, namesto —"
"Kaj pa se zgodi," ga je prekinil Poole s tihim in
namenoma previdnim glasom, "če pod iskalom sploh
ne teče trak? Nič traku — sploh nič. Če torej fotocelica
sveti navzgor brez kakršnekoli ovire?"
Tehnika sta se spogledala. Eden je rekel: "Vsi živčni
tokovni krogi preskočijo in pregorijo."
"In kaj to pomeni?" je rekel Poole.
"To pomeni, da je mehanizma konec."
Poole je rekel: "Preučil sem tokovni krog. Ni pod
dovolj visoko napetostjo, da bi prišlo do tega. Pri tako
šibkih prenosih toka se kovina ne topi, pa čeprav se
končniki dotikajo. Tu imamo opravka z milijoninko watta
vzdolž cezijevega kanala, dolgega približno milimeter in
pol. Vzemimo, da se iz lukenj na traku pojavi približno
milijarda možnih kombinacij obenem. Celotni izstop ni
kumulativen; količina toka je odvisna od tega, kaj za
vsak modul odloči akumulator, in to ni veliko. Pa četudi
so vse zapornice odprte in pretok prost."
"Mar bi vam lagala?" je naveličano vprašal eden od
tehnikov.
"Zakaj pa ne?" je rekel Poole. "Zdaj imam
priložnost, da doživim prav vse. Hkrati. Da spoznam
vesolje v vsej njegovi vseobsežnosti, da sem za trenutek
v stiku z vso resničnostjo. Nekaj, česar ne more doseči
noben človek. Simfonični sestav mi lahko gre v
možgane brez ozira na čas, in vse note, vsi instrumenti
zvenijo obenem. In vse simfonije. Ali razumete?"
"Pregoreli boste," sta v en glas rekla tehnika.
"Meni se pa ne zdi tako," je rekel Poole.
Sarah je rekla: "Ali bi skodelico kave, gospod
Poole?"
"Bi," je rekel; spustil je noge dol, pritisnil hladne
podplate ob tla, se stresel. Potem je vstal. Vse telo ga
je bolelo. Vso noč so me imeli položenega na kavču, se
je domislil. Če upoštevamo prav vse, bi lahko z mano
lepše ravnali.
V oddaljenem kotu sobe, ob kuhinjski mizi, je
Garson Poole sedel nasproti Sarah in srkal kavo. Že
precej časa je minilo, kar sta tehnika odšla.
"Saj ne boš več poskušal kakih eksperimentov na
sebi, mar ne?" je željno vprašata Sarah.
Poole je zahreščal: "Rad bi obvladoval čas. Da bi ga
spravil v vzvratni tek." Izreza! bom del traku, je pomislil,
in ga vlepil obrnjenega. Potem bodo vsakdanji dogodki
potekali v nasprotni smeri. Torej se bom ritensko
spustil po stopnicah s pristanišča na strehi, ritensko
šel k svojim vratom, odrinil bom zaklenjena vrata, da se
146
bodo odprla, šel ritensko do pomivalnega korita, In Iz
njega bom vzel kup umazane posode. K tejle mizi se
bom usedel pred umazan pogrinjek in vsako posodo
napolnil s hrano, ki jo bom ustvaril v svojem želodcu...
potem bom hrano odnesel v hladilnik. Naslednjega dne
bom hrano vzel iz hladilnika, jo spravil v vrečke,
odnesel vrečke v samopostrežnico in razporedil jedi
sem in tja po trgovini. In na koncu mi bodo pri vhodni
blagajni za to plačali iz svoje blagajne. Potem bodo
hrano skupaj s še drugo hrano zložili v velike plastične
zavitke, jo poslali iz mesta v hidroponske tovarne na
Atlantiku, tam pa jo bodo včlenili nazaj v drevesa in
grmovje in trupla mrtvih živali ali pa jo potisnili globoko
v zemljo. Toda kaj bo vse to dokazovalo? Video trak, ki
se suče nazaj... vedel bom več, kot vem sedaj, vendar
pa to še vedno ni dovolj.
Kar si želim, je ugotovil, je dokončna in popolna
resničnost, pa čeprav le za mikrosekundo. Potem bo
vseeno, saj bo znano prav vse; ničesar več ne bo, kar bi
bilo treba razumeti ali vedeti.
Še drugo spremembo lahko poskusim, si je rekel.
Preden bom poskusil, kako je s prerezanim trakom. V
trak bom vsekal nove luknje, pa bom videl, kaj se bo
pojavilo. Zanimivo bo, saj ne bom vedel, kaj naj bi
pomenile luknje, ki sem jih vsekal.
S pomočjo luknjača iz pribora z mikroorodjem je kar
tako izsekal iz traku nekaj lukenj. Kolikor blizu iskalu je
bilo le mogoče... prav nič mu ni bilo do čakanja.
"Zanima me, ali boš videla tudi ti," je rekel Sarah.
Verjetno ne, kolikor je lahko sklepal iz izkušenj. "Morda
se bo kaj pokazalo," ji je rekel. "Rad bi te le opozoril;
nočem, da bi te bilo strah."
"Oh, joj," je izdavila.
Pogledal je na zapestno uro. Minila je minuta,
potem druga, pa tretja. In potem —
Sredi sot)e se je pojavila jata zelenih in črnih rac.
Živahno so gagale, se dvigovale s tal in v drhteči masi
perja in peruti pofrfotavale proti stropu, obsedene od
velike sile, od nagona, da bi pobegnile.
"Race," je poln občudovanja rekel Poole. "Izsekal
sem luknjo za jato divjih rac."
Sedaj se je prikazalo nekaj drugega. Klop v parku,
na njej pa starejši, razcapan možak, ki je bral scefran,
prepognjen časnik. Vzdignil Je pogled, medlo razpoznal
Poola, se mu na kratko nasmehnil, da se mu Je videlo
slabo negovano zobovje. In se povrnil k svojemu
prepognjenemu časniku. Bral je naprej.
"Ali ga vidiš?" je vprašal Poole Sarah. "In race." V
tistem trenutku so race in potepuh iz parka Izginili. Prav
nič nI ostalo od njih. Čas njihovih izsekanih lukenj Je
hitro minil.
"Saj niso bili resnični," Je rekla Sarah. "Ali pač?
Toda kako —"
"Ti nisi resnična," Ji Je povedal. "Si le dražljaj —
faktor na mojem traku resničnosti. Izsekana luknja, ki
se da premazati. Ali pa v resnici tudi obstajaš še na
drugem traku resničnosti, ali imaš svoj obstoj v objek-
tivni resničnosti?" Ni vedel; nI mogel reči. Morda je
obstajala na tisočih trakovih resničnosti; morda prav na
vsakem traku resničnosti, kar jih je bilo kdaj narejenih,
"če prerežem trak," Je rekel, "boš povsod In nikjer. Prav
tako kot vse drugo v vesolju. Vsaj kar se tiče moje
zavesti."
Sarah je omahovaje rekla: "Resnična sem."
"Hočem te do kraja spoznati," je rekel Poole. "Da bi
mi to uspelo, moram prerezati trak. Če tega ne storim
sedaj, bom kdaj drugič; to Je neogibno, in prej ali slej
bom naredil." Zakaj bi torej čakal? se je vprašal. Razen
tega Je tudi možnost, da je Danceman poročal mojemu
stvarniku in da že vlečejo poteze, s katerimi bi me odvr-
nili. Morda zato, ker ogrožam njihovo lastnino — sebe.
"Zaradi tebe mi je na koncu žal, da nisem vendarle
šla v službo," je rekla Sarah. Kotički njenih ust so bili
povešeni; iz jamic na licih JI je sevala potrtost.
"Pa pojdi," je rekel Poole.
"Nočem te pustiti samega."
"Z mano bo že vse dobro in prav," je rekel Poole.
"Ne, ne bo. Izklopil se boš ali kaj takega, se ubil
zato, ker si zvedel, da si samo električna mravlja In ne
človeško bitje."
Čez čas Je rekel: "Morda." Mogoče je bilo to res
bistvo vsega.
"In ne morem te ustaviti," je rekla.
"Ne." Pritrjujoč je prikimal. "Vendar bom ostala," je
rekla Sarah. "Pa čeprav ti ne morem preprečiti. Kajti če
v resnici odidem in se ubiješ, se bom do konca življenja
spraševala, kaj bi se zgodilo, če bi bila ostala.
Razumeš?"
Spet Je pokimal.
"No, pa daj, začni," Je rekla Sarah.
Postavil se je na noge. "Kar bom čutil, ne bo
bolečina," ji je rekel. "Kljub temu, da se bo tebi morda
zdelo tako. Ne pozabi dejstva, da imajo organski roboti
vdelana minimalna bolečinska vezja. Doživljal bom naj-
bolj izostreno —"
"Nič mi ni treba praviti," ga je prekinila. "Stori, kar
misliš storiti, ali pa pusti vse skupaj, kakor že hočeš."
Okorno — bilo ga je namreč strah — je vtaknil roke
v mikrorokavice in posegel za drobnim orodjem: ostrim
rezalcem. "Prerezal bom trak, ki Je napeljan v moji prsni
plošči," Je rekel in se zagledal skozi sistem povečeval-
nih leč. "To je vse." Ko Je dvignil ostro rezilo, se mu Je
tresla roka. To lahko storim v sekundi, se je domislil.
Konec vsega. In pa — dovolj časa bom še Imel, da
konca razrezanega traku ponovno spojim, je izračunal.
Vsaj pol ure. Če se mogoče premislim.
Prerezal je trak.
Sarah je s prekrižanimi rokami strmela vanj, zašepe-
tala Je: "Nič se ni zgodilo."
"Trideset ali štirideset minut imam Se." Spet je
sedel k mizi, potem ko Je roke Izvlekel Iz rokavic. Opazil
je, da mu glas trepeče; brez dvoma Je to opazila tudi
Sarah, in zato Je bil Jezen nase, saj je vedel, da jo je
prestrašil on. "Žal mi je," Je rekel nerazumno; hotel se
ji je opravičiti. "Morda bi morala oditi," Je v preplahu
rekel; spet je vstal. Vstala Je tudi ona, refleksno, kot bi
147
ga hotela oponašati; vsa tresoča se je stala tam, napeta
in živčna. "Odidi," je zamoll<lo rel<el. "Nazaj v pisarno,
kjer bi tudi morala biti. Kjer bi morala biti oba." Spojil
bom konca traku, si je rekel; napetost je prehuda, da bi
jo lahko prenesel.
Z rokama je segel po rokavicah in jih skušal natak-
niti na tresoče se prste. Ko je pogledal na povečevalni
zaslon, je videl snop svetlobe iz fotoelektrične celice,
kako sije navzgor, naravnost proti iskalu; v istem
trenutku je tudi videl, kako konec traku izginja pod isla-
lom.. to je videl in razumel; prepozen sem, je doumel.
Je že stekel skozi. Bog, je pomislil, pomagaj mi. Začel
se je navijati hitreje, kot sem računal. Torej se bo zdaj —
Videl je jabolka in kocke za tlak in zebre, čutil je
toploto, svilnati občutek blaga; čutil je, kako ga skuša
oblizniti morje, gnano od hudega vetra, tistega s
severa, in ga skuša vzeti nekam s seboj. Povsod okoli
njega je bila Sarah, pa tudi Danceman, New York je
žarel v noči in petarde so švigale in se premetavale
skozi nočno nebo in skozi dan in skozi poplave in med
sušo. Na njegovem jeziku se je maslo razlezlo v teko-
čino, obenem pa so ga napadli odurni smradovi in
okusi; kisla prisotnost strupov in limon in stebel
poletne trave. Utonil je; padel je; ležal je v objemu
ženske v široki beli postelji, medtem ko mu je sočasno
ostro zvonilo na uho; zvok opozorila, ki ga daje pokvar-
jeno dvigalo v enem od starinskih, napol porušenih
hotelov v predmestju. Živim, živel sem, nikoli ne bom
živel, si je rekel, in tem njegovim mislim so se pridruži-
le vse besede, vsi zvoki; žuželke so brenčale In
hitele in napol se je potopil v zapleteno telo homeostat-
skega stroja, postavljenega nekje v laboratorijih Tri-
Plana.
Hotel je nekaj reči Sarah. Odprl je usta in poskusil
izdaviti besede — čisto določeno zaporedje besed iz
neznanske gmote besed, ki so razkošno razsvetljevale
njegove misli in ga žgale s svojim dokončnim pome-
nom.
V ustih ga je žgalo. Ni vedel zakaj.
Sarah Benton, kot primrznjena ob steno, je odprla
oči in zagledala koder dima, ki se je dvigoval Iz
Poolovih napol odprtih ust. Potem se je robi zgrudil,
spustil se je na komolce in kolena in se počasi razlezel
v polomljeno, pomečkano gmoto. Ne da bi stvar pobliže
pogledala, je vedela, da je "mrtva".
Poole je storil to sam sebi, je vedela. In nobene
bolečine ni mogel čutiti; saj je sam povedal tako. Ali pa
vsaj ne hude bolečine; morda le šibko. Sicer pa, sedaj
je vse končano.
Morala bom poklicati gospoda Dancemana in mu
povedati, kaj se je zgodilo, se je odločila. Se vedno
pretresena je stopila prek sobe do fona; vzdignila je
slušalko in na pamet poiskala številko.
Mislil je, da sem dražljajni faktor na njegovem traku
za resničnost, si je rekla. Torej je mislil, da bom umrla
tudi sama, takrat ko bo "umri". Kako čudno, je
pomislila. Zakaj je tako domneval? Nikdar ni bil vklju-
čen v resnični svet; "živel" je v svojem elektronskem
svetu. Kako čudno.
"Gospod Danceman," je rekla, ko je dobila zvezo z
njegovo pisarno. "Poola ni več. Končal se je pred
mojimi očmi. Pridite čimprej sem."
"Končno smo tega torej rešeni."
"Da, mar ne bo sedaj lažje?"
Danceman je rekel: "Iz delavnice tx)m poslal k vam
par mož." Videl je mimo nje, razločil je Poolove ostan-
ke, ki so ležali ob kuhinjski mizi. "Pojdite domov in se
odpočijte," je ukazal Sarah. "Hudo utrujeni morate biti
od vsega tega."
"Res je," je rekla. "Hvala, gospod Danceman."
Odložila je in brezciljno obstala.
Potem je nekaj opazila.
Moje dlani, je pomislila. Vzdignila jih je. Kako to,
da iahko vidim skoznje?
Tudi sobni zidovi so postali nerazločni.
Tresla se je, ko je stopila nazaj do nepremičnega
robija, obstala je ob njem, ni vedela, kaj bi. Skozi njena
stopala je bilo videti preprogo, potem je postala
preproga nejasna in skoznjo je videla nadaljnje plasti
razkrajajoče se snovi.
Morda pa bi lahko spet spojila konca traku, je
pomislila. Toda ni vedela kako. In Poole je že postajal
nedoločljiv.
Okrog nje je pihal veter ranega jutra. Ni ga čutila.
Že so začeli izginjati njeni čuti.
Vetrovi so veli in veli.	Prevedel Dušan Miklič
Stanislaw Lem
KAKO JE BIL REŠEN SVET
Konstruktor Trurl je nekoč sestavil stroj, ki je znal
narediti vse na črko n. Ko ga je končal, mu je za
preskus ukazal napraviti nit, jo naviti na naprstnike, ki
jih je tudi izdelal, vreči nato vse v pripravljeno nišo,
obdano z nakovali, nastavami in napetostmi. Naročilo je
izvršil kar se da natančno; ker pa konstruktor še ni pov-
148
sem zaupal niegovemu delovanju, je moral stroj po vrsti
narediti še nimoe, naušnli<e, nevtrone, navore, nosove,
nimfe in natrij. Tega zadnjega ni znal in Trurl je ves v
sl^rl3eh zahteval pojasnilo.
—	Ne vem, kaj je to, je pojasnil stroj. — Nisem še
slišal za kaj takega.
—	Kako to? To je vendar vrsta kovine, prvina...
—	Če se imenuje kovina, je na It, jaz pa znam delati
samo na n.
—	Toda po latinsko se imenuje natrium.
—	Dragi moj, je dejal robot, — če bi lahko napravil
vse na n v vseh možnih jezikih, bi bil Robot, ki zmore
vse po abecedi, ker se katera koli stvar v kakem tujem
jeziku gotovo začne z n. Tako pa ne gre. Ne morem
narediti več kot to, kar si si izmislil. Kovine ne bo.
—	Dobro, je soglašal Trurl In mu ukazal narediti
nebo. Takoj je napravil neveliko, toda popolnoma sinje
nebo. Tedaj je Trurl povabil k sebi konstruktorja
Klapacija, ga predstavil robotu in tako dolgo hvalil
njegove nenavadne sposobnosti, da se je gost na tihem
že jezil in zaprosil, če bi mu lahko tudi sam kaj ukazal.
—	Izvoli, je rekel Trurl, — toda biti mora na n.
—	Na n? je rekel Klapacij. — Dobro. Naj napravi
nauk.
Robot je zabrnel in kmalu je bil prostor pred
Trurlovo hišo poln učiteljev in mislecev. Prijemali so se
za čela, pisali v debele knjige, drugi so te knjige trgali
in cefrali, v daljavi so se videle goreče grmade, na
katerih so se cvrli mučeniki preživelih naukov, tu in tam
je kaj bučalo, dvigovali so se nekaki čudni dimi v obliki
gobe, vsa množica je govorila hkrati, tako da ni bilo
mogoče razumeti niti besede, od časa do časa so
napravili svečanost, zbor in druge slovesnosti, nekoliko
stran pa je pod nogami vreščačev sedelo nekaj starcev,
ki so brez premora pisali s svinčniki po kosih natrga-
nega papirja.
—	Ali ni dobro?!, je ponosno zaklical Trurl. — Živa
podoba, priznaj!
Toda Klapacij ni bil zadovoljen.
—	Kako, ta množica naj predstavlja nauk? Nauk je
nekaj povsem drugega!
—	No, prosim, povej, kaj je, in stroj ti bo to takoj
napravili se je odrezal Trurl. Toda Klapacij ni vedel, kaj
naj reče, pa je izjavil, da bo zastavil stroju še dve
drugačni vprašanji in če jih bo rešil, prizna, da je tak,
kot mora biti. Trurl je na to pristal in Klapacij mu je
naročil, naj napravi narobnost.
—	Narobnost! je vzkliknil Trurl. — Kdo je že slišal
za kaj takega, kaj je to narobnost?!
—	To je vendar druga stran vsega, je mirno odvrnil
Klapacij. — Obračati narobe, na podlogo, nisi slišal za
to? No, nikar se ne pretvarjaj! Hej, stroj, poprimi za
delo!
Stroj je delal že dobro uro. Najprej je napravil anti-
protone, nato antielektrone, antinevtrine, antinevtrone
in tako dolgo delal brez premora, da je izdelal antima-
terijo brez forme, iz katere se je začel počasi oblikovati
antisvet, podoben čudno bleščečemu se oblaku na
nebu.
—	Hm, je zelo nezadovoljen dejal Klapacij, — to naj
bi bila narobnost? Recimo, da je res... Naj bo, zaradi
ljubega miru... Toda poslušaj tretji ukaz: Stroj! Napravi
Nič!
Stroj je dlje časa miroval. Klapacij si je začel zado-
voljno meti roke, Trurl pa je dejal:
—	Kaj bi še rad? Naročil si mu, naj ne dela nič,
zato ne dela ničesar!
—	Ni res. Ukazal sem mu napraviti Nič, to pa je ne-
kaj drugega.
—	Kje neki! Napraviti bi moral Nič, toda napravil ni
ničesar, zmagal sem. Saj Nič, ti moj globokoumni
kolega, ni neki navaden nič, rezultat lenarjenja in
nedela, ampak delavna in aktivna Ničnost, to je
popolna, edina, vseobsegajoča in najvišja Nebit v lastni
nebivajoči osebi!!
—	Stroju begaš glavo! je zakričal Trurl, tedaj pa se
je razlegel kovinski glas:
—	Prenehajta se gnjaviti v takem pomembnem
trenutku! Vem, kaj je Nebit, Ničnost ali Nič, ker te
stvari pripadajo ključu črke n kot Neobstajanje. Raje se
še zadnjič ozrita v svet, ker bo ta hip izginil...
Besede so zamrle na ustih raztogotenih konstruk-
torjev. Stroj je v resnici delal Nič, in sicer tako, da je s
sveta odstranjeval po vrsti različne stvari, ki so prene-
hale obstajati, kot bi jih sploh nikoli ne bilo. Izvrgel je
tudi nadarbine, nadlisce, nedostopnike, nujnice, ničal-
nice, netek in namre. Na trenutke se je zdelo, da ne
reducira, zmanjšuje, odstranjuje, Izmetuje, uničuje in
odvzema — ampak da množi in dodaja, kajti po vrsti je
odstranil neokus, nenavadnost, nevernost, nenahranje-
nost, nenasitnost in nemoč. Toda zatem so spet nasta-
jale spremembe okrog opazovalcev.
—	Ojej! je dejal Trurl. — Da bi le kaj hudega ne
nastalo iz tega...
—	E, kaj to! je rekel Klapacij. — Saj vidiš, da sploh
ne dela Generalne Ničnosti, ampak le Neprisotnost
vseh stvari na n, nič se ne bo zgodilo, kajti tudi ta tvoj
stroj je za-nič!
—	Tako se ti samo zdi, se je oglasil stroj. — Pričel
sem res pri vsem, kar je na n, ker mi je tako bolj
domače, toda napraviti kako stvar je nekaj drugega, kot
odstraniti jo. Odstranim lahko vse predmete preprosto
zato, ker znam napraviti vsakršno stvar, seveda le
vsakršno na n, zato je Nebit zame malenkost. Takoj ne
bo več vaju niti ničesar, zato te prosim, Klapacij, da
hitro poveš, da sem resnično univerzalen In izvršujem
ukaze, kakor je treba, kajti potem bo prepozno.
—	Toda to... je začel prestrašeni Klapacij In v tem
anutku opazil, da zares ne izginjajo le različne stvari
na n: izginili so krajniki, izcedki, kambuzeie, navijači,
rimundi in trepke.
—	Stoj! Stoj! Jemljem nazaj, kar sem rekel! Nehaj!
Ne delaj Nebiti!! je na vse grlo kričal Klapacij. Toda
preden se je stroj ustavil, so izginili še grašniki, plukve,
filidroni in zamre. Šele tedaj se je stroj ustavil. Svet je
149
bil videti zares obupen. Predvsem je utrpelo nebo: na
njem so ostale od zvezd le posamezne toćke; niti sledu
o prelepih grizmakih in gvajdolnicah.
—	O, nebesa! je kriknil Klapacij. — Kje pa so
kambuzele? Kje so moje ljubljene murkve?
—	Ni jih in jih nikoli več ne t)o, je mirno dejal stroj.
—	Izvršil, ali bolje, začel sem izvrševati samo to,
kar si mi ukazal.
—	Ukazal sem ti napraviti ničnost, ti pa... ti...
—	Klapacij, ali si norec ali pa se delaš norega, je
dejal stroj. — Ce bi napravil ničnost v trenutku, bi
hipoma prenehalo obstajati vse, torej ne le Trurl In
nebo In kozmos in ti, ampak tudi Jaz. Kdo In komu bi
tedaj lahko povedal, da je bil ukaz Izvršen in da sem
uporaben stroj? In če tega nihče ne bi mogel nikomur
povedati, na kakšen način bi jaz, ki bi me tudi ne bilo
več, prejel zasluženo zadoščenje?
—	Naj ti bo, ne govorimo več o tem, je dejal Kla-
pacij. — Ničesar več ne maram od tebe, le to te
prosim, napravi mi murkve, ker bo moje življenje brez
njih pusto in nesrečno...
—	Tega pa ne znam, ker so na m, je dejal stroj. —
Lahko pa znova napravim neokus, nenasitnost, neved-
nost, nemilost, nemoč, neobstoj, nemir In nezvestobo,
toda na druge črke, prosim, ne pričakuj od mene
ničesar.
—	Toda jaz hočem, da bi bile murkve! je zatulil
Klapacij.
—	Murkev ne bo, je rekel stroj. — Le poglej svet,
kakšen je: poln velikanskih črnih lukenj, poln Ničnosti,
ki Izpolnjuje brezdanja prostorja med zvezdami in
ozadje vsega obstoječega, preži nad vsakim ostankom
biti. To je tvoje delo, dragi moj zavistnež. Mislim, da te
prihodnji rodovi za to ne bodo častili...
—	Morda ne bodo izvedeli... Morda ne bodo opa-
zili... je jecljal pobledeli Klapacij, ko je neverno gledal
pustoto črnega neba in si niti pogledati nI upal v oči
svojemu kolegu. Pustil ga je ob stroju, ki je znal vse na
n, skrušen se je vrnil domov — svet pa je do danes
ostal ves naluknjan z Ničnostjo — tak, kot ga je v
poteku ukazane likvidacije pridržal Klapacij. Toda ker se
ni posrečilo zgraditi stroja na nobeno drugo črko, se je
upravičeno treba bati, da ne bo nikoli več takih Imenit-
nih pojavov, kot so murkve in kambuzele — na vekov
veke.
Prevedel Niko Jež
KAZALO
I
Zoran Mišić, Kaj je prava fantastika
Igor Zidić, Paradoks negativne utopije
Tzvetan Todorov, Opredelitev fantastike
Jovica Aćin, Fantastika in književnost
Metka Zupančič, Charles Nodier: Ines de las Sierras
Marinka Gornik, Poejeve fantastične novele
Višnja Rister, Fantastika in groteska Mihaila Bulgakova in hrvaških prozaikov sedemdesetih let
Žiga Leskovšek, Odbojne in stične točke med moderno in znanstvenofantastično literaturo — J. G. Ballard
Dieter Hasselblatt, Meje science fiction
Drago Bajt, Slovenska znanstvena fantastika
II
Guillaume Apollinaire, Kralj—mesec
Claude Seignolle, Mož, ki je vedel vnaprej
Drago Kekanovič, Stara zgodba
Goran Tribuson, Judovski vlak
Milorad Pavič, Akseanosilas
Jorge Luis Borges, Zgodbe
Marcel Béai u, Zgodbe
Bruno Schulz, Sanatorij pri Klepsidri
Vladimir Memon, Potovanja
Marko Mak, Piramida faraona Amenofisa, Ljubezenske metamorfoze
Pavao Pavličič, Orgle
Wolfgang Hildesheimer, Zakaj sem se spremenil v slavčka
Uroš Kalčič, Zadosti je dnevu njegova lastna težava
Leonora Carrington, Debitantka
Jožef Kot, Zadeva nedolžne sedmerice
Andrej Sinjavski, Phenc
Robert Silverberg, Kaliban
Branko Gradišnik, Poizkus
John Cheever, Neznanski radio
Veseljko Simonovič, Zelo radioaktivna zgodba
Philip K. Dick, Električna mravlja
Stanislav Lem, Kako je bil rešen svet