;                             Tomislaov,
nooorojenemu  fšrafjeoiču.
'- U mrzli zirni ni coetic, ni rož ognjeno rdeči/i, in lepi nagetjni pri nas še ne defite: zares ne ver/io, ftam naj /trenemo ponje, da bi ji/i spleili v (ežfše, bogaie šopfte.
QDa bi jifi Uebi dali, fti si isiraljev in naš, da bi zJe vsega z njimi odeli,   Uomislao,   našega pres(o(onaslednifta   ^Le(erčfia   mali brafec /
(y, naj le bo ziina, rni pač ne iožitno: ali nam niso jasnino neda i> očefi, in nam niso lica Ippša od cueiic? U/lar rie sije našifi src radostna vdanost bolj rdeče fiotplarnen kresni/i rož? Ualto se, Uornislav, u du/iu držimo za ro/ie oltoli Uuoje ftraljevs/ti> zibeli, ia/to rajatno ofioli Uebe ples veselja in Ijnbezni, se spletamo zah v žioe, žioe vence!
CBla(joslova in sreče ftliče nad Ovojo glaoo fopla tnisel slonensfte mladine; rasii narn, /traljevič, razcoeti se nam ob braicu soojern QLetru, da boš firepa/t, dober in zvest, uelifiirn dedom, Ijubezntvi matnici, snetlemu očeiu in naši sfiupni domovini veren in vreden sin!
Lna/amo ob Uooji zibeli; li/ii bisernifi sludencev voda žubori naša pesem, in spetplane, f;o( (jnzola v solnce, za/taj oisofio jc zavrisftalo v našifi srcift veseije.
^Aasti nam, rasti, Uomislau, rni s/no se spletli ob Ut'1/e in Uooj zDom o žive, žiue vence!
98