Pravda za "bleško jezero. I.
C. kr. finančna prokuratura v Ljubljani vložila je proti gosp. Viktorju Ruard-u, graščaku v Bledu, tožbo de praes. 14. maja leta 1878, št. 3813, ter v njej prosila za naslednjo razsodbo:
Gospod Viktor Ruard v Bledu, se obsodi, da mora v davčnej občini želeškej — ležečo, nekultivirano parcelo št. 1095, „bleško jezero," katera obsega 254 oralov in 1009 štir. sež. kot „javno blago" pripoznati, ter dovoliti, da sme c. kr. finančna prokuratura v Ljubljani, države zakonita zastopnica, pri vsled odloka c. kr. deželne sodnije dato 22. junija 1872, št. 3368, od graščine bleske odpisanem in pri kranjskej deželnej knjigi v zvezku XVIII. na
— 232 —
876. strani na ime gospoda Viktorja Ruard-a prepisanem posetvu, katero obsega 411 oralov 371 štir. sež. izvršiti odpis v davčnej občini želeškej ležeče, nekultivirane parcele št., 1095, „bleškega jezera," katera meri 254 oralov 1009 štir. sež., ter ob jednem tudi v deželnej knjigi izvršiti izbris te v davčnej občini želeškej ležeče, nekultivirane parcele, št. 1095 „bleškega jezera," katero meri 254 oralov 1009 štir. sež. kot Javnega blaga." - Cum expensis. —
C. kr. deželna sodnija v Ljubljani je z razsodbo od 10. febru-varja 1881, št. 8249, v tej važnej pravnej zadevi pravico izrekla, odbila c. kr. finančne prokurature tožbo ter jej naložila stroškov 516 gM. 15 kr.
Razlogi.
S predležečo tožbo de praes. 14. maja 1878, št. 3813, je C. kr. finančna prokuratura, zakonita zastopnica države, pozvala Viktorja Ruarda, deželno-knjižnega lastnika v davčnej občini želeškej ležeče, nekultivirane parcele, št. 1095, „bleškega jezera", da naj glede te parcele njeni javni značaj pripozna ter dovoli, da se ta parcela kot „javno blago" iz kranjske deželne knjige odpiše in ob jednem izbriše. Tožnica trdi namreč, da je omenjena parcela kot jezero javno blago, da si toženi do nje lastinske pravice nikdar pridobil ni, nikdar pridobiti in ni mogel, da ni bil nikdar „pristen" nje posesttfik, da je tedaj tudi priposestoval ni in da se je le po zvijačnej poti do deželno knjižne posestipritihotapil. -
Vsled razmerja mej pravdnima strankama je c. k. finančna proloiratura na jednej strani kot tožnica, na drugej strani pa tudi zategadelj, ker je književnega, od zakona posebno zabranjenega posestnika napadla, zavezana, da svoje trditve, iz katerih naj bi se sklepalo opravičenje v tožbi izrečene prošnje, popoliioma in direktno dokaže; kratko nikar pa jej ni dopuščeno, z negacijami in ugovarjanji toženega poživljati, da naj svoje posetne in lastninske pravice dokaže; in tudi ni dopuščeno, dotičnini dokazom, katere je toženi potem ponudil, ugovarjati ter o njihovej nepopolnosti govoriti.
Toženi ni zavezan dokazati, da je popolen lastnik in da je v postavnej, poštenej in pristnej posesti glede prepirne stvari; pač pa mora tožnica sama po i;. 369 ob. drž. zak. izvršiti dokaz, da to istina ni (namreč, da toženi ni popolen lastnik, da je njegova
— 233 —
posest nepostavna, nepoštena in nepristna —) in da je v tožbo dejana reč državna last, javno blago.
Iz tega na razmerje mej pravdnima strankama obstoječe oprtega stališča morajo se torej po tožnici podani dokazi presoditi in pretehtati glede odločilne veljave.
Tožnica sklicuje se najprej na to, da so „jezera" po §. 3 zakona od 30. maja 1869, št. 93, drž. zak. „javno blago" in po §§. 286 in 287 ob. drž. zak. „državno premoženje," katerega povrnitev je di'žava, če se jej je odtegnilo, zahtevati opravičena.
Ah moč zakona od 30. maja 1869 ne sega nazaj, in to tudi tedaj ne, ako naj velja jedino le kot avtentična razlaga §§. 286 in 247 ob. drž. zak.
Po §. 287 ob. drž. zak., v katerem „jezera" kot „javno blago" odločno imenovana niso, se reč predložečega prepira ne more smatrati za zakonito javno blago, in to tudi tedaj ne, če je resnica, da so v omenjenem paragi-afu kot javno blago naštete reči imenovane samo na primero in ne taksativno; bleško jezero se namreč z ozirom na neznatni obseg in z ozirom na lego nikakor ne more predstavljati kot reč, katera je vsem udom države v rabo pripuščena. In faktično so tudi samo nekateri želeški posestniki in pribrežniki (Uferbewohner) omenjeno jezero na posameznih mestih porabljevali.
Pa tudi citirani vodopravni zakon „jezer" ne uvrstuje brezpogojno mej javno blago, temuč samo tedaj, ako ne pripadajo kakemu drugemu vsled privatnopraraega naslova. In odločno je pristavljeno, da občnih državljanskih zakonov predpisi, kateri varujejo posest, po tej izjavi v ničemer zadeti niso. Iz tega sledi, da uživa posest kakega jezera ravno isto zakonito varstvo, kakor ga uživa posest vsake druge reči, in to tudi nasproti državi, če zahteva pripoznanje svoje lastninske pravice. (§§. 323, 324 in drugi obč. drž. zak.)
Tožnica naglasa, da si toženi bleškega jezera nikdar postavno pridobil ni, da ga ni nikdar postavno posedoval in da to jezero ni nikdar pripadalo k bleškej graščini.
Z alegati obeh strank je dokazano, da se je leta 1803 vka-merirana bleska graščina z vsemi svojimi obsežki vsled donacije veličastnega cesarja Ferdinanda leta 1838 škofijstvu v Briksenu, kot del realne dotacije tega škofijstva, kakor mu je nekdaj pri-
— 234 —
padala, zopet povrnila. Ta povrnitev ni bila privaten čin, pač pa je bila čin države, s katerim je absolutni monarh kot države zastopnik mej državno premoženje uvi-steno posestvo v celem obsegu kot donacijo podelil knezo-škofu v Briksenu.
Leta 1838 izročila se je graščina škofijstvu briksenškerau po cesarskej v ta namen sostavljenej komisiji. V uvodu dotičnega izročilnega zapisnika od 31. oktobra do 6. decembra leta 1838 pod W. ad L se bere: so wird nun zur Uebergabe der Herrschaft Veldes mit Allem, d. i. in ihrem volleu Umfange mit allen ihren Rechten und Lasten u. s. w, geschritten."
S tem izročilnim operatom izročila in prevzela se je torej cela bleska graščina z vsemi pripadki brez vsake izjeme. In tudi ni bilo potrebno, da bi se bil v tem zapisniku obseg pritikline še posebej specificiral, ker je tedaj kataster že vpeljan bil in ker tedaj pri izročitvi kacega posestva in njega posameznih delov bolj natančne podlage ni bilo, kakor ravno kataster. Kar je v katastru graščini bleškej odmerjeno bilo, to se je moralo smatrati, da je spadalo k obsegu te gi-aščine: Dokaz temu je obseg omenjenega izročilnega zapisnika, v katerem se ne nahajajo vse posamezne katastralne parcele, in ne vsi obsežki brez vsake izjeme, temveč samo tisti, kateri so za časa izročitve v najemu oddani bih. To zadnje bilo je zategadelj potrebno, ker se dohodki posameznih obsežkov in pravic niso izročili od dneva izročitve naprej, temuč od 6. decembra leta 1829. dalje, tako da so se nazaj v preteklost proračuniti morali. Pri objektih, v zapisniku navedenih, so torej pristojbin dohodki in teh pristojbin zaostaline s številkami proračunjeni, ter v rubriko postavljeni. —
Ne glede na to, kar prejšnjih vladarjev donacijska pisma, katerih toženi v izvirniku priložil ni in na katera se torej ozir jemati ne sme, o obsežkih škofijstvu in stolnemu kapitelnu v Briksenu kot donacija podeljene bleske graščine navajajo, — se pa vender s polnim opravičenjem trditi da, da je cesarska komisija kot izro-čilka tudi bleško jezero k obsežkom bleske graščine prištevala ter knezoškofu iz Briksena v lastninsko pravico izročila.
To dokazuje izročilnega zapisnika točka 41., nad katero je sredi strani zapisano „Veldeser See" (bleško jezero), in tudi okoliščina, da so v tem zapisniku dohodki „ribštva v bleškem jezeru" (der „Fischerei in dem Veldeser See") specijelno v račun dejani.
— 235 —
Ravno to dokazuje tudi okoliščina, da se je pri točki 41, pozneje bleško jezero še jednokrat natančno opisalo ter se po jozefiniškej meri naznanil njega štirjaški obseg in navedli njega globočine, dotoki in odtoki.
V svojem ad C, M, v zapisniku z besedami navedenem naj višjem sklepu od 21. oktobra 1837 je cesar Ferdinand visoko-sam določil: ,,da se mora pri izročitvi realne donacije na knezo-škofa „v Briksenu ravnati po besedah najvišjega sklepa od 23. julija „leta 1824, ter da se mora po tem takem istemu knezoškofu iz „Briksena izvzemši fevdnopravdne in druge deželnemu knezu pri-„stoječe pravice vse povrniti, kar je c. kr. avstrijska vlada pri „prejemu Tirolskega od Bavarije in kraljestva italijanskega na „posestih in glavnicah itd, katere so tem knezoškofom in njihovim „kapitelnom, kakor nekdanjim državnim knezom pripadale, spre-„jela; — dass riicksichtlich der Uebergabe der Realdotation an „den Fiirstbischof von Brixen sich an den Buchstaben der AUer-„hochsten Entschliessung vom 23. Juh 1824 zu halten sei und „folglich diesem Fiirstbischote von Brixen alles dasjenige, was die ,,k. k. osterreichisphe Regierung bei der Uebernahme Tirols von „Baiern und dem Konigreiche Italien in Realitaten und Kapitalien „etc., welche diesen Fiirstbischofen nnd ihren Kapiteln als vorma-,,ligen Reichsfiirsten gehorten, vorgefunden bat, mit Ausnahme „der Lehensherrlichkeiten und sonstigen landesftirstlichen Gerecht-,,samen, zurtickzustellen sei." —
Nasproti temu obsegu zapisnikovemu mora se misliti, da bi se bila tedaj, ako cesarski komiser kot izročilec, bleškega jezera kot tacega prejemniku mej deli bleske graščine izročiti ni hotel, in ako je ta komiser imel voljo, jezero kot javno in državi pripadajoče premoženje rezervirati državi, brez dvombe in prav gotovo zabeležila ta okohščina na kakem mestu v zapisniku.
Če se pretehtajo vse te okoliščine, tako je zadostno dokazano, da se je bleško jezero s pripadki izročilo mej obsežki bleske graščine v lastninsko pravico knezoškofu iz Briksena.
S kupnim pismom od 16. junija 1858 pod št. 5 ad II. je škofij stvo v Briksenu graščino bleško z vsemi pripadki in pritak-linami prodalo in izročilo Viktorju Ruard-u. V tem pismu omenja se izročilni zapisnik od leta 1838 ter se odločno mej objekti prodaje in izročitve navaja tudi bleško jezero.   Ta prodaja potrdila
— 236 —
se je po najvišjej cesarskej in papeževej sankciji. Na podlagi omenjene vsem zakonitim potrebščinam zadostujoče pogodbe se je leta 1858, v deželnej knjigi lastninska pravica do bleske graščine z vsemi pripadki vknjižila na ime kupca Viktorja Ruard-a. Če tudi tej pogodbi dodeljena najvišja sankcija samo splošno k prodaji cerkvenega premoženja potrebno dovoljenje pomenja, če se tudi ta sankcija ne sme razlagati tako, da so se žnjo zaznamovali v pismu našteti oddelki graščine bleske — mej njimi bleško jezero — kot taki, — tajiti se pa vender ne da, da si je s to pogodbo Viktor Ruard graščino bleško z njenimi obsežki, mej katerimi se specijelno nahaja tudi bleško jezero, po veljavnem naslovu pridobil v svoje lastninsko pravico, daje vsled v letu 1858 izvršene vknjižbe svoje lastninske pravice pri gi-aščini bleškej postal deželHoknjižni lastnik te graščine in vseh njenih pripadkov, med njimi tudi bleškega jezera, ter da je po tem takem stopil v pravno posest tega jezera. §§. 441 in 442 obč. drž zak.
Ta resnica se ne da omajat iz ozirom na to, da se mu v glavnej knjigi lastninska pravica ni vknjižila pri vsakem posameznem oddelku graščine bleske in specijelno tudi ne pin bleškem jezeru. Kakor je urejena deželna knjiga, tako so deželnoknjižna telesa v njej samo splošno zaznamovana, ne da bi bili razvidni posamezni deli tega telesa. Kdor je vknjižen kot lastnik deželno-knjižnega telesa, vkjiž. n je tudi kot lastnik posameznih delov tega telesa. Toženemu Viktorju Ruard-u, ki je bil tudi poprej že lastnik vseh delov graščine bleske, nastala je potreba, svojo lastninsko pravico pri posameznih, specijelno zaznamovanih delih vknjižiti si dati še le tedaj, ko je gi-aščino bleško v glavnem kompleksu prodal kranjskej industrijelnej družbi ter si pri tem pridržal lastninsko pravico do posameznih oddelkov, mej temi tudi do bleškega jezera. Zategadelj se je izvršil deželno-knjižni odpis omenjenih oddelkov na podlagi kupnega pisma od 31. decembra 1871 pod B ad I.
Ta odpis izvršil se je v redu in previdno, kakor zahteva zakon; tudi je že dosegel pravno moč na vse strani. Omenjeni odpis se je izvršil na podlagi priloženega, najnovejšega, uradno poverjenega in po političnej oblastniji popolnoma in slovesno potrjenega katastralnega izlečka. Da se ta izleček po srenji ni potrdil, temveč samo po višjej političnej oblastniji, c. kr. okrajnem glavarstvu, to se ni videlo sumljivo, ter ne omaje prav čisto nič resnice ni
— 237 —
veljavnosti omenjenega potrdila. Ta okoliščina povišuje temveS verjetnost in zanesljivost tega potrdila, ki se glasi: „da pripadajo „v izlečku naštete parcele k oddelkom deželno-knjižnega posestva „graščine bleske" in da jih ta graščina poseduje, ter da plačuje „od njih davek" —¦ dass die in dem Auszuge bezeichneten Parzellen „ein Bestandtheil des landtaflichen Gutes „Herrschaft Veldes" sind „und von dieser Herrschaft als integrirende Bestandtheile besessen und versteuert werden."
Poznejše anuliranje in uničenje tega potrdila po višjej poli-tičnej oblasti ni moglo glede odpisa v deželnej knjigi ničesar spremeniti, ničesar omajati.
V predloženem katastralnem ekstraktu G ad I. se uradno trdi in potrjuje, da mej obsežke „graščine bleske" pripada tudi „zem-Ijiščna parcela, št. 1095 v meri 254 oralov 1009 štir. sež., brez kulture." Da je ta parcela identična z bleškim jezerom, se dvomiti ne da, če se v pravdi po strankah priloženi raznovrstni dotični katastralni^izlečki pod G ad I. št. 6 ad II. in P. P. ad III. skrbno pregledajo in mej seboj primerjajo.
Pri natančnem primerjanji razvidi se popolno soglasje in popolna konformiteta teh ekstraktov, če tudi so v razUčnih časih sostavljeni bili in sicer: št. 6 ad II. dne 30 januvarja 1827, G. ad I. dne 12. decembra 1871 in P. P. ad III. dne 6. februvarja leta 1879. V vseh pa se ta parcela št. 1095 navaja mej oddelki graščine bleske, v vseh se štirjaški obseg te parcele soglasno naznanja z 254 orali 1009 štir. sež., v vseh se pod rubriko „Ried" '.a parcela glede lege kot „otok" (Insel) zaznamuje.
To zaznamovanje, ki se nahaja, kakor rečeno, v rubriki, „Ried," pa ničesar ne določuje, je temveč glede lastnosti te parcele popolnoma brez pomena, tako da bi bilo neopravičeno, trditi, da mora zavoljo omenjenega zaznamovanja v rubriki „Ried" parcela v istini biti otok, to je otok v bloškem jezeru.
Lastnost parcele razvidna je jedino le iz rubrike „Kultur-gattung". V tej rubriki pa se že v najstarejšem, leta 1827, torej že pred prodajo gi-aščine na Viktorja Ruarda, sestavljenem, uradno dne 1. maja 1875 potrjenem ekstraktu, št. 6 ad II., kameralni graščini bleski pripadajoča (der k. k. Kammeralherrschaft Veldes gehorig) parcela št. 1095 navaja s pristavkom „bleško jezero" (Veldeser See). Pod rubriko „Ilied" tudi z „insel" (otok) zazna-
— 238 —
movani, k župniji pripadajoči parceli 1093 in 1094 pa sta v rubriki „Kulturgattung" (način obdelovanja) zaznamovani kot „vrt" in kot „travnik z drevjem". To sta brez dvombe tisti dve parceli, katere obsega pravi otok sredi bleškega jezera.
V ekstraktih G ad I in P. P. ad III se omenjena parcela v i"ubriki „Kulturgattung" sicer ne imenuje več „bleško jezero"; temuč povedano je samo, da je „brez kulture" (ausser Kultur"), kar rubriki brez dvombe bolje ugaja. —
Če se je v vlogi de praes. 13. junija 1872, št. 3368, pod A ad I na podlagi kupne s kranjsko industrijalno družbo sklenene pogodbe, katastralnega ekstrakta pod G ad I in na podlagi potrdila c. kr. okrajnega glavarstva mej drugim tudi prosilo, da naj se nekultivirana parcela št. 1095 z 254 orali 1009 štirj. sež. pri kompleksu graščine bleske odpiše, da naj se jej odpre nova zemljiščna vloga, in da naj se pri tej vlogi vknjiži lastninska pravica na korist Viktorju Ruardu; in če se je tej prošnji z deželne sodnije odlokom od 22. junija 1872 ustreglo, bilo je vse to stvarno in zakonito; sodnija ni bila zapeljana, izdani odlok ni nasprotoval zakonu v nikakem oziru, bil je tedaj neovržljiv.
Insinuvacija, da se je Viktor Ruard s tem zavestno in na zvijačen način do književne posesti bleškega jezera pritihotapil, in da je zategadelj njegova posest nepoštena in nepristna, je po tem takem popolnoma neopravičena. Zvijača bi se potem konsekventno tudi Ruardovim prednikom in kontrahentom kupne pogodbe od leta 1858 očitati morala, ker se bleško jezero tudi v tej pogodbi navaja mej prodanimi oddelki bleske graščine.
Z omenjenim sodnijskim odlokom, — s katerim se ni vpis novega objekta v deželno knjigo zaukazal, s katerim se temveč jedino le izreklo, da se naj pri deželnoknjižnem telesu samo odpišejo deh, v deželnej knjigi že vpisani in da naj se glede teh delov odpre nova zemljiščna vloga, — priznalo se je tedaj, da so odpisani deli, mej katerimi se nahaja tudi parcela št. 1095 davčne občine želeške, v istini pripadali k graščini bleškej, in da so se izločili iz kompleksa te graščine.
Da je ta parcela št. 1095, identična z „bleškim jezerom," pripozna in trdi se tudi po tožnici samej, ker se za „bleško jezero" v tožbi ne navaja druga parcela in se ne prosi, da naj se pri odpisanej parceli 1095 izbriše samo dostavek „bleško jezero"
— 239 —
(Veldeser See); prosi se temveč za parcelo samo, to je za v davčnej občini želeškej ležečo zemljiščno parcelo št. 1095 brez kulture, „bleško jezero", v obsegu 254 oralov 1009 štir. sež.
O pravnomočnem priposestovanji v pravdo dejanega objekta po toženem, katero priposestovanje je tožnica pobijala, se dvomiti ne da, ker je jasno, da se pridobitev lastninske pravice in posesti po Viktorji Paiardu in njegovih prednikih ni izvršila na podlagi golega prisvojenja posesti, temveč na podlagi pravnega naslova odločno pripoznanih lastnikov.
Zategadelj nimajo tožnice dokazi o okoliščini, da književno priposestovanje na korist tožniku še ni dopolneno, ker od časa književnega odpisa na ime toženega do vložitve te tožbe še ni preteklo šest let, prav nikacega pomena. Po tožnici ponujeni in z razsodbo dopuščeni dokazi s pričami so na tem mestu brez vsake relevance.
Če so tudi posamezne priče, ki pa se kratkonikar ne morejo imenovati zastopniki države in tudi ne reprezentanti državljanov, in za katere bode ta predstoječa pravda in nje uspeh brez vsacega pravnega nasledka ostati morala, v gotovih ozirih bleško jezero porabljevale, in če se je to tudi po toženem pripuščalo, tako se s to, molče pripuščeno porabo toženi nikdar ni odrekel svojej lastninskej pravici, ker se vsled te porabe lastninska pravica do jezera ni omajala, in ker je v mnozih slučajih omenjena poraba objektu v korist in posestniku (lastniku) še celo v pospeševanje njegovih interesov služila.
Najmenj pa se iz dotične raznolične porabe sklepati more, da je jezero, kakor s6 trdi, javno dobro ali javno premoženje.
Tem pričam pa nasprotujejo vsaj jednakotehtne izpovedi
drugih prič in dokazi, da so toženi Viktor Ruard in njega pravni predniki, vedno bistvene lastninske in posestne čine glede jezera izvrševali.
Ravno tako je pri razsoditvi te pravde čisto brez pomena, da se je lov na bleškem jezeru po političnej oblasti bleškej srenji priredil, in da politične oblasti sploh niso pripoznale pravic, katere je toženi Viktor Ruard glede jezera sedaj pa sedaj izvršiti hotel.
Mogoče je, da je iz stališča državne administracije želeti, da bi se bleško jezero ne nahajalo v privatnej posesti; pri sodnijski
— 240 -
C. kr. finančna prokuratura vložila je proti tej razsodbi apelacijo, ali brez uspeha. Razloge te nadsodnijske odločbe priobčimo prihodnjič.
razsoditvi te pravne stvari pa se je moralo v ozir jemati samo stališče prava in morala se je braniti postavna posest.
Pravni naslov, vsled katerega si je toženi jezero pridobil, je kupna pogodba, v katerej se bleško jezero navaja mej kupa objekti. Ta pogodba potrdila se je po najvišjej sankciji. Na podlagi te pogodbe se je Viktor Ruard kot lastnik graščine bleske in vseh njenih oddelkov vpisal v deželno knjigo. Na podlagi te pogodbe izvrševal je (Viktor Ruard) posestne pravice na jezeru. Viktor Ruard je tedaj postavni, književni in tudi faktični posestnik. Ta posest je pa tudi poštena in pristna, ker tik pravnega načina pridobitve ni bilo uzrokov, da bi bil Viktor Ruard o postavnosti svoje posesti dvomiti moral; to pa toliko menj, ker je jezero od knezoškofa v Briksenu mej oddelki kupljene graščine prevzel, ker je v glavnem urbarji, kateri se mu je ob jednem s kupom izročil, bleško jezero kot k graščini pripadajoče navedeno bilo, ker so dalje že posestni predniki z dodeljenjem koncesij itd. posestne pravice brez opovir izvrševali, ker so se Ruardu dotični akti izročiU in ker je konečno tudi Ruard sam posestne te pravice izvrševal. Nasproti temu postavnemu, poštenemu in pristnemu posestniku se tožnica ni mogla sklicevati na močnejši naslov, ne na močnejšo pravico; glede takega močnejšega naslova ah prava tožnica ni prav ničesar dokazala.
Tožnica tedaj ne sme zahtevati, da naj toženi močnejšo svojo pravico dokaže. Že vsled posesti same mora se toženi v tej posesti toliko časa braniti, dokler se njemu nasproti ne dokaže kaka močnejša pravica.
Iz teh razlogov morala se je v predležečej tožbi izrečena prošnja odbiti.
Ker pa je c. kr. finančna prokuratura popolnoma propadla, morala se je po §. 24. zakona od 16. maja 1874, št. 69 drž. zak. obsoditi, da poplača toženemu sodnijsko odmerjene stroške te pravde. —