Gr. Noveli: Bajka.
725
bil Gaj na novo priredil Hrvatom. Poimenoma sta že prej omenjena znaka e in d, katerih pogrešamo v pisavi slovenski. Pisme e = ciril. h, bilo je vzprejeto, da se izgovarja ali kot je ali kot ie = ije. No, ker so Srbi k zavrgli in so nekateri pisatelji namesto njega pisali po Vukovem načinu je in ije (ono v kratkih, to pa v dolgih slovkah), začeli so pozneje pač tudi Hrvatje rabiti ta sedaj tako imenovani »akademiški« pravopis:/«? — ie malone zgolj v književnosti svoji, po-pustivši sčasoma oni Gajev e, tako zvani stari »školski« pravopis skoro samo za šolske knjige. Toda tudi Čehi, Rusi in Bolgari pišejo e, odnosno h. Slovenci isti glas časih zaznamenujemo z /. Ali v hrvaškem c = srb. 1» (mečje nego Č — li), ki se izreka tudi v Slovencih, in sicer kakor označuje O. Caf (Vestnik I. 124.):  »na spodnj. kranjsk.,
v
v istrsk. do morja, na reziansk. in benečansk.,« pravi J. vSuman (Slov. Slovnica, 57.) da »v razloček od onih d, ki so postali iz k in se glasijo v vseh jezikih d, kaže za ta naš slučaj d = tj v slovniški pisavi sprejeti pisavo d.*
Kar se dostaje  književne  zloge  in   vzajemnosti naše  z ostalimi
v
Slovani, omenil je to že Fr. L. Celakovsky 1. c, kateri je že leta 1832. priporočal Slovencem podobno pisavo češko, rekoč: »Ljubi Slovenci! Ako bi vam kdaj na misel prišlo popravljati svojo abecedo, storite to po načinu Cehov in Poljakov, in vzprejmite za svoje C s» z» fh» sh, zh, naše s, z, c, š, ž. č; tak6 sebi in nam knjižno čitanje vzajemno olajšate in mnogo pomorete povzdigi svojih in naših tiskaren; čim več se povede pisma, tem lože se skrbi za lepšo obliko njegovo«. Tudi
v
Safafik, želeč, naj bi se organiški pravopis Gajev vzprejel v vsikoliki Iliriji, t. j. v vsi Jugoslaviji, rekel je, da ta pravopis »dovaja jugoslovanske pisatelje, a s temi tudi neposredno jugoslovanski narod v književno duševno dotiko z ostalimi slovanskimi brati naše države, kateri ali povsem  ali samo v glavnem   obsegu rabijo jednaki pravopis, po-
v
imenoma s Cehi,  Slovaki in Poljaki«.
Bajka.
tDolan je ležal pevec                                        »Bolestno je umreti
V stanici svoji tihi,                                       V življenja mladi zori,
Iz prsij koprneli                                            In vender,  smrt pose"zi,
Poslednji so mu vzdihi.                                Življenje mi zamori!
726
y.: Snežec, beli sne"žec . .  .
»Ukaz od zgoraj velel: Prišel je čas slovesa — Izidi! ,  .  . Sdmo jedno Potožim  vam,  nebesa!
»K zibeli moji nčkdaj Prišle so blage  Vile, Darov so pevskih meni Dobrotno podelile.
»Dorasel sem mladenič, Razvil se v brdkem  cveti Tedaj  iz srca pesmi Pričele so mi vreti  .  .   .
»Ni lahko petje tdko V deželi se glasilo, Bil6 rojakom, meni Čarobno je tešilo.
»Umiram zdaj.   A z mdno In to budi mi togo  — Umro vsi pevski  glasi, Tešeč sred ubogo . .  .
»In vender,  ve" nebesa, Ki pevca me volila, Lahkd v srce zdaj drugo Čut pevski bi izlila!
»Lahko .  .  .t  Prestane pevec, Molče se kvišku sklone  —
V   prirodi  vččer diha, Za goro solnce tone.
»Odprite okno«, lahno
Prijateljem šepeče,
»Da solnčni žar poslednji
V   stanico prileskeče!«
Poslušajo drugovi; Na solnčuega  sijaja Prozornem žarku  — slavec Priletel je iz gaja.
Obkrožil pevcu gldvo,
Poljubil čelo bledo
In zopet je odletel
Med svojcev dragih sredo . . .
Vtonilo. solnce zldto Za gorske je grmade  — Ostavil pevec bolni Zelje" in upe mldde.
Tedajci se oglasil
V  grmičji je dobravec: Zapel je slddko pesem
V  goščavi drobni slavec.
Neb6 je culo pevca: Bolesti v lek pere"či Od takrat poje slavec Ljubezni spev zvene"či!
Gr. Novak.
Snežec, beli snežec .
Ujn6žec,  beli sne"žec Krije polje, log;
Od kapele s hriba Gledam svet okrog.
Dušo sen objame, Gledam ves zavzet:
Pod seboj doline, Zoren gledam svet.
V vrtu cvetnem poje Deldica glasno,
Čez ograjo gleda, Sluša jo nekdo  .   .  .
Sne"žec, beli snčžec Prebudi oči  —
Duša se zamisli
V mlade prešle dni