-—++< 178 >*¦*—~ Delaj dobro, ne bodeš se kesal
(Povest iz dalmatinskega življenja.) (Eoneo.)
Wr'^\ i mi znano, kako dolgo je hodil, a toliko vem, da je bila ||^-i vže popolnoma noč, ko je prišel v vas. Ura ni bila iz nobenega stolpa, ker tudi nobene cerkve ni tam; ljudje so Kafirei, in pa ronogo Portugalcev je ondi, ti hodijo po kupčiji preko dežele. Največja hiša v vasi je bila ^gostilna. Lue je še gorela v jedni sobi. Nekaj mož je sedelo pri svojih kozarcili vina. Najbrže so tudi ti bili tujci, iščoči zlata v tej daljnji deželi. Naš Marko se ni zmenil za nikogar. Sedel je za samotno mizo ter naročil čašico vina. Dobro vino ga je poživilo in razveselilo nekoliko. Ko je tako rairno in tiho sedel za mizo ter premišljal svojo nesrečo in mislil na domačo de-želo, na Ijubi otok Brač tam v jadranskem morji, in na svoje Ijube domače, stopi v sobo hišni gospodar. Bil je mlad mož, gosposko oblečen; videlo se mu je, da je bogat. Pozdravit je prišel vsakega gosta posebej; vsakega je kaj vprašal in se prijazno z njim razgovarjal. Zato so ga vsi radi imeli in radi zahajali v njegovo gostilno. Slednjič se obrne tudi do našega znanea Marka.
BVas pa tare velika skrb, dobri mož," nagovori ga gostilničar. „0 velika, velika!" odvrne Marko.
„Ali mi ne bi hoteli povedati? Prav smilite se mi,"  reče zopet gospodar. Marko mu pripoveduje, kako da je vže leto in dan v tej deželi, iščoč zlata, a našel ga ni nič. Mladi gospodar ga je poslušal prav pazljivo. Ko je vse zvedel, vpraša ga nekako s strahom:
nPovejte mi, odkod ste?  Tako znani se mi zdite,  kakor da sem vas vže videl nekje, a ne morem se domisliti, kje?"
„0, od daleč sem, gospod, od daleč, tam iz Dalmaeije, z otoka Brača." Mladi gospod je od veselja plosknil z rokami ter objel Marka okrog vrata, rekoč: ,,Da, da, res je, vi ste Marko Dragie z otoka Brača. 0 hvala Bogu, da sva se dobila. Marko, jaz sem vam veliko dolžan."
Marko se je začudil, kako da ga mladi gospod pozna in da celo trdi,  da mu je mnogo dolžan.
nNe zamerite," reče Marko,  Jaz vas ne poznam čisto nič." BJaz sem Aleksander," odvrne gospodar.
BVi ste Aleksander?" začudi se še bolj naš Marko. BSaj res, sedaj se vas spominjam. Toda koliko let je vže minilo, odkar ste bili pri nas."
Kdo pa je bil ta Aleksander prav za prav? Takoj ti razložim,  prijateljžek, le malo potrpi.
Ko je bil Marko  še  bogat  mož,  in njegova gostilna  na  otoku Braču še imenitna, pviplula je nekega dae velika ladija tuimo  otoka.  Tatn je ostala.  Iz
—~< 179 >¦*—-
ladije je stopilo več ljudij, med drugimi tudi neka revna mati z nekako šestletnim sinekom. Mati je bila bleda in bolehna, sinček pa ves živ in zdrav. Mati je bila z otoka Brača. Pred kakimi osmimi leti pa je šla s svojim možem v Ameriko. Mož je dobil delo v neki tovarui. Zaslužil je toliko, da so se pošteno preživili vsi trije, oce, mati in mali Aleksander, njun sin. Tndi prihranjenega denarja so vže imeli. Kar se zgodi pred jednim letoin neki dan velika nesreča v tovarni. Veliko je bilo mrtvih, med njirai tudi Aleksandrov oče. Bridko sta jokala oba, mati in sinček. Nikogar nista imela, ki bi skrbel za-njn, razun Boga v nebesih. Mati se ni mogla kar nič več videti v Ameriki. Prej ko mogoče je prodala vse, kar so imeli, in šla sta ua ladijo ter prišla tudi srečno domov v Dalmacijo. Toda prevelika žalost zaradi smrti raoževe ji je izpodkopala zdravje. Dve leti je hirala in — nmrla. Aleksanderček je bil star osem let takrat. Mati ga je bila sicer še pred snntjo izročila svojim sorodnikora v varstvo, toda niso se brigali za-nj. Še jesti mu niso dali. Revček je hodil ves sestradan po vasi. To pa je zapazila dobra žena našega znanca Marka Dragiča. V srce se ji je smilil otrok. Povabila ga je v hišo tev mu je dala jesti. 0, kako hvaležen je bil Aleksanderček! In ker ni imel kam drugam iti, prišel je vsak dan, in vsak dan mu je dala, da se je na-jedel do sitega. Toda nazadnje mu je morala dajati skrivaj. Marko sam ni bil tako usmiljenega srca, kakor žena. Zapazivši, da pride Aleksander vsak dan v hišo, bil je Marko hud in ga je zapodil, češ, naj si drugod išče hrane, mi imamo svoje otroke, ki radi pojedo, kar nam ostane. To je tako preplašilo malega Ale-ksandra, da si ni več upal priti. Toda dobra gospodinja Dragička ga tudi potem ni zapustila. Dajala mu je hrano skrivaj, da nibče ni vedel.
Ko je bil deček star kakili 12 let, bil je že čvrst in močan. Ponudil se je kapitanu (poveljniku) neke ladije, če ga sprejme v službo. Kapitanu je bil čvrsti dečko všeč, in tako je postal Aleksander mornar. Potoval je z ladijo mnogo po svetu; prišel je tudi okrog Afrike v mesto Mozambik, v kaflrsko deželo. Tara je zvedel, da so mnogi že zabogateli, kopajoe zlato. Tudi njega se je lotila želja, poskusiti srečo. Kapitan mu je rad dovolil, naj le zapusti ladijo ia gre v deželo. Pričel je res iskati zlata; bil je srefnejši od našega Marka; našel je toliko, da si je napravil nekaj tisoč goldinarjev denarja. Ker pa se mu ni ljubilo brskati po gorah in planjavah, sklenil je z denarjem napraviti gostilnico v vasi MPuata Aretia," kamor se steka ranogo ljudij od vseh krajev. S svojo ljubeznivostjo si je v nekaterih letih pridobil veliko zaupanje, pa tudi bogastva. Ko je bil tako zabo-gatel, ni več rad ostal v Afriki; zdelo se mu je pusto v kafirski deželi. Vleklo ga je nazaj v Ameriko, kjer je bil rojen, kjer je preživel prva mladostna leta, kjer rau je tudi oče počival v grobu. Prav one dni, predno je prišel Marko v njegovo gostilno, mislil je in premišljal, kaj bi naredil z lepo hišo in gostilno v Punti Areni. V srce mu je segla nesreea ubogega Marka. Spomnil se je v tem trenutku vseh dobrot, katere mu je skazovala usmiljena žena Markova. Spoznal je, v kakšni revščini je sedaj vsa družina Markova. Sklenil je takoj, pomagati jim. Brez daljšega pomišljanja prime Marka za roko, ter mu reče: „Glejte, Marko, veliko sem dolžan vaši družiui. Sam Bog mi je poslal to priliko, da poplačam dobrote, katere sem dobival v vaši hiši. Glejte, jaz nočem vcč ostati tukaj,   vleče me v rojstni kraj,  v Ameriko.   čez par dnij  odpotujern.
n*
-^.*< 180 >~—                                                   ¦
Denarja imam dovolj. Vse drugo, kar imam pa tukaj, hišo in vsa poslopja iu vse           ¦
priprave, vse to je vaše, naredite s tem, kar hočete."                                                       ¦
Marko ni vedel, kako bi zahvalil dobvotnika. Spomnil se je, da ga je ne-kedaj od hiše podil, ko je prišel jest k njemu. Zato se je jecljaje izgovarjal:
BAli pomislite, Aleksander, kako sem grdo ravnal z vami, podee vas od liiše. Nisem vreden tolike dobrote."
,,Vaša dobra žena je bila res bolj usmiljena, kakor vi, toda vas, Marko, je pa Bog pokoril za vašo trdosrčnost s tem, da ste prišli ob vse in tukaj stradaje se ubijali celo leto. Zato le vzemite, kar vatn dajem. Takrat sem bil sestradan otrok in nisem mogel povračati, danes morda vaši otroei stradajo, in s tem jiin bo pomagano."
Aleksander je ostal pri svojemu sklepu. Oez dva tedna je že odpotoval proti Ameriki. S solznirni očrai ga je Marko zahvaljeval za tak velikodušen dar. Po Aleksandrovem odhodu pa tudi Marko ni mogel več bivati v tuji deželi. Komaj je čakal, da bi prišeldomov in prinosel svojim domačim veselo novico: ,,Eešeni srao!"
Krnalu se je zvedelo, da je Aleksandrovo posestvo v Punti Areni na prodaj. Oglasilo se je mnogo kupcev, ki so ponujali velike svote. Marko je vse skupaj prodal za dvajset tisoč goldinarjev. Potem pa se je takoj s prvo ladijo odpeljal preko afriških bregov proti dorau.
Ne bodetn ti opisoval, čitatelj, veselja, ki je zavladalo, ko je Marko prišel srečno k svoji družini.
Z onim denarjera je kupil hišo nazaj in še dokaj mu je ostalo za stare dni in za otroke. Žena njegova, mati Dragičeva, pa je večkrat pristavila, kedar je pripovedovala to čudno prigodbo: ,,Otroci, delajte dobro, nikoli se ne boste kesali! Zlate žile v zemlji ne najd« vsak, srečo pa dobi vsak, kdor se bližnjega usmili v potrebi. Zakaj Kristus sam je rekel:
,,Blagor usmiljenim, ker usmiljenje bodo dosegli."              Dr. Jos. Debevec   .