https://doi.org/10.55707/ds-po.v38i3-4.109 Dr. Mateja Marovič, Špela Benčina, dr. Ana Bogdan Zupančič Skrb za duševno zdravje socialnih pedagogov v vzgojno-izobraževalnih institucijah Prejeto 4. 7. 2023 / Sprejeto 25. 10. 2023 Received 4. 7. 2023 / Accepted 25. 10. 2023 Znanstveni članek Scientific paper UDK 37.091.12:616.89 UDC 37.091.12:616.89 KLJUČNE BESEDE: duševno zdravje, socialni peda- KEYWORDS: mental health, social pedagogues, edu- gogi, vzgojno-izobraževalne institucije, poklici pomoči cational institutions, helping professions POVZETEK – Prispevek podrobneje obravnava tema- ABSTRACT – The paper discusses in greater de- tiko pomena skrbi za duševno zdravje socialnih peda- tail the importance of mental health care for social gogov, zaposlenih na področju vzgoje in izobraževanja. pedagogues working in the field of education. The Namen prispevka je raziskati oblike skrbi za duševno aim of the paper is to explore the forms of mental zdravje socialnih pedagogov v različnih vzgojno-izo- health care for social pedagogues in different edu- braževalnih institucijah. S kvalitativno raziskavo, ki je cational institutions. The qualitative survey, based on bila izvedena na osnovi polstrukturiranih intervjujev semi-structured interviews with fourteen social peda- s štirinajstimi socialnimi pedagogi, smo analizirali gogues, analysed different areas related mainly to različna področja, povezana predvsem s skrbjo soci- social pedagogues’ care for their own mental health, alnih pedagogov za lastno duševno zdravje in s skrbjo, as well as the care provided to social pedagogues ki jo socialnim pedagogom nudijo njihovi nadrejeni. by their supervisors. The results of the survey show, Rezultati raziskave med drugim kažejo, da je večina among other things, that most social pedagogues are socialnih pedagogov dnevno izpostavljena stresnim in exposed daily to stressful and very challenging situa- zelo zahtevnim situacijam; da se na delovnem mestu tions; that they do not feel safe at work, as they have ne počutijo varne, saj so bili v okviru svojega dela že all been subjected to psychological/physical violence vsi deležni psihičnega/fizičnega nasilja; in da se nad- in the course of their work; and that their supervisors rejeni za njihovo psihično počutje oz. duševno zdravje are not as interested in their mental well-being/men- ne zanimajo v tolikšni meri, kot bi si želeli. Ugotovitve tal health as they would like. The findings are by no nikakor niso vzpodbudne, saj navedeno posledično de- means encouraging, as the above-mentioned factors terminira njihovo duševno zdravje ter kakovost, stro- determine their mental health, as well as the quality kovnost in profesionalnost dela nasploh. and professionalism of their work in general. 1 Uvod Socialni pedagogi (SP) se pri svojem delu v različnih vzgojno-izobraževalnih (VIZ) institucijah srečujejo s socialnimi sistemi, ki zahtevajo prilagodljivost. Kot strokovnjaki so odgovorni za lastne reakcije, ki jih morajo obvladovati (Martinjak, 2002), hkrati pa ohraniti vtis, da nadzorujejo okoliščine svojega dela, kar od njih zahteva stabilno dušev- no zdravje, ki ga omogoča tudi pozitivna strokovna samopodoba. Tako kot učitelj ima tudi SP z “dobro strokovno samopodobo pozitiven odnos do življenja, to pa mu omo- goča […] boljšo sposobnost za delo in lažje spoprijemanje z negativnimi izkušnjami” (Strniša in Juriševič, 2018, str. 118). Strokovna samopodoba SP je tako sestavljena iz različnih vlog: vloge učitelja, sve- tovalca, vzgojitelja (v strokovnih centrih (SC) nemalokrat tudi vloge “nadomestne” 38 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2023) družine) (Marovič, 2021), zato se od jih pričakuje, da: pomagajo posamezniku pri raz- vijanju njegovega aktivnega, ustvarjalnega odnosa z okoljem, prispevajo k njegovemu vključevanju v okolje, ga opolnomočijo, ga usmerjajo k uresničevanju njegovih temelj- nih potreb, pomagajo pri razvoju njegovih potencialov, so “glas” marginaliziranih in sti- gmatiziranih posameznikov (Etični kodeks delavcev na področju socialne pedagogike, 2004) in so hkrati še ustvarjalni, inovativni, navdihujoči, pošteni in pravični, kompe- tentni sogovorniki, pogumni in odzivni v primerih nasilja, po potrebi tudi zaščitniški ter visoko etični (Pelc, 2016). Glede na visoka pričakovanja družbe do SP in glede na stiske, s katerimi se le- -ti pri svojem delu čedalje pogosteje soočajo (npr. heteroagresija, avtoagresija, teža- ve s kemično/nekemično odvisnostjo, težave otrok/mladostnikov v duševnem zdravju (Krajnčan in Vrhunc Pfeifer, 2021), nesodelovanje otrok/mladostnikov/staršev, nerazu- mevanje vodstva/pristojnih ministrstev, pomanjkljiv zakonodajni vidik pomoči (Maro- vič, 2019), različne kompleksne VIZ pasti, ki so posledica (post)covidnih časov), lahko trdimo, da gre v povezavi z duševnim zdravjem SP za visoko rizičen poklic, saj je skrb za njihovo duševno zdravje – predvsem zaradi primarne skrbi za druge, ki izhaja iz doktrine socialne pedagogike kot poklica pomoči – pogosto prezrta. Duševno zdravje socialnih pedagogov V primeru težav v duševnem zdravju je pogosto težko opredeliti vzroke za težave in razvoj duševnih bolezni. Dobro duševno zdravje je temelj zdravja nasploh, posledično tudi socialne, družinske in gospodarske stabilnosti, družbene blaginje ter kakovosti ži- vljenja ljudi (Resolucija o nacionalnem programu …, 2018). Vpliva na različna podro- čja, od življenjskega sloga, fizičnega zdravja do storilnosti, zaposlovanja, medosebnih odnosov, socialne kohezije in kakovosti življenja. Predstavlja osnovo za dober odnos do samega sebe, svojih bližnjih, širše okolice in sveta (Marušič in Temnik, 2009), hkrati pa je bistveno tudi za našo sposobnost oblikovanja in vzdrževanja odnosov ter za naše vsakdanje življenje v različnih družbah, kulturah in zaposlitvenih sistemih, v katerih delujemo (Jeriček Klanšček idr., 2009). Kot vemo, posameznikovo duševno zdravje vpliva tudi na način razmišljanja, komuniciranja, učenja in na osebnostno rast (No- vak, 2018), prav tako pa skrb zase, tako Greaves in Campbell (2007, v Poštuvan 2016, str. 117), “pomembno zaznamuje, kako uspešno bo nekdo kos različnim življenjskim situacijam”. Za delo SP lahko najdemo vzporednice z opisom dela svetovalnih delavcev, ki ga Kovač idr. (2020, str. 72) opredelijo kot “razgibano, psihično utrujajoče, stresno in pred- vsem nepredvidljivo”. Čeprav se SP zavedajo, da ne morejo reševati vseh stisk uporab- nikov, temveč je namen njihovega delovanja ta, da skupaj z njimi iščejo možne rešitve v posamezni situaciji (Klemenčič, 2006; prim. Bogdan Zupančič in Krajnčan, 2019), pa le-ti nemalokrat poročajo, da nekaterim situacijam ali čustvenim stanjem otrok/mlado- stnikov niso kos, kar (lahko) nadalje vodi v vprašljivost lastne kompetentnosti (Bogdan Zupančič in Marovič, 2023; Pelc, 2016). Dejavniki, kot so: prevelika pričakovanja do sebe, odgovornost do populacije, s katero delujejo, lastna nemoč, izpostavljenost raz- ličnim oblikam psihičnega/fizičnega nasilja, vsakodnevno intenzivno iskanje rešitev za najboljše dobro uporabnika ipd., tako predstavljajo predispozicije stresa, posledično Dr. Marovič, Benčina, dr. Bogdan Zupančič: Skrb za duševno zdravje socialnih... 39 tudi izgorelosti, in pomembno korelirajo z (ne)stabilnim duševnim zdravjem SP v raz- ličnih VIZ institucijah. Na tem mestu velja še posebej opozoriti na težavnost dela SP – predvsem zaradi specifike njihovega dela –, ki najpogosteje izhaja iz vsakodnevne izpostavljenosti mno- gim, zgoraj že navedenim stresnim situacijam. Le-te, če jih ustrezno ne obvladujejo, lahko posledično odločilno vplivajo na stabilnost njihovega duševnega zdravja, “saj se posledice prevelikih delovnih obremenitev pogosto odražajo v različnih težavah v telesnem in duševnem zdravju” (Dolenc in Virag, 2019, str. 73). Ker so torej SP v VIZ ene izmed tistih oseb, na katere se ljudje obrnejo, kadar so v stiski, je ravno tovrstna diametralnost velikokrat hkrati tudi razlog, da se SP (zaradi osebnih ali družbenih prepričanj in strahov) pogosto odločijo, da bodo lastne težave v duševnem zdravju reševali sami. Navedeno lahko dolgoročno vodi do zaviranja procesa obvladovanja stresa, neuspešno premagovanje le-tega, pa tudi v izgorelost. Stres in izgorelost – najpogostejši težavi duševnega zdravja socialnih pedagogov Iz različnih raziskav (Dolenc in Virag, 2019; European Commission/EACEA/Eu- rydice (Eurydice), 2021; Japelj Pavešić, 2020; Rupšiene idr. 2017) vidimo, da se SP na področju VIZ pogosto srečujejo z različnimi obremenitvami, med katere prištevamo nevsakdanje, neprijetne, včasih tudi tragične zgodbe, ki se dotikajo bolečih vidikov človekovega doživljanja. Kot posledica se zelo pogosto pojavljajo občutki stresa in izgorelosti (Temeljotov Salaj idr., 2012), sekundarne travmatizacije (Poštuvan, 2016) in dvom v lastno kompetentnost (Pelc, 2016). Določena količina stresa lahko sicer po- zitivno vpliva na posameznika, ga motivira za delo, ugodno vpliva na njegovo telesno in duševno zdravje ter počutje, v njem spodbudi nove načine razmišljanja in strategije spoprijemanja z določeno situacijo ter spodbuja osebnostno rast ipd., vendar se težave pojavijo predvsem takrat, ko je stresnih situacij preveč, so preveč zgoščene, zelo inten- zivne ali trajajo predolgo (Zorjan, 2016) in tako (Temeljotov Salaj idr., 2012) ovirajo produktivnost posameznika ter zmanjšujejo njegovo telesno in čustveno zdravje. T. i. prekomerni stres lahko pripelje do različnih zapletov v medosebnih odnosih in zdra- vstvenem stanju, do znižane kakovosti življenja ipd. (Zorjan, 2016). Stres, ki je generičen pojem (Bilban, 2007), se nanaša na začasni prilagoditveni proces posameznika. Izgorelost, opredeljena kot psihološki sindrom (Kovač in Javornik Krečič, 2014), pa nastane kot posledica kumulativnega odgovora na dolgotrajne in ne- ustrezne psihološke okoliščine dela (prav tam). Izgorelost tako ni dogodek, ki se zgodi nenadoma, temveč je posledica dlje časa trajajočih stresnih situacij (Bilban in Pšeničny, 2007). Ker se posameznik na utrujenost ne odzove s počitkom, čez leta telo samo po- skrbi zase z zlomom (prav tam). Na splošno torej velja, da negativni stres predstavlja enega izmed ključnih dejav- nikov za nastanek izgorelosti (Pahor, 2015). Nato izgorelost (na drugi strani duševnega kontinuuma) – ki ni le čustvena in nevrološka kriza, temveč tudi kriza vrednot, v kateri nam močna čustva razkrijejo, kaj nam je resnično pomembno ter kaj bomo morali spre- meniti – vodi v razvoj negativnih stališč oz. negativnega vedenja do dela/organizacije, v razvoj čustvene napetosti, utrujenost ipd. (Zorjan, 2016). Nadalje kriza vrednot pri- vede do transformacije osebnosti – zamenjave vrednostnega sistema in iskanja novega 40 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2023) odnosa do dela, ljudi in sveta (Maslach in Leiter, 2002). Proces krize bi tako lahko povezali tudi z iskanjem smisla oz. “novega” poklicnega poslanstva. Slednje, torej ob- čutek poslanstva pri delu, pa je skorajda “najpomembnejši napovednik delovnega zado- voljstva” (Gradišek in Habe, 2020, str. 179). Izhajajoč iz vedenja, da so SP v okviru svojega dela vsakodnevno (pretežno) v stiku z marginalizirano, depriviligirano in stigmatizirano populacijo (npr. brezdomci, uporab- niki nedovoljenih substanc, posamezniki, ki nasilje povzročajo ali pa so le-tega deležni, otroci s posebnimi potrebami (OPP) ipd.), ki se v svojem življenju srečuje z mnogovr- stnimi in zelo raznolikimi težavami, morajo biti zato še toliko bolj pozorni, da poznajo varovalne dejavnike ter učinkovite spoprijemalne strategije soočanja s stresom. Kot ugotavljata Dolenc in Virag (2019, str. 80), “ima na zadovoljstvo pri delu pedagoških delavcev največji vpliv doživljanje poklicnega stresa”. Če so pedagoški delavci (tudi SP) na delovnem mestu zadovoljni, vplivom stresa in posledično izgorelosti podležejo kasneje ali pa jima sploh ne. Duševno zdravje socialnih pedagogov v kontekstu specifik dela poklica pomoči Poklici pomoči opredeljujejo poklice skrbi, nege in vzgoje, katerih izstopajoča zna- čilnost je humanitarna naravnanost (Bizjan, 2004). V sklopu le-teh lahko še podrobneje razmejimo poklice psihosocialne pomoči (med katere sodi tudi poklic SP), ki jih opra- vljajo strokovnjaki, ki so se v okviru študija usposabljali na področju svetovalnega in terapevtskega dela. Poklici pomoči povečujejo potrebo po poznavanju samega sebe, iskanju ustreznega razmerja med empatijo in distanco (Poljak Lukek, 2003; prim. Krajnčan in Bajželj, 2008), prav tako razvoj profesionalnosti v tovrstnih poklicih zahteva rekonstrukcijo po- klicnih izkušenj ter oblikovanje novih vlog strokovnjaka, kar vodi do (ponovne) vzpo- stavitve ravnotežja in reorganizacije primarne identitete (Poljak Lukek, 2003). V VIZ institucijah najpomembnejšo skupino sprožilcev stresa (posledično izgo- relosti), ki vplivajo na stabilnost duševnega zdravja in pri delu SP izhajajo iz zgoraj izpostavljenih specifik socialne pedagogike kot poklica pomoči, tvorijo stresorji: □ ki izhajajo iz dela z OPP (Marovič, 2022); □ ki so povezani z neustreznim vedenjem (npr. heteroagresija, avtoagresi- ja, težave s kemično/nekemično odvisnostjo (Ferbežar in Vrhunc Pfeifer, 2022; Krajnčan in Vrhunc Pfeifer, 2021), nesodelovanje otrok/mladostni- kov (Marovič, 2019)); □ ki zajemajo delo s populacijo posameznikov s težavami v duševnem zdravju (Kristan idr., 2021). Drugo skupino predstavljajo dejavniki, ki so vezani na samo delo (predvsem delov- na preobremenjenost, prevelike zahteve in kompleksnost dela ipd.) (Kovač, 2012). Tre- tja skupina pa vključuje različne stresorje, ki so povezani z neustrezno organizacijsko klimo (Eurydice, 2021; Gray idr., 2017; Marovič, 2022), premalo podpore v določeni VIZ instituciji in izven nje (Kovač, 2012), nerazumevanjem vodstva/pristojnih ministr- stev in pomanjkljivim zakonodajnim vidikom pomoči (Marovič, 2019). Dr. Marovič, Benčina, dr. Bogdan Zupančič: Skrb za duševno zdravje socialnih... 41 Poleg tega, da SP v šolo (in druge VIZ institucije, op. a.) “vstopa kot vzgojitelj, no- silec odnosne kompetence, kjer so v ospredju vzgojni cilji” (Bogdan Zupančič in Krajn- čan, 2019, str. 59), je glavno načelo dela SP delo “s primerom” (torej z uporabnikom) in ne delo “na primeru”. Tovrstno delo, predvsem zaradi vseh zgoraj izpostavljenih sprožilcev stresa (posledično izgorelosti), zahteva nenehno prilagajanje individualnim potrebam posameznika in tudi trenutnim potrebam družbe, katere del je (Briner in Dew- berry, 2007). Od SP se pogosto pričakuje, da bodo s “čarobno palčko” pri uporabnikih odpravili nezaželene vzorce vedenja, zato so pri svojem delu neprestano razpeti med visoko etičnim ravnanjem z uporabniki na eni strani in iskanjem varovalnih dejavnikov lastne optimalne duševne dobrobiti na drugi, kar odločilno determinira kontinuum nji- hovega duševnega zdravja. Pri skrbi za optimalno duševno zdravje oz. varovalnih dejavnikih le-tega velja na tem mestu izpostaviti še en vidik, ki je pri SP v praksi pogosto prisoten. Strokovnjaki v poklicih pomoči so namreč pogosto v vlogi “nosilcev moči”, zato jim navedeno lahko daje tudi lažen občutek varnosti. Čeprav lastne težave, povezane z duševnim zdravjem, sicer zaznajo, pa le-te pogosto zanikajo, saj sebe dojemajo kot nekoga, ki pomoč daje, in ne kot nekoga, ki pomoč potrebuje (Morrissette, 2001). Na podlagi izpostavljenega lahko sklepamo, da so znaki duševnih težav pri SP (za- radi prekomernega dela, preobremenjenosti, vsakodnevne izpostavljenosti stresu ter različnim napetostim) pogosto prezrti oz. evidentni šele takrat, ko lahko že nakazujejo na predispozicije duševnih bolezni, kar pa posledično odločilno vpliva na kakovost njihovega dela. 2 Metodologija Namen raziskave je raziskati oblike skrbi za duševno zdravje SP v različnih VIZ institucijah. Znotraj tega so nas zanimala področja, povezana predvsem s skrbjo SP za lastno duševno zdravje, a tudi s skrbjo, ki jo SP nudijo nadrejeni. Cilja, ki smo jima v raziskavi sledili, sta: □ raziskati, kako SP v različnih VIZ institucijah skrbijo za lastno duševno zdravje; □ ugotoviti, kako za duševno zdravje SP skrbijo njihovi nadrejeni. Izhajajoč iz ciljev smo si zastavili naslednji raziskovalni vprašanji: □ Kako SP v različnih VIZ institucijah skrbijo za lastno duševno zdravje? □ Kako za duševno zdravje SP skrbijo njihovi nadrejeni? V kvalitativni raziskavi je sodelovalo 14 SP iz različnih VIZ institucij v Sloveniji. Pet od teh je zaposlenih v SC za celostno obravnavo otrok/mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in/ali motnjami (ČVT/M) (natančneje trije v vzgojnem zavodu (VZ) in dva v mladinskem domu (MD)), po dva v vrtcu (V), osnovni šoli (OŠ), srednji šoli (SŠ) in posebnem programu vzgoje in izobraževanja (PPVIZ), en SP pa v dijaškem domu (DD). Podatki o udeležencih, relevantnih za raziskavo, so prikazani v tabeli 1. 42 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2023) Tabela 1 Predstavitev vzorca Socialni pedagog Vrsta VIZ institucije Delovno mesto Leta izkušenj na delovnem mestu SP 1 SC (MD) vzgojiteljica 3 SP 2 SŠ svetovalna delavka 10 SP 3 SŠ svetovalna delavka 1 SP 4 PPVIZ ravnateljica 5 SP 5 SC (MD) vzgojitelj 11 SP 6 OŠ svetovalna delavka 6 SP 7 SC (VZ) vzgojiteljica 8 SP 8 SC (VZ) vzgojiteljica 7 SP 9 V vzgojiteljica 4 SP 10 OŠ izvajalka dodatne strokovne pomoči 5 SP 11 DD vzgojiteljica 6 SP 12 V vzgojiteljica 6 SP 13 PPVIZ učiteljica 1 SP 14 SC (VZ) vzgojiteljica 17 Uporabili smo deskriptivno metodo empiričnega znanstvenega raziskovanja. Po- datki so bili pridobljeni s tehniko polstrukturiranega intervjuja, sestavljenega za potrebe pričujoče raziskave. Pred intervjujem je bil opravljen pogovor z vodstvom in SP posa- mezne ustanove, v katerem smo anketirance seznanili z namenom, s cilji in potekom raziskave. Vsi udeleženci so po povabilu k sodelovanju v raziskavi v le-tej sodelovali prostovoljno. Anonimnost in zaupnost sta bili zagotovljeni. Intervjuje smo izvedli indi- vidualno, neposredno v VIZ institucijah. Pridobljene podatke smo obdelali po postop- kih kvalitativne analize. 3 Rezultati in interpretacija Po izpeljavi kvalitativne analize opravljenih intervjujev smo pojme razvrstili v na- slednje tri kategorije: □ skrb SP za lastno duševno zdravje, ki je vsebovala dva pojma, in sicer individualno skrb ter usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja; □ skrb nadrejenih za duševno zdravje SP, ki je vsebovala en pojem, in sicer zanimanje nadrejenih za duševno zdravje SP; ter □ duševno zdravje SP v povezavi z razmerami na delovnem mestu, ki je vsebovala dva pojma, in sicer občutek varnosti na delovnem mestu ter prisotnost stresnih situacij na delovnem mestu. Dr. Marovič, Benčina, dr. Bogdan Zupančič: Skrb za duševno zdravje socialnih... 43 Vseh pet pojmov so prepoznali vsi SP. V tabeli 2 predstavljamo pojme in ključne kategorije, ki smo jih v analizi identificirali glede na zastavljena raziskovalna vprašanja. Tabela 2 Rezultati kvalitativne analize – ključni pojmi in kategorije Identificirani pojmi Ključne kategorije Individualna skrb Skrb SP za lastno duševno zdravje Usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja Zanimanje nadrejenih za duševno zdravje SP Skrb nadrejenih za duševno zdravje SP Občutek varnosti na delovnem mestu Duševno zdravje SP v povezavi z raz- Prisotnost stresnih situacij na delovnem mestu merami na delovnem mestu Skrb SP za lastno duševno zdravje – Individualna skrb Rezultati kažejo, da razen SP 2 (navaja, da ji “zaradi zahtevnosti dela in obveznosti v privatnem življenju časa za tovrstno skrb primanjkuje”) večina (13) SP v različnih VIZ institucijah skrbi za lastno duševno zdravje posveča veliko pozornosti. Za vzdrževanje lastnega duševnega zdravja se SP največkrat poslužujejo različnih športnih (sprehodi v naravi, planinarjenje, plavanje, košarka, odbojka, fitnes, ples, tek, telovadba, spreha- janje psa) kulturnih (obiskovanje koncertov, gledališča) in izobraževalnih (seminarji, dodatna izobraževanja in usposabljanja) aktivnosti; hobijev (potovanja, igranje igric, branje knjig, gledanje televizije, poslušanje glasbe, udeleževanje likovnih delavnic, delo na vrtu in z rožami, obisk maserke); meditacije/joge/čuječnosti; psihoterapije; su- pervizije; skupin za samopomoč ter druženje in pogovorov s prijatelji. Kot ugotavljajo že Birsa, Kljun in Kopačin (2022), je za vse strokovne delavce, zaposlene v večinskem sistemu VIZ, še kako pomembno dodatno strokovno izobraževanje ter razvijanje ra- zličnih kompetenc, ki vodijo v zmanjševaje stresnih situacij pri lastnem delu. Podobno navajata Bogdan Zupančič in Marovič (2023), in sicer da je v izogib težavam v dušev- nem zdravju v poklicih pomoči ključnega pomena individualna skrb oz. skrb zase. Le tako lahko posameznik poskrbi za svoje dobro počutje in duševno ravnovesje ter se lažje sooča z vsakodnevnimi izzivi (prav tam). Usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja Dejstvo, kot kažejo tudi ugotovitve raziskave, da uspešno usklajevanje med poklic- nim in zasebnim življenjem SP v različnih VIZ institucijah izhaja predvsem iz delovnih izkušenj v praksi ter dobe zaposlitve v posamezni instituciji, ne preseneča. Večina (9) SP (predvsem tistih, ki so v tovrstnih institucijah zaposleni že dlje časa) tako navaja, da so na začetku svoje profesionalne poti imeli več težav z usklajevanjem zasebnega in poklicnega življenja (SP 2: “Prvi 2 leti sploh nisem spala ponoči, tako zelo se me je vse dotaknilo.”), vendar so z leti uspeli vzpostaviti mejo med navedenima področjema (SP 7: “Tudi sodelavkam sporočim, da od četrtka do ponedeljka kot da me ni, in me ne 44 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2023) kontaktirajo. Potegnem mejo.”). Prav tako večina (10) intervjuvancev izpostavlja, da svoje zasebno in poklicno življenje dobro usklajuje. Skrb nadrejenih za duševno zdravje SP – Zanimanje nadrejenih za duševno zdravje SP Več kot polovica (9) SP navaja, da se nadrejeni za njihovo psihično počutje oz. duševno zdravje ne zanimajo v tolikšni meri, kot bi si želeli. Izpostavimo na primer SP 12: “Tega ozaveščanja je sicer čedalje več, ker se tudi čedalje bolj pojavlja izgore- lost nekaterih sodelavk in se o tem kao več govori. Ampak žal od teorije do prakse še ni prišlo.” Kljub navedenemu pa rezultati nakazujejo tudi, da se trend skrbi nadarjenih za duševno zdravje njihovih zaposlenih spreminja na boljše. Pet SP izpostavlja, da je njihovim nadrejenim iskreno mar za zaposlene. SP 1 tako navaja: “Se mi zdi, da ima ravnatelj občutek, da ljudje ne smemo biti preobremenjeni, da efektivnost na delovnem mestu za vsako ceno ni dobrodošla in v korist ljudem in duševnemu zdravju [...]. Nam je jasno rečeno, da moramo v prvi vrsti poskrbeti zase.” Prav tako je večina od teh izpostavila, da se nadrejeni trudijo za dobre odnose med zaposlenimi in v instituciji. SP 14 pove: “Nas večkrat vpraša: “Kako si?” […] Na glas pove, da ceni delo kolektiva, velikokrat pohvali naša prizadevanja, mu ni vseeno, kaki pridemo na delovno mesto.” Tako navaja SP 10: “Vodstvo nam večkrat poudarja, da si moramo vzet čas zase. Za njih je duševno zdravje zelo pomembno. Veliko nas ozaveščajo. Išče načine, kako nam pomagat.” Kot vemo, SP v svoje delo ne vnaša le strokovnega znanja, temveč tudi svoja stališča, norme, vrednote in čustva (Kobolt in Žorga, 2006), iz česar izhaja, da je pri svojem delu toliko bolj uspešen, kolikor je okolju, v katerem deluje, mar za njegovo duševno dobrobit (Gray idr., 2017; Harding idr., 2019). SP 13 pravi: “Valda, saj se to potem odraža na našem delu in odnosu do učencev in sodelavcev.” Duševno zdravje SP v povezavi z razmerami na delovnem mestu – Občutek varnosti na delovnem mestu Kot kažejo rezultati raziskave, se SP na svojih delovnih mestih ne počutijo varne, saj so bili v okviru svojega dela že vsi deležni psihičnega/fizičnega nasilja ali kombi- nacije obeh oblik nasilja. Iz odgovorov lahko razberemo, da so SP pogosteje podvrženi tako psihični (8) kot fizični nevarnosti (6). Podobno ugotavlja tudi raziskava avtorja Eu- rofound (2013), ki izpostavlja, da je na delovnem mestu psihično nasilje pogostejše od fizičnega. Največ fizičnega nasilja so bili intervjuvanci (7) v naši raziskavi deležni s stra- ni uporabnikov. O fizičnem nasilju (posledično tudi psihičnem) je poročalo vseh pet SP, zaposlenih v SC, in le dva SP, zaposlena v drugih VIZ institucijah. Zato velja poudariti še, da vseh pet SP, zaposlenih v SC, navaja, da napadov nase ne jemljejo vedno resno, saj vedo, od kod izvirajo in da so nemalokrat v največji meri pokazatelj individualnih stisk mladostnikov, njihovega nestrinjanja s pravili ter sistemom nasploh. Kljub navedenemu pa je vendarle treba opozoriti, da vseh pet zaposlenih v SC poroča tudi o vse težji in kompleksnejši problematiki otrok/mladostnikov s ČVT/M, ki so nameščeni v SC, na kar opozarja tudi raziskava (Kobal Tomc idr., 2011). V SC so nameščeni posamezniki, ki jim pomoč v “tradicionalnih” oblikah VIZ zaradi izstopajočega/neprimernega/deviantnega Dr. Marovič, Benčina, dr. Bogdan Zupančič: Skrb za duševno zdravje socialnih... 45 vedenja ni bila zadostna (Marovič, 2022), zato ne preseneča, kot kažejo tudi pričujoči rezultati, da je v V, OŠ, SŠ, PPVIZ in DD pogosteje prisotna psihična nevarnost, medtem ko v SC (VZ in MD) v ospredje stopa fizična in/ali kombinacija obeh. Trije SP v okviru težav, ki izhajajo iz razmer na delovnem mestu, izpostavljajo še občutek pomanjkanja pomoči s strani nadrejenih pred “napadi” staršev/sodelavcev/otrok in poudarjajo, da se ne počutijo zaščitene (ne s strani nadrejenih in ne s strani države). Navedeno potrjujejo tudi ugotovitve raziskave (Japelj Pavešić, 2020), ki kažejo, da učitelji pri reševanju pro- blemov pogosto ostajajo prepuščeni samim sebi. Med njimi namreč kar tretjina podporo in zaščito vodstva šole občuti samo včasih ali redko (prav tam). Prisotnost stresnih situacij na delovnem mestu Skoraj vsi (12) SP, zaposleni v različnih VIZ, so podvrženi stresnim situacijam na delovnem mestu. Nekateri (4) navajajo, da so stresu podvrženi od enkrat do dvakrat tedensko, medtem ko drugi (10) poročajo, da so stresnim situacijam podvrženi dnevno. Skrb vzbujajoča je vsekakor trditev SP 2, ki pravi: “Lansko leto sem bila že konec sep- tembra tako izčrpana, da sem imela občutek, da je zame že celo šolsko leto naokoli.” Poudariti velja, da se raven doživljanja stresa na delovnem mestu, kot kažejo tudi ugo- tovitve raziskave, pri SP pogosto razlikuje glede na institucijo, v kateri so zaposleni. Tako vseh pet SP, zaposlenih v SC, navaja, da se s stresnimi situacijami srečujejo dnev- no – kar do neke mere izhaja iz namembnosti tovrstnih institucij. Doživljanje stresnih situacij pogosto pripisujejo že izpostavljeni namembnosti omenjenih institucij. SP 5 navaja: “Vse situacije pri nas so stresne, ker je taka služba. Sem vedela, kam grem …” Nekatere situacije (oz. stresni dogodki), kot lahko razberemo iz pričujoče raziskave, so značilne tako za SP v SC kot tudi za SP, zaposlene v V, OŠ, SŠ, PPVIZ in DD (npr. čustveni izpadi otrok/mladostnikov, nerazumevanje vodstva/sodelavcev, fizično/psihično nasilje, grožnje, manipulacije in čustveno izsiljevanje (s strani otrok/staršev/sodelavcev/ vodstva)). SP, zaposleni v SC, pa v okviru teh še dodatno izpostavljajo: službo kot tako; prevelik obseg nalog; delavnik, ki ga nimaš pod kontrolo; pričanja na sodišču; otroci/ mladostniki z resnimi anamnezami, ki sodijo že na področje psihiatrije; spolne zlorabe; fizično/psihično nasilje s strani uporabnikov/sodelavcev; pomanjkljiv zakonodajni vidik pomoči; fizično obračunavanje (npr. napadi z nožem); (avto/hetero)agresija (npr. samo- destruktivnost, poskusi samomora); zasvojenost z nedovoljenimi substancami; begi; no- sečnosti v zavodu. Ali, tako SP 11: “Uporniško vedenje mladostnikov, ki se zaklepajo v kopalnice in grozijo s samomori, pa ko ti pridejo Romi v hišo in ti poberejo 3 punce in se odpeljejo, ko mladostnik s kolom ali nožem teka okoli hiše in kriči, da bo ubil svojo punco.” Izhajajoč iz ugotovitev raziskave lahko trdimo, da so SP, ki imajo vsakodnevno opravka z različnimi psihosocialnimi stiskami in fizičnim nasiljem, vsekakor bolj iz- postavljeni dejavnikom, ki posledično lahko ogrozijo njihovo psihofizično ravnovesje. Visoko raven doživljanja stresa pri zaposlenih v VIZ izpostavlja tudi Peta evropska raziskava o delovnih razmerah za Slovenijo (2010). Le-ta navaja, da šolstvo, v pri- merjavi z ostalimi sektorji, z 89,1 % na področju doživljanja stresa zaseda prvo mesto. Podobno ugotavljata tudi Žakaitis in Puškoriene (2007, v Rupšiene idr., 2017), ki na vzorcu 99 SP, zaposlenih v šolstvu, ugotavljata, da ima 56 % anketirancev blage znake izgorelosti, pri 23 % pa so le-ti že zelo močno izraženi. 46 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2023) 4 Sklep Rezultati pričujoče raziskave, s katerimi smo raziskali oblike skrbi za duševno zdravje SP, zaposlenih v različnih VIZ institucijah, kažejo, da stanje na področju dušev- nega zdravja nikakor ni vzpodbudno. Večina (13) SP ima sicer dobro razvite mehanizme uravnavanja duševne dobrobiti, saj skrbi za lastno duševno zdravje posveča veliko pozornosti. V izogib emocionalni in energijski izčrpanosti (posledično slabšemu psihofizičnemu počutju) se SP, izhajajoč iz rezultatov raziskave, poslužujejo različnih športnih in izobraževalnih aktivnosti, ho- bijev, meditacije/joge/čuječnosti, psihoterapije, supervizije, skupin za samopomoč ter druženja in pogovorov s prijatelji. Prav tako je večini (10) z leti uspelo vzpostaviti dis- tanco med poklicnim in zasebnim življenjem. Vendar pa ugotovitve raziskave – čeprav se trend skrbi nadrejenih za duševno zdravje svojih zaposlenih sicer spreminja na bolj- še, kar navaja pet SP – hkrati kažejo tudi na občutno pomanjkanje zanimanja nadrejenih za duševno zdravje svojih zaposlenih. Več kot polovica (9) intervjuvancev tako navaja, da se nadrejeni za njihovo psihično počutje oz. duševno zdravje ne zanimajo v tolikšni meri, kot bi si želeli. Podatek je vsekakor zaskrbljujoč, predvsem zaradi vedenja, kot so navedli že Gray idr. (2017) in tudi Harding idr. (2019), da je SP pri svojem delu toliko bolj uspešen, kolikor je okolju, v katerem deluje, mar za njegovo duševno dobrobit, kar posledično odločilno determinira kakovost njegovega dela. Tudi dognanja, da se SP na svojih delovnih mestih ne počutijo varne, saj so bili v okviru le-teh že vsi deležni psihičnega/fizičnega nasilja ali kombinacije obeh, niso vzpodbudna. SP so sicer pogosteje podvrženi psihični (8) kot fizični nevarnosti (6), kar gre pripisati tudi namembnosti institucije, v kateri so zaposleni. Vendar pa kljub navedenemu – kot opozarjajo že ugotovitve raziskave (Sindikat vzgoje, izobraževa- nja, znanosti in kulture Slovenije (v nadaljevanju SVIZ), 2022) – tudi SP, zaposleni v SC, poročajo o vse težji in vse kompleksnejši problematiki, zaznamovani z obema oblikama nasilja, s katero se pri svojem delu srečujejo. Prav tako nekateri SP (3) v okviru težav, ki izhajajo iz razmer na delovnem mestu, izpostavljajo še občutek pomanjkanja pomoči s strani nadrejenih pred “napadi” staršev/sodelavcev/otrok ter poudarjajo, da se ne počutijo zaščitene (ne s strani nadrejenih in ne s strani države). Podobno tudi ugotovitve raziskave (Japelj Pavešić, 2020), ki kažejo, da učitelji pri reševanju problemov pogosto ostajajo prepuščeni samim sebi. Če se osredotočimo še na prisotnost stresnih situacij, s katerimi se SP v različnih VIZ institucijah pri svojem delu srečujejo, velja izpostaviti, da je stanje (v povezavi z vzdrževanjem optimalnega duševnega zdravja) tudi na tem področju neustrezno. Kot lahko razberemo iz odgovorov intervjuvancev, so skoraj vsi (12) SP na svojem delov- nem mestu podvrženi različnim stresnim situacijam, psihosocialnim stiskam in fizične- mu nasilju. Prav tako jih kar deset poroča, da so stresnim situacijam podvrženi dnevno. Nekateri stresni dogodki so značilni tako za SP v SC kot tudi SP, zaposlene v V, OŠ, SŠ, PPVIZ in DD (npr. čustveni izpadi otrok/mladostnikov, nerazumevanje vodstva/so- delavcev, fizično/psihično nasilje, grožnje, manipulacije in čustveno izsiljevanje (s stra- ni otrok/staršev/sodelavcev/vodstva)). SP, zaposleni v SC, pa dodatno izpostavljajo še: službo kot tako; prevelik obseg nalog; delavnik, ki ga nimaš pod kontrolo; pričanja na sodišču; otroci/mladostniki z resnimi anamnezami, ki sodijo že na področje psihiatrije; Dr. Marovič, Benčina, dr. Bogdan Zupančič: Skrb za duševno zdravje socialnih... 47 spolne zlorabe; fizično/psihično nasilje s strani uporabnikov/sodelavcev; pomanjkljiv zakonodajni vidik pomoči; fizično obračunavanje (npr. napadi z nožem); (avto/hete- ro)agresija (npr. samodestruktivnost, poskusi samomora); zasvojenost z nedovoljenimi substancami; begi; nosečnosti v zavodu. Izhajajoč iz ugotovitev raziskave lahko torej trdimo, da so SP, ki imajo vsakodnevno opravka z različnimi oblikami psihosocialnih stisk in z nasiljem, vsekakor bolj izpostavlje- ni dejavnikom, ki lahko ogrozijo njihovo psihofizično ravnovesje, kar (lahko) posledično vodi tudi do izgorelosti. Čeprav zaradi majhnosti vzorca rezultatov raziskave ne moremo posplošiti na celotno populacijo, pa ugotovitve raziskave kažejo, da bi v izogib težavam v duševnem zdravju SP, zaposlenih v različnih VIZ institucijah, v prihodnje veljalo raz- mišljati v smeri sistemskih sprememb za zagotavljanje optimalnega duševnega zdravja na celotnem kontinuumu VIZ. Navedeno podpirajo tudi številni apeli, ki v (post)covidnih časih prihajajo iz vrst strokovnjakov, zaposlenih v SC (SVIZ, 2022), kjer so prvenstveno zaposleni SP, in se navezujejo na raziskave, ki poročajo o težavah na področju duševnega zdravja zaposlenih v različnih VIZ institucijah nasploh (Eurydice, 2021; Japelj Pavešić, 2020), posledično tudi na opuščanje poklica zaradi stresa in izgorelosti (prav tam). Kot vemo, lahko pomoč drugim nudimo šele takrat, ko imamo sami zadovoljene primarne po- trebe (Šimleša, 2013), zato predstavlja skrb za duševno zdravje, ne samo SP, temveč vseh zaposlenih v VIZ, temeljni, predvsem pa nujen (pred)pogoj za oblikovanje produktivnega in sproščujočega delovnega okolja. Prav tako navedeno odločilno determinira kakovost in uspešnost dela tako z otroki/mladostniki kot tudi z vsemi drugimi uporabniki poklicev pomoči, s katerimi se pri svojem delu srečujejo SP, zaposleni v različnih VIZ institucijah. Mateja Marovič, PhD, Špela Benčina, Ana Bogdan Zupančič, PhD Mental Health Care for Social Pedagogues in Educational Institutions Based on the high expectations of society towards social pedagogues (SPs) and given the difficulties they are increasingly facing in their work (e.g., hetero-aggression, auto-aggression, chemical/non-chemical addiction, mental health problems of children/ adolescents (Krajnčan and Vrhunc Pfeifer, 2021), non-cooperation of children/adoles- cents/parents, lack of understanding from leadership/ministries, lack of a legislative framework governing assistance (Marovič, 2019), various complex traps in education which are the result of (post-)COVID times), we can assume that SPs, in relation to mental health, are a high-risk profession, as the care of their mental health is often overlooked. This is mainly due to the primary concern for others, which stems from the doctrine of social pedagogy as a helping profession. Good mental health is a cornerstone of health, and consequently of social, family, and economic stability, social well-being, and quality of life (Resolution on the National Mental Health Programme 2018−2028, 2018). It also further influences the way we think, communicate, learn, and grow as individuals (Novak, 2018), and, as Greaves and Campbell (2007, as cited in Puštovan, 2016, p. 117) put it, “has a significant impact on how well one copes with different situations in life”. 48 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2023) Although SPs are aware that they cannot solve all the users’ problems, but rather work with them to find possible solutions in each situation (Klemenčič, 2006; cf. Bog- dan Zupančič and Krajnčan, 2019), they often report that they are not able to cope with certain situations or emotional states of children/adolescents. Factors such as: too high expectations of themselves; responsibility towards the population they work with; their own powerlessness; exposure to various forms of psychological/physical violence; in- tensive daily search for solutions in the user’s best interests, etc., thus represent predis- positions to stress, and consequently burnout, and correlate significantly with the stable mental health of SPs in different educational institutions. Since the main principle of SPs’ work is work “with the case” (with the user) rather than work “on the case”, this type of work, especially in view of all the stress triggers (and consequently burnout), requires constant adaptation to the individual’s needs, in- cluding the current needs of the society of which they are part (Briner and Dewberry, 2007). Thus, SPs – who are often expected to use a “magic wand” to eliminate un- desirable behaviour patterns in users – are constantly torn between a highly ethical treatment of users on the one hand and the search for ways to protect their own mental well-being on the other, which crucially determines their mental health. Regarding optimal mental health, another aspect is worth mentioning that is of- ten present in SPs’ practice. As professionals in the helping professions are often in a “power holder” role, this can also give them a false sense of security. Although they may perceive their own mental health problems, they often deny them, because they see themselves as someone who gives help, not someone who needs it (Morrissette, 2001). The aim of this qualitative survey is to explore the forms of mental health care in different educational institutions. Starting from the objectives, we addressed the following research questions: □ How do SPs in different educational institutions take care of their own mental health? □ How do supervisors take care of the mental health of SPs? The research was based on semi-structured interviews with 14 social pedagogues working in different educational institutions in Slovenia. Five of them are employed in professional centres (PCs) for the integrated treatment of children/adolescents with emotional and behavioural problems and/or disorders (3 in a residential treatment in- stitution (RTI) and 2 in a youth home (YH); 2 SPs each in a kindergarten (K), primary school (PS), secondary school (SS) and in a special education programme (SEP); and 1 SP in a boarding school (BS). After performing a qualitative analysis of the interviews, the concepts were grouped into 3 categories: □ SP’s care for own mental health, which included 2 concepts, namely indi- vidual care and balancing work and private life; □ supervisors’ care for the mental health of SPs, which included one con- cept – interest from supervisors in SP’s mental health; and □ SP’s mental health in relation to the workplace situation, which included 2 concepts, namely feeling safe at work and the presence of stressful situ- ations at work. All five concepts were identified by all SPs. Dr. Marovič, Benčina, dr. Bogdan Zupančič: Skrb za duševno zdravje socialnih... 49 The results of this survey show that the mental health situation is by no means en- couraging. Most of the SPs (13) have well-developed coping mechanisms and pay a great deal of attention to their own mental health. To avoid emotional and energetic exhaustion (resulting in poorer psycho-physical well-being), according to the results of the survey, SPs engage in a variety of sporting and educational activities; hobbies; meditation/yoga/ mindfulness; psychotherapy; supervision; self-help groups; socialising and talking with friends. Most of them (10) have also managed over the years to establish a distance be- tween their professional and private life. However, the survey findings – even though the trend of supervisors’ concern for the mental health of their employees is changing for the better, as indicated by 5 SPs – also show a significant lack of interest from supervisors in the mental health of their employees. More than half of the interviewees (9) have thus indicated that their supervisors are not as interested in their mental well-being or mental health as they would like. This is certainly a worrying figure, especially knowing, as Gray et al. (2017) and Harding et al. (2019) have already expressed, that SPs are more successful in their work if the environment in which they work cares about their mental well-being, which in turn determines the quality of their work. The findings that SPs do not feel safe in their jobs, as they have all experienced psychological/physical violence or a combination of the two, are likewise not encour- aging. Indeed, SPs are more often subjected to psychological (8) than physical danger (6), which can be attributed to the purpose of the institution in which they are employed. However, despite the above – as has already been pointed out in the findings of another survey (Education, Science and Culture Trade Union of Slovenia (SVIZ), 2022) – PC employees also report increasingly difficult and complex issues, marked by both forms of violence, which they encounter in their work. Furthermore, in the context of problems arising from the workplace situation, some SPs (3) have also indicated feeling a lack of support from supervisors in the case of “attacks” from parents/colleagues/children, and have stressed that they do not feel protected (neither by supervisors nor by the state). Similarly, other research findings (Japelj Pavešić, 2020) show that teachers are often left to their own devices when solving problems. Focusing on the presence of stressful situations that SPs in different educational institutions face, it is worth pointing out that the situation (in relation to maintain- ing optimal mental health) is also inadequate in this area. The interviewees’ responses show that almost all SPs (12) are subjected to various stressful situations, psychosocial distress, and physical violence in their workplace. Ten of them have also reported that they are subjected to stressful situations daily. Some stressful events are typical for both SPs working in PCs as well as those working in K, PS, SS, SEP and BS (e.g., emotional outbursts of children/youth; misunderstandings with management/colleagues; physical/ psychological violence; threats, manipulation and emotional blackmail (by children/ parents/colleagues/management). SPs working in PCs have additionally pointed out the following: the job itself; too many tasks; working hours that are beyond your con- trol; testifying in court; children/adolescents with serious medical histories that fall under the psychiatric domain; sexual abuse; physical/psychological violence by users/ colleagues; lack of a legislative framework governing assistance; physical reprisals (e.g., knife attacks); (auto-/hetero-)aggression (e.g., self-destructive behaviour, suicide attempts); addiction to illicit substances; running away; pregnancies in the institution. 50 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2023) Based on the findings of the study, it can be argued that SPs who deal with various forms of psychosocial distress and violence daily are certainly more exposed to factors that can compromise their psycho-physical balance, which may lead to burnout. Although the small sample size means that the results cannot be generalised to the whole population, the findings suggest that to avoid mental health problems in the future, it would be worth considering systemic changes to ensure optimal mental health across the whole continuum of education. This is supported by the numerous appeals in (post-)COVID times coming from the ranks of professionals working in PCs (SVIZ, 2022), where SPs are primarily employed, and refers to research reporting on the men- tal health problems of employees in different educational institutions in general, and consequently on the abandonment of the profession due to stress and burnout (Eurydice, 2021; Japelj Pavešić, 2020). As we know, we can only help others when our primary needs have been met (Šimleša, 2013), so taking care of mental health, not only of SPs but of all employees in educational institutions, is a fundamental and, above all, a nec- essary (pre)condition for creating a productive and relaxing work environment. This also determines the quality and success of the work with children/adolescents, as well as with all other users of the helping professions with whom SPs working in different educational institutions are confronted. LITERATURA 1. Bilban, M. (2007). Kako razpoznati stres v delovnem okolju. Delo in varnost, 52(1), 30–35. 2. Bilban, M. in Pšeničny, A. (2007). Izgorelost. Delo in varnost, 52(1), 22–30. 3. Birsa, E., Kljun, M. in Kopačin, B. (2022). ICT Usage for Cross-Curricular Connections in Mu- sic and Visual Arts during Emergency Remote Teaching in Slovenia. Electronics, 11(13), 2090, 1–15. https://doi.org/10.3390/electronics11132090. 4. Bizjan, B. (2004). Na profesionalno pot neobremenjeni s prtljago. Socialna pedagogika, 8(3), 295–314. 5. Bogdan Zupančič, A. in Krajnčan, M. (2019). Odnosna kompetenca strokovnih delavcev v osnovni šoli. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 34(1), 85–72. 6. Bogdan Zupančič, A. in Marovič, M. (2023). Pomen dobrobiti strokovnih delavcev za dobrobit otrok/mladostnikov (v strokovnih centrih). V: Kreft Toman, I., Habe, D. in Koler, G. (ur.). Sodobni izzivi dela z mladimi iz ranljivih skupin: 3. Mednarodna konferenca Mladinskega doma Jarše: konferenčni zbornik: 9. do 11. junij 2023 = Contemporary Challenges of Working with At-Risk Youth: The Jarše Youth Home 2nd International Conference: Conference Proceedings: 9 -11 June 2023 (str. 9–15). Ljubljana: Mladinski dom Jarše. 7. Briner R. in Dewberry C. (2007). Staff Wellbeing is Key to School Success: A Research Study into the Links between Staff Wellbeing and School Performance. London, England: Worklife Support. 8. Dolenc, P in Virag, Š. (2019). Stres, soočanje s stresom in poklicno zadovoljstvo pedagoških delavcev. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 34(1), 73–85. 9. Etični kodeks delavcev na področju socialne pedagogike. (2004). Dostopno na: https://zzsp.org/ zzsp/dokumenti/ (pridobljeno 21. 5. 2023). 10. European Commission/EACEA/Eurydice. (2021). Teachers in Europe: Careers, Development and Well-being. Eurydice report. Luxembourg: Publications Office of the European Union. 11. Eurofound (2013). Physical and Psychological Violence at the Workplace, Publications Offi- ce of the European Union. Luxembourg: Office of the European Union. Dostopno na: https:// www.eurofound.europa.eu/publications/foundation-findings/2014/working-conditions/founda- tion-findings-physical-and-psychological-violence-at-the-workplace (pridobljeno 28. 6. 2021). 12. Ferbežar, N. in Vrhunc Pfeifer, K. (2022). Avtoagresivno vedenje: krizne situacije in krizne in- tervencije v strokovnih centrih. V: Krajnčan, M. (ur.). Socialnopedagoške teme 1 (str. 95–137). Koper: Založba Univerze na Primorskem. Dr. Marovič, Benčina, dr. Bogdan Zupančič: Skrb za duševno zdravje socialnih... 51 13. Gradišek, P. in Habe, K. (2020). Calling at Work – Important Predictor of Job Satisfaction in University Teachers. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 35(3–4), 179–194. 14. Gray, C., Wilcox, G. in Nordstokke, D. (2017). Teacher Mental Health, School Climate, Inclu- sive Education and Student Learning: A Review. Canadian Psychology, 58, 203–210. https:// doi.org/10.1037/cap0000117. 15. Greaves, C. V. in Campbell, J. L. (2007). Supporting Self-Care in General Practice. British Journal of General Practice, 57(543), 814–821. 16. Harding, S., Morris, R., Gunnell, D. idr. (2019). Is Teachers’ Mental Health and Wellbeing Associated with Students’ Mental Health and Wellbeing? Journal of Affective Disorders, 242, 180–187. https://doi.org/10.1016/j.jad.2018.08.080. 17. Japelj Pavešić, B. (2020). Nacionalna študija zaznave nasilja nad učitelji in ravnatelji v šolah: zagotavljanje varnega in vzpodbudnega učnega okolja. Ljubljana: Pedagoški inštitut. https:// doi.org/10.32320/978-961-270-321-9. 18. Jeriček Klanšček H., Zorko, M., Bajt, M. idr. (2009). Duševno zdravje v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. 19. Klemenčič, M. M. (2006). Refleksija strokovnega dela kot ena temeljnih kompetenc. V: Sande, M., Dekleva, B., Kobolt, A. idr. (ur.). Socialna pedagogika: izbrani koncepti stroke (str. 159– 167). Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 20. Kobal Tomc, B., Centrih, M., Zalokar, L. idr. (2011). Otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja – analiza stanja. Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Dostopno na: http:// www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti_pdf/otroci-hude_motnje_ vedenje-porocilo-20-6-11.pdf (pridobljeno 17. 10. 2013). 21. Kobolt, A. in Žorga, S. (2006). Supervizija: proces razvoja in učenja v poklicu. Univerza v Ljubljani: Pedagoška fakulteta. 22. Kovač, J. (2012). Pojav stresa pri svetovalnih delavcih v osnovni šoli. Revija za elementarno izobraževanje, 5(2–3), 37–54. 23. Kovač, J. (2013). Supervizija, stres in poklicna izgorelost šolskih svetovalnih delavcev. Mari- bor: Mednarodna založba. 24. Kovač, J. in Javornik Krečič, M. (2014). Poklicna izgorelost pri šolskih svetovalnih delavcih v osnovni šoli. Revija za elementarno izobraževanje, 7(3–4), 89–104. 25. Kovač, J., Radovanović, L. in Javornik Krečič, M. (2020). Vključevanje šolskih svetovalnih delavcev v različne oblike supervizije. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 35(1), 73–86. 26. Krajnčan, M. in Bajželj, B. (2008). Odnos – osnova za socialnopedagoško delo. V: Krajnčan, M., Zorc Maver, D. in Bajželj, B. (ur.). Socialna pedagogika med teorijo in prakso (str. 55–70). Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 27. Kranjčan, M. in Vrhunc Pfeifer, K. (2021). Krizne intervencije v vzgojnih zavodih (strokovnih centrih): izhodišča za pripravo smernic za ravnanje v kriznih situacijah v zavodih za vzgojo in izobraževanje ter mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem. 28. Kristan, N., Marovič, M. in Kavčič, T. (2021). Who has my Back?: Social Convoys and Lone- liness in Slovenian Adolescents living in Residential Youth Care Grouphomes. Child & family social work, 27(2), 254–266. https://doi.org/10.1111/cfs.12879. 29. Marovič, M. (2019). Nameščanje in diskurz o (ne)ustreznosti vzgojne pomoči otrokom/mlado- stnikom s čustvenimi in vedenjskimi težavami in/ali motnjami v vzgojnih zavodih. V: Marovič, M. in Sinjur, A. (ur.). Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov (str. 129–148). Koper: Založba Univerze na Primorskem. https://doi.org/10.26493/978-961-7023-95-4.129-148. 30. Marovič, M. (2021). Nova družina: prehod mladostnika iz primarne družine v izvendružinsko institucionalno obravnavo. V: Rutar, S., Felda, D., Rodela, M. idr. (ur.). Prehodi v različnih socialnih in izobraževalnih okoljih (str. 359–377). Koper: Založba Univerze na Primorskem. https://doi.org/10.26493/978-961-293-136-0.359-377. 31. Marovič, M. (2022). Inefficiency of Social Pedagogical Treatment of an Individual Placed in a Residential Treatment Institution. V: Celec, R. (ur.). Challenges of Modern Society from Diffe- rent Perspectives: New Issues (str. 129–141). Hamburg: Dr. Kovač. 32. Martinjak, M. (2002). Socialni pedagog – poklicni govorec. Socialna pedagogika, 6(4), 395–404. 52 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2023) 33. Marušič, A. in Temnik, S. (2009). Javno duševno zdravje. Celje: Mohorjeva družba. 34. Maslach, C. in Leiter, M. P. (2002). Resnica o izgorevanju na delovnem mestu: kako organiza- cije povzročajo osebni stres in kako ga preprečiti. Ljubljana: Educy. 35. Morrissette, P. J. (2001). Self-Supervision: a primer for Counselors and Helping Professionals. Hoboken: Routledge. 36. Novak, K. (2018). Skrb za duševno zdravje na delovnem mestu: priročnik za promotorje du- ševnega zdravja v podjetjih. Maribor: Fundacija za izboljšanje zaposlitvenih možnosti Prizma. 37. Pahor, D. (2015). Sindrom izgorelosti – resna nevarnost sodobne družbe. Acta medico-biotech- nica, 8(1), 7–9. https://doi.org/10.18690/actabiomed.111. 38. Pelc, J. (2016). Supervizija za strokovne delavce. Vzgoja, 18(72), 42–43. 39. Peta evropska raziskava o delovnih razmerah za Slovenijo. (2010). Dostopno na: https://www. eurofound.europa.eu/sl/surveys/european-working-conditions-surveys/fifth-european-wor- king-conditions-survey-2010 (pridobljeno 25. 7. 2021). 40. Poljak Lukek, S. (2003). Oblikovanje profesionalne identitete v procesu supervizije. Socialna pedagogika, 7(1), 71–82. 41. Poštuvan, V. (2016). Mentoriranje kot skrb za (telesno in) duševno zdravje. V: Razvoj sistema supervizirane prakse psihologov v Sloveniji (str. 117–125). Ljubljana: Znanstvena založba Fi- lozofske fakultete. 42. Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028 (ReNPDZ18–28). (2018). Ura- dni list RS, št. 24/18. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO120 (pridobljeno 12. 5. 2021). 43. Rupšiene, L., Skukauskaite, A., Baranauskiene, I. idr. (2017). The Relationship between Pro- fessional Burnout and Management Competences: The case of Social Pedagogues in Lithuania. Pedagogika, 128(4), 55–64. https://doi.org/10.15823/p.2017.54. 44. Sears, S. J. in Navin, S. L. (2001). Stressors in School Counseling. Education, 703, 333–337. 45. Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije. (2022). Vzgojni zavodi povsem spregledani. Dostopno na: https://www.sviz.si/vzgojni-zavodi-povsem-spregledani/ (pridoblje- no 27. 5. 2023). 46. Strniša, T. in Juriševič M. (2018). Razvoj strokovne samopodobe specialnih in rehabilitacijskih pedagogov. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 33(1), 116–130. 47. Temeljotov Salaj, A., Snežič, K. in Pungartnik, M. (2012). Stres, izgorelost in mobing na delov- nem mestu. Socialna pedagogika, 16(1), 71–89. 48. Zorjan, S. (2016). Priročnik za obvladovanje psihosocialnih tveganj in absentizma s pomočjo orodja e-OPSA (Prilagojena različica za dejavnosti zdravstvenega in socialnega sektorja). Lju- bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. https://doi.org/10.3986/9789612549459. 49. Žakaitis, P. in Puškorienė, J. (2007). Pedagogų pasitikėjimo savimi ir perdegimo sindromo rai- škossąsajos. Ugdymo psichologija, 18, 46–54. Dr. Mateja Marovič (1975), docentka na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem Naslov / Address: Noršinci pri Ljutomeru 5a, 9240 Ljutomer, Slovenija Telefon / Telephone: (+386) 031 379 447 E-mail: mateja.marovic@pef.upr.si Mag. Špela Benčina (1994), profesorica socialne pedagogike, svetovalna delavka na osnovni šola Zadobrova, Ljubljana Polje. Naslov / Address: Novo Polje c. 11/13a, 1260 Ljubljana Polje, Slovenija Telefon / Telephone: (+386) 051 818 023 E-mail: spelab.osz@gmail.com Dr. Ana Bogdan Zupančič (1981), docentka na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Naslov / Address: Sostrska cesta 62, 1261 Ljubljana Dobrunje, Slovenija Telefon / Telephone: (+386) 031 356 783 E-mail: ana.bogdan.zupancic@pef.upr.si