Kako naj se učitelj v svojem poklici nadalje izobražuje? (Fr. Gaberšek.) (Dalje.) Vsak duševni napor človeka utrudi, in to tem bolj, čiin globljeje treba z duhoin premotrivati važne vede in čim bolj pojmoven je predmet. Zato ne bi kazalo, v jedno mer baviti se z resnim in duhomornim proučavanjem; tii treba neke mere, katera nam dovoljuje tii pa tam kak presledek, v katerem vzamemo v roko kakšno knjigo samo v zabavo (a ne v kratek čas). Vender stori učitelj najbolje, ako postavi vsemu svojemu izobraževanju nekako središče, ki mu osvedoči vse njegovo teženje, jednoto in soglasje njegovega čitanja. Učitelj si bode vsekako izvolil takovo središče v svojem učiteljskem poklici. A kakor uže rečeno, neprestano bavenje s strokovnjaškimi spisi bi ga preveč utrudilo; zato in kot splošno omikan mož uporabljal bode presledke, da se zabava in poučuje (zabava, ker se poučuje, poučuje, ker se zabava). V takih urah čital bode spise le posrednje vplivajoče na svoj poklic. Takih spisov našel bode ninogo, samo če si jih bode hotel izbrati. Mej drugim omenimo le popise narodov in dežel, potopise, zgodovinske razprave, duhovite roraane, drame, pesniške proizvode in razne druge čitanja vredne spise. Najnovejše slovensko slovstvo podaje nam v tem obziru mnogo berila, katero bi že kot naobraženemu Slovencu nobeneinu učitelju ne smelo ostati neznano. Ves slovenski svet čita Jurčiča, Stritarja, Preširna, Gregoreiča in druge; zakaj bi ravno učitelj zaostalV Od učitelja pa se še posebej zahteva, da ne čita takih proizvodov le v zabavo, marveč treba mu, kar jedino le ugaja njegovemu poklicu, proučavati značaje opisanih osob, narodne šege in običaje, nahajajoče se v spisih, treba mu premisliti, v kaki zvezi so si osobe in dejanja, kako se vjema spis z dejanjskim življenjem, kakšno namero ima pisatelj pred očmi i. t. d. Ker pa ima biti učitelju njegov poklic središče njegove nadaljnje omike, zato treba tudi na pedagogičnem polji berilo previdno izbirati. V slovenskeni jeziku pač niinamo tolike izbire in raznoterosti v pedagicnih spisih, da bi se moral učitelj ozkosrčno ogibati tega ali onega spisa. Tudi je večinonia vse, kar se je v tej zadevi pisalo, izšlo iz samolastne izkušnje, torej iz dejanjskega življenja, ter zasluži naše popolno priznanje. Večja izber se podaja učitelju v drugih slovanskih jezikih, a tudi tii mu ne bode težko zrna ločiti od plev, zvlasti ako se poinisli, da je slovansko slovstvo izšlo z večine ali iz Ijubezni do naroda ali iz ljubezni do stvari sarae. Kar se tiče proizvodov v kakem tujein (sosebno nemškem) jeziku, treba je pač precejšnje previdnosti, da se izbero vredna berila. Tukaj se često v veliki meri greži, in zato nahajamo mej učiteljstvom toliko opoklih poluomikancev, ki so se kdaj pečali s to ali ono poluvredno knjigo, stvar le od jedne strani premotrivali, mesto jedra zauživali le lupine in tako nakupičili v svoji duši nekaj neprebavljive hrane, katera pa jih, ker jim manjka splošne omike, napibuje in smešne dela. Tu popolnem velja izrek: malo, a dobro. 1. Pripravljanje. 0 važnosti pripravljanja kot izobraževalno sredstvo govorilo se je na sploh že poprej. Tu naj se oznaei ob kratkem le še bistvo in način take priprave, da se je moči ogibati pogreškov in skrajnosti. Pripravljanje obstoji v tem, da si sestavi učitelj v začetku leta, ozirajoč se na predpisani splošni in podrobni učni črtež, potrebam otroškim vseskozi primeren učni načrt, razdeljen na mesece ali tedne, torej nekak poseben tednik. Ta natančni učni načrt mu je potem celo leto vodilo; po njem se mu je ravnati ter ga v vsem obsegu preučiti. Ker pa se individualne razmere otrok in druge krajevne razmere ne dado vedno že v naprej natanko določiti, zategadelj se bode pač večkrat pripetilo, da se mu tega načrta ne bode moči popolnem držati. Vse take razlike pa si botle vestno zapisoval, da bode tako od leta do leta sigurneje postopal. Vrhu tega je že znana zahteva, da naj se učitelj za vsako učno uro skrbno pripravlja in da naj si ne prisvoji le dotične tvarine, marveč da naj tudi obravnavo že v naprej in podrobno določi, ker le tedaj mogel bode z zbranim duhom stopiti pred otroke. To pripravljanje bodi pismeno, česar se je potem treba na pamet naučiti. Takovo pripravljanje je sosebno prva leta učiteljskega delovanja neobhodno potrebno, a tudi izkušenejši učitelj je ne more popolnem pogrešati. Vsakdanje pripravljanje na pouk vrši se naj sestavno po učnem črteži in sicer tako, da nastane na konci leta popolna celota. Iz vseh predmetov se ta način ne da v jednem letu lehko izpeljati, ker to zahteva mnogo truda in časa; zato se da to delo pri pomanjkanji časa in pri druzih ovirah tako olajšati, da se vsako leto le za jeden določen predmet izdela natančen načrt. Tako bi se moglo izdelovati na pr. jedno leto nazorni pouk, drugo leto računstvo, na dalje jezikov nauk in sicer ali slovnica ali obdelovanje beril ali spisje i. t. d. Sicer jedenkrat spisana tvarina ne more Veljati za vsa leta in za vse razmere, a če je stvar skrbno izgotovljena, tedaj se lehko in brez truda zabelježijo izpremene, izvirajoče iz utesnitve ali iz razširjanja, iz premene vzgledov in učil i. t. d. Ako pa tudi to menjajoče pripravljanje ni mogoče, zapiše naj se vsak dan vsaj v poscbno knjižico (zapisnik), kar se je poučevalo v vsakem oddelku. In če smo si naposled vsled tacega pripravljanja vsaj nekaj spretnosti v poučevanji prisvojili, tedaj srae si učitelj še le dovoliti, da sestavi tvarino, katero mu je v šoli obdelovati, sanio v podobi manj natančnega sestavka. To omogočilo mu bode konečno, tvarino le pravilno premisliti. A priprava je vsekako potrebna. (Dalje prihodnjič.)