Lujanska narodna bazilika, 12. maja 1996. Dan slovenskega letnega romanja v Lujän. Pod geslom: PO MARIJI K JEZUSU. Pri petih litanijah Matere Božje na popoldanskem delu romanja. Kot druga leta, tako je tudi letos slovenska nabožna pesem napolnila vse ladje tega mogočnega Marijinega svetišča, tajala srca romarjev in vzbujala čustva ljubezni, vdanosti in zvestobe do Boga in njegove svete Matere.	Foto: Marko Vombergar
sr**
Gregorja Hribarja so partizani odvlekli v noči 13. maja 1943. Žena in sinova potem niso nič zvedeli o njem ne o njegovem grobu. Zanj sta zvedela sinova šele I. 1994. Oče je ležal pokopan v gozdu v Vinjah pri Dolu, kjer sta mu po 51 letih mogla postaviti ta nagrobnik. (Več o njem na strani 139).
Zgoraj desno: Naš dom
San Justo, 2. marca 1996: Pesnik Tone Kuntner recitira svoje pesmi na Gorniškem večeru ob spremljavi prof. Ivana Vombergarja na orglah.
V sredini: Slomškov dom. 28. aprila 1996. Nastop „Okteta Ars" pod vodstvo^1 Nancy Selan.
Spodaj levo: Mladinski pevski zbor San Justo pod vodstvom dirigentke Andrejke Selan Vombergarjeve na Gorniškem večeru v Našem domu.

TUKAJ LEŽI
GREGOR HRIBAR
• + II. 3.1889 f 17. 5.1943
. KI SO GA MUČILI IN UMORILI KOMUNISTI x
POČIVAJ V BOŽJEM MIRlfrj
/N 1				
n S mM		K9	Hi®	
		fr ”		
			r	m j „m
			i'	»w 1	j
		F i		
	
"1 ■	■v,	9
L 'VI	n «k j
vSsS&siiB Mite
. -	»v	.	\	'•■•‘.O*	4VwW*H
GENIJI LJUBEZNI DO DOMOVINE
I unij je za nas, slovenske begunce posvetu, mesec junakov, mesec, ko se spominjamo vseh desetti-sočev vernih in poštenih Slovencev, ki so padli med vojsko in po njej kot žrtve lažne Ossvobodilne fronte, ki je bila le krinka komunizma za pridobitev oblasti nad Slovenijo. Za dosego tega cilja so pobijali ljudi, katerih se še posebno spominjamo vsakega junija.
Ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu ni mogoče očitati, da bi zavestno lagal, da ne bi vedel, kaj je pisal in govoril, pa tudi ne, da je bil slabo informiran, ko je v silni bolečini zavoljo trpljenja svojih dragih vernikov že leta 1943, preden so se dvignili domobranski bataljoni, strah in trepet partizanov, zapisal:,,Palme mučeništva so zrastle tudi na naših tleh; naša domača zemlja je orošena z mučeniško krvjo naših bratov in sestra, ki ste jih poznali, z njimi delali, z njimi v cerkev hodili, z njimi živeli. Morali so dati življenje, ker so odklanjali, česar po vesti in po svojem verskem prepričanju niso mogli in niso smeli storiti. Zvesti in stanovitni so bili v veri, zato so morali pasti...“ Te besede slovenskega katoliškega škofa, človeka, ki je z vsem življenjem bil zgled kristalno čistega značaja, imajo pač neizmerno večjo težo kot govori in pisanje raznih posvečenih in neposvečenih gospodov, ki se danes na vse načine trudijo, kako Osvobodilni fronti pripisati namene, ki jih nikdar imela ni. Ob jasni škofovi besedi se sesujejo v prah bajke o vernih in poštenih partizanih, ki naj bi se borili za svodo naroda. Je bilo zato treba tako umazati škofa Rožmana pred narodom? Saj, ko bo narod spoznal, da je škof govoril resnico, bo mita o NOB konec.
Ko v juniju častimo naše padle in Pobite rojake, to delamo zato, da jim damo dolžno čast, do katere imajo pravico kot mučenci za narodovo svobodo.
MARJAN LOBODA
Mi pa se ob tem utrjujmo v zvestobi vrednotam, ki so bile njim tako svete, da so darovali zanje svoja življenja. Prosimo jih, da nas ne bi omrežila megla nejasnosti, ki o tem še vedno vlada v naši rodni domovini. Jasno in brez strahu izpričujmopredvsakiminpovsod.daso bili naši domobranci in drugi protikomunisti borci za pravo demokracijo, pa tudi borci za krščanstvo v boju proti komunističnemu brezboštvu. Neizmerno so ljubili svoj narod, pripravljeni za njegovo svobodo in srečo darovati tudi lastno življenje, bili so resnični geniji ljubezni do domovine. Sredi boja na življenje in smrt v strašnih letih revolucije nam je bilo to popolnoma jasno, ohranimo to
jasnost tudi danes. Preden pišemo ali govorimo o dogodkih med revolucijo, vzemimo v roke pričevanja iz tistih dni, kot npr.: „Laški fašisti se pode od vasi do vasi, ogenj in smrt sta njihova zvesta spremljevalca... V senci njihove zaščite zverinsko morijo še tolpe komunistov vse, kar ni z njimi... Krimska jama golta nedolžne žrtve, v Jelendolu in Mozlju odmevajo poslednji kriki branilcev proti rdeči zveri... Ves narod je videl ta krvava dejanja, ki so do konca razgalila komunistično drhal: ne proti okupatorju, ampak z njegovo pomočjo smrt vsem in vsemu, kar noče njej služiti. Pošteno ljudstvo se ni dalo preslepiti... Slovenske vasi so se prebujale. Kakor bi bilo vabilo k všliki maši, se je dvignilo... Domobranci, slovenska narodna vojska, so dvignili svojo bojno pesem. Iz svežih in mladih grl sejeorilapo vaseh in mestih, med polji in gozdovi. Isto skupno gorje, ki jim je upogibalo vrat, jim je vžgalo pogum, da so se dvignili in zagrabili za orožje. Slovenski narod ne sme umreti! Napaden je in s sveto pravico se brani." Kako drugače nam prikazujejo tisto dobo danes, ko so govori, članki in izjave polni fraz, ki so jih v dobi diktature skovali dobro plačani ponarejevalci zgodovine. Takrat se ni govorilo ne pisalo o vernih partizanih, ampak o roparskih in morilskih tolpah. Ljudje so že vedeli, zakaj so jim tako rekli. Po 50 letih se je marsikaj odkrilo. Krimska jama nemo obtožuje zločince, ki so vanjo metali še žive žrtve, Jelendol in Mozelj sta razkrila svoje množične grobove, Kočevskega Roga in Teharij ni mogoče več tajiti. Slovenija je eno samo pokopališče. Kako važno je ne pozabiti! Večkrat molimo: „Ki nam utrdi spomin!“ Bodimo pošteni do sebe in zvesti svojim, ne samo junija, vedno in povsod! Kri naših mučencev nas obvezuje in nas tudi potrjuje v vztrajanju na pravi poti!	•
KPS/OF (Komunistična partija Slovenije / Osvobodilna fronta) je z ekskluzivnim monopolom na oboroženi POO (Protiokupatorski odpor) začela obenem revolucijo, in sicer tako, da je tako imenovani narodnoosvobodilni boj podredila lastnim interesom, to je, prevzemu totalitarne oblasti po vojni.
Končni cilj KPJ (Komunistična partija Jugoslavije) in KPS po zmagi Sovjetske zveze je bil prevzem totalitarne oblasti v Sloveniji, potem ko bi onemogočila druge politične stranke in likvidirala vodilne nasprotnike. Ta cilj je slovenska KP uresničevala že med vojno, in ga obenem — prikrivala, včasih bolj včasih manj, pač z ozirom na zaveznike v OF, pa tudi na KPJ in Kominterno. Večkrat je pri tem sektašila, to se pravi, zamenjavala ali prehitevala obe fazi revolucije, pa tudi revolucije same ne več tako skrivala.
CK KPS (Centralni komite Komunistične partije Slovenije) je že avgusta 1941 ustanovil VOS (Varnostna obve- j ščevalna služba), ne da bi se o tem domenil s svojimi zavezniki v OF. Z VOS-om in skupino likvidatorjev si je KPS zagotovila nadzor in revolucionarni teror nad d rugimi organizacijami POO. Že mesec dni pozneje, 16. septembra j 1941, je Vrhovni plenum OF izdal sklep in odlok, brez imen in podpisov, anonimno, da SNOO v okviru OF „za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi ves slovenski narod na vsem njegovem ozemlju." „Vsako organiziranje izven okvira OF je... škodljivo borbi za narodno svobodo." Zato je vsak, „ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste... pod političnim in vojaškim vodstvom OF, narodni izdajalec. Izdajalci pa se kaznujejo s smrtjo. Sodijo posebna sodišča, ustno in tajno, osebno zasliševanje krivca (NB: ne oboroženca) ni potrebno, smrtna kazen se izvrši takoj, na način in po
osebah, ki jih določi sodišče (NB: isti organ je sodstvo in eksekuta). Ta določila proti narodnim izdajalcem veljajo „v sedanjem izrednem stanju".
S temi sklepi in odloki je KPS/OF dokončno razbila — načrtno in zavestno — sleherno možnost za povezavo POO vseh slovenskih političnih sil, ki bi bil tako nujno potreben. S svojo mono-politično, absolutistično samopostavi-tvijo, za katero ni imela nikakršne legitimacije, se je sama izključila iz sistema političnega pluralizma in se javno izkazala za nedemokratično, totalitarno stranko, po zgledu fašizma, ki stranko enači z narodom: „Pojem OF in pojem slovenskega naroda postajata istovetna" in „Kdorkoli danes kakorkoli napada KPS, ta vrši protinarodno delo..." (Kidrič, avgust 1941).
Z omenjenimi sklepi je KPS/OF začela novo obdobje v zgodovini slovenskega naroda: nikdar do tedaj namreč ni nobena politična stranka na Slovenskem uveljavljala in sankcionirala svojih ciljev in zahtev z umori, poboji in
...16. september 1941 smemo upravičeno imeti za začetek revolucije na Slovenskem in ne šele poletje 1942, ko se organizira upor proti revoluciji.
likvidacijami nasprotnikov. To zgodovinsko breme si je KPS/OF naložila 16. septembra 1941, zato smemo ta dan upravičeno imeti za začetek revolucije na Slovenskem—in ne šele poletje 1942, ko se organizira upor proti revoluciji.
Ker je KPS/OF s psihofizičnim terorjem in likvidacijami idejno in politično drugače mislečih in delujočih Slovencev dejansko prevzela usmerjanje dogajanja, je postala — in ostaja za vedno — njegov glavni zgodovinsko odgovorni dejavnik: glavni akter dogajanja je KPS/OF, vse drugo je bolj ali manj le reagiranje na njeno agiranje. Zato KPS nosi soodgovornost tudi za odločitve, vsiljene svojim nasprotnikom. Vse, kar seje dogajalo po 16. septembru 1941, se je dogajalo v znamenju KPS/OF, za vsakim dogodkom stoji — revolucija...
S svojimi sklepi je KPS/OF razdvojila in razdelila slovenski narod. „Slovencev ni razdelil okupator, razklala jih je revolucija" (Peterle). Iz strankarske sebičnosti je KPS zapostavila narodne interese in se z oboroženim nasiljem
RAZMIŠLJANJE
o nekaterih ključnih dogajanjih med leti 1941 do 1945 na Slovenskem
JANEZ ZDEŠAR III.
najprej in predvsem obrnila proti idejnim in političnim nasprotnikom. Bojevanje proti okupatorju je instrumentali-zirala in se oprla na nacionalno navdušenje poštenega slovenskega domoljuba. Njegov pogum, zagon in požrtvovalnost v partizanskih enotah je izrabljala in zlorabljala za totalitarni prevzem oblasti po končani vojni, v diktaturo komunistično upravljane družbe in države. „Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF v celoti" (6. temeljna točka OF). Tudi prihodnost je bila monopolizirana...
IV.
Komunistična revolucija se jez Dolenjske in Notranjske razširila v druge slovenske dežele in se končala šele po vojni.
Revolucionarni proces se je na Slovenskem razvijal na različne načine, v časovnih razmikih, z večjo ali manjšo krutostjo. Proti nekaterim novejšim trditvam je treba poudariti, da ni šlo na primer za „dolenjske zdrahe" (Jelinčič), temveč za izvajanje načrtovanega nasilnega preobrata na vsem Slovenskem.
Intenzivnost revolucije je bila po deželah od visna od (ne)prisotnosti VOS-a, od vojaške moči ali nemoči partizanskih enot, od tega, ali je bilo neko ozemlje vsaj nekaj časa „osvobojeno" (dolomitska, ižanska republike...), od reakcije okupatorjev, od taktike vodstva KPS in KPJ, in ne nazadnje od odpora vaških straž in domobrancev.
Revolucija se je začela v Ljubljani z likvidacijami vodilnih nasprotnikov, se spomladi in poleti prenesla na Dolenjsko in Notranjsko ter se vžigala na Gorenjskem in Štajerskem. Po italijanski kapitulaciji se je vnela zlasti na Primorskem in na novo na Dolenjskem, od konca leta 1943 do spomladi 1945 pojenjala zaradi domobranskih akcij, dokler ni nekaj mesecev pred koncem vojne in o njej ponovno zagorela v pošastni olokavst v vseh slovenskih pokrajinah.
Poleg lid vidacij in pobijanja nasprotnikov , v vseh slovenskih pokrajinah! — je bil za revolucionarni teror značilen tudi način prilašča ja in osvajanja oblasti. Takoj po 16. septembru 1941 je SNOO jzdala dva odloka o „posojilu svobode" in „narodnem davku", VOS je zlasti po mestih z grožnjami likvidacij izsiljeval premožne, da so se z velikimi vsotami odkupovali — spomladi 1942 se je pri vodstvu KPS nakopičilo nad 10 milijo-
nov lir, približno 25 milijonov predvojnih dinarjev. Nato so sledili odloki o razlastitvi tujih veleposestev, po postavitvi narodne oblasti na osvobojenem ozemlju itd., itd. V obdobju od konca aprila 1941 do začetka maja 1945 je bilo izdano 162 odredb, odlokov, razglasov, itd., nastajajoče „ljudske oblasti" v Sloveniji (Šnuderl).
Po vojni pa so se zvrstili zakoni, ki so nacionalizirali privatno lastnino, v montiranih procesih „sodišč narodne časti" in drugih so na podlagi novega revolucionarnega prava sodili ljudskim sovražnikom, to je političnim in idejnim nasprotnikom, duhovnikom, gospodarstvenikom, uradnikom, lastnikom tiskarskih podjetij, urednikom in sodelavcem časopisov, obtoženim narodnega izdajstva in sodelovanja z okupatorjem. Z manipuliranimi volitvami so konec leta 1945 dokončno legitimirali „ljudsko oblast" ter z ukinitvijo OF januarja 1946 kot ne več potrebno lutko KPS zapečatili revolucijo.
Slovenski narod je bil dokončno pokoren...
V.
KPS/OF je na partizanskih ozemljih oklicala volitve in uprizorila Kočevski zbor, da bi revolucionarni ljudski oblasti dala legitimnost in izpričala demokratičnost.
KPS/OF je od vsega začetka imela težave z utemeljevanjem legitimnosti, saj se je brez volitev ali referenduma samozvano proglasila za edino silo, ki odslej vodi slovenski narod. Politikom predvojnih slovenskih strank, ki naj bi bili krivi, da je Jugoslavija propadla, je očitala pobeg v tujino oziroma propalost, kapitulantstvo in klečeplazenje pred okupatorjem, hkrati pa se sklicevala na množičnost in številčnost svojih pristašev.
Da bi si dala zunanji videz ligitim-nosti in demokratičnosti, se je KPS/OF že leta 1942 zatekla k volitvam odposlancev v NOO. Volitve so se ponovile leta 1943 za Kočevski zbor, leta 1944 so bile ponovno volitve odposlancev v NOO, leta 1945 po „osvoboditvi" v ustavodajno skupščino. Preseneča pogostnost volitev. Morda se je bilo treba privaditi na nov sistem volitev, to je na dejstvo, da ni bilo možno izbirati in voliti med vsaj dvema političnima opcijama oziroma strankama. Vedno je bila predstavljena le ena sama lista, lista OF (NB: nikoli KPS). Izbirati je bilo možno
— ne vedno — kvečjemu med več kan-! didati te edine liste, ki naj bi bili, eden bolj kot drugi, zaslužni za tako imenovani narodnoosvobodilni boj.
Poleg tega so bile volitve leta 1942 in 1943, sredi najhujšega divjanja revolucije, „manifestativne", to se pravi javne, s ploskanjem in dviganjem rok. „Za tajno glasovanje praktični pogoji niso bili dani, ker ni bilo volilnih imenikov ne volilne aparature, komisije itd." (Šnuderl). Volitve leta 1944 so bile z lističi, kandidatna lista je bila spet le ena, leta 1945 pa so volili v skrinjice z zloglasnimi kroglicami...
Od omenjenih volitev prve tri niso zajele celotnega slovenskega ozemlja, temveč le njegove dele. Kot pravilo velja, da so bile volitve le na kontroliranih partizanskih področjih.
Jasno je, da so te in takšne volitve bile ena sama velika norčija, ki je razgalila cinizem in politično podlost KPS in obenem njeno poniževanje slovenskega človeka.
Za Kočevski zbor posebej je treba poudariti, da prav tisto ni bil, za kar ga je razglasilo partijsko zgodovinopisje: ni bil ne vseslovenski, ker odposlancev ni bilo ne iz Primorske, ne Gorenjske, ne Štajerske in ne iz Ljubljane. Vse te pokrajine so zastopali od vodstva OF določeni predstavniki. Ni bil niti demokratičen, ker so bili na predvolilnih zborovanjih njegovi odposlanci izvoljeni z dviganem rok in ploskanjem, javno in ne tajno. Niti ni postavil temelje slovenske suverenosti, saj se je šel z 42 poslanci takoj ponujat v Jajce, kjer so polagali temelje centralistični nedemokratični Jugoslaviji.
Kočevski zbor je bil montirana odrska predstava, ki jo je organizirala KPS/ OF, da bi se ponovno, tokrat javno in ne več anonimno, oklicala tudi pred zavezniki za edino politično in vojaško silo, ki sme voditi slovenski narod. Zbor je zato že v medklicih poslancev, nato pa v posebni resoluciji zahteval, da je treba nasprotnike OF uničiti. „Slovenski narod je preko svojih odposlancev na zboru enodušno obsodil plavo in belo gardo ter zahteval, da ju slovenska narodna oblast neusmiljeno iztrebi."
Kočevski zbor je dal prosto pot holokavstu v Kočevskem Rogu.
Odprl jo je Kardelj na koncu svojega programatičnega govora: „Naj živi sveta osvobodilna vojna slovenskega naroda!"
(Bo še)
e
Škof Rožman, ©F, vojaški odpor proti komunizmu
Iz knjige Pogovor v vinogradu Alojza Rebule in nadškofa Šuštarja
O vašem predhodniku na ljubljanskem škofijskem sedežu dr. Gregoriju Rožmanu je po mojem mogoče tvegati oceno, da gre za osebno svetniškega človeka (v Clevelandu sije sam krpal nogavice...) in velikega Slovenca (ob okupaciji Avstrije je proti vladni direktivi naročil molitev za Slovenijo...), a brez večje politične daro-vitosti.
Njegovi analizi bistva Osvobodilne fronte — ki je bila seveda tudi analiza tedanje katoliške desnice — moramo danes priznati absolutno natančnost, kijo je prihodnost več kot potrdila. Osvobodilna fronta je bila skafander, s katerim je številčno in moralno neznatna Partija zaščitila svojo nepoglednost. A pri tem mojem razmisleku gre za to, kako je dr. Rožman na podlagi te analize praktično ravnal v stiski okupatorske zasedbe.
Kako gledate na njegovo opcijo med okupacijo? Je bila po Vašem edina možna, čeprav ga je v njegovem ravnanju nedvomno blokirala, kakor bi vsakega katoliškega škofa kjerkoli, še sveža enciklika Divini Redemptoris z nedvoumno odklonitvijo komunizma? Bi Vi morda zavzeli manj radikalno držo do Osvobodilne fronte in radikalnejšo do okupatorja? Ali pa je katoliški škof moral terorizem Osvobodilne fronte obsojati, kakor ga danes obsojajo katoliški škofje povsod po svetu, od Irske do Baskije.
Mislim pa, da ni dvoma o tem, da dr. Rožmana do njegovega radikalizma ni dovedel kakršenkoli politični račun, ampak edinole religiozno vrednotenje, kakor je premnogo posebno kmečkih ljudi potegnilo v protirevolucijo prepričanje, da gre za boj za vero proti ateizmu (moment, ki ga bodo zgodovinarji revolucije morali šele ovrednotiti).
Ali pa mislite, da bi bil lahko dr. Rožman, kakor še danes menijo nekateri, izbral najboljšo ( in najlažjo...) opcijo s tem, da bi bil obsodil okupatorja in se pustil internirati? Zaradi tega povojni režim seveda ne bi bil z njim kaj tolerantnejši. Praški nadškof Beran se je vrnil iz Dachaua, pa vendar...
Škof dr. Gregorij je tako rekoč stalna
tema, in v zadnjem času spet vedno bolj. V času komunizma sploh ni bilo dovoljeno izgovoriti njegovega imena. Koje bil hudo napaden v časopisu, sem v ljubljanski stolnici ob neki priložnosti ostro zavrnil take napade. Predlagane so bile različne stvari, kako bi uredili zadevo škofa Rožmana: da bi obnovili proces, ga na neki način rehabilitirali in da bi ga pokopali doma. Eni so za to navdušeni, drugi pa so ostri in hudi nasprotniki.
Škofa Rožmana sem osebno precej dobro poznal. On meje poslal tudi na študij v Rim, za kar sem mu seveda prav posebej hvaležen. Potem sem ga srečal še v Švici, predenje odšel v ZDA. Pozneje sem spremljal njegovo delovanje. Dobil sem tudi njegov zagovor ob obsodbi, ki je bil objavljen tudi v Sloveniji. Z velikim zanimanjem sem prebral obširen življenjepis Jakoba Kolariča in danes nam je na voljo nova dokumentacija o procesu proti škofu Rožmanu. Veliko sem si prizadeval, da bi čimprej uredili to stvar in večkrat sem pisal državnemu tožilcu, pa, žal, nisem dobil nobenega odgovora, tako da mi ni znano, kateri so razlogi, da se je stvar tako rekoč izgubila.
Škof Rožman je bil izredno pokoren papežu in je to pokorščino tudi duhovnikom in vernikom zelo poudarjal. Omenjate encikliko Divini Redemptoris, ki je izšla leta 1937 in zelo ostro obsoja komunizem. Škof Rožman je vzel to encikliko zelo dobesedno in najbrž zanj tudi ni bilo druge izbire. Iz tistih let pred vojno se spominjam tudi Kocbekovega Premišljevanja n Španiji in krize pri Domu in svetu, čeprav seje potem, ko sem odšel v tujino, vse to precej odmaknilo iz moje zavesti.
Nedvomno takrat, vsak škof in duhovnik, ki je hotel biti zvest cerkvenemu učiteljstvu, ni imel druge izbire kakor odločno zavrnitev in obsodbo komunizma. Vprašanje pa, kako bi sam takrat ravnal, se mi zdi nepotrebno, ker ni mogoče presojati, ali bi sam ravnal drugače ali pa tako, kot so pač ravnali tisti, ki so stali na jasnem načelnem stališču. Po vsej verjetnosti bi tudi sam zavzel tako stališče.
Kot študent v Rimu sem spremljal dogodke doma, kolikor smo sploh zvedeli, kaj se dogaja, in pozneje tudi v Švici. Zelo sem si želel zmage nad komunizmom in prave svobode. O delovanju Osvobodilne fronte pa mi je bilo praktično vse neznano, Šele ko sem se vrnil domov, sem bral veliko poročil in pripovedovali so mi o tem.
Obsojanje terorizma je moralna dolžnost vseh in ne le škofov.
O odločanju in nagibih škofa Rožmana je mogoče le ugibati. Nekatere stvari pa je morda mogoče razumeti iz njegove celotne osebnosti. Prepričan sem, da je bil zares svetniški človek, ki je bil pripravljen za vero vse pretrpeti. Imel je veliko ljubezen do Cerkve in naroda.
Kdaj bo mogoče dokončno oceniti osebnost in delovanje škofa Rožmana, je še težko reči. Od ljubljanskih nadškofov Vovka in Pogačnika so zahtevali, da Rožmana obsodita. Meni takih zahtev niso postavljali. Škof Lenič mi je pripovedoval, kako nevarno je bilo imenovati samo ime pokojnega škofa Rožmana.
Vendar se je posebno ob njegovih obletnicah to vedno bolj spreminjalo. Znani so očitki o njegovem sodelovanju z Italijani in Nemci. Nekateri mi sedaj očitajo, da za njegovo rehabilitacijo ne storim dovolj.
Zdi se mi brez pomena razmišljati o tem, kako bi bilo, če bi se škof Rožman odločil drugače. Treba je sprejeti zgodovinska dejstva in jih skušati razumeti. Vsak ima pravico, da ima drugačen koncept. Tudi primerjave z drugimi škofi, pa naj bo to Beran, Tomašek ali Mindszenty, ne povedo veliko, ker so bile razmere tako različne. Moje mnenje je, da imamo vsi dolžnost, da čim bolj spoznamo resnico in jo skušamo razumeti. Lahko zavzamemo kritično
stališče, nikogar pa ne smemo obsojati.
* * *
N i vse m egla. Danes je mogoče reči, da je v splošni slovenski zavesti že sprejeto prepričanje, da je bil Komunistični partiji nacionalni odpor samo pretveza za brezobziren naskok na totalitarno oblast, brez kakršnegakoli ozira za interes slovenskega naroda.
Vojaško se je odpor temu naskoku izrazil najprej v brambovsko zamišljenih vaških stražah, po italijanski kapitulaciji pa v vojaško organiziranem domobrans- \ tvu.
Mislite, da je bila to najsmotrnejša izbira slovenskih katoličanov, če izvzamemo krščanskosocialistično manjšino, ki je šla izgoret v Osvobodilno fronto? Izključujete infernalno možnost, da je bilo domobranstvo perfidni strateški cilj Partije? Drugače rečeno: da je hotela kolabo-racijo svojemu nasprotniku vsiliti, da bi imela očiščen teren za svoj leninistični eksperiment?
Edvard Kocbek mi je v osebnem pogovoru po vojni izrazil misel, da bi se bili morali vsi katoličani pridružiti Osvobodil-ni fronti. K tej misli sem se potem večkrat vrnil in prišel do sklepa, da bi rezultat bil ‘ati. Komunisti bi bili z lažjo, infiltracijami 'a terorjem izigrali še tako množično katoliško prisotnost. Katoličan ne bi bil mogel šahirati s partnerjem, ki mu je edi-na etika revolucija. Ali pa kot strokovnjak v moralni teologiji dopuščate možnost, da ki tudi katoličani mogli imeti svoj lastni svojo morilsko ekipo, kakor jo je tinela Partija? Ali ni zgodovina dokazala, daje Partija le streljala na kratki domet?
Priznati moram, da mi je domala nemogoče odgovarjati na Vaša vprašanja. Živel Sem zunaj, doživljal sem različne ocene 'evolucije ali osvobodilnega boja, kakor so '° pač imenovali. Zato sc nikakor ne čutim Pristojnega, da bi ocenjeval dogodke ali osebe.
Tudi kot moralni teolog ne morem reči drugega, kakor daje treba v moralni teologij' razlikovati najprej načelna vprašanja,
potem pa konkretno aplikacijo v določenih razmerah. Zato pa je treba te razmere dobro poznati. Načelna stališča v moralni teologiji so vedno ista, kar je poudarila tudi okrožnica papeža Janeza pavla II. Veritatis splendor (Sijaj resnice). Pri konkretni aplikaciji pa je treba upoštevati zgodovinske okoliščine kakor tudi osebni položaj tistih, ki se v teh okoliščinah odločajo.
V moralni teologiji gre na eni strani za presojanje dogodkov samih, na drugi strani pa za presojanje oseb. Dogodke je mogoče oceniti kot dobre ali slabe. Nevtralnih dogodkov, ki bi ne bili ne dobri ne slabi, sploh ni. Čisto drugače pa je pri ocenjevanju oseb. Lahko rečemo, daje po našem mnenju to ali ono odločanje osebe bilo napačno ali grešno, ali pa pravilno in dobro. Ker pa ne poznamo vseh nagibov in vseh okoliščin, je treba biti pri takem ocenjevanju zelo zadržan. Edini, ki človeka lahko ocenjuje, je Bog. Zato moramo po našem krščanskem prepričanju biti izredno previdni v sodbah in obsodbah, saj pravi Kristus: „Ne sodite, da ne boste sojeni“ (Mt 7,1), in vso sodbo prepuščati Bogu.
Ne razumem pa Vašega vprašanja, da bi tudi katoličani imeli svoj lastni VOS in svojo morilsko ekipo. Res ne vem, kako bi sc to skladalo s katoliško moralo in s katoliškim verskim prepričanjem.
Za slovenskim narodom in slovensko Cerkvijo je petdesetletje enostrankarskega policijskega sistema. Ta je v zadnjih desetletjih omejil svoj pritisk, nikakor pa ni ukinil svojih represivnih struktur (Udba je obiskala nekatere duhovnike tik pred osam osvojitvijo).
Prerokovati je tvegano, a slovenska Zgodovina bo v socialističnem petdesetle-tju težko videla kaj drugega kot policijsko diktaturo z negativnim, če že ne poraznim izidom na vseh ravneh, od ekonomske do šolske, kaj šele civilne. Prav tako bo za dogajanje med vojno težko sprejela oznako NOB — narodno-osvobodilna borba —, kijo je zaradi partijske prepojenosti dejansko težko imenovati narodno, kakor jo je glede na to, da se je izsilila v tiranijo sovjetskega tipa, težko imenovati osvobodilno.
Za zgodovinarja slovenskega krščanstva pa bo v tem petdesetletju mogla biti pozitivna, ob preganjalski drži oblasti, edinole katakombska zvestoba Kristusu, ki jo je pokazala Cerkev, od hierarhije do duhovščine in vernih množic, se pravi, v zadnji inštanci, edinole spoznavalska in mučeniška žetev tega časa. Vsa rast je bila torej „ab intus“, od znotraj.
V kakšni meri bi Vi te ocene prihodnosti, ki se meni zdijo verjetne, ovrgli, korigirali ali dopolnili?
Nedavno izšli knjigi Pa\mc mučeništva ste napisali uvodno besedo. Knjiga bi bila lahko napisano manj ohlapno, a njena dokumentacija je pretresljiva in dragocena.
Menite, da gre vsaj v nekaterih primerih umorjenih duhovnikov za prave mučence po teološki definiciji, torej možne kandidate za beatifikacijo? Ob branju biografije škofa Vovka pa se bralec utegne vprašati, ali ni ta mučeniški škof vsaj tako vreden beatifikacijske pozornosti kot na primer srednješolec Grozde?
Vedno sem v zadregi, če me vprašajo, kako presojam teh petdeset let v Sloveniji pod komunistično diktaturo. Sam jih nisem doživljal neposredno in jih poznam samo iz pripovedovanja drugih. Zato mi ni mogoče presojati Vaših ocen, kijih navajate, bodisi glede preteklosti, bodisi glede prihodnosti.
Kar zadeva knjigo Palme mučeništva, je taka, kakršna pač je. Moram priznati, da bi bil verjetno tudi sam v tej knjigi, če ne bi odšel v Rim na študij.
Teološko vprašanje mučencev pa je tudi bolj zapleteno, kakor se zdi na prvi pogled. Kot se je pokazalo pri Lojzetu Gro-
Cerkev sv. Jožefa — vrnjena
Cerkev sv. Jožefa na poljanah v Ljubljani je slovenska država marca 1996 vrnila Cerkvi. Po koncu vojne jo je komunistični režim zaplenil skupaj z jezuitsko hišo in domom duhovnih vaj. Cerkev in redovno hišo je režim leta 1949 dal v last filmskemu podjetju, ki je cerkev spremenila v filmski atelje. Plečnikov oltar z lesenim kipom sv. Jožefa z dečkom Jezusom akademskega kiparja Marka Pengova so zazidali s steno, cerkvene prostore pa predelali potrebam filmskega snemanja. Velik del je bil poglobljen in spremenjen v bazen za podvodno snemanje, povsod so bili razpredeni prezračevalni jaški, posebna električna napeljava in nastavki za reflektorje. Polovica prezbiterija je bila spremenjena v transformatorsko postajo. Cerkev so vrnili v silno slabem stanju, redovne hiše in doma duhovnih vaj pa še ne. Na velikonočno nedeljo se je v cerkvi zbrala z nadškofom in duhovniki velika množica k tradicionalni zaobljubljeni potresni pobožnosti.
zdetu, ko smo se zanimali v Rimu, kako bi bilo mogoče, da bi bilo čimprej priznano njegovo mučeništvo. Zahtevajo zelo obširno dokumentacijo in svetništva ni mogoče tako jasno dokazati, kakor smo si najprej mislili.
Kar zadeva nadškofa Antona Vovka, je bil izredna osebnost. Z nekaterih strani prihaja pobuda, da bi se mu vedno bolj priporočali in da je on med svetniškimi kandidati poleg škofov Baraga, Slomška in Gnidovca. V redovljiški dekaniji so začeli zbirati podpise, da bi čimprej začeli formalni posotopek za razglasitev božjega služabnika Antona Vovka. To bomo čimprej storili.
„Pol stoletja komunističnega zatajevanja slovenskega naroda“: v Slovencu še nisem našel bolj zadetega naslova kot je tale, iz njegove sobotne priloge z dne 22. aprila 1995...
Slovenstvo ni tega zatajevanja nikjer občutilo kakor v zamejstvu, in to že med tako imenovano NOB, ko je bilo nevarno biti zaveden Slovenec, če nisi sprejel OF.
Biti še takšen narodnjak, a ne biti za OF, je pomenilo biti kandidat za likvidacijo (tehnično na Krasu za v jamo). Ob osvoboditvi Trsta in Gorice so bili slovenski „nacionalisti“ poaretirani. Po vojni je partijski interes daleč prevladal nad nacionalnim. Naj omenim milijarde slovenskega denarja, kije šel v blagajne italijanskih marksističnih strank, preprečevanje nacionalnega volilnega nastopanja in porivanje slovenskih volilcev v italijanske stranke, prepoved sodelovanja z zahodnimi zavezniki, anatemiziranje vsega slovenskega, če se ni vpreglo v partijski voz. Da ne omenim škode, ki jo je prinesla resolucija Informbiroja, ta interna partijska zdraha, ki je prenesena v množice pahnila slovensko delavstvo v objem italijanskih strank in izpraznila toliko slovenskih šol.
V matični Sloveniji se je to zatajevanje odrazilo na raznih ravneh, od spreminjanja krajevne toponomastike do podcenjevanja najbolj nacionalnih prizadevanj naše preteklosti, od zapostavljanja slovenščine v šolskih predmetnikih do njenega zatajevanja na federalnih forumih. Posebno odbijajoče je poglavje o ravnanju režima s primorsko duhovščino, kljub junaški narodni zvestobi, ki jo je pokazala pod fašizmom. Iz fašističnih zaporov so primorski duhovniki prehajali v oznovske.
Sprašujem se, ali je bila slovenska Cerkev v tem pogledu dovolj na ravni svoje domoljubne tradicije. Ali si na pri-
Cerkev sv. Jožefa v Ljubljani (1995)
mer ni dala prelahko vsiliti razkristjan-jenje tolikih krajevnih imen. Vsaj jaz kakšnega odpora nisem zaznal (kakor ga nisem zaznal ne pri Društvu slovenskih književnikov ne pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti). Zadevne jezikovne spake vpijejo v našo zavest in okus še danes. Na kakšno drugo področje, na primer v šolstvo, v svoji družbeni izločenosti Cerkev ni mogla poseči. Pač pa je svojo domoljubnost pokazala v svojem odnosu do slovenske diaspore, zamejske in zdomske. Obiskovali so jo njeni škofje, ki so duhovno obubožanemu zamejstvu tudi velikodušno odstopali svoje duhovnike, čeprav so sami imeli mnogo nezasedenih Župnij. Ste Vi za svojega bivanja v inozemstvu zaznavali to skrb matične Cerkve za njene nematične sinove?
Nemogoče je presojati moč Cerkve pri spreminjanju krajevnih imen. Zame osebno je bilo to nerazumljivo in sramotno. Črtati vsako ime, ki je v povezavi z besedo „svet“, je res nekaj nerazumljivega. Mislim, da je ostalo edino ime Sveti Duh pri Škofji Loki v ljubljanski nadškofiji.
Razumljivo mi je, da ni bilo odpora pri Društvu slovenskih književnikov in pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, saj so bili vsi pod pritiskom. Nemogoče je bilo posegati v šolstvo, saj je še danes to najbolj boleče področje. Zdi se, da imajo vsi strah pred Cerkvijo, kakor da Cerkev prinaša samo slabo v vzgojo in izobraževanje.
Zanimanje za izseljence in za zamejce je bilo vedno zelo živo. Slovenski škofje so obiskovali naše Slovence in Slovenke po Evropi in drugod. Trenutno je koprski škof Pirih odgovoren za naše dušne pastirje in rojake po svetu; prej pa je bil to škof Lenič. Imam izredno lepe spomine na srečanja z
IZ ŽIVLJENJA IN SPOMINOV KANONIKA DR. JANEZA KRALJIČA
PAPEŽ PIJ XII.
o škofu dr. Gregoriju Rožmanu
Iz knjige: dr. Janez Kraljič - „Razmišljanja o Petru in Cerkvi"
Izdalo Slovensko dušno pastirstvo - Buenos Aires 1993. Strani 475, 475, 477 in 478
kof Rožman ga je prosil (kano-nika Kraljiča) za sodelovanje pri V ß smrtno nevarnem delu medvojnega reševanja Judov (gl. Sij SS, 30.6.1969, Kraljičev članek Škofa Rožmana „nevidna fronta"). O tem je zapisal med drugim: „Uradna raziskovanja in ona iz Tel Aviva (...) soglašajo, daje papež Pij XII. rešil vsaj 700.000, če ne 800.000 Judov. Skozi Ljubljano se jih je rešilo 250.000.“ (pod črto je pripomba: Številke so dvomljive.) 9.4.1967 je inšpektor v San Franciscu Jack Rosenbaum objavil notico (Round Robin), da se je med vojsko bivši diplomat Ira Hirschmann z Adolfom Eich-mannom pogajal za zamenjavo milijona Judov za 10.000 kamionov živil. To ni uspelo. Več sreče pa je imel diplomat Hirschmann z reševanjem 250.000 Judov na Madžarskem. Oglasil se je pri apostolskem odposlancu Angelu Roncalliju. Taje dosegel, da so posebno mladim Judom izdajali krstni list za svobodo. Rosenbau-mu je po tem članku Kraljič pisal: „Vaš članek 9. aprila 1967 ,Round Robin’ meje zelo razveselil. V njem poročate o Ira Hirs-chmannu, prejšnjem diplomatu pri ZN, o takratnem papeškem nunciju Roncalliju (pozneje Janezu XXIII.) in o njegovem delu pri reševanju 250.000 madžarskih Judov. Vem, daje bilo to res, ker sem bil eden izmed sodelavcev pri tej reševalni akciji. Öil sem tedaj jugoslovanski državljan in ■noj škof Gregorij Rožman je uredil, daje
posestvo Lesno brdo pri Vrhniki zunaj mesta Ljubljane služilo kot zbirališče za judovske begunce, kakor so prihajali z Madžarskega preko Pragerskega v Ljubljano. Slovensko ljudstvo jih je hranilo in varovalo, dokler jih nismo v majhnih skupinah prepeljali skozi patrole in čez mejo v Italijo. Roncalli je bil v tistem času nuncij Pija XII., pod katerega pokroviteljstvom in odgovornostjo se je vse dogajalo. Vaša opomba tega skoro pozabljenega dogajanja je sprožila srečne spomine na mojega
čudovitega škofa, ki je postavljal v nevarnost lastno življenje za druge. Hvala Vam, da ste povedali to zgodbo.“ (Pod črto je tale pripomba: Kraljič dostavlja: „Pomislite, kaj je Rožman pomenil v Vatikanu! Tako tudi lažje razumemo, zakaj je Pij XII. prosil Rožmana, naj ostane ljubljanski ordinarij, in ga nagradil z apostolsko avtoriteto nad našimi begunci po celem svetu, kar se ne bo nikoli več ponovilo.“)
Na prvo soboto 5. maja 1945 seje škof Rožman odzval povabilu celovškega kanclerja Kadrasa, naj pride v Celovec. Odhod mu je priporočil tudi zbrani stolni kapitelj. Za spremljevalca si je škof določil dr. Kraljiča. Dekan Milavec je o tem napisal: „Škof Rožman je prav njega hotel, da ga spremlja v tujino. Dobro je vedel, da je dr. Kraljič zvest in sijajen značaj in jasen v katoliških principih.“
Dobro leto pred smrtjo je kanonik naslovil ljubljanskemu stolnemu kapitlju, „ker je kanonik Fr. Korelič pozabil zapisati, v korarski zapisnik“, tole spomenico:
„Capitulum Canonicum Labacense. Carissimi in Christo. Dolžan sem, da vam povem stvari, ki se posebno dotikajo našega kapitlja. Dne 5. maja 1945 je škof dr. Gregorij Rožman sklical tajni konzistorij. Konzistorij seje vršil v proštiji (Nadrah) in po korarski maši. Navzoči so bili vsi kanoniki in tudi dr. France in dr. Aleš Ušeničnik in tudi g. Lojze Markež. Povod je dal
našimi rojaki, bodisi v Argentini, Avstraliji. Kanadi, Združenih državah Amerike ali Po evropskih deželah. Velikokrat sem se udeležil tudi srečanja izseljenskih duhovnikov. Vesel sem, da smo vedno našli duhovnike za zdomce, veliko pa so pri tem Pomagali tudi frančiškani in lazaristi. Ko sem bil v Švici, sem obiskoval naše rojake, večkrat sem jih povabil tudi iz Slovenije na Srečanje in vesel sem bil, da je bilo toliko zanimanja.
Izseljenski duhovniki niso skrbeli samo za pastoralo, ampak so reševali tudi social-na vprašanja in nudili vso možno pomoč
našim izseljencem. Veliko pozneje se je pojavila Slovenska izseljenska matica, ki pa je bila, posebno prvi čas, popolnoma v službi režima. Zato je prišlo do precej velikih sporov med novo ustanovljenimi dmštvi in dotedanjimi dušnopastirskimi središči. Finančno pomoč je dobivala samo Slovenska izseljenska matica, ne pa še kdo drug. Danes tudi Izseljenska matica išče novo obliko in želi dati nove poudarke v svojem delovanju, vendar je njena obremenjenost iz preteklosti še zelo močna. Posebno tudi zato, ker so v glavnem isti ljudje še vedno na istih mestih. Že nekaj
časa pa igra veliko vlogo Katoliško središče Slovencev po svetu, ki ga vodi župnik Janez Rihar. Izseljenska nedelja je prvo nedeljo v juliju. Izseljenska matica pa še vedno pripravlja „Srečanje v moji deželi“ prvo soboto v juliju. Nekdaj je bilo to „Srečanje v moji deželi“ v službi režima, pozneje so vabili tudi Cerkev, a trajalo je nekaj časa, predenje bila sprejeta maša na tem srečanju, ki je bila prvič v Dolenjskih Toplicah. T akrat seje res veliko spremenilo. Kako pa bo šlo v prihodnosti, ni mogoče reči.
•
Slovenski duhovniki na grobu škofa dr. Gregorija Rožmana (1965)
tedanji celovški kapitular g. J. Kadras. Poslal je pismo po nekem celovškem jezuitu, naj škof dr. Rožman nemudoma pride v Celovec v nujnih cerkvenih zadevah (Gorenjska) in da naj se pripravi, da gre še dalje v Rim. Škof je mislil, da so nacisti pripravili vojaške represalije proti Ljubljani, ker so Slovenci drznili izklicati svobodno Slovenijo. Vsi člani konzistorija so škofa prosili, naj se poda v Celovec — in če bo treba tudi v Rim. Škofje prošnjo sprejel in kot dober kanonist postavil upravitelje škofije, dokler se ne bo vrnil. Hotel je, da vsak upravitelj takoj določi svojega naslednika za primer, če bi ga komunisti zaprli. Prvi, ki mu je škof dal besedo, je bil generalni vikar Nadrah, ki je odgovornost takoj sprejel. Dr. Kimovec se je branil, češ da zna voditi ljubljanski kor, za administracijo škofije pa on ni primeren. Gospod Vole seje odrekel in zapel, da je on zašit kanonik, in je zapel, da se zašit kanonik le „po(lika", a nikoli ne popravi. Kanonik Stroj je izjavil, daje prestar.
Ko je prišla vrsta do mene, je škof konzistorij ustavil: češ, kanonik ali ne, greste z menoj? Vsi navzoči so glasovali, da naj grem s škofom, ker je bila navada, da je škofa spremljal vsaj en kanonik ali pa dva, če je kam šel. Meni so naročili, da naj grem s škofom, četudi do Rima... (...)“
V Celovcu Angleži niso dali dovoljenja, da bi odpotoval v Rim. 26. maja je škof na župnikovo in županovo povabilo pris-
pel v vzhodnotirolski kraj Anras. 27. maja je tam posvetil duhovnika Mirka Kozino. Po maši mu je Kraljič prinesel strašno novico, da so sklenili domobrance izročiti Titu. Škofa so potem Angleži internirali v Celovcu (14.7.1945-11.11.1947). Kraljiču je škof Rožman naročil, naj bi odšel v Rim in nesel papežu njegovo spomenico. Tako je Kraljič v Italijo prispel na črno pred prvim avgustom, vRimpa 12.8.1945. Tam je oddal škofovo spomenico p. Antonu Prešernu. Po njegovem nasvetuje dodal še svoje poročilo (gl. Jakob Kolarič CM, Škof Rožman, 3. del [1977], str. 451-454). 3. septembra je bil v posebni avdienci pri Piju XII. O poteku tega sprejema je poročal škofu dne 5. septembra (ib., 449-451).
Leto dni pred smrtjo je Kraljič poslal iz San Francisca o tem ljubljanskemu kapitlju nekoliko spremenjeno poročilo. Ohranjeni sta dve kopiji, 5. maja in 8. oktobra 1969. V drugi piše: „Popisal bom avdienco s papežem Pijem XII. o dr. Gregoriju Rožmanu. Ško f Rožman je osebnost svetovnega formata...
Za praznik Povišanja sv. Križa 14.9.1945 (v opombi pod črto stoji: Avdienca je bila 3. septembra 1945, gl. Jakob Kolarič, Škof Rožman III. str. 449) me je Pij XII. ex motu proprio poklical na osebno avdienco. Povod šobili: Rožmano-va odpoved škofiji, moje poročilo o ljubljanski škofiji. Pomagal mi je dr. Janez Vodopivec... K avdienci me je spremljal
lazarist Janez Kopač. Pij XII. je prišel k avdienci v spremstvu nad 30 prelatov. Ko sem hotel poljubili njegove sandale, je to preprečil in s svojimi močnimi rokami me je postavil po koncu. Pomignil je prelatom in jim ukazal, naj zapustijo dvorano. A niso, ker so bili odposlanci svojih držav, za katere so špijonirali. Sv. oče je drugič in zelo ostro ukazal, naj gredo ven. Govorila sva latinsko, italijansko, francosko in nemško. Menjavala sva jezike, kakor so se sv. očetu razvnemala čustva. Ves čas sva stala, le malo sva hodila. Pij XII. je začel: ,Kje je moj dragi, predragi in težko pričakovani brat msgr. Rožman? Tolikokrat so pravili, da je že tu v Rimu. Zakaj ne pride, da bi ga objel in poljubil’ (per abbra-ciarlo e baciarlo). Kar prenehati se mu ni dalo. .Sedaj pa in medi as res. Prebral sem Rožmanovo odpoved in njegov oris življenja, ki ste ga imeli. Ali ne bi mogli ostati nevtralni v borbi s komunizmom?’
Odgovoril sem papežu: Facti sumus sicut oves occisioms in mislili smo, da smo sledili Divini Redemptoris. Preganjali so nas fašisti, še bolj nacisti, najbolj zverinski so bili komunisti, ki so mučili in pobijali duhovne, kakor je popisal dr. Rožman. Komunisti sovražijo Boga, Cerkev in so zažigali in rušili naše cerkve. Razložite. Komunisti so uradno pisali in govorili:
1) Vera ni v nevarnosti, ampak narod. Rešujmo narod. 2) Komunizem vodijo Rusi, ki so Slovani. Mi smo Slovani, torej pojdimo z Rusi. 3) Sv. oče nas Slovencev ne mara. (Sv. oče se je začel tresti od jeze in postal ves rdeč v obraz. To ni res, je protestiral z besedo, rokami in telesom). Nadaljeval sem: Sv. oče nas Slovence sovraži (to gaje še bolj razburilo). Zakaj? Sv. oče je Italijan. (Sv. oče se mi je smilil, vendar seje umiril). 4) Kardinali so sami fašisti. — Nič. — 5. Papež financira italijansko vojsko, posebno tisto v Abe-siniji. Papež: ,S čim? Jaz preklinjam vsako vojsko.’ — Vi ste blagoslavljali orožje: tanke, zrakoplove, topove, strojnice itd. ,To ni res.’ Vide-
OB BLAGOSLOVU SPOMINSKE KAPELICE V ŠENTJOŠTU 9. JULIJA 1996
Le malo nas je ostalo živih, da lahko pričamo o teh dogodkih
P”U T ukaj, na tem mestu, so slovenski možje in fantje prvič z orožjem odgovorili na nasilje komunistov. V teh naših krajih je sredi leta 1942 dozorel sklep, da se ne bomo več puščali pobijati rdečim revolucionarjem. Ustanovili smo prvo Vaško stražo. Odločitev za samoobrambo je bila skupna. To ni bilo delo posameznikov. Danes vidimo, daje imela ta odločitev preprostih vaščanov zgodovinski pomen. Ponosni smo nanjo!
Le malo nas je ostalo živih, da lahko pričamo o teh dogodkih. Po božji dobroti smo ostali pri življenju, da predajamo resnico o pričetkih komunistične revolucije novemu rodu. Zato čutim dolžnost spregovoriti v imenu soborcev, ki tega ne morejo.
Resnica je samo ena, laž pa ima na stotine oblik. Resnica osvobaja, laž pa vodi v odvisnost in strah. Ob resnici rastejo pokončni ljudje, ob laži životarijo neznačajni slabiči. Zato nam ni potrebna propaganda. Dovolj nam je resnica.
Ustanovili smo Vaško stražo, da smo zavarovali življenjanašihdružin. Katoliški katekizem pravi, da smo dolžni braniti življenje od samega početka pa do naravnega konca. Življenje, lastno in tuje, je
ALBERT MALOVRH
kristjanu vrednota — in pogum je krščanska krepost.
Slovenski vaški stražar, prav kakor kasneje slovenski domobranec, se ni boril za oblast. Prijel je za orožje, daje branil sebe in svoje. Ko pa si prisiljen braniti življenje, ne gledaš, na kateri gmajni je zrasla palica, s katero se otepaš napa-zdalca.
Na Slovenskem je bilo komunistom lahko izvajati revolucijo. Imeli so elito španskih borcev, elito izvežbanih klavcev, ki jim je bil umor vsakdanje politično sredstvo. Naš preprosti, kmečki človek pa je življenje cenil in smrt spoštoval. Odkril seje in pokrižal, kadar je zagledal mrliča. Misel na organizirano nasilje mu je bila tuja. Zato so komunisti lahko toliko časa nemoteno morili po vaseh in po mestih, predno so izzvali prvi odpor.
Ne govorimo o državljanski vojni med Slovenci. Med nami ni bilo državljanske vojne. Nismo imeli svoje države in ni nam šlo za oblast. O državljanski vojni naj govorijo komunisti. Njihov namen je bil doseči popolno, totalitarno oblast. Nam, ki smo se pred njimi branili, pa je šlo za preživetje, za ohranitev vasi.
To so bili hudi časi. Podnevi te je
okupator, Italijan, obsipaval s strojnicami po njivah. Zadostoval je en sam strel iz gozda in že so se Italijani maščevali. Zažgali so vas. Zatem je sledila internacija in pričeli so padati talci. Tipičen primer so takratni dogodki v Korenu nad Horjulom.
Ponoči so prihajali partizani. Niso te poklicali, niso prosili, da jim odpreš svoj dom. S puškinimi kopiti so šli nad vrata. Potem so plenili. Niso jemali le živeža, pobrali so vse do zadnje žlice. Nekje so sneli še uro s stene. Naj navedem primer: Možinetova gospodinja, Marjanca s Potoka, jim je povedala, ko so neke noči vdrli v njihovo hišo, naj puste pri miru stvari, ki niso zajesti. Za teh nekaj besed so jo premlatili, daje obležala na tleh. A to ni bilo dovolj. Čez kak mesec so se partizani vrnili in odpeljali vso družino na morišče. Le trije mali otroci so ostali pri življenju.
Čas je, da zgodovinarji raziščejo, zakaj je bilo v rokah partizanov slovensko življenje tako poceni. Od kod so izhajali, kakšni so bili ti ljudje, ki so k nam prinesli revolucijo? Kje so sc učili, kako s krvavim nasiljem izzivati med miroljubnim ljudstvom oboroženo reakcijo?
H smo fotografijo. ,Kako?’ Komunisti so vzeli dve fotografiji. So ju razrezali in sestavili dve različni polovici v novo, ki so jo fotografirali. ,Kako ste prepoznali potvorbo?’ Naši fotografi so prepoznali neskladnost obeh polovic po papirju, tehniki, fini rezi v sredini. Senca iz leve je padala v nesno in iz desne polovica je sekala v levo, fia so se križale kakor prekrižane roke sv. Frančiška. — Papež je zaključil: .Razumem, da bi nevtralnost v takem primeru bila greh proti Bogu in Cerkvi.’
Papež je hotel vedeti, če so številke o Pobitih duhovnikih in razrušenih cerkvah točne, kakor je zapisal dr. Rožman. Odgo-v°ril sem, da bodo številke še večje, ko bo mogoče zbrati vsa dejstva. ,In vaši duhovniki, kako so se obnašali?’ Odgovoril sem:
.Zgledno in mučeniško. Zato so jih toliko mučili. Eden je odšel med komuniste. Malokateri so proti volji ordinarija dr. Rožmana podpirali prihajajoče komuniste z besedo in denarjem.' Papež seje čudil. Še nekaj drobnarij in Pij XII. me je odpustil.
Zunaj dvorane — piše Kraljič — so me razjarjeni prelati obkrožili. Kaj sta imela s papežem? Zakaj nas je nagnal ven? In kaj ste mu povedali? Ponovil sem. Skoraj unisono so se zgražali: kako ste si drznili povedati vse to papežu? Rekel sem: ,Kar sem povedal, je resnica. Papež je columna veritatis, in tretjič, vi ste zanemarili svojo dolžnost, da mu niste povedali.’ ,Kaj? Kaj pa mislite o vatikanski diplomaciji, ki je najboljša na celem svetu.’ Ker nisem odgovoril na prvo vprašanje, so drugič skoraj
nasilno vprašali: .Torej, kaj mislite o vatikanski diplomaciji?’ ,Ja, je res, da so nas tako učili...’ ,In vi ne verjamete?’ .Verjamem sv. Pismu. Kje je kaj v sv. Pismu o vatikanski diplomaciji? To je tam pri sv. Luku: Otroci tega sveta so bolj razumni v svojem rodu kakor otroci luči (16, 8). Politiko in diplomacijo znajo komunisti bolje kakor vi...’
Ko bi videli, kako so jo prelati odbri-sali.
Pij XII. je osebno pretehtal našo borbo. Prosil je škofa Rožmana, naj še ostane ljubljanski ordinarij. Ex motu proprio mu je naložil dolžnost.daduhovnoorganizira naše begunce po vsem svetu. Dotlej take oblasti še nihče ni imel pred dr. Rožmanom.“
•
Na svojih mitingih so partizani očitali vaščanom „belogardizem“. Nihče ni vedel, kaj naj bi to bilo. Nasproti „belogardizmu“ pa so hvalili svojo Osvobodilno fronto. Prav kmalu pa smo spoznali, daje bila Osvobodilna fronta le voz, s katerim je partija prevažala zapeljane ljudi v obljubljeni „zemeljski raj“. Beseda „belogardizem“ pa ostaja za nas psovka, prinesena na slovensko polje iz sovjetskega zelnika. Mi nismo bili nikdar sprti s slovenskim narodom. Mi smo bili in smo slovenski narod! Tega ne poudarjamo šele zdaj, ko imamo svojo državo. Za nas je bil narod vedno vrednota. Komunistom pa je šlo za oblast v taki ali drugačni vsemogočni državi.
Ko smo v Št. Joštu ustanovili vaško stražo, smo mislili, da bomo imeli mir, pa smo se zmotili. Neke noči so nas napadli partizani. Če sojo takrat dobili po glavi, naj pripišejo sami sebi. Mi jih nismo preganjali. Znali pa smo se braniti.
Dolge vrste rojakov so obležale pobite pod streli komunistične OF, predno se je preprosti slovenski človek postavil v bran. Ko pa je nasilje raslo, so se vaške straže pričele množili. Zgodovina sc ponavlja: tudi v tej nesreči je bil od prvih pričetkov ljudstvu ob strani le duhovnik. Rojaki iste vere in vrednot smo stali drug ob drugem kot člani velike družine.
Kje je bila takrat najvišja slovenska kulturna ustanova, kje je bila tedaj slovenska univerza s svojimi profesorji? Ni obsodila zločina, ki seje godil nad ljudstvom. Nihče od njih ni zaklical: gospodje marksisti, tako ne gre! Oni in vsi, ki so tedaj molče gledali vstran, so soodgovorni za komunistične poboje med revolucijo in po njej.
Kakor vsak pošten Slovenec si tudi mi želimo miru in sprave. Vendar dobro vemo, da ne molk ne laž ne polresnica ne morejo biti temelj resnične pomiritve. Ne gojimo sovraštva in kot posamezniki in skupnost smo odpustili tistim, ki so nam prizadejali krivice. A to nas ne odvezuje dolžnosti do pravice in resnice.
Nismo izdajalci svoje domovine in naroda. Poudarim in podpišem pa, da smo še vedno nasprotniki komunizma in vse njegove idejne in družbene navlake, ki jo je marksistična internacionala obesila na slovenske vratove.
Komunizem je podoben atomski bombi. Bomba se je res že razpočila. Komunizma je konec. Njegova radioaktivnost pa uničuje življenje okrog nas in nas bo ogrožala še dolga leta. Ni mogoče pokazati nanjo s prstom, a zato ni manj nevarna. Pred pol stoletja smo se branili pred uničujočo silo komunizma s puško. Zdaj je treba iskati njegove smrtonosne usedline
na vseh področjih in jih odstranjati z resnico ter s krščansko krepostjo.
Dragi soborci, dragi vaščani, katerih imena so zapisana v tej kapelici! Večina vaših grobov nam ostaja nepoznana. Ne poznamo kraja, kjer ste pod kroglo rojaka prestopili prag iz zemskega v večno življenje. Znana pa nam je vaša mučeniška smrt. Vsem tukaj navzočim morem zatrditi, da ste zapustili ta svet pripravljeni na srečanje s svojim Stvarnikom. Umrli ste krščanske smrti.
V nedeljo, 7. maja 1945, je bila, po čudnem naključju, vsa naša četa doma. Od zgodnjih jutranjih ur pa do opoldne so se vsi domobranci zvrstili k sveti spovedi in do zadnjega fanta prejeli zakrament svetega obhajila.
Božja skrivnostjo, zakaj je bilo potreba, da so naši fantje in možje, dekleta in žene morali darovati svoja življenja na oltarju vere in domovine. Skrivnost je, zakaj je bilo treba, da je tudi slovenski narod prejel v svoje nevidno občestvo — „dvanajst tisoč zaznamovanih“. Prepričan pa sem, da žrtev mučencev ne bo brez blagodejnega sadu.
Prosimo Gospoda življenja: Po žrtvi naših bratov in sester, ki so odšli k Tebi v trpljenju, iz zvestobe Tvojim vrednotam, okrepi življenje slovenskemu narodu! Razlij svojo milost na Slovenijo! Vlij nam duha edinosti — v resnici in pravici, ter nas privedi v objem svoje Ljubezni!
Dragi naši pobiti junaki! Po petdesetih letih vstajate iz globin prisilnega molka. Med nami ste kot vzor poguma in zvestobe. Pomagajte nam, da bomo iz vašega zgleda črpali sil za nove napore! Nikdar nismo pozabili na vas. Zdaj pa je čas, da sliši vsa Slovenija, kako vam — bratje in sestre — izrekamo javno priznanje in zahvalo. Slava vam!
Slovesnost blagoslovitve spominske kapelice v Šentjoštu 9. julija 1995
GREGOR HRIBAR IZ IHANA
ole se je zgodilo leta 1943 na Gorenjskem pod nemško zasedbo, v Ihanu pri Domžalah. Zdenko in Marjan, sinova umorjenega GREGORJA HRIBARJA in člana naše skupnosti, pripovedujeta. Zdenko je imel tedaj 15, Marjan pa 13 let.
PRIPOVED
Naša mama je že mesec dni prej imela temne slutnje, da se bo 15. maja nekaj zgodilo. Nič ni vedela, a ugibala je in se bala, da se bo nekaj zgodilo. In res se je!
15. maja 1943 ob enih ponoči so prišli k nam partizani. Ker jim nismo takoj odprli, so začeli razbijati po vratih in groziti: „Če ne odprete, bomo nastavili bombo!“ Mama, vsa prestrašena, jim je šla odpret. Vdrli so v hišo in šli naravnost k atu, ki je zaradi gripe ležal v postelji, in mu ukazali: „Greš z nami, nam boš nekaj povedal, potrebujemo neke informacije.“ Ata je vstal, a ko si je hotel natakniti copate, so ga opozorili: „Copate niso za v roso.“ In so ga odvekli. Nikoli več ga nismo videli.
Čez nekaj dni je mama našla na oknu njegova očala in kratko pismo, ki ga je ata napisal lastnoročno. Marjan se spominja samo dveh napisanih besed: „Govori resnico...“
Od tedaj nismo nič vedeli o njem, kaj se je z njim zgodilo, le bilo ga ni od nikoder. Mama se ni mogla sprijazniti z dejstvom, da ata ni več živ. Zmeraj je upala, da ga bo nekoč videla... Malo prej, predno smo bežali, so domobranci odkrili nekje seznam pobitih, med katerimi je bilo tudi atovo ime. Nekatere podrobnosti o njegovi smrti in kraju, kjer je ležalo pohabljeno in napol zasuto truplo, sva zvedela Sele leta 1994, več kot 51 let pozneje.
Ko so partizani prišli tisto noč z atom do Goropeč, do neke osamljene kmetije v hribih (pol ure hoda iz Ihana), so rekli tisti gospodinji: „Če hočeš, pridi pogledat nekoga, ki ne bo več trave tlačil...“ Ona jim ; je menda odgovorila: „Posvarite ga, a pustite pri življenju!“
Od Goropeč so partizani peljali ata j dalje proti Vinjam pri Dolu (morda dve uri | hoda iz Ihana). Tam je bila druga samotna kmetija v hribih, blizu nje pa smrekov gaj
mlad smrekov gozd.
Na tem kraju so umorili ata, tako kot mnogo drugih žrtev. Pobijali so jih kar s sekiro. V bližini je bila kraška jama, ka-
mor so metali nekatere druge žrtve.
Marjana je pravil o tem človek iz Vinj, ki je tedaj živel na omenjeni kmetiji, kak kilometer stran od morišča. Zdenkotu pa nekdo drug iz Goropeč, ki mu je svoje pričevanje celo napisal. Leta 1943 je bil ta človek še mlad fant, ko mu je nekega dne rekel njegov oče: „Pripravi se, greva v hrib, tam bova nekaj naredila.“ Res ga je pospremil v hrib in po dolgi hoji sta prišla na kraj, kjer sta našla več trupel samo napol zakopanih. Od vseh umorjenih je njegov oče prepoznal le dve trupli: našega ata, ki je bil s posekanimi udi, in očeta neke druge sovaščanke. Semkaj sta prišla še večkrat. Ta fant, ki je takrat spremljal svojega očeta v gozd, nama je 51 let kasneje tudi povedal za atov grob, kamor sva dala postaviti nagrobnik.
Vprašanje: Kaj so očitali atu, zakaj so ga tako zverinsko umorili?
Odgovor: Naš ata je bil izučen strojni mehanik. Pred prvo svetovno vojno je šel po stari navadi izpopolnjevat svoje strokovno znanje v sosednje dežele. Bil je razgledan človek. Poleg srbščine, ki jo je že znal, se je dobro naučil nemško in italijansko. Zaposlen je bil v usnjarski in
tekstilni tovarni v Domžalah.
Ata je bil tudi navdušen gasilec in je vodil gasilsko četo v Ihanu. Režiral je več iger v gasilskem domu.
Ko so nas zasedli Nemci, so ga zaradi znanja nemščine postavili za začasnega občinskega upravnika v Ihanu. Kmalu so ga zamenjali in postavili na njegovo mesto Nemca. Zdenko se spominja atovih ko-| mentarjev, kako so Nemci zahtevali od njega, da jim pove, koliko je v Ihanu „banditov“ in kateri so, da jih bodo oni „pospravili“. Ata jim je zagotavljal, da v naši vasi ni slabih ljudi, dajim to garantira s svojo družino. In je branil ljudi, kolikor je mogel. In res, dokler je bil on živ, niso nobenega selili.
Vprašanje: Ali so partizani v Ihanu pobili veliko ljudi?
Odgovor: Na hitro povedano, okrog | dvajset. Med njimi Kokaljevega ata, j Gnezdovega očeta, Učakarjeve tri...
| Najmlajši med njimi je bil Učakarjev Ciril, deset let star. On in njegov enajstletni I brat Marjan sta šla nekega dne v njihov gozd menda nabirat suhljad in se znašla med partizani. Prisilili soju, da sta začela kopati jamo za lastni grob. Dejstvo je, da je starejši, enajstletni Marjan, partizanom ušel in vse, kar sta z bratom doživela, doma povedal. Tudi to, da so brata umorili s sekiro. V začetku mu ljudje niso niti hoteli verjeti. A desetletnega Cirila ni bilo nikoli več domov. Od te družine so umorili še sedemnajstletnega brata Ernesta in očeta.
Ena od žrtev v vasi je bilo 19-letno dekle, katero so imeli partizani slečeno in privezano v nekem hlevu. Potem ko so z njo počeli vse mogoče, so jo nazadnje umorili.
Vprašanje: So postavili spomenik žrtvam komunističnega nasilja iz Ihana?
Odgovor: 12. junija 1994 so v Ihanu postavili spominsko ploščo z imeni umorjenih vaščanov, skupaj z imeni Ihančanov, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko in padli na fronti kot nemški vojaki. Nad imeni so najprej vklesali samo napis: ŽRTVAM VOJNE 1941-1945. Kers tem ni bila povedana vsa resnica, so naknadno dodali še drugo ploščo s pojasnilom: Umrli kot žrtve brezumnega nasilja in komunističnega terorja. Z bolečino in spoštovanjem vas sprejema domača župnija. Iz strahu nekateri svojci žrtev niso dovolili vključiti njihovih imen na ploščo. Drugi — neverjetno — pa zato ne, ker so
Slovenec je množično pobijal Slovenca
JOŽE GUŠTIN
'I red kratkim je v Sloveniji izšla knji-ga, ki bo morda ostala edinstvena te A vrste v naši zgodovini. Njen naslov je „Žrtve druge druge svetovne vojne v župniji Šentjernej“. Najprej naj na kratko povzamem vsebino uvodnih besed, ki naj bi nam bile „v razmislek“:
Knjiga vsebuje imena stotine mrtvih. Niso umrli naravne smrti. Njihova smrt ni bila posledica nesreč, tudi jih niso napadle divje zveri. Umoril jih je človek. Zakaj jih je moril? Ker so bili drugačni, ker so drugače mislili, imeli so drugačne načrte, gojili so v srcu drugačno ljubezen. —V drugi svetovni vojni in tik po njej je Slovenec množično pobijal Slovenca. Tudi v lepi šentjemejski župniji. V knjigi, ki ima 228 strani, so kratki življenjski podatki vseh 615 žrtev in pri veliki večini tudi fotografije.
postali—čeprav sorodniki pomorjenih — zagovorniki komunistične revolucije pri nas! Tudi to je komunizmu uspelo doseči v petdesetih letih terorja nad Slovenci!
Vprašanje brez odgovora: Kako dol-goše bo toliko rojakov v domovini vero- i valo v pravljice o osvobodilnem boju slovenskih partizanov? Kako dolgo še jim bodo za umore nedolžnih in neoboroženih civilistov, mož, žena, fantov, deklet in celo otrok med vojno in po njej — izkazovali čast narodnih herojev in plačevali izjemne pokojnine za to?
Slovenijaše nima napisane resnične zgodovine zadnjih 50 let. Ta, ki jo še zdaj učijo v šolah, je bila napisana v času komunistične diktature in ima zato prav takšno objektivno vrednost kot tista „zgodovina“, ki sojo do leta 1945 v Hitlerjevi Nemčiji pisali — nacisti!
Žal, dokler bodo govorili in pisali o tem, kako so partizani pod komunističnim vodstvom s stalinističnimi metodami ter z rdečo zvezdo na kapah in na zastavi v imenu „velikega Stalina osvobajali Slovence“, lahko upravičeno pričakujejo od demokratične Evrope le pomilovalen — posmeh.
Vpraševal in zapisal Stane Snoj
Neverni bo rekel: Dobro je za Boga, da ga ni. Če bi obstajal, bi ga bilo treba klicati na zagovor, zakaj je vse to dopustil. Tudi verni bo priznal, da s samo človeško pametjo vsega ne razume. Tudi zanj je zlo in hudobija nedoumljiva skrivnost. Ker pa veruje v Boga, čigar modrost daleč presega vsa človeška umevanja in spoznanja, tudi veruje, da bo vso resnico spoznal šele onstran, ko bo na vse, tudi na umore in poboje, gledal z božjimi očmi. Takrat bo tudi spoznal, da ima resnica o dogodkih poleg temne tudi svetlo stran. Bog je ljubezen, ta pa ima čudežno moč, da zna m zmore vse hudo obrniti v dobro.
Daje Bog res takšen, potrjuje s svojimi dejanji. Ima Sina, edinega, ljubljenega. Poslal ga je na zemljo. Kaj smo storili? Umorili mo ga. Postal je zrno, vrženo v zemljo. Očetovsko božje srce ob tem ni ostalo neprizadeto. A to zrno je rodilo bogat sad. Umorjeni Sin je vstal in živi. Še več. Bog je storjeno zlo ljudem obrnil v dobro. Sinovo trpljenje je minilo, njegova smrt pa je za vse človeštvo poslala blagos-
lov. Večji, kot si ga je kdorkoli mogel zamisliti. Tudi vsak posamezni Šentjernej-čan, zajet v tej knjigi, je bil zrno, ki je moralo umreti in je bilo posejano v zemljo. Morda v očeh od koga od ljudi zaman. V božjih očeh ne zaman.
Skupno število vseh žrtev je 615, kar predstavlja približno 10 odstotkov prebi-l valcev župnije pred 50 leti. Po pripadnosti so bile žrtve takole razdeljene:
Civilne žrtve do 1946	132
Padli partizani do 9.5.1945	97
Padli domobranci do 9.5.1945	109
Pobiti domobranci po 9.5.1945	277
Skupaj	615
Partizani so padli v posameznih bojih z Italijani, Nemci in domobranci. Domobranci (do 8.9.1943 vaški stražarji) so imeli do razpada italijanske vojske 22 žrtev, največ na Suhorju. Po 8.9.1943 pa največ v bojih za Kočevje (9.-11. decembra 1943). Štirje so padli pozneje v formaciji „Plava garda“. Povojni poboji so terjali največ živ Ijenj. Nekaj jih je odšlo na Koroško, kjer sojih Angleži pod pretvezo, da jih peljejo v Italijo, izročili v zaprtih železniških vagonih partizanski vojski. Tudi tisti, ki so ostali doma, so sc morali javiti oblastem, ali pa sojih polovile za to izbrane enote, so bili po raznih zaporih in taboriščih, od koder so se le redki vrnili domov. Po hitrem postopku so bili skoraj vsi „likvidirani“. Tako je bilo pokončanih 277 šentjernejskih mož in fantov (med temi 117 v starosti do
Kaj vse skrivajo v sebi prelepi slovenski gozdovi!
IZ KNJIGE ,,PIJ, FANT, GRENKO PIJAČO", SKA, BUENOS AIRES,
I I s . -t >	s im >	<.	m Ü mmmfmm 0^6$ m s ss&ls&i® mämmms
1978
Izdani bataljoni
JOŽE KRIVEC
Poleti 1945.
Čez mimo gladino Jadranskega morja seje komaj razlil zlati sij jutranjega sonca: prijeten, topel, prijazen. Ob drugi strani pa so se v prvi bleščavi dneva sončili italijanski obalni hribi s krivenčastimi bori.
V taborišču beguncev je bil mir. Usode malih ljudi sanjajo vedno v tihoti.
Sedela sta si nasproti. Janez je položil obe roki na mizo predse. Okrog zapestij so se mu še vedno vile sivomodre zareze: vžgane sledi od zadrgnjenih žic.
Srečala sva se z očmi in zrla drug v drugega. Sveto spoštovanje sem čutil do njega: rešeni od pobitih bataljonov.
Mislijo, da so ga umorili. Pahnili so ga v črno brezno, da bi umolknila usta. Da ga ne bi našli za pričo: zdaj bo izkričal v svet resnico.
„Kaj bi radi zvedeli od mene?“
„Vse, kakor se je bilo zgodilo!"
„Dolga bo zgodba: polna obtožb in bolečin, neizpolnjenih hrepenenj in ubitih upanj!“
„Ste videli morilce? Videli pobijanje?“
„Videl!“
„Govorite!“
21. let). Civilne žrtve so nastale iz različnih vzrokov. Največ sojih pobili partizani kot nasprotnike revolucije. Tudi zaradi partizanov so Nemci kot talce ustrelili 24 ljudi, 15 življenj je terjalo bombardiranje Šentjerneja. Domobranci so med revolucijo ubili 11 ljudi, v glavnem zaradi sodelovanja s partizani. Zlasti med otroci je bilo nekaj nesreč z orožjem. Še pred ustanovitvijo vaških straž so partizani ustrelili kaplana Vinka Kastelica (1.7.1942). Skoraj eno leto po vojni (20.3.1946) pa še župnika Franca Cerkovnika.
Za konec pa še ta ugotovitev: Kolikor je znano ljudem po spominu, je v šentjernej-ski župniji med drugo svetovno vojno padlo največ 10 (deset) italijanskih vojakov, nemški pa nobeden. Temu sledi jasen zaključek: Komunistična osvobodilna fronta je bila ustanovljena za boj proti vernemu in rodoljubnemu slovenskemu ljudstvu in ne za obrambo domovine pred kateremkoli okupatorjem.	•
POSLEDNJA NOČ
Z divjim vpitjem in zmerjanjem sojih podili z vlaka, ki se je ustavil malo pred porušenim mostom čez Ljubljanico. Na drugi strani je nanje čakal že nov vlak, zelo dolg, iz samih živinskih vozov.
S pestmi in palicami sojih tolkli, ko so morali med špalirjem teči po ozkem mostišču za pešce k novemu vlaku. Padlo je, kamor je pač padlo. Mnogi so počepali krvavi na ostro kamenje ob progi in tam obležali. Pobesnela in zmage pijana drhal je pljuvala nanje injihzmerjalazbezniškimi psovkami.
Ob skoku v voz čakajočega vlaka so dobili še nov udarec. S kopitom puške.
„Lepo nas pozdravlja partizanska Ljubljana!“ je nekdo očital.
„Iz vseh lukenj prihajajo z maščevanjem, o farski skrivači...“
„Rad bi jih slišal čez dve leti! Komu bodo tedaj še vpili?“
Ko je padel prvi mrak, so bili že spet, kakor prej, za zapahnjenimi vrati v vozovih, natlačeni, da so komaj mogli drug ob drugem stati. Le redki, najbolj pobiti, so mogli ob stenah leči ali se zviti v klopčič.
Zaradi njih so morali stati sosedje, kateri so jim odstopili prostor. Obtolčen, s podplutbami, z razcefranimi ranami na glavah, z nalomljenimi čeljustmi in z zbitimi zobmi, so nemo strmeli drug v drugega, kakor bi jim bila na usta položila sama smrt svoj svarilni prst... Bolečine jim niso dale govoriti... Brisali so si kri z razbitih teles. Tam so nekomu potiskali zmečkano oko nazaj v votlinico. Drugega je sunek palice pijanega stražarja oslepil. V kotu si je nekdo stokajoč pobiral zobe iz krvavih ust. Tam so nekomu naravnavali roko, ki mu jo je v zapestju zdrobil puklasti sovaščan... Tisti tam... oni tam... Vsi so šli skozi to bitko neoboroženi proti oboroženim. Kakor pol nagi kristjani v rimskih arenah, vrženi pred zveri...
Z večerom je čisto počasi prihajal hlad in lezel v slednji kotiček; v razgretem vozu >ta bila še neznosna sopara in vročina. Dvoje majhnih in zamreženih oken pod streho voza ni moglo osvežiti prostora, kjer je isti zrak že večkrat vdihan in izdihan ležal čez vse kot moreče grenko občutje.
Z mrakom se je utrgalo od nekod boječe zvonjenje. Polde je prisluhnil in grozne misli so ga pričele navdajati. Kaj ni včasih sam vlekel za vrvi pri fari, ko so peli zvonovi ob pogrebu prav tako kot zdajle? Ali ni bil njihov glas enak tem tožbam in vzdihom?
„Janez! Slišiš? Nam zvonijo k pogrebu, ki živi poslušamo svojo pogrebno pesem!“ je šepetal sosedu. Prisluhnil je znova, v njem seje zganilo, kakor da bi ga bil zbodel. Primaknil je uho prav k okencu, kakor bi hotel posrkati glasove zvonov. „Fantje! Mi verjamete ali ne: nas peljejo k pogrebu! Nam že zvoni...“ je kričal.
Na strehi voza seje oglasila harmonika, za njo seje potegnila udarna pesem. Ženski glasovi so se mešali z moškimi in se Poldetu grizli v srce.
„Mi gremo k pogrebu, k lastnemu pokopu!“ je ponovno zakričal.
„Polde, ne kvasi čenč!“ so ga nekateri zavračali. „Kdo te je pa kdaj obsodil?“ seje oglasilo iz nasprotnega kota.
„Ne obupajte! Bog je z nami!“
Naposled pa je nekdo pritrdil: „Morebiti pa ima Polde vendar prav! Čemu neki naj bi nas peljali naprej? Zapori so vendar v Ljubljani!“
Ko je za hip potihnil hrup, je Polde prisluhnil razgovoru.
„Kaj pa vozite, tovariš,“ seje oglasilo s ceste pod Golovcem, „daje tako veselje?“
„Tovariš, belčke imamo notri! Bel čke!“ je bil stražarjev odgovor. „Ujete belčke!“
„Oho! Ste jih vendar dobili? Kaj pa
mislite z njimi?“ seje čulo spet vprašanje s ceste.
„V Rogu imamo skrit prostor zanje. Tam bodo lahko hajkali med seboj. Kar so zaslužili, bodo prejeli...“ se je pobahal hripavi glas.
Spet je zaigrala harmonika poskočno pesem.
Ob teh besedah se je v vozu razlila še bolj grobna tišina. Dih jim je zastal. Izstradani in slabotni so padali, junaški in na sodbo se zanašajoči so otrpnili. Prevzela jih je najbridkejša bolest, ki se poloti človeka samo v trenutkih poslednjega slovesa.
Ko bi vsaj zvonjenje ne bilo tako donelo! Zdelo se je, da od vseh strani.
„K pokopu... k pokopu, pokopu...!“
Vlak seje premaknil. Ob pijani pesmi in hreščanju harmonike seje vlekel vedno hitreje, se podil, zabijal in ropotal v junijski večer, kije natrosil po travnikih cvetje in prenovil zemlji obličje.
Vsak meter so bližje, bližje... Polde je molčal.
,,K pokopu... k pokopu. V Rog... Rog!“
Ljubi Bog, kdaj smo se ti tako zamerili, da nas mlade mečeš v smrt? Glej, mladost nam sveži' lica, domovi in neveste nas čakajo in matere, da nas objamejo! Ne dopusti tega, dobri Gospod! Dovoli nam zagovor pred pravičnimi sodniki!
,,K pokopu... k pokopu!“ je donelo v udarcih koles in padalo kot trda kopita pušk po njih.
Vlak je bil z dihom smrti zaznamovan in je drdral naprej v noč.
V Rog... v Rog... v Rog...
Svežost noči, ki sc je precejala skozi železno mrežo na oknu, gaje vzdramila. Pogledal je svoje življenje, da bi našel kak poseben greh, zaradi katerega naj bi težko polagal odgovor pred prestolom Večnega. Njegova vest je bila čista. Hodil je po stopinjah dobre matere, ki gaje učila kot dečka moliti, božje znamenje spoštovati in se zakonom Boga pokoravati. Prepričanje bil, daje ravnal prav.
Zazdelo se mu je, da gaje nekdo poklical po imenu. Tako po domače je zazvenelo v ušesih in celo v srcu. Znani glas. Ali ga ni mati klicala?
„Polde! Polde!“ Mehko in boječe.
Prisluhnil je, a klic se ni ponovil.
Dvignil seje, globoko zajel sapo in na stežaj odprl oči, da se mu je prvi hip zazdelo, kakor da se drami jutro. Vendar je ležala še noč. Vonj domače zemlje ga je vzdramil. Nekje blizu doma mora zdaj drdrati vlak. Čuti njegovo bližino. Iz trde
teme ga skuša izluščiti. Srca seje dotaknil in sedaj ga objema, oklepa. Joj! Kriknil bi od bolečine! Dobri dom!
„Janez!“ je poklical in se sklonil k sosedu, ki je ždel ob njegovih nogah. „Janez, dvigni me na ramena, da bom videl proti domu! Podpri me, da ga bom videl še enkrat, če bo že poslednjič. Rad sem ga imel!“
Nekateri so vztrepetali ob teh njegovih glasnih besedah, drugi so globoko sopli in tuhtali o usodi, ki jih čaka. Tam v kotu je mladi mož, komaj poldrugi mesec poročen, že ves večer ihtel, jokal in vzdihoval ob mislih na dom in ženo. Trije ali štirje so sc stisnili in šepetajc molili. Na drugem koncu je velikan tolkel s pestjo po steni, a se ni vdala. Želel je, da bi bila preperela in bi se pod udarci odkrhnila. Rešitev, svoboda bi se jim zasmejala. Tu pa tam je še kdo bolestno zastokal, si v temi gladil krvaveče rane in božal otekline.
Oni, ki seje ves čas kregal in jezil, zakaj da niso podavili teh krvavih rabljev, je utihnil. Beseda sama mu ni mogla več pomagati. Bil je brez moči.
Janez je bres besed ukrivil hrbet, se oprl z rokama ob kolena in šepnil Poldetu: „Na! Stopi!“
Povzpel se je na Janezov hrbet, s koščenimi prsti pa se je oklenil okenskih križev. Žejne oči so zastrmele v noč. Nebo je bilo posejano z zvezdami, med njimi je jadral čisto ozek prstan lune. Sprva ni mogel ničesar razločiti; le temne sence drevja so plavale mimo...
Vlak seje pomikal počasneje. Ni se mu mudilo.
„Naša vas!“ je kriknil.
Zagledal je domače hribovje. Na desni se je gubil na nebu strm hrib svetega Gregorja. Tam zadaj je samevala Travna gora. Se bolj zadaj pa so se vlekli grebeni Velike gore. In tu spredaj, skoraj bi jo mogel doseči z roko, leži njegova vasica. Kakor dvignjena proti nebu se mu zdi, kipeča iznad drugih. Vsa lepa, zasanjana v nočnem miru Gnezdo sreče. Med drevjem ždijo hiše in ljudje v njih prebivajo. Ko bi jih mogel zdajle doklicati, da bi Videli, kako potujejo v nočnem miru in še pes jih ne pozdravi z laježem.
„Pozdravljeni, sosedje! Zbogom, dom!"
Gledal je Polde, samo gledal... in vsrkaval nočno podobo vase.
Videl je cestice, ki bi ga med nje popeljala, znamenja ob poti, pred katerim bi obstal in se pokrižal, kakor tolikokrat, kadar seje vračal. Sleherno hišo pozna, vsako drevo. Ali se ni tam zasvetila lučka? Mar slišijo bitje njihovih src, ki pošiljajo pozdrave domači zemlji? Celo mater, se mu zdi, da vidi na pragu, kako ga pričakuje. Že steguje svoje zgarane roke proti njemu, da bi ga objela. Dolgo se nista videla in ne stisnila na srce. In sestre, brat, sosedje...
„Polde je prišel!“ gre glas po vasi. Kje so zdaj oni, ki so materi trli srce, češ ne bo ga več!
Zdaj je tu! Doma...
„Mati! Mati! Prikažite se, da vas objamem! Odhajam. Odhajam v smrt!“ je zakričal Polde kakor brez uma v noč. „V Rog nas peljejo, v Rog... odkoder se ne vrnemo več!“
Nenadoma je od zunaj posvetilo v njegov obraz, da mu je luč vzela vid. Puškino kopito je udarilo in ga zadelo ob čelo.
„Neboš ušel, belček prekleti!“ je zarjovel stražar.
Te besede so slišali le drugi v vozu. Poldeta je že vrgel udarec od okna, da seje zakotalil čez druge. Podoba v hrepenečih očeh se je zdrobila...
Beseda v srcu je bila rojena. Na ustnicah je zamrla, preden jo je mogel izkričati materi in domu, ki gaje čakal.
(Bo še)
OB PETLETNICI NEODVISNOSTI
BOŽIDAR FINK
et let je preteklo, odkar je Slovenija razglasila državnopravno samostojnost. Tedaj je nastala država v popolnem pomenu, tako da ji ni treba nobenih pridevkov o vrhovnosti, neodvisnosti ali narodnosti. Slovenija je dosegla oblikovno popolnost, tako stopila pred svetovno družbo in se enakopravno uvrstila med vidne dejavnike razvoja človeštva.
Tudi izseljenci in njihovi potomci so zdaj deležni nove časti slovenstva. Postali so vse bolj prepoznavni po narodni pripadnosti, državljanska vez jih častno obvezuje k sodelovanju pri usmerjanju slovenske usode. Rodovna zavest in pravna pripadnost jih spominjata na pravico in dolžnost, da po močeh prispevajo k notranjemu oblikovanju slovenske družbe in k njenemu uvrščanju v vesoljni red.
Začetna pot samostojne Slovenije pa j ni lahka. Zunanje okoliščine ji niso vedno prijazne, a tudi sama v sebi se mora šele znajti in urediti. Slovenski družbi je treba, da se prenovi duhovno in oblikovno. Odpraviti mora kolektivistične oblike in miselnost ter privzeti zavest svobodne vzajemne skupnosti ob spoštovanju neodvisne človekove osebnosti in priznavanju presežnih, nadčutnih vrednot, ki utemeljujejo smisel bivanja. Morda ima lahko v prehodnem procesu tudi izseljenstvo pri tem svoj delež.
Med področji, ki so potrebna prenove na Slovenskem, in morda v nekaterih pogledih tudi pri izseljencih, je področje politične kulture. V komunistični dobi je bilo vodenje politike odtegnjeno večini in pridržano ozkemu krogu partijskega vrha. Zdaj domä še prepočasi prodira zavest, da je vse ljudstvo politični dejavnik, iz katerega nenačrtno rastejo voditelji. Pri izseljencih pa ni zamrl občutek, da za domovino ni bližnje rešitve, da od nje nimajo ničesar pričakovati in da na njen razvoj ne morejo vplivati. Politično zavest in nagnjenost je torej treba pobujati domä *n v tujini.
Politično dejavnost pa je treba kultivirati, odpirati vire za prenavljanje politične kulture. Zdi se, daje posebej za Slovence to pomembna naloga.
Prenova politične kulture se bo morala usmerjati na odkrivanje pomena politike. Namen politike je uravnavanje življenjskega razvoja državne skupnosti v celoti, za to pa je treba še prej, da podpira razvoj poedinih osebnosti glede na vlogo, ki jo imajo pri oblikovanju skupnega življenja. Politika torej ni sredstvo za obvladovanje družbe, ampak je njen prvi namen odpirati poti za uresničevanje človekovega duha in vrednot. Prenavljanje politične kuture mora opozarjati na ogroženost človečnosti zaradi materialističnega ekonomizma, ki obvladuje politični sistem in omalovažuje duševne, nravne in verske vrednote.
Tudi v politiki je treba znova odkriti pomen vesti in uveljaviti čut odgovornosti.
... Tudi v politiki je treba znova odkriti pomen vesti in uveljaviti čut odgovornosti.
Pogumen politik ne bo izdajal svoje vesti in bo odgovorno vztrajal pri prepričanju, čeprav bo s tem tvegal politično izgubo. Sicer pa je zvestoba prepričanju večinoma nagrajena, vsaj kadar se naslanja tudi na vest volivcev. Zato naj politik vpliva na oblikovanje vesti sodržavljanov, da se mu ne bo treba sklicevati le na svojo morda otopelo vest.
Če se naj prenovi politična kultura, se o politiki ne sme govoriti, da je umazan posel. Pritegniti je treba mlade ljudi, da se posvetijo vrednotam brez strahu pred stvarnostjo, ki dostikrat res ni gladka in čista. Politika je stvar močnih značajev, pripravljenih na vztrajno in potrpežljivo delo za sedanje in tudi za prihodnje rodove.
V	novi politični kulturi naj bodo povzdignjene plemenite oblike moči, ki naj prevladujejo nad nasilnimi. Dopovedovanje in dokazovanje naj stopita na mesto besednega pobijanja, dober zgled naj velja več kot gola propaganda. Volja za skupno iskanje rešitev naj bo vplivnejša kot nagnjenost k postavljanju ovir in nevoščljivost za tuje uspehe.
V	politiki se je tudi treba zavedati, da ji verske vrednote dajejo najbolj jasno orientacijo in najmočnejšo motivacijo. Ne gre za politični katolicizem, marveč za spoznanje in priznanje, da je politična dejavnost posebna, morda odlična oblika izkazovanja ljubezni do bližnjega. Delo politika torej ne sme biti samo kruhobor-ski poklic, marveč naj bo predvsem poklicanost k služenju človeku in družbi.
Ob rojstnem dnevu slovenske države je prav, da se vprašamo, kolikšna je naša zavzetost za vsakršno prenovo slovenske družbe, ki ji tudi mi na svoj način pripadamo. Pred družbeno prenovo, h kateri večina izseljencev ne more dosti prispevati, je duhovna prenova. Te Sloveniji najprej želimo in jim moremo pri njej tudi pomagati, če si prizadevamo, da ohranjamo z narodno celoto živo občestvo v sodoživljanju dobrega in hudega, bomo prispevali z zgledom zdravega družbenega življenja, ki smo ga razvijali v desetletjih, z neposrednim sporočanjem idej in morda osebnim sodelovanjem ter tudi s klicanjem nadnaravne pomoči, da se Slovenija duhovno prenavlja. V duhovno področje pa šteje tudi politična kultura na višjih ravneh.
Duhovno povezani in osebno zavzeti bomo smeli Sloveniji iskreno čestitati in ji zaželeti vsega dobrega za „dušo in telo".
Žejni pravice
NADISLAVA LAHARNAR
f a pravo in celostno oceno slike je potrebna določena razdalja, m j sicer preveč vidimo podrobnosti, kopičenje barve in posamezne poteze čopiča, brez zveze. Tudi s sliko XX. stoletja je podobno. Ko se poslavlja, smemo reči, da je to naše stoletje, saj smo se v njem rodili. V njem imamo nekako domovinsko pravico in zato upravičeno željo videti dogajanje, kateremu je botrovalo, v luči objektivne resnice.
Poleg spomina na osebna doživetja je potreben tudi študij, analiza in ocena dogodkov na podlagi zbranih dokumentov in arhivov. Vse to pripomore k sestavi mozaika svetovnih razmer v prepletanju osebnih in vodstvenih odgovornosti z odločitvami včlike politike na svetovni ravni.
Skozi dve monarhiji smo šli, skozi dve Jugoslaviji, dve svetovni vojni in skozi napetost mrzle vojne dveh nasprotnih zamisli življenja, končno pa prišli do svoje države. Grozljivo ozadje je vsemu temu dajal vzpon, višek in propad revolucionarne utopije, ki se je s silo polaščala številnih narodov.
Posebno malemu človek raje ostaja v spominu tisto, kar odgovarja njegovim najglobljim težnjam po miru, redu, pravičnosti in neki ustaljenosti, dasi je edina stalnica prav nestalnost.
Stara avstro-ogrska monarhija je dotrajala, v spominu pa je vendarle zapuščala to idealizirano značilnost reda, miru in pravičnosti. Dvojna povezava človeka, navpična z Bogom, ki ga je ustvaril, in vodoravna z bližnjim, ki mu je brat, odgovarja dvojni zapovedi ljubezni in omogoča nemoteno rast z občutkom varnosti, v kateri more skladno uspevati vse dobro in pozitivno. Takdje vsaj do neke mere moralo resnično biti, da je pustilo za sabo tako sled. Kazalo seje tudi na zunaj v zadovoljivem ravnovesju vertikale in horizontale v življenju malega človeka. Vzemimo primer telovske procesije. Cvetje in sveče so krasile okna, za pokrajinskim oblastnikom pa je sluga nesel pručko, da je tudi oblast na kolenih počastila Najsvetejše.
Ko so se avstrijski narodi razhajali, so se Slovenci ozrli na slovanski Jug in sprejeli mlado srbsko dinastijo, pri tem pa utrpeli neugodno zakoličenje meja, zlasti na severu in zapadu, z značilno razliko med obema, Primorje s Trstom je bilo izgubljeno po odločitvi velesil, na Koroškem pa je bilo prebivalstvo vprašano in se je s plebiscitom izreklo za pripadnost k Srednji Evropi. Niz obletnic je od tedaj hitro pridrsel do petinsedemdesete.
Slavno Gosposvetsko polje in spomenik demokratičnega obreda ustoličenja koroških vojvod ostaja onkraj meje. Pri ustoličenju je kmet zahteval od vojvode zagotovilo, da mu bo pravičen sodnik, vnet za dobrobit dežele in branitelj vere. — Nedaleč od tam, pod Peco, pa spi' legendarni Kralj Matjaž (Matija Korvin), njegova vojska in kraljica Alenčica. Bela brada se mu ovija okrog kamnite mize: dokler ne napoči dan, ko se zbud( in se povrne njegova pravična vladavina.
Slavno polje je zgodovina, Kralj Matjaž pod goro Peco pa legenda, a narod upa še naprej, žejen pravice, ki nam mu jo deli „po milosti božji in po volji naroda“ vojvoda, cesar, kralj ali predsednik — v duhu času. V izvoru so gotovo vsi zakoniti in bistveno
demokratični. V nevarnih časih preseljevanja narodov si na primer ni težko predstavjati, da je bilo na mestu očitno, kdo vidi dalje in ve kaj storiti — po darovih, ki jih je prejel od Boga, torej po milosti božji — in po soglasju, kije tedaj moglo biti samo ustno zborni „Ti bodi!“, torej po volji naroda.
Danes je to drugače v načinu, ko po predhodni volilni borbi in „volilnem golažu" nekoga ponesemo na vrh na formalnih ramah papirnato demokratičnih glasovnic. Izrodi se pa kaj lahko oboje, reci in piši z vsemi črkami, zaradi usodnih posledic izvirnega greha. Taje pri volilcih, še bolj pa pri izvoljenih, prizadel in omajal ravnovesje vertikale in horizontale. Kljub temu ostaja neizbežna potreba po vodstvu, da more celota civilizirano živeti in delati. Vodstvo pa seveda mora biti zaradi ljudstva in ne Ijudsto zaradi vodstva.
Devetnajsto stoletje je pripravilo čisto nekaj drugega. Zmotna in utopična ideja je pljusknila v Manifest (1848) in Kapital (1867-85-94) o internacionalnem socializmu in diktaturi proletariata. V dvajsetem veku je ta ideja z lažjo, terorjem in velemorijo šla na osvojevalni pohod in se sredi stoletja, v najtežjih okoliščinah, znesla tudi nad slovenskim narodom. In še kako se je znesla!
Prva Jugoslavija je v svetu zapustila svoje ime in priznano pravico do obstoja. Druga, ki pa prve ni branila, je spretno izrabila njene meje za koristno lupino, da jo je brez ugovora napolnila z drugačno vsebino. Enako je manipulirala s pojmi, ki jih je izvotlila in jim dala drug pomen. Pomislimo samo na „demokracijo", v kateri je svobodo mišljenja zamenjala z železnim kalupom diktata. Namenila seje presekati vertikalo in s tem uničiti tudi horizontalo, da bi tako spremenila narodovo dušo. Jeziku m narodnosti je pripravljala pogin. Brez pomisleka je prelivala predvsem kri rojakov in z njo napajala domačo zemljo, načrtno je pospeševala priliv od drugod, velik odstotek pa neodgovorno pognala v svet.
Utopija je propadla, imamo svojo državo, narod pa upa naprej in je žejen pravice, ki naj mu jo končno deli izvoljeno domače vodstvo. Naj pazijo merodajni, da država ne utrpi nadaljnje škode...
„Videant consules...!“	*
SV. TROJICA
Nedelja, 2. junija
KI ajvečja skrivnost naše vere je skrivnost presvete Trojice, v kateri spozna-IM varno enega Boga v treh osebah. Tri božje osebe so se razodele pri Jezusovem krstu. Ko je Jezus, učlovečeni božji Sin, stopil iz vode, so se odprla nebesa in Sveti Duh se je prikazal v podobi goloba, iz nebes seje pa zaslišal glas Boga Očeta: ,,Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." Najbolj jasno je pa Jezus razodel, da so v Bogu tri osebe, ko je pred svojim vnebohodom apostolom naročil, naj ljudi krščujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Vse tri božje osebe so pa le en Bog. Vse imajo eno in isto nerazdeljivo božjo naravo: zato je v Bogu le en najpopolnejši razum, ena naipopolnejša volja in eno najpopolnejše življenje. Naš um resnice, da so v enem Bogu tri osebe, ne more razumeti. Ta resnica je za nas največja skrivnost. Če bi nam Jezus te resnice ne bil razodel, bi je sploh ne poznali. Pa celo sedaj, ko jo poznamo, je ne razumemo, ker je naš um preslab, da bi razumel Boga, ko celo ustvarjenih reči ne razumemo.
Vse, kar imamo, je dar božjih oseb.
Nekatera božja dela nas pa spominjajo posebej na posamezne božje osebe, zato se za ta dela posebej zahvaljujemo posameznim božjim osebam: Očetu, da nas je ustvaril, Sinu, da nas je odrešil, Svetemu Duhu, da nas je posvetil.
Ali ni nedelja svete Trojice priložnost, da se vprašamo, kako molimo vero, kako se pokrižamo, kako molimo slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu?
Morda komaj slutiva ceno
(na praznik presvete Trojice)
VLADIMIR KOS
Na rosi na travici mavrica tli, a pesek ne vidi ničesar.
V imenu vseh javorjev ptiček žgoli, a kamni strmš brez ušesa.
Nekoč bova morala v večnost na pot, ker nisva ne pesek ne kamen.
Ne boj se! Tam čaka prav isti Gospod, ki vzel je bil križ nama z rame.
Ko smela se bova izkrcati Tam, ki sen ga noben ne dojame — kjer nikdo več noče oditi drugam — prav Tam naju sreča objame.
In sreči ime je Ljubezen vseh Treh, ki vendar so vekomaj Eno.
Podoba je Njihova v vseh nas ljudeh, mordä — komaj slutiva ceno!
SVETO RESNJE TELO IN REŠNJA KRI
Q raznik svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi obhajajo v ■ Sloveniji in mnogih deželah na četrtek v osmini svete Trojice. V Argentini ga bomo obhajali letos v nedeljo 9. junija, slovensko procesijo na čast svetega Rešnjega telesa pa bomo letos imeli v Buenos Airesu v nedeljo, 16. junija.
Kristus nam je dal kot oporoko ljubezni v hrano telo in v pijačo svojo kri. On sam živi med nami pod podobama kruha in vina, ki ju darujemo nebeškemu Očetu in izpolnjujemo Gospodovo naročilo, ki gaje dal pri zadnji večerji: To delajte v moj spomin. Verujemo Jezusovim besedam, ko je dejal: „Kdor jd moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Zakaj moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jd moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem“ (Jn 6, 54-56).
Evharistijo darujemo. Darovati pa pomeni izročiti se Bogu. Jezus je to storil na križu, ko se je popolnoma izročil v roke Očetu, saj je prelil svojo kri. Njegova daritev je največje
dejanje ljubezni. V evharistični daritvi se zgodi isto kot na križu, le način je drugačen. Rečemo, da se Jezus daruje na nekrvav način. Tudi mi se pri maši darujemo Bogu. Prinašamo mu v dar svoje življenje z veselimi in žalostnimi trenutki, z napori in omahovanji, z dvomi in upanjem. Vse darujemo nebeškemu Očetu skupaj z Jezusom in tako je evharistija obhajanje Jezusove in naše daritve.
Obhajilo je sestavni del evharistije. Kristus želi, da bi verniki, ki se udeležujejo maše, prejeli tudi obhajilo. Saj je pri zadnji večerji naročil:,.Vzemite, jejte, to je mojetelo"(Mt 26,26). Mnogi ne gredo k obhajilu, ker mislijo, da morajo iti najprej k spovedi. Če imajo velik greh, je to res, sicer pa nam obhajilo tudi odpušča male grehe. K obhajilu ne gremo, ker bi ga bili morda vredni, marveč zato, ker ga potrebujemo za življenje. Obhajilo je moč za čim bolj zvesto hojo za Kristusom. Seveda ne smemo zanemarjati spovedi, saj nam zakrament svete pokore daje novih moči v boju z napakami in grehi. Cerkev nam priporoča pogostno obhajilo, ki pa ne sme postati samo zunanja navada. Iz spoštovanja do najsvetejšega zakramenta moramo biti tešč vsaj eno uro, bolniki pa četrt pred obhajilom. Voda ne krši posta.
Svete hostije, ki so ostale od obhajila, duhovnik spravi v tebernakelj, da bo z njimi obhajal prihodnjič ali bolnike. Tako je Jezus
Mysterium fidei — skrivnost vere
Dar posebnega češčcnja: živi kruh in vir življenja danes nam je predložen...
Kar tedaj je Kristus storil, to — učencem je govoril — v moj spomin naj se vrši.
Naročilo se spolnjuje, kruh in vino se daruje za rešenje vseh ljudi.
Nauk dan je za kristjane, kruh tedaj meso postane, vino pa postane kri.
T7 eliki Tomaž Akvinski, teolog, \ pesnik m svetnik, je v hvalnico, iz katere so vzete gornje kitice, v mojstrskih sintezah povzel celotni nauk svete Evharistije.
Okoliščine, v katerih je Jezus na veliki četrtek ustanovil ta zakrament, tvorijo nekak okvir najsvetejšemu zakramentu, ki izstopa kot sonce na nebu; le so: izpoved trajne in dokončne ljubezni do svojih, napoved izdajstva, univanje nog, ustanovitev duhovništva z naročilom „to delajte v moj spomin“ in slovo od učencev. Ti okvirni dogodki so vsi usmerjeni v eharistijo m nam nekoliko osvetlijo njen pomeri. Vse, kar se dogaja pri zadnji večerji, je nekaka obredna predigra Jezusovega trpljenja in smrti: Jezus se vnaprej daruje kot žrtvovano Jagnje v jed svojim učencem. To stori neposredno pred odhodom k Očetu: svojim prijateljem hoče zapustiti trajen Spomin — testament, v katerem se na skrivnosten način da sam sebe: „kolikokrat boste uži-
v tabernakljih cerkva navzoč v svetem Rešnjem telesu. Njegovo navzočnost kaže večna luč. Lepo je, da ga, če le imamo priložnost, obiščemo v cerkvi, saj je naš prijatelj.
Procesija s svetim Rešnjim telesom je tudi javna slovesna izpoved vere v Kristusovo trajno navzočnost v najsvetejšem zakramentu, vmesne prošnje pa so izraz prepričanja, da vsemu človeškemu prizadevanju daje pravi uspeh Gospod s svojim blagoslovom.
FRANCE BERGANT
vali ta kruh in pili iz tega keliha, boste o-znanjali smrt Gospodovo, dokler ne pride (1 Kor 11,26). Evharistija je, torej, da-ritev-žrtev,je obhajilo-hranaindokaz ljubezni do sveta, za katerega se je daroval.
Evharistija in smrt na križu tvorita torej nerazdružno enoto, tako da enkratni dogodek križa postane trajen v zakramentalni ponavzočitvi pri sveti maši. Zaradi te istovetnosti križa s sveto evharistijo oz. sveto mašo je tudi razumljivo, da se predsodki in tako imenovana „neumnost križa“ prenašajo tudi na evharistijo. Od začetka krščanstva pa do danes se ponavljajo zmote tako glede križa, kakor tudi glede Evharistije. Nekateri vidijo v smrti na križu le izraz božje ljubezni do človeka, ne pa pravo spravno daritev nebeškemu Očetu, s katero šobili izbrisani naši grehi; seveda, če je tako, potem tudi sveta maša — evharistija ni drugega kot hvaležen spomin na pretekli dogodek, ne pa prava daritev. Če ni daritev, pa tudi službeno duhovništvo ostane brez osnove, ker je le-to bistveno vezano na daritveno bogoslužje.
Druga težava pa je razumevanje Jezusovih besed pri zadnji večerji: to je moje telo, to je moja kri..., oziroma, da gre za pravo jed in pijačo. Po zgledu nekaterih Jezusovih učencev, ki so se jim
zdele te besede pohujšljive, tudi danes mnogi kristjani ne morejo razumeti teh besed stvarno, ampak le metaforično. Res je to velika in težka skrivnost, ki zahteva močne m ponižne vere; poleg tega gre za stvar, ki se po naravi človeku upira, namreč uživanje človeškega mesa. Kaj naj torej pomenijo besede: „Moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača.“? Saj se zdi kar logično, da izraza ne pojmujemo dobesedno, ampak v prenesenem, duhovnem pomenu: namreč, da je Jezus hrana za življenje po veri vanj. Čerav je v tem del resnice, vendar ni vsa resnica.
V Janezovem evangeliju, ki je bil spisan proti koncu prvega stoletja, v času, ko so se že pojavile prve zmote tudi glede evharistije, je poudarek na realnosti Jezusovih besed nedvomen. Jezus ne odstopi od trditve, daje kruh, ki ga daje, njegovo meso za življenje sveta, da je resnična hrana in resnična pijača, da kdor le-teh ne uživa, nima življenja v sebi. Ko Jezus govori, daje treba „jesti“ njegovo telo, uporablja — se zdi namerama — zelo nazoren, kar grob grški izraz (tro-gein), ki pomeni „gristi“, „z zobmi drobiti“, „razkosati“ (triturar). Oči vidno je Jezus hotel izzvati ugovor svojih dvomečih učencev: „trde so te besede...“, zato da jim potem pojasni, da si tega ne smejo predstavljati kot nekakšno ljudo-žerstvo; njegove besede, bo dejal, so „duh in resnica“, to se pravi so resnično jed in pijača, toda poveličanega, poduhovljenega telesa, pa vendar realnega telesa, o katerem je od mrtvih vstali Kristus sam zatrdil, da ni le duh, kajti duh nima kosti in telesa, kot vidite na meni (Lk 24, 39).
Besede „gristi, kosati“ Jezusovo telo pa imajo še drug pomen v tej zvezi, namreč — darovalni ali žrtvovalni pomen; to se pravi zaužitje Jezusovega telesa — obhajilo ni le dopolnilni obred daritve svete maše, ampak njen bistveni del. Brez zaužitja daritve ni. Čeprav sta spremenjenje kruha in vina ter obhajilo časovno ločena, je v posvetilnih besedah jasno izražena istočasnost obeh momentov: „vzemite —jejte, to je moje telo.“ Evharistija torej postane, da jo zaužijemo, ker s tem dejanjem hkrati „žrtvuje-
KLJUČ	EVHARISTIČNE DARITVE JE LJUBEZEN		
			
mo“ daritveno jagnje in se z njim hranimo.
Kadar v veri in ljubezni „drobimo, razkosamo“ Jezusovo telo, pomeni, da privolimo v njegovo samo-žrtvovanje; sprejmemo dejstvo, da je moral Kristus za nas v smrt, prav kakor je Marija, njegova mati, s svojim „zgodi se mi po tvoji besedi“ že vnaprej sprejela in privolila tudi v — takrat ji še nerazumljivi božji načrt sinove smrti; tvojo dušo bo presunil meč, ji je bilo napovedano, ko ga je še kot Dete držala v naročju. Tudi Peter je v imenu Cerkve moral privoliti, da mu Jezus kot suženj umije noge (to je, da se pred njim, On, Učenik in Gospod, popolnoma izniči), sicer: „ne boš imel deleža z menoj“; enako apostoli, ko sprejmejo in jedo ponujeni grižljaj in požirek iz keliha, privolijo, da se Jezus žrtv uje—oni ga žrtvujejo. Jezusova smrt je bila potrebna, a Cerkev mora v to ljubeče privoliti, če hoče imeti delež z njim. Brez take privolitve bi Jezusovo žrtveniško dejanje bilo osamljeno, nesprejeto od tistih, za katere se daruje; žrtev mora namreč nekdo darovati...
Ko torej pri sveti maši uživamo Jezu-sa-žrtev, na skrivnosten način privolimo
in sprejmemo njegovo smrt in jo darujemo Očetu združeni v občestvo, duhovno povezani z Marijo kot podobo Cerkve ter s Petrom in apostoli, ki so takrat žrtvovali — sprejeli Jezusovo zgodovinsko smrt na križu. Cerkev je namreč tista, ki daruje, in zato sveto mašo darujejo vsi, ki so živi udje Cerkve, to je v milosti, tudi če ne prejmejo svetega obhajila vsi pri vsaki maši.
Povedano v svetopisemskih podobah bi mogli reči, da Cerkev, Jezusova brezmadežna nevesta, privoli v smrt svojega ljubljenega ženina, in ker ju veže neskončna ljubezen, je tudi žrtev te dopustitve neskončne vrednosti, ki se prelije v milost — življenje njenih udov. Nekaj tega hoče povedati sveti Pavel, ko primerja zvezo med Kristusom in Cerkvijo zakonu; v zakonu je sorazmerno z ljubeznijo tudi trpljenje: večja je ljubezen, večje je trpljenje, večja je tudi žrtev in potemtakem pristnejša in plodnejša je ljubezen — ta skrivnost je velika med Kristusom in Cerkvijo, zaključi apostol (prim. Ef 5, 3ls).
Ključ evharistične daritve je torej ljubezen: ljubezen najprej Očeta, ki tako ljubi svet, da izroči svojega Sina, in Sina,
ki se žrtvuje zanj, ter ljubezen Cerkve, ki hvaležno ponavzočuje to daritev (evha-ristijapomeni zahvalo). Privoliti ali sprejeti Jezusovo smrt brez ljubezni, kot je bil to primer Jezusovih sovražnikov, ki so ga obsodili, ali tudi Judov, ki je prejel grižljaj v razočaranju nad Jezusom—ter utonil v noč..., — to je bilo kriminalno dejanje; to isto dejanje storjeno v in iz ljubezni do Jezusa-Zrtve, ki spolnjuje Očetovo voljo, pa je daritev. Zato razumemo Pavlov opomin kristjanom v Korintu, — ki so se ne-bratsko, to je, nesolidamo vedli do revnejših članov Cerkve pri evharističnih shodih — naj vsak skrbno preveri samega sebe, če je v stanju zaužiti Jezusovo telo ali ne, da ga ne bi užival v svojo obsodbo (prim. 1 Kor 11, 17-34). Tako „grizenje-drobljenje“ Jezusovega telesa, brez ljubezni, (in ljubezen se vedno znova preverja po odnosu do bližnjega: kar storite kateremu teh najmajših...), brez ljubezni torej, pomeni sovražno dejanje, ne pa daritev. Dan je dobrim, dan krivičnim, le z učinkom prav različnim: za življenje ali smrti... zgoščeno pove Tomaž.
Cerkev je vedno razumnela Jezusove |
Naše procesije presv. Rešnjega telesa prosijo božji blagoslov naši skupnosti.
besede „realistično“, ne metaforično: gre za njegovo telo in kri v pravem pomenu besede, je hrana, je pijača, je daritev. Toda zakaj je to poudarjanje „realnosti“ tako važno in zakaj je sveta maša daritev? Če je že Jezusova smrt na križu bila spravna daritev, zakaj je treba, daje tudi sveta maša daritev? Ali ne bi bilo laže — in celo v skladu z nekaterimi svetopisemskimi izrazi — vse to razumeti „duhovno“: evharistija, namreč, kot hvaležen spomin na Jezusovo daritev in ponižen zgled bratstva, ki gaje zapustil in naročil svojim prijateljem pred odhodom k Očetu? Dejansko naletimo v Stari zavezi na kritične besede glede daritve, ki so se opravljale v templju: „Vaše daritve mi niso všeč..., usmiljenja hočem in ne daritve, " beremo pri preroku Ozeju, besede, ki jih celo Jezus sam navaja v evangeliju (Oz 5,2 ls; 6,6; M19,13). Zdi se torej, da je bil Jezus tudi kritičen do tempeljskega daritvenega kulta.
Pa kako tudi ne, saj je res, da so daritve bile le neučinkovit poizkus sprave med Bogom in človekom, ker ni bilo niti sposobnega duhovnika, ki bi imel dejanski dostop do Boga, niti primerne žrtve, kot beremo v pismu Hebrejcem. Daritve so le dokaz, kako je človek vedno čuti I potrebo po takih obrednih dejanjih v iskanju sprave z Bogom, do katerega se je čutil zadolženega, in da gre za izrazito versko dejanje, čeprav nemočno in neučinkovito.
Edina učinkovita daritev, edini pravi veliki duhovnik in edino vredna žrtev je bil učlovečeni Božji Sin Jezus Kristus, ki ni s knjo juncev in volov, ampak s svojo lastno krvjo enkrat za vselej stopil v božje svetišče in dovršil oproščenje grehov (Heb 9, 12). Daritveni značaj Jezusove smrti na križu je v gornjih besedah popolnoma jasen. Ker torej Kristus, veliki in večni duhovnik, dovrši svojo daritev v nebeškem svetišču, ko poveličan sede na božjo desnico, tudi njegova daritev zado-bi značaj trajnosti, to je, ostane za vedno. In ker poveličani Kristus, ne da bi izgubil svojo individualnost, pridobi tudi novo razsežnost v skrivnostnem telesu — Cerkvi, je razumljivo, da se On — darit-veno Jagnje — daje na razpolago božjemu ljudstvu, na poti končnemu cilju, ki dobesedno črpa življenje iz daritve, ki jo Cerkev nenehno ponavzočuje pri sveti maši. Sveta maša torej ni nova daritev, temveč je daritev križa, ki se v moči zakramenta udejstvi v času in prostoru, v
Katekizem katoliške Cerkve
Zakrament evharistije
•	Jezus pravi: „Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je ta kruh, bo živel vekomaj... Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje..., ostane v meni in jaz v njem" (Jn 6,51. 54. 56).
•	Evharistija je srce in vrhunec življenja Cerkve, kajti v njej Kristus pridružuje svojo Cerkev in vse njene ude svoji daritvi hvale in zahvale, ki jo je na križu daroval svojemu Očetu enkrat za vselej; po tej daritvi razliva milost odrešenja na svoje telo, ki je Cerkev.
•	Evharistično obhajanje vedno vsebuje: razglašanje božje besede, zahvalo Bogu Očetu za vse njegove dobrote, predvsem za to, da nam je poslal svojega Sina, posvetitev kruha in vina in udeležbo pri liturgičnem obedu s prejemom Gospodovega telesa in krvi. Te prvine sestavljajo eno samo kultno (bogočast-no) dejanje.
•	Evharistija je spomin (memoriale) na Kristusovo veliko noč (pasho); se pravi na delo odrešenja, izvršeno s Kristusovim življenjem, smrtjo in vstajenjem, delo, ki ga liturgično dejanje ponavzoči.
•	Kristus sam, večni veliki duhovnik nove zaveze, delujoč po službi duhovnikov daruje evharistično daritev. In isti Kristus, stvarno navzoč pod podobama kruha in vina, je tudi dar evharistične daritve.
•	Samo veljavno posvečeni duhovniki morejo predsedovati evharistiji in posvetiti kruh in vino, da postaneta Gospodovo telo in njegova kri.
•	Bistveni znamenji evharističnega zakramenta sta pšenični kruh in vino iz trte, nad katerima se izvrši klicanje blagoslova Svetega Duha in duhovnik izgovori besede posvetitve, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji: „To je moje telo, ki se daje za vas... To je kelih moje krvi..."
•	S posvetitivijo se izvrši spremenjenje bistva (transsubstantiatio) kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Pod posvečenima podobama kruha in vina je Kristus sam, živ in poveličan, navzoč resnično, stvarno in bistveno, s svojim telesom in svojo krvjo, skupaj s svojo dušo in svojim božanstvom.
•	Kot daritev se evharistija daruje tudi v odpuščanje grehov živih in rajnih, in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin.
•	Kdor hoče prejeti Kristusa v evharističnem obhajilu, mora biti v stanju milosti. Če se zaveda, da je smrtno grešil, ne sme pristopiti k evharistiji, ne da bi prej prejel odvezo v zakramentu pokore.
•	Sveto obhajilo, ki je prejem Kristusovega telesa in njegove krvi, poglablja zedinjenje obhajanca z Gospodom, mu odpušča male grehe ter ga varuje velikih. Ker se okrepijo vezi ljubezni med obhajancem in Kristusom, prejem tega zakramenta okrepi edinost Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa.
•	Cerkev vernikom živo priporoča, da prejmejo sveto obhajilo vsakokrat, ko se udeležijo obhajanja evharistije; in obvezuje jih, da to store vsaj enkrat v letu.
•	Ker je Kristus sam navzoč v oltarnem zakramentu, mu je treba izkazovati božje češčenje. „Obiskovanje najsvetejšega zakramenta je dokaz hvaležnosti, dejansko znamenje ljubezni in izkazovanja božjega češčenja, ki smo ga dolžni Kristusu Gospodu, pričujočemu v tem zakramentu."
•	Kristus, ki je odšel s tega sveta k Očetu, nam daje v evharistiji poroštvo slave pri njem: udeleževanje pri sveti daritvi nas upodablja po njegovem srcu, vzdržuje naše moči na romanju tega življenja, nam vzbuja hrepenenje po večnem življenju in nas že zdaj zedinja z nebeško Cerkvijo, s presveto Devico Marijo in vsemi svetniki.
katerem se nahaja „potujoča Cerkev“.
Vzrok, da se nekaterim tako upira ta „realizem“ svete evharistije, pa tiči v dejstvu, da se pozablja na skrivnost
učlovečenja. Evharistija, kot celotno Jezusovo odrešenjsko delo, nosi neizbrisen počat učlovečenja. Tisti, ki tega ne d upoštevajo, ali premalo, nujno zaidejo v I

PRAZNIK SRCA JEZUSOVEGA
14. junija
P
■ raznik Srca Jezusovega je praznik božje ljubezni. Taje dosegla vrhunec, ko je Bog daroval svojega Sina, ki je ljubil svet tudi s človeškim srcem. Človeško srce si je privzel kot orodje neskončni božji ljubezni. Iz te ljubezni, iz tega srca so izšle vse misli in hrepenenja, dejanja in besede, vse do poslednjih besed na križu. Ljubezen tega srca objema vse ljudi in vse stvarstvo. Ta praznik nas vabi, naj bi vračali ljubezen za ljubezen; se posvetili, izročili Jezusovemu srcu, mu zadoščevali ne le za svoje grehe, temveč za grehe drugih. Vsak prvi petek v mesecu nas vabi, naj na vse to ne pozabimo.
NAMENI
APOSTOLATA MOLITVE ZA JUNIJ
Splošni: Da bi napredovali v pravem „čutenju s Cerkvijo", ki pomeni zvesto in odgovorno sprejemanje cerkvenega nauka.
Misijonski: Da bi navodila afriške sinode prispevala h gorečnosti za oznanjevanje evangelija v vseh krščanskih skupnostih afriškega kontinenta.
Slovenski: Da bi se vsi slovenski kristjani vedno bolj povezovali s Cerkvijo in s papežem, njenim prvim ^Pastirjem.	^
nekakšen pretiran spiritualizem; zdi se jim, daje vsaka bližina, vsak stik snovnega z duhovnim profanacija. Vrsta zmot ima svoj izvor ravno v nezadostnem upoštevanju učlovečenja. Od tod pohujševanje in nerazumevanje nekaterih tudi danes, ki trepetajo pred vsako „materializacijo“ v religiji, pa naj gre za češčenje svetih podob, preko zakramentov, pa do realnosti telesa vstalega Kristusa.
Toda učlovečenje Božjega Sina ni nekaj prehodnega, začasnega, le za dobo njegovegabi vanja na zemlji. Je skrivnost, kije bila od vekov v božjem načrtu, ki sc je pa uresničila v naši zgodovini: Ko je prišla polnost časov, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene. ...da zavzame prvo mesto v stvarstvu (Gal 4,4; Kol 1, 18-20). In Beseda se je učlovečila in (dobesedno),,postavila svoj šotor“ med nami (Jn 1, 14s), — in to za vedno!
Nadalje učlovečenje se ne tiče samo Božjega Sina, ampak ima trajne in bistvene posledice za vse človeštvo in celo za vse stvarstvo. V Jezusu se vidno druži z nevidnim, naravno z nadnaravnim, tvarno z duhovnim, človeško z božjim. Ne gre za nekako mešanico—panteizem, kjer se vse zliva v Boga; oba svetova ohranita svojo istovetnost, — kot božja in človeška narava v eni osebi Kristusa ohranita vsaka svojo istovetnost—toda, po in v Kristusu Bogu-človeku imamo „naraven“ dostop v Očetovo hišo, smo postali božji domačini!
Ako torej učlovečenje zaznamuje in oblikuje celotno stvarstvo po delovanju Jezusovega Duha, potem realizem, to je resničnost evharističnih prvin Jezusove-
ga Telesa in Krvi pod podobama kruha in vina, ni več nekaj tujega v božji ekonomiji odrešenja, čeprav še vedno ostane skrivnost; ampak je raje logična posledica učlovečenja Božjega Sina, v katerem se nam po eni strani nevidni Bog razodeva na viden, človeški način in vzporedno se nam, po Kristusovi volji, nevidne božje skrivnosti nakazujejo in posredujejo po snovnih prvinah tega sveta.
Če so te besede nekaterim v intelektualno pohujšanje, nas končno to ne sme začuditi, saj tudi v tem primem veljajo
Jezusove besede: „Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in bistrim, razodel pa malim. Da, Oče, tako ti je bilo všeč“ (Mt 11,25s).
Uklon razuma pred skrivnostjo ni ponižanje, temveč krepost ponižnosti; ponižnost pa se odpira veri, ki dopolnjuje človekov razum ter mu daje uvid v božje globine, da zopet citiramo sv. Tomaža:
Vid in um ne izmodruje,
živa vera potrjuje:
nadnaravne so reči...	e
POSVETITEV JEZUSOVEMU SRCU
(za prve petke v mesecu, nova molitev)
Dobri Jezus, Odrešenik človeškega rodu, zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in te slaviti. Danes se znova posvetimo tvojemu presvetemu Srcu, ki je znamenje tiste večne ljubezni, s katero ljubiš svojega Očeta in vsakega človeka.
Razodel si nam Očeta, ki je bogat v usmiljenju. Vzljubil si nas in za nas daroval sam sebe. Po svojem križu in vstajenju si razodel polnost usmiljenja, ki traja iz roda v rod.
Ti hočeš, da bi se vsi ljudje zveličali, zato te prosimo usmiljenja za vse: za tiste, ki teše ne poznajo, in one, ki so se od tebe oddaljili. Vse pritegni k svojemu presvetemu Srcu, da bodo končno vsi imeli življenje in ga imeli v polnosti.
Dobri Pastir, pokliči vse ljudi k novemu Božjemu ljudstvu. Daj, da bo tvoja Cerkev, kije kal upanja in zveličanja, povsod v svobodi oznanjala evangelij.
Zberi v edinosti vse svoje razkropljene otroke. Zedini kristjane v resnici in ljubezni, da bo tudi svet mogel najti edinost in mir v prvič-nosti.
Hvaljeno bodi tvoje presveto Srce, prebodeno zaradi naših grehov in za naše zveličanje. Tvoji smo in tvoji hočemo ostati. Od tebe izhajamo, po tebi živimo, k tebi se vračamo. Ti bodi naše življenje in vstajenje. Amen.______________
Ne moremo delati velikih stvari, delamo lahko le majhne stvari z veliko ljubeznijo.
mati Terezija
Haydnove maše
EDO ŠKULJ
T"t ranz Joseph Haydn se je rodil leta 1732 v Rohrauu na Gradiščanskem in umrl leta 1809 na Dunaju. Prvi glasbeni pouk je dobil pri domačem organistu Johannu Frankhu. Ko je bil star osem let, je šel na Dunaj, kjer ga je dvorni skladatelj in stolni kapelnik Georg Reut ter sprejel v zbor dvorne kapele. V tem zboru je Haydn pel in dobival nadaljnji glasbeni pouk v petju, klavirju in violini. Čeprav ni imel v tem času posebnega učitelja, je skušal tudi skladati. Zelo velikega pomena za Haydna je bilo to, da je imel na dvoru priložnost slišati mnogo glasbe, pretežno v italijanskem slogu. Z18 leti je mutiral in tako moral zapustiti dvorno kapelo. V tem času se mu ni najbolje godilo. Nekaj časa je živel pri učitelju glasbe Porpori, pri katerem se je precej naučil, zlasti je pridno študiral klavirske skladbe Philippa Emmanuela Bacha. Sreča se je Haydnu nasmehnila, ko je leta 1761 dobil stalno, gmotno in glasbeno idealno službo pri knezu Antonu Esterhazyju v Einsenstadtu. Pri tem knezu, ki je naslednjega leta umrl, in pri njegovem nasledniku Nikolaju je Haydn preživel blizu trideset let. Do leta 1766 je opravljal službo drugega kapelnika, tega leta pa je prevzel izpraznjeno kapelniško mesto.
Haydn je vodil knezov orkester in skrbel za vso glasbo bodisi pri domačih zabavah, koncertih in opernih predstavah bodisi v grajski kapeli pri bogoslužnih opravilih. Ko je leta 1790 knez Nikolaj umrl, je za Haydna nastopila lepša in svobodnejša doba. Nikolajev sin knez Anton je razpustil orkester, Haydnu pa pustil kapelniški naslov in palačo. Na povabilo angleškega violinista Salomona je odšel v London, kjer je ostal dve sezoni in dirigiral svojih šest novih simfonij. Žel je velik uspeh in postal častni doktor Oxfordske univerze. Leta 1794 je šel drugič v London, zopet ostal dve sezoni in dirigiral še šest novih simfonij. Tu je tudi spoznal Händlovo glasbo. Ko se je vrnil, je na temelju teh spoznanj zložil dva slavna oratorija: Stvarjenje in Letni časi. Istega leta je umrl knez Anton II., katerega je nasledil Nikolaj L, ki je bil navdušen za cerkveno glasbo. Že naslednje leto je pisal Haydnu v Londonu, naj se takoj vrne in obnovi orkester. Zahteval je tudi, naj vsako leto skomponira mašo za god njegove žene kneginje Marije Hermenegilde. Kljub ljubezni do glasbe ni bil Nikolaj II. prijazen gospodar. Bolj prijazna je bila njegova žena Her-menegilda, ki jo je Haydn zelo cenil. Skušala mu je čim bolj olajšati stara leta, zato je čutil dolžnost, da je z ljubeznijo komponiral svojih zadnjih šest maš za njen god. Joseph Haydn je umrl na Dunaju 31. maja 1809, ko so francoske čete zasedle mesto.
Poleg oratorija Sedem Jezusovih besed na križu je njegov prispevek k cerkveni glasbi v njegovih mašah, po katerih ga tudi najbolj poznamo. Če je prva maša Roratecoelidesuper preprosta skladba, pa je zato že po imenu večjega obsega druga Missa solemnis in honorem bealae Mariae virginis (Grosse Orgel-Solo-Messe). Ko je Haydn leta 1766 postal kapelnik, je skomponiral: Missa cellensis in honorem beatissimae virginis Mariae. Cellensis pomeni, da je bila meša namenjena za veliko baročno svetišče Mariazell na Štajerskem. Sicer je maša napačno znana kot Missa sanctae Caeciliae, ker je bilo dodano na a rokopis s tujo pisavo šele v 19. stoletju, f
Slomšek in naš čas
STANKO JANEŽIČ
5. Novomašnik
Po tretjem letniku bogoslovja je bil Slomšek na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1824, posvečen v duhovnika, le nekaj dni prej, 5. septembra, pa v diakona.
Ob prejemu mašniškega pozvečen-ja si je zapisal: „Posvečena so moja usta, naj govore svete reči! Posvečene so moje roke, naj delajo le svete reči!
Posvečene so moje oči, naj gledajo le nebeške reči! ,Jaz živim, pa ne več jaz, temveč Kristus živi v meni’! (Gal 2, 20).“
Slo venost nove maše je imel v nedeljo, 26. septembra 1824, v Olimpju, kjer je od leta 1819 župnikovaI njegov dobrotnik Jakob Prašnikar. Prav on je imel tudi slavnostno pridigo. „Postavljen si na svečnik, “ je govoril novomašniku, „da boš svetil vsemu svetu s svojim vedenjem in s svojim naukom; učenik boš krščanskemu ljudstvu, tolažnik žalostnim, zdravnik na duši bolnim... O bodi, moj Anton, prosim te, zvesti služabnik Gospodov, zvesti delivec svetih zakramentov, vojskuj se kakor zvest vojak za postavo božjo. Kakor si bil do zdaj zgled mladeničem, tako bodi
za naprej zgled vsem, kateri bodo tvoji skrbi izročeni. “
Po končani slovesnosti je medpritr-kovanjem zvonov v sprevodu sredi množice vernikov novomašnik na tiho poln veselja in hvaležnosti, duhovno povezan z Marijo, kot je sam zapisal: „Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. .. Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njego vo ime sveto" (Lk 1, 46-49).
Kot vodilo za svojo duhovniško pot pa sije takrat zapisal: „Pridiguj, pomagaj, delaj dobro, moli; ne boj se, dalo se ti bo v tisti uri. “
Prosti čas je sklenil uporabiti, kot je razvidno iz njegovega zapisnika, za gojitev slovenščine—za branje in pisanje slovenskih knjig, in sicer „v čast božjo in v prid ljudstva“.
Naslednjo nedeljo je imel novomašnik slovesno mašo v cerkvi svoje rojstne župnije na Ponikvi in tu je svojim ožjim rojakom pridigal kar sam. Maševal in pridigal je potem kot novomašnik še v nekaterih sosednjih župnijah in povsod so ga ljudje z veseljem poslušali.
V začetku novembra se je vrnil v bogoslovje v Celovec in z veliko vnemo za molitev, študij in vsakovrstno delo
končal še četrti, zadnji letnik bogoslovja. Med drugim je na državnem liceju poslušal tudi pouk o kmetijstvu. Ob nedeljah in praznikih je hodil v razne cerkve maševat in pridigat.
Za poučevanje bogoslovcev v slovenščini se je Slomšku ravnateljstvo bogoslovja ob sklepu šolskega leta posebej zahvalilo in mu priznalo nepričakovane uspehe. Podobno zahvalo mu je izrekla celo deželna vlada.
Ko je prejel od svojih škofijskih predstojnikov ponudbo, da bi svoj študij nadaljeval na Dunaju, je to v svoji ponižnosti odklonil in se raje odločil za dušnopastirsko delo med verniki. Hotel je biti resničen duhovnik, učitelj in pastir božjega ljudstva, po kakšni posebni učenosti pa ni hrepenel.
Kakor že v Slomškovih časih, tako je
Izredno lep je prvi Gospod s počasnim I uvodom. Kristus se ozira na neapeljski cerkveni slog. Pri ponovnem Gospod srečamo prvo izmed številnih fug maše, ki ji dajo posebno veličastnost. Slava je najdaljši del maše, prava kantata, ki jo sklene zborovska fuga, ki že kaže na mojstrsko obdelane zbore iz oratorijev Letni časi ali Stvarjenje. Nato pridejo Missa saucti Nicolai, Missa brevis Sandi Joannis de Deo (Kleine Orgel-Messe) in Mariazeller Messe, ki mu jo je naročil Anton Liebe v zahvalo, da je bil povzdignjen v plemiški stan. Po tej maši nastane premor, ker je leta 1783 cesar Jožef II. izdal zakon, s katerim je poenostavil bogoslužje. Tako so prišle v poštev le kratke orgelske maše. Šele leta 1796 je začel Haydn skladati zadnjih šest maš za kneginjin god. Te so bile: Missa in tempore belli (znana tudi
j kot Paukenmesse), Missa Sandi Bernardi de Offida (Heiligmesse), Missa in agustiis (Nelsonmesse), Theresein-Mes-se, Schoepfungs-Messe (pri kateri je uporabil arijo iz Stvarjenja) in Harmoniemesse, zadnje delo, ki ga je Haydn dokončal. Imenujejo jo povzetek maš Jo-sehpa Haydna. Komponiral jo je poleti 1802. Haydn, ki je bil star že 70 let, piše svojemu knezu, da dvomi, če jo bo mogel ob času končati, čeprav si veliko prizadeva. Maša je bila le izvedena 8. septembra 1802 v Eisenstadtu pod avtorjevim vodstvom. Orkester ima zelo bogato zasedbo. Predvsem pihala so močno predstavljena. Odtod tudi ime maši, ker so v tedanji Avstriji glasbo za pihala imenovali Harmoniemusik. Po instrumentalnem uvodu začne zbor peti Gospod z zmanjšanim akordom, kar je bilo za tisti čas nekaj nenavadnega.
Kristus je vpleten v prvi del, tako da s ponovnim Gospod nastopi prvotna tema. Prvi del slave poje zbor homofono, kar ji da praznični značaj. Pri Hvalimo te nastopijo trobila s fanfarnim učinkom. Zahvaljujemo je kot po navadi v počasnem tempu in pastoralnem značaju. Z zakaj edino ti začne tretji del in je ponovno hiter stavek. Pri besedah v slavi poje zbor v odločnem fugatu z dvojno temo. Ta učinek ponovi pri hozana na višavah in pri podari nam mir. Prvi del vere poje prav tako homofono zbor sam. In se je učlovečil poje sopran v solistični ariji. Pri v grob položen pojejo solisti navzdol, kot bi hotel nakazati, kako pokopavajo Kristusa. Vse veselje velikonočnega oznanila izraža zbor pri tretji dan. Vero sklene zborovska fuga s solističnimi vložki. Zelo slovesno zveni svet z dolgimi akordi pihal.	e
Misijonar
Lovro Tomažin DJ —
med nami
Poslušal in priredil Stane Snoj
ater Lovro Tomažin, ki je do svo-M-^jega odhoda v misijone leta 1966 n. živel in delal v Argentini in z nami delil grenke in lepe trenutke begunstva — zadnje leto, predno je odšel v semenišče, je bil tudi predsednik SFZ —je izkoristil zdravstveni dopust in obiskal domače. Predno seje vrnil na svoj misijon v Afriki, sem ga povabil, daje za bralce DŽ pripovedoval o svojih uspehih in neuspehih med Zambijci.
Njegova življenjska pot do odhoda v misijone
Jezuit p. Lovro Tomažin je bil rojen 27.oktobra 1930 na Velikih Vrhehvžupniji Krka pri Stični na Dolenjskem. Tam blizu, na Muljavi, je bil doma pisatelj Josip Jurčič. V ljudskošolojc hodil na Krko. L. 1943 je šel v Ljubljano na Škofijsko klasično gimnazijo, v nekdanje Škofove zavode, ki so jih Nemci pregnali iz Šentvida in so se začasno zatekli v še nedodelano stavbo
tudi danes nova maša velik praznik za slovenske vernike. Na to slovenost radi prihajajo ljudje od blizu in daleč, nanjo je vredno pešačiti tako daleč, da strgaš podplate novih čevljev, kot pravi slovenski pregovor.
Toda nove maše so danes med nami vse redkejše. Družine imajo malo otrok, posvetnjaštvo in skrb za zemeljske dobrine sta zajela deželo, vera je opešala in ponekod tudi usahnila, zlasti med mladimi se je izgubil smisel za žrtve.
In vendar tudi naša krajevna Cerkev
Baragovega semenišča pri Sv. Krištofu.
6. maja 1945 je zapustil zavode ter se podal z očetom in mamo na begunsko pot, na katero smo morali takrat tisoči Slovencev, nasprotniki komunistične revolucije pri nas. Družina seje priključila skupini beguncev iz Grosuplja, ki je sorazmerno hitro in brez večjih ovir prišla skozi Kranj, ljubeljski predor mimo vetrinjskega polja v Celovec. Od tu sojih Angleži v soboto 12. maja prepeljali v Italijo, v Udine. Od tam so šli v taborišče Monigo pri Trevisu, nato v Servigliano, Senigallio in od tam preko Bagnolija pri Neaplju z italijansko ladjo Ravello v Argentino.
Lovro Tomažin je prišel v Argentino 24. junija 1948, na god sv. Janeza Krstnika. Zanimivo: ko je odšel v misijone, je zapustil Argentino na isti dan, le 18 let kasneje: 24. junija 1966.
Ko seje kot mlad fant znašel v Argentini, je zgrabil za vsako delo, daje preživljal sebe in pomagal družini iz prve stiske in do lastne hiše. Soočil se je z delom na polju, v mizarski delavnici, pri zidarjih, v mehanični delavnici, se povzpel do „ca-pataza“ v tovarni za pohištvo, delal v podjetju za izdelavo in prodajo klavirjev in nazadnje v trgovini s pohištvom in hišnimi aparati.
Atu in mami, ki sta v domovini morala pustiti tri mladoletne otroke, se je v taborišču povečala družina za eno hčerko. Otrokom, ki so ostali sami doma, je bilo treba pošiljati pomoč. Ko pa se je odprla
na Slovenskem bolj kot kdaj potrebuje novih duhovnikov, ki bi ljudem prižigali luč na življenjsko pot, jih moralno dvigali ter jim vlivali v srca pogum in veselje.
Naj nas Slomšek s svojim svetlim zgledom spodbudi k molitvi in delu za duhovniške poklice.
Naj nam s svojo priprošnjo pri Bogu pomaga, da bomo po naših župnijah ponovno pogosto obhajali novoma-šna slavja — Bogu v slavo, ljudem v veselje.	e
možnost, da se izselijo in gredo za starši v Argentino, jim je bilo treba plačati tudi vožnjo.
Ko se je družina opomogla in ni več potrebovala njegove pomoči, se je Lovro poslovil od ročnega dela in začel misiliti na poklic, katerega je nosil v svojem srcu od prvega svetega obhajila naprej. Posvetoval seje s svojim duhovnim voditeljem, govoril z rektorjem semenišča v Adro-gueju dr. Gnidovcem, bil v avdienci pri škofu dr. Gregoriju Rožmanu, ki je prav tedaj obiskal Argentino, in končno, 7. marca 1957 nastopil pot slovenskega bogoslovca v Adrogueju.
8. decembra 1963, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, je bil posvečen v duhovnika, teden kasneje pa imel v sanjuški farni cerkvi novo mašo.
Ko je študiral bogoslovje, se je navdušil za jezuite in za misijone. Zaprosil je za vstop v slovensko jezuitsko provinco in bil sprejet. Ker pa zaradi političnih razmer ni mogel v Slovenijo, je po predhodnem sporazumu med slovensko in argentinsko jezuitsko provinco 17. februarja vstopil v noviciat v Kordovi. Še iz noviciata je pisal predstojnikom v Slovenijo, da želi delovati v misijonih. Odgovor je bil pozitiven: odprla se mu je pot v centralno Afriko, v Zambijo.
Kako si začel misijonariti v Zambiji?
Ker je v Zambiji uradni jezik angleški, me je predstojnik zambijskih jezuitov poslal študirat eno leto teologije v angleško govorečo deželo, v Indijo. Tam sem poleg študija imel tudi priložnost priti v stik z misijonsko prakso. Po enem letu, 11. oktobra 1967, sem prišel v Zambijo.
Pogovorni jezik Zambijcev ni angleški, ampak — njanža. Zato sem moral iti še na intenzivni tečaj lega jezika. Po dveh mesecih in pol, to je 16. januarja 1968, so me nastavili na podeželski misijon v Ka-tondvve, 260 km stran od glavnega mesta Lusake.
Takoj prvo nedeljo sem moral spove- j dovati, maševati in pridigati v tem jeziku. '
Takole se je začelo pred 25 leti. Na levi p. Jože Kokalj, v sredi misijonar Lovro Tomažin,
na desni p. Stanko Rozman.
Pridigo sem si spisal in bral. In so me razumeli.
Na tem misijonu sva bila v začetku dva misijonarja: neki Poljak, ki je bil predstojnik, in jaz. Misijon sva si razdelila na pol in prevzela odgovornost vsak za svoj teritorij.
S pomočjo nekega katehista, ki me je spremljal od vasi do vasi, sem popisal vse ljudi na mojem področju. Hotel sem vedeti, kdo so katoličani, koliko je katehume-nov, koliko otrok za verouk, koliko je nedeljskih vernikov. A že po enem letu od mojega prihoda je nenadoma umrl kolega, Poljak, in predstojniki niso imeli -drugega misijonarja, da bi ga nadomestil. Ostal sem sam za ves misijon v Katondwe
Šest let na misijonu v Katondwe
vali otroke, češ, ko bodo ti zrasli, se bo vsa družba avtomatično pokristjanila. Žal ni bilo tako. Vpliv družine in starih poganskih navad je bil močnejši. Zato je večina krščenih odpadla, mnogi se niso versko poročali in še naprej pogansko živeli. Prej jih je učitelj naučil na pamet molitve in vprašanja in to je bilo dovolj za krst. Niso pa vprašali, če molijo, če božje zapovedi izpolnjujejo.
Od kod denar za zidavo cerkva?
Za to je poskrbela božja Previdnost.
Od vernikov sem vedno zahteval, da tudi sami prispevajo z delom in tudi z denarjem po svojih skromnih močeh. Sami so kopali jarke za temelje, dovažali pesek, delali opeko. Drugo sem pa jaz dobil. Kje? Imel sem znance m prijatelje med podjetniki v Lusaki, kakšno malenkost so mi poslali domači, lazarist g. Lenček mi je pošiljal 500 ali 600 dolarjev na leto od misijonske tombole pa Tone Škulj, ko je bil še v Lomas de Zamora, mi je poslal 1000 dolarjev za eno cerkev. Nič nisem dobil podpore od škofije ne kake druge pomoči od „zunaj“. Pa je tudi nisem iskal in nikogar prosil za pomoč.
Ko sem začel z zidavo, sem se takole pogodil z Gospodom Jezusom: „Jaz bom Tvojemu presvetemu Srcu v Čast zgradil cerkev in širil pobožnost do Tvojega presvetega Srca, ti pa skrbi za denar!" In — držalo je. Seveda: gradili smo sami, najel sem enega ali dvazidarja. šlo je počasi, šlo pa je. V petih letih smo dogradili. A glavno na tem misijonu je bilo ustanavljanje cerkvenih občestev.
Vera in navade domačinov
Nabral sem si bogatih skušenj, ker sem živel z ljudmi na deželi in videl pravo afriško življenje, ki sem ga prej poznal le iz knjig. Spoznal sem navade, njihovo mentaliteto, verovanje in se dobro naučil njihovega jezika. Njih vera je animizem. Življenjska moč je najvišja vrednota afriških ljudstev. Afriška skupnost sestoji iz živih in mrtvih, ki si nenehno izmenjavajo usluge in moči. Resnični poglavarji so mrtvi. So varuhi običajev, ki pazijo na vedenje svojih potomcev, jih plačujejo ali
Cerkev posvečena sv. Tereziji Deteta Jezusa v župniji Chelston
Videl sem, da je vera naših kristjanov plitva in površna. Verski pouk je bil osredotočen na šolo in ko sojo končali, so prenehali tudi s cerkvijo. Zdelo se mi jo nujno, da verski pouk prenesem iz Sole v cerkev. Potrebovali pa smo več cerkva. Zato smo začeli graditi cerkve jn jih v petih letih zgradili pet. Tako je •mela vsaka od osmih misijonskih postojank tudi svojo cerkev.
Začeli smo delati z zakonci, z družinami. Mož, oče, žena. otroci. Če imaš tooža, imaš tudi ženo.. Če imaš očeta,
'toaš tudi otroke. Prej so pokristjanje-
kaznujejo. Posameznik v takem družbenem redu ne more biti osamljen. Njegova življenjska moč je v stiku z življenjsko močjo prednikov. Za črnca je največja nesreča, če ga izključijo iz skupnosti. Tedaj je obsojen na borno življenje brez varstva, na smrt. Pri afriških ljudstvih naletimo na pojem najvišjega Boga, ki ga imajo za stvarnika, ki pa je zanje največkrat preveč oddaljen, da bi se k njemu zatekali, zato se raje obračajo na drugotne bogove, ki opravljajo zemeljske zadeve kot predstavniki najvišjega Boga. Ponekod so ti drugotni, nižji bogovi zelo številni, so moški in ženske in imajo otroke. Duhovi so pri njih povsod navzoči. V praksi, v podrobnostih je njihovo verovanje različno od plemena do plemena. Je pa animizem tudi vera v čarovnike, v coprnike, v vedeževalce in je močno zasidrana v njih ter ima velik vpliv na življenje. Naj še omenim: kraje, tatov niso poznali. Prešuštva ni bilo. Kdor se je v tem pregrešil, ga je zadela stroga, kdaj tudi smrtna kazen.
Zadnji del moje jezuitske formacije in večne zaobljube
Ko je prišel čas tretje „probacije“, ki je zadnji del jezuitske formacije, sem se poslovil od misijona v Katondwe in se po osmih letih vrnil v Argentino na počitnice. Bilo je decembra 1973, malo pred božičem. Marca 1974 sem odšel v Rim na
teoretični del in na 30-dnevne duhovne vaje. Drugi del, ki je bil v pastoralni praksi, sem pa preživel v Sloveniji, skupaj z jezuiti v Ljubljani in Mariboru in okolici, ki so vodili misijone po župnijah.
Potem sem se vrnil v Rim in opravil pred patrom generalom Pedrom Arrupe-jem večne redovne zaobljube. To je bilo 15. avgusta 1974, na praznik Marijinega vnebovzetja, na istem kraju, kjer je sv. Ignacij živel in imel svojo pisarno. Septembra sem se vrnil v Zambijo in bil nastavljen na župniji Chelston v predmestju glavnega mesta Lusake, 15 km stran proti vzhodu.
Na drugi misijonski postaji.
V župniji Chelston
To je bila relativno nova, velika župnija s 35000 prebivalci, od katerih je bila ena tretjina katoličanov. Od teh se je nedeljske maše udeleževalo le kakih 600! Župnijo sem razdelil na tri dele in ustanovil tri središča. V njih smo začeli z bogoslužjem, imeli katehumenat, laične organizacije, pouk za otroke itd. S pomočjo Katoliške akcije in Marijine legije sem kmalu preštudiral prebivalstvo, spoznal katoličane in začel ustanavljati mala krščanska občestva. Začeli smo z gradnjo cerkva v omenjenih župnijskih središčih. Glavna — župnijska—je bila posvečena našemu nebeškemu Očetu, v revnem naselju na zahodu mesta smo jo posvetili sv.
Jožetu-delavcu in v drugem revnem naselju na jugu — sv. Tereziji Deteta Jezusa. Vsak tak župnijski center je imel svoj cerkveni odbor, župnijski svet. Iz teh središč so praktično nastale tri župnije.
Novost pa je bila tudi v tem: zdaj nismo več krščevali otrok tistih, ki sami niso prakticirali: če niso bili cerkveno poročeni, če niso hodili v cerkev, če niso prejemali zakramentov ali če otroci niso hodili k verouku. To je sicer izzvalo hudo reakcijo, a sem vztrajal in se skliceval na Jezusa. Jezus to zahteva, On hoče spreobrnjenje, On hoče celega človeka. „Ne, kdor pravi: .Gospod, Gospod!’ pride v nebeško kraljestvo, ampak kdor vrši voljo mojega Očeta..Počasi so se na to spremembo navadili in jo sprejeli.
Marijanski odbor in njegovi načrti
Sam marijansko usmerjen, sem ustanovil v župniji Marijanski odbor. Ta odbor se je odločil za nakup velikega zemljišča (350 m x 1000 m) na območju župnije z namenom, da se na njem zgradi romarsko Marijino svetišče. Kmalu smo začeli urejati kupljeni prostor, delati ceste, dvorišče, stavbo za orodje, začasno kapelico Fatimske Gospe, hišo za delavce, za duhovnika in trafiko, v kateri bi si verniki mogli kaj kupiti, ko bodo prihajali na romanje. Začeli smo organizirati romanja, ki so se vršila kar na prostem pred kapelico.
Duhovne vaje za poglobitev vere v župniji
iz lastne isku.Šnje, še kot laik in pozneje kot jezuit, sem s pomočjo duhovnih vaj skušal doseči poglobitev vere v župniji. Ker nismo imeli primernega prostora za to, smo morali zgraditi Dom duhovnih vaj. Jezuiti s provincia-lom na čelu smo ga iz previdnosti, da ne bi kdaj prišlo do interferenc, hoteli postaviti na jezuitsko zemljišče. S tem se pa škof, domačin, ni strinjal: „Zgradite ga kar na prostoru ob Marijinem svetišču.“ Ni nam preostalo drugega kot da smo sprejeli škofov predlog. Sc kot župnik v Chclstonu sem začel gradili Dom duhovnih vaj 200 m stran od Marijinega svetišča.
Ta Dom duhovnih vaj je obstajal iz dveh stavb, v katerih so štiri velike skupne spalnice, kuhinja, jedilnica, konferenčna soba in pisarne. Koje bilo v glavnem vse to dograjeno, da je že lahko služilo svojemu namenu, sem julija 1983 preselil svoje delovno po-
dračje v Dom duhovnih vaj. Moje mesto župnika sta zasedla rojaka Janez Mlakar in Janez Mujdrica, jaz pa sem se posvetil vodstvu duhovnih vaj.
Vodil sem tudi pastoralne tečaje. Organiziral sem dva teološka tečaja za laike ter liturgični tečaj, kako voditi liturgijo brez maše, kako voditi pogrebe brez duhovnika, saj po mnogih krajih ni duhovnika. Istočasno sem pa vodil romanja k Marijinemu svetišču. Zadnja leta je na vsako zadnjo nedeljo v mesecu prihajalo okrog 500 ljudi. Na letna nadškofijska romanja, na katerih so se zbrali verniki iz 20 župnij mesta Lusake in okolice, pa se jih je zbralo do 5000.
Kako so bile duhovne vaje v Chelstonu?
Duhovne vaje so trajale od petka opoldne do nedelje zvečer: od 6 zjutraj do 10 zvečer. Bile so zelo intenzivne in v tišini. Zahteval sem popoln molk. V začetku je bilo pri mladih malo težko, a sem vztrajal. Zgodilo se je, da kdo ni vzel zares mojih besed, da sem moral opozoriti: „Kdor bo motil, bo šel domov.“ In tako seje nekajkrat tudi zgodilo. Nisem popustil, pa čeprav so jokali in oljubl jali. da ne bodo več motili. To je bil primer z mladino. Z odraslimi pa nisem imel težav. Najboljši v tem oziru so bili moški. Kako so sodelovali na duhovnih vajah!
Duhovne vaje sem vodil v obliki dialoga med Jezusom in njimi. Jaz sem skušal biti samo posrednik. Če meje kdo vprašal: „Pater,...“ sem ga prekinil: „Nikar ne vprašaj mene, vprašaj Jezusa.“ Navadno sem pristavil Jezusu stol. Ker je bilo Najsvetejše tam zraven, je bil Jezus v resnici navzoč.
Organizatorjem, ki so najavljali skupine udeležencev na duhovnih vajah, sem moral postaviti pogoj za vpis: skupina ne sme imeti manj kot 60 prijavljencev. To pa zaradi ekonomije časa in denarja. Govoriti desetim ali pa stotim poslušalcem, vzame enako časa. Kar se pa denarja tiče, je treba vedeti, da so udeleženci plačevali samo dva dolarja na osebo za tri dni. Potrebno je bilo zagotoviti takšno udeležbo, da so bili kriti stroški. Zadnje čase je bilo toliko zanimanja za duhovne vaje, da so bile skupine z 80,100, 120 in celo 141 udeleženci. In nisem mogel vseh sprejeti.
Zakaj je pri nas — ne v misijonih — celo med „dobrimi“ verniki še zmeraj tako malo smisla za duhovne vaje?
! smisla? Ker so duhovno tako šibki, bi | rekel anemični, da nimajo apetita, duho-I vnega apetita, lakote. Zato ne „morejo“ iti na duhovne vaje, „nimajo časa“ ne „denarja“ in podobno. Ko pa sem nekatere, ki so tako mislili, včasih le pregovoril in pripravil do tega, da so opravili dobre duhovne vaje, so začeli jesti in piti duhovno hrano in pijačo in šele tedaj postali lačni. Po duhovnih vajah so se mi približali in rekli: „To je prekratko! Teduho-vne vaje so prekratke!“ Vse so začeli gledati drugače. Marsikdo meje vprašal: „Ali smem priti letos še enkrat?“ Navadno sem odgovoril: „Ne, letos ne, pusti, da pridejo še drugi, pač pa drugo leto!“ Zadnje leto so bile ženske dvakrat ali trikrat na duhovnih vajah. Ker so se pomešale med druge, so mislile, da jih ne bom opazil. Seveda sem jih, saj so bile moje „ovce“, ki sem jih dobro poznal.
Na tretji misijonski postaji.
V' Mumbwa
V župniji Chelston sem misijonaril 13 let. Delo seje lepo razvijalo in dogradili bi tudi Marijino svetišče, če se ne bi zgodilo nekaj, kar je težko razložiti in opravičiti, a moram sprejeti — iz pokorščine do svojih predstojnikov — čeprav me je bolelo in ; me boli. Sam škofje drugače gledal na ta i marijanska romanja in na duhovne vaje in drugo, kar sem vpeljal v Chelstonu. Šel je | k mojemu provincialu in predložil mojo
prestavitev, kar je ta tudi sprejel. Spomnil sem se takrat Indijancev iz jezuitskih redukcij v Paragvaju in njihovih misijonarjev, kako so trpeli. Tudi oni niso bili ravnodušni pred odločitvijo njihovih predstojnikov, čeprav so ubogali kot sem jih jaz. Bog včasih piše ravno s krivuljami.
Od 1. novembra 1995 sem nastavljen na novem podeželskem misijonu v župniji Mumbwa, 150 km stran od Lusake. Začel sem spet s spoznavanjem ljudi tega okrožja. Med njimi sem bil v glavnem meseca decembra. Kot pripravo na božič smo imeli duhovno obnovo za mladino in za odrasle. V župniji je poleg farne cerkve še 25 postojank, ki imajo svojo šolo, ne pa cerkve. Z veseljem so me sprejeli.
Sklepna misel
Večina naših misijonarjev deluje v zaostalih predelih zemeljske oble, ko oznanja blagovest Kristusovo, ko jim hkrati lajša telesno bedo in išče rešitev iz nje, da bi nekoč lahko zaživeli človeškemu dostojanstvu primerno življenje. Kljub temu nas misijonarji na prvem mestu prosijo— ne za denar — temveč za molitev, za duhovno pomoč. Zavedajo se, da je Bog tisti, ki daje uspeh in rast njihovi misijonski setvi.
Če z molitvijo, žrtvijo ali z denarjem pomagamo pri širjenju božjega kraljestva v misijonih, s tem v prvi vrsti krepimo vero v nas samih.	•
28. februarja je bila krščena v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu MARIJA PAVLA JAKOŠ, hči Marka in Sandre roj. Malovrh.
Enako je pri nas. Zakaj ni večjega DUHOVNO ŽIVLJENJE • Junij 1996
SPOMINI
Ne v Slezi jo!
FRANČIŠKA REJA
elika dolina pri Breži-y cah ni v dolini, ampak na nizkem griču. K njej spadajo Mokrice z mokriškim gradom, kjer je bil pred davnim časom zaprt Matija Gubec. Nekaj metrov navzdol od gradu je bila že hrvaška meja. V mirnih časih je bila brez pomena, ko pa se je v drugi svetovni vojni Hrvaška odcepila od Jugoslavije in bila v zelo dobrih odnošajih z Nemčijo, je dobila pomen. Razdvojila nas je na Hrvate in Jugoslovane.
Z možem sva živela na Veliki dolini, kjer sem bila učiteljica. Imela sva dva otroka. Ob izbruhu vojne med Nemčijo in Jugoslavijo je Cvetka imela tri leta, Andrej pa eno leto.
Jugoslavija je poklicala može pod orožje, tudi Veliko-dolčane. Moj mož ni bil vpoklican, ker je bil Primorec, italijanski državljan. Nama se ni zdelo pravično, da bi sedela doma, medtem ko drugi prelivajo kri za svobodo, zato se je moj mož prostovoljno prijavil k vojakom. Takoj so mu dali državljanstvo in ga sprejeli. Po treh dneh je Jugoslavija kapitulirala in možje so se vračali domov.
Tudi na Veliko dolino so se vračali, le mojega ni bilo od nikoder. Vsak si lahko misli, kako mi je bilo pri srcu. Hvala Bogu, po nekaj dneh je tudi on prišel domov, ves potolčen. Kaj se mu je zgodilo? Že blizu Velike doline gaje zajela hrvaška patrulja, ga spoznala za moža učiteljice na Veliki dolini, torej za zavednega J ugoslovana, zato so ga zvezanega odgnali v bližnji grad Samobor, kjer so bili Nemci, in ga jim izročili. Vso pot so ga psovali in tolkli s puškinimi kopiti. Upali so, da ga bodo Nemci zaprli, ampak ti so ga izpustili.
Do takrat nismo vedeli, kako nas tamkajšnji kmetje nič j ne marajo, ker smo bili za Jugoslavijo. Oni so srčno želeli, da bi prišli Nemci, češ: „Pod Nemci se tako dobro živi.“ Želja se jim je izpolnila. Prišli so Nemci. Nastanili so se v župnišču. Gospoda župnika Janeza Gnjezda so potisnili v kot in nečakinja, ki mu je kuhala, je morala iskati priliko, ko je bilo na ognjišču toliko prostora, da je mogla pristaviti tudi svoj lonček. Solo so takoj zaprli. Možu so dali službo v bližnjem kamnolomu. Občani nas niso več pozdravljali, če pa so, so nanr s stegnjeno roko in glasnim Heil Hitler pomolili ligo pod nos.
Nekaj časa smo bili mirni. Lepega jutra pa smo zagledali na občini nabit razglas, da bomo vsi preseljeni v Šlezijo. Kmetje naj vse zapuste, vsak sme vzeti s seboj le toliko, kolikor more natrpati v eno vrečo. O, zdaj je bil pa jok in stok, nekateri so bili čisto ob pamet. Pobijali so živino, uničevali vse, kar j e bilo v shrambah in kleteh, navrtali
so sode, da je vino izteklo po tleh. Naj nemški priseljenci vsaj tega ne dobe, ko že hiše, polja in gozdov ni bilo mogoče uničiti. Začela seje tudi govorica, da bodo stare in bolne zastrupili. Mogoče sojih res, čudno bi ne bilo.
Med Nemci je bil mlad vojak Johan. On je jokal nad našo nesrečo. Skrivaj nam je dal vedeti: „To noč bom jaz stražil mejo. Kdor hoče pobegniti, ga bom spustil čez.“ Moj mož mi je rekel: „Mi ne bomo šli v Šlezijo. To noč bomo šli čez mejo na Hrvaško do Gorjancev in čez ter na drugo stran, ki je zasedena od Italijanov. Šli bomo v Ljubljano k tvoji mami.“ (Mami sem pisala, dabomo odpeljani v Šlezijo).
Šla sem k gospodu župniku j in mu rekla: „To noč bomo šli ! čez mejo na Hrvaško. Pojdite z nami, tam boste prav gotovo j dobili zavetje. Nikar, gospod župnik, v Šlezijo.“ On pa mi je odgovoril: „Kamor bodo odpeljali moje ovce, tja bom šel z njimi.“ Šel je z njimi v Šlezijo in tam umrl. Meni je še sedaj hudo po njem.
Vsi, ki smo se odločali za pobeg, smo v strahu in trepetu prestopili mejo, ki jo je stražil mladi Nemec Johan. Najbrž je potem z življenjem plačal to
dobroto. Bog mu je bil gotovo bogat plačnik.
Na Hrvaškem smo prvo noč prespali v nadučiteljevem domu, drugi dan pa sva se z možem napotila proti Gorjancem. On z nahrbtnikom in Adrejem na „štuporamo“, jaz pa sem za rokico peljala triletno Cvetko. Spotoma smo srečali ljudi, ki niso bili dobri. Strašili so nas z Nemci. Pod noč smo prišli že pod Gorjance. Na umazanih tleh, kamor je stara žena vso noč pljuvala, smo počivali. Mož se je za denar pogodil z dvema vodnikoma čez Gorjance. Ljudje, pri katerih smo prenočili, so hoteli od nas kupiti odejo in pernico in niso imeli nobenega usmiljenja z našo revščino.
Bilo je v novembru in žeje zapadel prvi sneg. Po snežnih stezah sta nas vodila vodnika. Cvetka je jokala: „Zakaj smo šli, saj ne bomo nikoli prišli k stari mami." Na vrhu Gorjancev sla nas vodnika zapustila in tam so nas v neki dobri hiši posadili na toplo peč in nam dali mleka in kruha. Z oslovsko vprego smo se že pod noč pripeljali z Gorjancev v kraj, čigar ime sem že pozabila. Bili smo na slovenski zemlji, ki je bila pod Italijani. V neki hiši so ljubeznivo sprejemali begunce
Ob smrti slikarja Friderika Jerine
Friderika Jerino poznamo iz begunskih taborišč v Lienzu in Spittalu ob Dravi. Poznamo ga kot slikarja kopije Marije Pomagaj za taboriščno kapelo, podobe, ki je priromala z nami v Argentino, zdaj pa visi v dvorani Slomškovega doma. Jerina je prve mesece begunstva v Lienzu naslikal tudi nekaj večjih oljnatih slik s slovenskimi folklornimi motivi za toboriščno dvorano. Vsaj enkrat—■ morda dvakrat—je pripravil tudi samostojno razstavo akvarel, zimskih krajin. Nekdanji dijaki begunske gimnazije ga poznajo tudi kot profesorja risanja.
Friderik Jerina je bil rojen 25. oktobra 1906 na Vrhpoljah pri Kamniku. Že v ljudski šoli je rad risal. Izučil seje za elektrotehnika, a temu poklicu se ni dolgo posvečal. V mladeniški dobi je že kot samouk gradil parne stroje, ladje v merilu 1:100 in električne generatorje. Pri dvajsetih letih seje Šel učil slikanja k prof. Sternenu, kate-
remu je pomagal s freskami poslikati frančiškansko cerkev v Ljubljani. Štiriindvajsetleten seje poročil in imel štiri otroke: dve hčeri in dva sina. Sin Andrej sc je 1. 1950 kot 15-lcten I smrtno ponesrečil pri smučanju. Drugi sin, Matevž, kije modelar, pa izdeluje modele za
Mali svet ob Vrbskem jezeru (Minimundus), kot jih je prej tudi oče.
Ko je Jerina zapustil taborišče v Spittalu, je preživljal svojo družino kot „svoboden umetnik", kot je dejal. Njegovo prvo večje delo je bilo restavracija fresk na Homcu pri Št. liju ob Dravi. Med drugimi cerkvami je poslikal tudi cerkev v Št. Vidu ob Glini in v Škocijanu. S poslikovanjem znamenj, kapel in križev po vsej Koroški si je postavil neštete spomenike. „Nad 120 jih je gotovo, ki sem jih na novo poslikal,“ je leto pred smrtjo sam povedal. Koliko jih je samo obnovil, pa Bog ve.
Jerina je na Koroškem zaslovel tudi po svojih razstavah ladij, ki jih je delal tako kot že prej v Sloveniji in v istem merilu. Prav zaradi teh ladij — vseh je zgradil okrog 200 — so ga imenovali kar „Onassis Vrbskega jezera" in zaradi njih je prišel 1. 1981 celo v knjigo re-dordov.
Dobrodelna ustanova pod imenom „Restct das Kind“, ki je kupila od nekih Holandcev Minimundus v bližini Vrbskega jezera, gaje nekoč zaprosila, da bi začel izdelovati modele za
ta park, ki do tedaj ni vzbujal večje pozornosti. Modeli šobili iz mavca, izdelava preveč skromna v detajlih. Jerina je bil prvi, kije začel delati modele iz istega materiala — iz kamna, iz marmorja — kot so originali, v merilu 1:25 in z vsemi podrobnostmi, ornamenti, simsi, itd. Načrte in podatke je dobival prek poslaništva iz dežel, od koder so znamenitosti. Imenovali so ga „oče Minimundu-sa" verjetno zato, ker prej niso delali reprodukcij tako zares.
Za svoje delo je dobil več priznanj in odlikovanj. 12. julija 1988 je bil imenovan za „Korošcadneva". Občina Vrba-Velden mu je izročila častni prstan. Bil je deležen mnogih obiskov visokih osebnosti, avstrijskih in drugih.
20. januarja 1996je umrl na Trebinji (Tre ffen) na Koroškem v 90. letu starosti. Tu je zadnja desetletja tudi živel in ustvarjal.
Naj počiva v miru!
Podatke in fotografije posredovala
Helena Kržišnik ZdoLškova
iz Spirtala
•
iz obmejnih slovenskih krajev, ki so se z begom rešili Šlezije. Sprejeli so tudi nas in nam dali prenočišče in nekaj mleka za otroka. Lastniki te res krščanske hiše so rekli: „Danes bežite vi, če pa Nemec le en korak napravi čez Gorjance, bomo bežali tudi mi."
Blizu je bila železniška Postaja in zjutraj smo se odpeljali v Ljubljano. Šli smo na mamin dom. Med potjo nam je mama prišla naproti. Šla je v trgovino. Ko nas je zagledala, Je obstala kot okamenela. Tresla se je kot šiba na vodi, še dobro, da je ni zadela kap. Uboga mama! Hvala Bogu, bili smo spet skupaj in nismo šli v S ležijo.
(Bo še)
NAJ POČIVAJO V MIRU!
t ODŠLI SO t
Slavka Marolt Zrimšek
Rojena je bila kot najstarejša od 7 otrok v družini 18. avgusta 1922 v Škocjanu pri Turjaku. Oče je bil organist v župnijski cerkvi v Škocjanu in vodil gasilsko godbo, doma pa so imeli trgovino in gostilno. Slavka je študirala na gimnaziji na Poljanah in na trgovski šoli v Ljubljani, nato se zaposlila doma, kasneje pa v škofijski dobrodelni pisarni v Ljubljani. Maja 1945 se je skupaj s sestro Tončko pridružila reki beguncev, ki so se umaknili pred partizani. Prek Ljubelja je prišla najprej v Avstrijo, nato pa bila tri leta v begunskih taboriščih v Italiji. V Argentino se je izselila leta 1948 in se leta 1955 poročila z Antonom Zrimškom, s katerim sta si zgradila dom v Ramos Mejiji. Na veliki šmaren, 15. avgusta, jo je zadela možganska kap, od katere si ni več opomogla. Umrla je 8. februarja in zapustila žalujoča moža in sina inž. Toneta.
France Senovršnik
Zaradi bolezni srca, za katero je bolehal več let, je umrl 4. marca v 69. letu starosti v Carapachayu pri Buenos Airesu. Doma je bil na pobočju Pohorja blizu Slovenj Gradca v številni družini. Ni še spolnil 17 let, ko ga je nemški okupator mobiliziral v nemško vojsko. Po kratkem vežbanju v Nemčiji je bil dodeljen na fronto v Franciji, zajet od za-
hodnih zaveznikov in proti I koncu leta 1944 prepeljan v ujetniško taborišče v Srednji Italiji. Ni nasedel partizanskim vabam za vključitev v prekomorske brigade, pač pa se je i vključil v angleško vojsko, računajoč na načrtovano izkr-! canje Angloameričanov v Istri, do česar ni prišlo. Izcivilne-ga taborišča v Trani se je 1948 vselil v Argentino, se tu poročil z Mimi Tašner in si zgradil dom v Villa Adelina. Rodili so se jima 3 sinovi in 2 hčerki. Vsa družina je vključena v krajevno slovensko skupnost. Bil je soustanovitelj Slovenskega doma, odbornik in predsednik nekaj let. Redno se je udeleževal slovenske maše in pri njej pel s prijetnim in močnim glasom še zadnjo nedeljo pred smrtjo.
Zofija Pograjc Benedičičeva
Rodila se je 17. julija 1921 v Celju kot najmlajša hčerka Pograjčeve družine devetih
otrok. Leta 1941 seje poročila v Ljubljani z dr. Mihom Benedičičem. Ob koncu vojne 1945 so jo partizani prišli iskat, da bi jo ustrelili. Pritisnila je k sebi dva mala otročička in dejala, da brez otrok ne gre nikamor. Po več kot enournem posvetovanju so jo le pustili doma. Ob koncu leta 1945 je rešila svojega moža izpod Gorjancev prek vse Slovenije in mu omogočila prehod v Avstrijo. Aretirali so jo in jo določili za ustrelitev, ker ni marala povedati, kdo ji je pomagal. Po prvem strelu na dvorišču okrožnega sodišča v Novem mestu se je znašla in vprašala komisarja, kaj bi on pričakoval od svoje žene, če bi se znašel v podobnem položaju: ali bi jo bolj cenil, da ga izda in pogubi, ali pa da ga reši, čeprav za ceno svojega življenja. Spustili so jo iz zapora. Ko se je I. 1947 zvedelo, kako ga je rešila, je bila obsojena na sedem let težkega zapora. V Argentino je prišla z otrokoma lahko šele 1957 k svojemu možu in tu preživela 39 let lepega družinskega življenja. Umrla je 12. marca v Caste-larju.
Lojze Žužek
Rodil se'je 19. maja 1918 v Srobotniku pri Velikih Laščah kot šesti otrok v družini. Pred vojno je bil uradnik pri železnici, bil član Marijine kongregacije, Prosvetnega društva in Zveze katoliških fantov. Med revolucijo se je pridružil domobrancem. Konec vojne ga je doletel v Novem mestu. 3 mesece se je skrival, potem pa se srečno prebil v Italijo. V taborišču se je poročil z Marijo
Mrgan. V Argentino sta prišla leta 1948 in si zgradila dom v Ezpeleti. Zaposlil se je v katastrskem uradu mesta Buenos Aires in bil zaradi poštenosti in strokovnisti cenjen uradnik. Več let je bi! odbornik ZS in član SKD. V Be-razateguiju je bil med ustanovnimi člani Slovenskega doma. Vseskozi je bil naročnik naših listov, tudi DŽ. Trije njegovi bratranci so duhovniki. Zapušča ženo Marijo in hčerko Olgo. Umrl je 15. marca.
Jože Opeka

Rojen je bil 25. julija 1921 v Selščku, fara Begunje pri Cerknici. Mater je izgubil v zgodnjih otroških letih. Ob izbruhu komunisične revolucije je kot zaveden katoliški kmečki fant takoj vedel, kje mora biti njegovo mesto. Priključil seje najprej vaškim stražarjem, kasneje pa stopil k slovenskim domobrancem in bil v Rupnikovem udarnem batal jonu. V Argentino je prišel leto 1948. Kmalu si je zgradil hišo v Munro, ni pa ustanovil družine. V dolgi bolezni mu je vsestransko pomagal prijatelj Maks Nose. Umrl jeza levkemijo 21. marca in bil pokopan na pokopališču Olivos.
Neža Langus Potočnikova
Umrla je po kratki bolezni 1. aprila v buenosaireškem predmestju San Martin, kjer je živela. Rojena je bila 17. januarja 1924 v Ljubljani kot druga hčerka v družini desetih o-trok. Doštudirala je na liceju v Ljubljani in tam sodelovala pri dijaški zvezi. Leta 1944 se je
MED NAMI
V,
poročila z Gabrijelom Potočnikom, maja 1945 pa se z možem pred komunisti umaknila v begunstvo in pozneje v Argentino. V srečnem zakonu so se jima rodili trije otroci: Jelka, Janika in Miha, katerim je bila ljubeča in vzorna mati. Vključila se je v življenje skupnosti in v Slovenskem domu v San Martinu redno delovala: ustanovila je Ligo žena-mati, predavala naraščajnicam in poprijela za katero koli delo, kjer so bile potrebne pridne roke in dobra volja. V vsakdanjem življenju je kazala vesel značaj in neutrudljivo delavnost ter predanost božji volji. Naj ji bo Bog bogat plačnik!
Ana Škulj Pozelnik
Umrla je v Berazateguiju 9. aprila po dolgotrajni bolezni. Doma je bila v Srebotniku Pri Velikih Laščah. V družini je bilo za njo, prvorojenko, še 12 otrok. Devetnajstletna se je zaposlila v ljubljanskem hote-!u Union in tam delala do kon-pa vojne. Njen zaročenec Lojze Pozelnik je bil domobranec. Iz Vetrinj je bil vrnjen, se
nato čudežno rešil iz jame v Kočevskem rogu in srečno prišel v Italijo. Po skrivni in nevarni poti je prišla za njim tudi zaročenka. Poročila sta se v taborišču, po vselitvi v Argentini pa živela s hčerko Marto v Ezpeleti. Bila sta botra Slovenskega doma v Berazateguiju in sodelovala v slovenski skupnosti.
Jože Škrbec
22. oktobra bi spolnil 74 let, pa ga je smrt prehitela 10.
I aprila. Rojen je bil kot drugi od 9 otrok v Nadlesku pri Ložu. Bil je nadarjen, a ni mogel v šole zaradi težkih gospodarskih razmer. Ob delu na kmetiji se je udejstvoval v Prosvetnem društvu, pri Marijini družbi in pri pevskem zboru. Med okupacijo so ga Italijani internirali na otrok Ustica v južni Italiji, kjer je bil do razpada Italije. Po vrnitvi v domovino je takoj pristopil kdomobrancem. Po vojni je bil v italijanskih begunskih taboriščih. Po prihodu v Argentino se je poročil z Jožico Oman. Rodilo se jima 1 je 6 otrok. Dom so si ustvarili v Ranelaghu. Imel je manjše delovno gradbeno podjetje, med počitniškim časom dajal delo dijakom, veliko pomagal župniku Marku Mavriču pri grajenju cerkve in šole. Bil je srčno plemenit in velik idealist. Napisal in izdal je knjigo „Loška dolina—žrtev revolucije". Bil je član ZS in SKD, naročnik naših listov in aktiven član slovenske skupnosti.
Iz naše
KRONIKE
„Slovenstvo, vrednota, ki nam je bila dana“ je naslov razmišljanja, ki ga ima prof. Metka Mizerit na roditeljskih sestankih naših osnovnih šol.
Na občnem zboru društva Slovenska vas (233 članov) je bil izvoljen odbor: predsednik, VinkoGlinšek; podpredsednik, Ciril Jan: tajnik, Peter Rot; blagajnik, Marta Šmalc; knjižničarka, Marija Grbec; gospodar. Stane Jemec ml.; kulturna referentka, Mirjam GoljevšČek; odborniki: Janez Petek, Franci Urbančič, Andrej GoljevšČek, Roza Barle; namestni odborniki: Stane Kunc, Franci Stanovnik, Lojze Zupančič, Jože Mehle; nadzorni odbor: Andrej Fink, Ignacij Glinšek, Kristina Žitnik; namestni nadzorni odbor: Julij Grohar, Franci Zabukovec; športni referent, Dani Sušnik; šolski referent, Zlata Adamič; gradbeni re ferent. Jože Čampa.
Nova mladinska odbora v Mendozi: SDO predsednica Milena Šnton, podpredsednica Magdalena Grintal, tajnica Erika Bajda, blagajničarka Veronika Vilches, kulturna referentka Urška Šmon, športna referentka Natalija Arrigoni, gospodinja Valerija Arrigoni; SFZ: predsednik Vladko Žumer, podpredsednik Jože Štirn, tajnik Matjaž Grintal, blagajnik Marjan Hirschegger, kulturni referent Vladimir Trlep, športna referenta Pavel Šmon in Peter Slovša,gospodarji Tine Šmon, Matija Žumer in Jure Slovša.
Knjižni velesejem (Fcria del Libro) na buenosaireškem mestnem razstavišču je bil od 19. aprila do 6. maja; slovenski štant, ki ga je pripravilo veleposlaništvo RS s sodelovanjem članov SKA in Zedinjene Slovenije, je imel blizu 300 knjig 10 slovenskih knjižnih založb in nekaj knjig tudi naših tukajšnjih založb; 19. aprila je bil „Dfa de Eslovenia“, predvajali so po zvočnikih slovensko narodno glasbo, zvečer pa je bila v dvorani Jose Hernändez prireditev, na kateri je pel mladinski zbor San Justo (Andrejka Selan Vombergar), veleposlanik RS v Parizu dr. Andrej Capuder je imel predavanje „Palabras con-geladas", arh. Jure Vombergar pa je spregovoril o kulturnem delu slovenskih izseljencev po drugi svetovni vojni.
Informativni sestanek SKD je bil v nedeljo 14. aprila na Pristavi, v nedeljo 21. aprila v Slovenskem domu v San Martinu.
Občni zbor kreditne zadruge Sloga je bil 19. aprila na Pristavi.
Dr. Andrej Capuder, veleposlanik RS v Parizu, je 26. aprila predaval pod okriljem ZS v Slovenski hiši o „Slovencih in evropskih perspektivah“.
44. misijonska tombola v Hladnikovem domu v Slovenski vasi je bila v nedeljo 21. aprila; številke je izkliceval Lojze Rezelj, misijonar Jože Adamič CM pa je pozdravil udeležence.
49. redni letni občni zbor društva Zedinjena Slovenija
je bil 27. aprila v Slovenski hiši.
Naduhovniškem sestanku 24. aprila v Slovenski hiši je
Dr. Andrej Capuder na Knjižnem velesejmu: „Palabras congeladas"
HUMOR
•	Kdor ne misli, lahko posluša vsakogar.
•	Enakopravni smo, vendar so med nami tudi bolj enakopravni.
•	Tudi posamezniki so v večini.
•	Hvala za vprašanje, dobro nam gre. Vprašajte nas kaj težjega.
•	Niti krvnega pritiska ne maram, če je od zgoraj.
•	Nihče ne more spočeti toliko Rdečih kapic, kolikor nas je volkov!
•	Za vstopnico v raj je prodal dušo hudiču.
•	Čas je sodnik, ki sodi sodnikom.
•	Niso nam šle vse jahte po vodi.
•	Mirno povej, kaj misliš. Kot sva se domenila!
•	Z obžalovanjem se spominjamo dobrih starih časov. Da se le ne bi vrnili!
•	Naša preteklost je docela negotova.
•	Diktature se vpeljujejo skozi slavoloke zmage.
malo za šalo
Ubogljiv.—„Ali ste poročeni?“ vpraša personalni šef prosilca.
„Ne, ampak vseeno naredim vse, kar mi j je ukazano.“
Bergle — Tine sreča prijatelja Milana, ki hodi z berglami.
„Ja, kaj se ti je pa zgodilo?“
„Avtomobilska nesreča.“
„Strašno! Pa kaj brez bergel ne moreš hoditi?“
„Ja, to je čudna zadeva: zdravnik pravi, I da lahko, odvetnik pa, da ne!"
Lepotilni salon Lastnik lepotilnega salona vratarju: „Ko stranka pride, ji recite | milostljiva gospa, ko pa odhaja, jo pozdravite: na svidenje, ljuba gospodična!“
Artisti — Dva artista, ki nastopata v j cirkusu kot akrobata, se poročita. Med pri- i digo pravi duhovnik: „Želim, da bi bila roka Vsemogočnega vedno nad vama!“
Nevesta zašepeta: „Pod nama, gospod župnik!“
Uboga žival — „S kom seje tvoja žena snoči tako kregala? Bila je tako glasna, da smo jo slišali vsi sosedje."
„Ah, pesje ni hotel ubogati."
„Uboga žival! Slišali smo, kako mu je zagrozila, da mu bo vzela ključ od vežnih vrat.“
Se nikoli — „Rada bi šla nekam, kjer še nikoli nisem bila,“ pravi štirinajstletna hčerka očetu.
„No, potem pa pojdi v našo pralnico!"
Pepel — „Ko bom umrl, želim, da me upepelite,“ naroča Tone svoji ženi.
„Čisto tebi podobno," pravi žena, „greš in za sabo pustiš pepel!"
Spoznanje — „Očka," vpraša sinko, „ali si mamo poznal dolgo Časa, preden si se z njo poročil?“
„Ne, dragi moj,“ odvrne oče, „spoznal sem jo šele dolgo časa po poroki."
govoril misijonar Jože Adamič o svojem delovanju na Madagaskarju.
Občni zbor SKA je bil 27. aprila v Slovenski hiši.
Občni zbor Slomškovega doma je bil
v nedeljo 28. aprila.
Po mladinski maši v cerkvi Marije Pomagaj je v nedeljo 21. aprila govoril dr. Lojze Kukoviča na mladinskem sestanku v mali dvorani Slovenske hiše o svetu angelov.
KJE JE KAJ
Geniji ljubezni do domovine
-	Marjan Loboda................129
Razmišljanje o nekaterih ključnih
dogajanjih... - Janez Zdešar...130
Škof Rožman, OF, vojaški
odpor proti komunizmu
-	A. Rebula-A. Šuštar..........132
Papež Pij XII. o škofu dr. Gregoriju Rožmanu - Janez Kraljič...135
Le malo nas je ostalo živih, da lahko pričamo o teh dogodkih
-	Albert Malovrh...............137
Gregor Hribar iz Ihana.........139
Slovenec je množično pobijal
Slovenca - Jože Guštin.........140
Izdani bataljoni - Jože Krivec.141
Ob petletnici neodvisnosti
-	Božidar Fink.................143
Žejni pravice
-	Nadislava Laharnar...........144
Sv. Trojica - Sveto Rešnje telo
in Rešnja kri..................145
Morda komaj slutiva ceno
-	Vladimir Kos.................145
Mysterium fidei - skrivnost vere
-	France Bergant...............146
Zakrament evharistije -
Katekizem katoliške Cerkve.....148
Praznik Srca Jezusovega........149
Posvetitev Jezusovemu srcu.....149
Haydnove maše - Edo Škulj......150
Slomšek in naš čas
-	Stanko Janežič...............151
Misijonar Lovro Tomažin DJ -
med nami - Stane Snoj..........152
Ne v Šlezijo! - Frančiška Reja .... 156 Ob smrti slikarja Friderika Jerine 157
Odšli so.......................158
Iz naše kronike................159
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo.
Urednik: Jože Škerbec - Rainon L. Falcön 4158 - (1407) Buenos Aires, Argentina - Tehnični urednik: Stane Snoj - Registru de la 1’ropiedad Intelevtual N® 90.877- Stavljenje, oblikovanje in tisk: Talleres Grafi-cos VILKO S.R.L.: EK. UU. 425 - (1101) Buenos Aires, Argentina Telefax: (54-1) 307-1044
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Rainon L. Falcön 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rudo Krevs, 75 Trowell Ave. Toronto M6M - 1L5 Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Tricste, Italia. GORICA, Riva Pia/.zu-ta 18, 34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za letu 1996: $ 55.- in izdatki za pošto; drugod U$S 55.- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) Ček na ime: Jose Skerbec, Kamön L. Falcön 4158 • (1407) Buenos Aires, Argentina.
vas, 21. aprila 1996
	*
H 1	
‘M	
r. r |	
Hi 11 y II	
fk	
V
3
</>
I
*
Zgoraj: Cvetna nedelja v Slomškovem domu Ramos Mejiji. Poleg 130 običajnih butaric, narejenih v Domu, ki so jih otroci in drugi nesli v procesiji na čast Kristusu Kralju, sta zastopnika mladine nesla to lepo „butaro“.
V odmoru pred klicanjem številk za tombolo je dolgoletni misijonski in tombolski napovedovalec Lojze Rezelj povabil slovenskega lazaristovskega misijonarja Jožeta Adamiča k mikrofonu, da je udeležencem tombole na kratko orisal razmere, v katerih deluje na Madagaskarju. Spodaj: Zaradi hudega neurja je morala biti tombola prestavljena iz prvotnega datuma na naslednjo nedeljo. Kljub temu se je zbralo na njej veliko rojakov in argentinskih prijateljev.
Dunajski grad Belvedere, miniatura v merilu 1:25, delo Friderika Jerine za celovški „Mali svet“.
Grad v Osaki na Japonskem. Miniatura v merilu 1:25, delo Friderika Jerine.
Britanski luksuzni oceanski parnik „Queen Mary“. Miniatura v merilu 1:100, delo F. Jerine.
Friderik Jerina — „oče Minimundusa“ v Celovcu.
Posnetke iz tega turističnega parka, kjer je veliko Jerinovih del, pa tudi del njegovega sina Matevža.
Slikar Friderik Jerina s tipično pipo pred svojim domom nekaj mesecev pred smrtjo. Ena zadnjih njegovih slik, posneta prav za Duhovno življenje. Več o njem na strani 157.