67
Nekoliko o umetnem gnoju.
Spisal Fr. Kuralt.
(Dalje.)
Glede na to, da pri kolobaranju hlevski gnoj in mešanec ne zadostujeta niti v množini niti v rudninskih rastlinskih delih, — gled6 na to, da frišni hlevski gnoj v prvem letu le malo živeža daje rastlinam in tako pridelek manjša, — glede na to, da je v slabih letih malo slame in zrnja, tedaj tudi malo gnoja, —gled6 na to, da kužna bolezen pobere včasih gospodarju vso živino, ter si tako ne more preskrbeti potrebnega gnoja, — glede na vse to more v takih slučajih poljedelec samo s pomočjo umetnega gnoja zemlji povrniti to, kar so jej rastline, odvzele in si tako obilni pridelek zagotoviti.
Važnost umetnega gnoja spoznali so Francozi že zdavno; minitser poljedelstva je 1. 1867 naznanil, da se je tisto leto čez 500 milijonov metr. centov umetnega gnoja porabilo. Se več ga pa Angleži porabijo; po računu Andersonovem ga porabijo oni vsako leto za poljedelstvo za 29 miljonov 435.000 tolarjev. Zatoraj pa tudi blagostanje ni zaostalo in dr. Liebig pravi, da od onega Časa, kar so Angleži počeli umetni gnoj rabiti, se je žito in meso v pridelku ravno toliko pomnožilo, kakor da bi se bila vsa rodovitno zemlja Angleške za peti del pomnožila. Tudi nemški poljedelci nam mnogo pripovedujejo po skušnjah svojih o koristi umetnega gnoja.
No, kaj paje umetni gnoj? bo marsikdo pra-šal. Umetni gnoj je snova iz različnih Človeških in živalskih odpadkov, ali pa iz krvi, rogov, kosti, mesa, in različnih rud. Vse te stvari se na umetni način vrenju podvržejo, ter potem imajo mnogo gnjilca, fosforove ki-
68
seline in drugih redilnih stvari, ki se v zemlji hitro razkrojijo in rastline hranijo.
Najboljši je perugvano (tičji gnoj*). On ima največ gnjilca v sebi, se najpopred razkroji in rastline hrani. Že prvo leto odda on 60 odstotkov svojih delov rastlinam za hrano. En cent gvana je toliko vreden kakor 75 centov hlevskega gnoja. Rastline postanejo po njim krepke in žetev obilna. Samega rabiti vendar ne bi bilo dobro. K početku, ko se je ta gnoj počel rabiti, naredili so na Saksonskem tako imenovana „gvanska gospodarstva". Pridelano zrnje so s slamo vred prodali, ter zopet gvana kupili in ž njim polje gnojili. S početka bili so pridelki neizrečeno veliki, al kmalu je zemlja počela pešati. Zemlji namreč pomanjkovalo je rudninskih delov rastlinske hrane, katerih pa gvano nima mnogo v sebi. Gnojiti so počeli zemljo s fosforovimi solmi, in tako so zemljo zopet zboljšali. Ravno tako bilo je tudi na Angleškem. Tudi tam je bil gvano s početka sam vpotreben prav dober, kasneje je pa zemlji zmanjkalo rudninske hrane in upotrebiti so morali zato košene moke in fosforita. Zato naj se gvano meša z drugim gnojem, kateri ima mnogo rudninske hrane, in tak gnoj je najboljši s up er fosfat. Dr. Liebig pravi: ,,Brez fosfora ni zrna". Ako primanjkuje zemlji kali-ja (pepelika), vpotrebi naj se pepel ali pa pepelikova sol.                           (Kon. prih.)
*) Gvano je tičjek in to od morskih ti če v ; že 1828. leta so ga kemikarji preiskovali in v njem našli: scavnično kislino, deloma z amonjakom in potašeljnom sklenjeno, — nekoliko fosforne in celo malo solne kisline, — potašeljna in amonjaka, malo mastne t vari ne in železastega peska.