Kmetijſke in rokodèlſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
� 26.
V ſrédo 26. Roshnizvéta.
1844.
 Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſiih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe-
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Répo pred gofénzami obvarvati.
Nizh noviga Vam ne bom
povedal, tóde gotovo je,
kar Vam ſvetjem.
Prav hudo je, kader ſe goſénze répe lotijo,
in de tí merzheſi veliko ſhkodo in po tém tudi
rasno nadlogo pri marſiktéri kmetii napravijo,
tega pazh vſak kmetovavez is laſtne ſkuſhnje vé,
torej ne bom govoril od tega nizh. Kmetovavzi
ſo navajeni, répo o mlaju ſejati, tudi jes ſim ravno
takó dolgo zhaſa delal. Tóde vezhlétna ſkuſhnja
me je preprizhala, de je nar bolj répo pred go-
ſénzami obvarvati, o polni luni jo ſejati, to
je, pred ko ſe da, she v sazhetku Maliſerpana,
o mlaju jo pa okopati.
Na répo, ktéra je o polni luni ſejana, ni-
koli toliko goſénz ne pride, in zhe ravno tudi
pridejo, jo tudi popred popuſté, sató, ki je nje
perje bolj terdo in grenjko, kakor uno mladiga
meſza. To ravnanje she ſamo na ſebi odganja
ſhkodljive goſénze, tóde jih vender ne more
zhiſto satreti in potrebiti. Ravno sató ſim tudi
mnogoterne ſkuſhnje delal, kakó bi ſe goſénz
snebil, med drusimi te le: Potreſil ſim vſo répno
njivo s pepélam, zeſtnim praham, gipſam, ne-
koliko tudi s ſajami, s shivim apnam in zeglovo
moko; ſhkropil ſim jo s lugam, s gnojnizo, s
pelinovo vodó, s vodó, ki ſim jo od ribanih ku-
mar ozedil, — pa vſe saſtonj, ni jih bilo tih
ſnedenz pregnati nikakor do zhiſtiga.
Po tém ſim najel sraven ſvojih domazhih de-
lovzov, tudi petero ali ſheſtero otrok is vaſi, po
12 do 14 lét ſtarih; plazhal ſim vſaktérimu od
njih po dva groſha na dan s shivesham vred, in
zelih 6 dni ſo hodili po njivi od kraja do kon-
za in obirali goſénze po répi. Podſtavlali ſo pod
majhino répo toriliza, ſkledize ali pa kakſhine
dilize, pod vezhi pa niſhke, ter ſo po perju po
lahkama terkali in goſénze v imenovane poſóde
oſipali in po redi morili. In na to visho ſo bile
vſe goſénze po répi obrane in pokonzhane; kar
jih je pa is drusih njiv na mojo priſhlo, ſo jih
hodili domazhi poſli dan sa dan obirati, takó dol-
go, de je ni bilo nobene goſénze vezh pregle-
dati in moja répa je bila pred njimi obvarvana
in zhe dalje bolj sdrava, je lepó raſtla, ſe je de-
belila in je prav verlo obrodila. Moji ſoſedje pa,
ktéri ſo ſe taziga dela vanali, niſo répe pride-
lali nizh.
Potroſhki, ki ſim jih pri tému delu imel,
ſo od dobizhkov, ki mi jih je per obilni répi
priraſtlo, veliko manjſhi. Répe ſim toliko pride-
lal, de je ſkorej niſim imel ſpraviti kam; napra-
vil ſim jo sa dom vſe kadi polne, tudi marſi-
ktérimu prijatlu ſim jo dal, de je jo bil sadovoljen
in ſhe sa shivinſko klajo mi jo je oſtalo dovelj.
Ravno sató osnanim ſvojo ſkuſhnjo v Novize.
kér ſim preprizhan, de je reſnizhna. Kdor jo
hozhe poſnemati, takó naj dela, kakor ſim mu
povédal; to je, naj ſéje répo o polni luni,
102
pred ko je mogozhe, o mlaju naj jo pa okoplje,
zhe ſe jo pa goſénze lotijo, naj jo tako púſtí
oberati *), kakor ſim jes delal; bo vidil, de
ſe ne bo kaſal, ampak vſako léto bo obilno repe
perdelal.
K—i.
KMETIJSKA SHOLA.
(Na dalje.)
Od shetve in shitniga ſpravljanja.
Shetva je veſélo delo sa kméta, pa tudi le-
po plazhilo sa njegov trud in pot. Per shetvi je
nar vezh na tem leshézhe, de ſe shito prav do-
bro srélo, in de ſe nar hitrejſhi, ko je mogozhe,
ſpravi; de ſe prav ſuho poshanje, in de ſe mu
nezh sernja ne obſuje.
Kadaj ſe mora shetva perzhéti?
S shetevjo ne bodi prenagel, pa tudi ne
prekaſen. Kader sernje ni vezh premehko, pa
tudi de ni preterdo, je prava ura poshéti ga.
Stari pregovor je: bolje je dva dni poprej
sheti, kakor dva dni posnej. Manj ſhkode
bo imel, kteri sgodaj shanje, kakor kteri posnej.
Ne obotavljaj ſe, zhe niſi ravno ſtanovitniga vre-
mena ſegurn; ravno per dolgo lepimu vremenu
ſe shito nar raji oſiplje. Kjer imajo veliko sheti,
in de shanjiz smanjkuje, morajo na vſe dobro
pasiti, de bi ſe jim ſhkoda ne perpetila. Nekteri
shanjejo ob jutrih in vezherih, ali per meſzu,
ko shito odmèkne; to je prav, sato de ſe jim
manj sernja posgubí, in klaſje ſe ne lomi. So-
zhivje in take raſtlinje, ktere vſe kmali ne do-
soré, je bolji sgodaj ſpraviti, kakor posneje.
Strozhnat ſad ſe rad rasprésa, in sernje poléti,
zhe ravno ni dosorelo.
*) Goſp. Viſhnjagorz ſo nam osnanili, de ſe na Franzoskim
neki ſlaven vertnar hvali, de je snaſhel gotov pomozhik
repo obvarvat, de je ne bodo ne goſénze in tudi ne bolhe
pojedle, le ta je:
„Tehtaj ali vagaj répno ſeme, kolikor ga miſliſh vſejati.
„Zhe ga boſh toliko vſejal, de bo en funt tehtalo, kupi dva lota
„dobro ſtolzheniga shvépla, kakorſhniga v vſaki ſhtazuni
„dobiſh, ktéro tudi drago ni. Deni ga v nov pozinjen lonez
„in répno ſeme s njim smeſhaj, po tém lonez terdno pokri,
„takó, de srak sraven ne pride. Vſaki dan lonez enkrat
„odveshi in répno ſeme dobro premeſhaj in ga sopet urno
„saveshi. Takó delaj tri dni, zheterti dan pa idi ſejat, ter
„ſéj po ſvoji navadi. Seme ſe bo shvepleniga duha takó na-
„vselo, de bo tudi repno perje takó grenjko, de ga ne bodo
„ne goſénze ne bolhe hotle pokuſiti.“
Naj kmetovavzi ſhe ta pripomozhik poſkuſijo, in po tém
ozhitno v tih „Novizah" osnanijo, ako bo tó réſ kaj poma-
Viſhnjagorz.
galo ali ne. —
Mi ſmo preprizhani, de tudi shvéplo nizh pomagalo ne bo.
Le vreme in nevtrudljiva pridnoſt samore goſénze
satirati. Vſe druge opravila, naj bojo pokropila ali potreſila
nizh ne pomagajo; to bi vunder she vſaki kmetovavez mogel
vediti! Sakaj pa vunder ſhe smirej drusih pomozhkov iſhejo ?
Sató, ki ſo pretoshljivi, goſénze obirati, ali pa pre-
ſkopí, neke groſhe delovzam podariti, de bi jim goſénze
obrali in potrebili.
De bi pazh naſhi kmetovavzi to reſnizo od vſih drusih nar
bolj zhiſlali, in de bi to ſredſtvo, po ktérim ſe répa gotovo
pred goſénzami obvarje, v nemar ne puſhali!
Vredniſhtvo.
Po lepim vremenu pride gotovo desh; dokler
je lepo vréme, ſpravi tedaj shito, zhe bi more-
biti ſhe ne bilo prav prav dognano, bolji je, de
zhe ravno malo mehkiga v lepim vremenu ſpra-
viſh, kakor de bi ga v deshevnim valjal. Ne
shanji, zhe deshevati sazhne; bolji je, de je
shito na ſtébli, kakor de bi ſe ti v ſnopju poſh-
kodovalo.
Slama shivini bolj tekne, zhe ſe ni preso-
rila in pre hudo vterdila.
Ajdo, proſó, lezho, i. t. d. shanji takrat,
kader je vezhidel sernja sreliga.
Kako ſe mora sheti, ali shito koſiti?
Po naſhih krajih vezhidel shito le shanje-
jo, po drusih deshélah, slaſti po némſhkih, ga
pa koſijo. Obóje ſe dela po ſhegi, ki je v de-
shéli navadna.
S ſerpam odresano shito ſe lepſhi v ſnope
sravná, sato ſe tudi lepſhi in zhiſtejſhi omláti.
Pod ſerpam toliko sernja ne odletí, kakor pod
koſzóvim mahlejem. Shanjize ſe sa manj plazhi-
lo dobé, kakor koſzi.
Pa tudi koſhnja shitna je kaj prida. En ko-
ſez nakoſi na dan toliko, kar 5 ali 4 shanjize
nashánjejo, takó je delo na pol zenejſhi, tudi
ſlame ſe vezh dobi, kér koſa bolj per tleh od-
réshe, ko ſerp. — S obojim orodjem ſe po ſvojim
dobro dela, zhe delovez nju le prav oberniti sna.
namrezh:
Bolji jes ſerpam sheti: 1. Kader je shito
drágo, — in takrat, kader je veliko shanjiz na
ponudbo; — 2. Kader shito she presoréva, de ſe
rado oſípa; — 3. V krajih, kjer s koſó v zaker
iti ne snajo; — 4. Kader je shito polésheno, ſe
nemore drugazhi sheti, kakor s ſerpam, in 5. Po
kamnitih njivah.
Koſiti vershe: 1. Kader je shito dober kup
(po zeni); — 2. Na velikih kmetijah, kjer ima-
jo veliko ſpravljati, pa malo shanjiz; — 3. Kjer
je takih moshkih kaj, ktérim gré shito koſiti prav
od rok.
(Dalje ſledi.)
Sembilja.
(Na dalje.)
Kér je pa babše po storjeni dobri kupčii zgi-
nilo in ga nihče po tém več videl ni, in kér so
rimski poglavarji dobro vedili, kako lahko bodo
nevedno in vražno ljudstvo za nos vodili, je bilo
zasijano, de so le te trojne bukve, v kterih so
prihodne zgodbe Rimcov popisane, še gor-
ké iz rok Šembilje prejeli. Izberejo si torej dva
nova, v razlaganju in zvijačinah umetna popa, in
zhranijo bukve v Kapitolju, 1) tempeljnu Jupi-
terja 2), kakor nar dražji zaklad. Če je lákomen
in gospodarstva želni Rimic hotel mirnim ptujcam
vojsko napovedati, ali če je primoran bil, se sov-
1) Kapitolj je bil stariga Rima grad, kjer so Rimci Jupi-
terju veliki tempelj sozidali.
2) Jupiter je bil pri ájdih poglavar vsih druzih malikov
103
ražnikam v bran postaviti, če je kuga ali kaka druga
velika nesreča gospodarje svetá zadela, že so se
zbrali Šembiljski popi, ter so z veliko častjo bukve
prebirali. Kér so pa takó zvito spisane bile, de je
samo potréba bilo, eno kratko besedico odper-
viga dela verstice k zadnjimu potegniti,
de se je k pervimu ravno nasprotno gla-
silo, bo vsak lahko spoznal, de ni bilo kmalo mo-
goče, de bi Sembilja lagala bila. Od vojskinih po-
glavarjev podkupleni popi so prerokvali zmago sko-
rej vselej rimskimu orožju, kér so dobro vedili, z
kako serčnostjo se bo vojak sovražnika lotil ali pa
njemu v bran postavil, ako bo imel že popred pre-
roka, de bo z slavnim lorberjem ovenčan, se ba-
hal po lepih rimskih ulicah. Če je bil pa premagan
ošaben Rimic, urno so imeli pripravljeno drugo
verstico 1), ali so se pa na pregréhe ljudstva zgo-
varjali in napovedali, de se morajo bogovi z da-
ritvami in obhajilami potolažiti.
Per vsi skerbi je pa vender le Šembiljske bukve
strašen pogór Kapitolja v letu 671 po rimskimu
številu, v pepel premenil. Kér so poglavarji rimski-
ga mesta iz lastne skušnje od velikiga prida Sem-
biljskih bukev pripričani bili, so urno novo pre-
rokvanje, koder koli so ga nagnati mogli, pre-
skerbeli, med ljudstvo pa zatrosili, de so z po-
močjo mogočniga, Rimcam posébno nagnjeniga Ju-
piterja, Sembiljske bukve od ognja nepoškodvane
ostale.
Kér so se pa skoz nepoklicane preroke Šembilj-
ske bukve takó pomnožile, de se je cesar August
začel bati, de bi se k zatiranju njegove oblasti
rabiti ne pričele, je zapovedal vse preroške bukve
in spiske ljudem pobrati in v ogenj vreči. Okoli
dveh taužent je bilo per ti priliki pokončanih. Po
tém je vkazal vse prave Sembiljske verstice skupej
spraviti, vnovič pregledati in marsiktéro prenare-
diti, in de bi bil tému ponovljenimu prerokvanju
staro častitljivo podóbo dal, ga pusti od pet-
najstih pomnoženih Sembiljinih popov na pripravno
platno pisati in v lepó pozlačenimu predalčiku v
Apolovimu2) tempeljnu hraniti. Ondi so ostale 405
lét po Kristusovimu rojstvu do časov cesarja Honor-
ja, ktéri je nekimu Stilihu zapovedal, sožgati jih.
Skorej ravno táko véro in ravno táko zaúpa-
nje, kakor stari, v bojih srečni Rimci so stavili
v Šimbiljo tudi nekdanji, v vsih učenostih pred vsi-
mi drugimi narodami imenitni, ravno takó pa tudi
v zvijačinah in goljufijah prekanjeni Gerki. Gori
je bilo rečeno, de so vse Šembiljske bukve v gerš-
kimu jeziku pisane bile. Iz tega, in kér je bila Šem-
bilja večidel Eritrejska imenovana, sodi Petit, de
je ona v Joniškimu mestu Eritreja, živela. Tudi v
gerških dežélah so se zavoljo števila Šembilj vse-
skozi prepirali, in nar lagljej bi se razne misli zje-
diniti zamogle, če verjamemo, de je taužent let
živela, zakaj po spričevanju Plutarha 3), je, de
si ravno sedem stó lét stara, vender le v svoji nar
boljši starosti bila, kér je še tri stó let živeti imela.
Tudi je bila Eritrejska Šembilja med vsimi drugi-
mi nar imenitniši. Imenovala se je kmalo žena,
kmalo sestra, kmalo pa hči Apolova. Pokopana
je bila na Trojanski zemlji v borštu, ki je temu
bogu posvečen bil, pod mármornim stebram z nasled-
nim napisam: „Jest sim imenitna Sembilja,
ktéro je Apolo v tolmačo svojiga prerok-
vanja izvoljil, popred zgovorna devica,
zdaj pa mutasta pod tém kamnam k ved-
nimu molku obsojena.“
(Dalje sledi.)
Domazhe povéſti.
10 dan tega meſza je bliso ſ. Primosha nad
Kamnikam v neko drevo treſhilo, pod ktero ſe
je zheda ovaz pred hudim vremenam potaknila. Vſih
70 shivaliz je ſtrela na en hip vbila, ovzharja pa,
ki je bolj od dreveſa ſtal, ga je le omamila. Sli-
ſhali ſmo, de je imenovana zheda zelo premoshe-
nje zerkovnika pri ſ. Primoshu bila, ktéro je po
ti neſrezhi na enkrat sgubil. — Kako nevarno je
pod dreveſam o hudi uri vedriti, nam sopet ime-
novana sgodba kashe!
10. in 11 dan ravno tega meſza je tudi po vezh
ſoſéſkah na Dolénſkim prav hudo vreme rasgra-
jalo. Verh, Zeróviz, Podborſht, Podkraj.
Kál, Kómpolje in Hotemeshe je tózha takó
potólkla, de je vſe polje imenovanih ſoſéſk pokon-
zhano. Pri Svibenju ſe je oblak vtergal in Sa-
pota je táko povódenj naredila, de je vſe polje po
obedveh ſtranih tega potoka pokonzhala. Dve ko-
vazhnize, ena fushina, papirniza v Njivizah in
vezh drusih pohiſhtev s orodjam vred, je takó poſh-
kodvanih, de niſo sa ſedajno rábo vezh. Tudi neki
zhlovek je v imenovani povodnji vtonil. Moſtove v
Njivizah in Rádizhah je voda potergala in s
ſeboj vsela; ravno takó je tudi shago (shagni mlin)
v Rádizhah rastergala in tam, kjér Sapota v
Savo tezhe, ſe je neka ladja (zholn) s shitam po-
topíla.
Svunájne povéſti.
(Stariſhi varite ſvoje otroke predſtru-
penimi seliſhi!) Perve dni tega meſza ſte dve
deklize na nekimu travniku bliso Dunaja (an der
Mauer) igraje ſtrupeno sernje is meſhizhkov pod-
lèſka (úſhivza ali golobnjaka, Herbstzeit-
lose) sobale, ki ſte ga ondi dobile. Mlajſhi dekli-
za jih je pet takih meſhizhkov pojedla in je med
ſtraſhnimi bolezhinami zhes deſet ur umerla, ſtarej-
ſhi jih je pa le tri posobala, ktéro ſo sravitelji
vunder ſrezhno ſmerti otéli. — Stariſhi! satrobite
ſvojim otrokam, de ſe ne bodo nizh dotaknili, kar
jim vi ne dovoljite in rezite jim raji, de je vſe
ſtrupeno, kar jim vi ne daſte!
(Shelesne zeſte ſo drage zeſte), poſébno
pa po Angleshkim, kjer je — kakor ſmo unidan
brali — ena mila proti drugi, okoli trikrat ſto
taushent goldinarjev veljala.
V nasledni verstici vam damo izgled takiga, na zvijačo po-
stavljeniga Šembiljskiga prerokvanja, ki se je tako glasil:
Vvojsko boš šel, nazaj prišel ne boš umerl v nji.
To prerokvanje je takó napravljeno, de se da, kakor kdo
hoče, razumiti; namreč: V vojsko boš šel — nazaj pri-
šel — ne boš umerl v nji. Ali pa: V vojsko boš šel
— nazaj prišel ne — boš umerl v nji.
Apolo je bil tudi iz reda ájdovskih malikov, ktériga so
imenovali bogá pévske úmetnosti, muzike in prerokvanja.
Plutarh je bil imeniten gerški pisatelj, 50 lét po Kristu-
sovimu rojstvu rojen.
Iz Koroškiga.
(Gosp. Jarnik — so umerli.)
Iz Celovca smo posledni dopis 15. Rožnicvéta
prijeli: „Danas Vam pišem prav žalostno prigodbo
„za vse Slovence. „Gosp. Urban Jarnik, faj-
„mošter v Blatogradu (Moosburg) so že dolgo
„bolehovali; in ako ravno jih je v časi bolezen
104
„malo popustila, jih je pa zopet hujši prijela.
„Pred 14. dnevi so jih zopet obhajali. Veliko ljudi
„je šlo za s. rešnjim telesam, in žalostni so kle-
„čali okoli postelje svojiga ljubleniga dušniga
„pastirja. Po svetim obhajili so gosp. Jarnik
„blagoslovili (žegnali) vse pričijoče in celo svojo
„ſaro. Bilo je prav milo in žalostno! Od dne do
„dne so bolj otekali, vidilo se je, de barkica proti
„kraji jadri; 11. Rožencveta zvečer ob enájstih
„jih je Bog k sebi vzel; 13. tega mesca je bil
„pogreb. Lepo so rajnkiga počastili. Slava, ko-
„mur slava gré! Prečastitljivi gosp. Prošt in faj-
„mošter stolne cerkve v Celovcu Leopold An-
„ton Praskovic — in še deset drugih duhov-
„nikov je bilo per pogrébu; ljudi je bila velika
„množica. — Gosp. Jarnik so bili rojeni v zilskej
„dolini per Nadižarji na Potoce v Sent-Ste-
„fanskej fari 11. Velitravna léta 1784; novo mašo
„so peli leta 1806 pod košato zeleno lipo zraven
„cerkve v Sent-Stefani. Za kaplana so bili pod
„Kèrnosam (Gurnitz), v Cajnčah (Tultschnig)
„in per stolni cerkvi v Celovcu, potém so bili
„za fajmoštra v Sent-Mihelu in sadaj 15 lét
„V Blatogradu."
„Vse je rajnkiga gosp. Jarnika rado imelo,
„staro in mlado je bilo žalostno per pogrébu in
„še perletnim možem so nehoteč solze v očéh
„igrale. Duhovnik so bili po sercu božjim, pri-
„jazni proti vsakimu; vidilo se je jim dobro serce že
„v pogledu, slišalo v besédah in kazalo se je v
„njihovim djanju. — Bili so mož visokoučen, so
„znali vse slavjanske narečja (dialekte), lju-
„bili so ves slavjanski národ. Lice jim je sijalo ,
„kadar so govorili od našiga jezika in naroda!
„Med bukvami, ki so jih spisali, so naj imenit-
„neji: „Versuch eines Etymologikons der slowe-
„nischen Mundart in Inner-Oesterreich. Klagen-
„furt 1832.“ Slovenski besednik niso mogli do-
„končati, kakor so željeli. „Pokoj véčni da-
„ruj njemu Gospod! in večna luč naj mu
„sveti! Amen."
Matija Majer.
Urno, kaj je noviga?
(Kdor nozhe ſam delati, ga bodo pri-
hodnjizh v délavniſhnizi (Arbeitshaus) de-
lati ſilili). Naſhe miloſtljivo z. k poglavarſtvo
ſi vſeſkosi prisadeva, tudi nevarne lenúhe pobolj-
ſhati in druge ljudi pred njih hudobijami obvarva-
ti; ravno sató je tudi, ni davnej, ſklenilo, take
lenúhe, poſtopazhe, vlazhugarje, rakolnazhe in kar
je ſhe take derhale vezh, is deshéle ispraviti in
jih v délavníſhnize potakniti, kjer bodo s ojſtro ſhibo
k vſakdanjimu delu ſiljeni, vezh ali manj lét, dokler
ſe bodo do dobriga poboljſhali. 20. Roshnizveta
ſo sopet ſedmero takih lenúhov is deshéle ispe-
ljali, namrezh: petéro v Gradez, dvoje pa
v Prágo, kjér bodo mogli vezh ali manj zhaſa v
délavniſhnizi pleſati, kakor jim bodo godli. — Kakó
hvaleshni bodo pazh poſébno tiſti ljudje, ktére ſo
ti rakomavsharji nadlegvali! Gotovo je to nar bolj-
ſhi ſredſtvo, deshélo pred takimi lenúhi obvarvati.
(Z. k. kervava ſodba) je 19. Roshnizveta
nekiga hudodelnika, ktéri je lanſko leto hiſho ſvojiga
laſtniga ſina v Shiſhki poleg Ljubljane poshgal, v
teshko jezho obſodila, kjer bo mogel 15 lét oſtati.
Grosa naſ je obſhla, ki ſmo vidili hudobniga ſtarza
Nekaj od serbskih Novin v Peští.
V dopisu iz Zadra smo od gosp. M. S. sle-
deči spis dobili s prošnjo, de bi ga v naših Novizah
oznanili, ktere tudi v Dalmacii zlo berejo.
„V 11. listu serbskih Novin v Pešti se bere
„spisek, ki brez vzroka vestno obnašanje dalma-
„tinskiga ljudstva napada, in brez razloga njego-
„vo čast in ceno podkopuje."
„Brez de bi se pustili v misel pisatelja oniga
„malopridniga spisa, in brez de bi v prepir rinili,
„ki bi vtegnil vroč biti, in marsikteriga pošteniga
„in zverstniga možá okaliti, samo v brambo svoje
„drage domovine rečemo, de se obnašanje celiga
„naroda, bodi ktere deržave hoče, ne sodi poleg
„izpričevanja kaciga brezumniga seljana, (ker je
„znano, de prosti ljudje ne li v Dalmacii, ampak
„tudi pri nar izobraženejših narodih lastne in kaz-
„Ijive vraže imajo) ampak po resničnih delih, po
„skušnji in dolgim občenji z veliko možmi tega
„naroda, te deržave.
„Ako bi se užgani pisatelj oniga spisa ne bil
„pod Imosko v Černogori ustavil, temuč saj ne-
„ktere dalmatinske mesta in grade obhodil, in
„meščane in grajšane iztočniga verozakóna (tako
„imenovane Starovérce) opraševal, kako se ž njim
„obnašajo, nasprot pa kako so se spoznovavcí
„zapadne cerkve vsakčas obnašali, mislimo, de bi
„bil moralno izobraženje dalmatinskiga ljudstva
„vsaj drugač sodil, ako bi ne bil svoje soditve
„clo zamolčal, in tako ne zadel v umoslovno
„pravilo, ki pravi: A minore ad majus non
„valet conclusio, to je: odposameznih na
„občnost razsód ne veljá.“
„Potem tudi menimo, de on ni imel vzroka nad
„prokukurikanjem naše Zore, kakor on piše,
„tožiti se, kér ona (vidi broj 2.) ni ne eniga ne
„druziga verospoznanja, ne Podvelebitanov ne
„Zavelebitanov imenovala, ampak le odpadnike
„in nevernike sploh, moleči vseobčniga Očeta, de
„bi jih osvetlil in k spoznanju in edinosti vere
„peljal. Kjé se v ti splošni keršanski molitvi kaj
„hudiga najde? Ali ni Dalmacia s Turkami ob-
„dana? Ali nema med seboj ubogih Judov? —
„Tih in takih okolšin vetrenast pisavec ni vidil,
„ter tako nehoté z hladno bratinsko ljubeznijo
„véstno obnašanje dalmatinskiga ljudstva omračil.
S.
U Ljubljani
U Krajnju
Shitni kup.
19. Roshni-
zvéta.
17. Roshni-
zvéta.
fl.
kr.
fl.
kr.
1 mernik l'ſhenize domazhe
banaſhke
„
Turſhize
Sorſhize
 Rèshi .
 Jezhmena .
Proſa
„
21
23
1
1
1
20
na odru ſtati. — Naj bi ſaj oſodba kervave ſodbe
tiſte, ki morebiti take hudobne miſli v ſerzu imajo,
ſvarila, kaj taziga nikdar ne ſtoriti, zhe jih tudi ne-
ſrezha pogorelzov od take hudobije ne oſtraſhi.
Ajde
3
1
8
8
Ovſa
42
V
Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.