880
Slavko Mihalič
Gustav Krklec (1899)
SREBRNA CESTA     I
Ne vem, kdo si, a čuj me, dobri brat: ko na večer zmrači se v tvoji nisi, ko glas skovirjev se skoz mrak zasliši in ko oblaki kakor jata ptic čez stolpe mest, vasi drse v daljave —
odidi v noč ... odidi pit vonjave divjih rož. Ob poti cvel bo trn, oči lokvanjev zasijo z vode.
In koder te vodilo bo srce,
na tvojo cesto pal bo plašč srebrn.
881
II
Šest stoletij hrvaške poezije
Ti veš, da v sebi nosiš cel vsemir: nešteto svetlih zvezd ti sije v duši, nešteto črnih brezen v njej se ruši in moč imaš, da se upreš viharju z viharji, ki ti skoz srce hrumijo.
Odidi v noč, kjer slavci žvrgolijo iz črnih grmov. Potok tam šumlja in bela zvezda sine nad glavo ti.
Gredoč lahko za hip uzreš boga, ki zraven tebe stopal bo po poti.
III
Človeku, mraku, burji ne veruj! Prav nič naj tvoje volje ne ustavi. Na poti kačo, kuščarja pregazi in bodi kot popotnik, ki v puščavi podviza k zeleneči se oazi.
Odidi v noč... Med potjo pil vonjave boš divjih rož. Cvetel bo trn, oči lokvanjev zasijo z vode.
In koder te vodilo bo srce,
na tvojo cesto pal bo plašč srebrn.