PoBbilna plačana v golovSni ŽENSKI SVET LETO XIV / 1936 JANUAR VSEBINA: Angela Vode: Žena in knjiga / Vida Täufers Rože / Ljuba Prenner: Mejniki / Katarina Špur: Brezposelnost ...j Katarina Špui': Te hiše... / Dora Vodnik-Pegam: Poklicno izobražena žena v današnji družbi / Čestitke prof. dr. I. Prijatelju / Katarina Špur: Barbusse / Josipina Cerinšek: Štefka Dragutinovičeva / Angela Vode: Dr. F. Čulinović, Žena u našem krivičnom pravu / Olga Grahor: Drama (Direktor Čampa, Tuje dete) / Uredniško sporočilo / Občni zbor Jugoslovanske ženske zveze / Kongres Zveze akademsko izobraženih žen / Literarni večer v Mariboru / Razpust Zveze delavskih žen in deklet / Drobiž / Priloge: Naš dom, modna priloga, krojna pola, ročna dela Novo! Novo ROBERT COLI LJUBLJANA, ŠELENBUReOVA UL. 3 SPECIJALNA ZALOGA PLATNA, BELEGA IN BARVASTEGA PRALNEGA BLAGA. - ŠKOFJELOŠKO DOMAĆE PLATNO. - KOTENINA. -CEFIR. - FLANELA. - NAMIZNE GARNITURE. -ODEJE. - ODLIČNA IZBERA BLAGA ZA POROČNE OPREME. Darovi za tiskovni sklad. Jožica Ožura Din i, Josipina Petiič 6, Marija JezoTŠek 1, Marija Legiša 3, PaTla Drašler 2, Gizela Avsenak 2, Terezija Rode 3, Judita Cerne 15, Lina KovaSič 36, Lela Mirk 3, Slavica Povše 6, Janja šmalc 2, Ivana Šijanec 2, Roza Blažič 2, Alojzija Lesar 4, Lenka čnš 6, Pavla Nemec 4, Mimica Verdikon 6. Krista Kuščer 8, Natalija Tomšič 6, Kristina Kepa 2, Milena Knafelc 1. Cenj. darovalkam iskrena hvala. Ženski Svet izhaja vsak mesec v Ljubljani. Letna naročnina za list z gospodinjsko prilogo „Naš dom", modno prilogo ter krojno pelo z ročnimi deli znaša Din 64'—, polletna Din 32'—, četrtletna Din 16"—. Posamezna številka Din 6"—. Za Italijo L 24'—, posamezna štev. L 2'50i za ostalo inozemstvo Din 85"—. Uredništvo in uprava v Tavčarjevi ul. 12/11. Izdaja Konzorcij ženski Svet v Ljubljani. Za konzorcij in uredništvo odgovorna Milka Martelančeva. Tiskali J. Blasnikovi nasi., Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani. Odgovoren L. Mikuš. ŽENSKI SVET JANUAR 1936 LJUB LIANA LETO XIV-1 Žena in knjiga Angela Tode Mnogi, narodi praznujejo enkrat v letu dan, ki ga imenujejo „žena in knjiga". Dasi so večino književnih del ustvarili moški, je vendar žena s književnostjo svojega naroda nerazdružno zvezana. Tudi delavec in kmet ne pišeta lepili in učenih knjig in ne klešeta umetnin, pa vendar polagata s svojim delom temelje kulturi. Prav tako ima tudi žena — čeprav do nedavna izločena od neposredne tvornosti kulturnih proizvodov — svoj veliki delež pri nastanku kulturnih vrednot. Tudi ona polaga temelje kulturi, čeprav v drugačni obliki — a njena posebna naloga je, da kulturne vrednote ohranja s svojim, od narave ji določenim deležem na ustvarjanju. Mati govori svojemu otroku besede, ki razodevajo njena najlepša in najbolj osrečujoča čustva in mu zapoje uspavanko v jeziku svojega naroda — in v tem se javlja ohranjujoči element, ki korenini v njenem najglobljem bistvu. Ž njim ohranja žena živo narodovo govorico — prav kakor jo ohranja umetnik s knjigo. Ženina povezanost z govorico njenega naroda je prav tako izraz njene prirodnosti kot njena ljubezen do otroka. Jezik, ki v njem ne peva nobena mati uspavanke ob zibelki svojega otroka, je mrtev jezik. Materin jezik pa je vedno živ, ker raste, se razvija in oblikuje, saj je on tista vzmet, ki dviga prve kali v mladi duši k duhovnemu razvoju, polaga prve temelje v otroka, da bo znal spoštovati in varovati, ko bo doraščal in dorasel, kulturne vrednote svojega naroda. In to je öna vzvišena naloga, ki jo žena vrši in ki jo mora vršiti do književne umetnine in vrednote. Kajti književnost je izoblikovana govorica naroda, je izraz njegovega najglobljega hrepenenja, je sila, ki ga ohranja pri življenju. Naši bratje in sestre v tujini so nam priča, da narod more živeti tudi zunaj domo%'ine, ne more pa živeti brez svojega materinega jezika. Njihova govorica, njihov materin jezik jim ohranja zavest življenja. To nam priča tudi vsa naša preteklost, ko si je naš narod ohranjal svojo samobitnost s svojo govorico, ki so jo mogočni in bogati še prezirali, a je našla zatočišče v srcu preprostega naroda, — dokler je niso glasniki, ki so izšli iz tega naroda, sprejeli za snovno obliko svojim duhovnim proizvodom in s tem oteli narodno samobitnost, čeprav je bila ta pot težka in trn jeva: „Ta narod, ki je trikrat petsto let trpel in tlačanil; naš narod, ki si je pisal zgodovino s svojo krvjo in svojimi solzami; ta narod si je kljub suženjstvu in uboštvu, kljub gladu in žeji s čeznaturno močjo ustvaril svojo kulturo — in zdaj se prikaže .capin in mu zaluči v lice: „Nimaš kulture!" (Ivan Cankar, Bela krizantema.) To je bila moč narodove govorice, materinega jezika, ki nam je dajala zavest, da imamo pravico do življenja. In tu imata najvažnejše poslanstvo knjiga in žena. Obe ohranjata plamen narodovega življenja z negovanjem in oblikovanjem narodove govorice, ki zaživi z vsakim rojstvom znova ter dozoreva v nesmrtnost, ki ji jo vdahne knjiga, pisana v materinem jeziku. Prav zato pa žena do knjige ne more biti ravnodušna. Ni mogoče, da je ne bi zabolela zla usoda knjige, pisane v njenem jeziku, ki mora biti izraz tudi njene samozavesti, pa najsi bo to monumentalna umetnina našega umetnika ali drobna knjižica našega šolarčka, kateremu odpira pot do kulture. Naša knjiga je podoba naših Ijndi, njihovega življenja in trpljenja, njihove rasti ali propadanja; knjiga, ki je prišla k nam iz tujine in so nam jo podali v našem jeziku, nam pa odpre pogled v tuje svetove, pokaže nam druge ljudi, njihov duhovni obraz, njihove napake in vrline. Tudi ta knjiga je naša učiteljica. Prava knjiga iz tujine je kakor vez, ki nas spaja s tujim narodom, ki nas uči ceniti in spoštovati tuje življenje, tujo kulturo. Knjiga jo najboljša vzgojiteljica k bratstvu vseh ljudi, saj nam kliče glasneje kot vse umsko dokazovanje, da nas vežejo iste vrednote, isto hrepenenje po resnici in pravici; vodi nas k spoznanju, ki nam ga hočejo omračiti sebič-neži, ki upropaščajo narode. Pisana beseda o miru odjekne v svetu kakor krik, ki naj utiši žvenket orožja. In ker je žena glasnica miru, pozdravlja svojo zaveznico — knjigo. Ženina ljubezen do lepe knjige je jamstvo za kulturno rast naroda. Saj je žena mati in ko rodi otroka, preide ta njena dediščina nanj. Spoštovanje do knjige jc kakor zaklad, ki ga spremlja skozi vso njegovo življenjsko pot. Saj ni potrebno,' da se je mati navžila veliko šolske modrosti, dovolj je, da se je v njej zganila prva slutnja neminljivih vrednot, da je njeno srce za-hrepcnelo po pogledu v dejanja in svetove, ki ostanejo zaprti vsem tistim, ki jim ni nihče pokazal poti do njih. Ali ni nepozaben lik matere, ki ga je izoblikoval Maksim Gorki v svoji knjigi „Mati": preprosta žena zasluti v knjigah, ki jih prebira njen sin, resnico. Skrivaj se nauči brati in postane privrženka Idej, ki jih je spoznala iz sinovih knjig. Sin, dotlej zaprt vase, ji razodene smoter svoje borbe, ki je bila smoter njegovega življenja. Vez, ki je za vedno združila sina in mater, je bila knjiga. Danes stremi žena za tem, da postane sograditeljica nove kulture naroda in družbe. Njeni materinski nalogi se jc pridružil še širši delokrog v javnem življenju. Ali ji ni sedaj še bolj potreben zanesljiv svetovalec, kažipot, ki nikdar ne odreče? Človek, ki dela v javnosti, potrebuje nekoga, ki ga usmerja, posebno danes, ko se vse oficialno javno življenje obrača od razuma, od logike, od duha, od srca. V tem težkem trenutku je prava knjiga kakor klic tvoje vesti, ki te varno vodi v tvojem delu, ki ti odpira pravo spoznanje. In samo o taki knjigi moremo reči, da je človekov živ spremljevalec, ki ga ima tem raje, čim bolj ga spoznava. Če ti pride prava knjiga pred oči, je kakor razodetje. Zdi se ti, da se ti odpira nov, vendar svoboden svet, da dobivajo davno slutene misli določene oblike. S tako knjigo postanemo resnično bogatejši. vV ft vt Toda danes niso vsi tako srečni, da bi jim bila dobra knjiga dostopna. Mnogi si je niti izposoditi ne morejo, predaleč so od takib kulturnih središč, kjer bi jo dobili. Še manj jih je pa, ki si morejo knjigo sami kupiti. Med temi bednimi je mnogo žena, ki jih tare uboštvo, da stradajo ki aha in je lepa knjiga zanje nedosežno bogastvo. Saj je mnogo takih, ki nimajo niti denarja, da bi jo kupile, niti časa, da bi jo brale. Zato naj se vse žene, ki jim je odprta pot do knjige in ki hočejo zavestno stopiti na pozorišče javnega življenja ter graditi novo kulturo, zavedajo, da mora biti ta kultura takšna, da bo. knjiga — kot glasnica kulture — postala last poslednje naših sestra. Rože Vida Täufer I- IL Umrla rožam so rumena usta. Trenutkov hočem, ki so že minili. Imena so jim s stebel odvezali. Ne morem trde smrti razumeti. Nagnili so jim krone. Slama pusta Prijatelji, mi vsi smo pozabili, varuje jih. — In grob so jim skopali. kako težko je rožam zdaj umreti. Še vidim rože v zraku nad vodami Telo še diha, listje še trepeče, kakor privid. — In vse so: temne, bele. Nebo obeta še jesenske dneve, jih gledam, iščem jih povsod z rokami. Pod vrtom potok pesem jim šepeče. četudi vem, da so mi že zvenele. Vsak dih občutijo in vse odmeve. III. V samoti bodo v zemlji počivale. Tam v tesnem zraku same brez svetilke. Ne bo metuljev, da bi pokramljale. S prstjo jih bodo stiskale še bilke. In sneg bo naletaval iz navade, ko da bi beli hrošči frfotali. Pokril bo zemljo, stavbe in nasade ... In vsi bomo dehtcčih rož iskali. Očetu in materi! Mejniki Ljuba Premier Sonce, Ti si, ki nad žiTljenjem vsakim: betežnim, bornim in vsem, vse veke in preko tisoč zmot in grehov vendar si ješ! Ti, Sonce! I. knjiga. Pisana bander a. Pravijo, da je bila vsa ta globel med Pohorjem in zadnjimi izrastki Karavank nekdaj v davnih časili jezero. Sedanja cerkev svetega Jurija na griču, ki mu danes pravijo „Grad", je bila še močno utrjen, grofovski grad in valovi jezera so se zaletavali v njegovo zidovje. Na sosedni hriboviti obali jezera je stal na vzvišeni planoti dom legenskih gospodov; po njih sta ohranila ime grič in razvalina, ki danes mrko gleda t podgordško globel in Vilunjsko dolino. Grofje in njih žlahtne rodbine so se vozili v čolnih in barkah preko jezera drug k drugemu v posete. Baje je nastala nekoč huda ura baš tedaj, ko je Elizabeta, mlada legenska grajska hči, veslala v svoji mali barki od prijateljice proti domu. Vihar je prevrnil čolnieek in dekle je utonilo v jezeru. Legenski graščak pa je obljubil svobodo svojim jetnikom, ki jih jc imel zaprte globoko v starem stolpu, ako izpodkopljejo in predro sedlo, ki je obrobljalo dolenji konec jezera in vezalo legenski holm s sosednim gričevjem. Baje so jetniki to težavno delo res izvršili in izdolbli sotesko, po kateri se je voda polagoma odtekala, in ko so prišli do dna in ni bilo več voda, so našli ob peščenem produ naplavljeno truplo Elizabete Legenska. Na tem mestu je dal potem sezidati legenski gospod cerkvico sveti Elizabeti v čast in svoji hčerki v spomin. Pravijo, da je iz te kaplice pozneje postala sedanja farna cerkev svete Elizabete, zidana v pozno gotskem slogu, okrog katere se je do danes nabralo okrog dve sto hiš, velikih in majhnih, s sodiščem, lekarno in občinskim hramom vred, kjer hranijo cesarsko pismo, v katerem je zapisano in s cesarskim pečatom in podpisom potrjeno, da je ta naselbina mesto in se kot tako imenuje Podgorica. Vsa globel pa, ki meri od začetka do konca, to je od Podgorice do Vi-lunja, pet dobrih ur hoda po ravni državni cesti brez večjih ovinkov, je od vseh strani, v obliki sploščene elipse, obrobljena z nizkim gričevjem, za katerim se na legenski strani strmo dviga zeleni zid visokega Pohorja, na grajski strani pa nekoliko v ozadju še višja sv. Helena z Volčjim hrbtom, — skale in stene apnenca, ki strme iz gozdnatih pobočij. Od Volčjega hrbta navzdol se izgubljajo zadnji izrastki v podolgovatem loku proti koničasti Vilunjski gori, ki zapira na južni strani Vilunjsko dolino. Tu izvira rečica Vilunja, zato pravijo podgoriški globeli tudi Vilunjska dolina. Odtod zavije cesta iz Podgorice okrog Yüunjske gore t široko odprto dolino štajerskih hmeljarjev in splavarjev. Vilunja je vas ob dolenjem koncu elipse in odtod se vije Vilunja proti severu in cesta, ki prereže elipso v podolžnem premeru, vodi naravnost tja, kamor hite noge, vozovi, denar, kupčije, opravki, želje in kletvice: v Pod-gorico. Ob cesti na pohorski strani so vasice, druga za drugo, za njimi žage in mlini, ki jim donaša Vilunja moč, da je kaj dola in ropota. In gori na holmih so bajte in kmečki domovi z visokimi svisli in povsod, skoraj na vsakem gričku se svetijo šiljasti in kopasti zvoniki podružnih cerkvic: Sv. Andraž, gv. Vid, Šmiklavž, Sv. Filip, Sv. Jernej, Sv. Pankracij in gori^ skoro pod vrhom Pohorja, edina svetnica Sv. Ana, ki jo pozdravlja že od daleč visoka soseda s Karavank, Sv. Helena. Kakor jastreb s povešenimi krili čepiš na ostri skali in se nam svetiš, ti naša cerkvica, ti naša gora, ti naša svetnica — o sveta Helena! AAA Leta 1867. po Gospodovem rojstvu je Podgorica nemško mesto, ki mu pravijo „Untersberg", meščani so pozni potomci wiirtemberških priseljencev, okoličani pa so kmetje, „die Windischen" imenovani, stari grad je že davno cerkev svetega Jurija in na nekdanjem gradu Legen se je udomačil kmečki rod Logarjev, ki mu pravijo po domače tudi Legenski, kakor nekdanji gospodi — saj je to staro hišno ime. 1. Mejnik št. 1. Stara Logarjeva mati so umrli in vaščani od sv. Lenarta so kljub oddaljenosti prišli bedet, saj je bil Legen pod farnim zvonom sv. Lenarta, vasi in cerkve onkraj Podgorice pod starim gradom. Bilo je prav v predpustnem času in pot po klancu je bila slaba, ker se je bilo čez noč naredilo južno vreme. Mehka sapa je cunjasto frfotaje talila zimo, božala in budila, da so se vznemirile otrple moči in pod mehko noč so silile še sramežljive, a tem temnejše slutnje bolestnih sladkosti. Logarjeva mati pa so umrli, saj so bili že stari, slabo so videli, slišali skoraj nič več, komaj da so še kaj malega pojedli, venomer so jim otekale noge in kar po ves dan so počeli dremati, dokler niso sinoči prav trdno zaspali. Sin in hčeri so bili že davno odrasli in poročeni, vse je bilo lepo oskrbljeno, torej je bilo popolnoma v redu, da je prišla smrt ponje — Bog jim daj večni mir in pokoj! Bili so dobra mati in pridna gospodinja, malo je še takih na svetu. V kamri, kjer so preživeli zadnja leta, je bil postavljen mrtvaški oder. Stara mati v rakvi so držali v sklenjenih rokah, ovitih z rožnim vencem, črn križ, podobo terjajočega Boga, najvišjega in strogega sodnika, ljubezni polnega očeta nebes in zemlje in vseh grešnih ljudi. Takšnega ga je spoznavala v dobi svojega dolgega življenja in to življenje je bilo polno brige in skrbi za hišo na legenskem griču, za ljudi v njej, za njive, travnike in domače živinče. Bile so seveda tudi še dolžnosti do sorodstva, svaštva in soseščine, bilo je nekaj vesolja in srečnih uric, nekaj jeze, zavisti in drugih kmečkih grehov, malo radovednosti do življenja domačinov in prebivalcev Podgorice, mnogo prošenj in želja in ono veliko, plaho, spoštljivo in tolažbe polno bogastvo, ki mu pravijo vera v Boga. „Vrežite kruha!" je ponujala gospodinja, ko so odmolili žalostni ttel rožnega venca. Starejši so sedeli na klopeh ob stenah, ženske sorodnice in dekleta iz vasi so klečale na tleh okrog odra, pri vratih so stali fantje. Gospodinja je ponujala potico, praznični kruh iz debelega testa, na maslu pečen in redko začinjen s tanko plastjo medene orehove zmesi. Ženske, ki so bile pravkar odmolile, so se sedaj gnetle med seboj in namenoma prezirale gospodinjino ponudbo, kakor da jim je nerodno, češ, da niso prišle radi jela; zlasti jeločnikova Mima in mežnarjeva Aga, dve osasti stari devici. No, pa so le vzele. Peter, domači sin in rajničin vnuk, jo ponujal mošta v glinastem vrču in pili so kar iz vrča zaporedoma moški in žene. „Dober je..." je pohvalil bajtar in potegnil vdrugič in ker jo bila jed in pijača hvale vredna, so v zahvalo pričeli govoriti drug za drugim o rajničini dobroti in skoraj vsak je vedel povedati kak resničen ali napol izmišljen dogodek, ki naj bi bil rajni Logarjevi materi v posmrtno slavo. Mladi so hoteli zapeti. Toda Mima tega ni dopustila. Pričeli so spet moliti. Sveče ob odru so brlele in mrmrajoča molitev je leno tekla naprej, moreče in neiskreno. Vonj sveč in prvi vsiljivi znaki razkrajanja so se razlezli v dušeč vzduh, da so še rože zadišale po trohnobi. Odmolili so, jedli, pili, se pogovarjali o bodoči setvi, o predzadnjem bedenju pri Sv. Lenartu — in pričeli vtretjič. Na licih se jim je črtala utrujenost, molitev je komaj še polzela in končni „amen" je bil hvaležen vzdih. Med molitvijo je opazila gospodinja bajtarskega Anzo. Kako, da si je ta upal priti sem? Medtem je bil vstopil tudi hišni gospodar, rajničin sin. Bil je po opravkih v Podgorici in med potjo je bil malo pogledal po gostilnah ob poti in v mestu, ravno toliko, da se mu je vino poznalo na očeh. Podajal je roke in kimal v smeri proti mrliču, češ, da, škoda je matere, lahko bi še živeli, nikomur niso bili na poti, a kaj hočemo? Bil je čokat, širokopleč možak z nekoliko upognjeno, debelo glavo, od temena v tilnik skoraj odsekano. Lice široko in izpod nizkega čela košate, temne obrvi, brez katerih bi bile mežikajoče oči predrobne za to veliko glavo. Zabuhlo in rdeče lice si je bril in premehka brada se je rada razlezla z usti v sladkoben smehljaj. Sinovo lice in oblika glave je bila nepotvorjena dediščina po očetu, le večji je bil Peter in ožji v ramenih. Gospodar je šele sedaj, ko so že vsi posedli po klopeh, opazil onega pri vratih, bajtarskega Anzo. Pogledal ga je od strani, a ta se je le nerodno smehljal, oči pa ni odmaknil in Logarju je zagorelo v glavi. Obrnil se je h. sinu, ki je točil: „Kaj pa ...? Ali Neža še leži?" Sin se je sklonil k velikemu vrču v kotu in ni odgovoril. Stari se je obrnil v stran in vprašal v ljudi: „Ali ne mislite ničesar zapeti?" Korajžcn je bil videti in zelo prijazen; ni mu bilo lahko pri srcu. Nekaj šušljanja je bilo ob vratih pri mladih, nekaj stikanja glav med dekleti in nekoliko nagajivih, kljubovalnih besed med spogledovanjem s fanti, .in medtem, ko je Logarica prinesla drugo potico, je pričela mežnar-jeva Aga mladim v nalašč in v zgled z visokim, ostrim glasom zategnjeno peti: „Lepa si, lepa si, Roža Marija ..." Pa jih je znala še več, saj je bila trideset let cerkvena pevka. A mladi so se uprli. Kdo bi same svete pel? Starejši so se jeli poslavljati. Aga in Jeločnikova Mirna sta odšli skupaj. Peter je prisedel k mladim in oni Anza, ki je stal poleg vrat, se je dvignil s svojega sedeža in sedel poleg Petra na klop. Tudi svoj klobuk je položil pod klop, kakor da misli dalje časa ostati tu. Smeleje se je ozrl po izbi.- Starega Logarja ni bilo več opaziti. Najbrže je smrčal na svojem ležišču v veliki izbi. Čemu ne bi smel on, bajtarski Anza, nocoj bedeti tu pri Logarjevi babici? Mar zastran Neže? Kar sta imela onadva z Nežo res ni povsem prav pred Bogom in ljudmi, toda — kaj pa to, kar šušljajo sedaj ljudje, kar mu namigne ta ali oni s prikritim: zvijačnim smehljajem, češ, boš kaj kmalu vabil na krst in ali se boš kaj kmalu ženil, saj bodo vendar Logarji skrbeli, da ti ne bo sile ... Kaj pa to? Da bi od Neže izvedel resnico? Kako pa moreš priti do resnice pri ženski, ki ji nič več ne verjaineš in kako naj bi kaj verjel, ko govore ljudje tako in tako in kako bi prišli ljudje do takega govorjenja, če ne bi bilo le trohice resnice vmes? Pa ona bridka, huda jeza, ki plane iz tebe kakor ostro rezilo in razreže, razseka vse, kar je bilo nekdaj mehko in lepo. Saj bi hotel verjeti, rad bi verjel, če bi bila resnica taka, kot bi med njim in Nežo morala biti po vsej božji pravici. Saj je zato prišel sem nocoj, da poizve, kako je med Logarji in njihovo deklo Nežo. Sveče so brlele, vzduh je že težak ždel nad glavami, a odbijalo ga je petje in volja mladih, ki jim ni bilo smrti prav nič mar. Same posvetne so peli, zaljubljene in okrogle in nič jih ni bilo strah. Še smejali so se, jedli in pili z velikim tekom. „Pij Anza!" je pohlevno ponudil Peter svojemu sosedu. Anza je vzel vrč in krepko potegnil in ko so spet zapeli, se jim je pridružil tudi sam. Saj bi tako rad verjel, da so ga le prazne marnje tako hudo vznemirile. Medtem, ko se je iz mrliške izbe razlegalo petje mladih, je hotela tudi Logarica izvedeti resnico pri svoji dekli Neži. Logarica je bila sama ob ognjišču. Prižigala je tresko in pihala t žerjavico. Zasvetil se je plamenfiek in naglo obliznil mehki in tanki les. Lo-garičino lice je bilo videti ostro in vse strnjeno v voljo trdne namere. Sivkaste niti njenih las ob sencih je skrivala ruta, sama je hotela skrivati svojo toliko užaljeno ženskost, jezo in sram, a vselej ji je znova zdrknila z