375
Politične stvari.
Ekspose
skupnega ministra vnanjih zadev,  grofa Kal-
noky-a,  podan dotičnim odsekom  delegacij v
Budim-Peštu dne 13. in 18. novembra 1886.
Odkar so nastale houiatije na balkanskem polotoku, se skrbno poprašuje v krogih prebivalstva avstrijskega, kaj pride s tega, mir ali vojska, in zato upamo vstreči tudi svojim čitateljem, ako jim vsaj v posnetku podamo zanimiv govor Kalnoky-ev o teh zadevah, glasi se:
;;Ako bi nasproti stal parlamentu, kateri bi danes potom interpelacije ali v drugi obliki od mene zahteval pojasnil o sedanjem položaju, tedaj bi prosil, to vprašanje za nekaj časa odložiti, ker ni mogoče, v sredi krize ali najmanj kritičnega oddelka, v razvoju stvari podati zadostnih pojasnil. Sprevidim pa, da je to delegacijam nasproti nemogoče, kjer se samo enkrat v letu in le za malo tednov zbirajo. Povedal bom tedaj toliko, Kolikor mogoče, in prosim za ono prizanesljivost in oni ozir, katerega pri takih okoliščinah zares potrebujem.
Pri razpravi in sodbi o bolgarskem vprašanji mora se razločiti ono, kar je čisto bolgarskega, in ono, kar je tudi evropejskega, in kar se po tem dotika tudi naših koristi. Naše koristi so tam, kjer zadeva ali načelna vprašanja, ali splošne pravice iz pogodeb. Kako Bolgari glede svoje notranje politike postopajo, ali se glede tega to ali to zgodi v Sofiji, nam more primeroma biti enako nepomenljivo, dokler se ne dotikajo one bistveno jedra.
Sem spada, da narava in bistvo bolgarske kneževine, kakoršno je ustanovila berolinska pogodba in celo-kupnost pravic, katere ji je dala ona pogodba, ostanejo nepriKrajšane. Bolgarska bila je tedaj ustanovljena kot samoupravna kneževina z značajem vazalske države nasproti Turški. To stanje zagotovljeno je po pogodbah, in akoravno nobena vlast ni prevzela poroštva, da se izvrši, vendar prestaja vlastem in tudi nam, težka pa imenitna dolžnost, čuvati, da se to glavno načelo resno ne žali ne v Bolgarskem in ne kjerkoli drugod. Dalje si je vlada s tega stališča sledeča bolgarskim dogodbam prizadevala, prav razločiti med onim, kar ima značaj stalnosti, dokončnosti in med onim, &ar se more smatrati za memogredoče.
Ocena dogodeb glede njihove važnosti in vstrajnosti v posledicah je ena najtežavnejših nalog politike. Nada svojega delovanja in zavzimanja stališča ni smela ravnati po razburjenosti trenutka, katero je mogla povzročiti katera si bodi dogodba.
Kar na priliko javno mnenje sedaj najbolj — in ne po krivici — razburja, to je odposlanje generala Kaulbars-a. Pa kolikor se uže več tednov svet peča z nastopom tega agenta, se vendar ne srne prezirati, da je to samo memogredoča dogodba (faza), katera se zelo previsoko ceni. Dejansko se po njegovem nastopu prav za prav ni nič doseglo, kar bi moglo bistveno vplivati na dokonečno prihodnjo vredbo Bolgarske. Znani vspehi so samo ti, da se mu je v resnici posrečilo, Bolgarom, kolikor moč, najneprijetnejšim načinom dati pokušnjo ruskega vplivanja, in pa da je javno mnenje Evrope za bolgarsko ljudstvo tako sočutno napravil, kakor se do-sedaj ni nikdar poznalo.
Kar avstrijsko-ogerski interesi zahtevajo in na kar skupna vlada deluje, je to, da ne nastane nikakoršno, pogodbam nasprotno oškodovanje s poroštvom Evrope dane samostojnosti Bolgarske.
Odposlanje Kaulbarsa nima značaja stalnosti, bo minulo in težko pustilo kaj globokejega sledu. Zato pa bo
ostalo še marsikaterih druzih težav. Ker pri razmerah, ki uže vladajo leto in dan, po katerih so pretesne vse naprave Bolgarske, uprava, pravosodje, denarstvo itd., moramo sploh biti na to pripravljeni, da je še le po premaganih večjih težavah v bolgarskih deželah pričakovati v resnici vredjenega stanja Vse to, izgled na dolgotrajne in težke naloge, katerih imamo po kasnejih prevratih poleg evropejskih kabiuetov v prvi vrsti pričakovati mi, priporoča nam, pot tamošnjih dogodeb zasledovati z vedno pozornostjo, pa s potrpežljivostjo, previdnostjo in modro varčnostjo pri naših sredstvih.
Splošni smotri naše politike označene so jasno in odločno v znani izjavi gospoda ministerskega predsednika, ki je, se ve da izrečena v imenu ministra vuanjih zadev. Namenjeni niso samo na sedanjo krizo, temveč se opirajo na načela, na katera je zgrajen ves sedanji red stvari na izhodu, zato ostanejo za delj časa mero-dajni za našo tamošnjo politiko. Te izjave kažejo, da naša politika ne meri na razširjenje in sploh na nič, Kar ni v popolnem soglasji z evropejskimi pogodbami. Mi imamo prednost, da nam ni treba prihajati s parti-kularnimi interesi, ker dokler berolinska pogodba velja, so po njej naši interesi popolnoma obvarovani, in potem nam je, ako bi prišli v položaj, potezati se za brambo berolinske pogodbe, zagotovljeno sočutje in sodelovanje vseh onih vlasti, katerih je volja, evropejske pogodbe braniti.
Sprožiti bi se moglo vprašanje, kako so se ravno omenjena načela vporabljale pri bolgarskem vprašanji. V tej zadevi bi, kazaje na prej omenjeni razloček med stalnimi in minljivimi razmerami, pred vsem opozoril, da sem sploh mnenja, da se, dokler je pričakovati, smoter prijatelskim potom doseči, tega pota ne sme zapustiti. Naša država izrekoma se mora ogibati, razun največe sile, zavzeti kakoršno koli preteče stališče, dokler naše prijatelske zveze z vlastmi zadostujejo, da se našemu glasu po tej poti posluh pridobi.
V času, v katerem malo dni zadostuje, da se v Evropi z hitrostjo do sedaj nepoznano 5 milijonov bojevitih vojakov more postaviti na bojišče, je odgovornost ministra in pa države velikanska, ako more njegovo postopanje dati povod, da se tolike velikanske vojne sile spravijo v gibanje. Gotovo tudi ni v značaju in celi naravi avstrijsko-ogerske države, delati politiko napadanja (agresivno). Tega tudi nikdar ni storila. Vse lastnosti te velevlasti so take, da nam nakladajo konservativno, vzdržujoče politiko na vzunaj. S to konservativno politiko se strinja, ako si prizadevamo, da se države in državske tvarine na Balkanu, katere so vlasti berolinske pogodbe ustanovile, ali katerih stanje so vredile, na danih jim podlagah zmiraj bolj razvijajo v samostojne, cvetoče in premožne osebnosti. Mogoče jim bo, ako to svojo nalogo spolnujejo poleg naših mej stoletja obstati, ne da bi se imele pred Avstrijsko-Ogersko česa bati. Na nas ni bilo ležeče, da se je ta mirni razvoj pretrgal.
Tu preidem na izhodno-rumelsko vprašanje, katero je videti, kakor bi se zgubljalo za bolgarskim. Glede tega pred vsem omenjam, da sem uže lansko leto ob času, ko Bolgarska ni bila v milosti izrekel pred delegacijami, da v združenji obeh dežel ne vidim našim interesom nasprotnega, ako se to zgodi s pritrditvijo vlasti in s potrebnimi pridržki.
376
383
Politične stvari.
Ekspose
skupnega ministra vnanjih zadev, grofa Kal-
noky-a,  podan  dotičnim odsekom delegacij v
Budim-Peštu dne 13. in 18. novembra 1886.
(Dalje.)
Ako je berolinska pogodba tam dve državi ustanovila, zgodilo se je to izrekoma v ta namen, Turški dati priložnost, da bi silovite premembe na jugu Balkana mogla zabraniti, Turška pa je zamudila poslužiti se v ta namen ji ponudene prilike. Lahkota, s katero so mogli  turškega   glavnega  guvernerja in vrhovnega po-
384
veljnika v Plovdivu odstaviti, pokazala je, kako malo vtrjena je bila ta naredba v rokah Turške. Ravno tako malo je Turška storila, zopet si pridobiti svojo veljavo. V trenuku, ko ji nihče ni branil, vmes seči, se nikakor ni mogla odločiti, poslužiti se svojih suvrenitetskih pravic v izhodni Rumeliji.
Glede na varovanje berolinske pogodbe se mora obžalovati, da je Turška tako malo spolnovala pričakovanje v odločenem ji stališči, ki je take važno za stalnost tamošnjih razmer. To pa omenjam posebno zaradi tega, ker se zanaprej vidi, da bode to pasivno vedenje portino pri dogodbah na balkanskem polotoku sploh, akoravno je danes samo govor o Bolgarski, vlastem prizadelo še marsikatero skrb.
Vsakako bo vlastem naloga, tako glede Bolgarske skrbeti za stanje, katero 3e more imenovati postavno, kakor tudi pripraviti vrejenje onih vprašanj, Katera iz razmere k Izhodni Rumelski izvirajo. Cesarska in kraljeva vlada bo v tem oziru delala na to, da se bo na dopustljive želje Bolgarov, za katere je pridobiti pritrditev Turške in vlasti, oziralo. Bolj nadrobna pojasnila o korakih, katere je skupna vlada nastopila, ali hoče poskusiti, da odpravi sedanje zmešnjave, se sedaj težko dajo izrekati. Deloma je dotično vplivanje zaupno, deloma pa je pomisliti, da to zadeva najpomenljivejše ravno rešujoče se prašanja. Zagotovljati pa morem, da vlada vprašanje spremlja z največjo pazljivostjo, da se po mojem prepričanji ni zamudila ne prilika, ne čas in da do sedaj niso videti prizadeti ne evropejski ne avstro-ogerski interesi. Prva naloga vladina morala je biti, zabraniti take čine in dogodbe, po katerih bi bila do sedaj poglavitno bolgarska kriza postala evropejska.
Ako bi na pr. Ruska nameravala poslati komisarja, ki bi se bil kolikor toliko polastil deželskega vladanja, ali ko bi bila z vojno zasedla bodi-si obrežje ali deželo samo, bi bili to gotovo čini, ki bi nas bili vsikakor silili zavzeti odločno stališče. Da taki čini niso nastali in na to delati, da se zabranijo, moralo se je vladi mnogo važneje zdeti, kakor pa s tem se pečati, ali general Kaulbars Bolgare bolj ali manj trpinči, ali se sobranje skliče prej ali kasneje itd. — Zagotoviti smem, da kakor danes vse kaže in stoji, mirno poravnanje brez žaljenja naših in evropejskih interesov ni samo mogoče, temveč sKoraj verjetno.
Kaj druzega se pri nas tudi od nobene strani ni želelo in tudi v izjavi miuisterskega predsednika se ni drugam merilo, kakor rešitev mirnim potom, ako j9 sploh doseči. Gotovo bo prav dobro, ako iz srede delegacij pridejo izjave, da v obeh delih držav ni nikogar, ki bi vojsko želel. Mi vsi hočemo mir, gotovo pa ne miru za vsako ceno.
Le ponavljati moram, da bi bilo želeti, ako bi se v delegacijah culi v tem oziru veljavni glasovi, ker je po mnogo straneh razširjeno mnenje, kakor da bi se v Ogerski gojili šovinistični ali bojaželjni nameni, — mnenje, kateremu ugovarjati sem si zmiraj prizadeval. Saj je naravno, da vsakodnevno žaljenje pravnega čutja, kakor se podajajo v poročilih o postopanji generala Kaulbarsa in pa v oproščenji upornih častnikov, v javnem mnenji povzročuje neko iznemirjenje in nepotrpež-ljivost, ki si želi kaKoršnega koli zadostenja. To izne-mirjenfe in težko pričakovanje je moglo, izrekoma po Nemški razširjeno mnenje — prouzročiti, da se tukaj zahteva vojska — mnenje, ki je skozi in skozi neopravičeno.
Sedaj prestopim na razmere države k posameznim vlastem. Ni prazna beseda, ako jih vlada imenuje prav dobre, to v resnici. Mislim, da je stališče države na vzunaj, njeni veljavi in časti popolnoma primerno, in da vživa visoko zaupanje, katero se izdatno povekša po
jasni, ne na lastni dobiček obrnjeni politiki, katera je s toliko odkritostjo izrečena v izjavi ogerskega mini-sterskega predsednika. Temu programu mogle so pritrditi, tako rekoč, vse vlasti in v resnici se pravilnosti načel v njem izrečenih nikakor ne more ugovarjati. Prepričan sem. da bi ta program, ako bi do tega prišlo, da bi se morali na izhodu z odločnostjo za-nj potegniti, dobil prijateljev in podpornikov, ker to je program, katerega more tudi podpisati vsaka vlast (berolinske) pogodbe.
Kar zadeva razmere k posamesnim (kabinetom) vladam, govorilo se je o oni k Nemški zadnji čas mnogo, morebiti več kakor bi bilo dobro za mir, ni sicer lahko pa vsikakor danes koristno, o tem nekoliko opomniti. Najnovejši čas se je mnogo ugibalo in pov-prašavalo. kdaj in kako bi se naše prijatelstvo z Nemško dejansko izrazilo, in ali bi se ta država pri gotovih do-godbah smela zanašati na uno? Samo po sebi je razumljivo, da pri dveh veledržavah tolike velikosti, ki sega od baltišRega do jadranskega morja, od severnega morja do spodnje Donave, ima vsaka tudi posebne interese, kateri morejo biti popolnoma izvan kroga interesov druge države.
Ne da se misliti, da bi se mogla veledržava, ne da bi se znebila vsake samostojnosti v svojem dejanji, zavezati, za vsakaki iuteres svojega zaveznika potegniti se. Recimo na pr., da bi Nemška imela pri baltiškem morji opraviti z vprašanjem lastnega interesa, katero bi ji bilo velikega pomena, tedaj bi Nemška gotovo ne mislila na to, da bi pri nas v ta namen zahtevala pomoči. Pa je tudi naravno in v samočutji veledržave, da ji sami pristaja v prvi vrsti samostojno potegniti se za lastne interese, in razmera, kakoršna je med Av-strijsko-Ogersko in Nemško ima samo tedaj dejansko priti v polno veljavo, kedar se ravna za popolnoma solidarne skupne interese obeh, S tega stališča je tudi precej enako, v katero obliko je spravljena tasa razmera med obema veledržavama. Ne besede in črke, ampak skupni interesi so najtrdneja podlaga. Da druga ostane močna in neodvisna velevlast, je za vsako obeh držav važen lasten interes. V sedanji razmeri Evrope se komaj more misliti stanje Nemške, ako bi poleg nje ne bilo mogočne Avstro-Oger-ske, kakor je enako nam največ na tem, da poleg nas Nemška ostane kot močna velevlast. V tem smislu je tudi sKupnost stanja Nemške in Avstro-Ogerske bolj močna in nepremakljiva, kakor pa bi se ta mislila, oprta samo na paragrafe. Nemška vlada ni nikdar prikrivala, da jo Bolgarska samo v toliko briga, kolikor je z njo v zvezi mir na izhodu in v Evropi. V mnogih izjavah v parlamentu in pri drugih prilikah se je nemški državni kancelar zmiraj držal tega stališča o izhodnem vprašanji. Nemška izrazila je samo to znano mnenje, ko je tudi pri tej priliki izrekla stave«, da v Bolgarski nima braniti nikakoršnih nemških interesov. Potem je šlo delovanje nemškega državnega kancelarja tudi pri tej priliki izrekla stavek, da v Bolgarski nima braniti ni-kakoršnih nemških interesov. Po tem je šlo delovanje nemškega državnega kancelarja tudi ne za Bolgarsko in ne za želje te ali te vlasti, temveč za mir potom svetov in posredovanja. To se je godilo najbolj odkritosrčno in najvspešnejše za svetovni mir in za naše lastne interese in v tej zadevi med obema kabinetoma nikdar ni bilo različnosti menenja in ne drugo kot najbolj pri-jatelsko in najbolj zaupljivo mišljenje.
Naše razmere k drugim državam so, kar lahko zagotovim, zelo zadovoljivne. Meni se varno zdi, in mislim, da smem z zadovoljnostjo naglašati, da obstaja tudi z ruskim kabinetom še porazumljenje in prijazno občenje,   tako,  da ste  vladi v stanu, se tudi o stvareh
s prijazno odkritosrčnostjo izrekati, glede katerih niste enakega mišljenja. Z velikim zaupanjem in vkljub vseh iznemirljivih dogodeb računam tudi danes še na zvestobo pri pogodbah iu na iniroljubje njegovega veličastva čara Aleksandra, kar bo za mirno rešitev, katero vsi upamo in želimo, merodajno vpliva.
Naše razmere z Angleško so v tem trenutku posebne važnosti. Le z zavidnostjo morem gledati na zemljepisno lego te države. Srečen bi bil, ako bi mi Krog naš.h mej morje imeli in ko bi bila naša domovina pri vseh okoliščinah zavarovana. Veliko važnost pridevam izjavam, katere z Angleške prihajajo o predstoječem vprašanji; one dokazujejo, da je videti, kakor da bi se v zdravem javnem mnenji vršil koristen prevrat in to enako, kakor sedanji britiški državniki zmiraj bolj uva-žavajo, da se v Evropi širi prepričanje, da je za angleško unanjo politiko zagotovljena kontinuiteta. Soglasje pri sodbi o važnih evropejskih vprašanjih, enakost marsikaterih velikih interesov, ravno tako odločna želja, da se mir ohrani, dajejo nam trdno nado, da bodemo tudi Angleško videli na svoji strani, ako bi do tega prišlo, za vzdržavanje berolinske pogodbe in pravnih razmer, katere je ta ustanovila, potegniti se.
Glede Laške tudi morem naglašati prijatelske razmere. Tam je najnovejši čas nastajo mnenje in to z vsem opravičenjem, da ima ta država kot medzemsko-morska vlast varovati važne interese, in da ji ne more vse eno biti, ako se razmere tamošnjih moči premene. Vse opravičuje našo sodbo, da tudi to kraljestvo čuti važnost interesov, katere ima Evropa varovati na „Iz-bodu", in da se bode med Avstrijsko-Ogersko in Laško obstoječe politično porazumljenje tudi v prihodnje potrdilo v obestransko korist in na dobro miru.
Potrebno se mi zdi tukaj še posebno naglasiti, da skupna vlada od ruske strani nima druzih izjav kot takih, v katerih je zagotovljenje, da se ona drži pogo-deb in da ne misli na omejenje avtonomije bolgarske, ne na spremembo svoje mednarodue razmere, konečno da se sploh nima ničesar podvzeti brez sodelovanja vlasti.
Potem mislim, da na podlagi razloženega položaja in razmer z vnanjimi vlastmi smem še enkrat izreči utemeljeno nado, da se bo sedanja kriza dala rešiti tako, da vstreza enako namenom splošnega miru kakor Evrope in pa interese m naše države.
385