LJUBLJANA, 30. SEPTEMBRA 1923 NACIONALISTIČNI ORGAN NAROČNINA: za Jugoslavijo: za tri mesece 12'— Din.j za celo leto 48'— Din.; za inozemstvo Ja dodati poštnino. Oglasi po ceniku. — Posamer.ua štev. atane 1 Din. IZHAJA VSAKO NEDELJO! ilej sokolstva 1 §§swa iigsbiianskcmu sokolskemu dru- Itiris, ki praznuje danes SOietnPo svoleaa obstoia. V najtežjih prilikah se je nahajal naš narod, ko je pred šestdesetimi leti iz Češke vznikla sokolska misel in združila v Ljubljani prve člane »Južnega Sokola.« Kakor v Češki, je bil tudi na jugu Avstrije slovanski živelj tlačen in teptan. Sokolstvo, ki je od vsega počet ka vzgajalo svoje članstvo v strogo nacijonalnem duhu, je postavilo temelj jezu, ki je skozi šestdeset let nabiral globoke vode slovanskih solz — dokler niso konečno prodrle vse ovire in uničile vseh nasprotnikov. Na vseh svetovnih bojiščih so padali češki legijonarji — sokoli, maščevalci Bele gore. V svobodni republiki je slavilo češko sokolstvo svoj šestdeseti jubilej. Svobodna Jugoslavija slavi danes šestdesetletnico prvega jugoslovanskega sokolskega društva. Idealni ljudje, ki so pred šestdesetimi leti ustanovili temelj naši največji nacijonalni organizaciji, se gotovo niso zavedali pomembnosti trenutka, ko so v Ljubljani ustanovili »Južnega Sokola«. Ljubezen do svojega jezika in do ožje domovine jih je vodila in to misel je od njih zasnovano društvo zvesto čuvalo in gojilo vseh teh truda in boja polnih šestdeset let. V vednem spopolnjevanju svojega delovnega programa je ljubljanski sokol ustanovil ono silno vojsko južnih sokolov, ki so lani slavili svoj triumfalni zlet. Vzgojil je nešteto voditeljev ne le sokolstvu, temveč narodu. Koval je srca omahujočih trpinov v ljubezni do zemlje, ki je bila prepojena s solzami narodnega mučeništva. Vstvarjal je junake, borce za ono silno vojsko, ki je strla konečno jeklen obroč germanskega tlačanstva! Svobodno pluje danes sokol nad jugoslovansko Ljubljano. Jubilej slavi, a ne slavi ga z zabavami, slavi ga z delom. Ker naloga sokolstva ni še dovršena! Strt je največji sovražnik, a na njegovem mestu je vzraslo nebroj novih. Strupena kri, pocejajoča se iz odsekane glave hidre, otrovala je ljudi v lastni domovini. In tem ljudem velja boj sokolstva v bodoče. Ob uri, ko se stresajo temelji mlade države, ozira se naše sokolstvo s ponosom na preteklo dobo. Njega jasno oko pa zre odločno v bodočnost, ker zaveda se dobro, da še ni izpolnjen Tyršev evangelij, ki vzgaja vsakega posameznika duševno in telesno za vrednega sina naroda. Kot doslej, bo vodnica sokolstvu pri vsem delu nacijonalna misel. In zato je organizacija jugoslovanskih nacijonalistov med onimi, ki naj-prisrčnejše častitajo najstarejšemu sokolskemu društvu v Jugoslaviji. Naše darilo pa je prisega zvestobe, da se bomo ramo ob rami borili s sokolom za dobrobit naroda po večno lepem geslu: »Ne časti, ne siave!« Čillenle v naši vojski. Polagoma, leto za letom dobivamo svoj lastni oficirski naraščaj, vzgojen v novem duhu in pravcu, in neumestno se nam zdi, da se dela take afere vsled upokojenja par oficirjev, ki jim je službena doba potekla in ki se jim bo že bolje podal cilinder kakor britka sablja. Vendar mislimo, da bi bilo umest-nejše, upokojiti in odstraniti iz službe najprej tiste, ki so se natepli po vojni iz avstro-madžarske službe in menjali samo dlako, čud pa jim je ostala ista. Ti ljudje ne bodo nikoli s srcem pri delu in je naravnost v živ-ljenskem interesu naše vojske, da se jih odstrani, kajti njih prejšnja nem-čurska in madžaronska natura bo udarila prej ali slej na dan, kakor nas učijo zgledi v Albaniji in kar ne daj, da bi se ponovilo v resnem slučaju na kaki pomembnejši fronti. Mnenja smo, da v našo armado ne spadajo oficirji, ki imajo v sebi še količkaj tradicije bivše avstro-madžarske vojske, neslavnega spomina. Do malega vsi aktivni oficirji prejšnje c. in kr. vojske po svoji mentaliteti, svoji vzgoji in po svojem pojmovanju ne spadajo niti v našo vojsko, niti v naše orožništvo. So med njimi tudi značajni ljudje, ki imajo zasluge za našo stvar in ki se nam niso odtujili niti v času najhujšega uritiska, toda kakor jih častimo, mo-rafo uvideti, da se morajo umakniti mlajšim generacijam oficirjev, ko pride doba njih upokojitve. Vojska Je resna stvar in ne živi od prošlih zaslug, ampak od sedanjega dela. Ob prevratu so se na prva mesta vojaške uprave v Sloveniji postavili možje, ki so bili vse prej, kakor usposobljeni za jugoslovanske oficir- je. Njih preteklost je bila vse prej ko jugoslovanska. Vemo, da je v Ljubljani presojal dobrovoljce, ali so sposobni za sprejem v našo vojsko, neki človek, ki je iste dobrovoljce ob odhodu v jugoslovansko divizijo psoval z veleizdajalci in psi ter jim grozil z avstrijskimi vislicami, ko se povrnejo v zmagoviti Estrajh. Pozneje se je začelo trebljenje na ta način, da so novo sprejete oficirje premeščali v Macedonijo in na albansko mejo. Recept je bil dober: Redki so ostali ter šli na novo službeno mesto, velika večina pa je mislila, da je abonirana na garnizije v Ljubljani, Celju in Mariboru in je slekla vojaško suknjo, kajti ob bolgarski in albanski meji je bilo treba nesti včasih kožo na prodaj, česar pa aktivni gospodje častniki niso bili navajeni. Njih vojna služba v času pokojne monarhije je bila samo pri različnih štabih, kamor ni segel niti najdaljši top. V Avstriji bi bili šli v vsako madžarsko ali gališko židovsko mesto, v Jugoslaviji seveda niso hoteli iti v one kraje, ki so jih naučeni mrziti in zaničevati v dno svoje duše. To izkušnjo je malokdo prestal in častniški zbor se je prilično izčistil. Vendar je ostal še marsikak črn madež na našem oficirskem zboru. Vemo, da je zloglasni Vasic še vedno podpukovnik naše vojske, oni Vasic, ki je njegova afera zasmrdela do neba in bi se bila morala razčistiti v interesu ugleda vojske. Vasic je znan tudi nam Slovencem kot komandant materijalnega skladišča v Dravljah, kjer se je kradlo in kradlo toliko časa, da je bilo treba skladišče naposled zaraliti, da ue bi milijonske tat- vine prišle na dan. Za poskušeno podkupovanje komisarja za državne nabavke je prišel Vasič pred vojno sodišče v Beogradu, ki ga je spoznalo nekrivim. Javnosti ta lakonična objava ne zadostuje; če ni Vasič kriv, naj se dene pod obtožbo komisar, ki je ovadil Vasica, in obe priči, ki sta skriti pod posteljo in v omari čuli sleparsko nagovarjanje Vasiča. Na našem oficirskem zboru bo toliko časa črn madež, dokler se ne iztira iz njega porodičar in pana-mist Vasič! Ta tip naj se reducira, toda brez penzije in v ječo! Ko omenjamo tiste, ki bi morali biti po pravici iztirani sramotno iz armade, moramo omeniti moža, ki se mu je z odpustom iz vojske zgodila nečuvena krivica, g. podpukov-nika Stanka Turudijo. če kdo, potem spada v prvi vrsti v našo vojsko Turudija. Rojen vojak, z najsilnejšim pri-rodniin instinktom, ki zna v trenutku pregledati in izrabiti nastalo situacijo, hraber, neustrašen in smel, požrtvovalen, dober in pošten, z eno besedo: tip vojaka-junaka, ki živi in umira za vojaški poklic. Njegova junaška dela na soški fronti so znana in sam naš kralj (tedaj še prestolonaslednik) ga omenja v svojem dnevnem povelju pred prebojem avstrijske fronte pri Suvoboru: ........ »Kar se je posrečilo na Soči proti Italijanom Srbu Stanku Turudiji, naše gore listu, se mora posrečiti tudi nam.« Tako je počastil naš kralj kot regent in najvišji poveljnik srbske ar- Zadnja faza boja za naše morje, v katerega nas je zapletla Italija ropajoč nam našo zemljo, naše ljudi, naše morje, traja že pet let. Od ustanovitve naše države ni Italija opustila niti ene prilike, da nam škoduje, ne ^enega diplomatskega sredstva, da nam ugrabi našo zemljo, ni je pogodbe, ki je ne bi kršila: vsak dan čutimo njeno zahrbtnost, vsak dan izlivajo italijanski časopisi golide gnoja na nas in neodrešene brate, neprestano je na delu vsa njena informativna služba, da ogranlčuje, olepšava, prikriva ter potvarja svojo perfidnost, da nas prikaže Evropi kot vedno nezadovoljne, sitne ne-rnirneže, ki jih more zadovoljevati samo kulturna Italija s svojo brezmejno velikodušnostjo in popustljivostjo. Uspeh ni izostal: osamljenim v boju nam prihaja od vseh držav poziv, naj popustimo od svojih zahtev, naj čuvamo evropski mir, naj že vendar odnehamo. Tako sedimo na zatožni klopi radi kaljenja evropskega miru, ker ne odnehamo od svojih — pravic. Jugoslavija zavlačuje pogajanja! Res je, da bi moralo biti delo paritetne komisije končano v enem mesecu. Komisija pa bi morala tudi poslovati v Opatiji in bi smela razpravljati samo o tem, kar spada v njeno kompetenco. To je: izpraznitev Sušaka, določitev meje med Jugoslavijo in svobodno državo Reko, obnovitev proineta z Reko, obnovitev tehničnega in administrativnega poslovanja v luki. Poleg tega naj bi komisija delala na to, da se uposta- vi na Reki vlada v smislu Rapallske pogodbe. To je njen delokrog. V resnici pa zaseda komisija v Rimu, najbrže zato, da ima naša delegacija boljšo zvezo s svojo vlado; naši delegati so morali v Rimu cel mesec križem rok čakati na to, da se je italijanskim delegatom sploh poljubilo sklicati sejo. In naša delegacija sodeluje v komisiji, čeptav ji daje postopanje italijanske delegacije ves drug značaj in delokrog. Naša delegacija spregleda '-se to in razpravlja o stvareh, ki so že davno made našega Turudijo. Ljudje, ki so služili pod Turudijo, ga obožujejo, ker ni nikoli nikogar izpostavil nevarnosti, ki bi je ne bil deležen v prvi vrsti tudi sam. Po sijajnih činih na Soči, kjer je dokazal svoje vojaške in poveljniške zmožnosti, je prišel ranjen v ujetništvo, kjer je pristopil v dobrovoljsko četo, ne glede na to, da je bil avstrijski štabni častnik in nositelj enega najvišjih vojaških odlikovanj, ki mu je garantiralo še lepo karijero. Njemu je zahvaliti, da je moštvo v obilnem število pristopilo k dobrovoljski akciji. Ob prevratu najdemo Turudijo ob albanski meji, kjer se bojuje z Albanci in pri neki priliki potolče tudi par tisoč Italijanov, ki so se bili z Albanci proti nam. Na zahtevo Italije je bil vrli Turudija za plačilo odpuščen iz armade brez penzije! Ali je mogoča večja neumnost in ne-značajnost?! Kaznovati z odpustom najboljšega vojaka na zahtevo tistega soseda, ki bi nas najraje utopil v žlici vode! Če bi bil kdo sposoben napraviti red v Macedoniji, bi bil Turudija ta mož, tam bi bil mož namestu, bil bi v svojem elementu in uverjeni smo, da bi zalegel! Redukcijska komisija naj poskrbi, da pride Stanko Turudija zopet v častniški zbor naše armade, ki se bo lahko dičil ž njim in ponašal! Žalostna bo naša vojska, če bodo v njej Vasici in če v njej ne bo Tu-rudij! definitivno urejene po pogodbah, ki sta jih ratificirala parlamenta obeh držav, ali je to zavlačevanje pogajanj? Jugoslavija ne popušča! Kdor brani svoje pravice, ta ne popušča in ne sme popuščati. Z ogromnimi žrtvami smo storili svoj podpis pod Rapallsko pogodbo. Zakaj bi morali pristati k izpremembi te drage pogodbe v našo škodo? Edino Italija, ki se tega sistema poslužuje stalno v svoji zunanji politiki, namreč izsiljevati od nasprotnika koncesijo za koncesijo za nič ali za nekaj, kar Italija sploh ne koncedira ali za kako lastno pridobitev, je zmožna, da nam očita greh, da ne popuščamo od svojih pravic. In naša delegacija v Rimu razpravlja o vseh mogočih in nemogočih italijanskih predlogih za izpremeinbo pogodb — v našo škodo. Ali je sploh moralno, govoriti o popuščanju od določil podpisane pogodbe? Jugoslavija noče sporazuma! Kdo je doprinesel k pogodbam več žrtev, kdo jih je striktneje izpolnjeval in jih izpolnuje, medtem ko drugi pogodbenik samo išče priliko, da se ji izbegne in jo izpremeni. Ali imamo koristi od neurejenih razmer na Reki? Mi smo bili interesirani na tem kot Italija, da se urede razmere na Reki ter dobi severni del naše države pristanišče, ki ga sedaj sploh nima. Italiji je seveda vseeno, saj ima svoje pristanišče, Reka ji je le orodje za produciranje »narodnega ponosa«. Nam je sporazum potreben, hočemo ga: to dokazujejo naše dosedanje žrtve. Jugoslavija noče »prisrčnih« od-nošajev z Italijo! Po vsem tem še to. Zanimiva je zveza, v kateri je pred kratkim vznikla ta cvetka italijanske diplomacije. Ena izmed točk italijanskega načrta za sporazum se namreč glasi: »sklene se politična in vojaška konvencija, ki naj vzpostavi najprisrčnejše odnošaje med obema državama. Po tej vojaški pogodbi se Jugoslavija zaveže, da ne gradi v Jadranu svoje vojne mornarice.« Da, Jugoslavija brez morja, pristanišč, vojne mornarice in strategične meje, to bi bili po italijanskem okusu »prisrčni odnošaji«. To se je drznila Italija zahtevati danes. Jutri bo zahtevala več. In tako dela v potu svojega obraza za prisrčne odnošaje... Mussolini je poslal na Reko svojega generala, da vzdržuje »red«, obenem javlja službeno, da to ne izpremeni položaja. Odkod ravno po poteku italijanskega ultimatuma ta velika skrb za »red« na Reki? Ali ne bi bilo primernejše, da skrbi za red reška vlada sama in ne fascio in italijanski general? Kako pa, da mora ravno Italija skrbeti za red v. samostojni reški državi. Ali nismo mi ravno toliko ali še bolj interesirani na redu na Reki kot pa g. Mussolini? Ali ni naša dolžnost ščititi imetje in življenje naših ljudi v svobodni reški državi? Kako to, da nam italijanska vlada javlja fait acom-plit? Ali nismo mi ravno tako soustanovitelji samostojne reške države? Kaj pa zbiranje čet na naši meji, koncentracija artilerije na Snežniku, ali naj nas morda to pridobi za »prisrčne odnošaje«. In pobijanje naših obmejnih stražnikov? In nečloveško trpinčenje naših ljudi v Primorju?. Sistematično zatiranje našega jezika, gospodarsko rušenje naših ljudi, moralno ubijanje, preganjanja, pobo-ji, požigi, trpinčenja... Kdo bi mogel našteti vse gorje? Že pet let naše svobode se po* gajamo z Italijo. Vse pogodbe in dogovori veljajo samo v toliko, v ko-likor so nam v škodo in Italiji v korist. Vse, dasi tako malenkostne ugodnosti, ki smo jih drago plačali, so neizrabljene, Italija hoče, da se ravno v teh točkah sporazumemo, kar pomeni po naše, da se jim odpovemo. Danes je zapovednik Reke italijanski general, predsednik reške vlade se potika v pregnanstvu. S tem smo izgubili to, za kar smo žrtvovali Postojno, Idrijo, Vipavo ... Žrtvovali smo jih za to, da Italija, Reko kratkomalo anektira, naša delegacija se pa v Rimu pogaja. Našj zunanji minister govori, kot ne bi znal šteti do pet, vlada zmajuje z glavami, Nemci in Turki pa odločajo, leta 1923. o naši zunanji politiki. Mi molčimo. Prišel pa bo čas, ko bomo govorili, pa ne z diplomatičnimi notami, predlogi za »prisrčne« odnošaje in pogajanji, ampak na vse drugačen način! S. B. Našim naročnikom! Naročnikom, ki zaostale naročnine še niso poravnali, smo danes vsoto zneska, ki ga dolgujejo listu do 30. t. m., ponovno označili na naslovnem listku in priložili tudi položnice. Upamo, da se bodo cenj. naročniki radevolje odzvali ter najkasneje do 10. oktobra 1.1. poravnali zaostalo naročnino. Tistim, ki ne bodo do tega roka izpolnili svoje dolžnosti, bomo list brezpogojno ustavili. Naročnino je plačati v naprej, zato prosimo, da izvolijo c. naročniki to upoštevati in plačati poleg označene svote še 12 Din za zadnje četrtletje, t. /. do konca leta 1923. UPRAVA. Zahtevajte po vseh restavracijah in kavarnah prvovrstna špecijalna vina v steklenicah tvrdke GJURO VALJAK, Mi-ribor, Grajska klet. Reka. Stran 2, Metode narodne izdalfce Hribarjja. Jutro z dne 27. t. m. prinaša: Afera Hribar-Orjuna. Šef policijskega oddelka pri okrajnem glavarstvu v Celju policijski svetnik dr. Senekovič nam piše: »Odnosno na izvajanja v članku »Afera Hiibar-Orjuna«, priobčena v številki »Jutra« 207, osobito pa v pasusu, »da mu je (g. Hribarju) policijski ravnatelj doktor Senekovič nujno nasvetoval, da naj z ozirom na razburjenost ljudstva vendar prepove izzivalni »Jagaball«, odgovoril, da tega ne stori, da pusti rajše streljati na naše ljudi — častim se ugotoviti, da izneseni očitek ne odgovarja resnici, ker povodom svoje predstavke pri pokrajinski upravi dne 30. januarja 1023 radi omenjene nemške plesne prireditve, z bivšim g. pokrajinskim namestnikom Ivanom Hribarjem radi njegove službene odsotnosti iz Ljubljane sploh nisem govoril in zatorej isti meni nasproti ni mogel rabiti v citiranem pasusu navedenih, odnosno mu podtaknjenih besedi. Prosim Vas, da blagovolite to mojo ugotovitev v Vašem listu v primerni obliki objaviti, da se zadeva ne bo kclportirala in pogrevala dalje po v in listih. olajšalo Dne 28. t. m. pa nam je »Jutro« delo s sledečim: »Orjuna in Hribar? Pišejo nam: Kazenski akt deželnega sodišča ljubljanskega, Vr. VII. 291-21., stran 48, a. Dokazovanje: »Priča Ivan Hribar se zakonito zapriseže ter izpove, kakor v predpreiskavi z dostavkom : »Res je, da sem ukazal, naj se tudi strelja, če treba.« Prebrano, prav.« — Ne gre torej za to, komu ali kateremu nedolžnemu uradniku je Hribar to ukazal, bistveno je, da je dal ukaz, naj se na domače ljudi strelja tako, kakor so avstrijski vojaki pred 15. leti streljali na nas. In to je mož sam priznal... Sicer je pa iz istega akta razvidno tudi, da se je mož v avgustu nahajal inozemstvu »v državnih poslih« je zato takrat predlagal, naj se razprava predloži. Ne dvomimo, da so ti »državni posli« takratnega bivšega namestnika aktivnega privatnika i Hribarja bili zelo važni in da bo ob svojem času tudi ta važnost prišla na dan.« Ker poznamo g. dr. Senekoviča kot poštenjaka, ki je bil vedno na svojem mestu, upoštevamo njegovo željo in ne bodemo zadevo pretresali na dolgo in široko. Da pa širši javnosti pokažemo kak zvitorepec je Hribar izjavljamo, da trditev g. Senekoviča odgovarja resnici. Mi tudi tega nismo trdili, pač pa smo dokazali z Hribarjevo izjavo resničnost naših navedb. Ukaza, da naj se na nacijonaliste v Celju strelja, Hribar ni dal pri avdijenci, pač pa neposredno, telefonsko isti večer, ko se je vršila prireditev »Jagabala«. Razume se samo ob sebi, da sedaj Hribar pritiska na ubogo uradniško paro in ji hoče zaviti vrat češ, izdal je uradniško tajnost. Ta brez-značajnež se malo briga če uniči človeka, samo da z njim pokrije svojo umazano čast. Povemo pa mu, da je Dr. Senekovič na stvari popolnoma nedolžen, ker smo mi cel pogovor zvedeli od telefonskega organa. Ej ta telefon! Enkrat že, pred davnimi leti Vas je izdal g. agent telefon. Takrat ste klicali vojaštvo na Adamiča in Lundra dne 20. IX. 1908. Ali Vas ne stresa zona ob spominu! Pa Vas ni spametovalo! Starost je norost kaj? — Javnosti pa, mislimo, ni treba daljšega komentarja in ima Hribar s tem eno blamažo več. Da, da cerk-ljasko strašilo, z Orjuno ni dobro jagod zobati. Ko pridete v bodoče zopet na solnce starče, se Vam bo znova pocedilo maslo po že itak marogastem- licu. Kronika. jeno dočakati notranje ureditve naše države, izmirjenja sprtih bratov in zmage misli jugoslovenskega nacijo-| nalizma. Toda uverjen naj bo, da bo ; Orjuna hodila vedno tako ravno pot, I kakor jo je hodil 011, dokler ne bo i prišla do cilja, do zmage. Prvi naš ; nastop v kroju in s praporom je vz-! bujal v Mariboru občo pozornost. [ Orjuna je položila na grob dr. Ser-! neca tudi lep venec. čOletnlea ljubljanskega Sokola. 1 Poživljamo vse članstvo, da se v | največjem številu udeleži proslave šestdesetletnice matičnega društva sokolskega gibanja na jugu. Spored slavnosti: Sobota, dne 29. septembra: Ob pol 20. uri: Slavnostna telovadna akademija v opernem gledališču. Ob 22. uri (po akademiji): Pozdravni večer v veliki dvorani Kazine. — Nedelja,, dne 30. septembra: Ob pol 10. uri: Slavnostni občni zbor v telovadnici v Narodnem domu. Ob pol 12. uri: Izprevod po mestu. Ob 15. uri: Ponovitev telovadne akademije v opernem gledališču. Ob pol 20. uri: Slavnostna predstava v opernem gledališču na čast gostom. Predstavo priredi Uprava Narodnega gledališča. Po operni predstavi prijateljski sestanek v restavraciji »Zvezda«. Čudno, čudo. »Slovenec« je zadnji čas ubral zelo mile strune na-pram Orjuni. Nas to, odkrito povedano veseli, ker vidimo tudi na tej strani uspeh. Kar se pa tiče njegove nedeljske notice, mu zaupno povemo na uho, da je dr. Žerjav naš član in smo trdno prepričani, če bi bilo pri »Slovencu« in še kje drugje vsaj nekoliko takih poštenjakov in značajev kot je on, potem sploh Orjune ne bi bilo treba. V Ljubljani je tič, ki sliši na ime Vogl, po poklicu je inženir, po zaslugi strojnih tovaren in svojega nemškega pokolenja pa ravnatelj I. oddelka strojnih tovaren. Iz njegovega oddelka je bilo v ponedeljek brez pravega vzroka odpuščenih pet livarjev — Orjunašev. Sedaj se pa ta »Vogl« boji, da bi ga kdo naučil frčati! Kakšni elementi vodijo vojvodinsko Srnao. Žalostno sliko morale današnjega režima odkrivajo najbolj neprestane škandalozne afere od radikalov ustanovljene in finansirane »Srnao« v Vojvodini. Velikosrbskemu režimu ni šlo v račune idealno delo Orjune v Vojvodini in ker si vendar ni upal razpustiti organizacije, ker je poleg tega tuui vedel, da bi taka razpustitev nič ne hasnila, je poizkusil doseči uspeh na drug način. Osnoval je iz najtemnejših elementov človeške družbe razbojniške bande, katerim je dal ime Srbska Nacijonalna Omladina ali »Srnao«. Edini namen te tolovajske bande je boriti se proti Orjuni ter jo zatreti. Ti tolovaji so doslej ubili že dva naša člana, enega so zavratno zastrupili, več pa so jih ranili in vse to brez kazni, saj so člani te bande celo sami ministri Pašič, Jankovič iti drugi. Toda namera radikalnih hajdukov se ni uresničila, eksperiment se je ponesrečil. Narod, ki uvi-deva vso strašno nemoralnost sr-navskih band, se s studom obrača od te zalege in posledica je, da Orjuna uspeva še bolje nego je uspevala poprej. Da bodo tudi naši čitatelji vedeli, kakšni tipi se nahajajo v tej plačani radikalni bandi, hočemo navesti samo par slučajev. V Topoli v Vojvodini je dr. Drago Čeremov, predsednik »Srnao« v Novem Sadu, izposloval zemljišče nekemu dozdevnemu dobrovoljcu Franji Ljelja-ku, da osnuje tamkaj Srnao. Čeremov jc dobro vedel, kdo in kaj je ta človek, toda ravno radi tega ga je spravil v Topolo. Kmalu po prihodu v topolo je Ljeljak res osnoval Srnao in postal njen predsednik, toda kmalu na to so tudi že razni trgovci in drugi, ki niso radikali, pričeli dobivati anonimna izsiljevalna pisma, v katerih je neznanec zahtevai izročitev večjih denarnih vsot itd. Policija je iskala krivca, toda ni ga mogla najti. Nedavno je dobil tako pismo tudi ravnatelj Topoljske štedil-nice, Stevan Vidakovič, v katerem se je poleg zahteve po denarju nahajala tudi zahteva, naj v predpisanem roku izvrši samomor, kajti v nasprotnem slučaju bo ubit. O. Vidakovič je pozval v Topolo posebnega detektiva iz Subotice, kateremu se je končno posrečilo emuirati pisca v osebi dozdevnega dobrovoljca Lje ljako; predsednika »Srnao«. Pri tem pa so se razkrile še druge stvari. Predsednik »Srnao« sploh ni bil Slo-v n. anipak Madžar in njegovo pravo ime sploh ni bilo Franjo Ljeljak, ampak Hubert Lajoš in tudi nikdar ni bil dobrovoljec, ampak nasprotno boljševiški oficir v Madžarski za vlade Bele Khuna in v ruski rdeči armadi. Razen vseh teh zločinov pa je imel mož na vesti še druge. Bil je takoj aretiran in oddan sodišču, kjer pride radi neštetih zločinov pred poroto. Pančevski »Srnaovci« so nedavno oboroženi ponoči napadli župana neke okoliške vasi, ki ni v ra-dikalskih rokah in oropali občinsko blagajno, v kateri je bilo preko 350.000 Din gotovine. Vsa javnost ve, da so bili to člani »Srnao«, samo policija po ukazu od zgoraj roparjev še ni izsledila. To je drugi slučaj. Če bi hoteli našteti vse slučaje, bi morali izpisati celo številko, mislimo pa, da zadostujeta že ta dva, da^ bo tudi naša javnost vedela, kakšnih ljudi se današnji režim poslužuje proti naši organizaciji. Kljub vsemu temu pa si upajo PaŠič, Jankovič, Janjič in drugi ministri še biti člani te roparske in zločinske bande.se torej sami priznavajo za tem enakovredne. In taki ljudje vladajo danes našo državo, tisto državo, za katero je prelilo svojo srčno kri milijoni poštenjakov in idealistov, za katero smo v avstrijskih ječah trpeli tudi mi. Človeku se ježijo lasje in obhaja ga groza. Komu smo padli v kremplje? Orjuna pri pogrebu dr. Vladimirja Serneca v Mariboru. V soboto, 22. t. m. se je vršil v Mariboru veličasten pogreb prerano umrlega dr. Vladimirja Serneca, zaslužnega sokolskega in sploh narodnega delavca na naši severni meji, ki je prostovoljno in brezplačno prevzel tudi zastopstvo naših članov v procesu radi Cirilove tiskarne. Poleg Sokolstva, vojaštva, neštetih korporacij društev in množice občinstva se je udeležila pogreba tudi Orjuna pod vodstvom oblastnega prapora iz Ljubljane, oblastnega čelnika Dušana Kazimiroviča Podkrajška in predsednika mestne organizacije Radi-voja Reharja. Za praporom je korakalo sedem uniformiranih članov, nato pa prva akcijska četa. Na pokopališču sc je ob odprtem grobu poslovil od pokojnika v imenu naše organizacije brat Radivoj Rehar, na-glašajoč, da plačejo ob njegovem preranem grobu tudi jugoslovenski nacijonalistl, kajti bil je že v svojili mladih dijaških letih predglasnik iste ideje za katero se borimo. Dočakal je osvobojenje, dočakal, da je nad Mariborom zaplapolala jugosle-venska zastava, ni pa mu bilo uso- Krasno zobovje doseže se le pri stalni IT©“ uporabi p 9} E zobne paste. lisi pekret. VELIKI KONGRES ORJUNA. V smislu zaključka redne seje centralnega odbora od 23. julija t. 1. je sklenil direktorlj na svoji redni seji z dne 15. t. m. na podlagi čl. 33. statutov, da se vrši letošnji kongres vseh Orjuna v Jugoslaviji 1. novembra v Splitu. Dnevni red se v smislu določil 51. 35. štatutov določi naknadno, čim bodo direkto-riju doposlani eventuelni predlogi, nakar bo objavljen v glavnem glasilu »Pobeda«. Pooblastila za kongres v Splitu. V prihodnjih dneh bo razposlalo tajništvo vsem organizacijam formularje za pooblastila, katere naj podpišejo vse organizacije, ki bi ne mogle poslati na kongres svojega lastnega delegata. Vzpričo važnih vprašanj, ki jih ima reševati naš prvi kongres, opozarjamo organizacije na točno izvrševanje gornjega sklepa. Kongres v Splitu, ki se otvori 1. novembra t. 1. v Splitu, bo poleg programatičnega dela naših štatutov obravnaval predvsem vprašanje reorganizacije vodstva, ki se po dosedanji praksi vsled velike razširjenosti organizacije ni izkazalo za dovolj inicijativno. Mnogo ovir je delalo razvoju tudi dejstvo, da je sedež organizacije v Splitu, to je na periferiji države. Mariborska in ptujska Orjuna. V zadevi vzpostavitve teh dveh organizacij, katere je razpustil, odnosno jim zabranil delovanje ljubljanski veliki župan Fritz Lukan, je prosli teden interveniral v Beogradu naš oblastni predsednik brat inž. Ferdo Kranjec. Prvotni sprejem pri gosp. ministru notranjih del Mijoclragu Vujičiču ni bil sicer najprisrcnejši, zakar je gotovo poskrbel g. Lukan s svojimi poročili, a po vsestranskem objasnilu dejanskega stanja se je g. minister vendarle uveril, da Orjuna v Mariboru in Ptuju 111 nobena razbojniška banda in je obljubil, cia v najkrajšem času dovoli zopet poslovanje navedenim dvem or< ganizacijsma. Upamo, da bo g. minister sv^ijo besedo v doglednem času tudi izpolnil. Pričetek predavanj Orjune v Beogradu. Dne 21. t. m. se je vršilo v Beogradu prvo predavanje Orjune. Predaval je brat Miodra trijevič, doktorand finančne znanosti o »Politični situaciji kot faktorju ekonomske situacije«. Predavanje je bilo dobro obiskano. Orjuna bo priredila v prihodnjih tednih še celo vrsto javnih predavanj, z.a katera je dobila prvovrstne predavatelje iz raznih strok. Dramatični odsek Orjune v Beogradu. Beograjska mestna Orjuna je osnovala svoj Dramatični odsek, ki bo prirejal predstave v mestu in po deželi. Kot prvo stvar pripravlja odsek Odavicevo igro »Hej Slovani«. Razvitje prapora oblastnega odbora v Sarajevu. Prihodnji mesec se bo vršilo v Sarajevu slovesno razvitje in blagoslovljenje prapora tamkajšnjega oblastnega odbora združeno z veliko zabavo. Akademski klub Orjuna v Beogradu. Na beograjski univerzi se osnuje te dni akademski klub Orjune. Akademski klub Orjune Zagreb. Zagrebški akademski klub Orjuna ima svoje prostore v Iliči br. 25, III. Tam naj se zglase tudi novi akademiki, ki pridejo letos v Zagreb in hočejo pristopiti h klubu. Zbor Orjune v Leskovcu. Danes v nedeljo, 30. t. m. se vrši v Leskovcu v Srbiji velik zbor Orjune, na katerem govore delegati beograjskega oblastnega odbora ter se izvoli tudi definitivni mestni odbor. Razglednice, predstavljajoče ekspedicijo Orjune na Triglav, žrtve italijanske justice iz Merezig in razvitje prapora Orjune na Rakeku je založil oblastni odbor. Poživljamo vse mestne organizacije, da pridno razpečavajo te razglednice, ki so poleg materijelne koristi za organizacijo tudi velike propagandne vrednosti. Razglednice stanejo v nadrobni prodaji 1 Din, za predprodajalce 75 para, za organizacije pa 50 para. Naročajo se pri oblastnem odboru za Slovenijo v Ljubljani, Učiteljska tiskarna. V soboto, 6. oktobra ob 8. uri zvečer priredi ljubljanska OR-JU-NA v areni »Narodnega doma« DRUŽABNI VEČER na katerega se vabijo vse sestre in bratje, kakor tudi vsi prijatelji našega pokreta v svrho medsebojnega spoznavanja. Za zabavo je preskrbljeno. Vstop prost. Družabni večeri. Število našega članstva je v kratkem obstoju naše organizacije narastlo v razveseljivo število. Še večje je pa tudi število onih, ki z raznih vzrokov še niso naši člani, pač pa so prijatelji našega pokreta. Ker se pa velika večina teh med seboj ne pozna, je sklenila ljubljanska Orjuna, da priredi predsto-ječe zime več zabav v svrho medsebojnega spoznavanja. Da je to res potrebno se razvidi iz tega, da je slične prireditve zahtevalo že mnogo članov. Poleg tega se bo pa obiskovalcem ob tej priliki nudila dobra, poštena zabava in na ta način dala priložnost, da si brez večjih stroškov prikrajšajo dolge zimske večere. Kot je že na drugem mestu razvidno, se vrši prva taka prireditev že v soboto dne 6. oktobra v areni Narodnega doma. Vabimo vse naše članstvo,'' kakor tudi vse prijatelje našega gibanja, da se tega družabnega večera udeleže v velikem številu. Vstop je seveda prost. Priporočali bi tudi ostalim bratskim Orjunam, da prirejajo slične večere, da se na ta način poglobi družabnost med članstvom. Zlasti je to potrebno po večjih mestih in industrijskih centrih. kateri igrajo klavir ali vijolino in ki bi hoteli sodelovati na našem prvem zabavnem večeru, da se zglase v društveni sobi (arena) zvečer okrog 8 ure! V soboto 6. oktobra ob 8. uri zvečer priredi ljubljanska Or-ju-na v areni »Narodnega doma« , Orjuna v Srbiji. Naš pokret zavzema v zadnji dobi v Srbiji tak razmah, da bo beogradski oblastni odbor v kratkem času zavzemal v pogledu agilnosti eno prvih mest. Do-sedaj postoje v njegovem področju mestne organizacije v Kragujevcu, Nišu, Požarevcu, Čačku, Aleksincu, Svilanjcu, Čupriji, Jagodini, Rekov-cu, Senjkovu, Rudniku, Paračinu, Vranji, Gornjem Milanovcu, Mlade-novcu, Valjevu in Smederevu, poleg tega pa obstoji še 16 poverjeništev, ki se bodo v kratkem preosnovala v samostojne organizacije. Lep razvoj jugoslovanske nacijonalne ideje na jugu naše države nam daje najlepši dokaz, da prodira misel Orjune zmagovito v vseh delih naše države, dasi ne uživamo niti denarnih, niti moralnih podpor političnih strank — kot Hanao, Srnao itd. Zahtevajte povsod samo IDES“ antraceu črnilo je v korist „Jugoslovenske katero Matice8 Ljubljenec strojepiscev je edino le y,STOEWERA. Zasiopstvo Ljubljana, Šelenbnrgova ulica 6/1. Dimi- ČLANOM—GLASBENIKOM! Prireditveni odsek mestne Orjune v Ljubljani prosi vse one člane, ‘ARIAFELD — KR AL h MOSTE B. LAIBACfi eksistira še vedno za kraljevo poštno upravo v Ljubljani, kakor razvi-dimo iz dveh svinčenih plomb, do-poslanih našemu uredništvu. Italijanske zavarovalnice, italijanska zavarovalna družba »Riunio-ne adriatica di sicurta«, ki ima svoj sedež v Trstu in o kateri je znano, da je z denarjem podpirala italijanske fašiste, ki so upepelili slovenske narodne domove v Primorju, posluje nemoteno naprej in pobira v Sloveniji zavarovalne premije, ker je še vedno dovolj nezavednih Slovencev, ki z denarjem podpirajo tudi italijanski kapital, namesto da bi se oprijeli domačih zavarovalnic. Tudi nas zanima, katera oblast je dovolila tej družbi, da si neopravičeno prisvaja slovenski naslov: »Jadranska zavarovalna družba« in pod tem imenom vara neinformirane in nezavedne Slovence, češ, da je to domač zavarovalni zavod. Če družba nima pravice do slovenskega imena, zahtevamo, da merodajna oblast takoj ukrene potrebne korake, da izgine pod Trančo falsificira-110 ime in da sme družba poslovati le pod svojim italijanskim imenom, tako, da vsakdo zna s kako družbo ima posla. Druga italijanska zavarovalna družba v Ljubljani je »Assicu-razioni Generali«, ki sedaj slepomiši po Ljubljani z imenom »Sava«, s katerim imenom se je s privoljenjem naše vlade nacionalizirala. Ravnatelj te družbe je nemški nacijonalist Hans Roger, katerega sin, ki je tudi pri zavarovalnici nameščen, je kot rojen Ljubljančan optiral za Nemško Avstrijo. ISUDiitiAJ r 1 ~ TD "ti V mm IM TRAČE MftRK t