NEGA GOZDA 
UDK 634.0.156.2 
OSNOVA NEGE ŽIVALSKEGA SVETA 
IN GOJITVE' DIVJADI* 
Mag. Marjan K ota r (Ljubljana)** 
K ota r, M.: Nega gozda - osnova nege živalskega sveta in gojitve 
divjadi. Gozdarski vestnik 36, 1978, 9, str. 361-371. V slovenščini, povzetek 
v nemščini. 
Porajajoča se nasprotja med gozdarstvom in lovstvom imajo vzroke v 
parcialnem postavljanju ciljev, ki so zato neusklajeni; kakor tudi v pomanj-
kljivi negi gozda, ki se je v praksi zreducirala na nego sestaja. V prispevku 
so prikazane posledice te sestojne nege na živalski svet. Avtor se zavzema 
za naravne gostote populacij divjadi tj. tiste, ki še omogočajo naravno 
reprodukcijo rastlinskega in živalskega sveta. Podan je primer poskusa 
usklajevanja Javnega in gozdnega gospodarjenja. kjer je Javna funkcija 
močno poudarjena oziroma kjer so zahteve po gostotah divjadi višje, kot 
pa je njena funkcija v gozdnem ekosistemu. 
K ota r, M.: Forest tending - the basis of the care for the animal 
world and for the game keeping. Gozdarski vestnik 36, 1978, 9, pag. 
351-371. ln Slovene with summary in German. 
The controversies arising between forestry and game management 
origimate from the only partlally determined and therefore uncoordinated 
objectives, but also from the insufficient forest tending reduced practically 
to the tending of the stand. ln this paper, consequences of this fact affect-
ing the animal world are presented. The author stands for the natural 
density of the game populations i. e. those making stili possible the natural 
reproduction of the plant and animal world. An example is given of the tria! 
to coordinate the game and forest management where the hunting is 
stressed to a high degree resp where the demands exist for a level of 
game higher than its normal function in the forest ecosystem. 
1. Nega gozda, funkcije in nosilci funkcij 
Zahteve človeštva do gozdov naraščajo, zato so cilji gozdnega gospodarjenja 
iz dneva v dan obširnejši in višji. Tem ciljem nikakor ne ustreza več samo naraven 
gozd ali naraven gozd z okrepljeno proizvodno funkcijo. 
Skoraj povsod v srednjeevropskem prostoru potrebujemo gozd, ki ima poleg 
proizvodne funkcije ok·repljeno tudi zaščitno in socialno funkcijo. To okrepitev 
funkcij dosežemo z ukrepi, ki jih imenujemo s skupnim imenom - nega gozda. 
* Prispevek je referat, ki ga je imel avtor na IUFRO zasedanju v Ossiachu -
Avstrija 1977. 
** Mag. M. K. dipl. inž. gozd., docent, biotehniška fakulteta VTOZD gozdarski oddelek 
Univerza v Ljubljani, Večna pot, 61000 Ljubljana, YU. 
361 
Nega gozda predstavlja vsoto načrtnih človekovih ukrepov v gozdu, s katerimi 
krepimo in uravnavama funkcije gozda tako, da zastavljene cilje racionalno 
dosežemo. 
Poleg krepitve funkcij pomeni nega tudi uravnavanje ozi·roma optimalno »di-
menzioniranje<( posameznih funkcij. 
To uravnavanje je potrebno, ker se posamezne funkcije, posebno kadar so 
cilji postavljeni zelo visoko, včasih izključujejo. Ker izhaja nega iz zastavljenih 
ciljev, je razumljivo, da je prvi pogoj za uspešnost nege, da so le-ti jasno opre-
deljeni. Drugi pogoj zanjo in za racionalno doseganje ciljev je, da nega nepre-
kinjeno spremlja razvoj sestojev oziroma gozdov. Sestoji izpolnjujejo vrsto funkcij 
- in s tem dosegajo vrsto ciljev- v teku svoje celotne rasti. 
Tudi mladje in gošča izpolnjujeta vrsto funkcij, čeprav sta z vidika proizvodnje 
lesa samo »nujno zlo«. 
Postavljeni cilji oziroma funkcije gozda bodo zadovoljivo dosežene le, v kolikor 
imamo v gozdu zadostno število nosilcev teh funkcij. Nega gozda mora zagotoviti 
zadostno število nosilcev teh funkcij, istočasno pa jim mora omogočiti tak razvoj, 
da bodo maksimalno izpolnjevali svojo nalogo. V primerih, ko mora gozd iz-
polnjevati predvsem funkcijo vrednostne proizvodnje lesa ter zaščitno vlogo, so 
nosilci teh dveh funkcij najpogosteje isti osebki oziroma ista drevesa. Poznana 
je še vrsta drugih funkcij gozda, katerih nosilci so isti osebki, zato so le-ti 
multifunkcionalni ali večnamenski. Mi stremimo za tem, da bo naš gozd sestavljen 
s čimveč multifunkcionalnih nosilcev. V zadnji dobi nastopajo primeri, ko so za 
izpolnjevanje določene funkcije potrebni nosilci, ki imajo povsem drugačne last-
nosti, kot pa jih morajo imeti ostali nosilci funkcij gozda. Tu iščemo optimalno 
rešitev, in sicer tako, da je število nosilcev te funkcije proporcionalno njenemu 
pomenu glede na ostale funkcije, ki so nujne v obravnavanem gozdu. Vse to 
velja in je razmeroma enostavno izvedljivo, dokler so nosilci funkcij posamezna 
drevesa. Težave nastopijo, če je nosilec funkcije npr. celotna populacija neke 
živalske vrste, zgradba sestaja oziroma razmestitev dreves v prostoru in času, ali 
pa samo določen del živalske vrste (npr. kronski jeleni, itd.). 
Pospeševanje takšnih nosilcev je največkrat možno le prek "posrednih nosil-
cev funkcijecc, Tako je za divjad, ki je nosilec nlovne<c funkcije gozda, posredni 
nosilec grmovni sestav, drevesni sestav, zgradba sestaja itd. 
Nega v gozdu, ki mora pospeševati takšne funkcije, katerih nosilci se razli-
kujejo ali pa celo izključujejo, lahko sledi šele po temeljiti analizi postavljenih 
ciljev, analizi gozda ter konfrontaciji nosilcev funkcij. 
V tem sestavku se bomo omejili predvsem na tisti del proizvodne in socialne 
funkcije, ki jo imenujemo ))lovna« funkcija. 
Definicijo !ovne funkcije je težko izraziti, zato jo bomo v tem sestavku isto-
vetili s prisotnostjo lovne divjadi in možnostjo lova v gozdu. Večja lovna funkcija 
pomeni večjo gostoto lovne divjadi. 
Pri tej funkciji, posebno če je močno poudarjena, se njeni posredni nosilci 
ter nosilci ostalih funkcij, ki jih mora gozd izpolnjevati, med seboj močno razli-
kujejo oziroma včasih celo izključujejo. Neupoštevanje tega izključevanja, kadar 
so cilji zastavljeni previsoko, je v mnogih primerih pripeljalo do motenj v repro-
dukciji gozdnega ekosistema oziroma - kadar pristopamo h gozdu parcialno -
do konfliktov med gozdarstvom in lovstvom. 
Pravilno postavljeni cilji in tem ciljem sinhronizirana nega gozda ne bi smeli 
pripeljati do nasprotij med lovci in gozdarji. 
Ker pa so ta nasp·rotja vse pogostejša in vse večja, analizirajmo današnje 
cilje in ukrepe nege, ki jih običajno v gozdu izvajamo. 
362 
2. Lovna funkcija in njena uskladitev z ostalimi funkcijami gozda 
Od ciljev oziroma funkcij analizirajmo predvsem lovno funkcijo. Poskušajmo 
ugotoviti, ali je ta funkcija gozdu tuja, ali v celoti izključuje ostale funkcije in 
obratno, ali ostale funkcije - tudi kadar so močno poudarjene - izključujejo 
lov no. 
Ekosistemsko gledanje na gozd je v nas gozdarjih okrepilo prepričanje, da 
je živalski svet sestavni in nepogrešljivi del gozda. Zato morajo biti vsi naši 
ukrepi v gozdu pretehtani z ozirom na učinke, ki jih bodo povzročili tako v rast-
linskem kot v živalskem svetu. 
Znano nam je, da je za nemoteno delovanje gozda kot ekosistema nujno 
potrebna usklajena sestava rastlinskega in živalskega sveta. V jeziku ekologov bi 
to lahko rekli z naslednjimi besedami: »Vse ekološke niše morajo biti popolnjene; 
nobena od njih ne sme biti premočno ali pomanjkljivo zasedena<<. S tem ko 
zahtevamo, da so vse niše zasedene, še ne zahtevamo, da morajo biti prisotne 
vse živalske vrste v tolikšnih gostotah, kot so se nekdaj pojavljale v gozdnih 
ekosistemih. Nel<atere vrste oziroma njihovo funkcijo so prevzele ostale vrste, 
nekatere pa nadomešča - čeprav manj uspešno - človek. 
Z zahtevo, da morajo biti vse ekološke niše zasedene - in to niti pomanjkljivo 
niti premočno - smo navedli sestav zoocenoze po vrstah, istočasno pa tudi 
dali približne okvire oziroma razpone njihovih gostot. Ali se bo gostota posa-
mezne živalske populacije gibala bližje spodnji ali zgornji meji, je odvisno od 
ciljev, ki so postavljeni pred konkretni gozdni prostor. 
Z ozirom na cilje, ki jih pričakujemo od gozdov v pretežnem delu Srednje 
Evrope, vidimo, da bi bili vsi optimalno doseženi z izjemo lovnega cilja (tj. velike 
gostote jelenjadi in srnjadi), če bi bili naši gozdovi naravni tako po zgradbi kot 
po sestavi drevesnih vrst. Istočasno bi imela drevesa visokokvalitetna debla. Temu 
naravnemu gozdu po sestavi in zgradbi ustreza naravna gostota živalskih populacij. 
Kolikšna je ta naravna gostota, vidimo v gozdovih, kjer je reprodukcija fitocenoze 
in zoocenoze nemotene. Pri nas so to posamezni predeli Hrvatske, Bosne in 
Makedonije. Vsekakor pa ne smemo njihove gostote direktno prenašati v naš 
gozd, ki je rastiščno različen, različno grajen in ki mora izpolnjevati nekoliko 
drugače poudarjena posamezne cilje. 
Jasno je, da ta gostota, posebno rastlinojedov, ni velika. Dokaz za to je 
podatek, da gre v naravnemu gozdu prek prehrambene verige 
rastline-+ rastlinojedi -r mesojedi -+ razkrojevalci 
le do 10 °/o energije od primarne produkcije. Dejstvo, da gre pretežni det 
energije po drugi prehrambeni verigi, zagotavlja gozdu kot ekosistemu veliko 
stabilnost in izvrševanje funkcij, ki jih izpolnjuje v prostoru. ln sicer: 
rastline -r opad ~ razkrojevalci. 
Po tej verigi gre najmanj 90 °/o energije od primarne produkcije. 
Povečevanje pretoka energije po prvi prehrambeni verigi ruši oziroma hromi 
delovanje gozda, kar se na zunaj kaže kot degresija v fitocenozi ter naraščanje 
gostot posameznih živalskih vrst. 
Te pojave srečujemo tam, kjer človek slabo nadomešča iztrebljeno mesojedo 
vrsto, ali tam, kjer človek s svojimi ukrepi enostransko pospešuje določeno 
živalsko vrsto. Mi lahko pospešujemo oziroma večamo gostoto posamezne po-
pulacije, vendar samo tako, da smo povečali njeno ekološko nišo, tj. ustvarili 
potrebo po njeni večji zastopanosti v gozdu. V kolikor nismo izpolnili tega pogoja. 
je jasno, da povečevanje gostote nujno vodi k porušenju usklajenosti živalskih 
in rastlinskih populacij. 
363 

V naravnem ali naravnem gospodarskem gozdu so torej rastlinojedi zastopani 
v tolikšnih gostotah, da porabijo največ 10 °/o primarne produkcije, če to izrazimo 
kot energijo. 
Povečevanje gostot rastlinojedov nad to mejo, ob istočasni ohranitvi stabilnega 
gozda, ki bo trajno izvrševal ostale funkcije, nujno pripelje do konfliktov med 
koristniki lovne in koristniki ostalih funkcij gozda. 
To povečevanje gostot je sicer možno, vendar le ob dodatnih vlaganjih oziroma 
tako, da se odpovemo lesni proizvodnji na določenih površinah. 
S stališča ciljev ali funkcij gozda lahko povzamemo, da je !ovna funkcija 
(prisotnost lovne divjadi) usklajena z ostalimi funkcijami gozda, ki zahtevajo 
stabilnost, naravno zgradbo sestojev, velik delež dreves z visokokakovostnim 
deblom in regeneracijo fitocenoze le, v kolikor gre prek prve prehrambene verige 
do 10 °/o primarne produkcije. 
3. Nega gozda in nega sestoja 
Drugi mozm v1r nasprotij med lovno funkcijo in ostalimi funkcijami je lahko 
nepravilna nega gozda. 
Analizirajmo, kakšne učinke izzovejo v zoocenozi ukrepi nege, kakršne danes 
izvajamo v gozdu. 
Preglejmo nekaj negativnih posledic danes v praksi običajnih ukrepov nege 
na živalski svet: 
1. Možnost gnezditve duplarjev se manjša, kljub temu da skušamo z umet-
nimi nadomestki - valilnicami odpraviti to pomanjkljivost. 
Običajna nega pomeni danes v praksi le nego gozdnih sestojev, ki ima za 
cilj maksimalno proizvodnjo lesa po vrednosti. Tam, kjer smo pričeli z nego, 
ki je usmerjena Je k proizvodnji kvalitetnega lesa, že v mladju, v debeljaku ne bo 
votlih dreves oziroma dreves z duplinami. Posledica je osiromašenje faune in 
to predvsem ptičjih vrst. 
2. Prehrambena zmogljivost gozda je za živ~lski svet zmanjšana. lzginjajo 
velikokrošnjata drevesa, ki so v semensl<ih letih bogato obrodila. Optimalna razvoj-
na faza gozda, v kateri drevesa pogosto semenijo in ki istočasno dopušča razvoj 
grmovnega in zeliščnega sestaja, je postala kratka. V fazi letvenjaka in drogov-
njaka so sestoji sklenjeni, zato je razvoj grmovnega in zeliščnega sloja močno 
zavrt. šele v dobi debeljaka in svetlitvenih redčenj se ta dva sloja močneje razvijeta. 
tal pa je ta doba zaradi naših prezgodnjih pomlajevanj kratka. 
3. Ker pomlajujemo na majhnih površinah, smo odvzeli bivalni prostor tistim 
živalskim vrstam, ki zahtevajo za svoja dnevna bivališča večje površine mladij 
in sklenjenih gošč. To velja predvsem za medveda in divjo svinjo. 
4. Z intenziviranjem sestojne nege se vse pogosteje vračamo na isti prostor, 
s tem pa vnašamo nemir. Posamezne vrste se umaknejo s takšnih področij. 
5. Z intenziviranjem nege in celotnega gozdnega gospodarjenja smo istočasno 
morali zgraditi gosto mrežo prometnic, po katerih prihaja v gozd stalen nemir. 
Posamezne živalske vrste so se temu prilagodile, druge pa so se umaknile v 
refugije, kamor človek še ni prodrl s svojo mehanizacijo. 
Jasno je, da odprti gozdovi ne morejo izpolnjevati vseh funkcij, oziroma, da 
visoko postavljeni cilji ne morejo biti doseženi. Gostota prek 30m/ha širokih 
kamionskih cest, ki pogostokrat segajo nekaj metrov globoko v zemeljsko po-
Medvedova, lovčeva, pasja in lisičja stopinja - nenormalne razmere v gozdni biocenozi. 
<Clii Foto J. černač. 
365 
vršino, pomeni veliko prepreka mnogoterim živalskim vrstam, predvsem tistim, ki 
živijo v tleh. Gosto cestno omrežje pomeni tudi stalen nemir, kar neugodno vpliva 
na posamezne živalske vrste, in sicer tako, da se te vse bolj udomačujejo ali pa 
je ogroženo njihovo zdravje zaradi pregostih stresov. Prvo in drugo je škodljivo 
za populacijo, mnogokrat pa tudi za človeka. V ameriških naravnih parkih je 
medved postal prava nadloga. Zaradi pogostih srečanj z ljudmi se je skoraj udo-
mačil, zato se srečanj z njimi ne izogiba. Spoznal je, da mu človek ne pomeni 
nevarnosti. Strah pred človekom - nekdanjo nevarnostjo - je nadomestila zve-
davost, ki pa se včasih slabo konča za človeka. Tudi v Sloveniji so srečavanja 
z medvedi vse pogostejša, znani so že celo prvi napadi na ljudi. V neodprtih go-
zdovih, kjer je človek razmeroma redek obiskovalec, se medved človeku umakne. 
Vse večja udomačenost medveda pa ni v škodo samo človeku, pač pa tudi 
medvedu. V gozdu ne opravlja več tiste vloge, ki mu jo je naložila narava, ker 
se preživlja na mrhoviščih ter s tistim, kar pustijo v gozdu obiskovalci. 
Druga, enako kruta posledica pa je zahteva človeka po iztrebitvi medveda 
na tistih področjih, kjer so se srečanja z medvedom končala tragično za človeka. 
To je samo nekaj posledic nege, ki negativno vplivajo na živalski svet. Zato 
prepričanje in trditev nekatE:rih gozdarjev, da z ohranitvijo pestrosti rastlinskega 
sveta ohranjamo tudi pestrost živalskega sveta, ne drži popolnoma. Sama pestrost 
je premalo, pomembni eo tudi deleži rastlinskih vrst in pravilno oblikovano okolje. 
Kot vidimo, lahko pripeljejo do konflikta med lovno funkcijo in ostalimi funk-
cijami gozda nerealno visoko postavljeni cilji za posamezne vrste divjadi, kot tudi 
ukrepi nege gozdov, posebno če pod nego gozdov razumemo nego sestojev, ozi-
roma tiste ukrepe, ki povečujejo predvsem lesno funkcijo. Vsi pa vemo, da se v 
pretežnem delu vseh naših gozdov izvaja nega predvsem s tem ciljem in da zelo 
radi pozabljamo pri naših ukrepih nege, da je živalski svet, s tem pa tudi divjad, 
integralni del gozda. 
4. Vzroki nasprotij med lovno funkcijo in ostalimi funkcijami gozda v SRS 
V Sloveniji imamo področja, kjer so močnejša nesoglasja med lovstvom in 
gozdarstvom. Vzroki teh nesoglasij so posledica: 
a) previsoko zahtevane gostote divjadi - lovna funkcija je premočno poudar-
jena z ozirom na pomembnost ostalih funkcij gozda, ki jih ima le ta v SRS. Pri-
sotne gostote srnjadi 1in jelenjadi zahtevajo več kot 10 °/o primarne produkcije; 
b) premočno poudarjena lesne funkcije. 
S ciljem čim večje proizvodnje lesne mase, predvsem smreke, so nastale velike 
monokulture, in to pogosto na rastiščih mešanih gozdov ali na rastiščih listavcev. 
Prehrambena zmogljivost teh gozdov za živalski svet je zmanjšana. 
5. Ukrepi nege gozda, ki zagotavljajo razvoj živalskih vrst v naravnih gostotah 
Za odpravo konfliktov je nujna postavitev realnih ciljev. Poleg tega bomo 
morali dosedanjim ukrepom pri običajni negi dodati še nekaj novih, v kolikor 
hočemo prehrambeno zmogljivost naših gozdov dvigniti na raven, ki jo imajo 
naravni gozdovi. Ti ukrepi so predvsem naslednji: 
1. L:e v prvih razvojnih fazah pustimo nekaj osebkov, za katere domnevamo, 
da bodo kasneje lahko nudili gnezda duplarjem. Izberemo nekaj nosilcev funkcije, 
ki zagotavlja oh,ranitev pestrosti Živalskega sveta. 
2. Cim večji naj bo delež optimalne faze. V tej fazi s svetlitvenimi redčenji 
močno prekinjamo sklep krošenj, osvetlitev notranjosti sestaja pa povzroči razvoj 
366 
grmovnega in zeliščnega sloja, ki je sestavljen iz drevesnih, grmovnih in zeliščnih 
vrst. Ta nudi prehrano živalskim vrstam, predvsem pa divjadi. Posredni nosilec 
!ovne funkcije je torej zgradba sestojev. Takšna zgradba pomeni podaljševanje 
»obhodenj« in pridelovanje močnejših dimenzij, kar pa ni v nasprotju s pridelo-
vanjem kvalitetnih sortimentov. 
3. V predelih, kjer živijo vrste, ki potrebujejo za svoja bivališča večje površine 
sklenjenih gošč, pomlajujemo na nekoliko večjih površinah. 
4. V določenih predelih - predvsem tam, kjer se pozimi divjad koncentri·ra -
naj se ohranja relativen mir, predvsem pa naj se ohrani mir v času poleganja 
mladičev. 
5. Ohraniti mo·ramo zadosten delež drevesnih vrst, ki bogato in pogosto seme-
nijo, predvsem pa tiste, ki vzkalijo in se lahko razvijajo v polsenci ter predstavljajo 
pomemben vir prehrane divjadi. Mladice, npr. javora, se pojavljajo že v drogov-
njakih. To mladje je nepomembno z vidika pomlajevanja in lesne proizvodnje, 
pač pa je pomembno za prehrano divjadi. 
Kot vidimo, mora nega živalske komponente postati integralni del nege gozda. 
Ti zgoraj našteti dodatni ukrepi nege veljajo za gozdove, kjer lovna funkcija 
ni primarna, kjer je le enakopravno vključena med ostale funkcije gozda, kjer 
ima živalski svet le tolikšno pomembnost, kot mu jo nalaga - gledano kot funk-
cijo gozdni ekosistem. Takšna pa mora biti glavnina. naših gozdov. 
6. Kvantifikacija lovne funkcije 
Vedno poudarjamo, da moramo pri gospodarjenju z gozdovi postaviti jasne cilje 
in da jih je potrebno kvantificirati. Tudi pri lovnih ciljih moramo biti jasni, kvantifi-
ciramo pa jih največkrat posredno. Za posamezne živalske vrste je nemogoče 
ugotoviti njihovo gostoto oziroma velikost populacije. Njihove gostote zato dolo-
čamo z jakostjo učinkov, ki jih imajo na ostale udeležence v gozdnem prostoru 
(vegetacijo) ter s posameznimi parametri njihovih populacij (prirastek, zdravstveno 
stanje, gibanje telesnih tež) itd. 
Populacijo na ta način kvantificiramo posredno - tako, da kvantificiramo njene 
vplive in spremembe njenih znakov. 
V samo gospodarjenje z gozdom in divjadjo moramo uvesti kontrolo učinkov, 
to je metodo, s katero obvladujemo zelo komplicirane biosisteme. Z drugimi bese-
dami povedano, principe kontrolne metode moramo razširiti na celotno gospo-
darjenje z gozdnim ekosistemom. 
7. Univerzalnost principov nege 
Principi nege, ki jih poznamo iz gojenja gozdov, so upnrabljivi tako v rastlin-
skem kot v živalskem svetu. Pri večini živalskih vrst uporabljamo posredne ukrepe 
nege, s tem ustvarjamo ugodno okolje, ki jim omogoča razvoj. Pospešujemo 
posredne nosilce funkcij in ohranjamo potrebo po funkciji, ki jo ima živalski 
svet v stabilnem gozdnem ekosistemu. 
Za samo lovno funkcijo so značilni direktni nosilci funkcij, ki so ali populacija 
določene živalske vrste ali pa celo posamezni osebki. Tu imam v mislih predvsem 
divjad, ki je nosilec dragocenih in za !ovce tako zaželenih trofej. Pri takšnih nosil-
cih lovne funkcije se poslužujemo poleg principov posredne tudi principov nepo-
sredne nege. Človek s svojimi ukrepi neposredno zagotavlja mesto posameznim 
osebkom, recimo jelenu z lepo razvitim rogovjem, s tem da odstranjuje enako 
vitalne, vendar trofejno slabše osebke. Tu lahko govorimo v nekem smislu o pazi-
367 
tivni izbiri. Ukrep nege pa je v tem primeru odstrel; z njim usmerjamo življenje 
v populaciji divjadi tako, da so zdravi, vitalni in okolju primerni osebki istočasno 
nosilci dobrih trofej. 
Usmerjanje populacij divjadi v oblikovanje zaželenih dobrih trofej (pozitivna 
izbira) ni v nasprotju z naravo, če so nosilci trofej v gozdu primerna vrsta in če je 
njihova gostota odraz funkcije, ki jo vršijo v gozdu. Do tovrstne divjadi moramo 
imeti enak pristop kot do drevesnih vrst. Gospodarimo z rastišču primernimi dre-
vesnimi vrstami, delež gospodarsko najzanimivejših vrst ne sme prekoračiti meje, 
ki bi povzročila poslabšanje rastišča; pospešujemo pa vitalne in zdrave osebke, 
ki imajo istočasno kvalitetno deblo. Funkcioniranje gozdnega ekosistema in cela 
vrsta funkcij ne zahteva namreč visokokvalitetnih debel, pač pa le vitalne, zdrave 
in rastišču primerne drevesne vrste. Enako tudi gozd ne zahteva srnjadi in jelen-
jadi z dobro in lepo oblikovanim rogovjem, pač pa zdravo populacijo. Pri dreves-
nih vrstah in nekaterih vrstah divjadi pospešuje človek osebke, ki izpolnjujejo vse 
pogoje, ki jim jih nalaga funkcija gozdnega ekosistema, istočasno pa imajo še 
lastnost, ki jih naredi visokovredne z vidika lesnih ali lovskih ciljev. 
Nam vsem je znano, da je vrednost lesa znotraj iste drevesne vrste močno 
odvisna od kvalitete, enako pa je vrednost npr. jelena, močno odvisna od njego-
vega rogovja. Vrednost kapitalnih jelenov je do 20-krat večja kot vrednost jelenov 
s slabim rogovjem. 
Za lovno funkcijo velja podobna zakonitost kot pri lesni funkciji: Proizvodnje 
lesa ne moremo dvigniti nad določeno mejo, ki jo postavlja rastišče, pač pa lahko 
z nego močno dvignemo vrednostno proizvodnjo. Enako ne moremo trajno pove-
čati števila divjadi nad mejo, ki jo določa gozd kot ekosistem, lahko pa dvignemo 
kakovost trofej. To dvigovanje oziroma izboljševanje kakovosti je na žalost po-
znano le pri manjšem številu živalskih vrst (npr. pri jelenjadi z izbiro). Go~dar.ii pa, 
posebno tisti, ki smo usmerjeni bolj biološko, radi zanemarjamo trofejno vrednost 
in s tem možnost povečevanja »vrednostnega prirastka« pri divjadi. 
Kot primer naj navedem Gojitveno lovišče Medved, 'Kočevje, kjer je v letu 
1976/77 znašala vrednost divjačine (meso) le 54 °/o od skupne realizacije za srnjad, 
in 60 °/o od skupne realizacije za jelenjad. Vrednost trofej je dvignila realizacijo 
za 66 °/o pri jelenjadi in 85 °/o pri srnjadi. 
8. Ukrepi nege, kjer je lovna funkcija poudarjena 
Kot sem že navedel, vsi dosedanji ukrepi nege in njihovi vplivi na živalski svet 
veljajo za gozdove, kjer so gostote divjadi in ostalih živalskih vrst odraz funkcije, 
ki jo imajo te vrste v gozdnih ekosistemih. V teh gozdovih je regeneracija tako 
gozdnih sestojev kot živalskih vrst trajno zajamčena. Imamo posamezne primere, 
ko lovni cilji zahtevajo večje gostote posameznih živalskih vrst in kjer rastlinojede 
vrste potrošijo precej več kot 10 °/o primarne produkcije, istočasno pa od teh 
gozdov zahtevamo, da izpolnjujejo še ostale funkcije. Dosedanja praksa je bila 
takšna, da divjad v teh gozdovih krmimo. Vendar pa se je upanje, da bodo z 
dodatnim krmljenjem povečali gostote in ohranili regeneracijo gozdnega sistema, 
izpolnilo samo deloma. Gostote divjadi so se povečale, a istočasno je nastopilo 
osiromašenje rastlinskih vrst, ki te gozdove sestavljajo; sama naravna reprodukcija 
gozda je močno ogrožena, s tem pa so ogrožene tudi ostale funkcije gozda. 
Dodatno krmljenje torej ni ukrep, ki bi dajal v takih primerih trajno zadovoljivo 
rešitev. 
Za primer poizkusa lreševanja podobne situacije naj navedem Gojitveno lovišče 
Medved, Kočevje. 
368 
Na površini, s katero gospodari to rastišče, je lovna funkcija močno poudarjena, 
čeprav istočasno obstaja tudi zahteva po proizvodnji kvalitetnega lesa. Lovna in 
lesna funkcija sta najmočneje konfrontirani na površini 14 000 ha, kjer nastopajo 
tudi zimske koncentracije jelenjadi. Pri razreševanju in usklajevanju teh deloma 
nasprotnih si zahtev oziroma pri iskanju rešitve za ta predel jih je vodila na-
slednja misel: 
Zaradi velike gostote živali, predvsem jelenjadi, bo onemogočeno pomlajevanje 
listavcev, ki so tu poleg jelke dominantne drevesne vrste. čez nekaj desetletij bi 
prevladala smreka, ker le-ta še ubeži gobcu divjadi. Taki, pretežno čisti smrekovi 
sestoji bi zmanjšali prehrambeno zmogljivost za divjad, potreba po dodatnem 
krmljenju bi bila vse večja. Potrebna so takojšnja in drugačna ukrepanja, če želijo 
ohraniti razmeroma visoke gostote jelenjadi, istočasno izboljševati naravno pre-
hrambeno zmogljivost gozdov in proizvajati kvaliteten les. 
Poizkus rešitve tega problema so zastavili na podlagi naslednjih dejstev in 
razmišljanj: 
V gozdnem ekosistemu je pretok energije po prvi prehrambeni verigi do 1 O 0/o 
od primarne produkcije in ta delež nam da naravno gostoto populacij rastlinoje-
dov. Za približno enkrat večje gostote bi moral znašati pretok energije po tej verigi 
20 °/o, vendar bi gozdni ekosistem s tem izgubil svojo stabilnost. Gozdu torej ne 
smemo povečevati deleža, ki gre prek te verige. Ta povečani delež pa posredno 
dosežemo, če v gozdni prostor mozaično vključimo druge sisteme, in sicer tiste, 
ki imajo lastnost velikega pretoka energije ravno po prvi verigi. To so predvsem 
pašniki, travniki in grmišča. 
Ker sta jelenjad in srnjad sestavni del vseh teh ekosistemov, bosta obe vrsti 
opravljali svojo funkcijo tako v gozdu kot v grmiščih in pašnikih, ki so vključeni v 
gozdni prostor. 
Ker je za te negozdne ekosisteme značilno, da poteka prek prve prehrambene 
verige več kot dve tretjini primarne produkcije, to je za 6,6-krat več kot v gozdu, 
potem zadostuje za enkratno povečanje gostot v tem prostoru le 14 °/o pašnih in 
grmiščnih površin. Vse je seveda le približen izračun, dejanske potrebe bodo 
znane šele čez nekaj let, ko bodo vidni rezultati poizkusa. 
Na podlagi tega razmišljanja so izločili približno 1.200 ha površin - predvsem 
grmišč, ki so namenjene izključno prehrani divjadi. Te pašne in grmiščne površine 
so v predelih njene zimske koncentracije. Na teh površinah je divjadi dostopn·a 
bolj naravna hrana, kot jo dobi z umetnim krmljenjem, in na bolj naraven način. 
Ker so te površine na krajih, kjer se divjad rada zadržuje, jih bo sočna hrana -
to so sveži poganjki - odtegnila od gozdnega mladja, oziroma na gozdno mladje 
bo pritisk zmanjšan. 
Te, za divjad izločene površine, ki so mozaično vpletene v gozd, je potrebno 
obnavljati, sicer bodo prešle v gozd. 
Pašnike bo potrebno dognojevati in kositi, grmišča pa v ciklusih 4-5 let ob-
navljati z resurekcijsko sečnjo. 
V navedenem primeru, ko so cilji lovstva postavljeni visoko in jih ni mogoče 
uskladiti z lesno funkcijo na isti površini, so cilje, s tem pa funkcije gozda, 
mozaično porazdelili znotraj gozdnega prostora. Kot posebnost naj navedem, da 
so na tej površini, kjer poteka poizkus, navzoče tudi mesojede vrste, ki se tu po 
naravi pojavljajo (medved, volk, lisica, kuna, domača mačka in od leta 1973 dalje 
tudi ris). 
Primer lovišča Medved je samo eden od možnih pristopov k iskanju rešitve 
usklajevanja gozdnih funkcij, ko se te delno izključujejo. Uspehe tega poizkusa 
bodo zasledovali s kontrolo učinkov vseh izvršenih ukrepov. Navedeni način reše-
369 
vanja visokih !ovnih ciljev pa skriva v sebi tudi nevarnost. Kaj hitro izgubimo raz-
sodnost; gostote populacij bi hoteli povečevati v nedogled (pri tistih vrstah, kjer 
je možno - pri jelenjadi), žrtvovali pa bi v ta namen le nekaj odstotkov površin. 
Povečevanje populacij večine živalskih vrst znotraj istega prostora ni neome-
jeno, ker pridemo kmalu do tiste gostote, kjer ni faktor minimuma prehrana, pač 
pa drugi elementi, ki uravnavajo življenje živalskih populacij (prostor itd.). Dobra 
stran tega pristopa je, da pridobimo pri dejavnosti tega cilja oziroma funkcije. 
če hočemo imeti višje gostote, se moramo odpovedati lesni proizvodnji na dolo-
čeni površini, istočasno pa moramo žrtvovati še sredstva za vzdrževanje teh 
površin na določenih sukcesijskih stadijih. Mogoča je primerjava o smiselnosti 
postavljenih ciljev. 
Zavedati se moramo, da je izločitev površin za divjad vezana na boljša rastišča 
in na tiste združbe, ki imajo v svojem vegetacijskem sestavku v degresijskih stadi-
jih obilo grmovnih vrst. Te površine morajo biti na legah, kjer se divjad rada 
zadržuje. 
Obravnavani ukrepi so novi in jih doslej v gozdarstvu nismo uporabljali, ker 
ni bilo niti potrebe zanje. Ti ukrepi naj se izvajajo le tam, kjer je zahteva po višjih 
gostotah upravičena, oziroma kjer je korist od višjih gostot večja, kot pa od 
lesa, ki bi ga pridobili na tej površini. Koristi višjih gostot niso samo večji odstrel, 
temveč tudi povečana rekreacijska vrednost gozda, ohranitev določene živalske 
vrste in ne nazadnje tudi znanstveni izsledki. Višje gostote rastlinojedov imejmo 
zato samo tam, kjer je to res opravičljivo in nujno. 
V večini naših gozdov pa je dopustna le tista gostota, ki še omogoča naravno 
reprodukcijo gozdnega ekosistema, torej gostota, ki omogoča naravno pomlaje-
vanje vseh drevesnih in živalskih vrst, ki so v tem prostoru nastopale, in ne samo 
pomlajevanje smreke - in še te največkrat le ob dragi in gozdu tuji umetni zaščiti. 
9. Zaključki 
Nega gozda predstavlja vse ukrepe v gozdu, s katerimi krepimo in uravnavama 
funkcije gozda. Lovna funkcija, t. j. gojitev divjadi, zmanjšuje ostale funkcije gozda 
šele v primeru, ko onemogoči naravno reprodukcijo in stabilnost gozdnega eko-
sistema. 
Tam, kjer so zahteve po višjih gostotah posamezne vrste divjadi nujne ali 
upravičene, izločimo del površin na primernih rastiščih, ki rabijo samo za pre-
hrano divjadi. Na teh površinah obnavljamo grmovni sloj. ki je namenjen predvsem 
zimski prehrani divjadi. Ta prehrana je primernejša in dostopna divjadi na bolj 
naraven način kot zimsko krmljenje. 
Te, za divjad izločene površine mozaično razmestimo v gozdnem prostoru. 
Merilo usklajenosti med živalskim in rastlinskim svetom je: ogroženost posa-
meznih rastlinskih vrst, naravno pomlajevanje, telesna teža divjadi, zdravstveno 
stanje, reprodukcija itd. 
Ukrepi nege gozda morajo vsebovati tudi vse tiste ukrepe, ki zagotavljajo 
razvoj vseh po naravi prisotnih živalskih vrst v naravnih gostotah. Pod naravno 
gostoto populacije razumemo tisto gostoto, ki je odraz funkcije te populacije v 
gozdu kot ekosistemu. To pomeni, da mora približno do 10 °/o od primarne pro-
dukcije izražene v energiji, preiti prek rastlinojedov. 
Gozd je zapleten biosistem, zato njegovo delovanje dojemamo in zasledujemo 
prek kontrole učinkov. Zaradi tega je nujno, da principe kontrolne metode raz-
širimo od sestojev na celoten rastlinski in živalski svet, torej tudi na gojitev divjadi. 
370 
Literatura 
1. Ellenberg, H.: Die Korpergrosse des Rehes als Bioindikator, Verhandlungen der Gesellschaft fur 
Okologie, Erlangen 1974, 141-153. 
2. Gossow, H.: Tragfahigkeitskriterien und Schalenwildregulierung. Forstarchiv {1976), 254-257. 
3. Gossow, H.: Wildokologie, BLV Munchen, 1976. 
4. M/in§ek, D.: Sproščena tehnika gojenja gozccv r.a osnovi nege. Ljubljana, 1966. 
5. Odum, E. P.: Okologie, BLV Munchen, 1972. 
6. Simonič, T.: Srnjad, biologija in gospodarjenje. Zlatorogova knjižnica, Ljubljana, 1976. 
7. Spiedel, G.: Schalenwildbestande und Leistungsfahigkeit des Waldes als Problem der Forst-
und Holzwirtschaft aus der Sicht der Forstokonomie. Allg. Forstzeitschr. 30 (1975), 247-250. 
DIE WALDPFLEGE ALS GRUNDLAGE DER WILDFAUNAPFLEGE UND BESONDERE 
DER WJLDPFLEGE 
Zusammenfassung 
Die Waldpflege umfasst alle Massnahmen, mit denen einzelne Waldfunktionen gefordert 
und reguliert werden. Forderung der Tierkomponente im Walde nach jagdlichen Gesichts-
punkten oder Forderung der »Jagdfunktion" wird schadigend fi..ir den ganzen Wald und 
seine Funktionen erst dann, wenn dadurch Reproduktion des Okosystems gestčrt und seine 
Stabilitat geHihrdet wird. Wenn hohe Wilddichten doch ihre Berechtigung haben, sollen 
Waldschaden dadurch vermieden, dass ein Teil der Waldfhkhe nur fOr Wildernahrung be-
stimmt wird. Solche Flachen sollen aut geeigneten Standorten verteilt werden, strauchartige 
Vegetation tragen und vor allem in Winter Asung bieten konnen. ln Vergleich zu Winter-
futterung ist damit dem Wild naturliche und gut zugangliche Nahrung gesichert. 
Als Masstab fOr das angestrebte Gleichgewicht zwischen der Tier- und Pflanzenkompo-
nente im Walde konnen uns folgende Merkmale dienen: Schaden an Waldvegetation; sowie 
Korpergewichte, Gesundheitszustand, lntensitat der Reproduktion usw. bei einzelnen. Tier-
arten. 
Die Wadlpflege muss den ganzen Wald mit allen seinen Komponenten erfassen, inklusive 
das Wild. Grundsatze der Kontrollmethode sind deshalb auch fur die Tierwelt im Walde 
anzuwenden. 
371