1120 Jože Kastelic UVOD Poznaš deželo, kraje, pota, samotni, tihi svet gora in vodo, kjer se peni, tolmun, kjer se ustavlja čas opoldne z nimfo v ločju. Zeleno travo, švist kačjega pastirja. Lesket, bleščavo, praznik duše - poletne binkošti na loku dni, brez misli na mrazove, brez slutenj, brez jeseni, v živi notrini jedra živega - Kako vse, vse odseva v misli moji, prežeti s hrepenenji, z besedo mojo nedoraslo - in zemlja zleknjena opoldne, sama sebi senca, počitek, mir! Poletne pesmi Jože Kastelic Poletne pesmi In vendar: dalje! Neprestani vzgib neba, oblakov, luči, barve, mrmranje miriad žuželk in klic visoke ptice binkoštne! PROSTOR Trpka minuta osveščenosti -kot da se iz sanj budim, kot da prebujen drugače živim, odmaknjen, skrit v posvečenosti. Črni okviri časa tesnijo osamelosti, kot da onkraj tesnobe ničesar ni, kot da se prostor sam gubi in razpada, sam, v svoji prezrelosti - PRELAZ Kot simfonija se mi razodeva svet -oblak in človek in žival in Bog. Šušteči plazilci v grmih, v borovcih veter, kot da diha sama pradavnost v sončnem tem popoldnevu: široka, odprta vrata v sanjo. Tu, na tem prehodu sem pustil prisojno stran. Zadaj tema molči, dolina vsa temnozelena, globoka. Tja dol mora korak. Še lise snega. Še hladni cvetovi, osameli v podrtem grušču. Mogočni srečni veter ne najde za menoj poti in zemlja se nagiblje, vsa v molku, črna vsa v tišini. Že dolgo, preden se znoči. SENCE Opoldne veje glasov. Zašume. Oči žareče nasproti, podolžno v profilu, podvojeni pogled Kiklopa. Padajo sence vej na kost, na kito, meso, pogled z dlanjo zastirajo, čez pot opoldne obleže. 1121 1122 Jože Kastelic OPAZOVANJE VEČERNE Vsiljiva ploha, grmenje pod večerom, bliski. NEVIHTE §e d0ig0 v noč, ko dež poneha, grom utihne -grozeči pogled v tišini nenadni, v mraku pustem. Splašeni prostor v hiši bivanja. Ta hiša, ogrožena z bliski, s ploho solzne rose posuta, prebujena od groma! Molče stojimo sredi prostorov časa, na bledih obrazih slepeča luč. Menjava svetlobe - sence. Skrivnostni obred trenutka, Nenaden krik. Globlja spet tišina. Kot da za jutro jutrišnjega dne nevihtni čas ne ve. LETNI ČASI Školjka teme se odpre, neslišno. Skrivaje dani se. Luč'in jutra ostra sapa. Brni, oglaša se zvon, bronasti zvok vprašuje dušo prebujeno. Vsak dan, poletni, v zimskem mrazu, v plohi pomladni, v jesenski rosi ponavlja čas vprašanja temna. Logos - Antilogos. In velika jadra Usode drse za obzorje -kot izpuhteva dim k nebu. Splav Meduze. HIŠA O KRESU Kresna v spominu praprot diši. Nerazumno razumno postaja. Čas uresničen plameni. Skoz vrata absolutnega misel potuje - brez podbojev in oboka, vrata brez praga. Jutranjo uro zanos prestreli žarka sončnega, ptič začuden pomolči, lunin srp v jasnini obledeva. Kresnice ugasle spe. Mrtva hiša v bregu. Brez oboka in podbojev, 1123 Poletne pesmi brez praga. Mrtve, votle le oči ob vratih absolutnega. JUTRANJICA Ustvarim, preden ptiči zapojo, ves živi svet in preden se zdani svoj svetli dan ustvarim. Kamniti mostovi odsevajo molčanje v tiho tekoči reki, negibno molčanje v odgovor vodi, ki odnaša z vsakim momentom drobec skale, geologijo pobočij, trave, kosme življenja. Mostovi srečanj nekoč tako živih, preden so koraki stopili za ovinke, preden so hiše izgubile prebivalce, znane obraze, pokolenja mojega časa. Sam ostajam in še preden se zdani, preden ptiči zapojo, mi večer zasipa poldansko uro. Poizkušam znova, znova poslušam pozorno, da se odpro vrata v svetlobo skoz široke okvire pogledov oken na jug. Rastoči glasovi dneva. Glasovi pričakovanja, nočem verjeti opominom, napovedim mračnim! Jože Kastelic Hočem ti pripovedovati zgodbo življenja, spojiti s tvojo zaupljivostjo zate pripravljeno gostijo duše! Misliti prihod nevihte, blisk, grmenje in še: za njimi - v soncu bleščečo dežno roso na vejah zelenih, na cvetju, na tihi reki, na kamnitih mostovih, ki pno molčanja nad moj dan pred svitom. Še preden se zdani, Preden ptiči zapojo. Tišina hrumi v samotnem prostoru. Ne morem prenesti plahutajoče misli na toliko znamenj ob poti. Vsi dohodi v mesto, kjer stoji grad moje duše, kjer se pne moja hiša nad vrtom med jablanami in grenkimi drevesi orehov - vsi so zaznamovani s starimi grobovi pod davno strohnelimi cipresami. Tu ste prinašali ostanke sedmin, zlivali v medlo prst črno vino, drobili drobtine poprtnikov -potomci prednikov! Tolažili se ste, da je njim spodaj ugoden okus nekdanjih, tuzemskih, človeško enodnevnih jedi - kakor bogovom olimpskim nebeškim vonj kadila v nosnicah, ko željno vsrkavajo večno hrano priklanjanja, korale spevov v nedeljo, na delovni dan, v štirih letnih časih, v vseh liturgičnih barvah - 1124 Poletne pesmi pred svitom, preden ptiči zapojo. Opasano je, opasano z obzidjem življenja moje mesto, z utripanjem žil, srca, z dihanjem, upehanim in spet docela jutranjim, neutrujenim! Vedno ločuje oba svetova meja na ostrini, svileni šal razpada v dve barvi - rdeče v mestu, črno v grobu. Zdaj smo se drobno dvignili iz plahosti, atavistične predpreteklosti - ne postavljamo spomenikov ob cestah prednikom, materam, zgodaj umrlim otrokom, legionarjem, gladiatorjem, sužnjem, upornikom, samomorilcem, mučencem, pesnikom -ne več! Umaknili smo pokopališča z ostrinami, žalnimi kapelami, svečami, zadahom minljivega, zadnjega spanja pod lučjo neba, pod vedro, srečno kupolo dneva, zvezdnate noči, pršeče rose dežja -umaknili v polja, ob vode, ob gozde. Lahkomiselno vas izgubljamo. Pozabimo obraze, sklenjene roke, pepel, uvelo rožo. Spanje. Spanje brez sanj. Vaše spanje! Soba brez svetlobe oken, vrat, line snidenja. Tišina zunaj, hodeč po prstih, na bregu pred obzidjem na ostrini 1125 1126 Jože Kastelic razločevanja svetov. Znotraj izgubljena predstava tišine! Geologija planeta. Ravnodušna sredica prsti pod roso živih ur, nad vulkanskim žarenjem Maternice In vse potuje skoz temni univerzum, drvi brez računa, brez cilja, podvrženo samodejnim zakonom - potencirane hitrosti, eksplozivne mase, nakopičene energije. Srečni prah, mirujoč v neznanski brzini, čakaš, da zaklonim z dlanjo bolečo kresnico spomina v prvem mraku, da te napojim z nedopovedljivo oddaljenostjo! Da ponovim tvoje umrlo življenje neponovljivo - jaz, neponovljiv, sam, spet in spet in spet, pred svitom, v svetu, ki ga ustvarim v preblisku prebujenega trenutka - Še preden se zdani in preden ptiči zapojo!