Jožefu Cimpermanu. Za inožetn niož in ž njim za nado nada V teinno kraljestvo smrtno se poklada, Ki tajnostno združuje dva svetova. Usoda stara nam in vsak hip nova. Jožef Cimperman. ^ožna napaja bolest srce mi in dušo čutečo, Toda ne nieni samo — vsem, ki naš ljubijo rod. Trudne zatisnil oči v nezdramno, zasluženo spanje Mož, ki od inladih je dnij pesnik, učitelj nam bil. V tesno ,je kletko zaprt ugrabljeni pevec krilati, Ki bi prosto letajoč pel in veselil se sam. Dasi niu v svet je polet do snirti rešilne zabranjen, Vender inu petja ni dar v ječi otožni zamrl. Zdi se, da glasi krepki boleriti so njega odmevi, Ki jo nekoliko svet, prav on jedini ume. Ali ob kletki vsakdo, ki pot ga je mimo pripeljal, Svoje nastavlja uho, svoje napaja srce. Dušo zatapljajo nni s čarčbo prirojeno svojo V misli otožno sladke, ki jim je v pesraih izvor. . . Tebe od zgodnjih je let bolezen prisilila težka, Da ti življenja je čas kakor jetniku prešel. Ko bi ti možno bilo, prispt'l bi v krog svojih udanih, Tani se razvedril bi duh, bodisi tudi za hip. Ali stopinja nikchir ni tvoja v življenje stopila — Vender življenja je pot s trnjem bil tebi posut . . . Toda v samoti ni vir usahnil ti pesmij nesmrtnih, Ki jih položil v srce tebi ob rojstvu je Bog. Pel si in tešil se sam, a tešil si tudi Slovene: Ž njimi si čutil ko brat — trojno si nosil gorje. Trojno si nosil gorje . . . Težko bolečino telesno, V srci razniučenem bol, ki ne ozdravi ie svet. Cutil pa tudi si ti za narod naš revni slovenski, Njega množila je žal tisočkrat tvojo bolest! Toda v trpljenji ni tem presahnil vir svojih ti pesmij, Ki jih položil v srce tebi ob rojstvu je Bog. Tebe poslušal je brat in sestra in dete in starec — Cistih se tvojih glasov kdo li naslušal je kdaj'! Rod je za rodom minil, za rodora še rod nain preide, Živel bo vender Sloven, živel ž njim bode tvoj spev: A duh moj, orlu drznemu soroden, Ne kloni se, četudi je potrt, Značaj ponosni vedno mu svoboden, Prostost je geslo njemu ali — smrt! Smrt .. . Res, saj prišla je vender tebi rešnica dobrotna, Ali prezgodaj te nani ona rešila nadlog. Bodi! — zaslužil si ti, kakor še nikdo ni zaslužil, Stvarnik poplačaj ti tvoj, kar ti ne more naš rod! Kaj vse izgubil sera jaz, to čutim, a reči ne inorein, Kaj je izgubil moj dom — vsakdo nied nanii to ve. Zalost, napajaj tedaj srce mi in dušo čutečo, Toda ne raeni samo — vseni, ki naš ljubijo rod! Zemlja domaea ti daj, kar dalo ni tebi življenje, Duh pa nesmrtni nas tvoj združi — kot bili smo že! — E. (iaiiirl.