Leto III. J Ljubljani, i. avgusta 1883. jŠtev. 8. Slovenija svojemu cesarju, (11. do 17. julija 1883.)' 1. apustil zlati si prestol In svetlo stolno mesto, Na Savski svet si stopil dol Med ljudstvo svoje zvesto. Pozdravljen sredi naših trat, Oj svetli car, oj mili car, Pozdravljen nam stotisockrat, Naš oče in vladar! Pozdravlja stari Te Triglav, Pozdravlja bistra Sava; On ded pravičen, čvrst in zdrav, In ona živa, zdrava. Pozdravlja Te, Proslavlja Te Triglava siva glava, In hči mu, bistra Sava. Pozdravljen sredi naših trat, Pozdravljen car stotisockrat. Tvoj ded od nas zdaj šeststo let Prejel je vlast ta krasni svet; In te mogočne, svete zveze Razdrle niso viher jeze, Razrahljal ni je časov tek, Le krepčal jo je vek na vek! Pač mnog je ljut vihar divjal Po poljih naše domovine • A narod naš ni trepetal, Ni v vernosti omahoval Do carske rodovine. 482" Š. Gregorčič: Slovenija svojemu cesarju. Le prašaj gore, dole, griče, Zvestobe naše vsi so priče; Glej mesto, grad in trg in vas — Povsodi vdanosti dokaz! Poglej na davna polja bojna, Viharna nekdaj, zdaj pokojna, — Na dnu krvavih teh grobov Krdela hrabra spe nebrojna, To čete Slave so sinov! Za dede Tvoje in očete So lile kri te hrabre čete ! Pač so zasuli dede v grobe, A njih krepost zarm-la ni; Njih hrabrosti in njih zvestobe Ponosni dediči smo mi. Le glej bojišča naših dnij, Tam za Te mi smo lili kri! Ta krasni svet, ta vrli rod Pač zlate vreden je usode: Od Tebe, carski naš gospod, Naš rod naj zlate dni dobode! Zaupno kot na dede ded, Na Te mi vpiramo pogled : Osreči, mili car, osreči, Naš narod Te srčno ljubeči; Da srečen rod naš in naš svet Slavil Te bo še poznih let. A mi Ti zdaj prisegujemo, Da za Te radi žrtvujemo Blago in kri. Ce vstane kje vihar srdit, Le naj hrumi, le naj besni, Rešilen meč, hranilen ščit Ti bomo mi. Srčno mi planemo na boj In zmanemo sovražni roj Pojoč sred bojnega viharja: Bog živi dom, Bog živi carja! 2. rivreli, oj bratje, ste semkaj veselo, Da skupno preredek praznujemo god, Ko nas obiskuje in našo deželo Dobrotni naš oče, cesarski gospod. Prišli ste se klanjat cesarju—očetu, Ki blag je gospodi, a boljši še kmetu! S. Gregorčič: Slovenija svojemu cesarju. 483 Vladarjev je mnogo na zemlji prostrani, Od našega vender milejšega ni, In Njemu vsi narodi zvesto so vdani, A vender od nas mu zvestejšega ni! Godujmo tedaj o Njegovem prihodi, Ki srčno nas ljubi, očetovsko vodi! A kakor smo danes v veselji j edini, Jedini bodimo povsod in vsegdar, Jedini in zložni v korist domovini, Jedini za sleherno vzvišeno stvar' Ta misel na veke nas mora voditi, In s tem mi pozdravljeni, gostje čestiti! 3. fčetov carskih slavni sin, Dedič njih kron in njih vrlin, Oj car države neizmerne, Vladar mogočnih Ti dežel, Vodnik neštetih Ti krdel, Vladar in oče Kranj e verne, Pozdravljen bodi nam gorko, Pozdravljen bodi tu srčno, Ponosna in junaška Kranja, Z ljubečim srcem se Ti klanja! — Država Tvoja je prostrana, A večje Tvoje je srce; Za ljudstva vsa, ki v skrb Ti dana, Občutke v njem gojiš gorke, Kot oče vladaš nad rodovi, A ti so zvesti Ti sinovi! Sinove te kot ravnopravne In polnoletne si prozval, Pravice ustavne in naravne In narodne si jim podal. Nam tudi zlati zor vstajenja Pod žezlom Tvojim sinil je, In žar veselega življenja Slovenski svet prošinil je! Kako bi pač naš rod vesel Očeta — Tebe ne vzprijel? Navdušeno Te v svoji sredi, Oj mili car, pozdravljamo, Ognjeno v materni besedi Srca, Ti čute javljamo : Bog živi, carski Te gospod, Na vek cariij Tvoj slavni rod! S. Gregorčič. 484 Jos. Stritar: Slovenija svojemu cesarju. 4. ozdravljen, svetli car, v Ljubljani beli! > Slovenija se klanja pred Teboj; Sinovi moji, glej, so prihiteli Od vseh stranij, obhajat prihod Tvoj: Obličje gledat svojega cesarja, Ki ž njega sveti milosti jim zarja. Iz zibelke je dete vzela mati, V naročji ž njim gre, kamor vsi gredo; Doma ne more starček sam ostati, Popotni les je v suho vzel roko: Iz mest, vasij, iz zadnje gorske koče Prišlo je vse, pozdravit Tebe, oče! Oj, v milosti, gospod, ozri se nanje ! Zamakneni pred Tabo, glej, stoje; Kar vidijo, lepe se zde jim sanje, Otročje se raduje njih srce: A ko se jim veselje v glas izlije, Bobnečih topov z grada grom prevpije. Dovolj po poti videl si bleščobe, Zlata, srebra se malo vidi tod; Ljubezni več, izkušene zvestobe Zastonj iskal bi, reči smem, drugod: Oko pri nas ne najde mnogo paše, A vender malo ni bogastvo naše. Glej, zdravih, krepkih udov Tvoj Sloven je. V jeklenih prsih biva mu pogum ; Z obličja sije staro mu poštenje, Iz bistrega očesa bliska um: Cesarja ljubi, ljubi dom svoj mili, Stoji, ne gane se v viharni sili. Stoletij šest je slavni hiši Tvoji O jasni, hudi uri bil udan; Tih v miru oratar, v kravem boji Vihtil je bridki moč nestrahovan. Stoletij šest, naš cesar, dolga doba! Slovencu ni omahnila zvestoba. Spomin hvaležen dedom Tvojim hrani, A kako Tebi hvalo je dolžan! Jos. Stritar: Slovenija svojemu cesarju. 485 Ti si mu v noči zapovedal: Vstani! In nov Slovencu je zasijal dan. Ti dal si nam, da smo še med narodi, Za to Ti večna čast in hvala bodi. Ti dal si, da z domačo govorico Sloven pozdravlja Tebe, svetli car! Ti dal nazaj si staro mu pravico, Da bode v hiši svoji gospodar: Da se mu ne tepta in zasmehuje, Kar drago mu, kar sveto imenuje. Pravico si zapisal na zastavo, Ki krepko Tvoja roka jo drži; Mir svojim zapovedal si in spravo, Jednako vse jih, oče, ljubiš Ti. Vesel Sloven besedo Tvojo čuje: Narodu narod naj ne gospoduje ! — Molčite vi, ki zlobno govorite: Svobode zlate vreden ni Slovan! Molčite in sramotno odstopite, Minil gospostva vašega je dan! Nikomur noče več Slovan služiti, A bratu brat pošteno hoče biti. O ne poslušaj, car, njih svetovanja! Ni res, kar v jezi svoji govore; Slovan soseda, brata ne preganja, Dovolj krivice sam užil je že. Krotak Slovan je, rahel, milo sodi, Mir, bratovstvo oznanja med narodi. Zaupaj, oče, nam, in mir in sprava V dežele pride in ljubezni žar; Hvaležnost ljudstev bo in večna slava Plačilo tvoje, modri gospodar: Ne pridi, a če pride tuja sila, Ob prsi zveste bode se zdrobila — — Slovani smo in zvesti Avstrijani! Prisego čuj Slovencev svojih, car! Svoj rod Slovan in ž njim cesarja brani, Ne izneveri njima se nikdar! Glas kakor grom odmevaj od Triglava: Bog živi našega cesarja! — Slava! J. Stritar.