BESEDA ANTONU OCVIRKU OB ODPRTEM GROBU
Dragi tovariš profesor, dragi tovariš upravnik,
naložena mi je neprijazna dolžnost, da se v imenu sodelavcev Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede SAZU, ki si ga kot upravnik vodil zadnjih petnajst let, za zmerom poslovim od tebe.
Ko iščem besede, ki bi bile primerne za to zadnje slovo, vem, da nisi bil nikdar prijatelj vznesenih besed In slovesnega govorjenja Vsa tvoja izrazito kritična narava, ves tvoj pronicljivi, analitični duh, ki prihaja tako močno do veljave v tvojih študijah in razpravah, je bil temu nasproten. Beseda ti je bila vedno samo bližnjica, ki naj pripelje kolikor se le da naravnost do jedra ali - kot si sam rad rekal - »do bistva stvari«. Bil si vselej zagovornik jasnega in preprostega izražanja in zoper sleherno pretirano učenjakarstvo v znanstvenem pisanju, tudi takrat in morda še posebno takrat, kadar je šlo za najbolj zamotane, krhke in težko ulovljive stvari. In kaj je bolj krhkega in teže ulovljivega, kot je besedna umetnost, ta vabljiva himera, temelječa na jeziku in sestavljena zgolj iz jezika, ki si ji posvetil vse svoje intelektualne moči in vse svoje trdo, delavno življenje.
In vendar v tej zahtevi po preprosti jasnosti, ki si se ji sam prvi pokoraval in ki si k nji navajal tudi vse, ki smo imeli kdaj priložnost sodelovati s tabo, ni bilo prav nobene težnje po poenostavljanju in simphfikaciji. Ravno nasprotno. Predobro si poznal naravo literature in njeno tisočobraznost pa tudi vso neponovljivo enkratnost prave literarne umetnine, da ne bi bil vedel, da se je ne da uzreti in pregledati iz enega samega zornega kota in ne spoznati in presoditi z enega samega vidika. Vedel si, da je literatura kot bujno zarasel gozd, ki ga je intuitivno sicer moč dojeti in doživeti v vsej njegovi mogočnosti, ki se pa ne moreš v njem razpoznati, če ne veš, kod hodiš, in če si izgubil občutek za štiri glavne smeri neba. Zato si od sebe in svojih sodelavcev terjal predvsem jasnosti, ne le jasnosti besede, ampak tudi jasnosti o cilju, ki si ga je kdo zastavil, in o sredstvih, ki so mu pri tem v pomoč.
In ker si samemu sebi zastavil visoki, da ne rečem kar nedosegljivi cilj, zaobjeti fenomen literature v vsej njegovi mnogovrstni celotnosti, si temu cilju sistematično podredil vse
130
svoje življenje in delo. Nisi se zadovoljil z izročilom svojih učiteljev, pa tudi zavrgel ga nisi, marveč si ga kritično integriral v svoj širši literarnoznanstveni koncept; s specialnim študijem si si pridobil široko vednost o evropski literaturi, novejši in starejši, prenesel si k nam primerjalno metodo in jo tvorno uporabil tudi pri raziskovanju slovenske literature; ostal si zvest historičnemu pojmovanju literature, vendar si iz literarne zgodovine izločil vse, kar nima neposredne zveze ž njenim predmetom; bil si razlagavec, sposoben širokih sintez in povezav, a se zato nisi odvračal od akribije, ki sta jo gojila literarna zgodovina in še pred njo filološka veda, in dragocen ti je bil še tako droben podatek, če je le kaj prispeval k boljšemu umevanju literarnega dela; fenomenu literature si se bolj kot kdo pred tabo približeval tudi z najrazličnejših literarnoteoretskih vidikov, vendar tudi literarne teorije nisi dojemal zgolj v njeni sinhrono statični razsežnosti, marveč si jo obravnaval v njenem časovnem razvoju; nič manj intenzivno se nisi ukvarjal s teorijo in metodologijo literarne vede, verjel si v spoznavno moč racionalne misli, čeprav si sam pri sebi vedel, da literarni umetnini, ki je tvorba živega človekovega duha, ni mogoče nikoli pronikniti čisto do dna, toda bil si znanstvenik in nisi smel niti za trenutek zanemariti kompasa, ki ti je kazal lego štirih glavnih strani neba; kot neutruden delavec si bil strog in zahteven do sebe in zato zahteven tudi do svojih sodelavcev, ki si si jih izbiral vselej po skrbnem preudarku, pogumno upoštevaje nemalokdaj pri tem bolj njihove potencialne sposobnosti kot pa njihova leta in doseženi ugled, in ko si se enkrat prepričal o njihovi znanstveni in delovni zanesljivosti, si jih znal nagraditi z brezmejnim zaupanjem in si jim dopuščal vso svobodo pri iskanju izvirne znanstvene resnice.
Sredi dela, ko si pravkar končal obsežno študijo za Literarni leksikon, ki si gabil zasnoval v okviru našega inštituta, in ko si se že pripravljal, da začneš pisati novo, ti je omahnila roka. Naložil si si bil več, kot zmore eno samo človeško življenje, zato polagamo s tabo vred v grob tudi mnoge tvoje še nedokončane osebne načrte. Toda delo, ki si gabil opravil in ki danes še ni v celoti dostopno, je tu in to delo govori zate.
Naj ti bo lahka ta zemlja, ki si jo globoko ljubil, čeprav ne z velikimi besedami, temveč z dejanji in vztrajnim delom!
9. 1. 1980  Drago Šega