NAŠI ZAPISKI SOCIALNA REVIJA. Št. 11. (November.) LETO IX. VSEBINA: DRAGIŠA LAPČEVIČ: TURSKA I BALKAN. — ABDI-TUS: DEMOKRACIJA. — P. H.: POLITIČNE TENDENCE NAR. RADIKALNE STRUJE. — DRAGIŠA LAPČEVIČ: POVODOM BALKANSKE KRIZE. — SOCIALNI PROBLEMI. — PREGLED: ŠOLSTVO. — PETER BEZRUC: _ _ _ _ _ UČITELJ HALFAR ------------- UREDNIK IN IZDAJATELJ : Dr. ANT. DERMOTA V GORICI. - - - LASTNIK: KONZORCIJ NAŠIH ZAPISKOV. - - - V GORICI 1912. TISKA : »GORIŠKA TISKARNA* A. GABRŠČEK. Hm, □ □ □ □ □ □ □ □ Naši Zapiski izhajajo vsakega 1. v mesecu. Naročnina: Za Avstro - Ogrsko za vse leto 5 K s poštnino vred, za pol leta in za četrt leta sorazmerno ; za Nemčijo 5 K 80 v., za ostale države 6 K 40 v. — Posamezna številka 42 v. Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije pa na upravo Naših Zapiskov v Gorici. □ □ □ c [ □ □ □ (j§itate1jerr) „$ašib Ji|apis1*o$ uljudno priporočam svojo knjigoveznico za vsakovrstna naročila v mojo stroko spadajočih del. — Izdelujem tudi vsakemu ukusu uhajajoče okvirje za podobe i. t. d., ter jamčim za solidno iu točno ------ postrežbo po zmernih cenah.......... ii /\ntor] Zupančič, knjigovez, hjubljana, Slomškooa ul 31. Belgrad 5. X. (18. X.) 1912. Turska i Balkan. Pod ruskom ihipmozom i zali vaten i ratnom fuirijom, balkanski političari ulzvikuja: S Turkom se ne može nikakva zaledni ca; Turci rnoraju biti proterani iz Jevroipe! Da, mi smo gotovi priznati, da izvesnih težkoča za sporazum i zajedmicu ima. Najglavnija 'je: Fevdalni sistem i ka- st in siki režim, koji se u Turskoj još šilom održava i .k oj i je glavni izvor i glavni' uzrok svim riedacama u toj .zemlji, svim pobunama, svim klanjiima i svirepstvima. Zemlja je ušla u rnedju-narodine kapitaiistieke odnose, postala poprište medjimarodnog kapitalizma, koji ju je zahvatio trgovinom, zajmovima i drugim sredstvima bezdušne eksploatacije, a mase još stenju pod jarmom fevdalizma, 'koji postaje neizdržljiv. nepodmošljiv i nemoguč baš ii toliko više, u koliko medjumarodni kapitalizam jaee prodire i u koliko je njegova eksploatacija strašnija. Obaveze, koje rned-junaredni kapitalizam baea na vrat stanovništvu, iziskuju razvije ni j'i pri vredni život i slobodnu, gradjansku svojinu, a fevda-lizam, kao mrtvačka ruka, stegao je svaki život,, kao mora pritisk uje svaki dali. A kast inski režim, koji na sillu boga brani preživele fevdalne odnose, neminovno protivu sebe diže mase i izaziva jedtio permanetno neredovno stanje, jednu anarhiju, koja dalje prilika jevropskim kapitalisti okim alapljivcima da u svoje mreže sve više zapetljavaju jednu očajmu zemlju. Fevdalizam je smetva sto se Turska dovoljno brzo priivredno ne razvija, a n jezim a nerazvijenost i jeste glavni mamac kolji na Balkansko Poluostrvo privlaki kapitaiistieke pasove. Da se ona ranije pri-vred.no razvila, pogledi jevropskilh kapitalističnih zemalja, koje volde koionijalnu i imperijalističku politiku, bili bi s nje skinuti i preneseni na druge krajeve i predele. Na Belgiji se. na primer, koja je manja i koja ne raspolaže ni iz daleka s onom vojmičkom šilom s kojom rasipolaže Turska, ne zaustavljaju 'pogledi što drugo raditi: p o ma g a ti r e v 01 U'€ i o n a r n e t e n d e n c i j e k o ji e s e t a m o oda v n a i a v I 'j a j u, p ni -ip o m o č i na r o d n i m masama da s r u š e je d’ a n fevdalni sistem, a tim1 i da s lome jed a n kastinski režim. A za prom en u današnjeg stanja u Turskoj zaintereso-vana je sva raja, sve dakle neturske nacije, jer su one iz fevdal-nog gospodarstva isključene, ali po r e d njih još i jedan znat a n, p r e tež a n deo Turske nacije, med ju njom i mnogo-b r o J a n muham e danski pr o 1 e t a r i j' a. t. Pogrešno se zaikljtičuje: da su Turci kao tiacija nesposobni za život i da oni, zato što su Turci i zato što su Muhami edamci, održavaju sadanji nesnosni režim. Samo ipovlašteni redovi, fevdalni posednici i pri- viMgirane klase, imaju interesa za održavanje sadanjega režima, i u torne nalaze podržavanja s a Strane, od kapi tal i st iokih sisaviea,- kojirna je ovakvo, sadanje stan'jk. Povemo odkrito: v z go j e v a. 1 ni mo m e n t nam je stal pred očmi, ko smo pripravljali to-le publikacijo. Pokazati mladini, kod naj gre njena pot. da doseže vspehov pri delu za se in za svoj narod« ... (Omladina VII. str. 1.). Tako je bilo takrat. In danes? Kje je tista hvaležnost? 'Realistično stremljenje se je spremenilo v par letih v strupeno nasprotstvo. To dokazuje »Omladina« (IX.). Na str. 2. tega letnika stoji: »Maske 'n 'profiJi bodo opozarjale na velike može in njih delo, ki j ib mora spoznati vsak moderni člo vek.« Na str. 81. (št. 5.—6.) pa začne neki radikalni * s t rugglef or liif o vec« članek pod naslovom »Maske in profili« na sledeči način: »V Pragi imamo dva božiča, filozofa Masaryka dn pesnika Macbarja... Bili so časi, ko so pričakovali mladi ljudje od Masarykovega realizma renesanco tudi našega javnega življenja. Im poni ral o jim je apodiktično naglašanje enostavnih in strogo etičnih aksijomov, hoteli so se1 ponašati s pozitivistično eksaktnostjo političnih formul, njih zavožena (!) vzigoja je bila dovzetna le za moralistične estetične principe« ... (Kaj naj pa vendar imponira mladim ljudem, če ne to? Ali pa nasprotno, neenostavni, laksni in neetični nazori? Ali naj se ponašajo z negativistično površnostjo političnih formul, ki so doma predvsem v nar. rad. struji? Ali je mogoče po mnenju najnovejših radikalcev nemoderno, če je človek dovzeten' za moralistične in estetične principe? Mogoče pa sodijo tisti domišljavi ljudje okoli »Omladine« po sebi! In ta čudna zveza! Člankar hoče razpravljati o nekem umetniku-pesniku, ki sa splošni kulturni napredek nima prav nobenega pomena, pa začne zabavljati čez realizem in smešiti Masajka, katerega mora spoštovati vsak pošten in resnično inteligenten človek kot znanstvenika in kot enega najodličnejših sociologov in -mislecev sedanjega časa. Realizem ni torej nič več po okusu najnovejših radikalcev. Mogoče jim je preveč demokratičen ali pa presocialističen. Morda jim tudi zato ni všeč. ker je pripeljal celo vrsto slovenskih viso-košolcev v Pragi, zlasti pa čeških, v soc. demokracijo. Od realizma do soc. demokracije namreč ni daleč. Ker ni imela nar. rad. struja v svojem programu nobene točke glede ureditve bodočega družabnega reda, zato so se končno spravili tudi na to kočljivo, vprašanje. Ker so se bojevali že od prvega začetka proti liberalcem, zato tudi niso mogli ostati na liberalnem' stališču, in tako so poslali1 v svet najprej: »mi ne stojimo niti gospodarsko niti kulturno na stališču neizprosnega Individualizma«. (Omladina VIII. str. 8.). Ampak to je bilo le negativno stališče. Zato so slednjič zavzeli tudi pozitivno stališče. Ker pa je bil socializem »radikalcem« preveč radikalen, so jo ubrali po srednji zlati po#«. In tako so* proklamirali slavno nar. rad. dogmo: »Iz vseh naših publikacij m vsega našega postopanja rezultira (!?) da radikalizem ni nič drugega kot s i n-t e z a individualizma i n socializma z n a c i o-nalno kot temeljno rde jo.« (O mladina Vlil. str. 187.). Nacionalizem, liberalizem in socializem; vse to so zmešali v čudno mešanico in jo krstili z radikalizmom. To novopečeno dogmo so sprejeli' tudi v resolucijaJh II. zaupnega sestanka v Ljubljani. V telli resolucijah se poleg narodnostnega vprašanja, kar je bilo že omenjeno, pravi, da smatrajo nar. radikalci »delavski stan za enako važen in drugim stanovom enako1 vreden del celote.« To je želo nejasno, ker se ne ve, kaj naj se razume .pod besedo stan m kdo naj se prišteva k d e-1 a v s k e m u stanu. Ce hočejo reci s tem, da so za otbstoj vselh sedaj obstoječih gospodarskih razredov, je to proti glavnemu načelu socializma, ki zahteva odpravo vseh priviliigiramih razredov in monopolov. Še manj pa je umljiv stavek: »Naloga na-i odne slovenske politike je delati na to. da se odstrani gospodarska in v sako jak a duševna odvisnost delavstva« ... Ktero odvisnost imajo tu na jeziku? Ali odvisnost od 'privatnega kapitalizma? Ampak te odvisnosti oni ne bodo odpravili, ako bodo za obstoj sedaj obstoječih gospodarskih razredov; kajti ravno to, da imajo neki razredi v svojih rokah monopolizirana vsa 'produkcijska sredstva (zemlja, stroji itd.), je obenem vzrok te odvisnosti- delavskega razreda od posameznih veleposestnikov, veleindustriaicev in veletrgovcev. Kako nameravajo radikalci odstraniti to odvisnost, najbrže sami ne vedo. Zato je neumestno povdarjati, »da se mora nar. radikallna mladina z vso energijo poprijeti delavskega vprašanja in ga na podlagi naših načel samostojno reševati.« (Omladina VIII. str. 154.). Morda na podlagi upravičenosti vseh sedanjilh gospodarskih razredov, monopolov in privilegijev gotovih stanov? Delavska stan se pač ne bo vsedei na meščanske limanice, je že preveč prepojen z »rdečim strupom«; posebno pa ne, če ima meščanstvo o njem tako mnenje. kakor odseva iz sledečega stavka: »Kdor je Slovenec, ta mora imeti srce tudi za naš drobni narod, za slovenskega proletarca.« (Omladina Vili. str. 154.). »Drobni narod« imenuje torej radikalec najštevilnejši del naroda v svoji meščanski vzvišenosti, ik i je bistvo, sebe pa prišteva gotovo k »debelemu narodu«! Zato vse take fraze nesocialističnih strank o delavskem vprašanju ne pomenijo ničesar drugega kot slepomišenje in pesek v oči. V drugi točki omenjenOh resolucij trdijo nar. radikalci, da jim je »kriterij, v koliko se je odločiti za individualno ali kolektivistično gospodarstvo... le vprašanje... v kateri družabni obliki bo mogla civilizacija človeštva čini najbolj zrasti.« Ako jim je to vprašanje, potem je nedosledno, ako odklanjajo- a priori kolektivizem z besedami: »gospodarski in družabni kolektivizem, kakor ga razvija program soc. demokracije, ne odgovarja našemu na-zi-ranju o družbi in državi.« Še manj pa so opravičeni se ogrevati za sintezo produktivnih strani individualističnega in kolektivističnega gospodarstva, ako trdijo da je cel kulturni razvoj ne,preračunljiv in aiko zanika vajo, da »bo v resnici tisti cilj. ki ga jc postavil socializem, identičen s ciljem, ki iga razvija nujno iz sebe kulturno zgodovinski proces.« (Omladina Vili. 187.) Kaj ra-zurrfevajo ped »sintezo«, je nejasno, kakor tudi ne, katere strani obeh sistemov smatrajo za produktivne. Kakor je videti, vlada tudi glede stališča, ki ga zavzemajo napram sedanjemu družabnemu redu. skrajna nejasnost in nedoslednost. Razvidno je le njih nasprotstvo do soc. demokracije, ker so proti glavnim točkam njenega programa. Tisto, kar pravijo, da so akceptirali od socializma t. j. demokracijo, izobraževanje mas in »Vera je privatna stvar«, ni bistvo socializma. Bistvene točke socializma kakor so mednarodnost, »razredni« boj, odstranitev vseli monopolov in privilegijev in podružabljenje v soh produkcijskih sredstev (zemlje, strojev, naravnih sil itd.) vse to večinoma ali pa spioh odklanjajo. Vse to je čisto umljivo, saj so meščanska struja, kar sami priznavajo in kar je razvidno iz sledečih stavkov: »Slabe po- sledice kapitalizma kot rezultate individualizma im pa presmeli (!) polet socialističnilh idej so spočele iz dobrilh strani individualizma in socializma več kulturniih in političnih struj z eno kot temeljno idejo. V politiki so to meščanske... stranke... In ena iz med teh tvorb... je radikalizem.« Ti stavki so zelo važni iz dveh vzrokov in sicer: prvič ker se tu indirektno pravi, da je r a d v k a 1 i z e m politična struj a, in drugič, ker se konstatira. da je rad •! k a 1 i z e m m e š č an ,sk a str u j a. S tem pa so se pogreznili zopet v liberalizem in ne pomenijo nič drugega nego novo, moderniz;rano izdajo liberalizma. To ilustrira posebno dolbro najnovejša smer, ki so jo ubrali nekateri radikalci, posebno pa oni okoli »Gmladine» v zadnjem času, kar je razvidno iz nje tekočega (IX.) letnika. Tu je cela vrsta opazk in stavkov, iz katerih se da sklepati na nazore naj- novejših radikalcev, ki hočejo spraviti celo strujo v svoje že davno izvožene in zarjavele tire. Dočim se je prej vedno povdarjail demokratizem, piše nekdo izmed teh »najmodernejših« tako: »iNe bodemo žalovali za vodeno splošnostjo in dolgočasno enoličnostjo' fadmaga pandemo-kratizma, ki je le plod racijonalistične abstrakcije. Demokratska kimera malemu slovenskemu narodu gotovo ne bo pripomogla do zaslužne veljave.« (Omladina IX. str. 41.) Demokratizem jim torej .ni več modern; postal jim je voden, dolgočasen in faden, češ, je plod racionalistične abstrakcije. Mogoče se nameravajo za iizpremembo navduševati zopet za neracionalistični aristo-kratizem. Še bolj zanimive tendence teh »modernih« radikalcev pa se hočejo propagirati indirektnim potom v članku »Bodoča generacija«, (Omladina TX. str. 74.) kjer se poroča v znanem za-bavljivem slogu, o en.keti, 'katero so priredili nekateri francoski meščanski listi oziroma revije o moderni mladimi' in v kateri se zrcali vsa bornirana kratkovidnost enciklopedično površnosti meščanske polinteligence. V dokaz par cvetk meščanske učenosti: »Znanost ne prinaša sreče... Znanost je hladna in okorna... Znanstveni pozitivizem (na kterem sloni glavnim delom češki realizem) p r o-pada... Narodnost je postala integralni del svetovnega nazora ekspanzivne ambicije... Narodovo navdušenje je temeljna nota realnejšega čustvovanja, imperija!istično mišljenje je pomedlo s pacifističnimi vrednotami... pacifizem nima računati s sijajno bodočnostjo... Izločiti se morajo vse iprirodo-pravnc antikvitete in socialistična mistika... Feminizem zapušča svoje pozicije... Tudi Vikova-Kuneticka ‘bi od res modernega dijaštva ne dobila telegramnih častitk ... Moderni ljudje, egoistični utilitarci... Evangelij o enakih pravicah obeh spolov nima za nas nobene privlačnosti .. .*) itd. Iz tega bi se še ne dalo sklepati na nazore teh radikalcev, če ne bi stalo takoj na koncu poročila o enketi: »Tako je drugod. In pri nas? Narodno radikalna struja je vsaj teoretično' vtem oziru v mnogih točkah začrtala pot v naprej« (str. 80.) in na naslednji strani: »Kakor je iz zgornjega razvidno, so pokazale enkete mnogo momentov, ki jih vsebuje (?) že narodno- r a d i k a ln i p r o g r a m.« *) Iz tega je razvidno, da so proti enakopravnosti obeh spolov. Zato je povsem umljivo, da se je pojavil m e d ml a j šo generacijo odpor proti tej »reakcionarni plesnjobi« in je tudi upravičeno, da se jih poščegeta z »epigonsko dekadenco«. Največja nar. radikalna kurioziteta pa je, oziroma je bilo njih z loglas no » n ad s t rank a rs t v o «. Ze na tržaškem shodu so proklamirali svoje nadstrankarsko stališče: »Shod je jasno pokazal, da naše gibanje ni politično, ampak dijaško, da naša struja ni politična, ampak dijaška. Mi smatramo politiko za vedo, s katero se mora dijaštvo pečati in se je učiti, a smo odločno proti temu, da bi se dijaštvo kot tako u s už n j i 1 o kaki polit i č ni s t r a n k i in si s tem odvzelo možnost prostega razvoja.« (Omladina II. str. 97.). Takoj na to pa pravi ravno isti dopisnik v istem članku: »Naravno je, da bodo skušali naši somišljeniki, ki stopajo iz vseučilišč v iživijenje, uveljaviti svoja načela in bodo v to svrho težili za tem, da reformirajo v svojem- smislu to ali ono obstoječo politično strank o; če se 'jim pa to ne posreči , ustanovili si bodo novo po 1 i t ii č no or g a n i-zacijo. ki bo odgovarjala njih načelom in skušala uveljaviti njihove p o 1 i t i č n e, socialne in kulturne ideale«. Kakor je videti, že takrat niso 'bili na jasnem glede svojega »nadstrankarstva«. Na eni strani so strankarstvo odklanjali, na drugi strani pa so mislili na reformacijo kake 'politične stranke ali pa na ustanovitev nove politične stranke. In če bi' se jim posrečilo reformirati kako stranko ali pa ustanoviti novo. ali ne bi bila potem nar. rad. struja privesek te nove stranke? Na celjskem shodu so zopet povdarjali: ... »postavili smo se na stališče političnega nadstrankarstva, bolje iz ven-strankarstva ... Nam se zdi ipred vsem važno vzgajati in utrditi mladino v svetovnem naziranj« našega programa,« (Omladina IV. str. 102.) Ravnotako tudi pozneje: »Kot kulturna skupina tudi ne smemo nikdar pozabiti na svoje n a d strank a r s k o stališče... tudii ne moremo v društvih delati na to, da bi si v doglednem času ustanovili lastno1 organizacijo.« (Omladina VII. str. 98.) Da se je mislilo resnično na reformiranje stare liberalne stranke, dokazuje vstop par starejšim v to stranko, katero so hoteli zakrpati in prepleskati 'po svojem nar. radikalnem vkusu. Kakor je znano, se »mladimom« ta poizkus za enkrat ni' obnesel. Značilno pa je, da so stopili v liberalno stranko ravno tisti, ki so se svoje dni najbolj zaletavali proti njej in najbolj ognjevito dokazovali njeno pogubnost. Očitalo se jim je takrat, da so grešili proti nar. rad. programu. S stališča, da je nar. rad. struja izven-politična in izvenstrankarska, se jim to ne more očitati, ker nepolitična struja nima pravice predpisovati svojim članom, še manj pa bivšem članom, politične nazore in jim tudi ne more braniti vstop v kakšno stranko. Če pa stoji na stališču, da je nar. rad. struja politična struja s svojim lastnim političnim programom, potem se to lahko očita in se smatra lahko za odpadništvo, ako vstopi nar. radikalec v kakšno drugo politično strujo ali pa stranko. (Konec prih.) DRAGIŠA LAPČEVIČ: Povodom balkanske krize. Balkanska kriza dobiva čimdalje akutnejši značaj. Preko-račivši razne faze, je balkansko vprašanje prišlo sedaj gotovo v predzadnji! štadij. Narodnostno prebujanje narodov, koj-i stremijo- po nacionalnem grupiranju in po konstituiranju v nacionalne države, gre iroko v roki z neizogibno potrebo, da se na Turškem izpremenijo ekonomski odnošaji, ker so dosedanji, zasnovani na fevdalni lastnini, postali popolnoma neznosni, nevzdržni, nemogoči. Državna uprava, administracija, ki je odtis iteh zastarelih, preživelih ekonomskih odnošajev, je tudi eden izmed onih povodov, ki krizo potencirajo, ker je ona tista, ki, služeč zastarelim ekonomskim odnošajem, ob času, ko nastajajo in se neodoljivo razvijajo pojavi novega življenja 'in novih ekonomskih razmer, neprestano izzivlje konflikte, spore, nemire. Razume se, to krizo pajac a va i čimdalje večje naraščanje militarizma, koji z ene strani »ostaja najstrašnejše breme za balkanske narode, z druge strani pa ogrožuje vedno bolj mir na Balkanu, kolikor bolj narašča, potencira krizo in postaja vedno bolj vojskina nevarnost. iKuipičenje davkov in naraščanje dolgov, da, cela finančna politika balkanskih držav, ki se vodi z obzirom na razmere na Balkanu, in ki ne samo uničuje narode, marveč ipostajajoč vedno bolj nevzdržna, še pomaga, da se balkanska kriza bujno razpase: pod utiskem strahu pred finančnim polomom mislijo balkanske države neprestano na vojskine akcije in bra- vure in s tem balkansko vprašanje vedno bolj poostril j e jo, izzivajoč še druge zainteresirane«, osobiito velike kapitalistične države Evrope, pa delajo v tej smeri, namreč na povečanje balkanske krize. Notranjim vzrokom se pridružujejo i vnanji: imperialistične težnje in kolonialni interesi kapitalističnih velevlasiti; eni in drugi, notranji in vnanji, vplivajo drug na drugega in balkansko krizo vedno bolj potencirajo1 in jo napravljajo vedno bolj akutno. Zadnja leta se je 'kriza forsirano povečala, sedaj j'e na tem, da se razreši. Notranji njeni vzroki so tako dozoreli, in vnanji so, vsled kolosainega raz vitka in vedno ogromnejšega razvijanja produktivnih moči in nebrzdane potrebe kapitalističnih držav po razširjanj'u trgov in prostorov kolonialne eksploatacije, tako silno narasli, da se ne da več niti misliti niti govoriiti o kakšnem pomanjšanju krize, še manj pa o odklanjanju. Ona se v vsi svoji slepi sili razvija, grozeč, da se iizpremeni v strašen požar. V prispodobi povedano: ta požar se je že izza nekoliko' let v neki obliki lotil Balkana; tli. kadi se, in skozi dim švigne semtertja kak plamen, dokler se vsi ti posamezni plameni ne zlijejo v splošen zubelj ki bo požgal itn uničil sedanje anahronično stanje in dal balkanskemu polotoku nove oblike. Aneksij k a kriza pred dvoma letoma, po-bime v Mali Aziji, permamentni us tanki1 v Albaniji, nopresita™ nemiri in boji v Makedoniji in Stari Srbiji — to so nele simptoni bolezni, ampak /i dejstva, spričujoča, da je balkansko prašanje v akutni! krizi in da se nahaja v predzadnji fazi. Splošni požar še ni izbruhnil zgolj radi tega, ker balkansko vprašanje ni izolirano, ni vprašanje samo zase, ampak vprašanje, ki posega v veliki kompleks Vzhodnega vprašanja, katero zav-zemlje prostranstva od Save in 'Donave do Tihega Oceana, in še nekaj več: ki posega v kompleks splošnega kolonialnega vprašanja. Kako se v tem splošnem kolonialnem vprašanju mešajo in prepletajo mnogovrstni raznolični interesi vseh kapitalističnih velesil in kako so, vsled bohotnosti produktivnih sil in vsled pohlepnosti svojih kapitalističnih razredov, življensko zainteresirane na čimdalje večjem pridobivanju, dočirn se nasprotnim in konkurent n im željam ne more lahko brez truda in napora zadovoljiti, in kako se tresejo nele iz strahu ipred nesrečnimi (posledicami vojske, ampak osobito od strahu pred revolucijami, ki bi jih vojska porodila, — vsled tega se sile, zainteresirane ma Balkanu z imperialističnimi zahtevami in kolonialnimi stremljenji, še niso odločile, da napravijo v tej krizi poslednji, energična korak. Še več, one ovirajo i balkanske narode, da bi sami rešili balkansko vprašanje: naganjajo ijiih na podjetja, toda vedno jiih na polovici pota zavrnejo; nagibljejo jih k akcijam, ki bi razdrobile Turško, toda zadržujejo jih od energičnega odločilnega koraka; kajti nji(h potreba im njih interes je, da se Balkan in njegovi deli postopoma slabijo, ampak da se do odločilnega momenta stvari ne ženejo, dokler one ne za-doibijo možnosti, da se v svojo korist vmešajo vmes. To se jasno vidi ma ustankih, ki jih v Mali Aziji vnemata Rusija in Anglija, in ki so naperjeni; nele na slabljenje Turške, ampak i proti Nemčiji, katera je tam v kolonialni vlogi monopolizirala železnice in prirodna 'dobra; toda ti ustanki, zopet na .posreden alii neposreden upliv Rusije in Anglije, se na pol ipota zastavljajo, da bi se mogli zopet dvigniti1, kadar se bo tema veleviastima zdelo potrebno. Isto .uganjata Avstro-Ogrska im Italija v Albaniji, podpihujoči in umirjajoči* ustanke, razkrajajoče Tuirško, amipak slabeče tudi moč vstajnikov, da bi ob ugodnem času mogli nastopiti pohod, ne da bi našli odpora niti od razdejane Turške niti od utrujenih Arnavtov. Isto delajo i velevlasti tripelentente, ki inspirirajo politiko Srbije, Bolgarije, Grške in Crnegore, ustvarjajoč vojno zvezo med temi državami, svetujoč jim, da ,se postavijo v vojno pozo in zadržujoč jih zopet pred kakšnim odločilnim 'korakom, dokler ne ipride čas za tiripelentento in tro-zvezo, da z ostalimi kapitalističnimi državami rešijo bodisi ves kompleks ali pa vsaj večji del kolonialnih vprašanj, in da balkanski polotok s svojimi deili posluži kot predmet za razne kompenzacije, kakršne so dandanes tako navadne med kapitalističnimi osvajalci. Toda če požar ni d a n e s izbruhnil na Balkanu, pa izbruhne jutri; balkanska kriza je na predzadnji stopnji. Balkansko vprašanje je v predzadnji fazi. Produktivne moči se nebrzdano i n kolosa 1 n o razvijajo, kapitalizem se duši in davi, potrebuje zraka. Radi tega se kapitalistične velevlasti morajo čimipreje lotiti rešitve kolonialnega vprašanja, torej tudi rešitve balkanskega vprašanja, bodisi po dogovoru ali pa z vojsko; morajo — ker drug e g a i z ho d a n i m a j o, ali ga vsaj v najkrajšem č a s u n e b o d o i m e 1 e. To se tudi občuti in vidi nele iz splošnega presojanja razvoja in toka kapitalizma, marveč tudi iz neposrednega presojanja Balkanske krize, koja kakor voda v kotlu začenja vreti in v koji ne more nihče več dolgo roke držati. Tembolj morajo socialistične stranke na Balkanu in v Mali Aziji razviti vso svojo aktivnost, da ponče proletariat in ga obvarujejo šovinistične blaznosti, in po drug’! strani: da s svojo organizirano akcijo pritisnejo na vse faktorje, da se uresničijo ideje, poosebljene v resoluciji prve baltkansike socialno demokratične konference. „5ocia!m problemi,,1 (Konec.) Socializem torej ni tako enostavna stvar. Ne da se baga-telizirati. Ideja njegova sili na površje, prodira. Stari-predsodki padajo. Napačna naziranja se rušijo v prah. Ali je 'kaj čudnega, da ,so biiLi predsodki prc!ti socialistični misli tako globoko ukoreninjeni in razširjeni tako široko? In zakaj naj bi ne bilo res, da se je tudii nazilranje o tem, kaj je socializem, izpremmjaio in izpremenilo? Ljudje smo — nihil humani a me alienum p uto! V literaturi 'se je ta izprememba izvršila — ipa tudi v realnem, praktičnem življenju. Pa. da se razumemo: prvi oznanjevalci socialistične misli, ki bi ji mi rekli »znanstveni socializem«, so že ugotovili pravo in pravilno definicijo socializma. Če je morebiti niso zapisali z istimi besedami, ki jiih dandanes srečavamo 'že po vseh koncih in voglih, nič ne dč; brez njihovih razmotrivanj bi mi javaljne imeli danes točno definicijo. Odkod so bili ti predsodki? Analogno so se porajali. kakor jih vidimo, dandanes, kadar se začenja propaganda v kakšnem novem terenu, kamor poprej še ni zasegel odsev socialistične misli. Zaradi oseb in osebnih napak se perhorescira stvar sama; 'ker je oseba nepriljubljena, je tudi misel sovražena. Če bi bilo dano človeški naturi, da se o vsaki novi stvari takoj izkuša poučiti do temelja, bi seveda bilo drugače; toda človek je časih, da, navadno kakor za lenobo ustvarjen — in zato se nove ideje uveljavljajo takorekoč najbolj s svojo tehtnostjo, z neko ma-t eri el no težo. Paradoksno — ampak skoro1 tako je! Socialistične 'ideje so zagovarjali izprva po večinoma iindi-vidiiji, ki takrat socialno niso pcmenilil mnogo. Zbankerotirani plemič H. Saint-Simon. skrahirani tovarnar Robet Owien, kravji ipastir Peter I. Proudhon, odvetniški uradnik in domači učitelj L. Blanc. politični pregnanec Karol Marx in dr. pač niso mogli spraviti v tedanji družbi, kjer se je bila ravnokar usedla za pogrnjeno mizo kapitalistična buržoazija, do moči socialističnih nazorov. Tej buržoaziji je človek le toliko veljal, kar je plačal. Če je imel lepe ideje, se to ni; upoštevalo — če se niso dale izrabiti v kapitalistične svrhe. -Kakor še dandanes!... Kapitalistična buržoazija se je bila takrat ravno zavedela1 svoje moči in jo je začela izkoriščati in uživata na vseh poljih. Naravno je bilo, da se v tem razredu ni mogel slišati glas, ki je oznanjal socialistične nauke in napovedoval vojno in smrt kapitalizmu. Na odpor s te strani so morali socialistični glasniki torej biti pripravljeni Ravnotako1 pa so lahko pričakovali, da se ti načrti, kojih namen in cilj je bil, da se človeška družba v njenih temeljih prevstroji in nadomesti z novo, ne bodo uresničili preko noči. Ideji1 je bilo treba dati. ncfeitelja — to je bil proletarski razred. Bil je pa docela nepripravljen. Le instinkt ga je vodil, sila in potreba sta ga organizirali v bojne čete proti kapitalističnemu družabnemu redu. Najbolj se je podčrtavala negacija vsega veljavnega in obstoječega. Kos fatalizma je bilo v tedanji duševni dispoziciji: delavskega razreda: porušiti okove, ki mu drže roke vklenjene; proste roke si že vstvarijo nov svet, — kako, o tem niso dosti razmišljali ; če pa so razmišljali, so si slikali vse v najlepših barvah. Ta fatalizem jih je pravzaprav razočaral. Sami sebe so slepili, ker si niso hoteli potegniti mrene z oči. Lahko1 bi bili iz-pregledali pravočasno, izpcčeitka, — in ne bili bi se udajali sladkim sanjam'. Pa tudi svojega položaja ne bi napačno presojali. In vzrokov svoje bede ne bi: pripisovali ciniteljem, ki zanjo niso bili. niso mogli biti odgovorni. Na vnanjosti so bili obtičali; ta jih je premotila. Najbolje vidimo resnico tega na dejstvu, da so delavske revolucije — ne tiste ofidelne politične revolucije, ki jih je prirejala buržoazija in pri katerih je zlorabljala delavski razred! — vstale proti domnevanim škodljivcem proletariata, ne proti1 resničnim. Delavci takrat niso1 rebelirali proti kapitalistu izkoriščevalcu, proti nenasitnemu podjetniku, ampak proti — strojem. Podjetnik je izkušal, da svoj profit pomnoži. Sredstev pri tem ni izbiral: podaljševal je delovni čas. zmanjševal je mezde, odstavljal je moške delavce in jih nadomeščal-'s cenejšimi ženskimi, upeljaval je strojno delo in z njim ubijal moško in žensko delavstvo; kajti pri strojih so se dali uporabljati celo otroci. Na zunaj, na prvi pogled se je res zdelo, da so stroji povzročili še večjo mizerijo delavskega razreda — in delavstvo si je na primitiven, naiven način hotelo pomagati; ;pa je šlo razbijat stroje. Zadeli so sredstvo, — kapitalista se niso dotaknili in seveda še manj kapitalizma samega. Niso premislili, da je stroj v moderni produkciji potreben i!n neizogiben v ekonomskem! razvoju; niso premislili, da se ta razvoj in produkcija dasta regulirati — in da. če jii'h kapitalistična družba ne bo mogla urediti, se bo1 pokopala samo sebe pod razvalinami lastne svoje socialne in ekonomske stavbe. 'Fak je bil položaj svetovnega proletariata v prvi polovici preteklega stoletja, namreč angleškega in francoskega proletariata. Tak je bil položaj nemškega in avstrijskega proletariata v letih 1860—1870 in še kasneje. Če je pa v Ljubljani šele pred desetimi leti prišlo do takega izbruha proti strojem, je to le dokaz, kako' pozno; in malenkostno so se socialne in- ekonomske razmere na Slovenskem razvite in na kako n teka stopinji (izobrazbe so naši narodni voditelji pustili delavsko maso. kako so jo zanemarili v vseh ozirih in kako sta nas in naše razmere čas in svet prehitela! Ta epizoda, ta majhna: revolucija v ljubljanski tobačni tovarni je dala povod, da je Abditus napisal nekakšen pregled posameznih teženj in mrsli, posameznih zalhtev, ki jih hoče socializem uresničiti. Ob ten priliki je Abditus podal v kratkih potezah. praktični program socializma in socialne demokracije. Načrtal je postopek, kako se je sociaListiČna misel razvijala v svojih detajlih 'in kako se razvija zlasti v .zadnjih desetletjih. Govori o zahtevi, da se makom osemurni1 delavnik, o agrarnem vprašanju, o alkoholnem vprašanju, o antisemitizmu, o razmeri:;.! nemških delavcev do inozemskih, o delavskem varstvu, o pomiomu strokovne organizacije, o verskem vprašanju, o vprašam ju taktike itd. Dotika se pa tudi vnanje plati socialno demokratičnih strank in nam jih opisuje v kratkih potezah, kakšne so na Nemškem, Danskem. Norveškem, Holandskem, v Belgiji, Franciji, Italiji, na Portugalskem in na Slovenskem. To je kratek pregled p o 1 i t i č n e g a dela socialne demokracije — vnanja plat ideje socializma. Temu pregledu dostavlja še oris razvoja strokovnih organizacij. Zopet nam predstavlja celo vrsto držav, v katerih so socialisti strokovno organizirani. Opisuje moč strokovnih organizacij na Nemškem. Švedskem, Angleškem, Ogrskem, v Avstriji, med Jugoslovani; dodatno nas seznanja z institucijo mednarodnega strokovnega tajništva. Tretja panoga socialistične dejavnosti je zadružna organizacija, s katero se delavstvo hoče vsaj deloma gospodarsko emaincipirati in si hkratu pridobiti novih virov za svoj emancipacijski boj. Abditus naglasa veliko važnost te organizacije, bodisi v smeri konsumnih zadrug ali pa produktivnih. K on s umno društvo se je izkazalo kot gospodarska potenca, ki je zmožna lepega razvoja. Obe organizaciji — konsumna in produkcijska — se pa dasta harmonično združiti, tako1 da se lahko uresničijo velikanski načrti. 'Primere, da je to v praktičnem življenju mogoče in uspešno, vidimo celo na Slovenskem, kaj šele po ostalem svetu______ (Kaj vidimo? Početke modernega delavskega pokreta dokumentirajo in karakterizirajo krvavi izbruhi: proletariata proti strojem — ves poznejši razvoj pa je krenil na drugo pot. In sicer lahko rečemo, da se ta pot giblje strogo v tendenci, ki jo je odkrili in teoretično znanstveno utemeljil K. Ma:rx. Ta tendenca vodi danes preko socialne, 'ekonomske, politične, strokovne in zadružne organizacije, prepojene z idealnimi kulturnimi stremljenjem, v bodočo socialistično družbo. Zato nimamo vzroka dvomiti, da bo sedanja meščanska kapitalistična družba izginila, se udu šila sama v sebi in da bo iz nje vzniknila nova, boljša, socialistična družba. Ta misel je velikanska, saj bo in je že deloma preosnovala vse družabno gibanje in življenje! Toda bas, ker je ta misel tako velikanska, prihajajo dvomljivci s skrbnimi obrazi, češ, 'ali1 se bo dalo uresničiti? ali bo zmagala socialistična' ideja? ali ni le utopija? In Abditus je zapet poln zaupanja v moč ideje, ko daje odgovor na taka vprašanja: Predvsem omeji v pravilne meje pojmovanje socializma in konštatira. da njegovo1 bistvo ni, da se odpravi zasebna lastnina sploh in vobče, ali da se upelje kakšna šablonska enakost, ali' da se uniči država kot družabna organizacija, ali da se upelje grobi materializem in sovraštvo do verstva vobče. Socializma se drži še vse polno nebistvenih priveskov h stare lliberalne dobe; vsi ti, često neokusni ornamenti bodo morali odleteti, — saj so družabno in socialistično naravnost zmotni. Pač pa je temeljno načelo modernega, čistega socializma, da se omeji in odpravi z 1 o r a b a produkcijske svobode, zloraba zasebne lastnine produkcijskega kapitala. iBistvo socializma je hotenje, ubiti kapital kot »krvosesa« ljudskih mas. To pa ni mogoče doseči mahoma, na pr. z nasilno ekspropriacrjo kapitalistov, ampak to bo sad pozitivnega dela in pozitivnih uspehov socialne vzajemnosti, temelječe v socializmu. Država se ne bo ubila, družina tudi ne, ker obe sta za obstoj družbe potrebni organizaciji. Če sta danes prepojeni z materialističnim duhom in razorani iin otrovani vsled tega, je to le znak in posledica kapitaMstičnega družabnega reda. Značilno za ta družabni red ravno je grobo materialistično naziranje. In zaradi tega ni prazna trditev, da bo socializem hkratu z zlorabo 'kapitala in produkcije in podjetništva odstranil sirovi materializem in ga nadomestil z ibolj idealističnim naziranjem. Če se komu tudi to zdi paradoksno — svobodno; treba pa je, da se končno vendar poslovimo od 'tistega neutemeljenega predsodka, da se socializem brez grobega materializma ne more misliti. Resnica je le. da je bistvo 'kapitalizma materialistično,, in da bo socializem ostal le toliko materialističen, kolikor ima opraviti' s (kapitalizmom. Pa še celo tu se bo grobost materializma izdatno ublažila. Da je dandanes življenje tako razdejano, ni čuda. Kapitalizem je razkopal družinsko življenje, ker smatra človeka za tržno blago; kapitalizem povzroča sebičnost, poraja vedno nove prevare, vzbuja v človeku neutešljive želje po vedno večjem bogastvu, po nadvladi. Kapitalizma naravne posledice so, ida je izkoriščanje vedno večje in da izkoriščevalci, (ki neomejeno razpolagajo s kapitalom, vstvarjajo misel, dia je njihovo izkoriščanje utemeljeno v naravnih, in če ni drugače, tudi v božjih zakonih. Socializem se pa upira ravno temu neetičnemu naziranju in zahteva socialno pravico, iz katere naj se porodi skupna ljudska ali družabna blaginja, ki je končni cilj. * * Abditus je razdelil svojo ;knjigo na dva dela. Še v prvem delu — kultura i n s o c i a .l i z e m — govori o kulturnem boju. Zdi se mi pa, da ta razmotrivanja sodijo že v drugi del. Za nas slovenske socialiste je bil pravzaprav že od začetka socialističnega pokreta na Slovensikeim problem prav posebne vrste, kako naj si tolmačimo besedo programa soc. dem. stranke, češ, vera je privatna stvar. Ta problem pravzaprav pri nas ni nikoli miroval. Sicer pa tudi drugod ni bilo drugače: spomnimo se na veliko delo K. Kautskega in debato, ki se je vnela o njem! Ločiti je bilo strogo treba pojme — cerkev, vera, verstvo. Keir pa cerkev in njeni oficielni reprezentanti, duhovniki, najraje vse skupaj pomešajo in istovetijo, je čisto naravno, da se je tudi na nasprotni strani v boju metalo vse troje v isti koš. Kdor je odklanjal eno, je mislil, da mora tudi drugo pobijati. Te potrebe pa ni bito in je ni. In je bo čimdalje manj, ker je vedno manj tistih sodrugov, ki so- postali sociv^-isti zgolj zato, iker so videli v soc. dem. stranki najboljšo nasprotnico klerikalizma. Takih nezadovoljnežev s krotkim in hinavskim protiklerikalizmom liberalizma nismo bili nikoli veseli v stranki; povzročali so le nejasnost v političnem in kullturnem njenem življenja in vsled tega zgago. Zadnja podobna zmešnjava se je pojavila za ra d nastopa t. zv. svobodne misli na Slovenskem. Naravnost potrebno* je bilo, da je Abditus pojme v naši javnosti nekoliko razbistril. Odločno se je postavil proti onim, ki zahtevajo za programni1 stavek »vera je privatna stvar« razlago v smislu: soc. demokrat mora biti proti veri in verstvu iz principa. Samoobsebi je umevno, da, kdor se zapiše socialni demokraciji, je navadilo v tistem’ razdobju kaj malo veren, da je bul sovražnik cerkve in du-hovstva. Učil se je že izza mladih let —• bolj pobožne vzgoje ni nikjer kot na Slovenskem: kako torej, da nimamo še nobenega oficielnega svetnika? — da je vse, kar je na svetu, delo- božje previdnosti. Beda in siromaštvo sta mu pa omajala to vero, osobito, ko je spoznal, da je pravzaprav le siromak delavec obsojen v 'to, da je suženj vse svoje življenje, in da drugi, ki se ne -trudijo in ne delajo, vživajo najlepši1 sad krvavih njegovih' žuljev. Zdvojil je pod težo zatiranja nad božjo pravičnostjo in polasti'!« se ga je želja, da si ustvari na tem svetu, v tern življenju raj in- nebesa. Združil se je z -enako mislečimi. To je storil tein lažje .kar je videl, da jte bila Oficieina cerkev vedno le na strani tistih, ki so- imeli v rokah vlado in moč, ter da je imela za siromaka le tolažilne besede, da dobi plačilo iza svoje trpljenje na drugem svetu. In še to plačilo rou je bilo obljubljeno le kondicionalao. Učili so ga, da ie cerkev isto kot vera, duhovnik isto kot ■cerkev, in vse to isto kot verstvo. Spoznal je pa, da je eno- izmed tega trojega prav pogosto malo vredno, da mu je naravnost nasprotno-, — pa je zavrgel vse skupaj. Ni ga torej socialna demokracija pripravila ob vero1 in pobožnost, ampak ubil mu jo je obstoječi družabni red. ki ga je -izsesaval; in še le potem se je zatekel v -sodah-o demokracijo, kjer je upal da najde pomoč. Pribiti je treba, da torej ni v bistvu socialne demokracije, da svojim pristašem vero izpodkopuje. S tem gotovo ne bi pospeševala interesov razreda, ki ga zastopa, pač pa bi to bila voda na mlin onih, ki so doslej še kolikor toliko- v boju s cerkvijo zaradi svojih gmotnih koristi, to je, buržoazij-e. Domnevam celo, da bo sčasoma, socialna -demokracija uvidela nujnost, da da svojim pristašem izgubljeno vero zopet nazaj; kajti človek, dober čl-o- vek, kakršnega hoče socializem imeti, potrebuje vere, ravno ker on ni zgolj groba materija — in princip, da je vera privatna stvar, temu stremljenju ne bo nasprotoval. S tem .pa ni rečeno, da se up el je propaganda za kakšno posebno socialistično’ cerkev in hierarhijo. Abditus povdarja, da je tendenca svobodne misli kapitalistična. Dokazuje to z izgledi iz francoskega kulturnega boja. Lahko bi jih bi;I vzel tudi iz Nemčije1. Lahko bi1 jiih dostavil še iz Portugalskega. Dobil bi jiih pa tudi na Slovenskem. In sicer: Kleri- alizem smatra na Slovenskem sedaj za svojega najhujšega nasprotnika liberalno stranko. Ponovno smo že imeli priliko na-glašati. da to nasprctstvo ni morda načelno, marveč da se tiče zgolj umazanih imaterielnih koristi, k;i jih hoče iztrgati klerikalizem pristašem lberalizma, oziroma liberalizem pristašem klerikalizma. Kadar pa naj bi prišlo do boja za načeta, slovenski liberalizem raje vzame v roke roženkranc nego meč. Načelnega boja med liberalizmom in klerikalizmom na Slovenskem zatorej, sploh še ni bilo in ga ne bo: talk boj nastane morda proti socialni demokraciji. Ves kulturni boj nad liberalci in klerikalci pa se omej.uje na boj za čisto nekulturne materielne interese. 'Če bi se v takšen boj socialna demokracija vmešavala, bi bodisi te ali1 one stranke koristi pospeševala, prav gotovo pa bi zapostavljala svoje. .Kulturnega boja radi vere in verstva na Slovenskem socialna demokracija torej ne bo pospeševala, nikar pa še sama bojevala. Vsaj v doglednem času ne! Za sedaj so nujnejše stvari na vrsti! Aktualne in strogo praktične. ------------- Ko smo izpodbijali razne predsodke, ukoreninjene v naši javnosti proti socializmu in socialni1 demokraciji, smo* naleteli tud: na problem ki se da pravzaprav enostavno razluščiti. dasi se zastavlja kljub temu iz nova dannadan. Zakaj je takšna razlika v vseh ozirih med poljedelsko produkcijo in njenimi producenti pa med industrijsko produkcijo in njenimi producenti? Zopet problem, ki je na dnevnem redu po vsem svetu! Zakaj ni mogoče pridobiti kmečkega prebivalstva za socialistično misel — ali vsaj, zakaj je kmečko prebivalstvo, tako malo dostopno propagandi iza socializem Toliko poizkusov je že bilo — uspehi pa so le še minimalni. Ali je res poljedelsko1 ljudstvo tolilko1 bolj konservativno od fabriškega delavstva? Meni se zdi, da je treba predvsem poiskati vzrokov, iz ka-. terih izvira ta konservativnost, — če menimo, da je ona res glavna ovira razširjanju socializma med kmečkim prebivalstvom. Po mojem mnenju je najgloblji vzrok v zaupanju do zemlje in njene plodovitosti in pa v nemobiilnosti posesti' .in lastnine zemlje. (Nekaterim je žal, cia med poljedelskim 'ljudstvom ni mogoča socialistična p>rqpagand:a na tak način, 'kakor med industrialnkni in fabriškimi delavci. Ne vem, zakaj naj bi mi bilo žal. Če vidim, da se je analogni poizkus že neštetokrat izjalovil, se raje po-brinem, da najdem novo pot, po kateri se mi morda — če tudi ne naravnost — vendarle posreči, da dosežem, svoj cilj. Navadno so prezirali' ali vsaj omalovaževali dejstvo, kadar so se .pritoževali radi težavne propagande socialistične misli na kmetih, da so življenski pogoji mdustrialnega delavstva povse drugačni nego kmečkega. Pri nas je vsaj taiko, da nam reprezen-tira in du st rial ni delavec moderno dobo, poljedelski pa ono, v kateri so naši predniki živeli par sto let. Ali je mogoče združiti propagando za socializem med temi iin onimi' in jo vršiti 1 ikra tu? Jasno je, da to ne more roditi .uspeha. Kar velja za tovarno, ne velja vselej tudi za obdelovanje zemlje, čeravno stojita kmečki in iindustrialni' delavec dandanes pred istim mogočnim nasprotnikom, — pred velekapitalistom:. Dvomim, da bi zadoščal ta moment, da je sovražnik skupen, zato. da bi čete kmečkega prebivalstva in industrialnega delavstva ostale trajino strnjene. Treba še poskrbeti, da bodo oba sloja vezali tesnejši interesi. Seveda se to ne more zgoditi hipoma, marveč šele tekom dolgih dob. Te dobe pa bodo tem krajše, čim bohotnejši bo razmah kapitalističnega načina produkcije. Kapitalizem je nenasiten, razteza svoje pohlepne roke na čimdalje širše sfere im dobiva pod svojo oblast tudi že nepremično zemljo. Oblike modernega trgovstva, obrata m premeta postajajo tako rafinirane in gibčne, da zemlja postaja mobilna, da ni več .nepremičnina, ampak premičnina. Brž ko se vrednost in cena zemlje dasta prenašati v oblikah, v katerih so jima dostopne 'borze, je takorekoč irelevantno, ali cenim kmečko bogastvo po oralih ali po stotakih, t. j. prostorne dimenzije kmečkega premoženja niso več nobena ovira, da se ne bi z njim svobodno tržilo, kakor se trži iz vsemi premičnimi stvarmi. Kapitalizem je torej vsaj deloma že zabrisal razliko trgovanja in obratovanja med imobilijami in mobilijami. In čimbolj se ta proces industrializacije in komercializacije poljedelstva dovršuje in izpopolnjuje, tem lažji postaja prehod od kmečke konservativnosti k iindustrialni gibčnosti, — od kmečke trdnosti in vztrajnosti k industrialni negotovosti in odvisnosti. Kapitalizem torej izpodmika tla kmečkemu gospodarstvu, on peha kmeta na trg svobodne in neomejene konkurence in pripravlja polagoma, a vedno hitreje teržn za socialistično propagando. iNaš krnet se ne bo niti zavedel, pa bo že stal v vrstah modernega proletariata, ker drugod ne bo zanj prostora; zakaj kpitaliizem deli človeštvo le na dva deila — na siromašni 'proletariat in bogato 'podjetništvo. Sicer pa si je treba predočevati, da je propaganda socialistične misli med industrialnim delavstvom zato našla takšen uspeh, ker je bilo čustvovanje in mišljenje tega delavstva in njegov socialni položaj že vse pripravilo. Bržko bo kmečki delavec prišel do liste stopinje, tudi o,n ine bo mogel tej misli odoleti. In še to: Ce se spotikamo nad počasnim prodiranjem: socialistične ideje med kmečkim' ljudstvom, koliko bolj bi se morali šele čuditi', da se inteligence tako malo prime. Koliko časa traja, predno se posameznik v inteligenčni masi zavč, kam sodi socialno, politično in kulturno! Abditus je temu problemu posvetil tudi svojo pozornost, zlasti ko govori o socializmu in mladimi, dijaštvu. pa o političnih mislih naših slovenskih »mladih«. Da je bilo potrebno, govoriti o tem problemu, se je zopet pokazalo ravno pri ocenah o Abditovi knjfigi. , * * * Nehmt AMes nur in Allem — ta knjiga je čudovito bogata. Čim dalje jo prebiraš, tem več misli se ti poraja o teh problemih. Ni je mogoče odpraviti na kratko s par besedami. Še celo pa ne s frazo: saj smo črtali mnogo boljšega že v nemščini ali francoščina. Ta knjiga je namreč pristno slo venska, zrastla na naših tleh in med našim ljudstvom,. In čisto zavedno se je zgodilo tako. Hoteli smo svoje dni povedati naši javnosti, kakšen je slovenski tip socializma. Niso nas marali razumeti — oziroma niso verjeli, da je kaj takega mogoče. Abditova knjiga je pokazala, da smemo govoriti o slovenskem tipu socializma. Borili smo se deset let sami in z drugimi — sedaj vidimo, da 'je bilo delo vredno truda. In Abditus ima odličen delež na tem uspehu! Zato smo pa tako zadovoljni z njegovo knjigo. Pil0IIZSil0IIQ)Eii01KSI0iraiQII01!0IISZIiPliy?ll^^l[y^>V^lfOll^iy^iy^3iy^l Pregled. Šolstvo*). XX. ii. „Poljudno-znanstve-n a knjižnica" 3. zvezek. C r-tice o zrakoplovstvu in aviatiki. Zbral Jakob Zupančič, profesor na c. kr. realki v Gorici. — Tako se imenuje druga publikacija, ki jo je izdala ..Slovenska Šolska Matica11 za leto 1911. svojim članom. Z veseljem smo prebrali knjigo in povdarjati moramo, da bode "knjiga dobro do-šla tudi marsikateremu neučitelju, da jo bode z veseljem in haskom čital. — Vendar piipominjamo k tej razpravi sledeče: Spis, kakor je v tej knjigi objavljen, v tem obsegu in v tej piiprostosti bi pač prav dobro d o š e 1 č i t a t e 1 j e m „d r u ž b e s v. M o h o r j a1* — a publikacije, ki so namenjene učiteljstvu, ki je — vsaj po našem mnenju precej izobraženo, bi se pa že lahko ponašale z detajlira-n e j š i m i spisi, posebno bi se lahko opisali natančneje posamezni deli najnovejših vodečih zrakoplovov ter opremili z dobrimi slikami. In slike bi se pač lahko dobile — namreč klišeji tacih slik — kajti naravnost krasne in do pičice naj-finejše izdelane slike prinaša znana nemška revija „Stein der Weisen“... Končno bi želeli, da naj posamezni pisatelji pri pisanju tujih imen navajajo v oklepajih imena tako, kakor se v resnici izgovarjajo, kajti hudo se človeku stori, ko sliši v družbi naobraženCev izgovarjati razna tuja imena češče tako, kakor so pisana. Vsakdo se pač ni učil vseh jezikov, Ta naš nasvet bi lahko dobil splošno vpoštevanje. III. „Po 1 j u d n o-zn a n s t v e-n a knjižnic a11. 2. zvezek. Zgodovina Slovencev. Devetnajsto stoletje. Spisal dr. Ljudevit Pivko. — Podpišemo *) Glej str. 222—3 št. 7. „N. Z/ z obema rokama kritiko, ki jo je izrekel o tej knjigi dr. Lončar v t>. št. letošnjih „N. Z.“ — Pristavljamo ie, da bi bilo samo 7. poglavje Pregled po najnovejši dobi11 vredno, da se obdela v obsegu te publikacije. IV. Didaktika lil. del. — Posebno u k o s 1 o v j e računanja v ljudski š o i i. 3. snopič. Spisal prof. Luka Lavtar. — Ne vemo, ali je koristno za slovensko učiteljstvo kakor tudi za slovensko šolstvo, če se izda-vajo tako obširne ,.didaktike11 iz posameznih strok brez državne podpore. Izide namreč še en snopič v tem obsegu. Uverjeni smo, da se dado vse take in enake . didaktike11 skrajšati na en snopič, in take »didaktike11 bodo imele pač več haska, kajti odbor naj bo prepričan, da bodo tako skrajšane didaktike našle mnogo več bralcev, kakor pa tako. — Škoda dragega papirja. XXI. Počitniški tečaj „S 1 o v. Šol. Matice11 v Ljubljani, ki se je vršil ob času od 26. avgusta do 7. septembra t. 1., lahko zapiše „S!ov. Sol. Matica11 z zlatimi črkami v svoje anale. Ta tečaj je bil pač živ in dovolj glasen protest slovenskega uči-teljstva proti najnovejši „spopolnitvi" c. kr. moškega učiteljišča v Ljubljani, ko se je vpeljal pripravljalni tečaj — da dobimo Slovenci več učiteljskega naraščaja. Načrt predavanja je bil ta-le: A. Filozofija in pedagogika. a) Estetika-kritika-naivnost. (6 ur. Ravnatelj dr. Jos. Tominšek); b) ..Zanesljivost izpovedi1- in ..Čuvstvo in čuvstvovanje človeško11. Bistvo in biološki pomen čuvstva. Zakoni čuvstvovanja. (6 ur. Prot-dr. Karel Ozvald.); c) „Značajnost in vzgoja". (6 ur. Ravnatelj H. Schreiner). B. Slovenščina. a) ,,Ljudska etimologija.—Tujke in izposojenke. — Zgodovinski razvoj o pomenu besed. — Besedne skupine. — jugoslovanski jeziki in dialekti. — Rekonstrukcija starejšega jezikovnega stanja iz sedanjih oblik in glasov." (6 ur. Prof. dr. Franc Ilešič); b) „0 ustanovitvi slovenskega pripovednega slovstva; 1. Začetki, 2. Levstik in Glasnikovi novelisti, 3. Poizkusi slov. epa, 4. Jurčič, 5. Stritar in Zvonovi novelisti." (6 ur. Prof. Ivan Grafenauer.) C. Prirodopisje. 1. a) Kako prebavljamo najvažnejša živila (predavanje s kemijskimi poizkusi); b) „Življenje v domači mlaki" (biološko predavanje s projekcijami in slikami pod drobnogledom); c) „0 mravljah; d) „0 praživalih, ki povzroču-jejo nalezljive bolezni". (6 ur. Prof. dr. Poljanec). 2. a) „Žival-rastlina“ (z demonstracijami objektov in slik); b) „!z rastlinskega življenja" (s poizkusi in demonstracijami slik; c) „Na rastlinskem cvetju" (z demonstracijami živih rastlin, modelov in slik); d) „Pohod v botaniški vrt"; e) „Pohod v prirodopisni oddelek deželnega muzeja", (d ur. Prof. dr. Gv. Sajovic.) Č. P r i r o d o s 1 o v j e. 1. Spektralna analiza; 2. Novi žarki in brezžični br-zojav. 3. Visoke in nizke temperature v moderni tehniki; 4. Molekuli in atomi; 5. Naše osolnčje; 6. Kako je zgrajeno naše vesoljstvo. (6 ur. Prof dr. P. Grošelj.) D. Kemija in mineralogija. Izbrana poglavja iz kemije in mineralogije. (Prof. A. Vales.) Tečaj se je v vsakem oziru prav lepo zvišil, udeležencev je bilo 60 in sicer 31 učiteljev in 29 učiteljic. Prav je imel ravnatelj H. Schreiner, ko je na giavni skupščini ,,Zaveze" povdarjal — letos v Celju — „da je slovenski narod lahko ponosen na svoje učiteljstvo. ki se pri taki mizerni plači udeležuje na lastne stroške tečajev, ki mu_ služijo v lastno izobrazbo." — Učiteljstvo si hoče na lastne stroške prisvojiti ono izobrazbo, ki jo mora imeti vsak moderni šolnik — a žal, da mu ravno država krati tako izobrazbo, saj je vendar znano, čim izobraženejši narodi, tem mogočnejša država. Upajmo, da ni bil ta tečaj prvi in zadnji. XXII. Šolstvo na Ogrske m. — L. 1910 je imela Ogrska 12.894 m a d j a r s k i h ljudskih šol — ostali narodi pa samo 3461. — Ako vpoštevamo zadnje ljudsko štetje v letu 1910, dobimo sledeče razmerje: 8,563.520 M a d j a rov, ali 454% vsega prebivalstva ima 12.894 ljudskih šol ali 72'4% ; 10,603.039 Nemadjarov ali 54'6"» vsega prebivalstva ima 3561 ljudskih šol ali 27 6 %. Kako pritiskajo Madjari na ndmadjarske šole, naj kažejo sledeča števila o stanju nemških ljudskih šol. — Poglavje o slovaških šolah je tako dovolj znano. — L. 1880 je bila na Ogrskem 701 ljuska šola, popolnoma nemška, a 1051 nemško-madjarskih ljudskih šol. Toda 1, 1910 je bilo samo še 443 nemških šol, nemško-madjarske so popolnoma izginile s površja. Izmed leta 1910 naštetih nemških šologodnih otrok namreč 241.518, je obiskovalo le 20%, t. j. 49.364 otrok nemške šole, ostali so morali pohajati madjarske ljudske šole. n-----a. UČITELJ HALFAR. Dober fant je bil učitelj Halfar, tih in skromen fant, povsod priljubljen, a imel to grdo je navado, i v Tešinu je govoril češko, in celo z nadzornikom okrajnim. Če si pa učitelj to dovoli, greh je velik to po katekizmu, ki se ga nikoli ne odpusti. Čas beži, odpadajo mu lasi, kakor listi se gube v jeseni; Halfar je se vedno podučitelj! Zanj ne morejo dobiti mesta. V krčmi zabuči poskočna godba, v cerkvi pa besedo dekle daje — kaj bi, kaj bi celo desetletje ona le na Halfarja čakala? Pridejo gospodje : sola poljska ! Župan se uda in roke skriža. A uporni Halfar uči dalje, kakor božji zakon mu veleva. Tih in sam po vasi Halfar hodi, smeha ni več na njegovem licu, v krčmi osamljen noči preseda, v tla strmi in polno čašo vina. Hekega večera, ko zapoje vaški zvon češčenosimarijo, plane plašno dekle v črno izbo: naš učitelj visi na jablani! Brez solze so ga in brez molitve, kakor grešnike nespokorjene, zakopali v zadnji kot grobišča. In tako je Halfar dobil mesto. Peter Bezruč. V v ' . . ' ' . ■ - v ' v* . 1 ! ■ - v*.,' . v:: mm ; , , . ■ ' \ iSfers' sms® v’V’,' • • H . * ' :■ > '.-'V . , ,V ■ •; , : . ■ - • -■ - r....................; m