Povest iz domačih hribov. »Prav malo še. Ne gre mi od rok in po volji mi tudi ni. Če pa se vrnem prazna, me baša in Bistra tepeta. Po sili me hočeta prodati, ker nisem za nič.« »Koliko si pa stara?« »Dvajset let in tri.« »Ali nikogar nimaš svojega: ne očeta, ne matere?« »Oba sta mi umrla.« »Ali omožena tudi nisi?« »Ne. Bistra me je hotela vdati, toda baša ne pusti in jaz tudi nočem moža; moški sq vsi hudobni.« »Morda je tisti tvoj baša zadovoljen, da si ušla, in se ne briga več zate.« »O ne, ne, povsodi me išpe, ker hoče dobiti denarja zame. Tisoč dinarjev je hotel, stari pa je ponujal samo dve sto in še to je povrh zahteval, da baša s svojo družino čim prej čez mejo izgine. Zadaj za grmom sem prežala in sem vse čula. Ker je bilo ponoči, me nista opazila. Da me baša zalezuje, to vem gotovo. Večkrat sem g^a videla, še včeraj — tam doli na vasi, ko je od hiše do hiše letal. če me najde, bo strašno. Ne smem daleč iz gozda, skriti se moram.« »Revica, kako bi ti človek pomagal?« »Ni mi pomoči.« »Jaz ti bom pomagala. V mesto pojdeva k orožnikom pa na sodnijo. Gospodje te morajo varovati.« »Za nas cigane ni varstva. Nas vse zaničuje, Žapirajo nas in preganjajo.« »Tem bom pokazala!« se je potovka razhudila. »Če se bodo kaj omecovali, jim bo Jerca zagodla, in da Jerca ne piska na mile viže, to gospodje vedo.« V tem trenutku je ciganka presunljivo zakričala: »Ooh — tam je! tam je!« Iz gozda je pridrvel divjak v rumeni obleki, z rdečim pasom in zelenim klobukom. Ciganka je hotela bežati, od strahu pa so ji otrpnile noge, tako da ni mogla prestopiti. Oklenila se je Jerce in zakričala: »Pomagaj rai! Pomagaj mi! Ubil me bo.« Ciganski poglavar je stal že pred njima. Kakor tigru sd se mu režali beli zobje, v črnih očeh pa mu je gorel ogenj. Z bičem, ki ga je držal v desnici, je široko zamahnil in oplazil ciganko po hrbtu: »Ali te imam, prekleta krota!« Dekle je na glas zatulilo in se še trdneje oklenilo potovke; ta pa jo je odrinila in ciganu iznenada zasolila dve krepki klofuti, eno na le.vo, eno na desno, ter zavpila nad niim: »Lump, ali misliš, da z ženskami lahko počneš, kar hočeš?« Cigan je bil trd od samega začudenja. Pogledal ie žensko, ki je bila za glavo večja od njega, potem se je zbral in jo umeril proti nji: »Prekleta baba, posvetil ti bom!« Kakor bi trenil, ga je Jerca prijela za roki, ga držala nekaj časa kakor v kleščah in ga tresla, potem pa ga je vrgla v travo, da je padel kakor poleno, in se zasmejala: »Haha — takih koštrunov ko si ti naj mi pride deset, pa se jih Jerca ne ustraši. Že vse drugačni možakarji so jo pri meni skupili.« Ko mačka se je cigan hitro pobral in je naglo fel za pasom in v hlačah nekaj iskati. »Vraga,« je sopihal, »kje je nož?« Ko je zletel v travo, mu je padel nož izza pasa. Potovka ga je s svojim bistrim očesom še pravi čas sagledala in se je brž sklonila: »Tu je nož. Za spomin si ga bom obdržala na takega junaka, ti šalobarda zelena ti. Pridi mi še v pest, ti bom puščala kri. da je evoj živ dan ne poližeš več!« Ciganu je bilo treba orjaško Jerco le pogledati pa se je prepričal, da ji s silo ni kos. Zato je začel ?lepa: »S teboj nimam kaj in tebi tudi ne bom nič storil.« »Hahaha, kako si milosten!« se je smejala Jerca. »Bodi vesel, da te ne klestim kakor kakega smrkovca! Kaj še čakaš in iščeš? Poberi se, drugače ti pod kurim, da se boš komaj pobiral!« »Po to kanaljo sem prišel, ki mi je ušla; drugega ničesar nočem.« »Kanalja to dekle ni. In če Vanda noče s teboj, je nimaš pravice siliti.« »Imam pravico. Moja je, njen oče sem.« »Lažeš,« je zavpila ciganka; »Samo je bil moj oče in Kata moja mati. Oba sta umrla.« »Vse, kar je bilo Samovo, sem jaz kupil.« »A tako, dekleta kupujete in prodajate cigani! Čakaj, to bom naznanila!« je zagrozila Jerca. »Prodati me hoče,« se je oglasilo dekle. »Kupca že ima.« »Kdo to pravi?« »Jaz vem. Tisoč dinarjev si hotel, oni pa ti je ponujal samo dve sto.« »Kateri oni?« »Starec z dolgo, sivo brado in s črno kapucno. Rekel ti je tudi, da se moraš hitro čez mejo zgubiti.« Cigana so te besede silno razkačile. Prebledel je, ustnice so mu zatrepetale, iz prs mu je zadonel zamolkel, skoro živalski glas, divje je sopihnil in zarjul: »Prekleta mrcina! Za grmom si vohala.« »Še žival se oteplje in orani svojo prostost,« mu ie zabrusila potovka pod nos. »Laže. Vse je narobe čula.« »Ti se lažeš, da ti kar iz ust smrdi.« »Nazaj mora k družini. Tam bodo možje razsodili, če se ji je res krivica zgodila.« »Tako noro še pišče ni, da ti bo lisici v brlog lezlo pravico iskat. Ne, midve pojdeva v mesto na sddnijo; tam bova vse povedali.« »Vanda!« je zagrmel ciganski poglavar. »Ti veš, da morajo vsi naši moški in ženske baša poslušati. Kaj tiste čaka, ki tega ne storijo, to veš tudi.« Ciganica se je zopet krčevito oklenila Jerc6 in jo rotila: »Ljuba žena, ne daj me, ne daj me! Tvoja hočem biti. Kakor pes ti bom verna.« »Vanda,« je zarohnel cigan, »še zadnjič te vprašam, ali hočeš z menoj? Da ali ne?« »Ne, ne, ne!« Tedaj je cigan pobesnel. Zasukal se je okoli sebe, iskal kaj po travi ter pobral kamen. Toda v tem se je Jerca rešila dekleta, naglo je segla v koš in privlekla iz njega velik revolver. Namerila je na cigana in, se mu približala: »Ali boš izpustil kamen, razbojnik? Pri tej priči! Sicer te ustrelim kakor mače.« Ko cigan ni koj ubogal, mu je ustrelila nad glavo v zrak: pof! Dedec se je zvrnil po tleh in je obležal in se ni ganil. Potovka se je hudo prestrašila, stopila k niemu in dejala: »Za božjo voljo, saj te vendar nisem zadela! Ni mogcjče!« Tedaj je cigan planil pokonci, skočil k dekletu in jo s tako silo udaril s pestjo po glavi, da je zahropljala in se zgrudila. Hudobnež pa se je spustil po bregu, zakrohotal se je in izginil v gozdu. Za trenutek je bila Jerca trda, potem pa je sprožila tri strele za beguncem, ne da bi merila na njega. Revolver je vrgla v koš in počenila zraven dekleta, ki j^ težko soplo in bilo po obrazu vse s krvjo oblito. Dvignila ji je glavo in jo poklicala po imenu. Ciganka pa ni dala glasu od sebe, le zdaj in zdaj je rahlo zaječala. Medtem so se sem od Ravnjakove meje prikazali ljudje, ki jih je privabilo streljanje. Jerca jim je pomahala in jih jela klicati, naj hitro pridejo. Nista še minuli dve minuti in Ravnjakova hlapca Lipe in Florijan sta pritekla, za njima še dekla Kristina, slabotna ženkica v tridesetih letih. Ko j<* ta zagledala ciganico na tleh, je zavpila: »Ježeš Marija, kaj je to? Kdo je žensko ustrelil?« »Dekle je, dekle,« je dejala Jerca, »nihče je ni ustrelil, ampak pobil jo je neki surovina.« Na kratko je povedala, kaj in kako se je zgodilo. Kristino je tako presunilo, da so se ji solze pocedile; k ciganici je počenila in ji z ruto jela brisati kri z obraza. »Saj ni mrzla in kri ji le iz nosa teče,« je v joku menila. »Menda vendar ne bo umrla, kaj, Jerca?« Ta se je odrezala: »Zdaj ni, da bi čenčali; pomagati moramo: Ti, Florijan, pojdi dol po dohtarja; pa k orožnikom stopi in povej, naj primejo cigana, ker je dekle ubil! — Ti, Lipe, nesi moj koš na Ravne pa Nani, Ravnici, naroči, naj pripravi posteljo za hudo ranjeno žensko! Midve s Kristino jo bova spravili in pripeljali gor.« »Zakaj bi prav na Ravne morala s ciganico?« je ugovarjal Lipe. »Kam pa drugam? Menda na planino gor h kakim drvarjem?« se je potovka hudobavčevala. »Najbliže so Ravne in prostora imate tudi dovolj. — Salabolski dedci! Za nobeno figo niste. Če mi takoj ne opravita, kakor sem rekla, in če dekle umre, je vajina krivda in se smeta kar pripraviti, da vaju za pol leta zašijejo.« Zdaj se hlapca nista več obirala in sta koj ubogala. Jerca pa je poskušala ranjeno dekle vzdigniti in Kristina ji je pomagala. Toda komaj sta jo nekoliko vzravnali, je začela ciganica bruhati in stokati. Kristina se je tako prestrašila, da jo je zopet poeilil jok in je na svoji strani spustila, da je dekle omahnilo. »Ti tudi nisi za nič,« se je kregala Jerca. »Taka mila Jera, ki ti ne zna drugega, kakor solze točiti!« Sama je prijela ciganico, jo vzdignila in nesla kakor otroka čez travnik navzgor. II. Bila je osem dni po tem. V ponosnem domu na Ravnah" so sedeli danes v prostorni hiši trije ljudje: vdova Nana, ki je bila mati Ravnica in nekako tistih let kakor potovka; njen brat Miha, hudomušen stric kakih šestdesetih let, — in Jerca. Videz je bil, da se za nekaj dajejo. »Nikar, Jerca,« je rekla Nana s svojim tenkim, mehkim glasom; »čeprav sva si dobri, ampak kaj takega pa ne moreš od mene zahtevati.« »Nič drugega ne zahtevam kakor to, kar nam katekizem veli,« je zabrundala potovka. »Svoje smo po krščansko opravili; dohtarja smo plačali in kar je v apoteki bilo, stregli smo, kakor da je naša ...« »Zdaj pa jo hočeš nagnati, ko je še vsa bolna.« »Nikakor ne! Lahko ostane, dokler ne bo zdrava.« »To zna še dolgo trajati.« »Ne. Zdravnik meni, da so se ji sicer možgani nevarno pretresli, ampak zdaj je prestala. Pravi, da je močne narave in bo čez nekaj dni že čisto zdrava.« »Kaj pa naj potem počne, če jo kakor garjevo ovco naženete, brez dinarja, brez obleke, brez ...« »Kaj? Bo morala pač tja nazaj, odkoder je prišla — k ciganom,« se je oglasil Miha. »Teslo ti!« se je zadrla Jerca. »Sama jim naj gre v pest, da jo bo tisti divjak do kraja ubil, kaj?« Dalje sledi.