JOKA ŽIGON 
SONETNI VENEC 
II 
»Čudovita« kompozicija ali Fibonaccijevi zajčki? 
Zopet je tu, arhitektonika, celo verbis expressis »čudovita« je postala: 
»Prvim sedmim sonetom odgovarja vsebinsko in izrazno ostalih sedem [venec 
jih ima pa petnajst] tako, da korespondira 1. sonet s 15. [pravkar jih je bilo 
sedem + sedem], 2. s 14., 3. s 13., 4. z 12., 5. z 11., 6. z 10. in 7. z 9. sonetom; 
8. sonet... stoji sam brez vrstnika kot vrh pesnitve.« 
Pregledna geometrijska shema bi bila: 
Zares čudovito, na milimetre popolno! 
»Vrh« naj bi bil nekako vsebinsko stičišče ali kaj, tisti sonet, kjer se 
združujejo in manifestirajo vse vsebinske komponente Venca, erotična, 
patrioticna in artistična, ali ekstistencialisticno povedano: »Lirski subjekt 
ima zlasti tri absolute: ljubezen — domovina — pesništvo. Vse tri eksisten 
cialne se sekajo v središču, v katerem nastaja tako imenovana ,sublimirana 
izkušnja'... Ta prihaja iz samega eksistencialnega središča lirskega subjekta 
in je koncentrat omenjenih doživljajskih krogov.« 
Osmi (8.) sonet, recimo mu Samov, pa je izrazito patriotičen; ta element 
v njem docela prevladuje, drugih ni. 
Potemtakem osmi sonet ni in ne more biti vsebinski »vrh«. 
Vse tri naštete elemente pa najdemo, in edino v njem, v 9. (devetem) 
sonetu: pesnik poje in ustvarja »iz ljubezni... do tebe«, »iz domovinske 
ljubezni« in iz želja, »de s tvojim moje bi ime slovelo«. 
9. (deveti) sonet je potemtakem vsebinski »vrh« ali središče Venca. 
88 
Že samo to pa je dosti, da se vsa »čudovita« kompozicija podre: če »vrh« 
ni 8. (osmi), ampak 9. (deveti) sonet, gre vsa geometrična simetrija po vodi; 
»vrh« se je premaknil za en sonet dalje proti koncu Venca. 
Grafično obe shemi druga na drugo: 
Številke pomenijo število koronalov. Pretrgano je zarisana simetrična 
»čudovita« kompozicija, 7 + 1 + 7, sklenjeno pa druga, 8 + 1 + 5 + 1. 
V oči zbada posebno to, da pretrgano zarisani trikotnik pravzaprav to ni, 
ker nima osnovnice, magistrala: drugi, desni krak, ga je že »konsumiral«. 
In drugo: strm padec desne sklenjene katete. 
S tem je menda tudi »korespondiranja« 1. s 15., 2. s 14. itd. konec. 
Samo malo si oglejmo to »koketiranje«. 
Sedmi (7.) sonet je po tematiki izključno patriotičen; kako je z »dopisnim« 
devetim (9.), smo že videli. Šesti (6.) je erotičen in patriotičen, deseti (10.) 
naj bi bil ustrezni, pa ni. 
Nadaljnja analiza »korespondence« je odveč. Brž ko se je porušil »vrh« in 
kar je najbližje, zgrmi tudi ostalo kot »piramide in akropolis« neoporečno 
v nič. 
V nič gredo tudi vse dosedanje »numerične podobe« raznih avtorjev, ki 
temelje zgolj na simetriji. 
Toda neki »vrh« je le ostal in tudi nekakšna »kompozicija«. Ne 7 + 1 + 7, 
ampak 8 + 1 (»vrh«) + 5 + 1 (magistrale), razen »vrha« torej še 13 (trinajst) 
koronalov in magistrale. 
8, 1, 5, 13 — čudne, razposajene številke! 
Ali z njimi smo trčili ob Fibonaccijeve zajčke, ob številčno vrsto 1, 2, 3, 
5, 8, 13, 21, 34... 
Ta na videz samovoljna, divjaška procesija italijanskega matematika iz 
13. stoletja ima pa vendarle svoje imperative: 
1. vsako teh števil je enako vsoti dveh prejšnjih: 2 + 3 = 5, 8 + 13 = 21; 
2. kvocient dveh zaporednih števil (5 :8), razen prvih, je vedno isti: 
5:8 = 0,62, 8:13 = 0,62; 
3. ta kvocient je aritmetična formula za neko počelo, ki so mu stari 
Grki dali ime zlati rez in ga uporabljali v umetnosti, zlasti v stavbarstvu. 
89 
Zlati rez deli neko enoto (recimo premico) tako, da je razmerje manjšega 
dela proti večjemu enako razmerju večjega dela proti celoti. 
Vzemimo konkretno premico, ki ima 13 oziroma 21 centimetrov: 
13 cm = 5 cm + 8 cm; razmerje 5 : 8 je enako razmerju 8:13; kvocient 
znaša obakrat 0,62; 21 cm = 8 cm + 13 cm; razmerje 8 : 13 je enako razmerju 
13 :21; kvocient je zopet 0,62. 
Isto velja mutatis mutandis za enoto »pesem«, to se pravi, namesto 
centimetrov v zgornjih enačbah vstavimo »kitice«: če je teh 13, ima pesem 
po vsebini 2 (dva) dela, enega s 5, drugega z 8 kiticami itd. Tako dobljeni 
deli, skupki kitic, se potem zopet lahko delijo po Fibonacciju oziroma po 
zlatem rezu: 
13 = 5 + 8 = 5 + (3 + 5); 21 = 8 + 13 = 8 + (5 -^ 8) = (3 + 5) + (5 + 8) itd. 
Seveda pa so delitvi po zlatem rezu podvržena ne samo Fibonaccijeva 
števila, marveč tudi druga, na primer: 
26 = 10 + 16 - kvocient 0,62; 39 = 15 + 24 - 0,62; 52 = 20 + 32 - 0,62; 
65 = 25 + 40 - 0,62 itd. 
Fibonaccijevi »zajčki« so samo posebna vrsta števil po zlatem rezu. 
Sonetni venec naj bi torej bil vsebinsko kompozicija po zlatem rezu. 
Ni pa s tem v Prešernovem opusu osamljen; na hitro le nekaj zgledov. 
Uvod h Krstu pri Savici, šestindvajset kitic, to je 2 X 13; »vrh« mora 
torej biti med trinajsto in štirinajsto kitico, obe polovici pa imeti isto shemo: 
5 + 8 + (»vrh«) + 8 + 5, še podrobneje: (2 + 3) - (3 + 5) + (»vrh«) + (5 + 3) 
+ (3 + 2). »Vrh« je samo močno poudarjena vsebinska zareza: 
... ne branim mu, al jutra čakat' more. 
S seboj povabim druge vas junake... 
Enako strukturo kaže tudi hvalnica Hradeckemu, le da ni tako izbrušena, 
dognana, ker je pesem nastala v hitrici. 
Za primerjavo še »arhitektonika« Avgusta Zigona: 
Uvod 2 + 1 + 6 + 8 + 6 + 1 + 2, Hradeckemu 2 + 8 + 6 + 8 + 2. 
Ribič: 1+3 + 5 + 3 + 1 = 13 kitic; »vrh« je sredi skupine 5, sedma 
kitica, razmerje manjšega dela (osredje) proti večjemu (uvod in sklep) pa 5 : 8. 
Šmarna gora: 3 + 5 = 8, tudi (1 + 2) -t- (3 + 2), brez »vrha«, saj ga zlati 
rez ne zahteva; da bi ohranil svojo »simetrijo«, 2 + 4 + 2, je nekdo celo pri 
silil 3. kitico v »sredino«, to je k skupini 4, zaključni narekovaj govora za 
zadnjo, osmo kitico, pa potisnil nazaj za šesto. 
Zakonov življenja in umetniške ustvarjalnosti je več; eden od teh, in samo 
eden, je simetrija, drugi je (menda) zlati rez, tretji itd. ne vem kateri. Za vse 
pa bomo težko da kdaj vedeli, saj komandirajo navadno le pod našo zavestjo. 
Kompozicija Venca očituje več umetnij kot le tiste, ki se takoj na oko 
vidijo, magistrale, akrostih, dozdevna simetrija in podobno. 
Denimo doslej prezrte »teme«. 
Tema je v glasbi kratek stavek, ki izraža kako za vso skladbo pomembno 
misel ali čustvo. Te kompozicijske enote se večkrat ponavljajo v raznih vari 
acijah in v tej ali oni dinamiki ter vežejo posamezne dele umetnine v celoto. 
Teme je v glasbi uveljavil Beethoven, v slovensko poezijo pa jih je uvedel 
Prešeren, posebno učinkovito v Vencu. Ena najbolj opaznih je npr. »sončna«, 
da jo tako imenujem: 
— Njih sonce ti si; luč ti ljubezniva; v njih sonce sije (4. sonet); 
90 
— zapeljana od mlad'ga sonca; sijalo sonce je podobe zale; nad žar 
ki sonca so se te zmotile (10.); 
— blizu tebe, sonca njih (12.); 
— toplo sonce vabi ven (14.). 
V 4. koronalu se ta tema oglaša fortissimo, se ponavlja zdaj forte zdaj 
moderato in izzveni pianissimo v 14. 
Pa tudi razmetana ni »sončna« tema kar tako. Prvikrat jo najdemo v 4. 
koronalu, kjer reže prvi del Venca, tistega z »vrhom«, na dvoje: 3 + tema + 5. 
Drugič, v drugem delu pa stoji preudarjeno na 1., 3. in 5. mestu (10., 12., 14. 
sonet). 
Vse to pa menim, da ni zgolj naključje, marveč da kaže na neko usmer 
jeno ravnanje, in to verjetno po zlatem rezu oziroma Fibonacciju. 
ni 
Dodatna kitica, 42., h Krstu 1846 
Potem ko smo za Uvod h Krstu po zlatem rezu dobili strukturno shemo 
26 = 13 + 13 itd., se sama od sebe vriva neka misel: Če je namreč Uvod tako 
strogo komponiran, ali ni zelo verjetno, da je tudi Krst sam podvržen istim 
zakonom formiranja? Ze samo število kitic, 52 (dvainpetdeset) v letu 1836, veli 
to preveriti: 52 je namreč 26 + 26, to se pravi 13 + 13 + 13 + 13; številčni 
element 13 (trinajst) nahajamo torej v Uvodu dvakrat, v Krstu pa štirikrat. 
Ti elementi so strukturne enote, ki se vsaka ravna po zlatem rezu: 5:8 = 8:13. 
Ali pa so ti štirje elementi ne le poemu ad hoc umišljeni, marveč vsebin 
sko resnično dani? 
Po tematiki je pesnitev pregledna: 1. del opeva ljubezen Črtomira in Bogo 
mile pred katastrofo poganov, 2. srečanje obeh po njej, 3. spreobrnitev Bogo 
mile in 4. spreobrnitev Črtomira, 5. pa poznejšo usodo obeh protagonistov. 
Vsak del naj po suponirani shemi obsega 13 kitic, torej kitice 1—13, 14—26, 
27—39, 40—51, 52 ali 13—13—13—12—1. 
S pesnikovimi besedami: 
Naj pevec drug vam srečo popisuje, 
ki celo leto je cvetla obema... (10. kitica); 
O, sem na srce moje Bogomila! (23.); 
. . .ker sva [Bogomila in oče] mu vse verjela, naju krsti. (32.); 
V imeni krsti ga [Črtomira] svete trojice. (51., pozneje 52.); 
[Črtomir] postane mašnik, v prsih umrjejo nekdanji upi. .. 
Domu je Bogomila šla k očeti, 
nič več se nista vidila na sveti. (52., pozneje 53.) 
Zareze in prehodi med posameznimi deli te dispozicije so jasni: 
List pride, kak vasi in veže božje 
gore; — čas, Črtomir! je vzet' orožje! (13. kitica); 
.. .al mesta ni nikjer, ni zvezde mile, 
kjer bi ljub'joče srca se sklenile. (26.) 
'Ak sklene me s teboj krst, Bogomila, 
kdaj bo zakona zveza me [s teboj] sklenila?' (39.) 
91 
V imeni krsti ga [Črtomira] svete trojice. (51., pozneje 52.) 
Vse bi bilo skoraj v redu, skoraj, če bi ne bilo v numerični podobi pred 
zadnjega števila 12. Če bi priključili k temu številu še zadnjo stanco, —1, bi 
tudi tu dobili 13. Ali to bi bila samoprevara; tej kitici, zadnji, nikakor ne 
moremo vzeti samostojnosti in jo potisniti v četrti (12 + 1) del, torej 13, kamor 
ne spada. 
Zato moramo ostati pri številu 12, pri kiticah 40—51 za četrti del, in se 
sprijazniti z mislijo, da imamo tu opraviti s kompozicijsko napako, to se pravi, 
da je ena kitica premalo, 12 namesto 13, v celem spevu pa 52 namesto 53. 
53 (triinpetdeset) stane ima pa Krst v letu 1846! 
Od kod, iz kakšnih razlogov ta nova kitica? 
Iz vsebinskih gotovo ne, saj pravzaprav nič novega ne pove; zadnja vrsta 
41. kitice pravi: 
Ne smem postati jaz nevesta tvoja, 
zadnja 42., nove pa: 
Nikdar ne morem tvoja bit' nevesta! 
Ti dve kitici sta torej le nekak hendiadvoin. 
42. stance ni narekovala kaka pripovedna nejasnost ali pomanjkljivost. 
Kje pa stoji ta nova enota? Ni namreč vseeno, če kjerkoli! 
Še enkrat obe linearni shemi, da se vidi novost: 
za 1836: 13 + 13 I 13 + 12 | 1 = (5 + 8) + (8 + 5) | (8 + 5) + (4 + 8) | 1 = 52; 
za 1846: 13 + 13 | 13 + 13 i 1 = (5 + 8) + (8 + 5) | (8 + 5) + (5 + 8) | 1 = 53, 
ali natančneje z besedami: na 42. (dvainštiridesetem) mestu med staro 41. 
in staro 42. kitico, torej prav tam, kjer je bila ugotovljena »kompozicijska 
napaka«! 
Preglednica strukture 4. in 5. dela Krsta 1836. in 1846. leta; nova stanca 
je 41. a ali v celem spevu 42. po vrsti: 
4. del 5. del 
1836 kitice 4 + 8 1 
40, 41, 42, 43. 44. do 51. kitica 52. 
1846 kitice 5 + 8
40, 41, 41. a, 43, 44. 45. do 52. kitica 53. 
42. 
Nova stanca 42. je potemtakem »napako« odstranila, to pa se pravi nič 
manj in nič več, kakor da je pesnik svoj spodrsljaj iz 1836 spoznal in ga 
popravil. 
Če je vse to točno in res, in menda je, je pa že treba brez vsake drznosti 
reči, da je Prešeren gradil svoj Krst najbrž zavestno po zlatem rezu, čeprav 
mogoče te pesniške tehnike ni poznal pod istim imenom. 
Zdaj pa še Avgusta Zigona linearna podoba Krsta: 
3 | (7 + 3 + 7) | | (7 + 1 + 7) | | (7 + 1 + 7) | | 3 
Uvod I. del II. III. Sklep 
Ta arhitektonika se nanaša na besedilo Krsta 1846, o onem iz 1836 ne 
pove nič in zato tudi ne razloži in ne more razložiti nenadne nove kitice. 
92 
Je aprioristična, togo ravna po simetriji, operira s tretjino, s številom 
3 in s »sveto« sedmico. Je že na prvi pogled komplicirana, zlasti še v primer 
javi z zgornjo po zlatem rezu. Odmori med posameznimi deli so povsem dru 
gače zarezani kot tam. 
Zadnje tri kitice tvorijo enoto, »sklep«, ki po klasični retoriki ustreza 
prvim trem, »uvodu«, in vso pesnitev »izbalansira«. Toda zaključna stanca 
tega sklepa, 53. cele umetnine, je vsebinsko docela samostojna, torej ne. . . 
! 3, ampak ... | 2 | 1. 
S tem pa je že načeta cela stavba: od konca zadeta se podira kot vrsta 
pokonci postavljenih domin, brž ko se dotakneš poslednje. 
Ti 2 (dve) kitici, 51. in 52. po novem, sta zdaj v Zigonovi arhitektonski 
vrsti takorekoč odveč, ne spadata ne k III. delu ne k »sklepu«, marveč ne 
kako visita med njima; »arhitektonika« bi torej morala biti ali (7 + 1 + 7 + 2) 
I 1 ali (7-7-1 + 9) | 1, kar pa je za simetrično podobo oboje nemogoče. 
Za Krst je Prešeren sam v pismu Čelakovskemu prosil, naj ga presojamo 
kot »metrično nalogo«. Če izraz »metrično« razumemo nekoliko širše, to je kot 
^kompozicijsko«, potem moramo reči, da jo je naredil odlično. Ali odlično je 
pesnik že prej rešil neko drugo »kompozicijsko« nalogo, Sonetni venec; pri 
čujoča analiza Krsta pa samo priča, da je res poznal prijeme zlatega reza 
in da je ta inštrument rabil že v Vencu. 
Od kod ga je poznal, to je posebno vprašanje. Če pa se spomnimo, da je 
imel v svoji knjižnici tudi matematične strokovne knjige, da se je torej za to 
vedo posebej zanimal, bi bilo za odgovor treba pregledati to literaturo, če ni 
morda prav iz nje poznal matematika Fibonaccija in njegove zajčke. 
93