—    124    —
Mušičev Stanko
' al, nekoliko suh. na precej  upalih   licih lahno,  komaj  vidno rdečico,  črnih las,  onakobarvenih, živih ofi in gibčcn, silno
gibčen -------
Tak je bil.
Ljudje  so  govorili o njem,  da  ima v rokah  in  nogah živo srebro . . .
S sestrico Anico sta bila dvojčka, Od rojstva slabotna sta sc le polagoma razvijala. Anica, majhno, bledo bitje, spominjajoče na cvetko vzraslo brez oživljajočih solnčnih žarkov, mnogo šibkejša od Stanka, je izdihnila po dvelctnem hiranju mlado dušico. Stanko pa je rastel in rastel; čim sta-rejSi je bil, tem čvrstejše mu je bilo telo. O njegovi prvotni slabotnosti so pričala le bleda Hca in vitka, malo koščena rast; o njegovi živahnosti in razposajenosti pa oni dve jasni, pod gostimi, črnimi obrvmi žareči se očesci, pričalo sploh vse njcgovo gibanjc in vedenje . . .
Isto leto kakor njega je krstil priletni, srebrnolasi župnik tudi Varga-novega Vladka, Krakarjevega Petra in menc. Tri in pol leta star je odSel Varganov za Anico.
Iz sosednje vasi se je pritepla davica. Tiho, potuhnjeno se je vkrala v naše selo in si izbrala Vladka za svojo žrtev.
Takrat smo bili šc majhni in nismo pojmili, kaj je smrt. Z ravno-dušjem smo gledali, ko so nam pokazale matere Stiri mladeniče, nesoče Vladkovo truplo k večnemu miru. Z ravnodušjcm in brez sočutja smo poslušali mračne glasove mrtvaškega zvona .. .
Ostali smo torej samo trije: Stanko, Peter in jaz. In ti trije smo se plazili po vasi ter stopicali od hiše do hiše, dasi v samih srajčicah segajočih do peta. Čutili smo, da smo si enaki, ker smo rojeni istega leta. ln ker se družijo radi enaki z enakimi in smo obfutili v sebi nagnjcnje do igranja, skakanja in kričanja, smo se igrali. skakali in kričali po svoji volji. V tern nas ni nikdo oviral, saj smo bili še otroci, katerim prvič ne zameri nikdo, drugič pa jim privošči vsakdo rad njihovo veselje.
V izumitvi iger in sploh pri igranju je bil Stanko prvi. Pokazal nama je razne igre. Med drugim je naju naučil igrati se nkonjičke". Vtaknil nama je med zobe droben klinec, na njega konca pa je privezal vrvici, prijel za nju in hi! — šli smo po vasi, kolikor so nam pripuščale mlade noge. Včasih se nam je pridružila Kastclčeva Mimica, zlasti če smo se igrali pri Ivčevem skednju, mešali tamošnji prah in se valjali po njem. Pa kaj bo to dete! Za eno celo leto mlajša naj bi se igrala z nami ? Ker ni tega dopužčala naša čast, smo jo večkrat odgnali to pridno malo Mimico. Toda na starejše, ki so nosili že hlafie, smo gledali s spoStovanjem in jako radi bi se jim bili pridmžili, pa oj nesreče! — tudi oni so čuvali svojo čast in ravnali z nami prav tako kot mi z Mimico.
—    125    —
No, tudi mi smo dobili hlače in kmalu za hlačami novo dolžnost — obiskovati šolo. BiH smo ponosni in smelo ter veselo smo stopali v začetku prvega šolskega leta v čisto novih oblekah par za parom iz šole v cerkev k sv. maši. Mislili smo, da zvoni v zvoniku z vsemi štirimi in da klenkajo — vse nam na čast, nam. ki gremo prvič v žolo. Kako bi ne bili ponosni?
A nam trem je hitro zamrzcla šola, posebno MuSiču. Za njegovo živo. nikdar mirujočo naravo ni bil Solski mir. Komaj smo čakali konca Solskega pouka, da smo jo skokoma udrli domov in potcm na travnike . . . dan za dnevom, dokler nas niso presodili stariši dovolj velikim, da lahko žcnemo živino na pašo. Odtakrat pa smo vzeli po Soli vsak svoj kos kruha, sneli šibo, visečo na zunanji steni hleva, odklenili živino od jasli in jo gnali pasl na zeleno, sočnato Iravo.
Tu na širokem, prostranem polju je ugajalo Stanku. Lelal je od kraja do kraja, drvil se med blagom. prerival se zdaj s tem zdaj z onim. vriskal, in oči so se mu svetile gole radosli.
Celct mirni Kastelčevi Mimici je napravil dela. Prignala je namreč s seboj redno poleg krave srcdnjevelikega, črnega ovna s precej zavitimi rogovi. Oven je bil krotek, dokler mu ni vzbudil Mušič hudomuSnosti. Tako dolgo ga je suval z rokami v čelo in se vrtil ž njim po paSniku, da ga je navadil trkanja. Poslej se je pa zalctel oven v vsakega, kdor se je obrnil pred njim toliko ncrodno, da je mislil, da se hočc ž njim trkati. Tudi v Mimico se je zagnal pogostoma. posebno zvečer, ko ga je> naganjala domov. Enekrati jo je celo podrl na tla. Ob sličnih prilikah smo jo prihiteli branit vsi s šibami. Oven za trdno prepričan, da se namerava po Stankovi navadi ravnati ž njim vsa četica pastirjev, se nam je nastavljal z rogmi nckaj časa, glavo nagibal na stran, ter se pripravljal na skok, a uvidel je, da mu pretl nevarnost, pa je rajše zbežal in zdirjal po praSni cesti za domov se vračajočo živino. Tu je korakal prvi, zmajeval z glavo in meketal. kakor da mu ne prija tako življenje brez bodenja in ruvanja.
V vročem juliju in avgustu smo se kopali. Živino pa smo nagnali v gozd. V senci snežnobelih brez z drobnim, srčastim, bledozelenim listjem. je bila varna pred muhami in je imela paše na rastoči resi. Mi pa smo stekli k potoku. Vil se je kot srebrna nit med zlatim klasjem rodovitnega polja, med dolgimi, s pisanimi rožicami posutimi travniki in izginil v gozdu med grmovjem in visokim, gostolistnim drevjem. Navadno je bil len potoček 7. mirno, gladko površino, ki se jc vznemiril le, kedar je zapihal veter. Tedaj se je vzdigoval na njem valček za valčkom, ki so pljuskali ob bre-gove in se razbijali ob njih. Ob njem stoječe starikave vrbe so se prikla-njale; njih veje so se pripogibale vedno nižje in nižje, poljubljale potočkove valčke in se zopet vzdigavale.
Ako pa je deževalo nepretrgoma nekaj dni, je narastel potok. pre-stopil strugo in se razlil po bližnjih njivah in livadah. Šumel je in se penil. Rujavo-umazani valovi so se zaganjali besno ob bregove in jih izpodjedali. Vrbe 50 stale do polovice v vodi; njihove veje pa so bile sklonjene in njih konce je zalivala voda.
—    126    —
V njem smo se kopali. V plitvi vodi oni, ki so se šele učili piavanja, drugi nižje v globokejši. Med učečimi smo bili i mi trije: jaz, Peter in Stanko. Kakor je naju prekašal vitki, gibčni, okretni Mušič sicer s svojim naglim kretanjem, tako se je umel gibati ludi v vodi. V malo dneh se je priučil plavanju in se pridružil pod nami se kopajočim, med lem ko sva se tolažila midva z nado, da se naučiva gotovo prihodnje leto.
Toda to, kar sem se vam namenil povedati, se je zgodilo proti koncu septembra, popoldne nekega jesenskega dne.
Solnce je sijalo medlo izza sivkastih oblačkov in skopo obsipavalo zemljo s svojimi mrtvimi žarki, narava je umirala in hladen veter je pihal od severa.
Tisto popoldne je pasel Stanko z menoj in Krakarjevim ob potoku čisto na robu gozda. Ker se nam je zdelo mrzlo, smo si nanesli drv in zakurili. Ormada se je razgorela, krvavordei plamen je švigal visoko v zrak, vsedti smo se okoli ognja ter zrli v prasketajoča drva, od katerih so odskakovale bledožareče iskrice, in v tenki belkasti dim, zibajoč se v zraku nad ognjem liki mali, prozorni meglici. Ko smo opazili veliko mno-žino žerjavice, ki se je napravila na gorišču, nam je šinila v glavo misel, da bi bilo dobro, Ce bi imeli krompirja, da bi si ga spekli. Na naši strani ga ni bilo, paL pa onkraj potoka na njivah. A kdo bi Sel Cez vodo ponj?
,,jaz!" se je oglasil Mušii. ,,Čez potok preplavam (bi! je na onih krajih globok), napulim na Koritnikovi njivi krompirja, ga vama potnečem čez vodo in pridem zopet nazaj."
,,Ali se ne bojiS vode?" je ugovarjal Peter. ,,Vidiš, kako je temna in lena ? Niti valček se ne gane na njeni gladini. Glej, kako mračno, kako mrzlo, kako ledeno nas gleda s svojimi temnozelenkastimi, velikimi očmi! Aj, jaz se bojim potoka; danes jc strašen."
,,Ti da, a jaz ne! Glej me!"
Živahno in naglo, kakor je bil sploh, )e skočil k bregu, se slekel in se spustil v vodo. Videla sva, kako se je zmajala, kako so pljusknili valovi, za hip se zgrnili nad Stankom, pa že v istem trenotku se je prikazalo njegovo telo spet na povrSju. Plaval je na nasprotno stran. Ko je bil že skoro pri bregu. je zavil okoli vrbovega grma, da bi lažje zlezel na kopno. Toda ravno, ko je zavil, je žaklical na pomoč in tikrati izginil pod vodo. Prikazal se je Se dvakrat. . . trikrat na površje, potem ne več. Voda se je še nekaj časa penila na onem mestu, kjer je izginil, delali so se valčki, Sumela je, pa kmalu se je umirila.
Potok je bil zopet miren. Črn oblak je priplul, zakril še tisti kos solnčnih žarkov, ki so sijali tedaj, in potok je bil še mračnejši, hladnejži, še strašnejši ko( prej.
Nadenj se je vlegla temna, gosta senca . ..
Mcne in Krakarja se je polotil strah. Popustila sva živino in tekla domov pravit, da je Stanka požrla voda.
Prijel ga je krč.                           .             .-.'--.
—    127    —
RibiCi so ga iskali tisti in naslednji dan, a našli so ga šele trelji dan precej daleč od mesta, kjer je utonil.
Njegovo truplo je bilo veliko bolj koščeno kot prej, bleda lica s komaj vidno rdečico so začrnela, prej živi, črni očesci sta glcdali stekleno in mrtvo, med lasmi se mu je nabralo nekaj povodnje trave in blata, in pesti je stiskal, kakor bi se hotel neCesa oprijeti.--------                      J. M.