Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via San Daniele, 88 Tel. 53263 - Poštni predal 186 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni - Videm
MATAJUR
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Sped. in abb. post. Il gruppo
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 600 lir -letna 1000 lir - Za inozemstvo: polletna 800 lir - letna 1500 lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 50 lir
Leto XVIII - N. 19 (377)
Udine, 15. novembra 1967
Izhaja vsakih 15 dn
Za slovenščino v dijaških domovih
Dobro vemo, koliko beneško-slovenskih vasi je še dandanes oddaljenih od kulturnih in drugih središč iiaše dežele. Vemo tudi, da prav tako zveze s središči niso najboljše. In vemo tudi, da so prav v teh središčih tudi ustrezne šole, ki omogočajo našim mladim ljudem na-daljno izobrazbo in s tem tudi pot k poklicem, pot v življenje. Poleg tega pa moramo še dodati, da svoje prav zdaj prispeva tudi obvezno srednje nižje šolanje, ki prav tako ni dostopno v sleherni vasi Beneške Slovenije.
Tako so naši dijaki in študentje na eni strani prisiljeni voziti se sleherni dan v šolo in nazaj, kar pa seveda ne vpliva najbolje na učni uspeh. Druga, pametnejša in boljša rešitev pa je vsekakor ustanavljanje dijaških domov, ki naj bi gojencem nadomeščali v vsem njihovo domačo streho.
Res je, da je ideal oblasti za naše kraje, da bi ustanovile v vsakem šolskem središču Beneške Slovenije ustrezne dijaške domove, ki naj bi brezplačno ali pa za malenkostno odškodnino staršev prispevali k boljšemu uspehu, počutju in življenju naših dijakov.
Toda ob že obstoječih ali pa bodočih dijaških domovih pa se le vedno zastavlja in ponavlja staro, a zato tem pomembnejše vprašanje: kako je s slovenskim jezikom v teh domovih. Znano je, da ti domovi nudijo učencem in dijakom vse, od oskrbe do pomoči pri pouku, le enega pa jim še doslej ne nudijo-domače slovenske besede.
Res je čudno, da kljub demokratični vladi, demokratičnem razumevanju pokrajine, šolskih oblasti in drugih činiteljev do vprašanja dijaških domov, u-strezni činitelji le ne pomislijo, da prihaja v te domove tudi mnogo beneškoslovenskih o-trok, katerih materin jezik jeslo venščina. V domovih pa jih vsepovsod spremlja samo italijanščina in zato lahko upravičeno pomislimo, da stoji kljub demokratičnim težnjam za vsem tem le še ostanek stare, da ne rečemo fašistične miselnosti, ki hoče prav na ta način poita-Bjančevati naše otroke, čeprav je v naši republikanski ustavi :a aisano da uživajo nacionalne manjšine vse enakopravne politične in ostale pravice kot osta-'i državljani naše republike.
Zato se na koncu upravičeno vprašujemo, ali dežela ne nadzoruje uporabe deželnih podpor, ali dežela ne skrbi, da bi dobili v domovih, ki jih posredno podpira, tudi gojen-ci s slovenskim materinim na-rečjem prav tako družinsko vzgojo v jeziku svojih mater hot jo imajo gojenci z italijanskim materinim jezikom. Zato bi bilo vsekakor potrebno, da bi prav dežela v tem smislu storila ustrezne korake, saj je to tako v duhu demokratičnosti hot tudi naše ustave. Gre za slovenščino v dijaških domovih Pri nas, kjer so nastanjeni naši atroci.
IZ	SEJE	DEŽELNEGA
Deželni poslanci orisali žalostno in obupno stante Ho Slovenile ler zelo osiro oDsodiii zanemarjenje poireh njenega nrehivalsiva
Pomembnen predlog slovenskih deželnih poslancev Šiškoviča, Jarca in Škerka, naj bi prispevali pol milijarde lir za industrijske in gospodarske pobude v NadiŠki dolini in tudi na široko razpravljali o položaju beneških
Slovencev in o potrebi deželne pomoči zaostalim krajem
Deželni svet je odobril zakonski osnutek o uporabi prebitkov iz obračunov za leti 1964-1965 za izredno finansiranje del in naprav za pospeševanja gospodarskega razvoja in višjega šolstva v naši deželi. Kljub odločnim zahtevam opozicije je večina odobrila zakonski osnutek, kakor ga je v glavnem predlagal deželni odbor, tako da bodo porabili poldrugo milijardo za razna dela na industrijskih področjih, eno milijardo za turistične ceste, dve milijardi in pol v korist turističnih področij, 3 milijarde za trgovinske centre in dve milijardi za višje šolstvo.
Razprava o tem zakonskem osnutku je bila zelo razgibana in je dosegla takšno ostrino, kakršne doslej še nismo poznali, saj so se svetovalci zaradi nasprotovanja nekemu spreminjevalnemu predlogu opozicije tokrat v deželnem svetu po treh letih in pol celo prvič stepli, kar je predsednik dežele Rinaldini tudi na seji
obsodil in močno obžaloval, saj ni deželnemu svetu v čast. Za zakonski osnutek so glasovali demokristjani, združeni socialisti, republikanec Cumbat in misovec Morelli, proti pa komunisti, psiupovec Bettoli, odv. Škerk in liberalci.
Tudi drugi dan so razpravljali o raznih
popravkih. Najprej so nadaljevali razpravo o četrtem popravku komunistov k členu 1, po katerem naj bi prispevali za razvoj kmetijstva eno milijardo lir. Ravno ta popravek je zadnjič sprožil pretep v deželnem svetu. Sedaj ga je večina zavrnila. Prav tako je zavrnila spreminjevalni predlog komunistov, po katerem naj bi dežela prispevala 300 milijonov lir za gradnjo hiš za poljske delavce. Zavrnila je tudi predlog, po katerem naj bi dali 200 milijonov lir izrednega prispevka latisanski občini.
Zelo pomemben je bil spreminjevalni predlog komunistov, ki sta ga podpisala med drugimi tudi šiškovič in Jarc in po katerem naj bi prispevali pol milijarde lir za posebne gospodarske in zlasti industrijske pobude v občinah Nadiških dolin. Spreminjevalni predlog je orisal svetovalec Jarc. Omenil je žalostni položaj v Beneški Sloveniji, kjer
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
TUDI PLANINE ZDRUŽUJEJO NARODE
Srečanje planincev treh sosednih dežel
Planinci treh sosednih dežel Slovenije, Furlanije in Koroške so si pretekli teden že tretjič zapored podali roke na prijateljskem srečanju, ki je bilo tokrat v Ljubljani, v lepem domu slovenskih planincev Zlatorog in se je prihodnji dan nadaljevalo na Vršiču.
Planinci treh dežel s tem nadaljujejo zamisel, ki se je začela uresničevati 1965. leta v Beljaku in na Dobraču, nadaljevala pa lani v Vidmu in na Nevei.
Tokrat so bile vrste udeležencev srečanja še razširjene. Razen planincev iz Furlanije, Gorice, Koroške in Slovenije so prišli tudi planinci iz avstrijske Štajerske, ki so se pridružili sestankom planincev - ljubiteljev Julijskih Alp, prvikrat pa so bili navzoči tudi zastopniki slovenskih planinskih društev iz Gorice in Celovca.
Udeleženci « Srečanja treh dežel » so prvi dan prisostvovali zborovanju, na katerem je predaval prof. dr. inž. France Avčin, in druge osebnosti, drugi dan pa so odšli na Vršič, kjer se je nadaljeval pomemben sestanek planincev. Razvil se je živahen pomenek o številnih skupnih vprašanjih: pohodi po gorah vseh treh dežel, medsebojna pomoč v primerih nesreč, popusti in članstvo ter številna druga vprašanja. Mnoge u-deležence so družili spomini na skupne podvige v gorah še v ob-
dobju daleč pred drugo svetovno vojno, v stenah, sodelovanje na literarnem področju in številna prizadevanja po zadnji vojni, ki so želela široki množici ljubiteljev planin vseh treh narodov pokazati, da je moč prijateljstvo, ki se rojeva v gorski naravi prenesti tudi v dolino ter vsepovsod negovati pristne in najbolj dobronamerne odnose.
Iz gostoljubnega Erjavčevega doma so odšli v dolino na soško stran, kjer so se ob spomeniku esteta, alpinista in prvopristopni-ka, ki je z vodniki iz slovenske Trente stopil kot prvi na številne julijske vrhove - spomnili moža,
čigar pero je nepozabno opisalo ravno svet teh gora in poneslo njihovo ime daleč v svet. Lik zamišljenega samotarja, ki zre proti Jalovcu, je bil nema vzpodbuda, ki naravnost sili k sodelovanju.
Planinski prijatelji so se nato vrnili na Vršič ter se še enkrat zbrali k zadnjemu srečanju. V zgodnjih popoldanskih urah so se nato razšli in odrinili na domove v Furlanijo, Koroško, Štajersko in po Sloveniji. S seboj je vsakdo ponesel pozdrave za člane svoje planinske organizacije in sklep, da se prihodnje leto zopet vsa planinska srenja sreča nekje na Koroškem ali Štajerskem.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimmmiiiiiiHiiimiiimiiiiiimimiiimiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiM
LEPEGA JESENSKEGA Q\E
Sprehod po Kanalski dolini
Kakih petindvajset kilometrov je dolga Kanalska dolina, segajoča od Trbiža do Pontaflja, a vendar je to tako različen svet, ki smo ga vajeni z obiskov po beneškoslovenskih vaseh. Sicer pa to ni nič čudnega. Kanalska dolina je namreč vse do leta 1918. pripadala bivši Avstriji in meja z Italijo je takrat potekala prav sredi Pontaflja, na mostu čez rečico Pontebano. ki se prav tam tudi izliva v Belo. Drugi vzrok različnosti pa je tudi v sami naravi,
Ukve • Ta slovenska vasica je izredno privlačna in slovi zaradi svoje gostoljubnosti. Tu zelo dobro cvete tako poletni kot zimski turizem
ki je v Kanalski dolini mnogo bliža alpskemu svetu kake Gorenjske ali Koroške kot pa prijaznim, krotkim hribom Benečije, ki se rahlo prelivajo, skoraj brez večjega prehoda, v Furlansko nižino.
Podatki pravijo, da je danes kanalskih Slovencev kakih 2000, dalje vemo, da so gospodarsko zagotovo bolje situirani od beneških Slovencev, da se še danes v njihovem načinu življenja in dela odraža nekdanja avtsrijska uprava, saj je bila Kanalska dolina nekoč sestavni del Koroške. Toda o tej problematiki bi morda pisali kaj drugič. Naj zato to pot naš sprehod velja predvsem kulturnozgodovinskim spomenikom in dejstvom, ki jih je tudi Kanalska dolina prepolna in tako samo spet in znova potrjuje slovensko obeležje teh krajev.
Prva postaja na naši poti proti Pontaflju je Ovčja ves. Nedaleč od Trbiža, malce za postajo žičniče na Višarje, leži Ovčja ves ob vhodu v alpsko dolino, ki po svoji lepoti skoraj prednjači v Julijcih. Zato ni nič čudnega, če se je prav pesnik Julijcev Julius Kugy zaljubil v to dolino. Ovčja ves danes sicer ni več čisto slovenska vas kot je bila nekoč, vendar so v njej prav za nas ohranjeni morda najpomembnejši kulturni spomeniki. Eden izmed
(Nadaljevanje na ■'!. strani)
so zelo velike potrebe, a malo denarja. Pritožil se je nad tem, da zanemarja Beneško Slovenijo država in tudi dežela. Tudi tako imenovani «zeleni načrti» niso bistveno izboljšali položaja, saj je živinoreja nazadovala in kar so opravili izboijSevalnih del, so jih vsako leto uničile povodnji. Opravljenih je bilo samo nekaj javnih del in ne toliko zaradi njih samih, marveč le bolj zato, da so zaposlili po nekaj brezposelnih domačinov. Zaradi tega zanemarjanja in gospodarskega zastoja se je v zadnjih desetih letih izselila skoraj ena tretjina prebivalstva. Sploh vsi statistični podatki kažejo, da je Beneška Slovenija nazadovala v vseh panogah. Dohodki v kmetijstvu znašajo v teh krajih samo 28.000 lir na ha površine, oziroma 39.000 lir na osebo, medtem ko znašajo na primer v goriški pokrajini 216.000 lir. Prebivalci se s.veda ne morejo preživljati s tako nizkim dohodkom in morajo zato iti po svetu s trebuhom za kruhom. Industrije ni skoraj nobene in leta 1957 so zaprli zadnje srednje podjetje, ki je štelo 70 delavcev, to je cementarno v Št. Lenartu. Edini mali industrijski obrat v deželici je opekarna, ki zaposluje 20 delavcev. Leta 1959 pa so na primer našteli 2000 glav govedi manj kot leta 1951. Redili bi lahko sicer 20.000 repov, toda v ta namen bi morali vložiti za izboljšanje kmetijstva več sto milijonov lir.
Jarc je zatem navedel nekaj podatkov o zelo nizki potrošnji življenjskih potrebščin, zlasti pa mesa in sladkorja. Tako na primer 40 odst. prebivalcev jč meso samo enkrat vsaka dva meseca. Stanovanjske razmere so obupne, saj pridejo po tri osebe na en prostor. V teh socialnih in gospodarskih razmerah ni možno dostojno življenje. Zato je tretjina prebivalstva zdoma. Tudi kulturne razmere so zelo slabe, saj je kar 1.631 nepismenih v 11 občinah. To pač kaže, da bi vladajoči krogi radi izkoreninili slovenski značaj teh dolin. Na koncu je Jarc dejal, da bi bilo prav, da bi poskrbeli, da bi se navadili prebivalci tudi slovenski književni jezik.
O položaju beneških Slovencev in o potrebi deželne pomoči je obširno spregovoril tudi svetovalec Škerk, ki je posegel v razpravo o spreminjevalnem predlogu, ki ga je odločno podprl. Rekel je, da bi s sprejetjem predloga tudi končno odstranili razlikovanje, ki ga je zakrivil tudi občinski odbor, ko je zanemarjal te kraje. Odbor je namreč žal posvečal zelo malo pažnje Slovencem, ki živijo v videmski pokrajini, kar je povzročilo veliko izseljevanje in hude posledice z gospodarskega kakor tudi z narodnostnega stališča. Škerk je tudi rekel, da je pričakoval več od strank leve sredine, ki so večkrat poudarile, da bodo upoštevale gospodarske interese Slovencev. V resnici pa je šlo le za načelne izjave. Tudi Šk.rk je navedel številne podatke o prebivalstvu, o izseljevanju, gospodarskem nazavodanju itd. Pri tem je omenil, da številni otroci ne končajo niti osnovne šole, kar je treba pripisati tudi dejstvu, da jih ne poučujejo v materinem jeziku. Zato je predlagal, naj bi pripravil deželni odbor razne ukrepe v korist Beneški Sloveniji in jih predložil deželnemu svetu.
Zanimivo in nekam čudno je bilo, da so spreminjevalni predlog komunistov podprli tudi liberalci in misovci, če-nrav so navedli za to druge razloge. Običajna večina leve sredine pa ga je zavrnila.
Zatem je zelo naglo sledilo glasova-n - o drugih popravkih in vseh 25 členih zakonskega osnutka, tako da je proti tej naglici protestiral v glasovalni izjavi svetovalec KPI Pellegrini. v razpravi o členu 1 je svetovalec Škerk ponovno navedel razloge njegove skuDine proti razlaščanju zemljišč po EPIT ter rekel, da to ne pomeni le gospodarsko marveč tudi narodnostno škodo za slovensko manjšino. Dejal je ‘udi, da so stranke leve sredine prekršile sporazum s Slovensko skupnostjo v pogledu razlaščanja. Ponovil je, da SS vztraja na tem, da se zgradi tovarna «Grandi Motori» pri Orehu.
V začetku seje so bila na vrsti vprašanja svetovalcev, h katerim se bomo še povrnili.
m
[\I0
I
IZ NADIŠKE DOLINE
Folklorna skupina «Posočje» iz Tolmina nastopila v Čedadu
Dne 29. oktobra je znana folklorna skupina « Posočje » nastopila v gledališki dvorani « Ristori » s svojim bogatim programom narodnih plesov in pesmi. Dvorana sicer ni bila nabito polna, vendar je bilo kar precej udeležencev, če pomislimo, da je bilo slabo vreme in neprimerna ura: koncert je bil namreč ob 11. uri, ko ni nikakih avtobusnih zvez Z Nadiško dolino. Koncerta pa se je udeležilo več Furlanov iz Čedada, pa tudi iz okoliških vasi in iz Vidma.
Ne glede na pičlo udeležbo je bil nastop « Posočja » prijeten kulturni dogodek. Prireditev sama je obsegala vrsto pevskih in plesnih komadov. Nastopajoča skupina, ki jo sestavljajo Tolminci, je za to priliko pripeljala s seboj moški oktet iz Kobarida, ki je večkrat prišel na oder ter mehko zapel vrsto slovenskih viž, zaključil pa je s furlansko narodno. Prireditev se je nadaljevala z nastopom orkestra, ki je zaigral nekaj poskočnic. Zanimivi so bili
tudi folklorni plesi « Mala pol-kica » iz Trente, « Podegajca » z Vipavskega in « Do passi » iz koprske okolice. Plesalci so prikazali tudi rezijske plese, ki so se do danes ohranili v tej dolini. Za zaključek je folklorna skupina zaplesala nekaj istrskih plesov in pa madžarski ples v lepih stiliziranih narodnih nošah. Plese je spremljal orkester, ki je bil dobro dopolnilo dogajanju na odru.
« Posočje » je že drugič nastopilo v naših krajih, prvič je bilo gost fantov iz Klodiča, ki so pripravljali vaški praznik, tokrat pa je prišlo na povabilo prosvetnega društva « Ivan Trinko » iz. Čedada.
Nastopi folklorne skupine kakor tudi vsa gostovanja, ki so jih v Beneški Sloveniji priredile slovenske skupine iz Goriškega in Tržaškega kakor tudi iz Slovenije, ustvarjajo demokratično vzdušje ter možnost boljšega razumevanja med pripadniki različnih narodnosti, ki živijo na tem območju videmske pokrajine.
SfflllEK UMKOV CEMBWA OKOLIŠI
V nedeljo, dne 5. novembra so se sestali v Čedadu številni obrtniki čedadskega okoliša, da so proučili nekatere pereče probleme, ki zadevajo sektor obrtnikov in v prvi vrsti njihov sindikalni položaj. Ob tej priliki so se vršile tudi volitve za obnovo upravnega sveta.
Sestanek je vodil predsednik Zveze obrtnikov Guerrino Mario-ni, ki je prisotnim prikazal, kako bi mogel postati prav Čedad idealen center industrije stolov s primernimi infrastrukturami in obenem tudi študijski center za strokovno kvalifikacijo. Omenil je tudi zakon 614, ki predvideva razne olajšave zaostalim krajem, med katere spadajo vse občine Nadiške doline. Poudaril je tudi, naj se sestavi posebna komisija,
v kateri naj bi bili obrtniki, ki bi proučevala iniciative vsek delovnih sil.
Sledila je živahna diskusija, v katero so posegli poleg drugih tudi Bardus iz Čedada, Sigura iz Remanzacea, Laurino iz Tavorja-ne, Sidar iz Sv. Lenarta, predsednik ESA Di Natale in drugi. Ob koncu so izvolili novo vodstvo, ki je tako-le sestavljeno: za predsednika je bil izvoljen Guerrino Marioni iz Čedada, za podpredsednika Luigi Peressini iz Man-zana, za okrajnega zastopnika pa Mario Laurino iz Tavorjane.
Razširili bodo vhod v langobardsko cerkvico
Pri restavracijskih delih v langobardski cerkvici (Tempietto langobardo) so pred nedavnim odkrili več znamenitih fresk in dekoracij iz preteklih stoletij. Ker teh zadnjih ne morejo spraviti v okvir «spomenikov», jih bo deželno Spomeniško varstvo namestilo na stenah ob vhodu. Kakor pa izgleda, tudi tu ne bo dovolj prostora in bodo zato morali najti kakšen drug primeren kraj. Po mnenju tehnikov bi morali razširiti prostore, ki so last inštituta Uršulink. Zaenkrat je Inštitut za spomeniško varstvo zaprosil ministrstvo za šolstvo za pri-
spevek, ki bo zadostoval za razširitev in ureditev prostora, v katerega bi namestili freske.
Čedad privablja čedalje več izletnikov
Naše mestece privablja zaradi svojih zanimivosti vedno več izletnikov. Pretekli mesec so bili naši gostje številni docenti Akademije znanosti in umetnosti iz Ljubljane, 17 profesorjev in učiteljev iz škofje Loke in 7 profesorjev iz Beograda, ki jih je spremljal direktor beograjskega muzeja.
Ogledali so si stolnico in patriarhalno palačo, langobardsko cerkvico (il tempietto), Hudičev most čez Nadižo in mestni muzej, ki je poln rimskih in langobardskih starin.
Počastitev padlih patriotov
Delegati A.N.P.I. (Associazione Nazionale Partigiani Italiani) in občinskih sekcij Zveze so prve dni tega meseca obiskali v Furlaniji in Beneški Sloveniji nešteto pokopališč in položili vence in cvetje na grobove partizanov, ki so padli v osvobodilni vojni.
Podbonesec
Plaz zasul cesto, ki vodi v Ronec
Pretekli teden, ko je več dni zaporedoma močno deževalo, se je na cesti, ki vodi iz Ronca v dolino, utrgal velik plaz zemlje in jo zasul. Precej škode na tej cesti je napravilo tudi deževje meseca septembra. Sedaj gradijo tu obcestni zid, ki bo zadrževal zemljo, da ne bo drsela navzdol in delala škodo. Za to delo je dežela dala na razpolago dva milijona lir.
Rekordno število prehodov skozi obmejne bloke
Meseca oktobra je mali obmejni promet v naših krajih dosegel rekordno število prehodov, saj so jih zabeležili kar 90.106. Največ prehodov je bilo skozi obmejni blok v štupci (85.105), skozi druge prehode pa je bilo tako-le gibanje: skozi Učjo, kjer je tudi
blok prve kategorije, jih je bilo 920, skozi Polavo pri čeplesiščih v sovodenjski občini 827, skozi Mišček 812, skozi Most na Nadiži (Ponte Vittorio) v tipanski občini 611, skozi Most Klinec 389, skozi Robedišče 682, skozi Solarje pri Dreki 636, skozi Boketo pri Topolovem 60, skozi Kum 14, skozi Teleferiko pri Dreki 15, skozi Za-varjan pri Klobučarjih 7, skozi druge sezonske bloke v Idrijski dolini pa jih je bilo 28.
Smrt na tuji zemlji
Daleč od svojih dragih, na tuji zemlji, v Bienna (Švica) je v 38 letu starosti, prav na svoj rojstni dan, po dolgi in težki bolezni preminila Ermelinda Oballa poročena Jerep iz Mersina. Truplo drage pokojnice so prepeljali iz Švice v domačo vas, kjer so ga položili k zadnjemu počitku dne 1. novembra. Pogreba se je udeležilo izredno mnogo ljudi, ki so zasuli gomilo s cvetjem. Družini nepozabne Ermelinde izrekamo naše globoko sožalje.
Srednje
Iz občinskega sveta
Na občinskem svetu, ki se je sestal koncem preteklega meseca, so med drugim potrdili načrt za gradnjo kanalizacije in načrt za ureditev drugega dela ceste, ki vodi iz Srednj do razpotja za Trbilj. Za to zadnje delo bo občina vzela 6 milijonov in 75 tisoč lir posojila. Ob koncu zasedanja so razpravljali tudi o javnih delih, za katera bo občina potrošila okoli dva milijona lir.
Sv. Lenart
Spomnili so se padlih v vojni
Dne 28. oktobra so se v znamenitem svetišču na Stari gori pri Čedadu spomnili italijanskih vojakov, ki so padli pred 50. leti na bojiščih okoli gore špik, pri Sv. Miklavžu v Jagnedu in na Stari gori. Komemoraciji so prisostvovali tudi čedadski župan senator Pelizzo, nekateri župani iz Nadiške in Idrijske doline, vojaške in cerkvene oblasti, zastopniki raznih organizacij borcev in številni domačini iz okoliških vasi.
Za gradnjo nove ceste
Ljudje so zelo veseli novice, da je deželno prisedništvo za kmetijstvo nakazalo šenlenarški občini 23 milijonov lir prispevka za gradnjo nove ceste, ki bo vezala Dolenje s črnico. Z deli bodo pričeli v kratkem.
Letos je bilo izredno dosti gob
Letos je bilo po vseh naših gozdovih izredno dosti gob, posebno jurčkov (babe) in štorovk ali «kjodinov», kakor jih nekateri imenujejo.
še prav posebno srečo v gozdu pa je imel lovec in gostilničar Jožef Chiabai iz Sv. Lenarta. Ko je šel na lov, je na neki gozdni jasi blizu Stare gore zagledal toliko jurčkov kot še nikoli. Treba je bilo dosti časa predno jih je vse potrgal in znesel na avtomobil. Bilo jih je okoli 150 kilogramov.
Nova maša
Dne 29. oktobra je bral novo mašo v svoji rojstni vasi pater Karlo Primožič. Rojen je bil 7. aprila 1940. leta v Sv. Lenartu. Ko mu je bilo 14 let je pričel s študijami v apostolski šoli pri misijonarjih Ksaverjancih v Vidmu, ko je pa dokončal nižjo srednjo šolo, so ga vpisali v gimnazijo v Benetkah. Teologijo je študiral v Parmi.
FOJDA
Iz občinske seje
Na zadnjem občinskem zaseda-dju, ki se je vršilo dne 20. oktobra, so rešili krizo, ki je nastala pred meseci, ker je podal ostavke občinski odbornik geometer Giovanni Grimaz, ki pripada socialistični skupini. Sedaj je bil na njegovo mesto imenovan namestnik odbornika Giovanni Del Bianco, ki pripada listi DC, njega pa je nasledil kot suplent Enzo Ursella, tudi pripadnik krščanske demokracije.
Na istem zasedanju je svet sprejel sklep odbora, da se odstopi «Inštitutu za gradove» grad Zucco (Čuk). Imenovali so tudi v odbor ONMI (Opera Nazionale Maternità Infanzia) sledeče zastopnike občine: Pio De Luca, Gustavo Jacobuzio in Sergio Gabriči; v podporniški odbor pa Ermenegildo Roiatti in Antonio Becca-ri. Poleg tega so bili imenovani v davčno komisijo prve stopnje sledeči: Duilio Zani, Gino Sgiarovel-lo, Edoardo Spollero, Guerrino Colussa, Giuseppe Gradina, Paolino Sebastianutti, Vincenzo Ber-toesi, Aldo Basso in dr. Aldo Lon-dero.
Ob koncu zasedanja pa je svet še sklenil, da bodo kupili zemljišče v bližini «švicarskih hišic», da bodo tam zgradili športno igrišče.
Nesreča pri delu
Pii delu na polju se je ponesrečil 38 letni Alvisello Gujon iz Padvrat. Urezal se je v levo nogo in nastala je huda infekcija. V bolnici so izjavili, da bo ozdravil v približno treh tednih.
lij ona in 350 tisoč lir prispevka (94% na celotne stroške) za gradnjo kolovozne poti, ki bo vodila v kraj «Forchis» in še drug prispevek v znesku 2 milijona 509 tisoč lir za gradnjo novega vodovoda v Drejanu.
Tragična smrt cestarja
Vse je zelo užalcstila vest, da se je smrtno ponesrečil 46 letni Gio Batta Cudicio iz Tavorjane, ki se je lani preselil s svojo družino v Baseglia pri Spilimbergu, kjer se je zaposlil kot cestar. Nesreča se je pripetila na cesti Spilimbergo-Dignano. Cudicio se je peljal z motorjem in se je na nekem ovinku prevrnil in se močno udaril v glavo. Takoj so ga prepeljali v bolnico, kjer je pa že čez eno uro podlegel poškodbam.
Iz Krnatske doline
Oče in sin izgubila življenje pri prometni nesreči
Iz Rezjanske doline
Plaz kamenja ubil lovca
Pretekli teden je prišlo na Mu-škem pogorju do težke nesreče, ki je terjala življenje 43 letnega Jožefa Cosa in Njive, očeta štirih otrok. Ccs je šel na lov skupaj z dragimi lovoi in njemu so dali nalogo, naj večkrat ustreli v zrak, da bo splašil divjačino. To je tudi napravil, a bilo je zanj usodno. Z vrha hriba se je usul nanj plaz kamenja in ga ubil. Ko so se lovci proti večera spustili v vas, so pogrešali Cosa in zato so ga pričeli iskat po vsej okolici. Našli so ga šele naslednje jutro ped plazom kamenja, mrtvega.
Iz Idrijske doline
Gradnja ceste Brdo-Kovačevica
Pretekli teden so dali na občini v zakup gradnjo nove ceste, ki bo povezovala Brdo s Kovačevi-co. Ta cesta se bo priključila glavni cesti, ki poteka po dnu doline in vodi v Prapotno. Stroški za to delo bodo znašali 15 milijonov lir, ki jih bo 96% krila dežela.
Prispevek za popravilo šol V kratkek bodo popravili lokale osnovne šole v čali. Za to delo je ministrstvo za šolstvo že nakazalo občini pol milijona lir.
Nesrečen padec Pri padcu se je močno udaril v glavo in dobil še več drugih poškodb 34 letni Graziano Sirch. V bolnici so izjavili, da se bo moral zdraviti najmanj tri tedne.
TAVORJANA
Deželni prispevek za cesto in vodovod
Te dni je občina prejela sporočilo, da je dežela nakazala 2 mi-
Vso našo okolico je zelo pre-tresla žalostna vest, da sta izgV' bila pri prometni nesreči življa nje oče in sin iz Tipane. To sta 64 letni Arnaldo Noacco in 24 let' ni Luciano. Do nesreče je prišlo dne 1. novembra okoli poldne ih sicer na glavni cesti, ki vodi ii Vidma proti Tržizmu (TriceS1' mo). Avto je upravljal Luciano Noacco. Kako je prišlo do tako strašne nesreče, je težko ugotO' viti, kajti avto, ki je vozil s pre; cejšno brzino, se je kar naenkrat znašel na levi strani ceste prav v trenutku, ko je nasproti P11' hajala cela vrsta avtomobilov. se je avtomobil zavrtel sredi ceste parkrat okoli, ga je vrglo oj) škarpato. Medtem je bilo ranjeni*1 še več drugih oseb in poškodova-nih več avtomobilov.
Luciano Noacco in njegov oče sta šla ta dan iz Tipane v viden1 sko bolnico obiskat mater, ki Je že dlje časa bolna, ko sta se vr^ čala proti domu, pa sta našla smrt.
\r pbve sihavi
Sprehod po Kanalski dolini
Ta čudovita alpska dežela ima celo vrsto kulturnozgodovinskih spomenikov, ki potrjujejo slovensko obeležje teh krajev - Zanimivosti v Ovčji vesi, Ukvah, ki so največja slovenska vas, \aborjetu, Lipalji vesi in Žabnicah
Višarji v Kanalski dolini, kjer je znamenita božja pot treh sosednih dežel Furlanije, Slovenije in Koroške. Na vrh vodi iz Ovčje vesi vzpenjača
Sedaj je čas za pripravljanje novih nasadov sadnega drevja
njih je vsekakor nagrobnik Jurija Prešerna, mlajšega brata velikega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, ki je vzidan levo od vhodnih vrat cerkve v Ovčji vesi. Črke, vklesane v slovenščini pa nam povedo:
Tukej počivajo častitljivi godpod fajmošter JURI PREŠERN, ki so službo fajmoštra 30 let opravljali.
Rojeni 24. marca 1085, umerli 7. oktobra 1868. Blagor jim, kteri v Gospodu zaspe,
V slavi nebeški se tam prebude! ...
Nemo smo stali pred tem slovenskim nagrobnikom in mislili na kruto in mračno usodo pesnikovega brata, ki je v tej zgubljeni vasici Pod Julijci zatisnil svoje trudne oči, ne da bi kdajkoli doumel veličino svojega velikega brata Franceta ...
Toda čas nas priganja in že hitimo iz Ovčje vesi v Ukve, najbolj slovensko vas v Kanalski dolini. Tudi ta vas je v nekem smislu povezana s pesnikom Prešernom. V Vasi je namreč izredno veliko ljudi, ki nosijo ta priimek in človek zares mora nehote pomisliti, če ni rod Prešernov prav doma iz Kanal-
Pomoč za razvoj živinoreje v naših krajih
Deželna uprava je izdala dne 20. julija t.l. pomemben zakon št. 16, ki prinaša nove ugodnosti za živinorejo. S podporami, ki jih predvideva zakon, namerava deželna uprava na različne r.ačine pomagati k razvoju živinoreje.
Za živinorejske organizacije, kot na primer zadruge, je na razpolago prispevek do 80% za kritje poslovnih stroškov v prvem letu ali za plačevanje obresti. Združeni kakor tudi posamezni živinorejci pa lahko dobijo prispevek do 50% za nakup plemenskih bikov in do 30% za nakup jesenskih junic. Isti zakon predvideva podeljevanje raznih nagrad ob priliki živinskih razstav za plemenske junice, bike, prašiče, konje, ovce, koze, izboljšane molznice itd.
Prispevki so določeni tudi za gradnjo, povečanje ali modernizacijo poslopij, ki so potrebna za rejo živine v višini do 50% za neposredne obdelovalce, dočim združenja lahko dobijo še več in sicer do 60% oziroma do 70% v hribovitih krajih. Enak prispevek je določen tudi za nakup potrebne opreme, pa naj bo premična ali nepremična. Gornji prispevek velja tudi za primere, če nekdo namerava graditi, povečati ali osredotočiti obrate in razno opremo, ki je potrebna za zbiranje, predelovanje in Prodajo živilskih izdelkov kot so na primer mleko, meso itd. Enaka podpora je namenjena Za gradnjo sušilnic za seno, silosov za seno in krmno žito ter naprav za pripravo gnojil. Tubi stroji za zbiranje in prevažanje krme z namenom, da Se poveča in izboljša pridelek, So deležni teh ugodnosti.
Prošnje sprejemajo kmetijska nadzomištva (Ispettorato bell’agricoltura), ki dajo tudi vsa potrebna pojasnila.
ske doline, saj je znano, da je priimek Prešern v Lescah in Radovljici, bližini Prešernove rojstne Vrbe, neprimerno redkejši. Toda spet ni časa za razmišljanje o Prešernih, kajti pot nas sili dalje naprej proti Naborjetu.
Tudi v Naborjetu ne moremo spet mimo Franceta Prešerna. Kajti bolj kot nekdanje bitke med Francozi in Avstrijci pri tem kraju nas opozarja na Naborjet droben zapisek velikega prešernoslovca Franceta Kidriča, da je imel še leta 1889. naborjetski župnik Lobe v lasti pesnikov servis za kavo. Verjetno je del Prešernove zapuščine prišel v roke bratu Juriju, po njegovi smrti v Ovčji vesi pa je njegova zapuščina tako ali drugače priromala v naborjetsko župnišče.
Toda tudi Naborjet je kmalu za nami, peljemo se že mimo termalnih vrelcev Lužic in že smo v Lipalji vesi, zadnji slovenski vasi proti zahodu v Kanalski dolini...
V Lipalji vesi, na tem zadnjem slovenskem braniku proti zahodu, pa se v mislih spomnimo na Kranjčanko Janjo Miklavčičevo, slovensko pisateljico, ki je tu učitelje-vala v letih 1882 do 1887. Miklavčičeva pa se je zapisala v slovensko književnost predvsem s svojim prevodom «Srca» italijanskega pisatelja Edmonda de Amicisa. Leta 1891. ie izšel njen prevod «Srca» iz italijanščine, svoj ponatis pa je doživel leta 1929.
Vsekakor ni slučaj, da je prav de Amicis v Lipalji vesi spregovoril prvič v slovenščini, kar spet in znova potrjuje koristnost in plemenitost dveh kultur ob meji: italijanske in slovenske. In verjetno se Miklavčičeva nikoli ne bi seznanila in navdušila nad de Amicisom, če bi ne učiteljeva v Lipalji vesi...
Prispevek dežele
Deželna uprava je 24. avgusta letos sprejela zakon, ki nosi številko 21 ter je bil objavljen v uradnem biltenu od 5. septembra, s katerim je pripravljena z denarjem sodelovati pri izboljšavah zasebnih tujskih sob in restavracij, da bi te pomagale turističnemu razvoju. Dežela namerava pomagati tistim javnim lokalom, ki so locirani v manjših središčih ali v vaseh večjih občin, ki jih je smatrati za avtonomne enote.
Prvi del zakona se nanaša na nepremičnine javnih lokalov s tujski mi sobami (v skladu z zakonom 1.111 od 16. junija 1939). Prispevki deželne uprave bodo izplačani za izboljševalna dela v tujskih sobah kakor tudi za modernizacijo in okrepitev ustreznih služb in sa-nitarno-higienskih naprav.
Drugi del zakona govori o nepremičninah v restavracijah, gostilnah, bifèjilt, gostilnah s kuhi-
Potem pa smo prevozili še nekaj kilometrov in bili smo v Pontaflju. Od tu pa do Možnice (Moggio) je naše etnično ozemlje prekinjeno in šele Na Beli spet naletimo na naš živelj, na vhod v dolino Rezije... Toda to je že drugo poglavje, ki ne sodi v okvir tega potopisa...
V Pontaflju si še za kratek čas ogledamo rojstno hišo enega največjih furlanskih pesnikov, na kateri je plošča, posvečena Arturu Zardiniju, avtorju slovite furlanske pesniške zbirke «Stelutis Alpinis».
Zaobrnili smo v Pontaflju in spet krenili nazaj po Kanalski dolini, ki nam je bila zdaj neprimerno bliže in bolj domača. Nazaj grede smo se za hip še zaustavili z Žabnicah, kjer tudi danes župnikuje slovenski župnik in sodi pod njegovo župnijo prav tako slikovita slovenska božja pot na Višarjih.
Toda Žabnice so pomembne tudi glede slovenske literarne zgodovine. V tem kraju je namreč kaplano-val zaslužni koroški preroditelj, na-rodopisec in pesnik Matija Schnei-der (1784-1832), ki ji bil poleg Urbana Jarnika edini nekranjski sodelavec Čbelice. Končno pa je v Žabnicah leta 1900. kaplanoval tudi naš znani pesnik in pisatelj Ksaver Meško, ki je bil hkrati zakristan na Višarjah.
Tako smo sklenili krog Trbiž-Pon-taflej-Trbiž. Povsod smo ugotovili prisotnost slovenske književnosti in kulture v preteklosti, našli pa smo naše ljudi tudi v sedanjosti. Izlet v kulturno preteklost je bil morda potreben zato, da bomo bolje razumeli sedanjost. In o tej sedanjosti, o kanalskih Slovencih danes pa bomo spregovorili v našem drugem potopisu.
za razvoj turizma
njo in podobnih lokalih. Dežela bo pomagala pri izboljšanju ali obnovi opreme lokalov, modernizaciji in večanju zmogljivosti ter še prav posebno pri izboljšanju sanitarnih in higienskih naprav v lokalu in kuhinji.
Katerokoli že začeto delo pri natečaju ne bodo upoštevali. Prispevek dežele za dela pri urejevanju tujskih sob ne bo presegal 50 od sto stroška, ki ga smatrajo za dopustnega, ter bo znašala vsota največ pol milijona lir; prispevki dežele za urejevanje obednic ne bodo večji od 25 od sto dovoljene vsote (največ en milijon lir).
Prošnje naj kandidati pošljejo preko občine, pod katero spadajo, na deželno odborništvo za turizem in prevoze; napisane naj bodo na kolkovanem papirju za 400 lir ter jih izročijo najkasneje do 30. novembra letos.
Uspeh v sadjarstvu je poleg drugih bolj ali manj važnih opravil precej odvisen tudi od načina, kako izvršimo zasajanje, in od del, ki so z njim v zvezi.
Pravilno zasajanje je podlaga za vsa druga dela, ki spadajo k umnemu sadjarstvu. Slabi uspehi so skoro vedno posledica površnega in nepremišljenega sajenja. Največ sadjarjev začetnikov začne misliti na saditev šele, ko imajo drevje že doma. Šele takrat, navadno pozno spomladi stikajo za primernim prostorom in zaradi pomanjkanja časa izvedejo nato to velevažno opravilo površno in brez posebnega preudarka.
Kdor hoče res pametno urediti sadovnjak, mora že prejšnje leto misliti, kje in kaj bo sadil prihodnjo pomlad.
Ko določi prostor, mora preiskati zemljišče glede lege, kakovosti, globine plodne zemlje, vlažnosti in rodovitnosti zemlje sploh. Taka preiskava je neizogibno potrebna, da si ve izbrati in določiti sadno pleme in vrsto, ki se jo izplača zasaditi na dotičnem zemljišču.
Kdor ni sam dovolj izkušen, naj se obrne pri določitvi sadnih vrst na kakega sadjarja ali na strokovnjaka. Kdor še dandanes dela nove nasade brez preudarka, ne glede na podnebje, talne in gospodarske razmere, je pač obžalovanja vreden in slab gospodar, ki s svojim nepremišljenim ravnanjem dela škodo sebi in jemlje svojim potomcem zaupanje v sadjarstvo.
Jeseni ali vsaj pozimi mora pameten gospodar razčrtati zemljišče in izkopati jame, ki naj bodo n. pr. za jablane oddaljene druga od druge 10 do 12 m, za hruške 8 do 10 m, češplje 5 — 6 metrov. Te mere so nekak minimum ali povprečne razdalje, pri katerih se nikoli ne morejo pojaviti zle posledice pregostih nasadov: pojemanje rodovitnosti, ker se svet in sad dobro razvijata le tam, kjer je dovolj svetlobe. Zlih posledic pregostih nasadov je pa še več: listi v senčni goščavi niso kos svoji najvažnejši nalogi (asimilaciji); veje, ki so preveč v senci, se često kar same posuše; bolezni se zaradi pomanjkanja prepiha hitreje in laže razvijejo, škodljivci se razpasejo neopaženo. Razvoj dreves preneha zaradi medse-
bojne tekme korenin za vlago, hranilne snovi itd.
Jame kopljemo torej jeseni, ne pa takrat, ko je treba drevje že saditi. Ne glede na to, da zemlja jeseni izkopanih jam čez zimo premrz-ne in se nato ugodno pretvori, je kopanje jam v jesenskem času edino pravilno, kajti spomladi je toliko drugih opravil, da za kopanje jam ni več pravega časa in se to napravi zelo površno. Od tod potem slabi uspehi v sadjarstvu in tako malo veselja do njega.
Drevesna jama naj ne bo pregloboka, zadostuje 50 do 70 cm, kakršna je pač spodnja plast zemlje. Preširoka pa jama ni nikoli. Najmanj, kar moremo zahtevati, je 1 m 20 cm do poldrugega metra.
iiiiiiiiiiiiui ninni nini m iiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiii minulimi
Kako izginejo nepotrebna vrata
Mnogokrat kazijo sobo vrata, ki jih ne uporabljamo, če je vdolbina vrat na naši strani, lahko med podbojem namestimo knjižno polico, ki sobo celo polepša. Kaj pa, če se vrata odpirajo na našo stran? Tu ni prostora za knjige, pomagamo pa si lahko drugače.
Najprej vrata izmerimo (pri tem moramo upoštevati tudi zunanji okvir vrat). Vrata bomo prekrili z dekorativno tkanino, ki pa se mora ujemati s stensko slikarijo. Paziti moramo na širino blaga, ki mora biti tolikšna, da lahko napravimo 3 cm širok rob. ★
= MADEŽE OD KRVI iz postelj-| nega in osebnega perila pred pra-! njem dobro izmijemo z mrzlo vo-1 do ali pa z blago salmijakovo vo-! do. Iz temnega blaga jih skrtači-1 mo potem, ko se posuše. Iz svi-! lenih tkanin pa jih bomo najlaže | odpravile v hladni slani vodi, ki | smo ji dodale finega pralnega 1 praška.
Kupité najsolidnejše slovensko pohištvo, ki ga izdelujejo najbolj vešči mizarji iz svetovno renomiranega lesa.
Projektirali so ga najbolj znani italijanski arhitekti.
Dobite ga po konkurenčnih cenah v
TRGOVINI
«MEBLO»
KIDRIČEVAftV NOVI GORICI
Kupcem s področja Furlanije - Julijske Benečije dostavimo že ocarinjeno pohištvo na dom in ga montiramo.
CENA IN KVALITETA BREZ PRIMERE v trgovini «MEBLO» v NOVI GORICI
llllll IM MIMI III Hill Ulil lllllllliaillllllllltlllllUUIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIItliaiailHIIIIIIIItiailMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII
Kdo je najmočnejši
(Japonska pravljica)
Nekoč je šel na sprehod bogat in nevoščljiv samuraj (japonski plemič). Opoldne pa je sonce tako močno pripekalo, da ga niti svileni sončnik ni mogel zaščititi pred vročimi sončnimi žarki.
Samuraj se je hladil s pahljačo, se ozrl v nebo in globoko vzdihnil:
« Človek je najšibkejše bitje na svetu. Vsi mu lahko prizadenejo bol - veter mraz, sonce... Rad bi bil sonce. Nihče na svetu ni močnejši od njega!».
Komaj je to rekel, že se je spremenil v sonce.
Človek - sonce je pogledal na zemljo in prevzetno dejal:
« Nihče na svetu ni močnejši od mene! Vse kar so ljudje vzgojili na poljih, lahko v trenutku uničim s svojimi žgočimi žarki! ».
« Zaman se domišljate, da ste najmočnejši! » je vzkliknil velikanski črni oblak, ki je plul mimo. « Zaman! »
Na široko se je razprostrl pod soncem in zasenčil zemljo.
Naj se je sonce še tako trudilo, njegovi žarki niso mogli predreti velikanskega črnega oblaka.
Sonce je postalo žalostno: « Torej je oblak močnejši od mene! O, tako rad bi bil oblak! »
Komaj je sonce to pomislilo, že se je spremenilo vanj.
Oblak se je razveselil: « Nihče na svetu ni močnejši od mene! Ta trenutek bom zakril sonce in poplavil vso zemljo! »
Oblak je zakril sonce in usul na zemljo naliv.
Z gora so se zagnali divji hudourniki, reke so prestopile bregove, drle na polja in v hiše.
Oblak pa je vse to gledal in se veselil:
« Nihče na svetu ni močnejši od mene! Nihče! »
Tedaj je priletel k oblaku silen veter in ga odnesel v ocean.
« Torej je veter močnejši od mene! » je zakričal oblak. « Kako rad bi bil veter! »
Komaj je to rekel, že se je spremenil vanj. Z gorkim glasom je tulil, razganjal lahne oblačke po nebu, potem je odvršal proti morju in vzdignil prav do neba visoke vodne stebre.
« Močnejši sem od sonca, moč-
nejši od oblaka, močnejši od morja - najmočnejši sem na svetu!», je vriskal veter. « Zdajle bom poletel v mesta in razrušil vse, kar so naredili ubogi, ničevi ljudje ».
Veter je odvihral z morja. Na bregu je zagledal granitno skalo in zabučal:
« Nihče na svetu ni močnejši od mene! Zdajle te zmeljem v prah!»
Zaletel se je v skalo, a ta se ni zganila.
« Močnejši sem od sonca, močnejši od oblaka, močnejši od morja! Tudi tebe bom porušil!» je zlobno zatulil veter in se znova zagnal v skalo.
A skala se ni zganila. Ponosna, visoka in mogočna je stala na morskem bregu.
Tedaj je veter razumel, da ne bo mogel premagati granitne skale.
« Torej je skala močnejša od mene! » je zagodel veter. « O, da bi bil skala! »
Komaj je pomislil, že se je spremenil v obrežno, granitno skalo.
Velikanski morski val jo je ir daril v prsi, a ona tega niti čutila ni. Razkačeni veter se je srdito zaganjal v njen vrh, a skala tega niti opazila ni. Sonce je uprlo vanjo svoje žgoče žarke, a skala je stala trdno, ponosno in mogočno ter radostno prepevala:
« Končno sem le jaz najmočnejša na svetu! Nihče mi ne more do živega - niti sonce, niti morje, niti veter! »
V tem trenutku pa je začutila skala silen udarec. Prvi, drugi, tretji... Pri vsakem udarcu se je
z njenega vznožja odlomil velik kamen.
« Kdo se me je drznil dotakniti? » je zavpila skala in pogledala navzdol. A tam ni videla nikogar, ker je bil njen vrh zavit v goste oblake.
Nevidno bitje pa je nadaljevalo svoje delo.
«Torej je na svetu nekdo, ki je močnejši od sonca, morja, vetra, oblaka, močnejši celo od mene -skale! Kdo neki je ta junaški velikan? »
Tedaj je veter razgnal oblake, ki so zastirali skali pogled, in zagledala je čisto navadnega človeka. To je bil kamnosek. Udaril je s kladivom - in s skale so leteli veliki kosi granita.
« Ali je mogoče? » je vzkliknila začudena skala. «Nisem se stresla, ko je udaril obme morski val, nisem se zamajala, ko se je zalatel vame divji veter, nisem se ustrašila vročih sončnih žarkov, zdaj pa tolče po meni beden človeček, pa si ne morem pomagati! Ali je res ta kamnosek močnejši od mene? »
Kamnosek je slišal njen vzklik in dejal:
« Seveda sem močnejši od tebe, zato ker znam delati. Vedi, da ni nihče na svetu močnejši od človeka, ki zna delati! »
Ko je to rekel, je kamnosek spet proprijel za delo. Po vsakem udarcu s kladivom je bila skala vse manjša in manjša.
Človek na morskem bregu je delal mnogo dni. Kmalu je ostal od velikanske skale, ki je mislila, da je najmočnejša na svetu, samo majhen obrežni kamen. Pa tudi tega so ob prvem morskem viharju valovi odnesli s seboj v morje in majhne rakovice so si ustvarile pod njim prelep dom.
Strah	išče
iiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimmiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiHiiMiiiiiiHiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Županova hči kuha mleko
Ko se je omožila županova hči, je imela toliko pameti, kolikor je bilo zanjo prostora v njeni glavi.
Na novem domu se je že prvo jutro izkazala, kakšna gospodinja je. V lonec je nalila mleko in ga pristavila k ognju. In je gledala in ji je bilo všeč, kako je mleko pričelo vreti in se pripravljalo, da prekipi.
(Po Franu Milčinskemu)
Pa se je začudila: ■■ Takšen je v tej hiši blagoslov! Še po en lonec moram - oba bosta polna! »
Stopila je po lonec in ga prinesla, pa je tedaj mleko že izkipelo in je zastokala bistra gospodinja:
« Jojmene, kakšna škoda! Kar ob dva lonca mleka smo! »
Tistega popoldneva so se v šoli močno zamudili. Jakec, ki je stanoval onkraj polja, jo je sam samcat drobil proti domu. Noč je bila temna. Veter je zavijal čez ravan, po nebu so se podili črni oblaki. Niti ena zvezdica ni svetila Jakcu na pot. Zeblo ga je in težko je že čakal, da bo zlezel za toplo peč.
Tedaj se mu je čez pot postavila bela senca in zatulila:
« Bu-Buuu, bu-buuu, ne greš več domu!
če v pest te dobim, te v prah razdrobim!».
Jaku je zastal korak. «Nimam rad takih norčij», je rekel nejevoljno.
«Sploh pa, če se hočeš pogovarjati z mano, se mi najprej predstavi!».
«Bu-buuu!» je rekla senca preteče. «Jaz sem strašni strah in strašim tod okoli že sto in sto let ».
«Sem si kar mislil», je rekel Jakec, «da si že v letih, zato ni čudno, da si pozabil, kako so te učili v šoli: ne reče se domu, ampak domov!».
Bela senca je planila proti Jakcu. «Buuuu! To zame ni važno ! Važno je, da te dobim in v prah zdrobim!».
Jakec se je veselo nasmejal: «Mar misliš, da se te kaj bojim? Še malo ne. Saj dobro vem, da je strah znotraj votel, okrog in okrog ga pa nič ni!».
«Huuu!» je zastokal strah, «le kakšni ste dandanes otroci! Niti poštenega strahu se več ne bojite. Ko sem bil mlad, so otroci kar trepetali, če so le zaslišali moje ime. Povej, ali se ti res ničesar ne bojiš?».
«O, pač! Tudi jaz se bojim», je odvrnil Jakec. «Kadar v šoli pišemo računsko nalogo, sem ves poten od strahu».
Zdaj je strah še glasneje zastokal. Če se otroci boje le računskih nalog, tedaj sploh nima več kaj početi tukaj. Ne preostane mu drugega, kot da gre v pokoj ali pa si bo moral poiskati službo drugod.
Jakcu se je nesrečnež zasmilil. Če bi bil prej vedel vse to, bi se bil nalašč malo prestrašil, da bi reveža razveselil.
«Če hočeš, me še enkrat pre-
straši» je uslužno ponudil. «Potrudil se bom, da me bo zelo strah».
Strah je odkimal. «Miloščino ne maram. Za pošteno delo hočem pošteno plačilo».
«Potem je najbolje, da odideš v svet in si poiščeš drugo službo», je rekel Jakec. «Moj oče vedno pravi, da pridne roke povsod najdejo delo».
Strah je prikimal. Res mu ne kaže drugega, kot da vzame pot pod noge in odide v svet s trebuhom za kruhom.
Poslovila sta se. Jakec je odhitel domov, strah pa je pobasal svojo bisago in se odpravil na pot.	S	?
Kdo ve, kam ga je nesel korak? Nemara še zdaj tava po svetu in išče novo službo. Kajti nič ne verjamem, da bi še kje našel otroke, ki se boje strahu, ki je znotraj votel, okrog in okrog ga pa nič ni.
•Illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll>,l>
Kako je Bu talec prodajal osla
Imel je Butalec osla, ki se je rad upiral delu. Pa je sklenil gospodar, da ga proda, in ga je postavil na semenj.
Pride mimo sejmar. Otiplje osla spredaj in zadaj in pravi: «Sivec je pripraven, samo da bi mu bil rep malo krajši!».
Sejmar stopi naprej po sejmu-Butalec pa ne bodi len, seže P° nož in odreže oslu repa za dobro dlan, češ, zdajle rep ne bo predolg, zdajle bo sivec kmalu našel kupca.
Res ni trajalo dolgo časa, ko se ustavi drug sejmar. Tudi njemu je osel všeč — noge, vrat, vse mu ugaja, samo rep ne — in pravi: «Kupil bi žival, ni napačna! Škoda le, da nima repa!».
«O», pravi Butalec, «če vam !e drugače po volji, zaradi repa se kupčija ne bo razdrla, rep je tukaj le!».
In je segel v torbo in sejmarju pod nos pomolil odrezani rep-
111.............umit...............mn.......IIIIMIIIIIIIIII............lini.....umilili...........nnniniinnninnn.......................mn.......nuni..............ni......n.......ninni..........nnninnni..........................................................................      itn.....ninni...........ni.........niiin................................  nnin.......mn........................n......in»11......
D.
K
I
12
1
T
■
12
I
T
A
V
I
I
^ L V?
t.
k
13.	Tedaj se je prav počasi dvignila iz trave glava z razprostrto oglavnico Naga velike črne kobre, ki je merila od glave do repa kakih pet čevljev. Ko se je Nag za tretjino svoje dolžine vzpel nad zemljo, je pričel klopotati kakor strok fižola v vetru. Opazoval je Riki-tikija s svojimi poševnimi, zlobnimi kačjimi očmi, ki nikdar ne spremene svojega izraza. «Kdo je Nag?» se je oglasil. «Jaz sem Nag! Poglej me in se me boj!».
14.	Ko je to rekel, je še bolj razprostrl svojo oglavnico in Riki-tiki je ugledal na drugi strani naočnikom podobno znamenje; videti je bilo kakor ženska zaponka. Za hip se je prestrašil Riki-tiki, toda mongusa strah kmalu mine. Še nikoli ni srečal žive kobre, a jo je zdaj vseeno spoznal. Mati ga je krmila z mrtvimi kobrami in ga poučila, da mora odrasel mongus napadati kače in jih požirati. Vse to je prav tako dobro vedel tudi Nag in na dnu njegovega ledenega srca se je naselil strah.
15.	«Prav», je rekel Riki-tiki in rep se mu je spot jel košatiti, «znaki sem, znaki tja! Mar misliš, da lahko zaradi svojega znamenja kradeš mladiče iz gnezda?». Nag je medtem pri sebi koval načrt in opazoval vsako najmanjše gibanje v travi za Rikijevim hrbtom. Prav dobro je vedel, da bo mongusova prisotnost na vrtu prej ali slej prinesla smrt njemu in njegovim. Zato je zdaj skušal obrniti vso mongusovo pozornost nase: nenadoma pa je povesil glavo in jo nagnil na stran.
16.	Riki-tiki je bil prebistre glave, da bi si zdaj pasel oči po nepotrebnem. Po; skočil je v zrak na moč visoko in tedaj je tik pod njim švignila glava Na-gale, Nagalove zlobne žene. Jezno je zasikala, ko ga je zgrešila. Riki-tiki b' ji bil skoraj priletel na hrbet. Ako bi bil star mongus, bi ta trenutek opazil priložnost, da ji pregrizne vrt. Mlad pa, kakor je bil, se je bal strašnega in bliskovitega kobrinega naskoka. Ugriznil jo je, to je res , toda samo malo, nato pa se je s skokom umaknil vzbočenemu repu in pre-pustil Nagaino njenemu besu.