Štev. 2.
V Ljubljani, dne 1. februarja 1898. Leto XVIII.
Pavliha na Jutrovem.
V. Dovtipni veliki mogul.
G ti dovtipnež stari ti, Mogül Džcgdn ti ščgavi! In krasno mesto tvoje Delhi In mramornati dvorec tvoj! Gradili niso ga ljudje — — Nc, nc verjamem, kar mi praviš — Duhov je modrih delo to. In kras, ki videl sem ga v njem, Ah, to je živa indska bajka!
Bil gost njegov sem tisti dan. Sama sedela sva za mizoj. In neprenehoma nosili V posodah sužnji so jedi, Nosili vina sladkega, Nalivali ga nama v čaše. Vesela bila sva oba, Oba sva bila dobre volje. Tedaj pa reče mi mogul — Pod turbanom je pisanim Mož imel ga črez mero dosti Tedaj pa reče mi: »Pavliha! Jaz sam ne vem, kako je to: Ugajaš mi čimdalje bolj, Prav, kakor da sva stara znanca! Zaupal bi ti danes vse. . . -
No, pojdi z manoj poštenjak! Pokažem nekaj za slovo ti . . .«
In šla sva. Stopal sem za njim Po mehkih, dragih čilimih Po koridoru dolgem, tesnem . . .
»Stoj! Tu skoz lino to poglej!« Mogul Džeg<m veli mi tiho.
Pogledal sem skoz okcncc Zamreženo skrivnostno tisto. In gledal sem in gledal sem — Naglcdati se nisem mogel! Bedim li, ali sanjani ? kaj ? Cvctličnjak živih rožic poln, Najlepših, bujnih in dišečih. Po vsem si vzhodu jih nabral. Vse barve! Vidim snežnobelih, Ko oglje črnih, rjavkastih. Tu popje nežno, polrazvito, Tam rože zrele, že raze veti c . . . Ta lišpa pred zrcalom se; Ko bajadera druga pleše; Tam ona poje; ta-le plete; Ta čita . . . ona tain leži, Na otomani lena dremlje Polnaga mlada odaliska . . .
»Tvoj harem? Res? Ah, imenitnt>!« —
»»No, kaj? kaj praviš ti nato? Ugaja-li ti to življenje?«« —
»Ne, brez zamere, o mogül! Ne! Veš, več žen ... Ne! To ni zakon! Čeprav so lepe ... To ni nič! Tam v naših krajih jc drugače! Tam vsak po eno le ima, Po eno ženo vsak tam ljubi. Zadovoljuje sc le z enoj!« —
»»Kaj praviš, ljubi moj Pavliha? Nikar tako mi ne govori! Poznam Evropo vašo jaz, Potoval sem po krajih vaših.««
In tu potrkal mc mogül Po rami moji jc z desnicoj
In zvito se mi nasmchljal In pošepetal na uho mi:
»»Razlika je — o, nc tajim! — Med musulmani in kristjani, Razlika je med šegami; Razlika je v ljubezni vaši, Razlika je v ljubezni naši . . . Razlika je, a veš ti — kaka?
Mi res po več imamo žen, Po več žen ljubimo mi često. A žene, ki jih ljubimo, Imamo vse pod enoj strehoj, Imamo vse pod svojoj strehoj . . . Po več žen ljubite i vi Tam po Evropi vaši včasi. A žene, ki jih ljubite, Vse nc živijo v eni hiši, Ne bivajo vse v vaši hiši . . .««
VI. Šejhova kočija.
A?sc vrti sc mi po glavi. To vrvenje, to drcvenje. Pisano ko perški čilim, Hrupno ko bazar.
»»Kdo jc to?«* — jih vprašam. Turke »»Kdo sc vozi v tej kočiji?«« — »Veš, to naš jc šcjh-ul-Islam, Oče Ibrahim.«
Tu slonim, tu ob priroču Pa si svaljkam papirosko. Toliko, da ne podere. In da s saboj mc nc nese Množice prival.
Kaj ljudi tod hodi mimo, Kaj se vozi jih v kočijah! Most se ziblje, težko stoče, Most črez Zlati rog . . .
»Zdaj prihaja, zdaj prihaja! Glejte, glejte! Danes prvič V novi vozi se kočiji. Štirideset tisoč zlatov, Čujtc, bratci, dal jc v Bcču Za svoj gala-voz!«
»Jc žc tukaj, jc žc tukaj! Ah, dva para iskrih belcev Stopata pred zlatim vozom Ko labodi štirje lahki . . . Allah s taboj, šejh!
To li tisto jc uboštvo, O katerem govoriš nam. In ki nam jc priporočaš V dždmiji ti ves navdušen? Takšno tebi li pobožnost Priporoča knjiga modra, Sveti al-koran?
Ali v takšni jc kočiji Mohamed se vozil prorok? In svetniki slavni naši,
Islamskega neba zvezde, t Pospcšniki sreče ljudske, Del velikih čudotvorci: * Mar živeli so v razkošju? In naduti so li bili In ošabni in prevzetni, Kakor, šejh, si ti ?
Pa seveda ti si večji, Višji, kakor ti svetniki — Ki ljudje so bili smrtni — Ti si večji kakor prorok Mohamed in si svetejši! Človek nisi ti navaden — Ti si polubog!« . ..
To je gledal sejh-ül-Islam, Grdo gledal iz kočije Na druhal to bosonogo. Na te lačne postopače! Voz ustavi za trenotek. Jezen reče jim:
»»O brezverci vi brezbožni! AU aha se nc bojite? Vem, vem, kdo vas naučil jc Takih misli bogokletnih; Dobro vem, kdo vam ostrupil Glave vaše, srca vaša . . . Satan, satan sam prinesel Strup jc ta med nas!««
VII. Obed pri šahu Azimu.
^^.amaški pokajo ko puške v boju. Šampanjec vre iz prašnih steklenic, Šumi in peni v čašah se kristalnih . . . In mi ga pijemo veselih lic.
V posodah zlatih poslal nam na mizo Divjačine jc gozd od vseh strani; Rib morje podarila sta in reka, In s sadjem zrelim vrt nam pir sladi.
In kruha polja so poslala ravna, Poslala žita ga brezmejnih njiv . . . Bolj imenitno pač šc nisem kosil, Odkar Pavliha sem, odkar sem živ.
In godci pesmi godejo poskočne, In pcvccv zbor nam dela kratek čas, Zamorski sluge strežejo nam črni In švigajo ko škratje" okrog nas.
Hej, to»jc družba! Svetle uniforme . . . Omizju lišp cvetoč je venec dam; Med pašami in hodžami in šcjhi In kani pa sedi šah Azim sam.
Zapada solnce žc nad Teheranom, Pošilja zadnje žarke nam v slovo . . .
A tam — kdo, gleda skoz odprta okna? / Ta čudna lica! Kaj pomenja to?
Upadli in .[sestradani obrazi . . . Globoko vdrtc njihove oči . . . Narašča množica prikazni bledih, Koščene roke svoje k nam moli:
»Daj kruha nam, o šah, daj kruha, kruha!	0-
Mori po ulicah šakdl nas — glad! In lačni hodimo na tlako delat In lačni hodimo'mi vsak dan spat. . .«
»»Ah, vrzite jim, vrzite ostankov! Beračit prišel ves je Teheran . . . Ta sodrga! A kje jc policija? Dam pomnožit šc jutrišnji jo dan«« . . .
Jezi se stari šah na Perze svoje, Razžaljen, razjarjen v duše dnu; Menca na stolu, godrnja: »»Ta lakot! Še pri kosilu mi ne da miru!««
A nove trume se vale pred konak . . . Pri glavi glava . . . Kaj jc teh ljudi:
Razcapanccv in sužnjev bosonogih! .	*
Pred vrati drznih tristo grl kriči:
»Ostankov nc! Mi celih čemo hlcbccv!	^
Pridelan kruh mi jesti čemo svoj; Za mizoj hočemo sedeti polnoj, Iz skled zajemati, o šah, s teboj!« ...
Odpro se vrata .. . množica se vsipljc . .. »»Vi žrcci, vi ste krivi!«« — vpije šah — »»Ah, slabo ste moliti jih učili! Kaj vc to ljudstvo, kaj jc božji strah!«« . . .
To bila jc zmešnjava med omizjem!	^
Nc vem, kako se končal je obed . . .
Na tihem srečno sem odnesel pete	4
In na skrivaj odišel v dalj nji svet.
A. Aškerc.
Kako je gospod adjunkt rešil svojo čast.
Spisal Troš^n. I.
sc to jc gola rcsnica, in jaz sc nc pogrczncm od sramote! Da bi me videl ta trenotek gospod sodnik... ali kontrolor Smolka — bila bi se po kolenih. In jaz, moj Bog, jaz se niti nc čutim ponižanega! . . . Kako se bo to končalo?« . . .
Okoli in okoli ozke dolinice, pokrite z mehko, duhtečo travo, so stale visoke bukve z gladkimi, belimi debli in rogovi-lastim, košatim vejevjem. Izza listja se je bleščalo, kakor bi se usipali kristali in diamanti. Ob robu kotline se jc prikazoval smaragden studenec, ki se je, poluglasno šepetaje, takoj zopet izgubljal v tenkem curku med mahom in kamenjem. Od vseh strani jc prihajalo tisto čudovito gozdno šuštenje in trepetanje, ki je bilo toliko skrivnostnejše in nemirnejše, kolikor tesneje se je ovijal mrak starodavnih debel in sivih, poraščenih skal, kolikor dalje in širje so segale sence s črnimi rokami. Od daleč je zvenelo trkanje dctlovo — tu in tam so se zdaj pa zdaj začuli zategnjeni, tenki glasovi, kakor bi sc kdo dotikal strun na goslih — velik, črn hrošč jc krožil po dolini kakor v sanjah, in njegovo brenčanje se jc spajalo v čudovito harmonijo z enakomernim šumenjem bistrega studcnca . . .
Gospod c. kr. sodni adjunkt Malar je stal v travi bos, gologlav in brez telovnika, v nedolžni zadregi, s pol čemernim, pol očaranim obrazom. Xanosnik mu jc bil zdrsnil prav na konec nosa, levi del
malih, svetlih brčic je štrlel" navzgor, desni pa se je izgubljal v posameznih razstrtih skupinah nad ustnicami. Gosti, rjavi lasje so mu viseli neredno po čelu in sencih, nekateri kodri pa so mu brezobzirno silili v skrbno zarezane kotelete.
»Jaz, najbolj izobražen, najduhovitejši človek vsega trga! . . . Da bi me kdo videl v takem položaju ... In vkljub temu — vrag vzemi vso izobraženost! . . . Jaz jo ljubim, to je neovržen faktum, in — basta!« —
Zrak se je stresal kakor v valovih, in odmevalo je daleč po gozdu, za trenotek močneje in potem zopet tišje in tišje.
Gospod adjunkt se je zravnal na prste, pritisnil pesti ob boke in odgovarjal z mogočnim glasom: »Ilo-o-o-oj!«
Obraz mu je bil zardel; oziral se je na vse strani s sklonjeno glavo in pol odprtimi, naivno se smehljajočimi ustnicami. V grmičevju jc zašumelo, kakor bi se bila zbudila plaha žival; počila je od-krhnjena, trhla vejica — dve okrogli, drobni ročici sta razgrnili gosto razraščeno leščevje — in ona je prihitela nrf piano v urnem teku, vsa rdeča in zasopljena.
»Ta Čuka, kam je bila zašla! Tako sem letala — poglej, ti, ali nisem vroča kakor ogenj! Le deni mi roko na obraz! . . . Zdaj pa sem jo zagnala tja za pregrajo; ne more nikamor . . .«
Stala jc tik pred njim in se ga oklepala za roko. Pod jopico so padale in se dvigale nežne, komaj razcvetle prsi; kratko, malo črez kolena segajoče krilo je plavalo in trepetalo na finih, valovitih črtah njenih ledij; gole nožicc so bile rjave in razpraskanc od trnja in bodičevja.
Gospod c. kr. adjunkt ji jc gledal v oči z ljubeznijo in razkošjem, prsti pa so sc mu potapljali v zlato morje njenih las in se igrali z mehkimi, svilenimi kodri. Priklanjal se jc vedno nižje, vedno bližje modremu žametu njenih oči; tam globoko za njim, v senci mehkih trepalnic, je vstajala gorka svetloba, rožnata in sinja in vijo-letna — vstajala višje in mogočnejc in sc izgubljala v črnih oblakih — a hipoma so zableščali novi, ozki žarki, kakor solnčni prameni skozi kostanjevo listje ob zahodu. Poljubil jo je bil že včasih na čelo, na ustnice, na lica ... a kako bi jo poljubil na njene velike oči, prav na mehke punčicc, da bi čutil njih gorkoto, da bi jim izpil žareče solnce . . .
»In ti tako stojiš —kaj nočeš več? Oj, časa je še na kupe... Torej naprej; okleni se me! Zdaj že znam — skoro kakor ti.«
Zavrtela sta sc po travi v urnem valčku.
»Tra-lä-la-lä — tra-Jd-la . . .«	'
Gospod adjunkt jo pel z enakomernim, nosljavim glasom.
Naslanjala je glavico na njegove prsi, svetle, razpletene kite pa so se ji vile črez ramena in prsi.
Oh robu tratinc jc čepel v grmu mlad zajec, bulil vanja z velikimi, neumnimi očmi in stresal z ušesi; studcncc jc šepetal med mahovjem z libelami in metulji; veliki črni hrošč se je bil naveličal letanja ter sedel na visoko cvetico, ki se jc zazibala pod silnim bremenom; detel je bil splezal še višje na drevo, trkal v navadnem taktu in čakal noči. Solnce se je bilo zavilo v prašno meglo in padalo na obzorju; njegovi žarki so postajali krvavi in lezli po deblih vedno višje proti vrhovom.
Tinica se jc zdrznila, pogledala na zahod in se izvila njegovemu objemu.
»Glej, pozno jc; končaj val . . . Čuka, Čuka, Čuka-a!«
Gospod adjunkt jc šel v travo in si začel obuvati nogavice — ona pa je odhitela v grmovje.
II.
Adjunkt Malar jc bil popolnoma pameten, razborit človek, brez vsakih vzvišenih idealov, visoko letečih misli ali romantično nadahnjenih želj — skratka, bil je c. kr. sodni adjunkt v najboljšem pomenu besede. Vse Brezovjc ga je visoko spoštovalo kot človeka, ki nima nobenih nepotrebnih muh, redno hodi v pisarnico, kakor se spodobi, ob svojem času pije in keglja, nc ostaja zvečer nikdar črez deseto uro na cesti in občuje familiarno samo s finejšo družbo. Da jc bil zgled vestnega uradnika in dobrega državljana, dokazuje tudi dejstvo, da se je bil pospel šc jako mlad do službe c. kr. sodnega adjunkta.
Zdaj pa je bil hipoma začutil, da živi poleg svojega pisarniškega šc drugo življenje, tako nenavadno in Čudovito, da jc stresal z glavo in pljuval pod mizo, kadar jc premišljeval sam sebe trezno in brez predsodkov. Vsaki čas mu jc prišlo nehote na jezik vprašanje: »Kako se bo to končalo r Kaj bo iz tegar« —
Toda bilo mu je neprijetno to vprašanje; pogledal je v stran, odložil pero in se zamislil v njene žametne oči, v njene nedolžne, za izrezano srajčko drhteče prsi, v njene polne, gorke, do komolcev rjave roke in snežnobelc lakti . . .
Ko je odhajal iz gozda po grapavem, kamenitem klancu, sc je oziral nazaj in poslušal. Tam od daleč jc zvenelo njeno petje — čist, tenak glasek, kakor bi prihajal iz srebrne strune.
»Tam za goro, oj tam za goro Škrjančki, škrjančki veselo pojo . . .«
To ga jc spominjalo, kako sc jc tod izprehajal prvikrat sain in ves zamišljen v čudovite vozle orientalskega vprašanja. Siccr se ni brigal mnogo za politiko, za vnanjo šc posebno nc; toda zdelo se mu je potrebno, da zine včasih med pošteno družbo kakšno pametno. Predno pa jc o stvari govoril, jo je kot vesten človek resno in natančno pretehtal. In adjunkt Malar pač ni mogel nič za to, da jc bilo v Brezovju prav v tem Času orientalsko vprašanje na dnevnem redu.
Obstal jc za trenotek, snel nanosnik in se globoko oddahnil. Pod njim na ravnini so se svetile bele hiše brezovŠke, po travnikih pa se je vila temna Brczovščica, skrita v senco vrb in topolov. Krog njega so se širili daleč na okrog pusti, valoviti lazi, ograjeni s trnjem in visoko razraščenim lcšČcvjem; na razpotjih ilovnatih, razritih klancev sc je dolgočasila tu pa tam temnolista, rogovilasta tepka; in kakor bi bil izgrešil pot med neštetimi grapami in blatnimi jarki, je pri-curljal iz kakšnega kota umazan studenec ter se takoj zopet izgubil tiho med peskom in kamenjem. V daljavi so se bleščali visoki bukovi gozdi, zaviti v trepetajočo meglo solnčnega prahu . . .
»Svetege Miklavža cerkvica, Gori je namalana mcrkvica . . .«
— Kakor bi bil zažvrgolcl Škrjanček prav blizu njega. In takrat jo je videl prvikrat; sedela je v scnci pod visoko bukvo, Čuka pa sc je pasla nedaleč ob meji.
Kako se mu jc zgodilo v tistem trenotku, ni mogel nikdar razumeti. Ne da bi premišljal, je preskočil mejo in se mimogrede oprasnil po roki ob dolgo robido. Ona je vstala in strmeč gledala vanj z velikimi žametnimi očmi. In izprcgovoril ni niti bcscdice. Prijel jo jc za roko in poljubil na ustnice — silno in nezavestno . . .
Ni se spominjal, da bi jo bil videl kdaj poprej. — A šc potem, ko je sedel poleg nje v scnci in si igral z njenimi rokami, ji jc gledal v oči in ponavljal srečen in pijan od ljubezni:
»Ti dušica moja, kako te ljubim . . . ljubim . . . ljubim . . .«
Toda polagoma jc izpustil njene prstke, in zapeklo ga je v srce, kakor bi bil storil nekaj nepoštenega, pregrešnega, ko se je dotaknil teh nedolžnih, polo t roški h lic.
Ona je molčala; blažen in obenem boječ smehljaj ji jc plaval krog ustnic. Gospod adjunkt je iskal besed; toda položaj je bil tako čudesen, da ni mogel najti nič umestnega. V glavi se mu jc vrtelo, prihajale so mu na misel različne opombe, vljudni izgovori; do-
mislil sc je v zadregi cclo orientalskega vprašanji — njegov jezik pa je ponavljal nehote vedno isto: »Kako te ljubim . . . ljubim . . .«
In prišel je često; hitel jc nervozno po strmih klancih, obstajal za hip in prisluškaval, da-li nc začuje njenega glasu. Ona pa ga jc pričakovala; stala jc na prstih pod bukvo, držala roko nad očmi in sc ozirala v dolino. In kadar jc prišel, se* ga je oklenila krog vratu in se mu tako nedolžno in zaupno smejala, da si jc ni upal poljubiti. Gladil ji jc laske nad čelom ali jo božal po licih.
Zavedel se jc vselej doccla šele, kadar jc stopal med belimi brezovškimi hišami proti domu.
»Kakšna bajka, moj Bog, kakšna bajka! Kakor dva otroka . . . In nazadnje — kdo jc, od kod je? Kaj hočem z njo? Čemu se igram tako bedasto? ...»
Spomnil se jc svojega vzvišenega smotra, da jo izobrazi in kolikor mogoče usposobi za »boljšo družbo«. Kupil ji jc črne nogavice, da nc bi gledal njenih rjavih, razpraskanih nožic; prinesel jc s seboj nemško slovnico, s katero pa ni dosegel posebnih uspehov; zakaj na njegovo veliko žalost ni imela Tinica nobenega smisla za kakšno »resno stvar«. Naposled jo jc učil plesati ter žel velikanskih napredkov . . .
Oblila ga je rdcčica, in strahom jc pogledal krog sebe vsaki-krat, kadar se jc spomnil v brezovški družbi tega svojega hvale vrednega delovanja.
Tinica pa jc ležala tačas doma na postelji, in po obrazku ji jc plaval srečen, ljubezni poln smehljaj. Videla ga jc šc vedno pred sabo in čutila na licih njegove vroče roke . . .
III.
Tu pa tam se jc prizibala po poti debela kmetica v šumeči, zclcnopikasti obleki, z molitvenikom in belim robccm v rokah. Pogledala jc strmeč gospoda adjunkta, se ozrla še enkrat za njim in nadaljevala svojo pot. Srečal jc par deklet s širokimi, rdečimi obrazi in bujnorožnatimi rutami; šumele so molče mimo njega, si pritiskale robcc na usta in se spogledale s smehljajočimi, pol zatisnjenimi očmi.
Solncc se je vzdigalo izza goida, da so goreli zeleni bukovi vršički v bleščečih žarkih. Malinovo pa jc ležalo še v scnci pod njim, zakopano v globoki, razgrapani kotlini. Xizkc, s preperelo, črno slamo krite koče so visele neredno razmetane ob klancih in kamenitih, ozkih strugah hudournikov; nekatere so sc skrivale med stare, temne hruške in kazale lc tu pa tam košček umazanobelega zidu.
»Kakšno gnezdo!« je* vzdihnil Malar. »Kakor pokopališče! . . .«
Odšel je bil iz Brezovja še pred solnčnim vzhodom. Ko je hitel po znanih potih proti Blatnemu dolu, se je namenil trdno, da konča to stvar, naj že bo kakorkoli.
»Večno vendar nc more trajati, in vrag vedi, kako bi še naposled prišlo . . .«
V gozdu je vstajalo življenje; toda nje še ni bilo. — Trava je bila rosna in vsa polegla; zavihal si jc bil hlače nad gležnje, črevlje pa si je bil premočil, da mu je postajalo hladno v noge. — Včasih jc zatrepetala veja nad njim, in na klobuk in suknjo se mu je usulo par debelih kapelj . . .
Ugibal jc, kaj naj ji poreče, da je ne bi preveč užalil; kako naj ji pojasni svoje »stališče« in razloži svoje »nagibe in razloge.« Toda kar mu jc prišlo na misel, vse se mu je zdelo filistrsko in neumno. Sprva se je bil namenil, da ostane doma, ali pa, da si izbere za jutrnje in večerne izprehode drug kraj. Toda z nekakim strahom je v tistem hipu zavrgel to misel.
»Ne, nc, tega nc . . . nikakor ne . . . Videti jo moram in se posloviti . . . Oh moj Bog, to prokleto življenje . . .«
Čemu jc vzdihnil, tega sam ni vedel. Bilo muje tesno; rad bi imel koga pri sebi, da bi se znesel nad njim. Vsaki kamen, ob katerega jc slučajno zadel z nogo, ga je nenavadno razljutil; s palico sc je maščeval nad robidami, ki so sc ob poti dotikale njegove suknje.
Onkraj gozda ni bil prej še nikdar. Kadar je prišel prezgodaj, jc čakal Tinicc vselej ob robu kotline, kjer sta imela zadnje čase plesne vaje. Danes pa jc bilo rosno in dolgočasno. Šel je počasi naprej in zašel po kolovozu v Malinovo.
Zoprno mu jc bilo, da jc srcčaval ljudi; zdelo sc mu jc, kakor bi mu vsakdo hudomušno pomežiknil. Ob pogledu vegastih, poluraz-padlili koč in zanemarjenih klancev mu jc postajalo še nčprijetnejše; čutil se je zelo nesrečnega.
Ilipoma jc obstal in se naslonil na leseno vrtno ograjo ob nizki koči z umazanim, očrnelim zidom in majhnimi okni.
»Na ... tu imaš svojo ihto, ti otrok! Ali te bom učila ubogati! Tu imaš, na, tu imaš svojo ruto, pa krilo, ti nchvalcžnica! . . . Jaz tc redim — hvali Boga, da te nc vržem na cesto . . .«
Čulo se je glasno ihtenje . . . trdi, nerodni koraki in ropot, kakor bi kdo šiloma prevračal par stolov.
»Druge pa gredo vse . . . vsako nedeljo ... In jaz ostajem doma, zmeraj . . . zmeraj . . .«
»»Tiho!««	*
Na ccsto jc stopila okrogla, nerodna ženska z veliko, rdeče obrezano knjigo in rožnim vencem v roki. Pod zmršenimi, sredi čela spojenimi obrvmi je dremalo dvoje medlih, mrtvih očes; mali nos se je izgubljal med zateklimi, mastnimi lici.
»Ali ti pokažem! . . . Jezus, taka ihta! ... Pa le daj šc tako!...«
Mrmraje, z visoko privzdignjenim krilom se je zibala po klancu navzgor.
Stopil je na prag. Vrata v sobo so bila na iztežaj odprta in za mizo je sedela ona, obrazek z rokami zakrit. Oblečena jc bila v zeleno, obnošeno krilo; pod vratom in na lakteh pa se jc svetila izprana srajca, na rokavih tu pa tam s temnejšim platnom zakrpana.
Telo sc ji je stresalo od ihtenja, izza prstkov pa se je prikazala včasih svetla solza, zdrknila po roki navzdol in kanila na krilo.
Malar je pozabil v tem hipu vse svoje namene. In ko sc jc nagnil k njej in se dotaknil njene roke, nc bi bil živ človek prisodil njegovemu glasu toliko nežnosti in ljubezni.
»Tinica! Ne jokaj, Tinica!«
Na licih so se ji poznali šc sledovi solz; toda kakor bi jih bilo poljubilo solnce, so zasijala v mehkem smehljaju.
»In zdaj mi povej, kaj je bilo . . . To je tvoja mati, ki je ravnokar odšla?«
»»Oh nc . . . teta! In kakšna je! Noče mi kupiti ne krila, ne rute, in jaz ne morem k maši . . . To je tako . . .««
Stisnila je ustnice, v očeh pa so se ji prikazale nove solze.
»In tvoja mati, kje je tvoja mati?«
»»Umrla je; oče tudi. Tega jc že tako dolgo, da skoro nc pomnim več. Zdaj pa nihče več nc mara zame; teta je zelo huda, in jaz se je bojim.««
»Ti ubožica, ti dušica moja . . .«
»»Včasih me je tako strah tukaj; ali če mislim, da si ti pri meni — je vse svetlo . . .««
Posadil jo jc v svoje naročje in pritiskal k sebi in poljubljal; njene roke so mu počivale na ramah, in glava njena je slonela na njegovih prsih.
»Tako lepo jc pri tebi . . . Jaz bi šla s tabo, stran od tod. ..«
..Šc malo dni, Tinica, in potem —««
»In potem?«
»»Prideš k meni, stran od tod . . .««
Malar jc govoril v nezavesti, zaljubljen, kakor še nikdar ne do tega trenotka, omamljen od sreče in sočutja.
Solncc jc prisijalo v Malinovo, ko je hitel po klancu proti gozdu. Ozrl sc ni nikamor, mislil ni ničesar; telo pa mu je od trenotka do trenotka zatrepetalo, in prsi so se mu stiskale in širile; daleč za sabo jc slišal veselo petje, in nevede jc pričel glasno spremljati: »Tam za goro, oj tam za goro . . .«
Tinica je stala na pragu; pozabila jc bila nedeljo in mašo in novo krilo; v njenih očeh pa jc trepetala mehka, modra svetloba.
IV.
Malar je sedel v svoji sobi. Ura jc bila odbila žc dve Črez polnoč. Na mizi jc gorela svetilka s širokim, modrim reflektorjem, in tU in tam, na tleh, na zofi, na robu belo pogrnjene postelje so dremali nje medli, hladni žarki. Gospod adjunkt jc stiskal obraz v dlani, se naslonil zopet na stol nazaj, vstal in hodil od stene do stene, da so škripale gladke deske pod njegovimi koraki.
»Jaz sam sem jo oblatil . . . Proklet ta večer!«
Videl je pred seboj rdeče, zabuhle obraze brezovške finejše družbe; dal jim jc radovoljno svojo ljubezen, da so jo krohotaje in zabavljajo našemili v harlckina.
Davno žc so govoričili zaupno po kotih: »Gospod adjunkt . . . ni siccr drugačen, kakor jc bil doslej — toda vkljub temu sc mu pozna na očeh, na smehljanju, na vsaki besedi, da se mu jc nekaj pripetilo . . .«
Teden dni pozneje so šli še dalje: »Gospod adjunkt jc zaljubljen — to se pravi: resno zaljubljen ... Pa kje jo je iztaknil ? To je vprašanje, ki je je treba rešiti!«
In brezovška elita jc zastavila svojo čast, da jc reši.
Predvčerajšnjim pa jc raznesla dacarka zanimivo novico: »Znanje ima z neko deklo — kje in kako, to je šc v megli . . .«
Xa kakšen način je prišla dacarka do tega scnzaČncga odkritja, ni vedela živa duša; tudi ona sama nc. Toda brezovška gospoda je bila kakor elektrizovana. Ugibanja, kombinacije, poizvedovanja je bilo polno na vseh koncih in krajih. In Malar je bil padel sinoči naravnost v to splošno vznemirjenost — tisti hip, ko je vstopil v gosposko sobo Dolarjeve gostilnicc, jc čutil vsakdo razgret in nervozen: »To jc trenotek!«
Gospa davkarjeva je bila toliko spretna, da ga je zvabila poleg sebe, nc da bi bil kdo opazil njen trud in smoter.
Sprva sc jc lc na redko zabliskalo iz težkih, fcivih oblakov; tu pa tam se jc začula dvoumna opomba, je zazvcncl iz nežnih ženskih ust ironski smeh brez pravega vzroka.
Gospodu adjunktu jc bilo nekako tesno; pogledal jo zdaj tega, zdaj onega, povešal oči in pil. Toda kakor bi ga bilo udarilo po sencih, sc jc hipoma zavedel: »Odkrito jc . . .«
V obraz ga jc zapeklo, in mokrino je začutil v očeh — od sramu, ali srda, tega takrat ni vedel.
Kontrolor Smolka je začel pripovedovati lepo* povest o romantičnem mladeniču, kako vzdihuje po duhtečih travnikih in zelenih holmih za svojo ljubico, kakor sentimentalni španski ovčar z mandolino v roki in cvetjem v zlatih kodrih.
Malar se je smejal veselo in glasno kakor vsa družba, toda iz zadrege ni vedel, kam bi se ozrl, in vsaki hipec jc pil, da bi si za-kril obraz. Obroč je bil odbit, in skrivnost sc jc polagoma jasnila na splošno radost in zadovoljnost. Adjunkt sc jc kazal mirnega; toda vsako svojo besedo je čutil kakor klofuto na lastnih licih. Razlagal jc svoje »ljubkovanje z neumno punco« kot zabavno anekdoto, kakršnih je včasih treba, da sc živci vznemirijo. Vestno se jc čuval, da se s kakšno neprevidnostjo nc bi osmešil »pred vsem svetom«... Gledal jc, kako skrunijo nedolžni obraz njegove ljubicc, njeno čisto dušo — kako vlačijo po blatu njegovo ljubezen. A ni si je upal braniti, da se nc bi »osramotil«. Smejal se je in govoril najglasneje, obenem pa se studil samemu sebi . . .
Dacarko jc dušil kašelj od smeha, davkarica pa si je brisala oči z robccm in vzdihovala: »So was! Aber so was!« .... —
»Sam sem jo oblatil!« si jc ponavljal Malar bolan in prcpadcl, ko je hodil pozno v noči po svoji sobi. Njegova ljubezen, njegova ljubica, napol šc otrok, nedolžen in zaupljiv, njiju skrivni večerni sestanki, ves lepi, zeleni gozd in celo zapuščeno Malinovo — vse se mu jc zdelo doslej, kakor ovito v mehko, jasno solnčno svetlobo. Tako solnčno so živeli v starih pravljicah kraljeviči s svojimi kra-Ijičnami na belih gradovih ... A kako jc on pretrgal zagrinjalo! Oblatil jc, kar jc bilo lepega, in predenj jc stopila naga njegova sebičnost . . .
Ko jc hodil drugo jutro počasi proti Blatnemu dolu, je zapazil prvikrat, kako pusto je vse krog njega.
Valoviti, neskončni lazi, poraščeni z visoko, orumenelo travo — trnje in robidovje ob strmih klancih, posutih s sivim, ožganim kamenjem — tu pa tam visoko drevo z dolgimi, črnimi vejami in
redkim, povešenim listjem*— nedaleč pred njim samotni Blatni dol z bledim, na lahko šumečim bukovjem . . . vse zaspano, dolgočasno do smrti!
»In tako se je moralo končati! Kaj ostane zdaj . . .r Proklcti
večer!«
Slišal je njeno petje in začel hitreje stopati. V prsih ga je žgalo, kakor bi se mu dotikalo srca žareče železo.
»In vendar si prišel! Kako sem tc čakala! . . . Poljubi me . . .« Položila mu je roke krog vratu, toda počasi so zdrknile po njegovih ramah navzdol, in plašna jih jc pritisnila k svojim prsim. Smehljaj jc izginil z njenih ustnic, in oči so se ji od strahu razširile. »Tinica, jaz sem prišel .-*..«
Govoril jc tiho in gledal v stran, da ne bi videl njenih oči. Očital si je: »Čemu sem prišel? Kaj delam tukaj še po vsem, kar se jc zgodilo tam doli? . . . tega ni bilo treba . . .« »Prišel sem, da se poslovim . . .« Odgovorila ni ničesar. »Da se nc vidiva nikdar več.«
Nagnila je glavo in povesila roke. Malarju se je meglilo pred očmi; zdelo se mu je, da se visoke bukve zibljcjo in objcmljcjo. »Daj mi roko, Tinica!«
Ona se ni genila; prijel jo jc za roko; drobni prstki so ležali v njegovih hladno in mrtvo . . .
Nato pa sc jc obrnil in odšel počasi, nc da bi se bil ozrl. Na klancu jc obstal in poslušal. Iz gozda sc jc i z vil tenak, trepetajoč glas:
»Tam za goro . . . oj tam za goro . . .«
Ali zanirl jc tiho in bolestno, kakor se je rodil . . . Zavel jc veter, jn visoke bukve so šumele in sc nagibale . . .
Gospod adjunkt se jc prijel za klobuk in hitel navzdol.
« /
Moderno kritično stališče.
Spisal Borut.
dkar jc vvcl Aškerc s svojo zdravo, krepko epiko na našem Parnasu živahnejši, resničnejši ton, odkar so nekateri mlajši pisatelji po zgledu Jurčiča, Kersnika in dr. Tavčarja z geslom: »istina nad vse« razširili tesne
meje našega pripovednega slovstva ter naše leposlovje glede snovi potegnili na svobodnejša pota izza tistih časov hrumi po naših časopisih, zdaj 'glasneje, zdaj tišje, strasten literaren boj, ki se suče posebno okoli vprašanja, ali je objektivni realizem') upravičen, ali so snovi, ki jih uporablja ta smer, umetniške, ali ne, in je-li način, po katerem uporablja tc snovi mlajši pisateljski naraščaj, dopusten, ali nc. — Ni ga skoro dneva, da nas nc bi doletelo dvomljivo veselje, da se seznanimo s kakim novim, kritičnim »talentom«. Vse govori in piše sedaj o umetnosti, prav kakor, da jc le-ta kaka srenjska paša, na katero sme gnati vsakdo svoje sestradane — misli. Poleg neznatne peščice dobrih ocen prihajajo na dan take neslanosti, take fraze, da sc jc res čuditi smelosti njih duševnih očetov.
Nekateri teh »kritikov« devajo realizem kratkomalo v nič; odrekajo mu vsako pravico do obstanka; kličejo zlasti radi na pomoč »moralo« ali cclo »dogme« fer odločno zahtevajo, da naziraj umetnik svet skozi neki »idealistični pajčolan«. No, s takimi, seveda nedokazanimi in — nedokaznimi trditvami pričajo pač le sami o sebi, da sodijo ne samo svet, ampak šc bolj umetnost skozi siccr manj idealistični, a tem mračnejši pajčolan tesnosrčnosti in naivnosti.
Nekoliko svobodnejši, nego ti nerazsodni kritikastri, so nekateri drugi člankarji, ki realizma ne zavračajo kar »a priori«, katerim pa se vendarle pozna, da nc vedo prav, kam bi se deli. Danes hvalijo, jutri grajajo; vse njih razpravljanje visi nekam v zraku, fraze so pri njih na dnevnem redu, prav po Goetheje vem rcceptu: »Wo Begriffe fehlen, da stellt ein Wort zur rcchtcn Zeit sich ein.«
Spričo tc mizerije v naši kritiki mi bodi dovoljeno, da, opiraje se na kratek, »Schweine« naslovljen članek nemškega umetnika in pisatelja Hermana Bahra, ožigosam vsaj nekatere kričeče napake naših »occnjevateljcv« in, razbistrujoč stališče pravih poznavateljev
') Tako hočemo imenovati to smer. Izraza „naturalizem" se nalašč izogib-ljcmo; zakaj, o tem pozneje.
80	Borut: Moderno kritično stališče.
- 7
umetnosti napram realizmu, napišem nekako, seveda nepopolno »apologijo« tc smeri.
Omenjeni članek Bahrov jc provzročila kontroverza o neki realistični sliki, katera visi letos v monakovski scccsiji. Na tej sliki jc upodobljena kopa prašičev') . . . Slika jc naslovljena: »Mir v svinjaku«.
Ta snov je bila povod najstrupenejšim napadom na dotičnega umetnika, napadom, ki pa niso prihajali toliko od resnih kritikov nego bolj iz neveščega občinstva, ki ima povsod navado, da zanikujc, kar mu nc prija, ali Česar v svoji umstveni in čuvstveni omejenosti nc razume. Dasiravno se ni mogel nihče ubraniti velikemu umetniškemu vtisku one slike, sc jc vendar poudarjalo, da take in enake snovi niso za umetnost, in zabavljali so slikarju, češ, da jc »ekscesivcn naturalist«.
To postopanje »kritike« Bahr rezko obsoja. Nazor, da so stvari, katerih sploh ni smeti slikati, se zdi Bahru naravnost neumetniški. Vse stvari, piše Bahr, imajo pravico, da pridejo po umetnosti do svoje absolutne, splošne veljave, čeravno so nekatere zato bolj pripravne od drugih. Vse stvari so vendar samo pojavi večnega v slučajnem, in naloga umetnosti pač ni nobena druga nego ta, da jim ona snemaj ovoj površne vsakdanjosti ter nam jih prikazuj take, kakršne so po svojem bistvu.
To pa velja za vse stvari brez izjeme; razlika med posamičnimi predmeti jc samo v tem, da sc dado nekatere lažje uporabiti, da leži pri nekaterih lepota takorekoč na površju, a pri drugih treba velikega napora, velike genialnosti, predno sc jim pride do skritih krasot. Krepkega umetnika seveda mičejo vprav take trdovratne stvari najbolj, kajti lc na njih mu je mogoče pokazati in dokazati svoj izredni talent. Skozi vse oklepe, pajčolanc, goščave izkuša genialni umetnik prodreti do ujete, začarane lepote; neprenehoma išče v svoji notranjosti onih čuvstev, ki bi mu na mah rešila vse skrivnosti. Ko pa pride res tako daleč, da vidi povsod skozi zunanjo lupino na dno, sc mu morajo umakniti vsi razločki med boljšimi in slabšimi, med bolj ali manj vzviženimi predmeti; vsi mu postanejo enako dobri, enako vzvišeni, v vseh opaža isti lepi obraz, obraz svoje čuteče duše.
*) »die sich wollüstig verdauend gelagert, mit Inbrunst dem Genüsse des Lebens hingegeben, von Behagen schnaufend, einem meditativen Schlummer überlassen, während ein anderes (seil. Schwein) einsamer im Gcmüthc und mehr zum Eremiten angelegt, wie von inneren Scrupeln getrieben und um die Räthsel der Welt besorgt, von der Herde weg gegen ein glänzendes Feld hin, langsam und in Gedanken v i^f&fakfcn geht . .
V podkrepilo tem svojim trditvam navaja Bahr nekatere izreke Goetheja in Schillerja, ki sta se mnogo in jako rada bavila s temi vprašanji.
Tudi Goethe je spočetka ločil snovi v bolj umetniške in manj umetniške, češ, da je od stvari samih zavisno, ali nam vzbujajo vzvi-šenejša, ali pa navadnejša čuvstva. Pozneje pa je pač izprevidel, da so stvari same po sebi mrtve, in da je le od človeka, rabečega jih kot izraz svoje notranjosti, zavisno, kaj iz njih napravi, kako veljavo jim da; izprevidel je Goethe, da zanima umetnost obče človeštvo le zaradi tega, ker mu prikazuje stvari, ki niso le stvari v vsakdanjem pomenu, ampak tiči v njih tudi nekaj občečloveškega, to je: umetnikova duša, umetnikovo čuvstvo. »(Es) deucht mir das Leere und Gehaltreiche mehr im Subject, als im Object zu liegen. Das Gcmüth ist es, welches hier die Grenze steckt, und das Gemeine oder Geistreiche kann ich auch hier wie überall nur in der Behandlung, nicht iu der Wahl des Stoffes finden« . . . pravi Schiller. In Goethe sc je izjavil 1. 1827. napram Eckcrmannu: »Unsere deutschen Acsthc-tiker reden zwar viel von poetischen und unpoetischen Gegenständen . . . im Cirunde aber bleibt kein realer Gegenstand unpoetisch, sobald der Dichter ihn gehörig zu gebrauchen weiss.«
Potemtakem jc naravnost brezmisclno, ako govori kdo glede naše »svinjske« slike o »naturalizmu«. Množica seveda Šc vedno misli trdno, da treba soditi po snoveh, a ne po načinu, kako se katera snov obdeluje. »Kdorkoli piše o delavcih, o bedi, o nedostoj-nosti, njega smatra (namreč množica) za naturalista, dočim se krctaj idealist v fraku med samimi princi.« Zato treba vedno in vedno poudarjati, da je brez pomena, kaj kdo riše, pač pa, da jc odločilnega pomena, kako riše: ali nam predočujc predmete samo v njih vsakdanjosti, torej diletantovski, ali pa kaže v njih kot v simbolih nekaj notranjega; ali iztika samo zunanjo lupino stvari, ali pa izkuša prodreti do njih absolutnega pomena. In ker prašiči na tisti sliki niso izključno le prašiči, nego obenem predstavniki razmišljajoče ponižnosti, tihe sreče in gorke vdanosti, zato je stvaritelj tiste slike takisto pravi umetnik, kakor tisti, ki izkuša doseči iste čuvstvenc efekte s sliko, recimo kake pokrajinske ali samostanske idile.
Snov torej pri umetniškem ustvarjanju nima pomena. Iz tega sledi, da tudi nc morejo imeti pomena vsi oni pomisleki, ki bi jih kdo stavil s kateregakoli snovnega stališča. Taka stališča so n. pr. moralno, versko, narodno i. t. d. Vsa ta stališča namreč delajo razlike med snovrhi samimi in snovem samim ""'^isujejo odločilno
6
i / važnost v umetnosti. S takih stališč razpadajo vse snovi v moralno-
umetniške in nemoralnoncumctniškc, oziroma v verskoumetniške in brczverskoncumctniškc, oziroma v narodnoumetniške in narodnonc-umetniške i. t. d. Jasno je ko beli dan, da so krive vse take razdelitve; umetnost ni, da bi visela tej ali oni stvari z nosa, kakor puranu capctclj.
Kot odločilen faktor v umetnosti smo spoznali v prejšnjih vrsticah nekaj povsem druzega, snovem, ki so indiferentne, celo nasprotnega. Rekli smo, da v umetniških proizvodih n i gledati na snov, pač pa na to, ali je sploh, in kako je v njih upodobljena umetnikova notranjost.
Kaj pa je umetnikova notranjost? Nič druzega, nego njegova individualnost, njegova subjektivnost. Kje pa tiči le-ta r Razume se, da se ne prikazuje v objektivnem, umstvenem delovanju umetnikovem, temveč edino lc v njegovem čuvstvo van ju in v pojavih tega č u v s t v o v a n j a. Potemtakem bi smeli reči: Kdorkoli upodablja svoja čuvstva v katerisibodi snovi, ta jc umetnik.
Toda priznamo, da bi bila taka opredelba šc pač nezadostna. Namen umetnosti jc vendar tudi, da deluje na ljudi; torej mora umetnik svoja čuvstva upodabljati na tak način, da čuti tudi šc kdo drug isto, kar jc čutil on sam; upodabljanje mora biti tako, da preko občutkov, ki nam jih zbuja, ali pa tudi ne zbuja snov sama, čutimo z umetnikom. Snov mora priti čim bolj v ozadje, umetnik čim bolj v ospredje . . .
Sedaj pa samo še vprašamo, katera izmed svojih čuvstev sme umetnik izražati, in na katere načine izmed preobilice vseh onih, ki ustrezajo zahtevam našega prejšnjega dokazovanja, jih sme izražati, da je njegovo delo šc umetniško?
Ako tvorne in potemtakem tudi receptivnc umetniške nadarjenosti nočemo omejiti le na nekatere kultiirc, ali vere, ali narodnosti, ali cclo lc na nekatere osebe, ki bi bile tako srečne, da bi imele v monopolskcm zakupu umetniška čuvstva in načine umetniškega ustvarjanja— oziroma — ako nočemo pripoznati prav toliko bistveno različnih »umetnosti«, kolikor jc različnih kultur, ali ver, ali narodov, ali celo oseb — in da tega nočemo, jc pač jasno vsakomur, kdor vc, da vse tc »bistveno različne« evropske, arijske, krščanske, slovanske itd. »umetnosti« niti niso, niti nc morejo biti kedaj v istini bistveno različne, nego, da bi jih spajalo navzlic vsemu našemu razkrajanju in omejevanju vedno in vedno nekaj bistveno skupnega — »umetniškega«, od postranskih atributov »evropska«, »arijska«,
»krščanska«, »slovanska« itd. različnega — skratka, ako nočemo za-gaziti v ta absurdni dilema in se sprijazniti ali z monopolizovanimi umetniškimi čuvstvi in načini, ali z brezštevilnimi, »bistveno različnimi« umetnostmi: moramo reči, da so za umetniško ustvarjanje porab na katerasibodi človeška čuvstva, in takisto por ab ni katerisibodi načini. Kdorkoli upodobi v katerikoli snovi katerosibodi izmed svojih čuvstev na katerisibodi, toda tak način, da more preko snovi čutiti z njim tudi še kak drug človek, tisti je umetnik1) v najširšem, občečloveškem pomenu besede.
Iz tega stavka sledi drugi:
Umetnost v najširšem, občečloveškem pomenu besede je izražanje notranjosti kakega človeka po kaki snovi, izvedeno na tak način, da morejo čutiti preko tc snovi tudi drugi ljudje tisto, kar jc čutil izraževatelj. —
Na podlagi teh dveh opredclb odgovorimo brez težave vsem onim radovednim kritikom in »stališčarjem«, ki povprašujejo: »Kaj je čisto človeškega ali občečloveškega v umetnosti r« — Kaj drugega neki, nego čuvstvovanjc in izraževanjc čuvstev na tak način, da se budi sočutje! Najsi bo kdo mohamcdancc, ali katolik, ali fctiŠijanec, Jcsaja, Prešeren, ali Byron — ako jc le krepak umetnik, učinka na nas ne izgreši. Slovani nismo vsi, kristjani nismo vsi, brezverci nismo vsi, »moralni« nismo vsi, a vsi normalni ljudje vsega sveta čutimo, vsi izražamo svoja čuvstva, vsi poznamo sočutje.
Razlika jc lc v načinih, kako čuvstva izražamo, torej lc na formalno stran. Razlika mora biti torej tudi v umetnosti, a tudi ondi lc v načinih umetniškega izražanja, potemtakem zopet lc v formalnem obziru.
O teh načinih, o teh formalnostih v umetnosti govori estetika, ali bolje rečeno, govore estetike. Zato konstatujemo prav lahko mo-hamedansko, slovansko ali cclo Aristotelovo estetiko, a nc moremo takisto govoriti o mohamedanski, slovenski ali Aristotelovi »umetnosti«, nego lc o eni in isti umetnosti kat' exoehen.
') Vsaki človek je kos umetnika. Med velikim umetnikom in navadnim človekom je v tem obziru le kvantitativen razloček. Kali umetniškega daru, čeprav po ogromni večini nerazvite, imajo vsi ljudje, in morajo jih imeti, kajti sicer nc le nc bi mogli aktivno ustvarjati, nego tudi pasivno nc bi mogli sprejemati nikakršnih umetniških vtiskov. Veliki umetniki bi ustvarjali vprav zastonj, ali kvečjemu v lastno f zabavo. — To misel prav lqpo izražajo A. Grüna besede, da zadnji poet pojde s tega sveta, kadar umre zadnji človek.
Kakor vse imcnovanč estetike, tako tudi krščanska ali celo katoliška estetika1) ni nič »občnega«; tudi ona zagovarja izmed legije veljavnih ali pa tudi neveljavnih načinov umetniškega ustvarjanja samo eden tak način.
Ako pa krščanska estetika ni nič občnega, tudi krščansko stališče, ki na njej sloni, nc more biti občno. A bržko to stališče ni občno, žc ni umetniško stališče. To je namreč samo eno in obče-človeško. Kdor tega nc uvidi, je podoben človeku, ki sodi po konju vse — četvcronožcc.
Kar smo tu rekli o krščanskem stališču v umetnosti, velja seveda za vsa druga ekskluzivna: narodna, verska, ateistovska, nemoralna in bogsigavedi katera stališča še; vsako izmed njih jc omejeno, torej ni umetniško.
Ker je umetnost občečloveška, mora biti tudi umetniško stališče občečloveško in mora obenem sloneti na tem, kar je v umetnosti občečloveškega.
Tak važen občečloveški moment v umetnosti pa jc pred vsem čuvstvo.
Umetnika si ne moremo misliti brez globokega čuvstva. Dočim navadni ljudje svoje srcc zanemarjajo ali cclo zatirajo, ker bi jih meh-kočutnost ovirala v krutem boju za obstanek, v katerem odločujeta lc premoč uma in premoč telesa — črpa umetnik vse svoje sile prav iz Čuvstva. Najsi bo tako ali tako, vedno jc neguje, vedno jc spoštuje; z vsako žilico svojega bitja se mu vdaje, kjerkoli more, je izkuša upodobiti. Čuvstvo mu je edini suveren pri umetniškem ustvarjanju-Temu suverenu pokorava vse drugo, podjarmlja ideje2) prav tako, kakor snovi, vzete iz realnega sveta. Tudi ideje mu niso nikdar glavni ali celo edini smoter v umetnosti. Tudi one veljajo umetniku le toliko, kolikor in kakor jih baš rabi za izražanje svojih čuvstev, kolikor jih »nazira« s srcem, bodisi, da jc to naziranjc trajno, ali pa, da ga je preobladalo samo v trenotku ustvarjanja. Tako jc stališče vsa-ccga zavednega umetnika, in tudi Goethe se jc o njem točno iz-
Mimogrede bodi omenjeno, da je tudi katoliška estetika sama po sebi žc napačna. Kakor smo zgoraj videli, jc estetika glede umetnosti edino lc nauk o umetniškem izražanju, torej povsem formalna. Katoliška »estetika« pa jc prevesno snovno materijali stična, kar dokazuje žc sam značilni pridevek »katoliška«.
*) »Die Ideale sind etwas in der Natur Vorhandenes, also für den Künstler ebensogut ein Rohstoff, wie irgend ein Gegenstand, bloss feinerer Art. . . . Richard Dchmcl: Lebensblätter, pag. 14.
razil.Čuvstvo jc umetniku telo, snov samo obleka, ki se mora prilegati telesu.
Naivno bi bilo torej, ako bi kak kritik trdil, recimo o Heinejevi pesmi »Wallfahrt nach Kevlaar«, d.i jo jc mož zložil nalašč in zgolj zato, ker se je hotel poleg vsega svojega »brezverstva« »pokloniti vzvišeni, vsakomur imponujoči krščanski ideji in dogmi«; Heine v tej pesmi ni upodobil niti krščanske ideje, niti dogme, nego izključno oni posebni čut, ki obhaja človeka, kadar sreča procesijo pobožno prepevajočih romarjev. Hoteč to čuvstvo izraziti, je uporabil omenjeni motiv, ne da bi bil poprej dolgo premišljeval, ali je krščanski, ali pa drugo verski.
Nekaj povsem sličnega pripoveduje Julij Hart2) o francoskih dc-kadentih in simbolistih; pravi namreč, da le-tch verska čuvstva ne zanimajo toliko kot verska čuvstva, nego kot umetniški porabna čuvstva sploh.
Čuvstvo je torej »conditio sine qua non«, jc bistvo vsega umetniškega ustvarjanja. Kakor je gotovo, da nedostojni prizori umetniškemu proizvodu nc kratijo absolutne, umetniške vrednosti, tako gotovo jc tudi, da nedostajanja krepkih, pristnih čuvstev ni moči nadomestiti z vzvišenimi idejami ali z moralizujoČimi tiradami. Kajti, da je to mogoče, potem bi izginila sleherna razlika med poezijo in filozofijo, etiški nadahnjcnc kritike bi bile ideal vsemu umetniškemu stremljenju.
Kjer je snov prva, bodisi iz moralnih, verskih ali formalnih ozirov, tam ni umetnosti. Resnico tega stavka spoznavamo dan za dnem.
Kdo se ni žc dolgočasil ob lepo zvonkljajočih rimah naših domačih, formalistovskih eklektikov! Vse nahajamo v njih proizvodih: vzvišene ideje, dovtipne »pointe«, gladke verze — samo nečesa v njih ni: v njih ni gorkih, resničnih čuvstev. Ti »spevorečniki« ali nimajo samosvoje individualnosti, ali pa je ne znajo pokazati. Od naših Prešernov, Levstikov, Gregorčičev so podedovali pač izvestne snovi in vnanje oblike, a nezmožni so, da bi to mrtvo dediščino sami iz sebe poživljali. Misel, ideja in stik to jim jc vse, čuvstev pa ali sploh nimajo, ali pa se ščeperijo s ponarejenimi. In vendar so zlasti krepka,
*) »Ich habe all inein Wirken und Leisten immer nur symbolisch angesehen und es ist mir im Grundo ziemlich gleichgiltig geblieben, ob ich Töpfe machte oder Schüsseln.«
") Julius Hart, Geschichte der Weltliteratur II. pag. 965.
iskrena čuvstva, česar iščemo pri vsakem umetniku, dočim si idej in misli pribavimo bolj pregledno v katerisibodi učeni knjigi. *)
Posebno, kadar zaidejo ti naši literatje na strogo versko polje, postanejo skoz in skoz frazasto-banalni; da pišejo in pesnikujejo »in usum dclphini«, to se jim vidi iz vsake vrstice, in neka vsiljiva tenden-cioznost jih dela naravnost neprebavne. Kot snovni matcr^alisti seveda mislijo, da take njih proizvode že verska snov sama poveličuje in povišuje, toda motijo se; psalmom n. pr. ali pa pesmi »dies irac, dies illa« one pretresujoče sile nikakor nc daje snov, nego edino pesnikova duša. To se razvidi že iz tega, da te pesmi ne delujejo nič manj na ateista, nego na židc ali kristjane.
No, in kaj naj rečemo o naših brezspolno-idealistnih, guver-nantovskih romanih, ki so nekaterim naših kritikov tako na srcc prirasli, da si brez njih slovenske literature niti misliti nc morejo? Sodba in — obsodba pač ni težka. Tudi ti »romani«, ne glede na to, da ne slikajo življenja resnično, česar jim mi s svojega stališča niti ne štejemo preveč v zlo, delujejo večinoma s ponarejenimi čuvstvi. Kakor teh romanov avtorji, tako so tudi njih »junaki« brez sleherne individualnosti; liki »vitezi žalostne postave» se vlačijo od prizora do prizora, vzdihujoč pod hladno lesenostjo svojih marionetovskih duš. To je smrtni greh teh romanov; spričo tega greha jim vsi »pošteni, svetli prizori«, vse »podobe vzornih kreposti« nc pomagajo nič, pa naj jih jc šc toliko nakopičenih po njih peglavjih; ti romani ostanejo, kar so: izrodki slabotnega diletantizma, kateremu ni mesta v umetnosti.
') Ob njih razmišljajočih in »pojasnjujočih* proizvodih prav radi pritrju-jujemo Richardu Dehmelu, ki pravi:
Will ieh dir meine Gedanken reichen, Schreib' ich Artikel oder dergleichen. Gedichte sind keine Abhandlungen, Meine Gedichte sind Seclenwandlungen; Selbe vollziehen sich aus Gefühlen, Die den ganzen Menschen aufwühlen . . .
(Konec prihodnjič.)
Fata morgana.
Piše Evgen Štefanič. V. (Dalje.)
o sta sc Perič in Nemcc vračala v mesto, je dejal spotoma le-ta tovarišu:
»Imenitna goska je tvoja nevesta! Kdo ve, ali ti nc uide prvi večer po poroki? To jc dekle iz srednjega veka; noče razumeti, čemu je poklicana ona in vsaka ženska sploh. Jaz sc lc čudim, da sc je tebi vdala.« —
»No, stalo me je tudi preccj truda.«
»Verjamem.«
Molčala sta nekaj časa.
»Sicer pa naj do poroke vlada ona, po poroki pa bom jaz. — Napačna pa vendar ni; znaš, to je tudi posebna slast, dobiti za ženo tako nedolžno, naivno igračico. — A propös! Kaj ti jc bilo treba govoriti o preobratu moža v zakonu r«
»Oprosti, nevede sem zašel«, je dejal Nemcc ter se potuhnjeno muzal. Perič sc je takoj pomiril ter jc dobrovoljno dejal prijatelju:
»Ivan, zakaj sc pa ti ne lotiš 0!gc? Ona jc tudi bogata in ni napačna.«
»Premodra jc za-mc,« je dejal ironski Nemec ter sc mefisto-felski zasmejal — »in pa meni se tako dobro godi brez vezi —!«
»Kam pojdeva nocoj?« — jc vprašal po kratkem molku Perič.
»Kam?! K Lizi seveda!«
Vesel Pcričevcga predloga, jc udaril Perič parkrat z bičem po konju, da je jel dirjati in sta bila znanca prav kmalu v mestu in v gostilnici »Pri Lizi«.
V ozki, nc posebno čisti Zamorski ulici jc bila stara gostilnica, ki se jc še vedno imenovala »Pri Lizi«, dasi ni bilo ondu že davno več one Lizc, po kateri so imenovali gostilnico.
Perič jc bil tam vsakdanji gost, ki je obično pripeljal s sabo šc kakega znanca; včasih jih jc pa bila velika razposajena družba v mali zakajeni, gospodi odločeni sobi. Kadar pa jc bil Perič sam, ga jc bujna plavolasa točajka Xetka zabavala v dolgih večerih, sedeč po dovršenih opravilih poleg njega.
Ko je tisti večer stopil z Nemcem v gosposko sobo »pri Lizi«, jc bilo že več drugih gostov, samih Peričevih znancev. Naročene večerje jima pa ni prinesla Netka, ampak druga mlajša, izzivajoča lepotica kostanjevih las in temne polti.
»Pepica, kje je pa Netka?« jo je sladko vprašal Perič ter jo prijel okoli pasu.
»Stoj!« jc rekel Nemec; »te se mi ne dotikaj; kaj ne, Pepica, da si samo moja?«
»Eh, kako pa«, je dejala ta; »Netka pa pride pozneje — obe prideva,« je dejala pomenljivo Nemcu.
Gostje so izpraševali Pcriča o novem mestnem vodovodu, in pogovor je postal splošen in živahen — kar eden izmed družbe pogleda na uro ter vzklikne, da skoro zamude predstavo; tedaj so naglo plačali in odšli v gledališče.
Nemcc in Perič sta ostala sama, a kmalu sta se jima pridružili Netka in Pepica.
Pili in kadili so vsi štirje ter bili čim dalje boljše volje. Prijatelja sta šla vsaki na drug konec mize, da sta bila lahko še bolj prosta ter lahko šc bolj intimno občevala vsaki s svojim dekletom, včasih tiho šepetaje, včasih pa se glasno smejoč.
»Glej, Pcpica, kako lep parček sta Netka pa Perič! Kaj ne da, človek bi ju kar naslikal!«
»Ka-a-aj?« je vprašal raztegnjeno Perič, ki ga jc bilo imenovanje njegovega imena zmotilo v sladkem občevanju.
»Ivan — gospod Ivan pravi, da sta vidva kaj lep par, in da bi vaju najraje naslikal.«
»Saj je fotograf-amateur, naj le poskusi svojo pripravo!« je rekel Perič.
»Res, krasna misel — saj do mojega doma je le par korakov; vrnem se takoj.«
In hotel jc iti.
»Ti si pa res fotograf-spccijalist, da fotografuješ tudi po noči!« se mu jc rogal Perič.
Nemec je bil nekoliko v zadregi, in da bi to prikril, se je glasno prisiljeno zasmejal, Perič mu je pomagal, a točajki, nc vedoč, zakaj se smejata prijatelja, sta se tudi smejali s srebrnima, zvonkima glasoma.
Smejali so se tako vsi štirje nekaj časa, in ko so nehali, je začel zopet ta ali drugi, in zopet so udarili vsi v glasen, vprav epi-demski smeh.
Ko so črez nekaj časa vendarle nehali, je rekel Nemec s prisiljeno resnim glasom:
»Jutri prideva opoldne sem obedovat; prinesem s seboj aparat in vaju naslikam tako objeta, kakor sta sedaj. Imenitno!«
Privil je šc on Pcpico k sebi ter dejal:
»Glej, tak-lc parček sta vidva.« —
Pozno jc žc bilo, ko sta prijatelja ostavila gostilnico »priLizi.«
»Ti, ti Nemec«, je jecljal Perič, nekoliko vinjen, »pa da bi ona slika . . .«
»Ne bodi siten; saj napravim lc eno sliko in jo dam tebi, da se boš včasih zabaval še ob spominih.« —
Ko je Nemec videl, kako Perič nesigurno tava, kakor da bi šel po temi, mu jc zaigral krog ustnic oni čudni, njemu lastni mefisto-felski nasmeh. Sam pri sebi pa je dejal: »Skoda bi vendar bilo, da bi se obesila Dana na to-le nacifrano budalo — in z njo vsa ona dota in ves oni sijaj!« —
Drugega dne po obedu je Nemec res naslikal Pcriča v objetju z Nctko; doma je sliko izvršil in naredil šc eno tako. —
Zvečer sta bila že zopet »pri Lizi«. Sedela sta ob svoji navadni mizi, a sama in malobesedna.
Točajki sta imeli opraviti okoli gostov v drugi sobi.
»Jutri bo torej odhodnica Danina in njene matere?« jc vprašal po daljšem molku Nemec.
»Jutri, da«, je dejal Perič — »saj prideš?«
»Nc utegnem, imam službo.«
Umolknila sta zopet. Perič je vrtel v roki kupico vina, Nemec pa si je s prsti v laseh podpiral glavo.
Znaš, Franjo, da si ne bi bil nikoli mislil, da si tak naivnež v ljubezni; objemi krog pasu, poljubi na čelo, na roko — to je vse, kar smeš pri svoji nevesti.«
»Kaj morem, ako ni drugače?«
»Pri takih treba — odločnosti; na videz ti bo huda in v tistem hipu morda tudi v resnici huda — potem bo pa na samem premišljevala, da je tvoja strast vendarle lepa, in privadi se tvojim burnim objemom in vročim poljubom; in ko se prepriča, da tc k temu sili strastna ljubezen, se ji še bolj prikupiš.«
»Tudi o njej — o Dani, misliš tako ?«
»O vseh enako.«
Perič sc jc ztimislil. —
Vreme je bilo ze več dni deževno, vlažno in gorko, in Ncmcc, katerega je vselej ob takem vremenu mučila nevralgija, je bil prav slabe volje. Čakala niti nista, da prideta Netka in Pepica, ampak odšla sta nenavadno zgodaj.
VI.
Tisti večer, predno sta odpotovali Dana in nje mati, je bila v Rošerjcvem salonu večja družba.
Razen Olge in Pcriča ter Rošerjevib — jc prišel tudi Nikola z mestne šole nalašč za to priliko — dalje Josip Vid, jurist v poslednjem letu, ter njegov brat Milan, gimnazijski profesor; nilad, parfu-movan lajtnantčck s skrbno zaokroženimi brčicami in tesno se oprijemajočo uniformo; lepa, mlada in vesela učiteljica, Josipa Vida zaročenka; poštna upraviteljica, neznatna, tiha stvarca, katere ni nihče zapazil, razen, kadar soji ponujali jedi; in naposled dve mestni dami, Danini prijateljici — ena kmed njiju, Zdenka, fina, jako muzikalna, zelo"na-obražena, toda žc stara kakih osemindvajset let; Dano jc učila klavir. Zdenka in Dana sta se imeli prav radi, in kadar jc Dana bivala v mestu ter sc učila glasbe, krojitve, risanja in šivanja, ji jc bila Zdenka ljuba družica.
Z Zdenko jc še prišla lepa, mlada, interesantna gospa Klza, katero jc Zdenka tudi učila klavir; predstavila jo jc bila Dani žc pred letom dni. Bila je ta gospa Klza soproga Poljaka Vronskcga, a čudovito tiha in skromna. O svoji mladosti in o svoji rodovini Vronska ni govorila nikdar, dasi je Zdenka poskušala večkrat izvedeti kaj iz nje, osobito zato, ker so jo včasih mučili čudni dvomi. — O svojem možu jc pa često govorila, pravila tudi, kak čudak da je; a Zdenka ga ni videla nikdar, dasi jc hodila Vronsko poučevat na dom žc celo leto.
Iz pogovorov in iz vsega ponašanja je sicer Zdenka kmalu raz-vidcla, da jc Klza Vronska najbrže iz prav preproste rodovine in neizobražena, a vse to je znala Klza jako spretno prikrivati in sicer ne najmanj z modro redkobesednostjo, ki pri ženskih ni baš tako navadna, a jo zato moški tem bolj čislajo.
Poleg tega jc bila Elza jako plemenitih misli in vedoželjna, in Zdenka jo je imela res 'rada.
Dasi jc bila videti bogata, je Klza vendarle živela preprosto; niti ni zahajala v mnoge rodbine, niti ni sprejemala mnogih posetov, niti ni potratno živela.
Ko je Zdenka po očetovi smrti ostala z materjo s praznima rokama, jc ponujala svoje zmožnosti po časopisih, in prav po tej poti
sc je z njo seznanila Elza, katero je učila Zdenka razen klavirja tudi petje in francoskega jezika.
Elza jc bila vitke, lepe, polne rasti s krasnim, finim izrazom in posebno lepimi, globokimi, izrazitimi očmi pod gostimi, jako razkro-ženimi obrvmi in gostimi, dolgimi, kostanjevimi lasmi, katere si jc na lahko in rahlo spletala, tako da so ji vedno uhajali preko ušes. Nje obraz je bil vedno čudno strog in resen ter tako bled, da je bilo videti, kakor da boleha ta ženska za bledico.
Zdenka in Dana sta večkrat govorili o njej ter si rekli, da jc gotovo v svojem življenju izkusila kaj izredno bridkega, ker jc tako otožna in do vseli nezaupna.
Zdenka jo jc vpeljala med svoje znancc ter ji predstavila tega in onega; a Elza se jc kazala vselej tako boječo, tako nezaupno in najrajša se je ogibala novega znanja.
Ko jc nekoč prišla Zdenka nenadoma k Elzi, jc srečala tu njenega soproga Vronskega, siccr žc postarnega, a jako olikanega in naobraženega moža. Odslej je niso več mučili dvomi o Elzi, in postala je njej in Vronskcmu prav intimna prijateljica.
Ker Vronska nista imela nič otrok, je sprejela Elza od siromašne matere triletno deklctcc; a ko je je dobro nahranila, oblekla in obula, jo je zahtevala mati nazaj, češ, da ji sosede očitajo, ker je zavrgla svojega otroka.. —
Zdenka je bila tudi priča marsikateremu burnemu prizoru med Elzo in Vronskim; često sta se pri obedu sprla. Za neznatno malenkost, za nedolžno besedo, katero je Elza razumela krivo, jc včasih vzkipela, in ob takih prilikah se je pojavila vsa njena neomika.
Dasi jc Zdenka kot nepristranska svedokinja morala skoro vselej obsoditi njo ter pritrditi Vronskemu, vendar ji Elza tega ni štela v zlo, in kadar je odšel nje soprog po svojih trgovskih opravilih, je bila kmalu zopet tiha, skromna, boječa Elza . . .
Tudi Dani se je bila Elza navzlic vsem svojim posebnostim prikupila, in zato je pisala ona Zdenki, naj pripelje na nje odhodnico tudi Vronsko s seboj. — O Vronskem seveda ni bilo misliti, da pride s soprogo vred, ker je vedno pravil, kako mora živeti redno kakor ura; pa saj so žc bili navajeni znanci videti na sestankih in posetih lepo, mlado Vronsko samo . . .
Mladi lajtnantček, videč skrivnostno, interesantno damo in v svesti si svoje neodoljivosti, ji jc jel takoj dvoriti. Tudi pri večerji je sedel poleg nje, ji strcgel prav brižno, se ji nerodno laskal ter hitel zmagovito si sukati brčice, pomenljivo upirajo svoje glupe oči v njene.
Elza .sc mu je lc nasmihala, a govorila jc po svoji navadi prav malo — segrela pa se zanj čisto nič ni.
Ko je pozneje sedel lajtnant poleg Josipa Vida in ga je ta dražil z lepo ženo, mu jc nevoljno odgovoril:
»Ba, čemu mi bode, ko je mrtva kakor kamen!« —
A Josip Vid jc nato pripomnil nekaj o kislem grozdju . . .
Profesor Milan Vid je pa sedel poleg Zdenke ter sc divil nje duhovitosti in izobraženosti, a še mnogo raje so mu uhajale oči na mnogo lepši vis-a-vis - na živahno učiteljico, mnogo lepšo zaročenko mlajšega njegovega brata. Olga jc sedela poleg Rošerja, nasproti svoji ljubljenki Dani; le-tcj je bila PeriČcva nenavadna vsiljivost nocoj skoro zoprna, osobito, ker jc dobro opazila, da se ogreva tem bolj, čim več pije raznovrstnih vin.
Da bi oni fini Perič nc poznal mere v pijači! In vendar res; takega ni šc videla nikoli!
Po večerji so prosili Zdenko, naj bi jim zapela. Ni se dala dolgo prositi.
Ker sc jc spremljevala naj raj ša sama, je sedla h klavirju.
Igrala jc dovršeno, a njen mehki, ljubko topli glas je zazibal vso družbo v nekako sanjavo blaženost, kar se dogaja vselej pri umetniških užitkih po — izvrstnem obedu.
Zdenka je potem šc zaprosila Josipa Vida, da je z njo zapel duet iz neke opere, Olga ju jc pa spremljala.
Rahločutni, senzitivni Dani je Šla glasba res do srca, in globoko jo jc čutila.
Drugi pa so se lc delali, kakor da umetniški uživajo; zaklopili so oči ter tako, napol dremaje, prebavljali bogati obed. —
Ko je Perič slišal lahno oddaljujoče se korake, je pogledal brzo k vratom ter videl Dano; naglo je vstal in šel za njo.
»Dana, jaz ti imam povedati nocoj mnogo, mnogo pred tvojim odhodom — iz oči v oči — stopi z mano tu sem v budoarček svoje mame!«
Rekši ji je ponudil roko ter jo odvedcl naglo v bližnjo sobico, katero je medlo razsvetljevala raz strop viseča rožnobojna luč.
Povlekel jo je za sabo na divan ter ji hitel šepetati: »Dana, Dana, poljubi me — poljubuj mc nocoj, poljubuj mnogo brez konca in kraja za mnogo časa in bodi — moja!« —■"
Obilo vino mu jc močno dišalo iz ust, katera jc s silo pritiskal na Danine ustnice, da se kar ni mogla geiiiti, niti odpreti ust; groza jo jc izpreletavaia, ko ga jc videla tako besnega, pijanega!
Branila se jc in ga pehala od sebe, ali njegove roke so jo držale kakor klešče — bil jc vedno silnejši in drznejši . . .
S pretrganim, zadušenim glasom jc dejala:
»Pustite me, drugače zavpijem!« .
Vstala mu jc iz naročja, in ko jc planil za njo, tedaj ga jc pehnila nazaj s tako silo, da jc omahnil na divan; ona je pa zbežala v svojo sobo.
Perič pa jc sikal na divanu, vzdihoval v onemogli jezi. »Nemec, Nemec, ta ni, kakor vse druge — jaz bedak . . .«
Dana, ko se je nekoliko umirila, sc je vrnila k družbi, vedoč, da bi jo utegnili pogrešati. V njenem srcu jc vse kipelo, v njeni duši vse trepetalo.
Ko je vstopila, ji je skočila Olga naproti, ji dela roko okrog pasu in dejala:
»Iz jeze, da tc ni bilo tu, sem ves ta čas dvorila lepi Elzi; saj veš, da so lepe ženske moja slabost.«
Ko pa je vidc'.a Danin bledi obraz, se je kar ustrašila.
»Kaj ti jc, duša, angelj?«	«
»Povem ti potem, ko pojdeva leč — pusti me! — Kje jc Perič?«
»Odšel jc, ko sc je prav kratko in naglo poslovil.« —
Drugo jutro se jc Rošerica začudila, da ni bilo Pcriča na kolodvor, in vprašala je Dano o njem.
»Pusti me, mama; ne govori mi več o njem — meni se Perič — in sploh vsi moški studijo, silno studijo!« —
VII.
Rošerica in Dana sta bili sami v ženskem kupeju dunajskega brzovlaka. —
Dasi se je Dana pomenkovala z Olgo pozno v noč in se ji jc bila popolnoma izpovedala, ji jc bilo vendar šc vedno neznosno hudo pri srcu, ter neki notranji čut jo je silil, da se izpove svoji materi, ker drugače nc bode imela ftiiru. In vendar, kako bode mogla materi razložiti, da noče o Periču nič več vedeti? . . .
Glava jo jc bolela, oči so ji bile udrte, v sencih ji jc pa bilo in jo bodlo tako, da si jih jc čestokrat stiskala z obema kazavccma, nabirala čelo in zapirala oči.
»Gotovo sta z Olgo bedeli in govorili vso noč, zato te pa sedaj glava boli,« jc izpregovorila mati.
»Govorili sva res dolgo, a tudi poterp, ko jc ona žc bila zaspala, nisem jaz mdgla zatisniti očesa.« —
i /
»Uboga, uboga moja dragica, ali jc bil razpor s Peričcm . . .«
> Stojte, mama! Nikakor mi . . .«
Tedaj jo jc Rošerica prijela ljubeznivo okolo pasu, jo pritisnila bliže k sebi in si položila njeno glavo na svojo ramo.
»Umiri so, dete, izkušaj zaspati!« jo je tolažila Rošerica.
»Nc, mama — prej ti moram povedati vse, in potem bom morda šele mirna. Toda kaj ne, da z očetom opraviš vse le ti; ti mu piši ter mu reci . . .«
»Storim, dete, kakor ti hočeš!« —
»Veš«, jc pričela šepetajo — »ko sta sinoči pela Zorko in Zdenka a Olga ju je spremljala, sem hotela malo iz sobe« . . .
Umolknila jc.
»No*in potem ?«
»Potem? . . .«
»Jc prišel Perič za teboj, kaj ne da?« —
»Da, in bil jc tako grdo pijan . . .«
»Ne — zdi se mi, da jc bil le dobre volje, otrok moj!«
»Potem jc pa bilo*šc hujše« . . .
Šepetajo jc govorila materi na uho, dasi sta bili čisto sami v v kupeju. —
»Dobro, pri očetu opravim vse jaz, če hočeš in če misliš, da ti nc bode žal.«
»Nikoli, mama, nikoli!« —
Vzela jc malo, fino pelerino, se zavila vanjo, naslonila glavico na materino ramo ter zatisnila oči.
Rošerica ji je gladila mehke, svilnate lascc, jo božala preko senccv črez glavo, da je Dana kmalu prav trdno zaspala . . .
Ko se je prebudila, jc bila mirnejša, in tudi glava jc ni bolela več tako hudo.
Zaužila jc s slastjo nekaj jedi in pijače, potem pa jc govorila
z materjo kakor navadno o vsakovrstnih rečeh.
* *
*
Istega dne popoldne sc jc pripeljal Perič k Rošcrju.
Velctržcc jc sedel v dobro segreti obcdnici ter prebiral novo-došlo pošto, ko jc vstopil PeriČ.
Rošcr ga jc pogledal nekoliko začudeno, inženir pa se jc delal, kakor da ni razumel tega pogleda, ter stopil naravnost k Rošerju, ki jc bil vstal ter mu ponudil roko.
Sedla sta.
»Zdaj ste torej sami?« je dejal Perič.
»Sam — in ako se nc privadim bolje — danes mi je namreč grozno dolgčas — poletim najbrže še jaz za njima, ko odpravim šc nekaj sitnih opravkov.«
»In gospodična Olga, je-li tudi ona odpotovala?« jc vprašal Perič, dasi jc dobro vedel, da se odpelje ob istem času, kakor Dana, samo na nasprotno stran.
»Tudi, tudi — ali je niste videli davi z njima?«
»Ne; ni me bilo na kolodvoru . . .«
»Ah, kaj mi pravite! Pa nc da bi bili zaspali, ka-li r«
»Zaspal? Vso noč nisem zatisnil očesa!«
»Potem pa nc vem . . .«
»Gospod Rošer«, mu jc segel Perič v besedo — »vi si gotovo nc morete misliti, kako jaz ljubim Dano ... in ta nepopisna ljubezen in pa — mca culpa — tudi vino, ki me je sinoči bilo razgrelo — to je krivo, da sem se ji zameril . . .«
»Mislim si, da so pač lc malenkosti; taki razpori se menda često dogajajo med zaljubljenci« — jc dejal RoŠcr - »upam, da nc bode tako hudo.«. —
»Nc vem . . . Prišel sem prav radi tega, da bi hoteli vi biti tako dobri ter ji vi pisali, kako . . . no, kako sem skesan in žalosten . . .«
»Bolje bode, če to storite sami«, je dejal RoŠer, smejoč sc.
»Nc upam si . . .«
»Storite, storite; jaz ji samo povem, da ste bili tu in ste se skesano izpovedali — dasi šc nc.vem, v čem obstoji vaša pregreha.«
Ker jc Rošcr uvidcl, da mu Perič nc more odkriti usodne tajne, je ukazal prinesti vina in mrzlih jedi; a inženir se jc sedaj kmalu razvedril ter zopet —- upal.
Pri večerji pa ni hotel ostati, češ, da ga družba pričakuje v mestu.
Ločila sta se veselo — iskreno kakor vselej . . .
Tretjega dne po odhodu svoje žene in hčerke jc dobil Rošcr dolgo pismo; ondukaj mu jc pisala soproga med drugim tudi to-le:
— »Niso-li bili opravičeni moji dvomi ? Kolikokrat sem Ti, posebno zadnje čase, dejala, da mi Perič nc ugaja, ter da nas je od začetka vse lc slepil s prikupljivo zunanjostjo in ljubeznivostjo! Zdaj pa sem natanko izpregledala ... In one stvari, katere smo slišali o njem, tudi niso bile ncosnovanc — žal, da ne. — Sreča jc lc, da sc jc izpozabil, in da ga je Dana zavrgla kar sama od sebe. Da,
« / ona Tc lepo prosi, da ga ji nič več nc omeniš, kakor da ga mi vsi
sploh nc bi bili nikdar poznali . . . Rcvica si nc more odpustiti, da
se jc zagledala v tega nevredneža, dočim je zavrgla, Bog ve, koliko
vrednih mož. Se-li spominjaš, da sem se čudila radi tega? . . . Tvoja
sestra nama vedno pravi, da sva pravcati provincijalki, toda jaz Ti
povem, da sem sc že doccla naveličala prisiljenih poklonov in tega
hrupnega življenja v stolnem mestu, in da bi žc prav rada odpotovala
odtod, ako nc bi bilo radi Dane, kateri želim, da se razvedri . . .«
Rošcr ji je odgovoril še tisti dan ter ji povedal, da jc bil Perič res pri njem, skesan in potrt, toda on prepušča Dani sami, naj stori, kakor hoče; ona bode najbolje vedela, pri čem da jc.
Potem jc šc dodal:
»Stvar mi jc pa silno neprijetna, ker sama veš, da nas bodo imeli ljudje radi tega v zobeh . . .«
Nekaj dni jc bil potem Rošcr šc vedno slabe volje.
* *
*
Ko jc še tisti večer po posetu v vili inženir dobil Nemca, mu jc nevoljno povedal, kako sta se razšla z Dano — in da ženska, kakršna jc ona, nc odpusti tako kmalu take razžalitve ali morda cclo nikdar več.
Nemec se mu jc potuhnjeno smejal, potem pa jc rekel:
»Veruj mi, da ti odgovori žc na prvo pismo, ako ne popolnoma spravljivo, pa vsaj prijazno . . . Dan za dnevom se ji bode zdela stvar neznatnejša, dokler je nc bode smatrala za bagatclo.«
Perič, ki je bil vzkipel v srdu, ko jc bil zagledal Nemca, se jc zopet utešil po teh njegovih besedah.
Ko sta se jima pozneje pridružili še Netka in Pcpica, je pozabil Perič kraj svoje bujne ljubice kmalu vse.
Nemec pa jc bil nocoj bolj zamišljen, tako da jc Pepica užaljena zbežala od njega, pričakujoč seveda, da skoro pride za-njo; toda takrat se je zmotila. — Nemec jc obsedel pri mizi, podpirajc si glavo, ter jc z ironskim smehom motril nasproti mu sedeči parček, Pcriča in Nctko.
»Sedaj jc cclo slika nepotrebna«, si je dejal.
Kmalu jc odšel; Perič pa je Šc ostal »pri Lizi«. —
Zunaj je bilo silno mrzlo; bril jc oster veter ter podil Ncmcu v obraz zmrzel dež, da ga je kar skelelo. Upognil jc glavo, potegnil
kapo na oči, vtaknil roki v žepe svojega dolgega menč kova ter stopal naglo domov.
»Bogat, bogat in lc bogat mora biti človek — vse drugo na svetu ni nič! — Čast — nič, lepota — nič, ljubezen — nič. — Denar sveta vladar — lc za denar se treba boriti — seveda nc v službi — ako bi avansiral vsako leto, v službi ne obogatim ... A ona ranjena golobica sc mi ponuja sedaj kakor nalašč . . .«
(Dalje prihodnjič.)
Golobici.
se dvigaš, lepa golobica. Gori pod oblake v sinji zrak? Tebi je prešibka perutnica, V smrt tc nese tvoj polet šibak!
V zadnjih hipih v senci vej zelenih Čaka tc golobcc beli tvoj — Prsi krvavečih, prestreljenih Več nc sme, nc more za Jtcboj.
Tam v višavah sokol sivi kroži, Žejen tvoje vroče jc krvi, A po tebi tvoj golobcc toži. In srcc drhteče ga boli . . .
E. Gangl.
potrkali na okno Nocoj so ji trije, Prijazno govorili Vso noč ji na srcc.
Vasovavci.
A dekle jc prevzetno. In bilo je zaman . . . Kako pa, da ji danes Obrazek jc rosan?
Ko šel jc mimo okna, Zaukal jc na glas, Zaukal fantič pravi In šel — k sosedi v vas.
Vida.
Ve t r u.
r.avej mi veter sem gorak, Pri vej mi v sobo sveži zrak! Tako mi dobro deje, Kadar tvoj dih zavejc.
Potem lahno na vas, naprej, Na ono okno tja zavej, Kjer s cvetkami devica Zakriva rožna lica!
In tam na ličecc lepo Odloži ji poljubov sto V uho pa ji šepeči O rani ti moreči!
P. Kocčlj.
O epidemski blaznosti.1)
Spisal Fran Gosti.
godovina nam našteva več primerov, da se je neke vrste blaznost pojavila v večjem obsegu ter se v kratki dobi toliko razširila, da jo smemo imenovati naravnost epi-demsko.
I.
Velik je bil vpliv križarskih vojen. Krščanstvo se je takrat prelepo razcvetlo in je praznovalo tisti čas svojo junaško dobo. Pa-peška moč je dosegla svoj vrhunec, a tudi vladarji so si pomnožili svoje imenje in svoje dohodke; plcmenitniki so si pridobili mnogo veljave, mesta so se povzdignila, kmetje si nekoliko opomogli, trgovina in obrtnost sta se razcvetli, znanosti in umetnosti so se pospeševale.
Tolik preobrat je našel na vseh progah duševne in gmotne pro-svete seveda velik odmev v življenju in mišljenju zapadnih narodov. Pravi smoter, za katerega se je navduševalo toliko hrabrih vitezov in junakov, sc pa ni dosegel docela; svete dežele so bile le za malo časa otete nevernikom, in da bi le-tc popolnoma pregnali iz onih krajev, za to je bilo na zapadu vedno manj moči in volje. Tedaj pa se je pojavila čudna nova prikazen: križarska vojna otrok.
Leta 1212. je trdil na Francoskem neki pastir, Etienne (Štefan) po imenu, da se mu jc sam zveličar na paši prikazal v podobi ubo-
») Ko sem prelistaval razne starejše zapiske, mi jc prišla v roke ta razprava, katero sem pred leti čital v književnem odseku »Slovenije«, a pozneje sem jo nekoliko predelal in izdatno razširil.
Viri:
Güntner: Seelenleben des Menschen. Wien & Prag. 1861. (splošno).
Haescr: Geschichtc der Medizin und epidemischer Krankheiten. Jena, (splošno).
Starč: Obča zgodovina. Srednji vek. III. (o križarski vojni otrok).
Schlosser: Allgemeine Geschichtc V. (križarska vojna otrok). — VI. (bičarji).
Ljubljanski Zvon. 1882. Rutar: »Bičarji in skakači na Slovenskem«.
»	» 1883. Wicsthaler: »Volkodlak in vampir«.
Valvasor. Ehre des Herzogthums Krain (o čarovnicah).
Alte und neue Welt. 1875. Dr. Carl Gravs: Springerprozession in Esternacht.
Beermann: Alt und Neu Wien (o bičarjih in čarovnicah na Dunaju).
Mnoge beležke iz drugih manjših sestavkov in razprav.
gcga romarja ter ga pozval, naj gre dečkom svoje dobe oznanjevat sveto vojno. Na Nemškem pa je oznanjeval križarsko vojno deček Nikolaj. — Francoski romarčki so potovali, povsod gostoljubno sprejeti, proti Marseillu, kjer so se ukrcali. Toda dve njih ladji sta se na morju v viharju potopili, ostale pa so brezbožni in brezvestni kupci polovili ter otroke prodali v sužnost. — Otroci iz Nemčije so romali črez Alpe v Genovo. Mnogi so žc med potjo poginili od gladu, žeje in vročine ter od nenavadnih težav na daljnjem potovanju. Na Gcnovcškcm so nekateri v bližnjih mestih in trgih stopili v službe za pastirje, hlapcc in dekle, drugi so se vrnili v domovino vsi revni in nadložni, nekatere pa so sprejeli imovitejši Genovčanje za svoje; tako n. pr. jc smatrala rodbina Vivaldi, ki je bila pozneje toli imenitna, kot začetnika svojega rodu ubozega nemškega romarčka.
Odušcvljenost za križarsko vojno je bila med mladino splošna. Na Francoskem sc jc napotilo v sveto deželo blizu 30.000, na Nemškem skoro 20.000 otrok, dečkov in deklic od 8. do 16. leta. Ti otroci so bili živo uverjeni, da brez orožja premagajo in preženo ne-vernike iz svetih krajev. A tudi mnogi odrasli ljudje so trdno verovali, da se posreči čudesna pobeda tem nedolžnim otrokom, ter da jih vodi volja božja. — Mnogi otroci, katerih svojci niso pustili od doma, so skrivaj utekli, drugi so pomrli od žalosti, ker se niso mogli ali smeli udeležiti te vojne.
Ni dvoma, da se je takrat blaznost pri otrocih cpidcmski pojavila in to obenem na Francoskem in Nemškem. Saj jc znano, da se v pričetku moške dobe pojavi želja po junaških činih, pogum in predrznost. To gibanje pa so porabili lokavi sužnjetržci sebi v korist; pospeševali in podpirali so po možnosti to mladinsko navdušenje — in to pri tedanji splošni verski prenapetosti in sanjavosti ni bilo ravno težko. Sužnje pa so takrat zelo ropali, kupovali in prodajali, zlasti Sa-raceni in Tatarji, ki so si na ta način naplcnili mnogo bodočih vrlih junakov in pa krasotic za hareme. —
Zgodovina nam poroča še o drugih primerih otroške potožclj-nosti. Leta 1458. so romali otroci k Sv. Mihaelu v Normandijo. Večinoma so otroci žc med potjo pomrli lakote in mraza; kar jih jc ostalo, so jih sužnjetržci polovili ter poslali v robstvo. Tudi znana pravljica o podganolovcu (uporabljena v Wolflfovcm eposu in po lc-tem tudi v Ncsslerjcvi operi), ki jc iz osvetoželjnosti privabil z glasbo ter ugonobil vse otroke nizozemskega mesta Hamelna, ima najbrže nekaj sličnč zgodovinske podlage.
Druga, po raznih krajih razširjena bolezen je bila manija za ples in skakanje.
Bilo je 1. 1012. na sveti večer. Verno ljudstvo se je zbiralo v cerkvah k polnočnici. A v Kolbingu na Danskem se je sešla dva-najstcrica kmetov v krčmi in plesala ves čas, ko se je opravljala služba božja. Zato pa jih je duhovnik Rupert proklel, in za kazen so morali cclo leto plesati. Tako nam pripoveduje pobožna pravljica, menda najstarejša beležka o skakačih. Nekoliko pač opominja na to prikazen oni divji in razposajeni ples, s katerim so slavili Grki in Rimljani boga Bakha in pa ples, s katerim šc dandanašnji razposajenci praznujejo Pusta.
Ples je sploh pravzaprav verskega izvora; saj jc v vseh poganskih verah bistven del bogoslužja. Tudi pri skakačih in plesačih zasledimo povsod verski moment. Leta 137,5. jc začelo v Utrcchtu na mostu naenkrat dvesto ljudi plesati, in trdili so, da nc morejo po-prejc prenehati, predno ne pride duhovnik s sv. Telesom mimo; a most se je udri pod njih težo, in potonili so. — Leta 1375. je začelo ljudstvo v Aachcnu v več cerkvah in trgih naenkrat plesati in skakati, in odtod se je ta bolezen razširila brzo črez Holandijo in Belgijo ter ob Renu. Tako se je pojavilo v Kölnu petsto, v Metzu tisoč plc-saČcv in skakačev. Tožili so o raznih bolestnih tiskali; morali so jih ovijati z mokrimi cunjami, in potem jim je odleglo. Kot vzrok svojega stanja so navajali, da se jim zdi, kakor da bi stali v krvi, ki jim sega do ust, in boječ se, da nc bi se v nji utopili, so morali skakati. Tudi so imeli razne halucinacije. Mnoge so smatrali za obsedence in jih slovesno zaklinjali, in to je baje nekaterim pomagalo.
Leta 1418. so se pojavili plesači v Strassburgu, štiriintrideset mož in žen; ozdraveli so šele, ko so jih v svečani proccsiji peljali h kapelici sv. Vida. (Odtod izhaja tudi ime »chorea major st. Viti« in nemški »Veitstanz«). — Da bi se bila pozneje ta bolezen še kdaj ponovila v tolikem obsegu, ni znano.
Plesači so se protivili tudi duhovščini in tedanji modi, zlasti ondašnjemu obuvalu, kljunasto zavitim črcvljem; bili so torej nekakšni reformatorji. Sčasoma so se jim pridružili razni lahkoživci in, hlincč njih bolezen, stregli svoji razkošnosti in poltnosti. —
Ta bolezen jc vsekako zelo zanimiv pojav ter spominja na tisto vrsto blaznikov, ki jim pravijo manijaki, ki se ure in ure neprestano zvirajo in skačejo v najrazncjŠih in najnapornejših pregibih, nc da bi sc utrudili.
Tudi otrok sc jc prijela ta bolezen. Leta 1237. jih je več nego sto skakaje in plesaje potovalo iz Erfurta v Arnstadt, ki je dve milji oddaljen; več jih jc od prenapornosti pomrlo, drugi pa so se baje do smrti tresli spričo čudne živčne bolezni.
Kdo še ni nič slišal o tarantizmu, tistem konvulzivnem plesu in skakanju, katerega s svojim pikom baje provzroči v Italiji živeča tarantela? Dasiravno sodimo, da jc pri tarantizmu tudi nekoliko domišljivosti in pa nekoliko sleparstva, vendar je nekaj analogije med njim in preje opisano blaznostjo. —
Skakači so se prikazali v 16. veku tudi na Slovenskem. V Kotoru plešejo še dandanašnji na čast sv. Tripuna (Trifone) poseben, zmerom hitrejši in hitrejši ples. Na Žalostni gori poleg Mokronoga Šc romarji »vrtec igrajo«. Znamenita pa jc proccsija v Echternachtu na Luksenburškem, ki se je neki od leta 1376., gotovo pa s konca 15. veka ohranila kot ccrkvcni obred do današnjega dne; vsaki bin-koštni torek gre proccsija pod vodstvom duhovščine s ccrkvcnimi prapori in križi v cerkev h grobu sv. Willibrodta. — Otroci, dečki in dcklicc, mladeniči in dekleta, možje in žene, po stanu in spolu ločeni, v vrstah, po štirje do šest v eni vrsti se drže z rokami za robec ter pojo litanije sv. Willibrodta, pomočnika v vseh nadlogah. Po pet stopinj naprej in po tri nazaj, včasih tudi po tri naprej in po eno nazaj, skačejo po ritmu glasbe, ki je jako veselega značaja. Za pot nekaj črez tisočdvcsto stopinj rabijo skoro dve uri, udeležencev je neki očividec naštel plesavcev črez osem tisoč, godcev črez sto in pevcev sedemsto. V ondotni cerkvi neka slika iz leta 1553. predstavlja to proccsijo. Leta 1777. jc volilni knez Klement Vaclav Tri-crski prepovedal godbo in ples pri procesiji, ccsar Jožef II. pa ves izprevod. Vendar so se morale prepovedi spričo ljudske razburjenosti preklicati, in procesija se obhaja še dandanes. —
V Scvilji plešejo deški pevci v ccrkvi. Tako se je ohranil tudi še drugod spomin na plcsačc in skakače. Na Slovenskem sc nahajajo sledovi o plcsačih razen že omenjenih ccrkvenih plesov še po Štajerskem, Kranjskem, Goriškem; le-tu so se skakači leta 1584. pojavili pri sv. Luciji blizu Tolmina. — Nekoliko sorodnosti s plcsa-štvom kaže tudi nekdanji običaj, ki je bil razširjen po nekaterih naših krajih, da so se kmetje procesije sv. Telesa udeležili na konjih, kakor nam Valvasor poroča.	,
i t III.
Plcsačem in skakačcm so bili nekoliko podobni bičarji. Prvič so nastopili v Italiji v onih časih, ko je dežela mnogo trpela po borbah med cesarji in papeži. Leta 1260. so sc začele na otoku Siciliji zbirati velike tolpe spokornikov, ki so s procesijami potovali od kraja do kraja ter drug drugega bičali. (Tisti čas so se pojavili tudi na Dunaju). S svečami v levici, vedno se bičaje, so sc pomikali v procesijah po ulicah ter napovedovali gorje vsemu človeštvu, ako se ne spokori. — Črez Alpe so se razširili po nemških in slovanskih deželah; krog 1. 1290. so se prikazali v Ogleju. Pri ljudstvu so bili priljubljeni, a mogotci so jih preganjali, češki in poljski kralji so jih šiloma iztirali.
Po grozoviti kugi, ki se je pričela leta 1348., se kot črna smrt splošno razširila po Kvropi ter pomorila skoro tretjino prebivavstva, so se bičarji razprostrli daleč po Nemčiji in sosednjih deželah.
Znano je, da se pri groznih, morilnih kugah ter vobče pri izrednih pogubnih nezgodah človeštvo vdaje dvema nasprotnima eks-tremoma: velikemu razkošju, samopašnosti in poltnosti, češ, da negotovi čas pred pretečo smrtjo porabi šc kolikor mogoče ter se naužije vseh mesenosti — in pa asketični, pretirani pobožnosti, hoteČ z raznimi pokorami izbrisati svoje pregrehe in potolažiti razžaljeno božanstvo; tako je tudi omenjena kuga rodila asketično bičarstvo. Od cerkve do cerkve, od mesta do mesta jc potovala velika množica ljudi brez razločka spola, starosti in stanu, bičaje se in prepevaje spokorne psalme. Kamor so prišli, so jih sprejeli prebivavci s slovesnim zvonjenjem; mnogi gledavci so bili tako ginjeni, da so se jim pridružili in se metali nagi na zemljo ali v trnje in po zimi v sneg.
Ta pokora sc je ponavljala skozi triintrideset dni zjutraj in zvečer. Iz početka so pobožno živeli; kmalu pa so se jim pridružili pohotniki in tatovi, uporabljajoč lepo priliko, tako da jc papež Kle-mcntjVI. radi teh izgredov njih obhode prepovedal. Toda navzlic temu so se še leta 1626. bičarji zopet na Dunaju prikazali.
Tudi bičarstvo je seveda tolmačiti kot pojav verske blaznosti.l)
1) Da preprečimo zlovoljno in napačno razlago, naj omenim, da blaznost imenujemo medicinski vsako dušno nenormalnost, torej vsako bolezen možganov, ki so središče duševnega delovanja; seveda se znanstvena in lajiška terminologija vselej nc ujemata.
IV.
Nizozemski škof Kornelij Jansen je bil nasprotnik jezuitov in ustanovnik verskih razkolnikov »janzenistov«. Ko je njegov pristaš Francois de Paris umrl 1. 1727. v Parizu, se jc obila množica zbrala pri njegovem grobu; možje in žene, starci in otroci so tam popadali na tla, dobili konvulzijc, t. j. so se krčevito zvijali ter so s krčevitim kričanjem oznanjevali janzeniške nauke. Kmalu se jc število konvul-zionarjev na osemsto namnožilo, in najbrže bi se bili šc bolj, da ni dal Ljudevit XV. šiloma zapreti onega pokopališča.
V.
Vera v čarovnice jc več stoletij zahtevala ogromno število žrtev. Obdolženke, zlasti stare žene z nagubanim obrazom so po obsodbi javno sežigali. Zanimiv popis čarovniške pravde na Slovenskem jc priobčil Lesar v popisu ribniške doline. — Blaga cesarica Marija Terezija jc prepovedala 1. 1747. sežiganje čarovnic in to prepoved j c 1. 1769. ponovila. Vera v čarovnicc jc do tedaj bila splošna med omikanci in prostaki, a med narodom se jc vzdržala deloma še do današnjega dne. In baš ta vera jc po cerkvenih in državnih zakonih provzročila toliko umorov. Sicer so vsi stari paganski narodi verovali v čarovnicc, in stari Saši so jih žc tudi s smrtjo kaznovali, toda cesar Karel Veliki sc jc z vso strogostjo uprl temu nekrščanskemu početju; šele v 14. in 15. veku se j c začelo tisto grozno preganjanje in mučenje nesrečnih žrtev tedanje krive vere. In baš krščanstvo, ki jc sicer z ljudomilimi nazori toliko storilo za prosveto, jc kolikor toliko zakrivilo to gonjo s svojim naukom o hudičevi moči in oblasti. Papež Inoccnc VIII. jc v svoji buli: »summis desiderantes« iz leta 1484. vero o čarovnicah potrdil in njih preganjanje zapovedal. Proti temu nasilstvu so se borili, žal, da z majhnim uspehom, mnogi duhovni in posvetni učenjaki, a drugi so je zopet zagovarjali.
Dasiravno jc bila večina obdolžencev žrtev nespametnosti ali sovraštva; dasiravno so mučila prisilila marsikako izpoved, ki jc bila storjena lc v obupnosti spričo neznosnih bolečin, a smrtna kazen je bila nasledek bodisi priznanja, bodisi tajitve — saj sta bila sodnik in ljudstvo žc preje prepričana o zvezi hudiča z obsojenko — vendar je brez dvoma bilo nekoliko čarovnic istinito prepričanih o svoji nadnaravni moči, in to spričo neke blaznosti.
Valvasor nam pripoveduje mnogo (zanimivega o čarovnicah. Znani Ivan Gcitci* je nekoč pridigoval, da čarovnic v istini ni. Xeka
i . ... stara ženica pa ga je hotela prepričati o »coprnicah«; legla je doma
v korito, se mazala, nato začela skakati, in ko se je prebudila, je
pripovedovala, kje da jc bila. —
Mazilo, pripravljeno iz raznih omotičnih rastlinskih sokov, in pa omotične pijače igrajo sploh veliko ulogo v vseh čarovniških pripovedkah, in prav to nam vsaj deloma tolmači to prikazen. Verjetno je, da so si zlasti stare histerijske ženske bodisi spričo tedanje splošne vere v veliko hudičevo oblast in moč, bodisi radi mnogih svojih grehov domišljale, da ima hudič posebno oblast nad njimi. Ze spričo te trdne vere so bile take ženske v nenormalnem položaju, a omotična mazila in opojne pijače in morda tudi mesečnost — vse to skupaj je provzročilo, da so bile o svoji čarovniški moči trdno uver-jene. Saj jc znano, da imajo nekateri blazniki slične halucinacije; ker pa je bilo čarovništvo skozi več stoletij močno razširjeno, jc smemo takisto prištevati epidemskim blaznostim.
VI.
Zelo razširjena je bila zlasti pri slovanskih narodih vera v volkodlake in vampirje. Jc-li ta vera ostanek nekdanje vere o preseljevanju duš, ali pa spomin na verstvo Grkov, nočem tu razpravljati, pač pa naj iz temeljitega spisa Wiesthalcrjcvega v »Ljublj. Zvonu« posnamem, kar in kolikor jc za mojo razpravo potrebno in primerno.
Vera v volkodlake jc bila razširjena pri Grkih. Likaon, sin Pc-lasga, prvega arkadskega kralja, je nekoč Zenu daroval dete, a ko je žrtvenik poškropil s krvjo, se jc izpremenil v volka. Vera v volkodlake je bila znana tudi starim Rimljanom, Keltom in Slovanom. — Na Francoskem jc bila razširjena ta vraža zlasti v 16. veku; to nam dokazujejo mnoge volkodlaške pravde, manj razvita pa je bila med južnimi Romani.
Iz volkodlaških vraž sc je izlegla popolna bolezen, ki jo zovemo likantropijo (licanthropia). Ti bolniki so si domišljali, da so volkovi, ter da se plazijo po noči po pokopališčih, razgrebajo mrliče, tulijo in trde, da se ločijo od volkov le s tem, da jim jc dlaka na znotraj obrnjena, volku pa na zunaj. S silno pohotnostjo so združevali zverinsko krvoželjnost, in v slast jim je šlo posebno človeško meso.
Pri mnogih slovanskih, osobito južnih plemenih, se je volko-dlaštvo spojilo z vampirstvom.') »Volkodlak« n. pr. Srbom nc znači
') Da je vera v vampire tudi Angležem znana, sem u videl iz (nemške) opere Marschnerjeve, katere libreto je posnel po neki povesti lorda Byrona; tu se nam kaže vampir pod hudičevo oblastjo in je proklet, da zapeljuje svoje ne-
samo človeka, v volka izpremenjenega, ampak še dokaj hujšo pošast, vampirja, to je mrtveca, ki v grobu nc strohni in ne najde pokoja, marveč ondi dalje živi ob svojih in svojih sorodnikov in znancev krvi, katero jim hodi po noči izsesavat. Sicer pa se jc vera v vampirje udomačila pri vseh slovanskih rodovih. Mnogo takih pravljic jc zapisal Valvasor, ki tudi pripoveduje, da se je možno ubraniti vampirjev s tem, da se njih truplo v grobu prebode s kolcem. Šc leta 1870. so v zapadni Prusiji poskusili to staro sredstvo proti vampirstvu, in Jagičcv arhiv poroča o volkodlaški pravdi, ki se je vršila v Istri 1. 1882.
Omenil sem to vražo in iz nje izvirajočo bolezen, ker se je včasih, n. pr. 1. 1732. na Srbskem in Ogrskem pojavila v mnogo večjem številu nego sicer; zategadelj jo smemo tudi vvrstiti med epidemske blaznosti.
VII.
Samomor je sicer vobče ponajvečkrat nasledek blaznosti, včasih pa se dogajajo samomori v tolikem številu brez posebnih tehtnih razlogov, da se smejo smatrati kot učinki epidemske blaznosti. Plutarh pripoveduje, da so mileške device brez vsakega vzroka zdivjale ter zblaznele, tako da so ljudje mislili, da je zrak zastrupljen; nato so si želele vkljub vsemu pregovarjanju smrt, in mnoge so se res tudi obesile, dasi so kolikor možno pazili nanje. Ko so bila vsa sredstva proti tej nenavadni bolezni neuspešna, se je domislil nekdo zdravila, ki je pomagalo; javno so namreč razglasili, da bodo truplo vsake samomorke sramotno prepeljavali po mestu.
Tudi v novejšem času jc bilo v nekaterih krajih zdaj pa zdaj izredno mnogo samomorov, n. pr. konec prošlega in v pričetku tega stoletja v nekaterih francoskih in sosednjih nemških mestih, ne da bi bili zasledili pogoje, ki sicer provzročajo pomnožitev samomorov.
veste ter jim kri izsesava. Vampirja nam opisuje tekst t^iko-le: »Nun gehst du, ein grausiger Leichnam, einher — Bestimmt dich vom Blute derer zu nähren, Die dich am meisten lieben und ehren -- Im Inneren trägst du die verzehrende Glut — . . . Was durch dich lebt, ist durch dich verloren — ... Es reizt dich der Teufel, es treibt dich die Wut — Du musst es saugen, das theuere Blut! — So lebst du, bis du zur Hölle fährst — Der du auf ewig nun angehörst; Selbst dort weichet vor deinem Blick — Die Schar der Verworfenen mit Schrecken zurück. Denn gegen dich sind sie en^elrein — Und der Verdammte bist du allein! '
VIII.
Lahko bi navedel še mnogo primerov rahlejše epidemske blaznosti. Tako se je n. pr. 1. 1841. in 1842. na Švedskem prikazala pri mnogih ženskah verska ekstasa. L. 1856. je pričelo v Piemontu dvaindvajset ljudi, med temi le en fant, brez vzroka plezati na drevesa, krčevito se pri tem zvijajo, a 1. 1857. in 1858. so si v južni Nemčiji ženske odrezavale kite itd.
* *
*
S tem, da sem zbral in podal v skupnem pregledu vrsto pojavov, katere sem označil kot »epidemske blaznosti«, nisem nikakor namerjal znanstvene, strokovne razprave, nego hotel sem jih le združiti v nekako kulturno sliko. Priznam, da se da ugovarjati združitvi tako heterogenskih prikazni v enem okviru, in tudi skupni naslov se bo morda komu zdel neprimeren; toda saj tudi meni ni rabil kot »terminus technicus«, nego kot nekako vnanje združilo pojavov, ki so sicer daleč vsaksebi in bi se morali z mcdicinskcga stališča na različne načine tolmačiti, ki pa imajo v kulturnozgodovinskem pogledu mnogo sorodnosti in sličnosti.
Noč na poljani.
.^>onec j c žc vendar dneva	Ko tako je gledal v zvezde
Trudnega, nemirnega,	Vrh neba večernega,
Legel jc popotnik v travo	Zašumcle so mu trave
Sredi polja širnega.	Sredi polja širnega:
Ko pa ležal jc in gledal	»Kaj pač govoriš, popotnik!
V tihe zvezde vrh neba.	Da jih nimaš starišev?
Prišla mu je v srce misel,	Nimaš sestric, nimaš ljube,
Misel žalostna bila:	Nimaš jih tovarišev?
»Ni mi starišev prijaznih,	Stariši, prijazni bratci
Dobrih sester, bratcev ni . . .	V senčnih ti drevesih so,
Oh, da mogel bi počiti	Dobre sestre svetle zvezde
Vsaj pri ljubici gorki!	Gori na nebesih so.
Lepa, gizdava devojka	Stariši, prijazni bratci
Postelj bi narejala	Sence ti hladne dajo,
In ozirala se name	Dobre sestre, svetle zvezde
In poredno smejala.	Te prijazno gledajo,
Govora se bi veselil	Ljubica, krasna poljana,
In smehljanja njenega.	Pa v naročaju drži
In nič več se ne bi čutil	In šepeče tajne bajke,
Tako zapuščenega . . .«	Dokler nc zaspiš na nji.«
Zor.
Kotanjska elita-

Spisal Prcmcc. (Dalje.)
čc Travnov jc bil vclctržcc v Kotanju. V svojem zakonu jc imel samo dva sina: Julija in Ivana. Ko sta bila odrasla, ju je poslal v mesto v šolo, kjer naj bi se ko-
likor možno izobrazila, a potem naj bi prevzela gospodarstvo, katero jima jc hotel razdeliti vsakemu na polovico. Toda Ivan ni imel prav nobenega veselja do učenja; Julij pa je takoj pokazal, da se mu je učenje resno priljubilo. Izdeloval je šole z odliko in po dovršenem zrelostnem izpitu jc Šel na Dunaj, da se posveti filozofskim študijam; profesorski stan mu jc bil ideal, in ni ga mogel oče pregovoriti, da bi ostal doma. Zato jc izročil vse gospodarstvo mlajšemu sinu Ivanu, a Juliju se je odločil v denarjih izplačati njegov delež. Julij je bil zadovoljen in nikdar se ni pokesal zaradi tega. - Pred dvema letoma je bil umrl stari Traven, a zdaj se je ponesrečil brat Ivan, in tako jc bil Julij skoro primoran popustiti priljubljeni stan ter prevzeti domače posestvo. —
Po letu so sc nastanili v Travnovi vili različni rokodelci, zidarji, mizarji, slikarji, da so jo pripravili za dostojen sprejem gospoda profesorja, in ko jc lc-ta došel s svojo materjo v početku meseca avgusta, je bila vsa vila temeljito prenovljena.
Traven si jc začel opravljati in urejevati sobe po svojem okusu. Za delavnico, pisarnico in obenem biblioteko si jc izvolil visoko, prcccj veliko in zračno sobo s štirimi okni, izmed katerih sta bili obrnjeni dve proti jugu, in od koder je bil krasen razgled na dolgo, valovito kotanjsko polje, kjer sc jc po letu zibala visoka, zlatoru-mena pšenica, menjujoča se s še višjo, nalik grenadirjem ponosno se vzdigujočo turščico in z bujno zelenimi senožetmi. V ozadju pa jc bila ta planjava obkrožena z nizkimi, prisojnimi vinskimi goricami, izza katerih so se vzdigovali nekateri strmejši goli in beli vrhunci.
Ta soba, ta razgled, ta tišina in mir, ptičje petje okoli vile, žu-borenjc bistrega potoka v nje bližini in oddaljenost od mesta — vse to je bilo kakor nalašč za krotkega, idealnega Ivana. Tukaj je hotel preživeti večino življenja, se zakopati v svoje ljubljence, stare klasike, a vrvenje sveta opazovati od daleč! —
Takoj drugi dan po njegovem prihodu so mu postavili hlapci v gori imenovano' sobo velikanski zaboj ter, odbivši pokrov, odšli.
Traven si je primaknil stol bliže zaboja, razganil in odstranil nekaj zavoj nega papirja z vrha ter potem začel jemati iz njega knjigo za knjigo. Vsako je vzel v roko tako varno, tako rahlo, kakor bi bila iz same pene, in kakor bi se bal, da se mu razprši v tem hipu. Obračal je svoje ljubljenke v roki na vse strani in jih ogledoval tako iskreno in božal in gladil, kakor bi mu bili otroci lastnega duha.
Knjige jc pokladal na mizo, a vse so bile na hrbteh zaznamovane s črkami in številkami. Z mize jih jc razvrščal po številkah v veliko knjižno omaro, ki je zavzemala ves kot med dvema oknoma in je bila z mnogimi policami razpredcljena.
Kmalu so se svetili v lepih vrstah hrbtovi raznih klasikov, starih in modernih, a tudi peščica beletrističnih proizvodov slovenskih je bila med njimi. V srednjih in nižjih policah so tičala raznih narodov in časov strokovna in učenjaška dela, brošure, izvestja, semtertja cclo kak rokopis. Vse police so se polagoma napolnile, in Traven je zrl zadovoljno in ves srečen na bogato zbirko, svojo ljubljenko; potem jo jc skrbno zaklenil, a šc dolgo opazoval, kakov efekt na-pravlja skozi velike, z motno brušenimi okraski ozaljšane šipe, s katerimi so bila opremljena omama vrata.
Koje to dovršil, si je uredil pisalno mizo, napolnil njene predale z vsemi pisarskimi potrebščinami, a naposled sedel na rahel, prožen fotelj ter poskušal, kako bi sc dalo v ti sobi — sedeti, brati, pisati, sanjariti!
No, kdo bi mu zameril! Traven jc bil še vedno samcc. Od narave nekoliko boječ, se jc že izza mlada najraje bavil s študijami, a pri tem je bil pozabil vse druge potrebe. Ko se je zavedel, da bi morda vendarle bilo prav, ako bi si ustanovil svoje ognjišče, da bi imel kaj svojih okoli sebe vsaj na starost, tedaj se mu je hkrati zazdelo, da jc že prestar, in domišljal si je, da ga ne more vzeti nobena iz ljubezni. In otresel se je vsakikrat teh misli ter se vdal zopet z vso dušo svojemu poklicu, in tako so mu zares potekala — mlada leta. Ali on je bil zadovoljen in srečen!
Ko je Traven popustil službo in se nastanil v Kotanju, je imel že petinštirideset let, in soditi jc bilo, da ostane večen samec.
Toda usojeno mu je bilo drugače.
III.
Drugi dan po Travnovi naselitvi v vili je bila nedelja, in Traven je vprav pisal v pisarnici dolgo pismo nekemu kolegu-prijatelju, ko zasliši okoli enajste ure in pol korake na stopnicah, odkašljavanje, šepetanje — a takoj nato tudi trkanje na duri.
Traven zakličc skoro nekako ncvoljcn:
»Prosto!«
Med vrati se zdajci pojavijo drug za drugim štirje gospodje v raznolikih, staroverskih in novodobnih salonskih oblekah, malce nc-neokretno sc klanjajoč že od daleč osuplemu profesorju, ki jc radovedno pričakoval, kaj bode.
Prvi gospod, visokega, prcccj obilnega života, skrbno obritih, zabuhlih lic in na kratko ostriženih, črnikastih las, jc stopil sredi sobe in se ponosno zravnal.
»Vclečastiti gospod profesor,« jc izpregovoril in sc vnovič poklonil, »pred saboj vidite deputacijo odbora kotanjske čitalnice, katere dcputacijc člane si vam usojam sedaj predstaviti! — Ta gospod je sin vclctržca Ravna, blagajnik naše čitalnicc; — ta je davkarski oficijal gospod Rudolf Skok; tu učitelj gospod Ivan Brus — oba marljiva in vestna odbornika naše čitalnice! A moja malenkost — jaz sem davkarski kontrolor — Štipko Lcščnik, obenem tajnik či-talniški. Torej mislim, da to smo vsi!«
Slavni čitalniški odborniki so pristopali drug za drugim ter se klanjali Travnu, ki je vračal poklone na vse strani ter podajal roko vsakemu po vrsti, kakor jih je imenoval gospod Štipko.
Ko jc bilo predstavljanje formalno dovršeno, jc izpregovoril Traven:
»Gospodje, prosim, sedite!«
In ponujal jim je stole.
Toda gospod Štipko Leščnik jc živahno ugovarjal: »Nc, gospod profesor; dokler ni oficijalni del našega pohoda dovršen, nc smemo! Torej potem! — Torej mi, kar nas jc tukaj, predstavljamo obenem tudi veseliški odsek slavnoznanc kotanjske čitalnicc. Ker nameravamo imeti prihodnjo soboto veselico z igro in s petjem, je torej sklenil naš odsek, da vas, vclečastiti gospod profesor, osebno in »in corpore« povabi na ta večer. Torej zdaj smo mi vsi tukaj in vas vljudno vabimo! Torej blagovolite sprejeti in blagohotno uvažiti to iskreno vabilo!«
»Prevelika čast! Prevelika čast!« jc hitel Traven.
»Torej, s tem je končan oficijalni del našega pohoda,« jc takoj pritaknil gospod Leščnik in prijel za stol.
Traven jim je tedaj ponudil še enkrat stole, in sedli so.
Gospod Štipko Leščnik sc jc spustil, utrujen od oficijalncga posla, toda zadovoljen, na ponujeno stolico in takoj položil debeli svoji nogi drugo vrh druge ter z napeto pozornostjo opazoval vsako kretanje
• /
prof. Travna, ki jc bil v tem pristopil k omari, ki jc stala v kotu, ter jo odklenil.
»Bog ti daj pravo pamet!c jc govoril sam pri sebi Štipko Leščnik.
Gospodje Raven, Brus in Skok pa so modro in nepremično sedeli na stolih ter motrili kontrolorja, ki jc lokavo namežikaval s svojimi drobnimi očmi.
Ko je Traven privlekel iz omare podolgovato, rumeno steklenico, je gospod Leščnik zadovoljno zaklopil oči ter komaj slišno cmaknil z jezikom, in vidno blaženstvo se mu jc razlilo po tolstem obrazu.
»Gospodje, izvolite kupico pikolita«, je dejal Traven ter na-takal vitke, kristalne čašice.
Trčili so.
»Ah!« jc viknil kontrolor nehote.
»Oh!« jc pritrdil oficijal.
Traven pa jc dejal:
»Ali vam ugaja, gospodar«
»Izvrsten! Izboren! Koliko pa je starr« jc vprašal Leščnik, izvedenski cmakajoč z jezikom.
»Petnajst let, gospoda!« »Ah!«
»Oh!«
»Ta pa, ta!« —
»Kdo pa je predsednik čitalniški r« vpraša Traven.
»Gospod^sodnik Perko, izboren, veleizobražen, torej duhovit^ značajen mož! Torej —« je hitel Leščnik v eni sapi.
»Sam bi se bil prišel danes predstavit, ali zadržan jc danes dopoldne; sporoča pa vam po meni, da si bode štel v čast, ako vas bode mogel pozdraviti na sobotni veselici,« se oglasi Raven.
»Ako mi bode le mogoče, pridem,« odgovori Traven.
In razgovarjali so se dalje. Kontrolor je razložil Travnu ves čitalniški aparat, navedel vse posamezne odseke, naštel najimenitnejše ude ter naposled izrazil željo, da bi se vpisal v čitalnico tudi gospod profesor, čemur je le-ta radovoljno pritrdil.
Šele ko jc bila prazna stcklcnica, so sc odborniki poslovili pri Travnu in odšli zadovoljnih obrazov in s premnogimi globokimi pokloni.
* *
*
V soboto zvečer se je res oglasil gospod profesor v čitalnici. Seznanil1 sc je ondi z vsemi mestnimi odličnjaki, kolikor jih šc ni poznal izza prejšnjih let, ko jc bil prišel vsako leto domov na velike
počitnice, posebno pa z vsemi novimi uradniki. Zadnja leta pa ni bil nič prišel v Kotanj, ker jc porabil ona dva prosta mcscca večinoma za potovanje po staroklasičnih deželah svojih idealov — po Italiji in Grškem. Zato jc bil v teh letih mnogo prejšnjih znancev zgrešil, nekaj se je bilo pa tudi novih dostojanstvenikov nabralo med razumništvom kotanjskim.
Tiste veselice pa se je udeležila tudi gospodična Matilda Sc-verjeva s svojo materjo, ki jc bila vdova po pokojnem davkarju Josipu Severju.
Slučajno jc bil priscdcl Traven po veselici s sodnikom k mizi, kjer jc sedela z materjo Matilda.	#
Ta jc bila šrednje-velika, vitkostasna plavolaska z izredno lepimi, mandeljnato-podolgovatimi, velikimi in sanjavimi očmi in rožne, skoro prozorne, belordeče polti.
Traven ji jc sedel ravno nasproti. Nehote ji jc večkrat pogledal v zardeli, razžareli obraz, ki si ga jc hladila s pahljačo od nojevih, puhastih, belih peres, koketno jo vihteč z nežnimi, dolgimi prsti krasno oblikovane, polne roke, katere rožnato polt so Šc bolj povzdigovale rumene, do lakti segajoče rokavice ...
Travnovo skoraj popolnoma okorelo srcc je tačas prvič vztre-petalo, začelo hitreje biti, in začutil jc, da se jc izvršila v njem nenavadna izprememba . . .
Ko jc prišel pozno po noči domov, ni dolgo mogel zaspati. Semtcrtja jc taval po sobi, a pred očmi mu jc stala vedno in vedno njena podoba.
»Kako si neumen!« si je dejal stokrat in stokrat. »Ona mlada, ti prileten; ona lepa, ti šc za silo ne! Kako bi te mogla kdaj ljubiti? — Otrcsi se tega^ brczmiselnega čuta, dokler jc šc čas, dokler ni prepozno! Principiis obsta!« . . .
Govoril si jc, zabičeval sam sebi, da bi bila to velika budalost, a pri vsem tem jc vedno in celo vedno intenzivneje mislil nanjo. In ko je zaspal, se mu jc vpletla podoba njena celo v sanje. —
Bistrooka in praktična mati Matildina pa jc tisti večer z zadovoljstvom opazila, da si jc pridobila njena hči Travnove simpatije. Hitro si je napravila strateški načrt.
Ko sta se vračali s hčerko proti domu, jc rekla tej:
»Ako mc vse ne vara, vpraša Traven v kratkem po tebi! Glej tedaj, da ga ne odpodiš s kako nepremišljenostjo!«
»Ali mama«, je ugovarjala hčerka, »saj vendar veš, da sem si že izvolila — Maksa!«
t
»Eh kaj! Pusti ga! Makso nima nič, Traven je petičen, jako pc-tičen —	nemale pokojnine!«
»Nc morem, mama!« je zastokala hčerka.
»Molči, dete! Nemožno ni nič na svetu, ako se lc hoče.« Siccr si pa žc šc premisliš. Za sedaj pa pustiva to stvar!«
Ko se jc odpravljala skoro zatem Matilda v svoji sobi k počitku, se jc naslonila ob posteljo, si zakrila obraz in plakala in plakala, dokler se ni začelo svitati tam daleč nad gorami . . .
Traven je od tistega dne zanemarjal svoje knjige. Nobenega miru, nikakega užitka ni več našel v mirni svoji sobi. Vpisal sc jc v čitalnico in skoro cele dneve, da, ccle tedne je prebil v mestecu, samo da sc je sešel kdaj z njo v čitalnici, kjer se je na večer rada zbirala kotanjska gospoda. Ko je zapazila Matildina mati, da ostajc Traven zvečer v mestecu, in da jc skoro slednji večer v čitalnici, je takoj uredila, da je bila tudi s hčerko vedno tam.
Tako jc postajal Traven vedno intimnejši prijatelj gospe Sc-verjeve, a obenem si je domišljaval, da jc ganil tudi srcc lepe Matilde. Ta ga jc verno poslušala, se prijazno z njim razgovarjala in se proti njemu jako vljudno vedla — vse to spričo ostrih instrukcij in neprestanega zabičevanja praktične matere. —
Ljudje so žc ugibali in govorili, da bode v Kotanju v kratkem nov zakonski par. Traven, katerega so zategadelj znanci žc dražili, ravno spričo teh govoric ni hotel šc zahajati k Sevcrici na dom, dokler si ni bil popolnoma v svesti, da mu jc Matilda res naklonjena.
Pri neki ugodni priliki ji jc razodel svoje čuvstvo proti nji, in ona — mu ni odrekla. Toda pri vsem tem jc bila tako hladna proti njemu, da ni vedel, pri čem da jc. Včasih si jc domišljal, da jc najsrečnejši človek na svetu, a žc črez nekoliko trenotkov ga jc zopet spravila njena hladnost v obupnost . . .
Ko so se bila v čitalnici osnovala predavanja, je nastopil večkrat tudi Traven. Tako jc bil tudi onega dne prevzel predavanje o »francoskem naturalistiškem romanu«, s katerim sc jc mislil še posebno prikupiti Matildi, in katero jc dovršil na splošno zadovoljstvo občinstva. Toda tisti večer se ni bil končal baš na njegovo zadovoljnost...
Ko je dospel oni večer Traven domov, jc bil sam s seboj skrajnjc nezadovoljen; sklenil je, da takoj jutri napravi odločilen korak, naj velja, kar hoče. V takih razmerah šc nadalje prebivati, ne da bi vedel, pri čem da je, se mu jc videlo neznosno.
IV.
Mati Travnova je bila najraje vedno sama in ni sprejemala skoro nič posetov. Sedevala je sama v svoji sobi ali v vrtni lopi, s kakim ročnim delom se baveč, in žalovala po svojem možu in sinu še vedno, kakor prvi dan.
Kadar jo je obiskal Julij, tedaj se je z njim najraje razgovarjala o prošlih dneh, ki so bili zanjo tako svetli, tako srečni! Živela je s svojim možem v zglednem zakonu od začetka pa do njegove pre-rane smrti. Po smrti njegovi bi se bila lahko omožila; saj je bila še v najboljših letih, in marsikdo se je oziral za njo ne le spričo tisočakov, katere ji je bil zapustil mož v popolno last in razpolago, ampak tudi radi njene izredne lepote. Toda žena je čutila, da ne bi mogla živeti z nobenim več v takem zakonu, kakor s pokojnikom. Zato je ostala sama in je živela le spominu njegovemu in obema sinoma. In pri tem se je starala. Usoda je hotela, da se ji je ponesrečil še sin Ivan, in od takrat se je še bolj odpovedala svetu nego prej . . .
Tisti dan po čitalniški veselici je sedela kakor po navadi v svoji sobi pri oknu in zrla po široki planjavi, kjer so se iskrili žarki ju-trnjega solnca na snegu, da se jc lesketala in svetila bela odeja, kakor bi bila posuta s samim srebrom in suhim zlatom.
Okoli desete ure je stopil v njeno sobo Julij. Bil jc videti resen in v nekaki zadregi. Pristopil je k nji, jo poljubil ter ji sedel nasproti!
^»Kaj ti jc, sin moj?« izpregovori starka. »Videti si bled in izmučen!«
Julij se je sklonil k nji, jo prijel za velo desnico in jo božal.
»Nič se ne boj, mama, nič mi ni! — Toda — toda — nekaj imam na srcu, kar ti težko povem — a povedati ti moram!«
Ona povzdigne oči k njemu ter ga pazno motri.
Čre, nekoliko časa pa izpregovori:
»Skoro sem uganila, toda — govori ti!«
»Saj mi nc bodeš huda, ljuba mamica, kaj nc da nc? — Glej, rad jo imam, tako rad! A ^daj sem prišel še po tvoje dovoljenje!«
»Veseli me, sin moj, da si sc odločil. Jaz nc bodem več dolgo, a ti potrebuješ žc zdaj in bodeš vedno bolj potreboval skrbne gospodinje! Katera pa je?«
»Gospodična Matilda Severjeva!«
Starka se ustraši.
»Moj Bog, moj Bog! Dete moje, kaj pa misliš?«
Julij jc preblcdcl in 'jc sedel kakor okamenel.
Črez nekoliko časa pa nadaljuje starka:
»Jaz sicer nc poznam one gospodične, toda toliko bolj poznam njeno mater! Vsaj po nekdanji govorici jo poznam! In jabolko — pravijo — nc pade daleč od drevesa!«
»Torej govori,« sili sin.
»To jc bilo pred več leti. Sevcrica jc bila šc mlada, lepa žena, a tudi naduta in koketna. Njen mož je bil poleg nje revček; delala jc z njim, kakor je hotela, a on ji jc bil naposled slabši nego sluga.
K njim je zahajal čestokrat iz Ljubljane mlad lajtnant, vitek, ozek črez pas kakor osa in golega, dekliškega obraza. Govorilo sc je, da jc njen bratranec. No, s tem bratranccm je izginila nekega dne gospa Sevcrica, a gospod Sever jc dejal, da jc šla v toplice. Toda dolgo jc ni bilo. No, nekega dne pa jc prišel Raven z Dunaja, kamor je bil šel po opravilih, ter jc pripovedoval, da jc srečal Sc-verico z onim golobradim lajtnantom v operi na Ringu. Ta novica sc je hitro raznesla po mestu, in vse jc pikalo ubogega Scverja, češ, v katerih toplicah jc njegova milostna. Sever se jc skrival in si ni upal več med ljudi. — Toda nekega dne, a šele črez nekaj mesecev, sc jc ona vrnila — in Sever je bil takoj potolažen. Kar se pa prej ni bilo zgodilo — kajti davkar in davkarica dolgih osem let nista imela nič otrok, to se je sedaj zgodilo. — Scvcrica jc namreč dobila hčerko, in veselja ni bilo ne konca, ne kraja. — To je moja povest, ti pa sodi!«
Julij jc zrl srpo skozi okno. Videti je bilo, da bije v srcu hud boj.
Naposled jc zmagala njegova idealna narava, in izpregovoril jc nekoliko tiho, skoro hripavo, pa odločno:
»Ako je mati grešila, čemu naj bi sc pokorila hčerka? Prepričan sem, da bode Matilda navzlic temu zgledna soproga!«
»Toda, kaj poreko ljudje ?« vpraša mati.
»Res jc nekoliko sitno to, in «ako bi bil prej to vedel, bi me bilo morda obvarovalo in ozdravilo. Toda zdaj sem ji dal takorekoč že besedo — torej nc odstopim samo spričo takega vzroka!«
Mati zmaje z glavo in pravi:
»Nočem biti nasprotna tvoji sreči, preveč si mi pri srcu — in morda tudi vse tedanje ljudsko govorjenje ni bilo docela upravičeno. Morda bode res hčerka drugačna — toda — svarila sem te! — Nevesta mojega sina pa postane gotovo tudi moja hčerka!«
Traven jo jc hvaležno zopet poljubil in odšel v svojo sobo, kjer se je začel preoblačiti. Prej jc pa šc hlapcu naročil, da pripravi kočijo in vpreže belca.
Tisti čas sta sedeli Severica in Matilda pri zajutrku. Sinočna veselica ju jc bila utrudila, in vstali sta bili pozno.
Severica jc bila šc vedno lepa žena, in ko jc tako sedela v dolgem, belkastem, s čipkami črez in črez posutem lahkem zjutranjem krilu, ji ne bi bil nihče prisodil petdesetih let; njena polt je bila videti šc prožna in sveža, in njene oči so bile šc vedno živahne in sijajne. Matilda pa jc bila danes nekam trudna, njen pogled jc bil moten in nje obraz otopel.
»Sc enkrat ti moram povedati,« jc karala mati Matildo, »da si pozabila vse moje opomine, da se nisi sinoči vedla dovolj taktno proti Travnu!«
Ilčcrka jc molčala.
»Vse mi pokvariš! Traven se naveliča . . .«
»Naj se!«
^In sreča, katero lovim žc toliko časa zate . . .«
»In zase!«
»Molči! — Sreča pobegne, a ti bodeš plakala, ko bode prepozno!«
Nekoliko časa jc bil molk. V kletki jc zapel kanarcc — tako glasno, tako veselo!
»Vidiš,« povzame mati zopet besedo, »kakor živi brezskrbno v kletki ta ptiček, tako brezskrbno življenje tc čaka poleg Travna. In kar jc še največ, Traven sc ti bode dal ovijati okoli prsta, kakor bodeš sama hotela! Sama bodeš gospodinja, on ti bode ponižen sluga! Bogastvo, razkošje — česar si poželiš — vse, vse ti bode na razpolaganje! — Kaj pa tc čaka pri Maksu? Še zdaj nima službe; ubog jc, predno prileze do kakega poštenega zaslužka, utegnejo preteči leta — a ti se v tem postaraš, in zate nc bode maral več niti Makso, niti kdo drugi! Iskal bode premožne neveste. Lepota, na katero sc menda zanašaš, jc od danes do jutri! In kaj si brez nje? Izgubijo — potem se kar zarij med staro šaro!« . . . Šc mnogo druge praktične filozofije jc razložila modra Severica, a Matilda jc lc molčala, mati pa jc kovala železo, dokler jc bilo vroče . . .
Videti jc bilo, da nc ostanejo besede materine docela brezuspešne. Matilda jc razmišljala in vobče je morala materi pritegniti. Ljubila jc sicer Maksa Lovrina, ki jc bil tedaj medicinec na Dunaju, z vso žarovitostjo in iskrenostjo prve ljubezni, toda nepretrgani in nujni materini praktični opomini in migljaji' so kolikor toliko vendarle
vplivali na dovzetno hčerko, in nasprotovala je materi in Travnu samo še iz navade, iz kljuboželjnosti. Naposled se je nje mladostni, šibki idealizem razkadil v nič pod pritiskom materinega utrjenega realizma, in pripravljena je bila, da se vda Travnu. A idealno svojo vest je izkušala na ta način potolažiti, da je pisala Maksu še vedno • strastna, zaljubljena pisma . . .
Pred hišo se je ustavila kočija, in takoj nato so se začuli koraki po stopnicah. Mati in hči se spogledata; hkratu sta si mislili obe:
»Kaj, ko bi bil on?«
Predno je še Traven potrkal na vrata, jc pošepnila mati hčeri:
»Steči v svojo izbo, preobleči se, pa pridi v posctnico, ko tc pokličem!«
Hčerka je zardela in izginila.
Scverica pa je naglo pogledala v zrcalo, potegnila s plosko roko nekoliko po laseh, ki so bili malo v neredu, in zadovoljen nasmeh ji jc legel na polne ustnice.
Takoj nato jc Traven potrkal in vstopil.
Scverica mu je stopila nasproti z izbrano vljudnostjo, ko ga je zagledala pred seboj v fraku, klaku in laku, in izpregovorila je z najslajšim glasom:
»Oprostite, gospod profesor, da ste me šc našli v zjutranji opravi — ali nisem se nadejala cenjenega vašega posetal Izvolite v naš salonček!«
Odprla je vrata in na rahlo potisnila Travna v precej veliko sprcjemnico, ki jc bila opremljena z ne prav modernim, toda šc dokaj dobro ohranjenim pohištvom, a ona jo je vedno le imenovala »salonček«. —
»Izvolite sesti, gospod profesor! Ah, kolika čast, da nas po-sečate, da ste prišli v mojo hišo vi, najuglednejši mož našega mesteca! Ah, tolika vljudnost!«
Travnu ni nič preveč ugajala gostobesednost gospe Severicc; čutil je, da jc vse to laskanje gola hinavščina. Morda on v svoji preproščini in poštenosti sicer tega niti nc bi bil opazil, a po današnjem pogovoru s svojo materjo se ni čutil nasproti Sevcrici v konverzaciji več tako neprisiljenega, kakor prej; neka nezadovoljnost proti nji jc bila pognala kali v srcu njegovem . . .
»Gospa, čudite se mojemu pohodu,« je izpregovoril Traven. »Toda po marsikakem znaku iz zadnjega časa uganete morda njega pravi vzrok. Zato nc bodem razdiral mnogo besed in vas kar naravnost vljudno prosim — roke gospodične hčerke vaše!«
Scverica sc je delala osuplo, a prsi so se ji burno dvigale od veselja.
Traven pa je nadaljeval:
»Kot pošten mož obetam vaši hčerki takšno bodočnost, kakršno more obljubiti moška, resna, a globoka ljubezen; le ljubezen do nje — samo ljubezen me je prisilila, da sem danes nastopil to pot do vas!«
»Toda, gospod profesor,« je pripomnila Scverica, hlineč osuplost in zadrego — »moja hči je revna in nima razen vzgoje nič dote! Vi lahko dobite bogato nevesto! Ali vam nc bode kdaj žal?—«. Uprla je vanj oči, kakor bi mu hotela kot skrbna mati pogledati na dno duše. Toda Traven ni umaknil pogleda; počasi in resno je dejal:
»Jaz ne zahtevam od vaše hčerke druzega, nego toliko ljubezni in spoštovanja, kolikor ga imam jaz do nje!«
Tedaj jc Severica odprla vrata in zaklicala:
»Matilda!«
Takoj pa je pristopila zopet k Travnu in dejala patetiški:
»Vaša ponudba je vsekakor izredno častna za nas; zato vam z veseljem in ponosom izročam, kar mi je najdražje na zemlji!«
Skozi odprta vrata pa jc zdajci vstopila Matilda. Njeno vitko in vendar bujno-stasno telo je odevala elegantna domača obleka iz temno - zelenkastega atlasastega satina, ki jc delala njeno polt še bolj rožnato in svežo. Izmed vseh oblek se ji je podala ta najbolje, zato jo jc Matilda oblekla vselej, kadar je hotela napraviti poseben efekt.
Traven je vztrepetal pri njenem pogledu; bil je zmešan kakor nezrel gimnazijec in ni vedel, kaj bi izpregovoril.
Scverica pa je izpregovorila:
»Gospod profesor je ravno zdaj vprašal za tvojo roko — odgovori mu še sama!«
Lahkih korakov jc izginila v sosednji sobi. Traven pa je pristopil k Matildi, privzdignil desnico njeno k svetil ustnicam in ji Šepetal:
»Ali smem upati?«
Ona je molčala, a roke mu ni odtegnila.
Tedaj pa je postal pogumnejši. Držeč jo za desnico, jc ovil levico okoli njenega vratu pa položil trepečoče svoje ustnice na njene.
Nehote se je stresla pod poljubom njegovim, a vrnila mu ga je rahlo, komaj čutno. Vendar mu je pri t<yn rahlem, komaj dah-njenem dotikljaju šinila neka nepopisna slast po vseli udih, da je
« /
zaklopil oči ter ves blažen stiskal ustnice svoje zopet in zopet na njene, dokler ga ni njena roka rahlo potisnila na bližnji fotelj.
Tedaj pa je sedla tudi ona, in razgovarjala sta se dolgo, dolgo. Pozneje je prišla in prisedla Šc mati, in še tisti dan je bilo domenjeno vse, kar je bilo potrebno.
Ko se je odpravljal potem Traven od Severjevih, ni niti več mislil na današnji pogovor s svojo materjo. Tako blažen, tako srečen jc sedel zopet v svojo kočijo, kakor nc bi imelo nikdar zatoniti solnce njegove sreče . . .
k ^	(Dalje prihodnjič.)
LISTEK.
P. n. Zvonovim čitateljem. Že često se nam je od mnogih strani izrekala želja, ki smo jo sicer tudi gojili sami, naj bi razen dolgih nadaljevalnih povesti in razprav prinesla vsaka Zvonova številka tudi nekaj zavrženih sestavkov. Kakor so se p. n. čitatelji uverili, smo že tudi res v zadnjem času izkušali ustreči tem zahtevam. Toda ta način urejevanja provzročujc tehniške težkoče glede na razpredelitev in porabo itak tesno umerjenega prostora. Zato smo se po prijateljskih nasvetih in svojem preudarku odločili, da na prva mesta postavimo krajše povesti in članke, ki se končajo v eni ali dveh številkah, a daljše povesti naj slede proti koncu. To javljamo p. n. pisateljem in čitaljem, da se ognemo vsaki zameri, češ, da razlikujemo odličnejša ali manj odlična mesta v listu, in tla si z njih razvrščevanjem usojamo nekako klasifikovati objavljene spise. Ponavljamo, da so nas k ti izpremembi napotili zgolj tehniški pomisleki.
Knjige Slovenske Matice za 1. 1897. so ravnokar izšle. Ker jih opišemo in ocenimo v prvi prihodnji in v naslednjih številkah, naj za sedaj omenimo, da je naše odlično slovstveno društvo podalo letos Slovencem ne le jako obilen, nego tudi krasen dar: podalo jc slovenskemu narodu cclih sedem knjig najlepše leposlovne in znanstvene vsebine. Knjige so pa tc-le: 1.) Knezova knjižnica. IV. zv. (Spisa: I. Moja hoja na Triglav. Spomini Janeza Mencingerja. — II. Prenos Kopitarjevih smrtnih ostankov v Ljubljano. Fr. L.) — 2.) Zabavna knjižnica. X. zv.: Trojka. Povest. Spisal dr. Fr. Detela. 3.) Slovenske narodne pesmi. III. snopič. I. Pripovedne pesmi. Uredil prof. dr. K. Štrekelj. — 4.) Slovenska zemlja. II. del. Samosvoje mesto Trst in mejnagrofija Istra. II. snopič. Spisal S. Rutar. — 5.) Zgodovina slovenskega slovstva. III. del. 2. zv. Spisal prof. dr. K. Glaser. — 6.) Elektrika, nje proizvajanje in uporaba. I. del. Spisal Ivan Šubic, c. kr. ravnatelj. — 7.) Letopis za t. i8<yj. Uredil Anton Bartel. (Spisi: I. Črtice o naši domovini pred prihodom Slovencev. Dr. Fr. Kos-. — II. Ivan Vaj kar d Turjaški. Ivan Steklasa. — III. O jedru tragedije in drame sploh. Dr. J. Pajk. - IV. Francoska ljudska šola na Kranjskem. I. Vrhovec. — V. Jan Kollar. Dr. M. Murko. — VI. Biblijo-grafija slovenska. R. Perušek. VII. Letopis »Slovenske Matice«. E. Lah.
Tavčarjevih povesti je izšel II. zvezek, obsegajoč sledeče novele, novclcte in črtice: I. Otok in struga. — II. V Karlovcu. — III. Valovi življenja. — IV. In vendar. — V. Tat. — VI. Gospod Ciril. — VII. Čez osem let. — VIII. Soror Pia. — Ker je tudi s tem zvezkom završen šele en del mnogobrojnih leposlovnih proizvodov Tavčarjevih, tudi šc sedaj ne objavimo obširnejše študije, ki bo umestna stoprav ondaj, kadar izidejo vsa glavna pripovedna dela Tavčarjeva. Toda žc sedaj moramo opozoriti naše čitatelje na lepi essay, ki ga je o njih objavil »Slovenski Narod« v štev. z dne 21. in 22. m. m. pod naslovom »Romantična srca«, in v katerem je vrlo plastično in resnično označeno bistvo Tavčarjeve muze. Rodoljubnemu, izobraženemu našemu ženstvu pa ne vemo priporočati primernejšega čtiva, nego so Tavčarjeve povesti.
Še enkrat BezenŠekova „Bolgarija in Srbija". Naši čitatclji sami dobro vedo, da niso prazne besede, ki smo jih o neki priliki izjavili, da polemike načeloma nc bodemo gojili. Vendar si to pot nc moremo kaj, da nc bi najodločneje obsodili zlovoljne ocene, ki jo je posvetil dičnemu delu Bczcnšckovcmu v 23. štev. lanjskega letnika »Dom in sveta« g. A. Fckonja. Le-temu occnjeva-telju v celem delu Bezcnšckovcm ni nič prav, tako da se nam zdi kakor človek, ki ga vse boli. Nikakor nas ni volja zavračati premnogih očitkov in popravkov, ki jih g. Fekonja podaje na rečenem mestu na str. 733. 735. — G. Bezenšek jim bode vedel že sam odgovoriti ali pa tudi ne odgovoriti, in takisto jih bode ' častita družba sama uvaževala, ali pa tudi ne; toda nekega Fekonjevega očitanja ne moremo dovolj visoko pribiti. Konstatujoč, da je vsekakor za nas Slovence Srbija bolj »posebno zanimiva« žc zato, ker jc »bliže srajca nego suknja«, in da nam jc Srbija bližja po zemljepisni legi, srbski jezik razumljivcjši od bolgarskega in mnogo Srbov biva tudi v avstrijsko-ogrski monarhiji, zahteva g. A. Fckonja z resnim obrazom, da bi bilo naravno, da se opišejo Slovencem naj p reje Srbi in zatem šele Bolgari«. Tu pač lahko pomagamo g. Fckonji z ravno tako preprostim kakor uspešnim nasvetom: mnogo grajano knjigo družbe sv. Mohorja naj razdeli na dvoje (med 132. in 133. stranjo), prestavi oba dela, Srbijo pred Bolgarije, in naj si ju tako da vezati. — Toda šalo na stran! Poznali smo doslej g. Fekonjo kot marljivega, dasi bolj analistovskega ali kronistov-skega, nego pragmatiškega slovstvenika; naj vztraja pri tem poslu, in ondaj izvrši še marsikatero zaslužno delo — kritikovanja pa naj se okani tudi v bodoče, to mu resno svetujemo.
Ročni kažipot po Goriškem, Trstu in Istri za 1898. Uredil Josip Krimpotič. IV. letnik. Cena 40kr. Trdo vezan 60 kr. (s pošto 5 kr. več). V Gorici. Tiskala in založila »Gori ška tiskarna« A. Gabrščck. 1 89 7. Prav lična je ta knjižica, in dokler smo razkosani na toliko dežel in deželic, so taki specijalni kažipoti potrebni našim rojakom v posameznih krono-vinah. — Poleg 99 strani stvarnih podatkov in mnogo praznih listov za beležke obsega »Ročni kažipot« tudi še obilico oglasov narodnih in pa Slovencem ne-sovražnih tvrdk; ta zaznamek bo izvrstno služil zavednim Goričanom, ki se v svojem trudapolnem, mučnem političnem in gospodarskem boju ravnajo po načelu »Svoji k svojim«.
Ilustrovani narodni koledar. Leto X. 189 8. Uredil in izdal Dragotin Hribar. Str. 142. Navdušeno pisani vvodni članek j c posvečen »petdesetletnemu jubileju j vladarstva našega presvetlega cesarja Franca Jožefa I.« Zabavni del letos ni tako raznovrsten, kakor druga leta; leposlovnega spisa sploh ni. Životo-
pisne črtice o Luki Jeranu, Miklosichu, Simonu Robiču in Janku Kersniku (Miklosichcv in Kersnikov životopis sta iz Vidičevega peresa) so zelo različne vrednosti, in v nekaterih so posamezni dogodki le površno med seboj zvezani. Zgodovinska razprava je Radicsev »Ljubljanski knezoškof Tomaž Hren na Spodnještajerskem«. To je primerno in stvarno po virih sestavljena spomenica k tristoletnici imenovanja Tomaža Hrena za ljublj. škofa dne 18. vinotoka 1597. 1., kažejo pa obilni germanizmi in slovniški pogreški, katere je seveda zarezati na rovaš Radicscvemu prevodi vcu. O. Hrizogona Maje rja »Rast, moč in razpad osmanske države« je spretno in pregledno sestavljena črtica o državi »bolnega moža« in primeren spis, ker je ravno vzhodno vprašanje razburjalo preteklo leto duhove. »Važni dogodki v 1. 1897.« završujejo zabavni del. Pridejane slike in obrazi so splošno dobro uspeli, le Jeranov obraz in slika »Kdo je učil tičice peti?« se nista posrečila. Želeti bi pa bilo, da bi bil urednik pridejal kako pojasnilo o »Nadvojvodi Ivanu« in gradu Orthu in še posebno o življenju« Ivana Ortha. Zunanja oprava koledarjcva je lična; spominjamo le, da so bili elegantno vezani eksemplarji prejšnjih let vezani v platno, a ne v papir.
Prvi usporedjivači sanskrita sa slovenskim jezicima. Napisao dr. M. Murko. (PreštampanoizCXXXII. knjige Radajugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti.) U Zagrebu. Tisak Dioničke tiskarne
1 89 7. To jc zadnje delo, ki smo je prejeli od našega neumornega rojaka, kateremu se vprav divimo takisto spričo temeljitosti kakor spričo preobsežnosti njegovih študij. Mi, ki nam jc — tudi v vedi! — vrhovno načelo: eT; o!wvo; io-.aro; aa.vstffta-. r.ty. jritpT,; — izrekamo s tega svojega stališča samo željo, naj bi se g. Murko malo češče tudi nas domislil, kličoč mu kakor ptičica kralju Matjažu: »Predolgo v čislu tuje 'maš, Dežele meriš druge vse, Al' v skrbi nisi sam svoje!«
Sodimo, da si jc že ustvaril dovolj globoko podlago in dovolj krepko zaslombo, na kateri lahko zasnuje tisto delo, ki mu mora vsekakor biti glavni smoter njegovega delovanja, in s katerim neposredno pomaga pospešiti zgradbo narodne prosvete. Vsekakor je upravičeno pričakovanje, da po razpravi »Deutsche Einflösse auf die Anfänge der slavischcn Romantik« nas dr. Murko skoro razveseli z nadaljevanjem, kako jc vplivala nemška romantika na južnoslovansko in še zlasti na slovensko romantiko — ter tako zapaži eno izmed zevajočih vrzeli v naši slovstveni povestnici. »Srajca nam jc bližja nego suknja«, bi rekel kritik g. Fekonja.
Južnoslovansko časopisje. Slovstvo jc v tesni zvezi z vsem narodnim življenjem, šc posebno s socijalnim in političnim razvitkom narodovim, in zato se ni čuditi, da so nam rodile izpremenjene razmere, ki jih poznamo vsi, vrsto novih knjižnih proizvodov — leposlovnih časopisov in zabavno-poučnih smoter — ki so pričeli izhajati ob novem letu. Ne trdimo, da se vsa ta nova podjetja razrastejo v krepke veje, in obhaja nas skoro bojazen, da tolikim novinam bode nedostajalo pisateljev in — in kar je še važnejše za njih izdavanje — naročnikov. Toda najsi tudi usahne ta ali ona veja — bujno brstenje in poganjanje novih mladik nam je porok o zdravju in mozgovitosti celega drevesa. Vprav z navdušenjem pa pozdravljamo veseli pojav, da so kar tri izmed novih podjetij osnovana na podlagi južnoslovanskc vzajemnosti ter so otvorjena enako
Hrvatom in Srbom kakor nam. Že njih število — kar troje hkrati — nam je porok, da ti pojavi praktične južnoslovanskc vzajemnosti niso morda nezreli poskusi posamičnih fantastov, nego da šo se organski razvili iz dejanskih razmer in potreb, dasi morda kolikor toliko pod pritiskom unanjih neprijaznih sil po tistem zakonu, da pritisku sledi odpor. Saj je itak nenormalna prikazen, da je isto slovansko pleme (južni Slovani — Sloveni!), ki je še dandanes skoro homo-genska jezikovna masa, ločena na več književnih jezikov, in le skrajnjc neugodne razmere so preprečile, da se ni takoj izprva izcimil skupen južnoslovanski knjižni jezik. Več ugodnih prilik za zedinjenje so zamudili naši kratkovidni prvaki, in Bog ve, kdaj se vrne zopet taka ugodna prilika; kajti ako se na kakem torišču, pa si bodi še tako omejeno, izcimi poseben književni jezik, ga je silno težko razveljaviti, dasi bi ga bilo morda jako praktično nadomestiti s sorodnim knjižnim jezikom, ki ima veliko večji obseg. V sedanjih razmerah je pač edina možna rešitev j užnoslovanskc vzajemnosti ta, ki so jo poskusili hkrati kar trije novi listi s tem, da odpirajo svoje predale vsem trem narečjem brez razlike. Iskreno, prav iz dna srca pozdravljamo to misel, tem bolj, ker se je je oklenila tudi naša izobražena mladina; kajti to nam je porok, da se med našim naraščajem vendarle izgublja tista nespametna omejenost, tisti tesnosrčni separatizem in provincijalizem, ki je še tako ukoreninjen med našo starejšo gencracijo. Koliko so nas k temu izpametovanju pritirali naši skupni nasprotniki s svojo brezobzirnostjo in s svojim geslom o »gemeinbürgschaft«, tega nočemo tukaj raziskovati. A naše geslo bodi za sedaj: vsaki izobraženi južni Slovart umej čitati proizvode v kateremkoli južnoslovanskcm jeziku. — Razumeje se, da kar najtopleje priporočamo svojim rojakom časopise, ki jih sedaj navedemo.
1.	Narodna misao. Dr. Erazmo Barčič in dr. Franjo PotoČnjak sta izdala poziv na naročbo, v kateri velita, da je uverjenost o narodnem edinstvu Srbov in Hrvatov prešinilo vse boljše elemente, kar taje samo oni, katerim je do tega, da se ta dva naroda nikdar nc sprijaznita. V to edinstveno kolo spadajo tudi Slovenci, ki so meso od njih mesa, kri od njih krvi. Tri plemena — tri imena. Ta edinstveni narod potrebuje središča, ki bi bilo smotra vsega, kar bitno deluje na obče, skupno življenje tega naroda. V ta namen bode izhajala »Narodna misao« od novega leta po trikrat na teden, tiskana s cirilico in latinico, in pohajajoč iz načela, da so Slovenci, Srbi in Hrvati en edinstveni narod, bode z enako ljubavjo in brigo motrila vse pojave narodnega življenja. »Narod naj bode svoj in zase, a nikjer tuj in za drugega.« — »Narodna misao« bode izhajala v ponedeljek, sredo in petek ob 11. dopoldne na štirih listih. Cena ji bode 1 gld. za mesec, 6 gld. za pol leta, 12 gld. za celo leto. Uredništvo in upravništvo se nahajata v Zagrebu v Gajcvi ulici št. 45. II. nadstr.
2.	»Mladost«. Gospodje Gvido Jcny, Dušan Nikolajev Plavšič in Vladoje Šmit-Jugovič kanijo izdavati list, ki se hoče truditi, da poda književnikom organ, kjer si bodo mogli ustvariti svoje mišljenje, ker jim nazori njih očetov nič več ne prijajo; oni so si prikrojili svoje mišljenje zase, za svoj svet — mladina se ne sme zadovoljavati, da gleda z rokami navzkriž na ono, kar so očetje sezidali
ona hoče dalje zidati. Nova doba — nove zadače. »Mladost« hoče prinašati članke, ki bodo dokazovali, da ljudska duša ni opustelo, izčrpljeno polje, ampak plodno polje, na katerem lahko požene bujno rastlinje novega življenja; '-Mladost« se hoče ozirati na vse, karkoli vidi pri drugih narodih zdravega in cclega.
»Mladost« se bode bavila z modernim življenjem, kakor se javlja v znanstvu in umetnosti, zlasti tudi z vprašanjem o naravi in položaju žene. »Mladost« izhaja v elegantni opremi v veliki osmerki po dvakrat na mesec; vsaka številka ima najmanj dve in pol pole z umetniško prilogo. Cena s poštnino za četrt leta 2 gld. za dijake 1 gld. 25 kr. Vsi listi, naročbe in denar sc pošiljajo na katerega izmed imenovanih izdajateljev na Dunaj.
3.	»Nova doba«, list zedinjene hrvaške, srbske in slovenske mladine za književnost, politiko in socijalna vprašanja.' Uredništvo završujc svoj program s temi-le besedami: »Delali bodemo tako, da stopi nova doba najpreje v življenje mladeži, in potem da napoči v vsem našem narodu.« List se bori za edinstvo hrvaško-srbsko-slovensko. List izhaja v začetku vsakega meseca in stane na leto 3 gld. 50 kr., s pošto 3 gld. 60 kr., za dijake, delavce in male obrtnike 2 gld. 50 kr„ s pošto 2 gld. 60 kr. Listi v zameno, pisma in naročnina se pošiljajo uredništvu »Nove dobe« v Prago (Kra. Vinöhrady. Skrčtova ulica č. 15). — Prva številka ima to-le vsebino: Novo doba. — Hrvatski ideali. CiMi'CKA Htt-1'OAHO-HPKBCHa auTOHOMiija. Položaj in zadača Slovcncev. O kritici. O socijalnom pitanju. Vuk in Kopitar. Malo odgovora. 3ev.l»OPaAHH«!Ke Mjpyrc y Cpoiiju. Dopisi iz Gradca, Zagreba in Budimpešte. Bilješkc.
4.	»Iskra«. Ilustrovani književni list. Beograd. Urednik Andra Gavrilovič. Parna radikalna štamparija. Z novim letom je jel izhajati ta veliki list v obliki »Leipziger illustrierte Zeitung«. Izhajal bode po dvakrat na mescc, vselej na 16 straneh. Urednik je znan slovenskemu občinstvu kot spisovatelj književnih pisem o Slovencih, katera je naš list o svojem času pohvalno ocenil. Prvi list prinaša razen povesti in pesmi šc študijo Pavla Pavloviča o »Gorskem vencu«, potopisne črtice »Iz Bara v Podgorico«, iz peresa prof. Simona Rutarja, književne lističe iz leta I860.—80. »Na Kosovo«. V pismih opisuje prof. R. Perušek dosedanje delovanje »Glasbene Matice« ljubljanske. — R—ar javlja iz Prage o novejših pojavih beletristikc. — Cena listu je na leto 24 frankov v zlatu. — Naročnina se pošilja izdajatelju A. M. Stanojcviču, rokopisi uredništvu: Knežev spomenik br. 7. Beograd.	A*. P.
— Žc izza septembra lanjskega leta izhajajo v Celju po enkrat na mesec na celi poli Svobodni glasovi. Poučno-zabaven list za si o vensko ljudstvo. Stanejo cclo leto 1. gld. 20 kr., za pol leta 60 k r. Posamezne številke po 10 kr. Lastnik, izdajatelj in urednik Rok Drofcnik. — Žc ime izdajateljevo obsega cel program in javi tega lista tendenco. In res, vsaka vrstica v »Svobodnih glasovih« streže njih tendenci, ih kdor je Ic-tc pristaš, ta ima pač lahko veselje nad listom, tako strogo in dosledno izvršuje svojo zadačo s pomočjo — poezije in beletristike. Prvi poučni članek v današnji »Zvonovi« številki dokazuje, da bistvo poezije jc to, da vzbujaj čuvstva. A baš po tem svojem bistvu — kot vzbujevavka čutil — je poezija moč, silna moč, in zato se ni čuditi, da so to moč žc od nekdaj porabljali in jo še porabljajo in zlorabljajo razni činitelji — državni in verski mogotci, pa tudi njih nasprotniki - vsem bodi poezija krepka dekla, ki jim izvršuj najtežji posel — podjarmljevanje sovražnikov in pridobivanje novih pristašev. Toda b.'ez ozira na tendenco treba priznati, da je v doslej izišlih »Svobodnih glasovih* mnogo lepega leposlovnega gradiva v poeziji in prozi, in tudi študija, ki jo piše —//—;/ je dosti temeljito zasnovana. Škoda, da se v jeziku često
prezirajo vedoma ali nevedoma zakoni knjižne slovenščine. — Obžalovati je tudi, da napovedujejo »Sv. gl.« boj slovenski »burzoaziji« (glej prvo »beležko« v 3. štev.). Slovenski narod je preborefi, da bi si mogel privoščiti luksus stanovskega boja, ki je vrhu vsega celo nepotreben; kajti narodno vprašanje je pri nas obenem socijalno vprašanje; ako si izvojujemo rävnopravnost, bo za vse Slovence do nedogledne prihodnjosti dovolj kruha. A tega narodno-socijalncga boja treba da se udeležuje celokupni narod slovenski; le tedaj bo uspešen, ako se ge lotijo vsi stanovi, ki šele vsi skupaj tvorijo narod. Pogubno pa bi bilo, ako bi se narod razcepil na stanove (meščanstvo, kmete in delavce), ki bi se drug druzega pobijali.	(Daljc prihodnjič )
Frana Koruna skladbe. V lepem in kaj okusnem zvezku je izdal podjetni knjigar L. Schwentner v Brežicah prve skladbe Ivana Koruna. Obseg je raznovrsten: moški zbori s spremljevanjem klavirja in brez spremljevanja, mešani zbori, pesmi, klavirske skladbe in celo mali kanon za klavirski trio. Taka raznovrstnost je dandanašnji nenavadna. Takih kolektivnih zvezkov že zdavnaj ne izdajejo več resni umetniki, ampak sedaj vvrščajo v isti zvezek le skladbe, ki so si sorodne i glede proizvajanja i glede značaja in smeri, ali pa take, ki izhajajo vse iz ene misli ali iz enega naslova, kakor n. pr. Schumannove: Kin-derseenen, Davidsbündlcrtänze, ali pa iz enega motta, kakor n. pr. istega skia1* datelja C-dur fantazija. A najsi bodi! Morda je hotel gospod Korun izbrati in podati najboljše, kar je spisal, in se hotel pokazati prav sprva z vseh strani. Da smo odkritosrčni, moramo že od kraja priznati, da nismo zasledili nikake, niti najmanjše individualnosti v celi zbirki navzlic njeni raznovrstnosti! Nisem morda iskal kaj povsem novega, vendar sem pa smel zahtevati vsaj malo lastne glasbene invencije, saj eno samo samostojno, resnično misel, nekako svitanje fantazije. A žc prvi zbor ima najnavadnejše floskule, zastarele »liedertafclskc« smeri, takisto drugi zbor, tretji zbor, in tudi osma številka s fugatom jc brez najmanjše misli. Klavirske točke niso skladbe za klavir, marveč zbori, pisani na dveh vrstah, tu in tam opremljeni z neokretnimi pasažami, a izrečne »lieder-tafelske« smeri, pesmi pa — in te so najnegodnejše — kakor n. pr. »Svarilo« in »Delavčeva hči« kažejo plesni ritem, toda odurnega načina, prepletenega celo s frazami nemških salonskih skladeb (glej trio v »Delavčevi hčeri«). Širna puščava brez misli, grozna dolgočasna praznota, ki je ne zakriva niti zunanja tehniška oblika. Gospod Korun ve sicer očividno dobro, kaj da je imitacija, on zna celo spisati kanon, tudi ne dela nikakih harmonskih napak, marveč jc v harmoniji dosti spreten — toda česar mu nedostaje v stvarnem oziru, invencije, fantazije, živosti, tega nc kaže.niti v tehniškem pogledu. Takisto je pogrešna oblika Korunovih skladeb; v nji ni nikakršne plastike, nikakršnega melodiškega, niti dinamiškega priliva in odliva, ni onega stopnjevanja in upadanja^ ki je podstava krasoti, kajti zaman iščeš v njegovih skladbah oživljajoče, krepke fantazije. Skladba Korunova nima, česar treba umetnosti: ona ni izvor talenta Vrhu tega ne najdemo v rečenih skladbah niti ne umetniške nobles e.
Morda se bode toli ostri obsodbi začetniških poskusov protivilo javno mnenje. Kritika v naših dnevnikih pozdravi gotovo prav prisrčno »nadepolni talent, ki obeta še mnogo dobrega«. Toda ako bi vsaki izmed teh »kritikov« svoje ime-objavil, bi postala veljava takih kritik hipoma kaj »smešna. Vi vsi, ki hvalite in priporočate v dnevnikih take in podobne stvari, nc veste, da pospešujete na-
< /
mesto umetnosti nekaj, kar ni »umetnost, p r isto p na širš emu obč inst v u«, kakor se izražate, ampak nekaj, kar sploh ni nikaka umetnost. S tem grešite zoper svoj narod bolj nego tisti, ki širi, čeprav nemoralne (?), pa vendar umetnosti polne knjige, kakršne vznemirjajo »Rodoljubkinjo«. Prezirate, da z vednim proteževanjem duha praznega diletantizma nikakor nc povišujete, ampak le ponižujete in diskreditujete domačo umetnost. Nc veste, da bode, kogar ste prevarali s svojo milostno »kritiko« trikrat kaj slabega kupil, v četrtič pa zavrgel v istini dobro stvar, in da se je bode branil kupiti! S svojimi dobrohotnimi ocenami škodujete ne samo produkciji, marveč tudi založnikom.
K. Hoffmeister.
Drugi koncert »Glasbene Matice« dne 12. januarja. Beethovna 3. simfonija v Es-duru, op. 55: (EroicaV, Saint-Sacnsov koncert za cello z orkestrom, op. 33.; Karla Bendla balada »Sveti večer« za mešan zbor, soli in orkester. Po vsebini jc bil drugi koncert* gotovo prav odličen. Slavna »Eroica« iz dobe, ko se je Beethoven popolnoma samostalno razvijal i v duševnem i v glasbenem oziru, iz dobe, v kateri se je najsijajfteje kazala zrelost in plemenitost krepkega njegovega značaja-, je po lastnem priznanju gigantskega skladatelja izraz njegovega republikanskega mišljenja. Svobodo je obožaval republikanec Beethoven kot prvi pogoj vsakega idealnega razvoja, in ravno visoka ideja-svobode je navedla Beethovna do junaške simfonije, do eroike. Nenavadne in presenetljive so harmonske in melodiške kombinacije v ti zmagoviti skladbi, podobni življenju junaka. Ognjevitost in smelost, strast in poetiški humor se spajajo v nji v veličastno mogočnost. V nji občudujemo danes steber vsi orkestralni glasbi. Proizvajanje tega veledcla klasične smeri čislamo tem bolj, ker je smatramo za sredstvo do napredka. — Saint-Saensov koncert za cello je hvaliti kot skladbo, ki odkazujc ccllu kot koncertujočemu instrumentu prvo in odlično mesto; zato se ne izgublja to glasbilo v glasovju velikega orkestra, marveč prevladuje vedno samostojno in simpatično. Cellist gosp. Julij Junek se jc predstavil kot odličen član v vrsti ljubljanskih glasbenikov; zbudil je s krepko, vzneseno igro takoj s početka pozornost. Mehak in prisrčno zabarvan je ton njegove igre, in gospod Junek jc kot spreten in siguren virtuoz, ki mu je prirojena glasbeniška inteligenca, zazibal poslušavca v prijeten stan brezskrb-nosti, brez katere nc more biti uživanje popolno. — Karla Bendla »Sveti večer« je zložen na besede češke narodne balade Jaromira Erb ena. Besedilo je dokaj poetiška in nežna parafraza o božični vraži češkega naroda ter je podalo melodiški iznajdljivosti liriški ustvarjajočega Bendla najlepše točke za skladanje. A ker se je čutil Bendl opravičeno vselej tudi spretnega dramatika, mu ni zadoščala skladbi edino primerna lirika; vsled tega je vsilil dramatiški svoj talent dostikrat prav neumestno v skladbo, dasi dramatiških konfliktov v besedilu ni kar nič najti. Preveliki glasbilni in glasovni aparat, s katerim deluje Bendl, je spričo tega v nenaravnem nasprotju z nežnim čarom uglasbene besede. Z neprikladnim dramatiškim stopnjevanjem glasbenega izraza druži Bendl še drugo čutno napako, da ponavlja po nekatera mesta brezkončno in zmislu pro-tivno posamezne stavke in stihe. Ponavljanje pevane besede je- le malokdaj umetniški opravičeno, ker jc nenaravno in torej neumetniško; toliko manj jc pa opravičeno ponavljanje celih stihov. Navzlic tem nedostatkom je vendar »Sveti večer« zanimivo in odlično delo; značilno in plemenito ritmizovana melodika je sveža in živahna, krepost in toploto čutiš iz vsakega takta. Posebnega čara je
že prvi ljubki družinski spev pri kolovratu: »brž, na okrog, urno sukalo«, ki se vrača in vpleta še na marsikaterem mestu. Svatbeni zbor, št. VI., jc -smatrati za višek skladbe, za biser temperamentne zborske skladbe. Končni zbor, ki je zasnovan vprav po Dvorakovo, završuje skladbo zelo veličastno.	—oe—
Slovensko gledališče. Zadnji mesec starega leta nam je prineslo naše gledališče nekoliko znamenitih večerov. Med take smemo po vsi pravici šteti večer dne 2. decembra, ko se je prvič na našem odru igrala »Tretja hči«, veseloigra v treh dejanjih, ki jo je ruski spisal Viktor Krylov, a poslovenil A. Funtek.
Igra ni brez nedostatkov; dejanja obsega malo, in šc to je za dramo lc preveč prozorno.
Zakrutin, prccej preprost posestnik blizu Pctrograda nekje, ima tri hčere: Vero, Nado in Ljubo. Starejša, Vera, jc silno učena in se tudi zaveda svoje učenosti; srednja, Nada, jc bolj preprosta in tudi bolj |>onižna, a zato izvrstna gospodinja; najmlajša, Ljuba, pa je pravi pravcati »enfant terrible«, ki se nc briga za to, kaj je po smešnih konvencionalnih nazorih dostojno ali nedostojno, ki žlobudra, kakor ji nje še popolnoma otročje srčece veleva, in ki za sedaj ne pozna težje naloge, nego kako bi se veselila življenja.
K Zakrutinu pripelje kneginja Suramska svojega sinčka Bobyja z namenom, da mu izbere eno izmed teh njegovih hčera za nevesto. Spremlja ju njen brat. upokojeni general Osctrov.
Vera in Nada izkušata na vse načine, da bi se prikupili knjeginji; Ljuba pa ostane, kakršna je: vesela, živa, blebetava. — Knjcginja se zgraža nad njeno razposajenostjo in je kmalo uverjena, da more postati žena njenega Bobyja le ali Vera, ali pa Nada. Tega prepričanja pa nima gledavcc, kateremu izda žc naslov igre, da jc odločilna uloga odmenjena najmlajši hčeri. Vsekakor bi bilo torej morda boljše, da bi bila igra naslovljena drugače; kajti sedanji naslov spominja človeka nehote one vrste narodnih pravljic, ki se pričenjajo vse tako-le nekako: »Bil je oče, ki jc imel tri sinove . . .« Znano jc, da jc izmed teh sinov vedno najmlajši namenjen za kaj posebnega, in da baš on navzlic vsem navideznim oviram doseže to, kar ni usojeno starejšima dvema.
Tako tudi že iz naslova naše igre glcdavec lahko posname, da gotovo dobi naposled Bobyja Ljuba, in zato zanima glcdavca le način, kako se to zgodi zoper odločno voljo knjeginje in pa obeh starejših sester, kateri si prizadevata na vso moč, da bi si priborili ženina. — '
Vnanja tehnika drame ni slaba, kajti prizori in nastopi se vrste lepo in primerno drug za drugim; zato pa o notranji tehniki skoro ni, da bi govorili. O kaki krizi, peripetiji ali katastrofi ni tu nc duha, nc sluha; Boby se hkrati zave, da ljubi Ljubo, in reč je pri kraju! V tehničnem oziru je torej »Tretja hči« popolnoma moderno delo, ker se nam kaže. v ti drami le epizoda iz resničnega življenja, ne da bi bilo dejanje umetno zavozlano iz razvozlano. In vendar zanima ta igra gledavca od konca do kraja! Da, če se gleda na končni smoter, ki ga mora kolikor toliko imeti vsaki dramatični proizvod — če se jemlje namreč v poštev zabava in duševni užitek, ki ga ponuja brez dvojbe ta igra gledavcu — potem se mora priznati, da je »Tretja hči« izvrstno dramatično delo.
Odkod izvira pač nenavadni učinek te igre?
Pred vsem so značaji v ti drami jako živo in plastično risani, akoravno se nam n. pr. značaj Bobyjev ne zdi povsem verjeten. Izborni karakterizaciji posa-
meznih oseb je zlasti pripisovati uspeh »Tretje hčere« . . . Vsekakor dokazuje »Tretja hči«, kolike važnosti je v vsaki drami to, da nam stopajo značaji v nji plastično pred oči.
Zanimata pa nas v ti igri posebno oseba Osetrova in pa Ljuba. Zlasti Ljuba je tako ljubo dekletce, da postane glcdavcc nestrpen, ako je nekoliko časa ni na izpregled.
Nadaljnji vzrok za lepi uspeh te igre jc tudi to, da preveva vse delo neka dobrodejna svežost in pristen poetiški duh. »Življenje jc poezija« — v tem reku jc brez dvojbe mnogo resnice, in o tem nas jc prepričala znova »Tretja hči«, dasi Krylov ni dosleden realist. Ženski značaji, kakor Vera, Nada in Ljuba, so gotovo možni in menda tudi popolnoma resnični, a da bi se tri hčere enega in istega očeta, ki žive v istem ozračju, v istih razmerah, razlikovale tako med seboj ter vplivale tako malo • druga na drugo, to se mora zdeti vsakemu nekoliko neverjetno, Četudi ni pristaš atavizma. Vsekakor pa je naša sodba taka, da jc igre take vrste, kakršna je »Tretja hči«, navzlic vsem nedostatkom, ki jih po naših nazorih ima ta drama, više ceniti, nego še tako natanko po dramatičnih predpisih zgrajen stvor, ki pa je brez življenja / . .
Mogoče, da se nam je »Tretja hči« primilila tudi radi tega tako, ker smo v ti igri čutili kolikor toliko, da je ruski živelj soroden našemu. Naj navedemo samo en primer; nam so se zdele jako značilne besede služkinje Mclanijc, ki s tako ljubeznivo naivnostjo pripoveduje Ljubi, da so jo podkupili v ta namen, da bi njo prevarila, rekoč: »Rubclj mi jc dal!... Naj ga da, če ga da, ali ni res?. . .« Mi smo se pri teh besedah nehote spomnili narodnega pregovora: »Tisti ni neumen, ki vzame, neumen je tisti, ki da!« To je povsem isto stališče, kakor ga zavzema Melanija, ki se da podkupiti in vzame rubclj z namenom, da pri prvi priliki izda vso nckano Ljubi, zoper katero je obrnjena . . .
Tudi igralo se jc prav dobro, in zategadelj prav iz srca izrekamo željo, da bi prišla ta igra šc večkrat na vrsto. —
Še znamenitejšo premicro naiji je prinesla v gori omenjeni dobi opera; dne 30. decembra se je pela prvič »H^lka«, najbolj slovita opera znanega poljskega skladatelja Stanislava Moniuszka.
»Halka« je pravi biser slovanske operne literature. Libretna vsebina jc sicer preccj navadna. Preprosta kmetiška . deklica, katero jc zapeljal in potem ostavil mož boljšega stanu, je bila že neštetokrat predmet raznim leposlovnim proizvodom. Tudi vnanjege dejanja nam libreto nc nudi preobilo, a zato se nam slika pa tem živeje duševno žitje posameznih junakov, in baš radi tega se ne more trditi, da jc libreto slab; kajti psihološko razmotrovanjc daje skladatelju več prilike za izražanje čuvstev in ostro karakterizovanje .v godbi, nego unanjc dejanje. Zlasti značaj Halkin je psihološki dokaj fino izveden, in Halkinc ujogc se ne bi bilo treba sramovati nobeni igravki-umetnici. Kako ljubi Halka z vso silo svojega srca onega, ki jo jc pahnil v sramoto,, kako koprni.po njem noč in dan, kako se izpremeni nje ljubezen v maščevalnost in maščevalnost v obup — vse to je izraženo v libretu sicor na preprost, a vendar pretresljiv način. Toda godba nadkriljuje daleč besedilo. Iz vse te Moniuszkove opere nam udarjajo na uho glasovi, ki so od pristnega čuvstva prešinjeni ter nam prodirajo naravnost v srce. In kako ljubko domači, kako znani se nam zde ti glasovi! Odkod to? — Odtod, ker odmeva iz Moniuszkove skladbe čuvstvovanje prave
slovanske, nam sorodne, duše. »Halka« je neovržen dokaz za to, da so ostali Poljaki — navzlic temu, da je bilo njih kulturno življenje morda bolj pristopno tujemu vplivu, nego kateregakoli drugega slovanskega plemena, do danes pravi Slovani, in da nikdar niso zatajili svojega slovanskega značaja.
To je tudi vzrok velikanskemu učinku, ki ga je napravila ta opera na naše občinstvo. Malokdaj je pelo naše operno osebje s takim navdušenjem ter igralo s tako vnemo, in malokdaj so pozdravljali obiskovavci našega gledališča kako predstavo s takim entuziazmom, kakor »Halko«. To jc bilo zopet enkrat nekaj, kar so umela naša srca, in pri ti operi sc je zopet sijajno pokazalo, da kri ni voda. Izredna oduševljcnost se jc pojavljala med celo predstavo in je dobila često duška v burnih živio-klicih, ki so bili seveda namenjeni v prvi vrsti genialnemu skladatelju, potem pa tudi — Poljakom-Slovanom.
Prepuščajoč našim dnevnikom podrobno strokovno oceno o uprizoritvi, igri in petju, dovoljujemo si pri tej priliki le šc namigniti intendanciji našega gledališča, da jc po našem mnenju glede gledaliških del zdaj na pravi poti, in da sc bo dalo v bogatem slovstvu bratovskega nam naroda poljskega dobiti še marsikaj, kar bo izborno prijalo našemu občinstvu. —
Dva lepa večera smo imeli tudi dne 18. in 21. decembra, ko jc gostovala na našem odru odlična umetnica zagrebškega gledališča gospa Borštnik-Zvonarjcva-Prvi večer jc nastopila v Sudermannovcm »Domu« kot Magda. V ti ulogi sc je odlikovala po zares umetniškem razumevanju in finem nuancovanju, dasi bi si bili mi po svojem okusu želeli v njeni igri šc nekoliko več temperamenta in pa živahnejšega pointovanja pri izraževanju ogorčenosti in užaljenega ponosa.
V vsakem oziru izvrstna pa jc bila gospa Borštnik-Zvonarjcva kot» Cvrčck« v znani Birch-Pfciffcričini igri istega naslova. — Naj bi nam dala gospa Borštnikova šc večkrat priliko, občudovati njeno umetnost! —
Razen nekaterih repriz smo imeli mcscca decembra (14.) tudi prvo operetno predstavo v ti sezoni; pela se jc znana Costa-Millocckcrjeva opereta: »Ali je to dekle!« V nji sta nastopila kot gosta gospa Polak-Bohinčeva in gospod Podgrajski. Zadnjemu se je poznalo, da jc prišel nekoliko iz vaje, odkar nc igra več redovito.	.s- S&ti
Listnica uredništva. Keodor Sokol: Vse Vaše sedaj nam poslane pesmi kažejo lep talent. „ Cc boste napredovali, prorokujemo Vam, da postanete v kratkem vreden tovariš tistim najmlajšim poetom, ki jih jc »Zvon« omenil v 9. številki lanskega leta. Živeli! V formalnem oziru bo treba seveda še resnih študij. V štiristopnih trohejskih verzih mora kakor v peterostopnih (srbskih) — po drugem stopu biti odmor (dicrcza): -o —o —|i —u o; konec drugega stopa se mora vselej končavati s konccin kake besede. To pravilo jc neobhodno potrebno zlasti tedaj, kadar verzi nimajo stikov (rim, srokov). Dobri verzi so torej:
»On, ki hodil j| je k Lokusti Tja v predmestje || slaboglasno. Hodil vabit || lepe žene . . . Noč zagrinja || širno šatorišče . . . Metrično slabi verzi pa so n. pr.:
Spečih zmago [| vitih Makedoncev ' Tu in tam sto {| jijo gruče
Glasno sc po || menkovajc ...
Kaj sc je zgo j[ dilo, vprašaš?. . . Popravite torej svoje poezije tako, da bodo ustrezale temu pravilu! — Vid: Rekli smo Vam žc, da niste brez talenta, pa ker ste šc tako mladi, nc morete šc kaj zrelega spisati. Vadite sc za poznejše čase. Nekaj Vašega pa natisnemo že zdaj o priliki. —Sigma: Razen ene pridejo polagoma vse v list. Nadaljujte! Živeli! — Novoselcc: Talent. Nadaljujte! Pride. — Faust: Kaj »faustovskega« sicer nič ni v Vaših verzih, nič krepkoizvirnega, nič novega, vendar brez talenta niste. O priliki nekaj. Mislimo pa, da bi raje sodelovali pri kakem mladinskem listu. — Rado: Mlinarjeva hči jc pol predolga. Skrčite jo in popravite, potem bomo videli. — Pošiljatelju »Van de«: Vaš lepi poem je pol predolg! Ker ste še tako mladi, pustite spis ležati vsaj šc dve leti. Med tem pa sc le vadite! Talent imate! — HrabroslavR: V kak mladinski list! — J. S.: Nič za nas. .Vaclav Krokar: V Vaših epskih verzih tiči zdravo realistično jedro. Oblika pa je silno površna, zvihrana in zatorej neužitna. Menda ste nam poslali kar prvi osnutek. Naglasi Vaši so tu in tam čisto krivi. Kdo izgovarja, kakor Vi: Agrtta, blažčnstvo, dražčstno, k resnejše itd. ? Predelajte korenito in ravnajte se po Hora-cijcvem receptu: »Nonum prematur in annum!« — I). Š.: Šc negodno. Z v cz d an: Poslanega, žal, še nc moremo porabiti. Nadaljujte. Vedercmo. — Ivan: Če hočete, da izrečemo svoje mnenje o poslani pesmi (»Od naju kdo je večji grešnik?«), napišite jo tako, da jo bodo mogli lahko čitati urednik, stavec in korektor. Čas je zlato, in pa res ne vemo, čemu bi se moral človek jeziti z razvozlavanjem zanikamo pisanih manuskriptov! Nečitljivo pisane poši-ljatvc bomo v bodoče popolnoma prezirali in jih brez pardona metali v peč. To naznanjamo ne samo Vam, ampak šc mnogim drugim. Prosimo tudi, da naj gospodje pesniki svojih pesmi ne pišejo na majhen papir za pisma, nego na tako zvano malo kanclijskc (celo) polo, po potrebi tudi na veliko polo. — B. H.: Nemških prevodov slov. poezije »Zvon« seveda ne more prinašati. No, Vaš trud ni prazen. Na nemščino prevajajo svoje leposlovne spise tudi večji narodi. Dr. Albert, prof. na dunajski univerzi, jc izdal n. pr. žc več nemških prevodov iz češke poezije in je s tem nemalo koristil ugledu češke literature. Dobri prevodi iz naše beletristike nc bi škodili niti nam. Zatorej bi svetovali vsem tistim pisateljem in pisateljicam, ki si upajo dovršeno prevajati našo poezijo na nemški jezik, da naj stopijo med seboj v nekako dotiko, prevode svoje pa naj poverijo osebi, ki je najbolj vešča slovenskemu in nemškemu .jeziku, ki pa ima tudi dovolj leposlovnega duha, da zna presoditi, kateri prevod je dober in vreden, da se pokaže Nemcem. Taka »zadruga prel agatcl j c v« bi s svojim »glavnim urednikom« na čelu imela tudi določevati, kaj naj se sploh prevaja, kje naj se prevodi objavljajo itd. Znano nam jc, da se posebno nekateri akademiki v Gradcu in na Dunaju pečajo s prevodi iz slovenščine na nemščino. Morebiti pride ravno iz teh akademiških krogov v kratkem kaka modra inicijativa.
Popravki nekaterih tiskovnih pomot v 1. štev. letošnjega letnika. Na str. 11. v 19. vrsti od zdolaj čitaj: o dragih svojcih nam. odr«gih svojcih; na str. 22. v 3. vrsti od zdolaj ustanovil nam. ustanovil; na str. 34. v 3. vrsti od zdolaj sin nam. sicer; na str. 58. v 13. vrsti od zgoraj tektonskega izvora nam. tektonskega.