286
Dobrohotna jezikoslovna opomena.
Ker se slovenščini leto za letom širje odpirajo vrata, skoz ktere ima stopiti do očitnega življenja, zlasti do šole, in ker se bo sedaj zlasti toliko važni predmet, kakor je veroznanstvo, po novi uredbi gimnazijski v slovenskem jeziku razkladal, za kar bo dokaj tehtničnega besedstva iz psihologije, logike itd. potreba, izgovoril bi jez ta svet: Kjer besednjak kaže kak takošen izraz, zastran kterega so se po dosedanji rabi zedinili vsi ali malo ne vsi pisatelji (kar nekoliko poterjuje, da je izraz sam na sebiv dober), naj se povsod, torej tudi v šolski nauk sprejme. Ce bi pa ne bilo dobre besede za izraz kake misli, naj se pri delanju nove besede kaj varno in previdno ravna in naj se poprašajo popred za svet takošni, ki so slovenskemu jeziku prišli bolj do korenine; tudi bo dobro in pametno ozirati se zlasti na Zagreb.
Tu naj v misel vzamem samo en primer. Za nemško besedo „BegrifFfct, ki se po starem imenuje slovenski: „za-popadek", so nekteri, čuteč okornost te besede, po nemškem narejene, začeli rabiti besedo: z a u m e n , ktera bo pa težko jczikoznancu po všeči. Ce je tisti, komur se je pervemu beseda zaumen priljubila, mislil na koreniko: um, torej na neki glagol: zaumeti, imela bi po vsakem glasiti: zaum ali pa zaumek. Ce je pa beseda prav vlita, mora izhajati iz glagola: zaumeniti (kakor pomen od pomeniti), kterega pa ni in biti ne more, ker slovenski jezik teh dveh predlogov (za in u) pri glagolih skup ne deva, kajti edini glagol te podobe zavdati se ne da zagovarjati po primeru drugih slovanskih narečij. Besede zaumen bi se torej po moji misli bilo ogibati.                            M.