Poštnina plačaaa ▼ gotovini. Posamezna številka 1.25 Dia. DELAVSKA POLITIKA GLASILO SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE. Uredništvo fe ▼ Mariboru, Ruška cesta S, poštni predal 22. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se na Oprava: Maribor, Ruška cesta 5, poštni Ljubljana VII, Zadružni dom. sprejemajo, predal 22. Izhaja vsako sredo in soboto. Naročnina za državo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din. Malih oglasov, ki služijo v posredovanje in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. D#-belo tiskana beseda stane 1.— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1.— Din. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 1.50 D. Pri večjem številu objav popust. Čekovni račun: 14.335. — Reklamacije se ne irankirajo. itev. 85. Sreda 24. oktobra 1928. Lelo lil. V Belgradu se ne izpametujejo. Boj med Belgradom in Zagrebom se nadaljuje. Kmetsko-demokratska koalicija je v nedeljo v Sisku zopet Ponovila svojo staro pesem, da se noče z nikomer pogajati. Dalje s svojimi izjavami ni pirišla. V Belgradu pa se režimovci za zabavo' med seboj ščegetajo in pošiljajo razne emisarje k opoziciji, ki naj bi našli pot, da bi Prišlo do pogajanj med obema taboroma. Ne ena, ne druga stran pa ne konkretizira svojih zahtev. Boj proti režimskim metodam je opravičen. Režimska diktatura, kli-karski teror in egoistična politika režima so vsekakor dejstva, proti katerim se mora vsak državljan upreti in jih obsojati. Preziranje režimov-cev vseh pametnih predlogov, preziranje pravic, to je, enakopravnosti, so stvari, proti katerim se mora boriti tudi socijalistično delavstvo. Vendar se pa nam ves ta boj ne zdi iskren. Volku lahko oblečete ovčji kožuh, pa bo ostal le volk, ki bo Vas raztrgal, če bo le dobil priliko. In volčja je ta opozicija, ni odkrita, ker igra z zaprtimi kartami, ne da bi povedala, kaj pravzaprav hoče in kako si misli tisto svojo demokracijo in enakopravnost v državi. Delavsko zaupanje .ravno tako malo zasluži opozicija kakor režim, ker je v opoziciji ravno tako malo demokracije kakor pri režimovcih. Iz teh razlogov je potrebno, da v boju za demokracijo socijalistično delavstvo nastopa popolnoma samostojno, pokaže gluposti buržuazije na obeh straneh in strne socijalistične vrste v močno politično silo. Le s takim bojem bo socijalistična stranka postala politični faktor v državi. Nasprotno pa, če bi se zatekali k vsakokratni buržuazni opoziciji, sedaj k demokratom in radičevcern, drugič pa h klerikalcem ali radikalom, bi bili samo hlapci buržuazije, ker bi ne storili zase nič koristnega, buržu-aziji bi pa pomagali prekladati »breme« režima enkrat na radikalske in klerikalne rame, enkrat pa na samo-stojno-demokratske in radičevske. Drugega ne moremo pričakovati od teh strank enih kakor drugih, ki imajo za delavsko vprašanje tako črno zgodovino. Za tak posel pa mislimo, da delavstvo ni, še manj pa delavski socijalistični' pokret, ki pravi, da je razreden, marksističen. Proč torej z buržuazno navlako, proč z buržuazno ideologijo iz delavskih vrst! Pot emancipacije, pot samostojne politike, pot iskrene razredne borbenosti bodi1 naš vade-mecum! Le ta pot bo koncentrirala naše duhove, našo ideologijo in dala nezlomljivo moč pokretu. Brezvestno igranje z usodo rudarjev. Usoda rudarjev v naši državi je naravnost klasičen primer za izkoriščanje delavstva. Vsakih par mesecev pravijo, na primer pri Trboveljski premogokopni družbi, da je nastala kriza ali v produkciji ali pa v konzumu. Enkrat imajo velike zaloge nakopanega premoga, enkrat se pogajajo z vlado za dobavljanje premoga in groze z omejitvijo obrata, če ne uspe dobava, enkrat se pa izgovarjajo, da nimajo vagonov, da bi nakopani premog sptravili v promet. Tako imamo neprestano te pretres-ljaje, negotovost, grožnje in dejanski in moralni pritisk na rudarsko delavstvo, ki je očividno, ker se že toliko let ponavlja, umetno uprizorjena igra, s katero se pritiska na delavstvo, da dela za čini nižje mezde in da ima tuja družba čim večje dobičke. Pri raznih konfliktih in grožnjah Trboveljske premog, družbe je belgrajska vlada že intervenirala, toda vedno le v interesu družbe; zakaj deldvske matarijalne razmere in stabilnost delavstva, kakor kaže ta novi slučaj brutalnosti, se niso nič izboljšale. Trboveljska premogokop-na družba dela vedno sijajne dobičke; v zadnjih letih je pa še število delavstva skoro za eno tretjino reducirala in produkcija se je kljub temu sorazmerno znatno povečala. Res je zločin, če država ne da vagonov na razpolago, kar je družbi sedaj dobrodošel izgovor, da zopet Pritisne na delavstvo. Malomarnost Pa je tudi, če še po desetih letih gnije morda tisoče nepopravljenih vagonov po raznih postajah, ko bi jih bili lahko že davno popravili doma in z razmeroma majhnimi stroški. Ni se pa to zgodilo, čeprav se te vrste kriza ponavlja ponovno vsako leto v milejši ali ostrejši obliki, To ni gospodarska politika, to ni socijalna politika, to je hazardna igra z gospodarstvom, še bolj pa z delavstvom. Z izsesavanjem delavstva, z ^ničenjem zadnjih moralnih in fizičnih moči' delavstva vodi pri nas kapitalizem, ki mu država pomaga ali hote ali pa s svojo pasivnostjo in indolenco, nagrabiti kapitalistične rezerve. Gluha so ’ ušesa jugoslovanskih režimov in kapitalistov, dasi so jim gospodarski teoretiki že neštetokrat povedali, da taka gospodarska politika kakor jo vodijo režimi pri nas, vodi samo še v moralno in gospodarsko propast. Rudarji so težko izkušena delavska para. Trpi in mora trpeti, žal, ker je opustila preveč lahkomišljeno svojo organizacijo. Izkušnje so pokazale, kako je potrebno, da se delavstvo zopet oklene organizacije in z njo varuje svoje interese napram kapitalizmu in tudi napram vsakokratnim režimom, ki nimajo poguma, da bi v interesu svojih državljanov delavcev, postavili resno besedo proti dosedanjim metodam izkoriščanja po kapitalističnih družbah. Ne pričakujemo od buržuaznih režimov pomoči, ker so enih misli s kapitalisti. Pričakujemo pa, da bo organizirano delavstvo vzelo to vprašanje v roke ter našlo pota, da to igranje s tisoči delavcev preneha. Dovo.lj je tega, tudi rudar-delavec je človek Kako je danes na naših železnicah? Nahajamo se v času takozvane jesenske sezpne, ko je na železnicah oovečan promet. Človek, ki ni v železniške razmere posvečen in ki čita je ta jesenski promet res tako velik, da je treba napeti skrajne sile. Med tem pa stvar ni od daleč tako strašna. Res pa je, da je železniški promet v jeseni večji kot pa n. pr. spomladi. To je bilo tudi preje tako in ne samo danes v Jugoslaviji in ne bi bilo treba toliko kriča ter pisanja, ne bi bilo treba zlasti raznih izjemnih odredb, ki sličijo na mobilizacijo, ako se ne bi mi nahajali permanentno v nekakem izjemnem stanju to je namreč v des-organizaciji ali bolj jasno povedano: v stalni upravni krizi. Ta kriza je v glavnem v tem, da se veliko državno podjetje popolnoma birokratično u-pravlja, da se stari grehi, ki so se delali na naših železnicah po prevratu, delajo še naprej ne glede na to, kak režim imamo: vozovi in stroji se sproti ne popravljajo, marveč se jih pusti nepopravljene tako, da iznašajo nepopravljeni vozovi najmanj' eno tretjino; še hujše je glede strojev. Mnogo strojev in to najmodernejšega tipa smo dobili iz Nemčije na račun reparacij. Vsi taki stroji morajo tja dol na jug, kjer je relativno manj sposobnega per-sonala , ki bi znal s temi stroji pravilno ravnati, vsled česar se take stroje v neverjetno kratkem času pokvari. Včasih je sicer poškodba malenkostna, toda stroj se izranžira ter postavi med takozvane mrtve stroje, ki čakajo, na stranskih tirih večjih postaij na svojo usodo, to je, da popolnoma zrjave in potem gredo — enkrat čez par let — v staro železo. Zato pa imaimo vedno minimalno število sposobnih vozov ter strojev na razpolago. Druga okol-nost je ta, da je stalež osobja tudi na minimum zreduciran, da komaj zadošča za najmanjši promet. Vsled tega se vsako leto ponavlja eno in isto, da se izdajajo okrožnice, ki naštevajo cel »rožnivenec« iz rednih določb, kako je treba izkoristiti razpoložljiv vozni park in pa osobje. Za izpraznitev in napohutev vozov se določa stojnine prosti čas na 6 ur. Za daljši čas se računa naravnost blazna stojnina. Glede osobja se vsakoletno, ob gotovem času izdajo okrožnice, s katerimi se ukinja letne dopuste. Seveda se to zgodi tedaj, ko so visoki funkcijonarji svoje dopuste popolnoma izčrpali. Visoki seli na železnicah imajo namreč svoje namestnike, zato imajo namreč svoje namestnike, zato gredo lahko vedno brez ovire na letne dopuste, ki trajajo po 6 tednov. Dru- gače je glede nižjih uslužbencev in delavcev: ti nimajo namestnikov, zato se jim dovoli dopust le na ta način, ako eden za druzega delo opravljajo. Mnogi uslužbenci ne morejo v poletnem času, ko so njihovi šefi na lepem hladu, svojega dopusta izrabiti. Ko pa je enkrat jesen tukaj, tedaj pa se dopusti uradno ukinejo! Še lepše pa je z delovnim časom. Osemurnik je sicer v veljavi, toda kaj ta briga gotove srborite kontrolorje, oni si delajo sami predpise čisto po turško — če niso Turki danes na boljšem glede reda —. Nekega dne so prišli kontrolorji v eni večji postaji, pa so dali sledeče povelje: Delavci imajo delati, ne glede na predpisani delovni čas, tako dolgo, dokler ni roba naložena, pa naj bo to do 6. ali 8. ure ali pa še dalje zvečer. Glede odškodnine za čezurno delo pa se naj delavci obrnejo na direkcijo, če jim direkcija hoče kaj dati ali pa ne, to kontrolorjev ne skrbi, oni samo komandirajo glede dela ne pa tudi glede jela, to je plače! Na direkciji pa stoje na tem stališču: eventualno čezurno delo se mora izvršiti, ako1 to služba zahteva, pač pa se za tako delo principijelno nič ne plača in kdor bi se protivil ali bi zahteval odškodnino za čezurno delo, temu se služba odpove in se vzame druzega! Recimo, da skladiščni delavec dobi tri dinarje na uro, tedaj zasluži 24 Din na dan, on pa mora delati na mesto 8, 10 ur, tedaj on ne prejme za 50 odstotkov zvišano mezdo za dve naduri, marveč on ne dobi niti navadne mezde za oni dve naduri! To je škandal, ki kriči do neba. Država, ki ima nadzorovati privatna podjetja, dali izvršujejo zakon o zaščiti delavcev, ne izvršuje sama kot podjetnik zakona, kako naj potem ona nastopa proti drugim podjetjem? Naši preljubi prijatelji zvezarji, objavljajo v liberalnem in klerikalnem časopisju, da sklicujejo konferenco delegatov sejo, železniški upravi priljubljene organizacije, z dnevnim redom: Položaj železničarjev in UJNŽB. Na tej konferenci bodo najbrž razpravljali o tem, ali je položaj kriv na-cijonalnih železničarjev ali pa so na-cijonalni železničarji krivi tega položaja. Na vsak način pa so visoki železniški birokrati, ki tak položaj vstvarjajo, na čelu nacijonalne zve-zarske organizacije. Zaveden železničar. Gospodarstvo ljubljanske magistratne kompanije. i v časopisih o velikanskem prometu, si lahko predstavlja, da se res naše železnice nahajajo v jesensifr mesecih v nekakem mobilizačnem stanju in da V znamenju medsebojnega socijalnega bojkota, se klerikalci in demokrati na ljubljanskem magistratu prav dobro razumejo. Razdelili so si svoje funkcije, postavili enega za reprezentanco, drugemu odkazali delokrog pri elektriki, tretjega napravili za avtomobilskega »Steyrer-Franceljna«. Ker je kompetenca vseh in vsakogar tako lepo razdeljena, zato so postali seje nepotrebne in odvišne, vsak komandant gospodari po svoji glavi in volji. Ko pa so prišli ti koruzni zakonci na mestni magistrat, so drugače obetali, se drugače hlinili in sklepali. — Vsak mesec mora biti vsaj ena seja obč. sveta, tak je bil sklep zapeljivega ženina in pokvarjene neveste. Tudi v ženitvanjskem pismu, ki sta ga napravila sedaj že drug drugega naveličana zakonca, nista menda drugače dogovorila. Kljub temu pa se na ta sklep o rednih sejah občinskega sveta sedaj zveličana m utrujena zakonca nič več ne ozirata, medenih tednih so počivali, privoščimo jim. Toda: ta počitek je predolg m z delom, v zakonu izvršenim, v prav nobenem razmerju. Nista se še spočila in zato še niso skn-Cali v oktobru nobene seje. Niso skli- cali nobene seje, četudi se je nakopicik) ob počitku toliko važnih zadev, da bi občinski svet le težko v eni sami mesečni seji obdelal vse, kar se je nabralo na ljubljanskem magistratu. Le poglejmo! Mestna občina ljubljanska je prodala za 18 milijonov dinarjev stanovanjskih obligacij in pri tem morala izgubiti skoro dva milijona. — Toda: mestna občina ljubljanska je prodala stanovanjske obligacije cestni železnici, ki pa jih je prodala zopet v izgubo. Pri ponovni prodaji je »popustila« še za dva milijona in tako je dobila za osemnajst milijonov obligacij nekaj nad 13 milijonov dinarjev. — Končni efekt prodaje je ta, da so prodali magistratni gospodarji mestne papirje cenejše v inozemstvo, kakor pa jih je ocenil tuzemski bančni konzorcij. Taka prodaia pa ni in ne more biti izključno interna, družinska zadeva obeh zakoncev. Tako prodajanje tujega, zaupanega premoženja pa že mora proučiti občinski svet. Toda: niti na misel ne pride nikomur zakoncev, da bi rekel: poštenost zahteva, da se take dalekosežne in drage finančne transakcije javno obravnavajo. — Zakonca ne rečeta: Z zaupanim premoženjem, s tujim denarjem se javno gospo- V^almerstnone, duble, velure,pletenine, krzna sploh vse zimske oblaiilne predmete kupite najceneje pri tvrdkij L. Ornik, Maribor Koroška cesta 9 tudi na obroke dari. — Za upravljanje tujega denarja so »odprte karte« pogoj v gospodarstvu! Zakonca pa se skrivata raje pod svojo zakonsko streho in zakupano odejo, in. mislita, da bosta dobila vendar odvezo. — In še nekaj je, kar je pri tej transakciji zanimivo in v javnem gospodarstvu pa neumljivo! Det prodanih obligacij so zastavili magistratovci Mestni hranilnici. Prav nič pa jih ni motilo, da so kljub temu zastavljene obligacije prodali, Mestni hranilnici pa sporočili, da si lahko — recimo — stranišča polepi s starimi ničvrednimi obligacijami. — Zastavljeni pTedmet so prodali naprej, za kar ima kazenski zakon primerno nagrado. Na tako postopanje magistratne večine je pravilno odgovorila Mestna hranilnica: zaprla je kaso, zaprla vse kredite in izplačila. Mimogrede pa bodi omenjeno: inozemsko posojilo -iščejo sedaj po svetu. Kdo bo dal posojilo, ko bodo tudi v inozemstvu čitali — o tem naj bodo prepričani — da nima občina niti pri svoji hranilnici nobenega kredita. — Inozemci so baje že ocenili — tudi to seveda čisto skrivaj — premoženje, nepremičnine, skrbeli bomo le še za to, da bodo cenili tudi to, kako se prodajajo že zastavljene vrednote! No, pa recimo, da so tu finančna vprašanja in te transakcije »premalenkostne« za javno sejo. Premalenkostna pa gotovo ni protidraginjska akcija, ki jo vodijo ljubljanski konzumenti, delavci in uradniki. — Uradniška osrednja organizacija bo priredila javen shod proti draginji v Ljubljani in povdarila zahteve, ki so jih sprejeli nedavno tudi na protidraginjskem shodu Socialistične stranke. Kaj ni dolžnost občinskega sveta, da to akcijo podpre, da se s protidraginjško akcijo solidarizira in da tudi občinski svet javno pove: proti navijanju cen, odiranju in izkoriščanju bo nastopil ljubljanski občinski svet z vsemi sredstvi, ki jih ima dovolj na razpolago. — Še več: dolžnost občinskega sveta je, da korigira javno težke napake, ki jih je tekom zadnjega časa zagrešil magistrat na račun ljubljanskih konzumentov. Opozarjamo samo na famozno »mesarsko« komisijo, ki je nesramno hotela blamirati zastopnika velikega župana in gospoda velikega župana samega, zato pa težko prizadela interese konzumentov. Opozarjamo dalje na enke-to o tržnem redu. ki so jo sklicali demokratski in klerikalni gospodarji, ki se pa sploh ni vršila. — Tudi te zadeve niso le zadeve koruznega zakona in intimnega koruzništva, marveč je to zadeva javnosti in spada zato v občinski svet. — Naj z molkom kvitirata klofute, ki si jih delita srečna in zadovoljna zakonca! To je zadeva obeh zakoncev samih! Klofute pa, ki jih delita oba ljubljanskim konzumentom, ljubljanskim prebivalcem, pa so zadeve javnosti in zahtevajo javnega obračuna in razkrinkanja. Vihar v ljubljanski oblastni skupščini. Ljubljanska oblastna skupščina je imela v pondeljek svojo enajsto redno sejo. Predsednik dr. Natlačen ni prečital na početku seje, kakor predpisuje pravilnik, vloženih predlogov, marveč je takoj podal predsedstveno poročilo. Kljub protestom opozicije, je predsednik šele po svojem poročilu navedel vsebino predloženih predlogov in jih odkazal odsekom. Opozicija je zahtevala prečitanje in razpravo o predlogih, zlasti o predlogu, da naj oblastna skupščina ob-s6di umor v narodni skupščini. Klerikalna večina se je temu uprla in izključila inž. Zupančiča na osem dni od sej, ker je irekei, da smatra, da se večina strinja z belgrajskimi Puniši Račiči. K predlogu o izključitvi predsednik ni dopustil nobene debate. Med tem je nastal v zbornici silen dirndaj in kričanje. Opozicija je nato zapustila skupščino, na kar je predsednik zaključil sejo. * Silno čudno je tako postopanje klerikalne večine; zakaj dogodke v narodni skupščini mora vendar vsak količkaj resno misleč človek obsoditi kakor tudi se zavzeti za uvedbo parlamentarne demokracije in enakopravnosti v državi. Proti resoluciji, ki to zahteva, se ne bi smel upirati nihče, ki hoče, da že enkrat preneha klikarski režim v državi, ki ga sedaj podpirajo slovenski klerikalci. * Na tej seji je stavil tudi trboveljski župan in poslanec s. Ign. Sitar s tovariši z ozirom na položaj rudarjev v revirju Trboveljske premogokopne družbe, ki jih brutalni kapitalizem že toliko let neprimerno preizkuša in pušča v najskrajnejši bedi. Predlog se glasi: »V premogovnih revirjih v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku postajajo življenske razmere za rudniško delavstvo naravnost obupne. Delavci, žene in otroci so sedaj pred zimo nagi in bosi, ker zaslužijo komaj za najskromnejše življenske potrebe, in jim ne preostaja ničesar za oblačila. Pomladi so rudarji praznovali radi pomanjkanja naročil1, sedaj pa vsaki teden praznujejo po dva do tri delavnike zaradi pomanjkanja vagonov. Da se tem žalostnim razmeram odpomore, stavim predlog: Oblastni odbor blagovoli nemudoma posredovati pri ministru sa-obračaja, železniškem ravnateljstvu v Zagrebu, Ljubljani itd., da preskrbijo za rudnike v Trbovljah, Hrastniku, Zagorju itd. dnevno zadostno vagonov.« Tudi Sitarjev predlog je bil od-kazan odseku, dasi je v socijalnem oziru eden najvažnejših ter je nujno potrebno, da se rudarjem olajša bedno stanje. Seveda, rudarji se morajo tudi zavedati, da bo njih najboljša zagovornica, dobra strokovna organizacija, ki naj se jo oklenejo kot pijo-iiirji delavstva z vso nesebično ljubeznijo in pogumom. Ko se borno nanjo lahko sklicevali, takrat bo naša moč velika. Dnevne novice, Demokrati in posebna oblast za Ljubljano s predmestji. Svoječasno so samostojni demokrati veliko pisali o tem, da je točka za Ljubljano in predkraje ustanoviti posebno oblast. Sedaj pa jih je do preklica zvesta zakonska družica tako omamila, da so ali na to pozabili ali pa svoje na-ziranje o tem izpremenili. Petdeseta obletnica zakona proti sodjalnim demokratom je minula 21. oktobra. Zakon, ki mu je bil oče nemški državni kancler, znani Bismarck, je ostal v veljavi 12 let. Vsq to dobo so nemški socijalisti delovali s tajnimi organizacijami in s tajnim časopisjem, tako da je ta doba pravzaprav dala pokretu v Nemčiji močno podlago za razvoj. Nemška soci-jalno demokratična stranka je posla-vila ta jubilej s tem, da je te dni razvila silno agitacijo za sprejemanje novih članov in sicer z najboljšim u-spehom. Bolgarska socijalno demokratična stranka je imela v nedeljo svoj strankin zbor. Na dnevnem redu so bila poročila in reorganizacija stranke in taktika. Zlasti je povdariti, da se je kongres postvil na stališče, da stranka ne sme sodelovati z meščanskimi strankami. Obenem se je vršila tudi mladinska in ženska konferenca. Volitve v Rržiški občini. »Delavska Politika« je že poročala o lepem in razveseljivem izidu občinskih volitev v Ržišah pri Zagorju. — Treba pa je, da si ta rezultat bliže ogledamo. Demokrati in klerikalci so nastavili za delavce posebne limance. Obt stranki sta postavili posebne delavske liste. Kljub temu pa sta dobili za obe listi komaj 50 glasov. — Delavci so spoznali to varanje in so socialistično listo volili celo oni, ki so spočetka podpisali demokratsko ali pa klerikalno listo. Zakaj tak uspeh ni napredek? Zato, ker se levičarsko orientirani ržiški delavci niso brigali za de-kalistične platforme in za študentarijo na Turjaškem trgu, marveč so rekli: delavci skupaj in zmagali bomo. Kdor primerja rezultat ržiških volitev 'it sklep komunistične internacionale, da je prva dolžnost komunistov, pobijati socijaliste, ta bo po rezultatu v Ržišah moral uvideti, da je tako početje pogrešno, kvarno, zločinsko. C® bi se v Ržišah pobijali in napadali socijalisti in levičarji, bi se smejali po volitvah demokrati in klerikalct, »Steigerji in Obersteigerji«, šribarji in Platzmeistri, tako pa se sedaj smejejo lahko zavedni ržiški delavci! Sedaj bodo pač izvoljeni sodrugi skrbeh, da bo občina služila delavcem in malim kmetom, ne pa njihovim izkoriščevalcem. — Volitve v Ržišah naj bodo vzgled vsem sodrugom v Sloveniji-Dekalistični cepci s Turjaškega trga se ne bodo naučili ničesar. Gotovo je: kjer bodo delali delavci po dekali-stičnih platformah, bodo tepeni, z devizo: s socijalisti skupaj pa bodo zmagovali in napredovali. Kmetsko demokratska koalicija je imela v nedeljo v Sisku svoje zborovanje, na katerem sta govorila Pribičevič in dr. Maček. Na shodu se je poudarilo mnogo resnic, k* zadevajo vse režime (tudi obeh govornikov), nikakor pa ni iz govorov vidna nobena jasna pot. Jedro vsega je le: Mi se ne bomo * nikomur pogajali. — Prav, ali to ni nikak politični korak. Zopet nov škandal. V Plevlju v Sandža-ku, to je v Bosni, doli .pod Črno goro, s0 aretirali roparsko tolpo. Med aretiranimi s0 sreski poglavar Damjanovič, en bivši poslanec, bivši agrarni poverjenik, bivši šolski nadzornik, trije trgovci, en ikavarnar, en občinski pisar, en obč. tajnik, en delavec eden policijski zaupnik ter trije kmetje. Ta družba je umorila in oropala duhovnika Nenadiča. Ker je bilo v tamkajšnjem okolij izvršenih več rapov in umorov v letih, je očividno, da jih je ta družba izvrševala, čeprav se je prej dolžilo kačake in komite. V državi reda, bi kaj takega ne bilo mogoče. Socijalistična manifestacija v Berlinu. Berlinski sodrugi so priredil v nedeljo veliko jubilejno manifestacijo povodom 50' letnice od kar so bili socijalisti, ipo takratnemu državnemu kancelarju: knezu Bis- marcku, postavljeni pod takozvani »Sozialj-stengesetz«, ker pa se ni mogel držati, ker le bilo socijalistov od dne do dne več in je p° kratkem trajanju padel. Velike manifestacije se je udeležilo 400 socialističnih veteranov iz tistega časa in slavnostni govor je ime* sodrug starosta nemšk. parlamenta: Bock- Gotha, ki je omenil velik pomen 21. oktobra v zgodovini delavskega pokreta. Najtežji boji pa nas še čakajo, je rekel govornik ter izrazil željo, da že kmalu zavlada socijah-zem po vsem svetu. LEO SILA: človek mrtvaških lobanj. Kronika raztrganih du5. 57 Binica nič ne ve, kaj se z njo godi. Binici je vseeno. Mladi nadporučnik Drago. Joj, kako lepe kodre ima — jo je izdal. Pozabil je nanjo in sedaj mogoče poljublja drugo, da jo bo kot njo speljal v svojo sobo . . . Oh, strašno! Binica noče nocoj ničesar misliti o tem. Binica hoče pozabiti. Binica hoče ljubiti naprej . . . Oče je pijan in ji ponuja komisarja. In Binica pusti, da jo komisar objema, da jo pri plesu stiska k sebi . . . Saj je vseeno, samo, da izživi svojo bol, da jo iztisne iz svojega krvavečega srca . . . In ko je bila ura polnoči, so se poljubili. Drug drugemu so voščili srečo. Komisar jo je poljubil strastno — ustnice mu diše po vinu — obrita brada jo draži ... Ko so za trenutek ugasnili luč, se ji je nekaj zasvetilo tam v temi . . . Mlad, lep obraz s črnimi kodri . . . Nič. Zraven nje stoji komisar in jo prižema k sebi. Pijan je. Tudi njej se vrti v glavi — od boli in vina. »Hajdi, Binica, z menoj«, ji pošepeče. Binica je razdivjana. Binica ne ve ne kod ne kam in komisar jo odpelje. V njeno sobo jo odpelje, v sobo, ki hrani njena mladostna hrepenenja in njeno razočaranje. Zato se mu uda. Vinjenemu, razdivjanemu človeku se uda in sredi strasti si želi — smrti, konca ... V isti noči, ko je ura odbila dvanajst in je žvižgal mladi Leo pod oknom Sonje. Tamo daleko, daleko kraj mora tamo je ljubav moja . . . Sonja se je zbudila in je prisluhnila. Zdelo se ji je kot v sanjah . . . ... Tri dni potem, ko je Binica odpotovala zopet v mesto, je pogranični komisar povedal svojemu tovarišu, da Binica ni več nedolžna, da je strastna kot mlada kobila in da so jo v mestu dobro naučili poljubljati . . . Vesel ije in potolažen, da že v Silvestrovi noči ni bila več nedolžna. Bilo bi mu nerodno sedaj. . . . Uboga Binica. Zima. Že tri mesece je preteklo od noči, ko je bil Januš prvič v zakotni ulici. Oddahnil se je, zakaj sanje in misli so zbežale predi njo in njemu je bilo lažje. Nič več ni videl sanjavih Madon v sanjah, tudi o sošolkah ni več tako premišljeval kot prej. In lažje je delal, lažje molil, zato pa je tudi bolj sovražil tisto, kar mu je govorilo o morali in ogabnosti telesa. Ni mogel razumeti, kako more profesor dr. Klinc, o katerem so krožile razne okrogle vesti, govoriti v spovednici, da noben človek ne sme pogledati svojega nagega telesa . . . Nekaj ostudno hinavskega je bilo to izanj, ki je bil sedaj večkrat v zakotni ulici. Toda kljub temu ie spoznaval na samem sebi, da zakotna ulica še ni vse, da še mora biti nekaj, kar ni tako prostaško navadno. Včasih si je zaželel malo tihe skrivnosti nazaj, toda bilo je samo v trenutkih, ko se je tihotapsko vračal v svoj zamreženi dom. Kot tat se je plazil in kot razbojnik je uhajal in prihajal sr ždi noči v semenišče. Zadnjič se je odločil, da ne pojde več. Dovolj je spoznanja, dovolj — razočaranja. Tako neumno se mu je zdelo zdaj, da je radi bežnih, kratkih in ne- jasnih trenutkov uživanja prej pretrpel cele noci. Kakor da ga je napravila zakotna ulica topega . • * Prišlo pa je drugače. Nenadoma, nepričakovano je prišlo, da se je znašel v novi nesreči, preC! novimi usodnimi trenutki svojega življenja. Par dr*1 po zadnjem obisku zakotne ulice je zbolel na njenih posledicah. Zakotna ulica se je maščevala. JanUs je stal pred novo Golgoto. Že cel teden je to nje' gova skrivnost. Zaklel se je, da ne razodene nikomur, saj niti ne more tega razodeti. Sram ga r pred seboj, pred celim svetom. In bolezen, ki bi 1® z zdravniško pomočjo lahko ozdravil v enem a 1 dveh mesecih, stari v njem in mu razkraja miši1* razkraja mir, ki ga je užival kratek čas. V šoli je razposajen, živ kot prej. Govori 0 ženskah, ves prešeren je. Igra, da bi ne opazili, se je nekaj zgodilo z njim. V zakotno ulico ne mar več. Tonija se ogiblje. Ko pa je sredi noči sa^ zopet moli in preklinja samega sebe, preklinja ztV Ijenje, ki ga tako težko izkuša. »Kaj sem zakrivil, o bog, da toliko Zakaj pošiljaš pretežke izkušnje za mojo mlados Ali nisem trpel že dovolj? Ali ni bilo dovolj, sem premolil že toliko in toliko k tebi, pa ml vedno hujše sedaj. Včasih podvomim o tvoji us:m ljenosti. Trd si, o bog, pretrd za mojo mladost, so jo vklenili v to strašno, mrtvaško kletko Daj, bodi milostljiv in ne muči Januša!« Tako je molil sinoči in spokorno je zaspal ^ upanju, da bo vse še dobro, da bo vse minu o Januš bo prerojen iz te težke izkušnje pog stopil v življenje . i . '(Nadaljevanje pri hodni ič-) Uboga madžarska aristokracija ima toliko kandidatov za kralja, da je med seboj v silnem sporu. Bethlen hoče Albrechta Habsburškega, Kler Otona Habsburškega, Rakoczyeva klika pa kakega italijanskega princa. Ta pravi, da je najmočnejša v državi. — Razumemo potem, da ne bo prav nič čudnega, če pride na Madžarskem do novih pokoljev, ker je reakcija velika, teror nesramen kakor v nobeni drugi državi. Madžari za italijanskega princa. Bivši minister Rakovszky je izjavil napram uredniku lista »A Nap«, da Madžari ne mislijo ustreči želji grofa Bethlena, da bi postal bivši nadvojvoda Albrecht, madžarski kralj temveč, da pride neki italijanski princ v poštev. Imena prinčevega Rakorvvsky ni hotel povedati. Nevarni modernizem! Svoječasno smo že v našem listu poročali, kako je afganistanski kralj lani prepotoval več evropskih republik, v katerih se je nasrkal modernega republikanskega duha in ko se je vrnil v svojo jutrovo deželo, je začel takoj z velikimi reformami. Predvsem je sklenil uvesti parlamentarizem, odpraviti mnogoženstvo in v najnovejšem času smo čitali, da je pustil svoje nove poslance celo briti in še marsikaj drugega. Toda zadel je na oster odpor celo v lastni rodovini. Kot se poroča iz Pošavarja, je prišlo že do velikih nasprotij in celo zarot, katerih so se udeležili celo princi. Tako je n. pr. naj-starejši sin princa Hahibula, Kan Sardai Inijatulah Kan, s proti reformno akcijo soglašal. Kralj pa je energično proti zarotnikom njegovih reform nastopil ter jih je ukazal kratkomalo postreljati. Francoski minister Painleve je obiskal v soboto dunajskega župana s. Seitza, da mu je razkazal mestne naprave. Prejšnji teden si je ogledal dunajsko občino že tudi s. Macdonald iz Anglije. Sloves dunajske občine je torej postal pod vodstvom socijal-nih demokratov velik in socijalni politiki iz vsega sveta se za občino interesirajo in študirajo nje moderno upravo. Kaj bo z zaščito stanovanjskih najemnikov? To vprašanje postaja že precej aktualno. Buržuazija postaja že brutalna in zahteva odpravo zaščite. Pripravimo se! V Avstriji se ravno sedaj vrši boj za podaljšanje zaščite. Tudi mi ne smemo molčati ker so tudi pri nas nasprotniki pridno na delu. Tobačno delavstvo v Haimburgu v Avstriji je te dni volilo obratne zaupnike. Socijalistična strokovna organizacija je dobila 1091 glasov in 12 zaupnikov, krščanski socijalci 336 glasov in 3 zaupnike. Krščanski socijalci v tej tovarni vsako leto nazadujejo. Prj nas ,pa že še pride do teža, ker mora priti. Grd umor pri Bledu. V gozdu pri Bledu so našli ostanke ženskega trupla, ki je bilo sežgano. Izsledili so po ostankih obleke in zapestnici, da je bila umorjenka uslužbena kot kuharica na Bledu. Intela je ljubimca in je bila noseča z njim. Na ljubimca je padel sum zločina, kar potrjuje tudi to, da je pobegnil v Italijo. Fant je žrtev izvabil v gozd in jo tam zadavil in sežgal. Kako, bo dokazala preiskava, ko ga dobe v pest. Umor pri Jesenicah na Gorenjskem. Minule dni je bil umorjen pri Jesenicah študent Ciril Hristovič iz južne Srbije. 'Potoval je v Avstrijo. Morilec, ki je storil zločin ponoči, je najbrže ubežal v Italijo. Utemeljen je sum, da je umor v zveri z maščevanjem ma-cedonskega odbora. Hristovič je bil zaboden naprej dvakrat v hrbet in potem šele ustreljen. Autobus-promet Maribor—Celje. Po odredbi vel. županstva se je na progi Konjice —-Celje vsled slabih mostov prepovedalo prevažanje potnikov v večjih avtobusih. — Namesto teh se bo vršil od sedaj naprej promet z manjšimi avtobusi in razen tega se uvede na progi Vojnik—Celje nova zve- Čulkovski: Za Štruco komisa. (Nadaljevanje.) Spredaj idoči so na mah obstali; oni, ki so napol speči kimali za njimi so se zaleteli s svojimi nosovi v sajaste kotličke, ki so 'bili pritrjeni na telečnjake na hrbtih spredaj ido-čih in so se istotako ustavili. In tako četverostop za četverostopom. Ko so se ustavili zadnji v oddelku, so prvi že zopet šli naprej. — Kedaj bo teh križevih postaj konec?! — Zakaj ne udari granata v to prokleto godljo, tako velika, da bi vse enkrat hudič vzel, z menoj vred! A večina niti preklinjala ni več. Polmrtvi so nekateri počepnili na istem mestu, kjer so obstali, sredi cestne žlodre, opirajoč se na puške, drugi so stopili iz reda v obcestni jarek, ne meneč se za to, da se jim je umazana voda zajemala v preluknjane čevlje in so se pohrbtno zleknili kraj jarka po blatnem nasipu, podprti pod pleči s telečnjaki in že so spali s trdim, težkim snom, kakor u-'biti. Ali komaj so za minuto pozabili na svojo nečloveško eksistenco, že se je zopet razlegel od kolone do kolone neprizanesljiv: za s posebnim avtobusom po sledečem voznem redu: Odhod iz Vojnika 6.30, 8.15, 12.45, 17.30. Prihod v Celje 6.54, 8.38, 13.10, 17.51. Odhod iz Celja 7.45, 11.30, 16.10, 19.30. Prihod v Vojnik 8.10, 11.54, 16.34, 19.54. Plesni večer v mariborskem gledališču Danes, v torek 23. oktobra, priredi izvrstno ritmično-izražajna plaselka Ksenija Burg-hauser svoj plesni večer. Na sporedu so skladbe klasičnih, modernih in najmodernejših skladateljev. Opozarjamo vse prijatelje plesne in glasbene umetnosti na ta večer, da si pravočasno priskrbe vstopnice. Veljajo rdeči bloki. Odprava vojne in stanje vojsk. V Parizu so podpisali protivojno pogodbo, stalne vojske pa imajo te-le države v naslednjem številu: Francija (z monarnico) . . . 755.000 Velika Britanija (z mornarico) 614.000 Rusija ........................... 560.00C Zedinjene države (z mornarico) 387.000 Italija (brez fašistov) .... 300.000 Poljska........................... 263.00C Japonska (z mornarico) . . . 240.000 Jugoslavija....................... 120.00C Cehoslovaška.......................116.00C Nemčija (z mornarico) . . . 114.20C Belgija............................ 66.00C Na deset tisoč prebivalcev pride vojakov v teh državah v Franciji...............................190 Veliki Britaniji.......................130 Jugoslaviji........................... 92 Poljski.................................87 Belgiji.................................84 Čehoslovaški............................83 Italiji............................... 75 Japonski................................40 Rusiji..................................40 Zedinjenih državah......................35 Nemčiji ........... 18 V tem pregledu niso vštete rezerve. Razen v Nemčiji imajo vse te države več vojaštva, kakor so ga imele pred vojno. Iz teh številk je precej jasno razvidno, da nameravajo države braniti »mir« z velikimi stalnimi vojskami, kar ni laskavo priporočilo zaupanja v mirovno pogodbo, dokler se ogromni nepotrebni stroški za vojske ne odpravijo. Še bo treba dela, prepričevanja in političnega vpliva, da se odpravi kapitalistična manija. Statut socijalistične stranke Jugoslavije. § 13. Oblastnemu zboru so pridruženi sledeči posli: a) zasledovanje socijalnih in političnih razmer in življenskih možnosti v svoji oblasti, dajanje navodil in smernic za čim uspešnejše izvrševanje sklepov strankinih zborov in za organiziranje ter vzdrževanje socijalistične propagande med masami. b) Izdelava statuta za oblastno organizacijo, ki se predloži glavnemu strankinemu vodstvu v potrditev. c) Oblastni zbor izraža svoje mnenje o poročilih oblastnega odbora in nadzorstva. d) Voli delegate v glavno strankino vodstvo. e) Voli oblastni odbor in nadzorstvo. f) Sklepa o ustanovitvi oblastnih tajništev. g) Sklepa o posameznih predlogih in pritožbah. h) Obravnava vprašanja urejevanja strankinih glasil, imenuje urednike in daje smernice za urejevanje listov. i) Odloča o zopetnem sprejetju iz lokalnih ali okrožnih organizacij izključenih članov. — Auf! Marš! Odpirali so trepalnice, težke kakor da so obtežene s svincem, s stokanjem so se zopet oprli na razbolele noge, polne mehurjev in obtiskov in zopet šli naprej v sivo meglo, brezupni, kakor čreda ovac. Za pet ali deset minut hoje so se spet ustavili, spet počepali po blatu z edino željo po počitku in po menaža. Pa pridirja za njimi na konju golobradi lajtnant